Nedeljska pridiga


Če želite starejše pridige nam prosim pišite na au.designes@gmail.com.

04.04.2016 Pridiga sv.maše-g.Ervin Mozetič


03.04.2016 Pridiga sv.maše-g.Ervin Mozetič


28.03.2016 Pirdiga sv.maše-g.Ervin Mozetič (velikonočni ponedeljek)


27.03.2016 Pirdiga sv.maše-g.Ervin Mozetič (velika noč)


26.03.2016 Pirdiga sv.maše-g.Ervin Mozetič (velika sobota)


25.03.2016 Pirdiga sv. maše-g.Ervin Mozetič (veliki petek)


24.03.2106 Pridiga sv-maše-g.Ervin Mozetič (veliki četrtek)

20.03.2016 Pridiga sv.maše-g-Ervin Mozetič (cvetna nedelja)


13.03.2016 Pridiga sv.maše-g-Ervin Mozetič


06.03.2016 Pridiga sv.maše-g.Ervin Mozetič


28.02.2016 Pridiga sv.maše-g.Ervin Mozetič


Voščilo za 94.let - msg.Lado Pirih


21.02.2016 Pridiga sv.maše 10.00-g.Božo Rustja


14.02.2015 Pridiga sv.maše-g.Ervin Mozetič


10.02.2016 Pridiga 18.00 g.Ervin Mozetic (pepelnica)


24.01.2016 Pridiga sv.maše-g.Ervin Mozetič


20.12.2015 Pridiga sv.maše-g.Ervin Mozetič


19.12.2015 Večerna sv. maša-g.Ervin Mozetič


Računalnik postaja čedalje bolj nepogrešljiv del našega življenja. Internet potrebujemo za izobraževanje, informacije, zabavo in družabne stike. Vse lepo in prav, dokler realnega življenja ne zamenjamo za virtualnega in obratno. To še posebej velja za otroke in mladostnike, ki so v računalniških veščinah največkrat spretnejši od staršev.

Ali lahko stalna prisotnost na družbenih omrežjih nadomesti živi socialni stik? Mislite,da “visenje” na Faceebooku, Twitterju, Insagramu in kar je še tega nadomesti medosebne stike v živo? Vam je enako, če pijete svojo kavo doma, “povezani s celim svetom” preko svoje elektronske napravice, kot če bi šli s prijateljem ali prijateljico skupaj na kavo in klepet? Koliko imate resnično skupnega s svojimi “prijatelji” in “znanci” na internetu, ki jih spremljate, jim sledite, jih “lajkate” ? Ste zaradi množice virtualnih stikov kaj bolj srečni, bolj mirni, bolj povezani? Ena zadnjih raziskav, ki so jo izvedli na Nizozemskem, ugotavlja, da ne. Prav obratno- podatki kažejo, bolj ko mladi preživljajo čas na spremljanju socialnih omrežij preko interneta, bolj se počutijo osamljeni, družbeno izključeni in nesrečni. Ne glede, kako so materialno preskrbljeni. Neredko lahko opazujete mladino, ki se “druži” tudi realno. Prijatelji ali prijateljice sedijo (danes v glavnem samo sedijo) skupaj, bodisi v parku, na igrišču ali v lokalu- in vneto brskajo po svojih mobilcih ali tablicah. Večkrat celo obrnjeni vsak v svojo stran. Ne vem če je to ravno pravo nadomestilo za to, da “nekaj počnejo skupaj”.

Rešitev? Bodi to, kar si!« Slišati je preprosto, celo »zlajnano«,¬ kajne? Pa vendar je to včasih težko izvedljivo. K temu, da smo (oz. se predstavljamo za) to, kar nismo, so pripomogli računalniki in družbena omrežja. V Sloveniji verjetno skoraj ni mladostnika, ki ne bi vsaj kdaj poskusil na spletu iskati prijatelje ali celo fanta oz. dekle. Ko se prijaviš na spletno stran, si moraš najprej ustvariti svoj profil. Tukaj se že lahko zatakne. Pomisli samo na svojo profilno fotografijo na facebooku ali kakšnem drugem družbenem omrežju. Z gotovostjo lahko rečem, da vsak od nas izbere najboljšo možno fotografijo. Verjetno med nami ni mladega junaka ali junakinje, ki bi objavil svojo profilno sliko z mozoljem na čelu ali objokanimi očmi in (če smo čisto iskreni) smo prav vsi vsaj malo nagnjeni k temu, da bi izgledali boljše, kot smo v resnici.

Če je že pri slikah tako enostavno, da lahko kakšen mozolj »sfiltriramo« ali postavo polepšamo, koliko bolj enostavno je to šele pri naši osebnosti. Komu škodujem, če se osebi na drugi strani ekrana zlažem, ko pišem, kaj rad počnem, s čim se ukvarjam ali kakšno glasbo poslušam? Raziskovalci sicer pravijo, da je največji problem pri splet¬nem spoznavanju zapisana beseda. Še posebej, kadar gre za osebo, ki je še ne poznamo dovolj dobro; takrat pogosto pride do nerazumevanja, saj oseba A lahko razume stvari čisto drugače kot oseba B. Še večja zmeda lahko nastane, ko »drobne laži« o nas samih začnemo širiti tudi na druga področja.

Biti to, kar si –v vseh odnosih– vsekakor ni tako enostavna ali lahka naloga, kot se zdi na prvi pogled. Zavedati pa se moramo, da nas imajo »pravi ljudje« radi tudi takrat, ko smo utrujeni, sitni ali ko ne izgledamo kot iz škatlice. Papež Frančišek je sicer poudaril pomembno vlogo interneta pri vzpostavljanju dialoga med različnimi skupinami in s tem ustvarja priložnosti za enotnost med vsemi ljudmi. Poudaril je tudi veliko možnosti za solidarnost in spoznavanje. Kljub temu pa papež prepoznava, da lahko hitrost družbenih omrežij oteži samorefleksijo uporabnikov in izolira člane od svojih družin in prijateljev. Prav tako obstaja nevarnost, da tisti, brez dostopa do interneta, ostanejo zadaj. Na koncu Frančišek ugotavlja, da prednosti družabnih omrežij odtehtajo slabosti in tako dal zeleno luč za njihovo uporabo, kar prakticira tudi sam, saj je prisoten tako na Twitterju kot Facebooku.

Toda internetna doba je mladim korenito spremenila družbeno podobo. Čeprav je internet močno orodje dobrega ni varno okolje za otroke in mlade. Otrokom in najstnikom ne bi smeli pustiti, da sami hodijo po virtualnem svetu. Starši bi morali spremljati, v kakšne namene otroci uporabljajo internet. Ne verjamem, da je internet varen kraj, kjer mladi navezujejo osebne stike. Strokovnjaki pravijo, da otroci in mladi potrebujejo pomoč pri spoznavanju in ravnanju z oblikami tehnike. Številni starši se bodo morali izobraziti, da bodo lahko pomagali svojim otrokom.

Priporoča se, da najstniki ljudi srečujejo osebno, šele nato uporabljajo tehniko za razvijanje teh prijateljstev. Družabne mreže ̶ so kot nakupovalna središča oziroma krajevna družabna mesta za prejšnje rodove. Starši boste vedno zaostajali. Internet je ena od redkih stvari, ki jih starši kot najstniki niste doživeli. In težava je v tem, da številni mladi ne razumejo posledic svojih odločitev na internetu, ker imajo občutek, da so anonimni. Toda vedeti morajo, da se vse, kar počnejo na internetu, nekje shrani. Mladi se na tak način osamijo in se ne učijo veščin druženja, ki jih potrebujejo za soočanje z življenjem. V družini se je potrebno odprto pogovoriti o nevarnostih interneta. »Vprašati se moramo: ‘Kako bomo kot družina sodelovali, da bodo otroci in mladi varni?’« Starši imate vse manj časa, ki ga preživljate s svojimi otroki in tako se le ti radi zatečejo v tako imenovani virtualni svet. Prijava na socialna omrežja pa je skoraj postala nujno zlo, ker če nisi »notri« nisi »in.

Starši naj bi sami presodili, kdaj so njihovi otroci dovolj zreli za samostojno uporabo interneta. Pri tem je pomembno, da otroke postopoma uvajajo v uporabo interneta in jih sproti učijo ter opozarjajo na morebitne nevarnosti. Prav tako je pomembno, da starši vzpostavijo primeren odnos z otrokom glede uporabe interneta. S tem bodo dosegli, da se bo otrok v primeru nevednosti in težav obrnil po pomoč in nasvet nanje.

Nadzor je potreben toliko časa, dokler otrok ne pride do stopnje, da lahko sam presodi ali določeno dejanje na internetu lahko povzroči škodo ali ne. Pri mlajših otrocih naj starši redno opazujejo kaj otroci počnejo na internetu in jih sproti opozarjajo na nevarnosti in napačna ravnanja. Pri mladostnikih naj vseeno spremljajo, kaj počnejo na internetu, kolikor je to seveda mogoče, predvsem pa naj bodo pozorni na spremembe v vedenju, ki so povezane z uporabo interneta, računalnika, tablic in telefonov. Starši se morajo zavedati, da ko enkrat otroku kupijo pametni mobilni telefon, s katerim lahko sam prosto razpolaga, da so se odrekli nadzoru nad tem, kaj otrok počne preko interneta. Dogajanje na telefonu je zelo težko spremljati, ker se zaslon lahko enostavno zakrije. Podobno velja za tablice. Med mladostniki je precej razširjeno razpošiljanje razgaljenih in golih fotografij. Tako nekateri fantje in dekleta pošljejo razgaljene in gole fotografije svoji simpatiji ali prijateljem, pri tem pa se ne zavedajo, da lahko prejemniki to fotografijo delijo naprej z drugimi ali javno objavijo na internetu. Lahko pride tudi do izsiljevanja. Posledice tega so lahko zelo hude, saj mladega takšna slika na internetu lahko spremlja celo življenje.

Pogosta napaka, ki jo počnejo mladostniki na internetu, pa tudi odrasli, je da se vključijo v komentiranje in svoje mnenje izražajo na neprimeren način, kar se pogosto sprevrže v splošno žaljenje, ki se lahko v skrajnem primer z interneta preseli tudi v realno življenje. Pomembno je, da starši od prvega srečanja otroka z računalnikom in internetom dalje neprestano opozarjate otroka, na nevarnosti, s katerimi se bo srečeval in na napake, ki jih stori.

