Moj Gospod in moj Bog

Brezbrižnemu človeku se Bog ne more odkriti… Pri takšnem človeku je v ospredju ugodje. Sebe ne dojema kot presežno bitje. Vara se z občutkom, da je s potešitvijo potrebe po hrani in stanovanju že povsem uresničil svoje ambicije. Čuti, da mu sicer nekaj manjka, vendar to v njem ne vzbudi želje po globlji osmislitvi življenja. Njegova življenjska filozofija pravi: kaj bi kompliciral, saj bo prej ali slej vsega konec. Določena niansa takšne apatične brezbrižnosti je v vsakem izmed nas, zato tako težko iskreno ponovimo Tomaževe besede: Moj Gospod in moj Bog.
Brez povezanosti s skupnostjo, ni mogoče ohraniti vere.
Tomaža ni bilo med učenci, ko se jim je Jezus prikazal, zato ni mogel verovati. Danes je zelo tipičen verski individualizem. Marsikdo pravi, da mu je dovolj, da gre v naravo in se tam pogovarja z Bogom. Spet drugi nočejo pripadati nobenemu občestvu. Skupnost ljudi jih spravlja v slabo voljo. V cerkvi želijo najti predvsem notranjega miru. Toda to ni prava vera. Vera ni samo zato, da umirja in tolaži. Vera ni neke vrste duhovni hobi. Lahko se zgodi, da nekoč v veri ne bomo našli tolažbe, zato bomo nad vero razočarani in jo opustili. Če je vera prava, človeka ne zaziblje v nirvano, ampak ga pokliče k odgovornosti, ki ni sama sebi namen. Z izpolnitvijo naloge, ki izhaja iz verovanja, se posvečuje in kultivira človek sam. Prerašča zaprtost v zgolj naravni svet, ki človeka utesnjuje in mu zapira prihodnost. Človek pa je po svojem bistvu bitje za prihodnost. Vera ni uspavalo, ampak program, kako oblikovati svojo osebnost, kako oplemenititi in počlovečiti vsa področja človekovega življenja: kulturo, politiko, družbene odnose, gospodarstvo.
Smo sposobni take vere?

Vaš Župnik