Življenje niso selfiji, fejstbuki, virtu¬alno srfanje. Življenje je treba polno ži¬veti, tako kot so občutili in zapisali naši pesniki, modreci, filozofi in tudi prepro¬sti ljudje. Treba se ga je ne le dotakniti, temveč se vanj z vso mladostno ener¬gijo potopiti s solzami sreče in tudi tr¬pljenja. Le tako lahko na dan prinesemo bisere spoznanja, izkušnje, modrosti, intuicije, nove radovednosti in iskrive ustvarjalnosti. Žal mladim to pametni telefoni brez nadzora zagotovo odvzamejo. Ko mladi v družbi odložijo telefon, se začnejo družiti in pogovarjati. Njihovi obrazi niso več togi in mrki, temveč se zares spremenijo. Vzgoja mora nujno vključevati odnos z drugim in hojo z drugim; biti z drugim, prehoditi z njim pot srečevanja, druženja, pogo¬vora, tudi bolečine. Srečati se z nekom vključuje besedo sreča. Zakaj ji ne pri¬demo naproti?


Ervin Mozetič

Današnji evangelij se zdi skoraj zavajajoč. Zakaj? Zdi se, da je bistveno, da se pri miloščini, molitvi in postu skrijemo pred svetom in hkrati pričakujemo plačilo nebeškega Očeta. Pa je vprašanje, če bomo s skrivanjem in pričakovanjem božjega plačila dosegli pravi namen. Poglejmo, o čem pravzaprav govorijo miloščina, molitev in post in zakaj je takšen problem, če se pri tem razkazujemo in čakamo na božje plačilo.

Miloščina, molitev in post so trije izrazi ljubezni, ki naj bi bila v vsakem primeru usmerjena k drugemu cilju. Miloščina, naj bi odražala našo ljubezen do bližnjega, molitev ljubezen do Boga in post ljubezen do samega sebe. Seveda se vse tri lahko nanašajo tudi na druge, a v prvi vrsti se mora ta ljubezen uresničiti v cilju, ki mu je posebej posvečena. In če je to vprašanje ljubezni, potem se moramo vprašati, kdaj doseže ta ljubezen resničen cilj.

Kdaj je ljubezen do bližnjega pristna in kdaj je lahko pravzaprav učinkovita. Ko naša dobrota ne izhaja iz tega, kaj bodo ljudje rekli, niti ne pričakuje plačila. Ko ne dajemo tistega, kar ne potrebujemo. Ljubezen se uresniči, ko izhaja iz globoke želje in resničnega prizadevanja, da bi drugega videli in odgovorili na njegovo stisko. To, kar slišimo v evangeliju, pa govori le o egoizmu. Postni čas je čas prečiščevanja naše ljubezni. Čas, ko naj bi se še temeljiteje spraševali ali resnično vidimo svojega bližnjega v njegovi stiski? Ali odgovorimo na njegove potrebe ali pa smo vedno v središču mi sami?

Molitev naj bi bila srečanje z Bogom, torej je v prvi vrsti odraz naše ljubezni do Njega. Naše molitve so lahko čudovite, polne lepih besed in obredov. A cilj je dosežen šele, ko sebe izpraznimo vseh takšnih in drugačnih predstav, ko se razlastimo svojih želja in pričakovanj ter dovolimo, da Bog spregovori. Ni mogoče srečati Boga, če smo polni sebe. Izprazniti se, dovoliti, da Bog vstopi v naše življenje oz. da mi vstopimo v življenje Boga, to je temeljni namen molitve in bistvo ljubezni do Boga. Naj bo posvečeno božje ime, naj pride Njegovo kraljestvo, naj se zgodi Njegova volja. Kaj mislijo drugi, kako bomo izpadli in ali bo Bog dal plačilo za naše molitve, so le ovire k njeni pristnosti.

Post gotovo ni sam sebi namen, pomaga pa nam, da se srečamo s podobo, ki jo je v nas položil Oče -Bog. Če se postimo, da bi nas videli, ali zato, da bi prejeli plačilo, se ne bomo srečali s seboj. Srečanje z nami samimi se bo zgodilo, ko se bomo v postnih vajah osvobajali vseh navezanosti, ki nas oddaljujejo od čudovite božje podobe v nas. Kako zelo smo navezani na lep videz, priznanja, ugled itd. Vsega tega nas lahko osvobaja post, ki bo srečevanje s seboj in s svojo revščino.

Naj nas postni čas, ki je pred nami spodbuja, da prečistimo svojo ljubezen do bližnjega, ko razmišljamo o miloščini in jo dajemo. Naj nas očisti praznih molitev, ko stopamo pred Gospoda. Naj nas očisti raznih navezanosti, da bomo znova zasijali v luči božjih otrok, ki nam je bila podarjena z milostjo sv. krsta.


Ervin Mozetič

Evangelij današnje nedelje govori tudi o ločitvi, zato razmišljajmo o zakramentu svetega zakona. Evangelist Janez na začetku svojega evangelija opisuje prizor na svatbi v Kani, kjer sta bila tudi Devica Marija in Jezus s svojimi prvimi učenci. Jezus ne samo, da je bil na svatbi, ampak je rešil praznovanje s čudežem vina. Prvo od svojih izrednih znamenj, s katerimi je razodel svojo slavo, je naredil v okviru zakonske zveze. To je bila gesta velike naklonjenosti do tiste porajajoče se družine, ki je bila spodbujena z Marijino materinsko skrbnostjo. Jezus začne s svojimi čudeži na poročni svatbi moškega in ženske. Jezus nas tako uči, da je mojstrovina neke družbe ravno družina: moški in ženska, ki se ljubita. To je največja mojstrovina! Od časa svatbe v Kani so se spremenile mnoge stvari, a tisto Kristusovo znamenje vsebuje sporočilo, ki je vedno veljavno. Danes se zdi, da ni lahko govoriti o poroki kot praznovanju, ki se obnavlja skozi čas, v različnih obdobjih celotnega življenja zakoncev. Dejstvo je, da se osebe vedno manj poročajo. V mnogih državah narašča število ločitev, zmanjšuje se število otrok. Težava, da bi ostali skupaj, bodisi kot par bodisi kot družina, vodi v vedno pogostejšo in naglo prekinitev vezi, otroci pa so prvi, ki morajo prenašati posledice. Pri ločitvi najbolj trpijo otroci. Če od majhnega doživljaš, da je zakon vez 'za določen čas', bo zate nezavedno ostal ravno to. In dejansko so mnogi mladi nagnjeni k temu, da se odrečejo sami zamisli o nepreklicni zvezi in dolgotrajni družini. Treba je resno premisliti, zakaj se mnogi mladi ne želijo poročiti. To, da se mladi nočejo poročiti, predstavlja v današnjem času zaskrbljenost. Zakaj se mladi ne poročajo? Zakaj pogosto raje samo živijo skupaj in velikokrat samo z 'delno odgovornostjo'? Zakaj imajo mnogi, tudi krščeni, bolj malo zaupanja v zakon in družino? To je pomembno razumeti, če želimo, da bodo mladi lahko našli pravo pot.

Težave niso samo ekonomske narave, čeprav so tudi te resne. Mnogi menijo, da je spremembo, ki se je zgodila v zadnjih desetletjih, sprožila emancipacija žensk, vendar ta argument ne drži, je žalitev in ni resničen. V resnici bi skoraj vsi moški in ženske želeli čustveno in stabilno varnost, trden zakon in srečno družino. Družina je med mladimi na vrhu vsega, kar jim je všeč, a zaradi strahu, da bi naredili napako, mnogi o tem sploh nočejo razmišljati. Čeprav so kristjani, ne mislijo na zakrament zakona, edinstveno in neponovljivo znamenje zaveze, ki postane pričevanje vere. Morda je ravno ta strah, da bi jim spodletelo, največja ovira, da bi sprejeli Kristusovo besedo, ki zakonski zavezi in družini obljublja njegovo milost.

Najbolj prepričljivo pričevanje o blagoslovu krščanskega zakona je dobro življenje krščanskih zakoncev in družine. Ni boljšega načina, da se izrazi lepota zakramenta! Zakon, ki ga je posvetil Bog, varuje tisto vez med možem in ženo, ki jo je Bog blagoslovil, ko je ustvaril svet. Je izvir miru in dobrega za vse zakonsko in družinsko življenje. Na začetku krščanstva je to veliko dostojanstvo vezi med možem in ženo prekinilo zlorabo, ki je do takrat bila normalna, da je namreč mož lahko odslovil svojo ženo, tudi pod pretvezo in na poniževalen način. Evangelij družine, ki oznanja ravno ta zakrament, je premagal kulturo običajnega 'odslavljanja' žensk.

Ne bojmo se povabiti Jezusa na svoj dom, da bi bil z nami in varoval družino. In prav tako njegovo mater Marijo. Ko se kristjani poročijo 'v Gospodu', so preoblikovani v učinkovito znamenje Božje ljubezni. Kristjani se ne poročijo samo zaradi sebe. Poročijo se v Gospodu in v dobro vse skupnosti in vse družbe. Dobro vemo, da v vsaki družini obstajajo tudi trenutki, ko obnašanje družinskih članov prizadene najintimnejša čustva. Namesto da bi besede in dejanja izražali ljubezen, jo odvzemajo ali, kar je še slabše, jo mrtvijo. Ko se te rane, ki bi se jih še vedno lahko popravilo, zanemari, se še povečajo: spremenijo se v oblastnost, sovražnost, prezir. Na tej točki lahko postanejo globoke bolečine, ki ločujejo moža in ženo in vodijo v iskanje sočutja, podpore in tolažbe drugje. A pogosto te t.i. 'opore' ne mislijo na dobro družine. Izpraznitev zakonske ljubezni razširi zamero v odnosih, ta razkroj pa se zruši na otroke. Kljub vsej naši občutljivosti in vsem našim prefinjenim psihološkim analizam, se sprašujem, ali nismo anestezirani tudi glede ran na dušah otrok. Koliko bolj se poskuša kompenzirati z darili, toliko bolj se izgublja čut za najbolj boleče in najgloblje rane v duši. Veliko govorimo o vedenjskih motnjah, psihološkem zdravju, blaginji otroka, strahu staršev in otrok … Ampak, ali sploh še vemo, kaj pomeni rana duše? Ali čutimo težo gore, ki tlači otrokovo dušo v družinah, kjer drug z drugim slabo ravnajo in si škodujejo, vse do preloma zakonske zvestobe? Ali ima pri naših izbirah otrokova duša kakšno težo? Ko odrasli izgubijo glavo, ko vsak misli samo nase, ko si mama in oče škodujeta, duša otrok zelo trpi, doživlja občutek obupanosti. In to so rane, ki zaznamujejo za vse življenje. V družini je vse med seboj povezano. Ko je njena duša nekje ranjena, se okužba razširi na vse. In ko mož in žena, ki sta obljubila, da bosta eno meso in bosta oblikovala družino, obsesivno mislita samo na lastne zahteve po svobodi in nagrajevanju, ta izkrivljenost korenito načne srce in življenje otrok. Veliko krat se otroci skrijejo in jočejo sami. To moramo dobro razumeti. Mož in žena sta eno samo meso. In njuni otroci so meso njunega mesa. Pomislimo na Jezusa, kako ostro je svaril odrasle, naj ne pohujšajo malih. Tako lahko bolje razumemo tudi Jezusove besede o veliki odgovornosti pri varovanju zakonske zveze, ki pomeni začetek človeške družine. Ko sta moški in ženska postala eno samo meso, se vse rane in vse opustitve očeta in mame vtisnejo v živo meso otrok.

Po drugi strani pa je res, da obstajajo primeri, ko je ločitev neizogibna. Včasih lahko postane celo moralno nujna, ko pomeni rešiti šibkejšega zakonca ali male otroke pred težkimi ranami, ki jih lahko povzročijo oblastnost, nasilje, poniževanje, izkoriščanje, odtujitev in brezbrižnost. Hvala Bogu, ne manjka tistih, ki podprti z vero in ljubeznijo do otrok pričujejo o svoji zvestobi zvezi, v katero so verovali, četudi se zdi nemogoče ponovno jo zaživeti. A te poklicanosti ne čutijo vsi ločeni. V samoti vsi ne prepoznajo Gospodovega poziva, ki jim ga namenja. Okoli sebe vidimo družine, ki živijo v 'neurejeni' situaciji in si zastavljamo veliko vprašanj. Kako jim pomagati? Kako jih spremljati? Kako jih spremljati, da otroci ne bodo postali talci očeta in mame?

Prosimo Gospoda za veliko vero, da bi gledali na stvarnost z Božjim pogledom, ter za veliko ljubezen, da bi se približali osebam z njegovim usmiljenim srcem.


Ervin Mozetič

Sol je tako drobna, da se nam zdi nepomenljiva. Le malo jo dodamo in je dober okus v hrani in če je ni (čeprav je je malo potrebne), takoj jed nima pravega okusa. Majhne vrednosti, nepomembna za oči, tako banalna, a brez nje bi bilo naše vsakdanje življenje drugačno, izgubilo bi okus in okusnost.

Jezus res ni mogel uporabiti boljše primere, da bi povedal, kakšen naj bo kristjan sredi tega sveta: biti "sol". Kristjani so torej v skritih globinah svoje biti jasno prepričani o svoji istovetnosti (kdo kristjani so) in vedo, da s tem lahko dajo vsem resničnostim sveta, ki jih vsakodnevno živijo, pravi "okus". S tem pa nočejo s svojo navzočnostjo postajati svetu pretežki, a se tudi nočejo odpovedati svojemu poslanstvu, tako da bi jih drugi imeli za nekoristne, nespametne, nezanimive ljudi, katere bi lahko v vse prepričali in ki bi vse ponujeno sprejeli, ali pa bi jih lahko pogazili, ne da bi karkoli rekli. Velik del družbe, v kateri kristjani živimo, bi rad, da bi kristjani bili "sol brez okusa", da bi nas lahko po mili volji pogazili in tako ne bi s krščanskim okusom okužili resničnosti, ki jih v vsakdanjem življenju obdajajo. Mislim na v družbi izraženo zahtevo: "Kristjani naj bodo tiho (ali pa naj celo "blagoslavljajo") celo vrsto drž, ki jih mogočniki tega sveta samovoljno vsiljujejo in bi morale vsem ugajati. Od trenutka, ko so si kristjani v svojo dušo v pisali »DNK« moralne odgovornosti za boj zoper laž, krivico in kakršnokoli zlorabo človekove osebe in njenega dostojanstva, bi jih radi pohodili, jih odstranili, osmešili, porinili na rob odločanja v družbi in jim potem vendarle dali nekaj majhnih ugodnosti in nekaj spoštovanja v različnih srečanjih in pogovorih.

A kristjan mora ostati zvest svojemu »okusu«, ki ga je dobil od Kristusa in ravno zato Učitelj od njega zahteva, naj bo luč¸ močna, resnična, vidna, pomembna, vplivna, odločilna navzočnost v družbi. Kristjan ni nepomemben za družbo, je potreben in koristen za njen »okus« in zdravje. Potrebno je, da je luč, ki pomaga razsvetliti temo, v kateri so tisti, ki hočejo v tem svetu biti veliki šefi in iščejo lastno udobje. Toda kaj pomeni biti luč in svetiti? Blesteti zaradi znanja, kulture, bogastva, popularnosti? Ne, Jezus govori o drugačni luči. Ne govori toliko o luči, ki prihaja od idej, ki so zbrane v knjigah, ampak o tisti luči, ko jo odsevajo dela, ko spregovori življenje. »Vaša luč naj sveti« pomeni: »Vidijo naj vaša dobra dela.«

Vsa »dobra dela« so luč, na poseben način pa tista, ki so v prid bližnjemu, revežem. Prva oblika solidarnosti je opaziti reveže. Največji greh proti revežem je morda prav brezbrižnost, delati se, kot da jih ne vidiš. Mi skušamo med nas in reveže postaviti dvojno steklo. Učinek dvojnega stekla, ki ga danes pogosto koristno uporabljamo, je, da preprečuje prehod mraza, vročine in hrupa; vse to ublaži, da do nas pride v blažji, milejši obliki. Dejansko vidimo reveže, ki se premikajo, vznemirjajo, kričijo za televizijskim ekranom, na časopisnih straneh in misijonskih revijah, toda njihov krik prihaja do nas kakor zelo oddaljen. Ne seže nam v srce. Pred njimi se zavarujemo. Beseda: »Reveži!« vzbuja v bogatih deželah nekaj podobnega, kar je pri starih Rimljanih zbujal vzklik: »Barbari!« Zbeganost, paniko. Toda zgodovina nam pravi, da je vse to jalov napor.

Prva stvar, ki jo je torej potrebno v odnosu do revnih storiti, je razbiti ta dvojna stekla, preseči ravnodušnost, neobčutljivost. Odvreči obrambo in dopustiti, da nas preplavi nek zdrav nemir zaradi strašne bede, ki je po svetu. Predstavljaj si, da nekega dne, ko gledaš na televiziji posnetke kakšne hude nesreče (iztirjenje vlaka, prometne nesrečo, požar ali pa zrušenje stavbe), nenadoma – Bog ne daj! – prepoznaš med žrtvami bližnjega sorodnika: mamo, otroka, brata, moža. Si predstavljaš krik, ki bi prišel iz tvojih ust! Kakšna sprememba v srcu bi se hipoma zgodila! Kako drugače bi se zanimal za dogodek! Kaj se je zgodilo? Nekaj zelo preprostega: to, kar si prej dojemal samo z očmi in z razumom, se te zdaj osebno dotika. Prav to bi se moralo zgoditi vsaj do neke mere, ko pred našimi očmi drsijo pretresljive podobe revščine.

Vse to je dobro razumel filozof in vernik B. Pascal. Med svojo zadnjo boleznijo, ko ni mogel več prejeti svete popotnice, ker ni več mogel zadržati hrane, je prosil, da mu pripeljejo v njegovo sobo reveža, da bi se lahko »obhajal vsaj z njegovim telesom, če se že ne morem z Glavo«. Dolžnosti ljubiti in spoštovati reveže sledi, dolžnost, da jim pomagamo. In končno, poleg ljubezni in pomoči do revežev, jih je potrebno tudi evangelizirati. To je poslanstvo, ki ga je Jezus v največji meri imel za svojega in ga je zaupal Cerkvi: »Prinašati blagovest ubogim.« Ne smemo dovoliti, da bi nas slaba vest silila, da bi zagrešili veliko krivico s tem, da bi prikrajšali za veselo oznanilo tiste, ki so njegovi prvi in najbolj naravni naslovniki. Morda bi si v naše opravičilo lahko celo sposodili pregovor, da »prazen želodec ne sliši«. Jezus je pomnožil kruh, hkrati pa tudi Besedo; pravzaprav je najprej oznanjal Besedo, včasih tudi po tri dni skupaj, potem pa je poskrbel tudi za kruh.

Revež ne živi samo od kruha, ampak tudi od upanja in od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust. Reveži imajo nadvse sveto pravico, da slišijo celotni evangelij, ne le okrajšanega, sociološkega ali pa o razrednem boju. Imajo pravico, da tudi danes slišijo veselo oznanilo: »Blagor vam, ubogi.« Da, kljub vsemu, blagor vam, kajti pred vami se odpira velika »priložnost«, ki je zakrita ali pa vsaj zelo težko dosegljiva bogatim: Božje kraljestvo oz. – če uporabimo zelo staro besedo, ki je danes tako zelo cenzurirana – nebesa. Jezus je obljubil, da bodo poleg ubogih prišli v nebesa tudi tisti, ki so postali prijatelji ubogih, ki so lačnim delili kruh, oblačili nage, sprejemali brezdomce. Ta možnost pa je na srečo odprta vsem.


Ervin Mozetič

Jezusova pot, je pot blagrov. Je pot, po kateri so hodili tisti, ki so že pri Bogu. Najprej si poglejmo, kako je Jezus izpolnil vsak blagor posebej, potem pa pomislimo, kje smo sami in k čemu nas vabi.

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Jezus je postal ubog, sklonil se je k nam, ubogim ljudem, da bi doživeli božjo veličino in hrepeneli po večnosti. Bog se je odpovedal svoji božji slavi, da bi se mi zmogli odpovedati zemeljskemu bogastvu in bi zahrepeneli po nebesih.

Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Njegova žalost ni bila žalost, ker bi bil on prizadet, ampak je bil žalosten, ker ni mogel dvigniti ljudi iz teme. Jokal je nad Jeruzalemom, ker ni spoznal svojega obiskanja, ker je videl nesrečo, v katero brezglavo drvi ljudstvo.

Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Bil je: Kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, kakor ovca, ki pred strižci umolkne. Odpovedal se je vsaki nasilni moči, da bi pokazal kako zelo nas ima rad.

Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. V žeji in lakoti po pravičnosti je sedel za mizo s prezrtimi in zapostavljenimi, da bi jim bil blizu. Poslušal je nasprotovanja: Ta je in pije z grešniki! Požrešnež je in pijanec. Bil je lačen pravice, pa ne zase, ampak za druge!

Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. On je usmiljeni Samarijan,ki se sklanja k pretepenemu in zanemarjenemu človeku. Ko se je umazal z revščino in uboštvom, so se nad njim zgražali, on pa je govoril: Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni.

Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Očitali so mu: Ko bi bil on prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika. A zanj ni bilo lepih in grdih stvari, obstajal je lep ali grd pogled. Vabi nas, da v sebi odkrijemo otroško srce in pravi: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!

Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Bog se je odpovedal 'svojemu miru', da je prinesel mir svetu. Mir, ki ga svet ne more dati, je prinašal med ljudi in svojim naročal, naj ga prinašajo naprej: Ko stopite v hišo, jo pozdravite. Če bo hiša vredna tega, naj pride nanjo vaš mir, če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam.

Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Jezus se je odpovedal vsaki pravici in je svoje življenje končal na križu kot razbojnik. Napovedal je, da bo preganjanje prišlo tudi nad njegove učence. Kajti učenec ni nad učiteljem. Že v naprej nas blagruje, če bomo šli po njegovi poti in pravi: Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili.

Ko pogledamo na blagre, vidimo, da Jezus blagruje tiste, ki svojih hrepenenj na tem svetu ne izpolnijo in izpolnitve zanje tudi ne iščejo že tu na zemlji. Če svet blagruje moč in popolnost, pa Jezus nasprotno blagruje nemoč in neizpolnjenost. Čemu? Le v nemoči in nepotešenosti je prostor za Boga in prav tako je le tam prostor za bližnjega. Le ubogi smo lahko Bogu blizu in le kot ubogi smo lahko skupaj z drugimi. Bogati smo sami sebi zadosti. Ali v današnjem svetu dejansko pričujemo za to, da je življenje blagrov pot k sreči in da daje našemu življenju in delovanju najgloblji smisel? Že pred dobrim stoletjem je Nietzsche očital kristjanom: morali bi mi prepevati najlepše pesmi, da bi verjel njihovemu odrešeniku; bolj vesele bi moral videti njegove učence! Gre za to, da bi se bolj zavedali, da smo blagrovani – tudi sredi težav in trpljenja, saj nas osrečuje upanje in pričakovanje izpolnitve Božjih obljub. Jezus je blagre položil na srce ljudem, ki so živeli v podobni kulturi kakor je naša: v družbi nadvlade moči, materialnega bogastva, nasilja,… A kako potem blagrovati - imenovati srečne – tiste, ki so ubogi, krotki, žalostni, lačni pravice, preganjani,…? Dejansko blagri vznemirjajo tako kot Jezusove sodobnike tudi nas z vprašanjem: ali jih je mogoče v življenju uresničevati? Mogoče, a ne na triumfalen način, temveč v tihem, preprostem vsakdanjem življenju tistih, ki sledijo Jezusu Kristusu kljub njegovemu »na glavo obrnjenemu« načinu življenja. Najbližji priči tega življenja v sodobnem svetu sta sv. Janez Pavel II. in sv. Mati Terezija. S svojim življenjem sta izpričala resnico, da je človek blagrov v polnosti človek, je novi človek v Kristusu. Pot k svetosti ni lahka in zahteva svojo ceno. Blagri so luč na tej poti. Bolj, ko bomo s čistim srcem prebirali besede blagrov, bolj nam bo v njih zasvetilo obličje Jezusa Kristusa in bolj bomo mogli prepoznavati smisel in se veseliti tega, kar Bog polaga na pot našega življenja. S tem pa bomo v našem vsakdanjiku sposobni okušati dar odrešenja, ki nam ga Bog v polnosti namenja v Nebeškem kraljestvu.


Ervin Mozetič

Evangeljski odlomek tretje nedelje med letom se končuje z naslednjimi besedami: Da je Jezus: »Ozdravljal vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.«

Evangeljski čudeži imajo povsem jasne značilnosti. Nikoli nimajo namena, da bi se jim ljudje čudili ali pa da bi poveličevali tistega, ki jih dela. Zelo pogosto Jezus naroča ozdravljencem, naj o ozdravitvi ne pripovedujejo nikomur, da bi tako preprečil pretirano navdušenje; potem ko naredi čudež, se Jezus včasih celo skrije in za seboj izbriše sleherno sled. To nima nič skupnega z določenimi čudeži, o katerih se širi glas le zato, da vzbujajo začudenje. Jezus dela čudeže iz zelo preprostega razloga: iz usmiljenja, ker ljubi ljudi in je ganjen, včasih celo do solz, ko vidi njihovo trpljenje. Dela čudeže, da bi pomagal ljudem prepoznati, da se je »približalo nebeško kraljestvo« in jim tako pomagal verovati. Ozdravlja tudi zato, da bi jim oznanil, da je Bog na strani življenja in da bo končno, skupaj s smrtjo, premagana tudi bolezen, in ne bo »več ne žalovanja, ne solza«. Opazimo, kako sta oznanjevanje evangelija in ozdravljanje bolnikov vedno med seboj povezana. Kako je Cerkev sprejela to Jezusovo zapoved? Vse od začetka se kristjani niso zadovoljili le z oznanjevanjem evangelija, ampak so vedno skušali lajšati človeško trpljenje; ustanavljali so raznovrstne ustanove: zavetišča za kužne in druge nalezljive bolezni, bolnišnice, posebno v misijonskih deželah.

Toda to še ni tisto, boste rekli, kar je hotel Jezus. Jezus ni rekel le, naj zdravijo, ampak naj polagajo roke in ozdravljajo. Dogajalo se je tudi to. A sčasoma se je dar ozdravljanja priznaval le nekaterim svetnikom – čudodelnikom, ki so delali velika znamenja kot recimo sv. Anton Padovanski, ali pa se to dogaja v nekaterih romarskih središčih, kot na primer v Lurdu, Fatimi, Loretu. V današnjem splošnem »prebujanju Duha« smo priče nečemu novemu: ponovno se pojavlja služba ozdravljanja, podobna tisti, ki jo je izvrševal Jezus. Sv. Pavel poleg oznanjevalne, vodstvene in evangelizacijske karizme omenja tudi karizmo »darov ozdravljanja« (1 Kor 12,9). Karizma je poseben dar, ki ga Sv. Duh podeli za skupno dobro.

V zadnjih petdesetih letih je bilo tako med evangeličani kot tudi med katoličani cela vrsta karizmatičnih osebnosti, ki so z molitvijo in polaganjem rok ali pa po maziljenju z oljem opravljali to službo nad bolnimi, pogosto tudi vpričo velikih množic. In na stotine bolnih priznava, da so bili med takimi srečanji ozdravljeni. Človek ima na razpolago dve sredstvi, da premaga bolezen: naravo in milost. Narava pomeni razum, znanost, medicino, tehniko; milost pa pomeni neposredno zatekanje k Bogu v veri, molitvi in zakramentih. Obe vrsti sredstev prihajata od Boga, kajti tudi človeška zmožnost prihaja od njega.

Žal pa človek skuša pogosto ubrati še tretjo pot: to je pot magije, ki spodbuja k domnevni okultni človekovi moči, ki ne temelji ne na znanosti ne na veri. Skoraj, kakor da bi človek lahko nekaj storil neodvisno, na skrivoma pred Bogom ali celo proti njegovi volji. V teh primerih se soočamo s čistim šarlatanstvom in blefiranjem ali pa, še huje, z delovanjem Božjega sovražnika. Koliko jih je, ki padejo v to mrežo, kakor muhe padejo v pajčevino velikega »pajka«!

Ni težko ločiti, kdaj gre za resnično karizmo zdravljenja in kdaj gre za posnemanje magije. V prvem primeru oseba nikoli ne pripisuje moči in doseženih rezultatov sebi, ampak edinole Bogu. V drugem primeru pa ne delajo drugega, kot da se ponašajo z lastnimi domnevnimi »izjemnimi močmi«. Jezus je rekel, da je mogoče hudobne duhove izganjati »s postom in molitvijo«, kar je povsem nekaj drugega, kot izvrtati denar od ljudi!

Še drugo prepoznavno merilo. Ozdravljenje, ki prihaja od Kristusovega Duha, se nikoli ne omejuje le na telesno bolezen, ampak ima pred očmi celotnega človeka, še posebej njegovo dušo. Kaj bi koristilo telesno ozdravljenje, če pa človek v srcu še naprej goji mržnjo, sovraštvo, živi v nesoglasju do sebe in do družine, do življenja nasploh? Bilo bi podobno, kot da bi šli k zdravniku, da nam operira v meso zaraščen noht, ne bi se pa zmenili za tumor. Ni pa seveda rečeno, da so med tistimi, ki opravljajo to službo ozdravljanja v Kristusovem imenu, morda celo z obilo blagoslovljenega olja in z obhajanjem sv. maše, vsi pošteni in jih lahko slepo sprejmemo. To je zelo delikatna služba, kamor se zlahka vtihotapi utvara, pomanjkanje razločevanja, se izkorišča lahkovernost in odprtost ljudi, ki spričo lastne bolezni ali bolezni ljubljene osebe skušajo storiti vse, kar jim je mogoče.

Toda vprašati se moramo še tole: In tisti, ki kljub vsemu ne ozdravi? Kaj si misliti o tem? Da morda nima vere ali pa da ga Bog ne ljubi? Če bi nadaljevanje bolezni pomenilo, da ta človek nima vere ali pa da ga Bog ne ljubi, bi morali sklepati, da so imeli svetniki najbolj šibko vero in da jih je Bog najmanj ljubil, kajti nekateri so bili vse življenje priklenjeni na posteljo.

Odgovor na gornje vprašanje bo torej drugačen. Božja moč se ne razodeva le na en sam način – odstraniti bolezen, vrniti telesno zdravje –, ampak tudi v tem, da daje moč, včasih celo veselje za prenašanje lastnega križa skupaj s Kristusom in dopolnjevanje, kar manjka njegovim bridkostim. Kristus je odrešil tudi trpljenje in smrt. Nič ni, kar bi ostalo zunaj tega: ne telesne in ne psihične bolezni, kot so tesnoba, nevroza, depresija. Bog je dokazal, da lahko naredi svetnika tudi s tem, da človeka pusti v primežu njegovih tesnob in nevroz. On si je »naložil naše bolezni« in jim tako dal možnost, da lahko posvečujejo.

Še nekaj moram dodati. Kaj je s tistimi, ki nimajo možnosti ali pravega prepričanja, da bi se udeležili molitvenih bogoslužij za ozdravljenje, ki jih vodijo karizmatične osebnosti? Ali so ti izključeni iz možnosti, ki jo Jezus ponuja v današnjem evangeliju? Nikakor, kajti obstaja redna pot, ki je odprta vsem, da lahko danes v Cerkvi srečajo Jezusa, ki gre mimo in »ozdravlja vse«: to so zakramenti. V evharistiji ima vsakdo od nas priložnost, da prejme celotno njegovo telo in kri. V Lurdu se večina ozdravljenj zgodi ob mimohodu Najsvetejšega.

Vemo, da obstaja poseben zakrament za bolnike. O njem beremo v Svetem pismu: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo obudil; če je storil grehe, mu bodo odpuščeni«. Ta zakrament se imenuje »bolniško maziljenje«. Prejmemo ga lahko v vsaki resnejši bolezni, če je potrebno, tudi večkrat. Dobro se zavedam, da je eno govoriti o bolezni, drugo pa je biti bolan. Obljubljam pa vam, da bom molil za vas, da bi vas Gospod »dvignil« iz vaše postelje in vam dal veselje, da bi ga lahko še naprej, ponovno ozdravljeni, hvalili in slavili.


Ervin Mozetič

Cerkev danes obhaja praznik Jezusovega krsta , s tem se zaključi božični čas. Najpomembnejše pri Jezusovem krstu ni zunanje dejanje – ko se Jezus da krstiti Janezu Krstniku – to je le okvir. Bistven je Očetov glas, ki Jezusa razglasi za svojega ljubljenega sina.

Evangelij opisuje to, kar se je zgodilo na obali Jordana. V trenutku, ko je Janez Krstnik krstil Jezusa, se je nebo odprlo. Na misel takoj pride zaupna prošnja preroka Izaija: 'O da bi predrl nebo in stopil dol!' (Iz 63,19). Med dogodkom Jezusovega krsta je bila ta prošnja uslišana. S tem se je končalo obdobje 'zaprtih nebes', ki predstavljajo ločitev med Bogom in človekom, kot posledico greha. Greh nas oddalji od Boga, pretrga povezavo med zemljo in nebom in povzroči našo bedo ter zgrešenost življenja. 'Odprta nebesa' pa označujejo Božjo podaritev njegove milosti, da bi zemlja dala svoj sad (prim. Ps 85,13). S tem je zemlja postala bivališče Boga med ljudmi in vsakdo ima možnost srečati Božjega Sina, okušati vso ljubezen in neskončno usmiljenje. Srečamo ga lahko realno navzočega v zakramentih, še posebej v evharistiji. Lahko ga prepoznamo v obličju naših bratov in sester, še posebej v ubogih. Oni so živo meso trpečega Kristusa in vidna podoba nevidnega Boga.

Z Jezusovim krstom pa se niso samo odprla nebesa, ampak je tudi Bog ponovno dal slišati svoj glas: 'Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje'. Očetov glas razglaša skrivnost, ki se skriva v Človeku krščenem od Predhodnika. Zatem pa spust Svetega Duha v obliki goloba, kar dovoli Kristusu, Posvečenem od Gospoda, da lahko začne svoje poslanstvo, ki je naše zveličanje. Postaviti pod delovanje Svetega Duha naše krščansko življenje ter poslanstvo, ki smo ga vsi dobili v moči krsta, pomeni ponovno imeti potreben apostolski pogum, da premagamo lahkožive svetne prilagoditve. Nasprotno pa kristjan in skupnost, 'gluha' za glas Svetega Duha, ki spodbuja, da ponesemo evangelij do skrajnih meja zemlje in družbe, postaneta 'nemi' kristjan in 'nema' skupnost, ki več ne govorita in ne evangelizirata več. Zapomnite si: pogosto molite k Svetemu Duhu, da vam pomaga, vam da moč in navdih iti naprej!

Zakaj krst otrok?

Gospod skrbi za svoje otroke kakor starš, zaskrbljen hoče dati svojim otrokom hranljivo jed. Kakor dober oče in kakor dobra mama hoče Bog dati dobre stvari svojim otrokom. In kaj je ta hranilna hrana, ki nam jo Bog daje? To je njegova Beseda. Po njegovi Besedi rastemo in v življenju obrodimo dobre sadove. Tako tudi vi starši, kakor tudi vi botri in botre, stari starši, strici, pomagate otrokom, da lepo rastejo, če jim boste dali Božjo Besedo, Jezusov evangelij. Tudi z zgledom, vsak dan. Imejte navado brati vsak dan en odlomek, majhen odlomek in nosite vedno s seboj v žepu ali v torbici majhen evangelij, da ga boste lahko prebrali. To bo zgled za otroke s strani očeta, mame, botrov, dedka, babice, stricev, branje Božje Besede. Po Božji Besedi raste vera. In po veri smo rojeni iz Boga. To se zgodi med krstom. V tej veri so otroci krščeni. Starši, botri in botre, danes je to vaša vera. To je vera Cerkve, v moči katere otroci prejmejo krst. Toda jutri, z Božjo milostjo, bo to njihova vera, njihov osenbi 'da' Jezusu Kristusu, ki nam podarja Očetovo ljubezen.

Rekel sem: je vera Cerkve. To je zelo pomembno. Krst nas vcepi v telo Cerkve, v sveto Božje ljudstvo. In v tem telesu, v tem ljudstvu na poti, se vera prenaša iz roda v rod, saj je vera Cerkve. Vera Marije, naše Matere, vera sv. Jožefa, sv. Petra, sv. Andreja, sv. Janeza, vera apostolov in mučencev, je po krstu prišla vse do nas. Je veriga posredovanja vere. To je zelo lepo. Je podajanje iz roke v roko svečo vere. To se izrazi z gesto prižiganja sveče ob veliki velikonočni sveči. Velika sveča predstavlja Kristusa vstalega, živega v sredi med nami. Ve, družine, prejmete od njega luč vere in jo posredujte vašim otrokom. To luč prejmete v Cerkvi, v Kristusovem telesu, v Božjem ljudstvu, ki je na poti skozi vsak čas in prostor. Poučujte svoje otroke, da ni mogoče biti kristjan zunaj Cerkve. Ne moremo hoditi za Jezusom Kristusom brez Cerkve. Cerkev je namreč mati, ki nam omogoča rasti v ljubezni Jezusa Kristusa. Še zadnji vidik, ki močno prihaja na dan je to, da nas pri krstu posveti Sveti Duh. Beseda 'kristjan' pomeni ravno to, pomeni biti posvečen kot Jezus v istem Duhu, v katerega je bil Jezus potopljen med vsem svojim zemeljskim bivanjem. On je 'Kristus', 'Maziljeni', 'Posvečen' in krščeni smo 'kristjani', 'posvečeni', 'maziljeni'. Torej, dragi starši, dragi botri in botre, če hočete, da bodo vaši otroci postali pravi kristjani, jim pomagajte, da rastejo 'potopljeni' v Svetega Duha, torej v toplino Božje ljubezni, v svetlobo njegove Besede. Zato ne pozabite pogosto klicati Sveta Duha, vse dni. Pomembno je moliti Svetega Duha, ker nas uči, kako iti naprej z družino, kako iti naprej z otroki, da bodo ti otroci rasli v tem ozračju Svete Trojice. Po Duhu gredo naprej. Zato ne pozabite pogosto klicati Sveta Duha, vse dni. To lahko na primer storite s to preprosto molitvijo: 'Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.' Ko molite to molitev, čutite materinsko navzočnost Device Marije. Ona nas uči moliti Svetega Duha in živeti po Duhu, kakor Jezus. Marija, naša Mati, naj vedno spremlja pot vaših otrok in vaših družin.

Marija, Božja Mati in Mati Cerkve, spremljaj na poti vse nas krščene. Pomagaj nam rasti v ljubezni do Boga in da bomo v veselju služili evangeliju in tako dali polni smisel svojemu življenju.


Ervin Mozetič

Cerkev nas na današnji praznik Gospodovega razglašenja ali praznik svetih treh kraljev vabi, da premišljujemo o modrih z Vzhoda in njihovem iskanju Odrešenika. Modri so vzor spreobrnjenja k resnični veri, kajti verovali so v Božjo dobroto in ne v navidezni blišč moči.

Modri, ki so prišli z Vzhoda, so prvi v dolgi procesiji, ki se nikoli več ne pretrga; skozi vse dobe prepoznava sporočilo zvezde in najdeva Otroka, ki nam kaže na Božjo nežnost. Vedno srečujemo nove osebe, ki jih razsvetli svetloba zvezde, ki najdejo pot in prispejo do Otroka.

Kot pravi izročilo, so trije kralji bili modri možje. Predstavljajo moške in ženske, ki iščejo Boga v verstvih in filozofijah vsega sveta: to je iskanje, ki nikoli nima konca. Kažejo nam pot, po kateri naj hodimo v svojem življenju. Modri so iskali resnično Luč. S tem, ko so sledili luči, so iskali Luč. Šli so iskat Boga. Videli so znamenje zvezde, ugotovili njegov pomen in se podali na dolgo pot. Sveti Duh je bil tisti, ki jih je poklical in jih spodbudil, da so stopili na to pot. In na tej poti se bo zgodilo tudi njihovo osebno srečanje z resničnim Bogom. Modri se na tej poti srečajo z mnogimi težavami. Ko prispejo v Jeruzalem, se najprej napotijo v kraljevo palačo. Tu izgubijo zvezdo izpred oči. Naletijo na skušnjavo, ki jo je pred njih postavil hudič: to je Herodova prevara. Herod se za otroka sicer zanima, a ne zato, da bi ga počastil, ampak da bi ga odstranil. V Bogu vidi največjega tekmeca. V Herodovi palači modri doživijo trenutek teme in zapuščenosti. Premagajo ga zahvaljujoč nasvetom Svetega Duha, ki jim govori po prerokbah svetih spisov. Ti namreč pravijo, da se bo Mesija rodil v Betlehemu, Davidovem mestu.

Ponovno se podajo na pot in spet zagledajo zvezdo. Prav tako doživijo neizmerno veselje, resnično tolažbo. V Betlehemu najdejo otroka z materjo Marijo. In tu doživijo drugo veliko skušnjavo: zavrniti to majhnost. A modri se mu poklonijo in ga počastijo, darujejo mu dragocene in simbolne darove. Tudi tokrat jim pomaga milost Svetega Duha, ki jih je poklicala po zvezdi in jih vodila po poti, sedaj pa jim pomaga vstopiti v skrivnost. Vodeni s Svetim Duhom, pridejo do spoznanja, da so Božja merila zelo drugačna od človeških, da se Bog ne kaže v moči tega sveta, ampak se nam razodeva v ponižnosti svoje ljubezni. Modri so tako vzori spreobrnjenja v resnično vero, ker so bolj verovali v dobroto Boga in ne v navidezni blišč moči. Kaj je skrivnost, v kateri se Bog skriva, in kje ga lahko srečam? Pomislimo na vojne, izkoriščanje otrok, mučenja, trgovino z orožjem, trgovino z ljudmi. V vseh teh stvarnostih, v vseh teh najmanjših bratih in sestrah, ki trpijo v teh situacijah, je Jezus. Jaslice nam kažejo drugačno pot od tiste, po kateri hrepeni posvetna miselnost. To je pot ponižanja Boga, njegova slava, skrita v betlehemskih jaslih, v križu na Kalvariji, v bratu in sestri, ki trpita. Modri so vstopili v skrivnost. Od človeških računov so prešli v skrivnost. To je bilo njihovo spreobrnjenje. In naše?

Sveti trije kralji

Pred nami je skoraj pravljična zgodba o modrih, svetih treh kraljih. Od kod so se vzeli, kako so se našli, kaj jim je pomenilo pokloniti se kralju. Kam so odšli in kako so s tem dogodkom živeli naprej. Odgovore na vsa ta vprašanja in o njihovem namenu mogoče največ povedo darovi, ki so jih prinesli: zlato, kadilo in mira. Ti darovi simbolizirajo: ·zlato Kristusovo kraljevsko dostojanstvo ("Judovski kralj"); ·kadilo njegovo mesto večnega velikega duhovnika; ·mira, ki so jo judje uporabljali za maziljenje trupel, že ob njegovem rojstvu spominja na njegovo trpljenje in smrt.

Kaj nam ti darovi povedo? Zlato – da so kralji spoznali to, kar je moral Jezus povedati Pilatu v sodnem procesu: Nobene oblasti ne bi imel, če bi ti ne bila dana od zgoraj. Vsaka oblast je od Boga. Samo Bog ima resnično oblast, vse naše delo je lahko v nadaljevanju Njegove oblasti ali pa v nasprotovanju le tej. Kadilo – čast in slava gre samo enemu velikemu duhovniku, Bogu. Naša čast je prav tam, kjer se razodeva božja čast, v jaslih. Naša slava je poveličanje človeka, na križu. Vsa naša čast je v otroškem srcu, ki posluša Boga. Je v ljubečem človeku, ki je pripravljen v ljubezni iti do konca, na križ. Mira – kralji z miro priznajo, da je v božjih rokah vse tako življenje kot smrt, veselje in trpljenje. Ko se mu poklonijo priznajo, da je vsako veselje prazno, če ni v spoštovanju božjega načrta. Prav tako pred novorojenega kralja prinašajo svoje trpljenje. To dobi pravi smisel le v božji luči. Trije kralji torej prihajajo pred božjega otroka, da priznajo Bogu, da je v njegovih rokah tudi njihova oblast, da si slave in časti ne lastijo in da sta v njegovih rokah tako življenje kot smrt. Pa se vrnimo k naši pripravi na božične praznike. Slišali smo povabilo Janeza Krstnika: Zravnajte Gospodu steze, Jezusovo opozorilo: Dvignite glave, vaše odrešenje se približuje. Če se ozremo v jaslice, lahko v njih vidimo mnogo oseb, ki v sebi nosijo kraljevsko dostojanstvo božjega otroka. Vprašanje je le, komu to pripisujejo in komu dajejo čast. Samozadostni mislec bi lahko bil eden izmed treh kraljev, pa se napihuje s svojim znanjem in svojo pametjo. Domišlja si, da je vse njegovo. Noče se prikloniti novorojenemu, ker se boji, da bo izgubil svoje dostojanstvo, svoj ponos. A prav zato propada. Drugačen je Janez Krstnik, ki sam pravi, da ni vreden, da bi odvezal jermen pri sandalih novorojenega kralja. Prav tako na različne načine iščejo osebe v jaslicah čast in slavo. Na eni strani lahko vidimo v sicer pridnem drvarju pretirano zavzetost za materialno gotovost in pozabljanje na Boga. Mogoče diši po starem geslu: delu čast in oblast. Na drugi strani pa imamo močnega moža, ki se prikloni pred detetom in priznava, da gre čast samo njemu. Zaveda se nuje svojega dela, a le to ne zasenči pogleda na edinega kralja, ki se mu pokloni. In nazadnje življenje in smrt. Če ga hočemo vzeti v svoje roke in izživeti, sta počitek in užitek v katerem se koplje mladina ob reki, najboljši način. Ničesar ne bo izgubilo dekle, ki se z drvmi v naročju priklanja novorojenemu. Življenje in smrt sta v tvojih rokah, si govori. Prav tako pastir, ki prinaša ubogi družini ovčko. Vse je v tvojih rokah. Pred nami niso le trije kralji, pred nami je pot kraljev, pot ki so jo izbrali tisti, ki so se mu poklonili in pot tistih, ki so ga skušali izriniti iz svojega življenja. Izbira je naša. Ni pomembno kje smo v puščavi ali zeleni dolini, ali smo pri tem ali onem delu, pri razvedrilu ali polni trpljenja. Kot trije modri kralji se lahko tudi mi v vsem kar smo priklonimo njemu in v njem iščemo pot v polno življenje, pot Edinega kralja, pot človeškega dostojanstva otroka v jaslih in Gospoda na križu. Naj nas na tej poti spremlja moč novorojenega in zgled svetih treh kraljev.


Ervin Mozetič

Cerkev nas upravičeno vabi, da v božični osmini obhajamo praznik Marije Matere Cerkve. Prav na božič, namreč v trenutku, ko je »rodila sina, prvorojenca«, in ne prej, je Marija resnično in v polnosti postala Božja Mati. Mati ni naslov, kakor drugi, ki jih dodajamo od zunaj in ne vplivajo na samo bit človeka. Mati se postane po prehodu skozi celo vrsto izkušenj, ki za vedno zaznamujejo in spremenijo ne le ženinega telesa, ampak tudi njeno zavedanje same sebe.

Ko govorimo o Marijinem Božjem materinstvu, Sveto pismo nenehno izpostavlja dve prvini ali temeljna trenutka, ki med drugim odgovarjata tistim, ki so bistveni tudi za splošno človeško izkušnjo, ko gre za resničnost in polnost materinstva. To sta: spočeti in roditi. Prvi trenutek porajanja je skupen tako očetu kot materi, medtem ko je drugi trenutek, rojstvo, lasten samo materi. Pa poglejmo koliko otrok je bilo krščenih v župniji in so se naše matere razveselile svojega materinstva. V letu 2016 je bilo krščenih 50 otrok, pet manj kot v letu 2015, od tega je bilo 19 dečkov in 31 deklic. V zakonu rojenih je bilo 25 otrok, torej točno polovica. Če primerjamo z letom 2015 je za nekaj procentov več otrok rojenih v zakonu. Kljub vsemu je še vedno polovica otrok rojenih v izvenzakonskih skupnostih.

Božja Mati! Naslov, ki izraža eno od skrivnosti in za razum enega od največjih skrivnosti krščanstva. Ta naslov je napolnil Cerkveno bogoslužje s čudenjem. Božja Mati je najstarejši in najpomembnejši naslov, ki ga je Cerkev dorekla na koncilu v Efezu lin dala Mariji. Iz evangelijev torej izhaja, da je Marija mati sina, o katerem se ve, da je Božji Sin. Zato je v evangelijih po pravici imenovana: Jezusova mati, Gospodova mati ali pa preprosto »mati« in »njegova mati«. Jezus in Marija sta bila skupaj vedno, saj sta Kristus in njegova Mati neločljiva. Med njima obstaja zelo tesen odnos, kakor med vsakim sinom in njegovo materjo. Ta neločljivost dobi pomen tudi v dejstvu, da je Marija, ki je bila v naprej izbrana, da bo Odrešenikova Mati, delila z njim vse njegovo poslanstvo ter ostala ob sinu vse do konca na Kalvariji, tudi ob smrti. Poglejmo kolikokrat so se morali Postojnčani srečevati z obličjem smrti. V župniji je bilo 36 pogrebov, štiri več, kot leta 2015. Previdenih je bilo 20 pokojnih, kar je za 11 več kot pa leta 2015. Tega sem vesel, da se je morda le premaknila naša zavest, da zakrament bolniškega maziljenja ni za smrt, ampak za življenje. Zahvaljujem se vsem, ki ste poklicali duhovnika in tako omogočili vašim dragim spravo s seboj z bližnjim in Bogom. Bodite za zgled vsem tistim, ki si še ne upajo priznati, da ko je človek bolan ali ostarel potrebuje Božjo pomoč. V župniji je bilo 14 krstov več kot pa pogrebov.

Zahvalim se vsem tistim, ki ob pogrebih darujete za svete maše in dobrodelne namene in za cerkev, namesto, da kopičite cvetje in sveče. Še vedno lahko ugotavljam, da vsi pogrebi niso vedno izraz vere in tudi ne odsevajo vselej spoštovanja do pokojnega. Duhovnikovo molitev pri pogrebu marsikdaj preglasi glasno govorjenje. Moti me zlasti to, da zunaj cerkve ostanete tisti, ki se imate za verne, ob pogrebu pa stojite zadaj. Sam namreč na takih pogrebih trpim, ker zelo dobro vidim in slišim. Morda je prisoten strah pred pričevanjem ali pred sodbo sodelavcev, znancev, češ kaj bodo dejali, če pokažem, da sem kristjan? Dejal bi lahko, da so mnogi ljudje izgubili čut za lepo vedenje na pokopališču. Prosil bi tudi, da imate pogum in če slišite glasno govorjenje, nekulturne ljudi, opomnite in jih spomnite zakaj so na pogrebu. Nekateri pogrebi so bili res dostojni v popolni tišini, dostojanstvu in molitvi. Res bi se za tako moč vere, ki se kaže na takem pogrebu zahvalil in lepo je biti župnik ob takem izrazu vere. Marija je z Jezusom tako povezana zato, ker je od Njega prejela spoznanje srca, spoznanje vere, ki jo je hranila materinska izkušnja in tesna povezanost s svojim Sinom. Sveta Devica je žena vere, ki je napravila v svojem srcu, v svojih načrtih, prostor za Boga. Ona je vernica, ki je bila sposobna doumeti v daru Sina, prihod tiste 'polnosti časov', v kateri je Bog, ki je izbral ponižno pot človeškega bivanja, osebno vstopil v kolesnico zgodovine zveličanja. Zato ne moremo razumeti Jezusa brez njegove Matere. Prav tako neločljiva sta Kristus in Cerkev, saj sta Cerkev in Marija vedno skupaj, zato skrivnost žene v Cerkvi. Saj ne moremo razumeti zveličanja, ki ga je storil Jezus, ne da bi vzeli v ozir materinstvo Cerkve. Ločiti Jezusa od Cerkve, bi pomenilo uvesti 'absurdno dvojnost' kakor je to zapisal blaženi Pavel VI.. Nemogoče je »ljubiti Kristusa in ne tudi Cerkve, poslušati Kristusa in ne tudi Cerkve, pripadati Kristusu, a zunaj Cerkve . Prav za prav je ravno Cerkev, velika Božja družina, ki nas vodi h Kristusu. Ljubezen do Cerkve in Kristusa se kaže v ljubezni do zakramentov, zlasti do zakramenta svetega zakona in zakramenta svete evharistije.

V župniji je bilo 26 porok, trinajst porok več kot v letu 2015. Upam, da bo ta trend še naprej naraščal in da bo po številu porok naraščalo tudi število otrok.

V župniji je bilo razdeljenih 51000 obhajil, kar je 800 več kot leta 2015. Verjetno je k temu pripomogel tudi obisk milostnega kipa Fatimske Marije. Opozoril bi, da obhajilo prejmete pred duhovnikom, se pred njim obhajajte, se ne priklanjajte in poklekujte, saj se s takim ravnanjem vnaša samo zmedo.

Poslanstvo Cerkve izraža njeno materinstvo. Ona je kot mati, ki z nežnostjo varuje Jezusa in ga podarja vsem z veseljem in velikodušnostjo. Nobeno razodevanje Kristusa, pa naj bo še tako mistično, ne more biti ločeno od mesa in krvi Cerkve, konkretne zgodovinske uresničitve Kristusovega Telesa. Brez Cerkve bi bil Jezus Kristus skrčen na idejo, moralo, čustvo. Brez Cerkve bi bil naš odnos s Kristusom v oblasti naše domišljije, naših razlag, našega razpoloženja. To se kaže zlasti v odnosu do mladih, ki vstopajo v odraslo dobo. Tako smo v letu 2016 imeli 42 birmancev. Vesel sem tega, da sta samo dva birmanca prenehala z obiskovanjem verouka po birmi, eno dekle in en fant. Birma v letu 2017 bo 21. Maja. Letošnja birma bo v naši župniji povezana tudi z vizitacijo in pastoralnim pregledom celotne župnije. Najbolj prisrčno so se za Gospoda odločili prvoobhajanci. K prvemu svetemu obhajilu je pristopilo 35 v prvoobhajancev, ki so se skupaj s starši pripravljali na prejem Jezusa pod podobo kruha. V letošnjem letu bo prvo sveto obhajilo 28. maja ob 10. dopoldne. Med kristjane na velikonočno vigilijo v letu 2016 smo sprejeli 8 odraslih katehumenov. V Letu 2017 bomo na velikonočno vigilijo sprejeli, če bo Bog dal 7. Katehumenov. Poleg že obstoječih skupin,( rednih srečanj za starše veroukarjev, štirih mladinskih, Nikodemovih srečanj, Svetopisemske skupine, skupine ovdovelih, molitvene skupine, Karitas, Gondoljerjev, Slomškovih Zakoncev, Štefanovih zakoncev, zakoncev Martin, Aninih zakoncev,Mihaelovih zakoncev , je v letošnjem letu, kar je zelo razveseljivo, nastala še ena zakonska skupina – skupina Janeza Pavla II, ki še vabi nove zakonce, trudi se zaživeti skupina za može in skupina za žene. Vse skupine, so odprte in se jim lahko pridružite tudi novi člani.

Pohvalil bi tudi župnijski zbor, mladinski zbor Lux in otroški zborček, ki so s svojo prisotnostjo lepšali bogoslužja. Veliko žrtev in odpovedi je za to potrebno, zlasti organistki in pevovodkinjam izrekam iskreno zahvalo. Želim tudi, da bi se zborom priključili novi člani, ki bi jih člani zborov, kakor vem, z veseljem sprejeli. Vsem pevcem želim veliko moči, da bi lahko redno peli pri svetih mašah in se redno udeleževali tudi zakramentalnega življenja. Cerkveni pevec brez tega namreč ne more prav peti.

Želel bi tudi, da se pevske vaje ne prekrivajo z župnijskim dogajanjem (mladinskimi srečanji), s sveto mašo, ker to mladim pa seveda tudi drugim ne bo prineslo blagoslova in daljnoročnega zadoščenja. Če bo tako se bo prej ali slej vse sesulo kakor hišica iz kart.

Zahvalim se mladim instrumentalistom ter Bojanu in Živi, ki so pripravili program za farni dan, triu Verna dekleta, ki so pripravile program za polnočnico ter mladim fantom in dekletom, ki so pripravilli jaslice pred cerkvijo in darila vsem obiskovalcem polnočnice. Gotovo je potrebno prenoviti strežniške vrste, zato starši spodbujajte fante in jih pripeljite na strežniške vaje. Potrebno je tudi nadomestiti pobiralce miloščine, saj so dolgoletni člani opešali ali zboleli. Vesel bi bil vsakega, ki bi prišel k meni in se ponudil za to službo. Vsem želim veliko pripravljenosti sodelovanja pri bogoslužju zlasti med prazniki. Vesel sem tudi farnega dne, ko utrjujemo medsebojno sožitje in radost, da znamo biti skupaj.

Nujno pa moram spregovoriti o praznovanju župnijskih praznikov pa tudi drugih praznikov. Prazniki so božja ponudba. Po praznikih se Bog razodeva kot Bog z nami. Naše življenje in obstoj nista proizvod, ampak dar in zadosten razlog za veselje. Prazniki predpostavljajo zaupanje v smiselnost življenja in zaupanje v dokončno zmago dobrega in resničnega. Tako se krepi prepričanje, da ima vsak v sebi nekaj lepega, dobrega. Če ljudje prihajajo skupaj k prazniku ali na praznik, si imajo tudi vedno veliko povedati. Spremeni se tudi pogled na stvari. Niso več samo stvari, ampak je lepo, da so. Postajajo zaradi te lepote doživete kot dar. Tako tudi one pomagajo praznovati. Pomagajo, da postane praznik dan veselja in prostosti. Če ni doživetja prostosti, ni hvaležnosti, ni čaščenja, s tem pa tudi ne pristne prošnje. Kdor pa v prazniku odkrije dar prostosti in zvestobe, ne odkrije samo tega, da v resnici živi pred Bogom, ampak sam postaja svetišče in prostor božjega počitka. Je pa praznik lahko hitro karikatura, če je samo človeška iznajdba in ni v njem nič božjega. Tako imam včasih vtis glede našega praznovanja. Zlasti sem letos kot župnik izkusil to pri praznovanju svetega Štefana in blagoslovitvi kipa Janeza Pavla II. Dogodek stoletja ali še več, kot je blagoslov kipa se je mogel umakniti raznim vsakdanjim obveznostim. Da ne govorim o praznovanju svetega Štefana. Vse je pomembno od jaslic v Postojnski jami do morja in obisk na obali, ker je prijetno toplo in podobno. Vprašujem kaj bomo posredovali mlajšemu rodu? Kakšno zvestobo našim očetom?

Danes je praznovanje zapolnila industrija prostega časa. Naroča, kaj je treba početi in kam je treba iti. Tudi kristjan se znajde v paradoksni situaciji, ko se mu zdi npr. zapoved praznovanja, naj se sreča s svojim Bogom, ali s svojim farnim zavetnikom, pretežka, rad pa gre, ali pa bi šel, vsepovsod kamor mu naroča model obnašanja družbe. Žal je tako, da mora človek nekoga ubogati/mu pripadati in bo ubogal, naj želi ali ne. Zato je pomembno, komu podari svojo pripadnost, svoj čas. Kar vprašajmo se, komu bomo podarili svojo pripadnost? Bilo je postorjenih tudi kar nekaj materialnih stvari: Največja stvar v letošnjem letu je bil blagoslov kipa Janeza Pavla II. Ob 20 letnici obiska v Postojni in sklepu leta usmiljenja. Postorjene so bile tudi druge malenkosti, ki pa so bile dar posameznikov. Velikokrat smo bili deležni cvetja vrtnarstva Primož(tudi letošnji božič) tako, da je bila naša cerkev vedno lepo okrašena. Potrebujemo pa seveda še nove člane in članice, ki bi se upali izpostaviti in krasiti cerkev.

V župnišču, živimo štirje duhovniki, tudi to je povezano z novimi stroški in sem vam hvaležen za vsak dar, ki ga naklanjate za življenje vseh duhovnikov.

V letu, ki smo ga končali smo imeli lepo slovesnost obhajanje železne maše – 70 let mašništva g. msgr. Vladimirja Piriha.

V letu 2016, konec julija in v začetku avgusta nas je obiskal kip Fatimske Marije.

V letu, ki smo ga danes začeli pa bo obhajal zlato mašo – 50 let duhovništva g. Janko Kosmač. Pridružujmo prošnje, da bo kdo med nami slavil tudi novo mašo.

Naj blaga in skrbna Mati Marija izprosi od Gospoda blagoslov za vso človeško družino. Še posebej pa danes, na Svetovni dan miru, kličimo njeno priprošnjo, naj nam Gospod 'da mir v teh naših dneh, mir v srcih, mir v družinah, mir med narodi.

Blagoslovljeno leto vsem! Naj bo leto miru v nežnem Gospodovem objemu in pod materinskim varstvom Marije, Božje Matere in naše Matere.«


Ervin Mozetič

Kjerkoli smo mi vsi, na vsakem kraju, ob vsaki uri in ob vsakem času, vsak dan in nenehno verujmo, ljubimo, častimo, molimo, služimo poveličujmo in se zahvaljujmo večnemu Bogu. (Sv. Frančišek)

Marsikakšen čas je omenjen v Svetem pismu, le prosti čas ni. Preberimo Pridigarja, ko opisuje s čim vsem bo zapolnjeno življenje. “Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom: Je čas rojevanja in čas umiranja, čas sajenja in čas ruvanja nasada. Je čas pobijanja in čas zdravljenja, čas podiranja in čas zidanja. Je čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja. Je čas zametavanja biserov in čas zbiranja biserov, čas objemanja in čas odtegovanja objemanju. Je čas pridobivanja in čas zapravljanja, čas hranjenja in čas zametavanja. Je čas paranja in čas šivanja, čas molčanja in čas govorjenja. Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru” (Prd 3,1-8). Prosti čas ni omenjen. Česa naj bi bili prosti v življenju? Saj je vendar toliko ljudi in stvari, ki jih v življenju ne moremo biti “prosti”. Za začetek samih sebe, bližnjih, življenja, nekaterih vprašanj (od kod sem, kdo sem, zakaj sem, kam grem?). In še bi našel. Obstaja tudi nevarnost, da z umikanjem v t.i. prosti čas, ko sem prost vsega in vseh, preprosto postajam sam. Vedno manj moči imam, da bi se z vsem, kar me sicer obdaja, srečal, odgovorno in uspešno uresničil svoje dolžnosti, se spraševal, kaj lahko še storim. Počasi začnem vse imeti za nepotrebno, prenaporno ali nevarno. Danes je prosti čas zapolnila industrija prostega časa. Naroča, kaj je treba početi in kam je treba iti, da ima čas res lahko ime prost. Tudi kristjan se znajde v paradoksni situaciji, ko se mu zdi npr. zapoved praznovanja, naj se sreča s svojim Bogom, pretežka, rad pa gre, ali pa bi šel, vsepovsod kamor mu naroča model obnašanja v prostem času. Žal je tako, da mora človek nekoga ubogati/mu pripadati in bo ubogal, naj želi ali ne. Zato je pomembno, komu podari svojo pripadnost, svoj čas.

Prosti čas je čas svobode. To ni čas, ko človek nima kaj početi ali lahko počne karkoli, ampak je čas največje zadolžitve. Kajti najvišja oblika prostosti je ta, da sprejmem zadolžitve, ki mi jih nalagata svoboda in zvestoba.

Srce prostega časa, se pravi prostosti, je zgled. Ker mladi v času največje prostosti ne vidijo zgleda prostosti, ampak samo prostost, ki je še prazna, se dogaja, da mladi ne znajo preživljati prostega časa.

Kaj nam torej ostane ob tem prostem času? Mogoče bi se bilo še najboljše ozreti se na Boga, kako se je on obnašal, ko je imel “prosti čas”. “Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal” (1Mz 2,3). Čeprav Bog nima, odkar je ustvaril človeka, prostega časa, si je vendar določil dan, ko je počival. Ob tem počitku se znajdemo pri posvetitvi, ki nas uvaja v liturgično razsežnost. Ne gre samo za prosti čas, ampak še za nekaj več, za praznik. Gre za blagoslov in posvetitev vsega nadaljnjega dela, ki ga bo v svetu opravil človek. Praznik je za človeka vedno prilika, da odkrije svoje darove in priložnost, za ustvarjalnost. Ustvarjalnost ni samo stvar človekovega dela ampak tudi počitka. Oblikovanje občestva je bistveno povezano s praznikom in prostostjo. Praznik je priložnost za veselje, dan za domišljijo ter sanjanje. Toda praznik tudi postavlja praznujočega na trdna tla, saj mu postavlja vprašanja o njegovem upanju, idealih in zvestobi zastavljenim ciljem. Prazniki so božja ponudba in povabilo k soudeleženju pri dokončevanju stvarstva in pripravi na novo stvarjenje. Po praznikih se Bog razodeva kot Bog z nami. Naše življenje in obstoj nista proizvod, ampak dar in zadosten razlog za veselje. Prazniki predpostavljajo zaupanje v smiselnost življenja in zaupanje v dokončno zmago dobrega in resničnega. Tako se krepi prepričanje, da ima vsak v sebi nekaj lepega, dobrega. Ni več potrebe po medsebojnem primerjanju, ampak po srečevanju. Če ljudje prihajajo skupaj k prazniku ali na praznik, si imajo tudi vedno veliko povedati. Drugače je, če ljudje prihajajo skupaj zato, ker morajo priti. Spremeni se tudi pogled na stvari. Niso več samo stvari, ampak je lepo, da so. Postajajo zaradi te lepote doživete kot dar. Tako tudi one pomagajo praznovati. Pomagajo, da postane praznik dan veselja in prostosti. Če ni doživetja prostosti, ni hvaležnosti, ni čaščenja, s tem pa tudi ne pristne prošnje. Kdor pa v prazniku odkrije dar prostosti in zvestobe, ne odkrije samo tega, da v resnici živi pred Bogom, ampak sam postaja svetišče in prostor božjega počitka. Je pa praznik lahko hitro karikatura, če je samo človeška iznajdba in ni v njem nič božjega.

Ni vseeno, kakšen je odnos med praznikom in vsakdanjikom. Čas je prisilno merilo in nikoli praznik. Praznik je osvoboditev časa. Nekateri menijo, da je potrebno najprej odkriti smisel dela, posebej vsakdanjega, šele potem bi lahko govorili o praznovanju. Praznik ima smisel in sporočilo sam v sebi, ki ga ne morem slišati, če ne počivam in praznujem. Če gledamo na določene oblike “praznovanja”, kjer se pretirava v pojedanju in popivanju, si res lahko postavimo vprašanje, ali je ta čas še vreden imena praznik. Nekateri pa se praznikov bojijo, ker jih niso navajeni prosto oblikovati, jim ne pomenijo božjega daru, ali pa se bojijo, da bodo v prostem času izbruhnile napetosti, ki jih delovno razpoloženje blokira. Nekateri so med prazniki sami…

Zato je veliko vprašanje, kako praznovati ob tolikih krivicah in tako neodrešenem svetu. Krščanski prazniki so obhajanje skupnosti med Bogom in ljudmi. Vedno so prilika za spominjanje in nikoli za pozabljanje in utapljanje v jedi in pijači, toda nikoli niso brez pogrnjene mize. Pravo praznovanje je vedno tudi prilika za smeh, humor in sproščeno veselje. Hrupno praznovanje ponavadi prekriva razdvojenost, neveljavno zmago miru, pomanjkanje ljubezni, ipd. Vsak človek, dogodek, kraj, minuta, prosti čas… ki v nas prebudi doživetje, da je Bog človekov prijatelj, je naša vez z Bogom samim in napravlja tudi nas za vez, ki druge povezuje z Bogom.


Ervin Mozetič

Ustavimo se pred tem čudovitim evangeljskim odlomkom z notranjim razpoloženjem in z vprašanji nekoga, ki ga prvič posluša. Kdo je ta Beseda, o kateri teče beseda? Beseda tukaj pomeni Božjega Sina, drugo osebo Svete Trojice, ki ob koncu prologa dobi ime Jezus Kristus. Kaj pomeni izraz Beseda?

Prolog lahko beremo kot veličasten pogled vere na Boga, človeka in svet. To je povzetek vsega. Danes imamo radi vse kompaktno, se pravi zgoščeno na majhnem prostoru. Kompaktno je magična beseda trgovine: kompaktni disk, kompaktni slovarji, kompaktni priročniki. Prolog je nekaj podobnega na duhovnem področju. Vse, kar nam bistvenega pove vera o Bogu, o človeku in o svetu, predvsem pa o Kristusu, je povzeto na tej strani.

Meni se zdi tako veličasten, tako mogočen tale odlomek! Ob njem se sprašujem o vrednosti besede, ki jo izgovarjam, o tem, kako doživljam besedo, ki prihaja do mene. O tem, kdaj Božjo besedo dojamem res kot Besedo. Ali jo lahko doživljam kot nekaj živega, kot Življenje, če pride iz ust človeka, ki mu ne zaupam, ki mu ne verjamem ... Ali more govoriti človek Božjo besedo, če ni čistega srca? Ali ostane beseda sveta tudi, če pride iz umazanih ust? Kakšne so besede iz mojih ust? Božja beseda je prišla med nas, toda svet je ni sprejel ... Sem tudi jaz ta "svet"? Tudi nas pošilja Bog - prav tako kot Janeza Krstnika - vsak od nas je poslan ... Poslani smo drug drugemu, poslani z besedo, ki naj postane meso, ki naj postane živa ... življenje ... Z besedo, ki rodi ... Končno stopi pred nas Človek kot bitje, ki ga je Bog ustvaril svobodnega. Lahko sprejme luč in moč, da bi postal Božji Otrok ali pa vero zavrže in ostane v temi.

»In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela … Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci.«

Luč in življenje imamo od njega, od Besede: »V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.«

Te trditve se lahko zdijo abstraktne, zelo daleč od zanimanja današnjih ljudi ali pa morda lahko v hipu popolnoma spremenijo življenje kakšnega človeka, če nekega dne ta luč začne resnično »svetiti« nad teboj. »In Beseda je postala meso in se naselila med nami.« Božič je za mnoge med nami boleč praznik. Naši dnevi niso več srečni. Doživljamo izključenost. Nimamo več družin v katerih bi se skupaj veselili. Polno je razbitih družin. Polno je nesprejetosti v naših odnosih. A Bog je našo zgodbo naredil za svojo tako, da je začel z Jožefom in Marijo, ki sta bila sama in nesprejeta. Nikjer nista našla prenočišča. Le nekaj pastirjev je delalo na bližnjih gričih. Nihče se ni brigal zanju.

Kje naj torej jaz začnem? Ko rečemo, da je Božič, povemo, da je Bog izrekel svetu svojo zadnjo, najglobljo, in najbolj čudovito besedo prav po utelešeni Besedi. Te besede ni več moč vzeti nazaj, ker je dokončno Božje dejanje, ker je Bog sam med nami in v svetu. In ta beseda pomeni: Ljubim te – tebe, svet in vse človeštvo. V času, v katerem smo dobesedno pod poplavo besed, sporočil, oglasov, izrečenih in natisnjenih besed, je potreben posebne vrste post; post od besed. Naj iz naših ust ne prihajajo nepotrebne besede, v nas pa naj ne vstopa množica nekoristnih, celo praznih in škodljivih besed. Potrebno se je razstrupiti. Manj govoriti in več narediti.

Konkretno se lahko odločimo, da bomo storili kakšno dobro delo, kakšno domače opravilo, ne da bi o tem komu govorili, preprosto molče, da bi nekako nadomestili za vse tiste priložnosti, ko smo govorili, kaj vse bi bilo potrebno storiti, sami pa tega nismo naredili. V sebi razvijajmo čut za stvari, ki ostanejo na skrivnem med nami in Bogom ali pa vsaj med nami in našo vestjo. Rad bi sklenil s trditvijo, s katero se sklene Janezov prolog; ta nam omogoča videti osrednje mesto Besede v našem odnosu do Očeta: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.« Ta Beseda, ki prebiva v nebesih, oziroma v razsežnosti Boga, je prišla na zemljo, da bi jo mi poslušali in bi lahko spoznali ter se z roko dotaknili Očetove ljubezni. Beseda Boga je torej isti njegov Edinorojeni Sin, ki je postal človek, poln ljubezni in zvestobe (prim. Jn 1,14), torej Jezus sam.

Evangelist ne skriva dramatičnosti učlovečenja Božjega Sina, saj poudari, da se je dar Božje ljubezni soočil z ne sprejemom s strani ljudi. Beseda je luč, a so ljudje imeli raje temo; prišla je med svoje, a ti je niso sprejeli (prim. vv. 9-10). Zaprli so pred nosom vrata Božjemu Sinu To je skrivnost zla, ki zalezuje tudi naše življenje in ki zato od nas zahteva čuječnost in pozornost, da ne prevlada. Knjiga Geneze (Prve Mojzesove knjige) ima lep stavek, po katerem bomo lažje razumeli, da zlo 'preži pred našimi vrati' (prim. 1Mz 4,7). Gorje nam, če mu pustimo vstopiti, saj bo tedaj zlo zaprlo naša vrata pred komerkoli drugim. Mi pa smo poklicani na strežaj odpreti vrata našega srca Božji Besedi, Jezusu, da bi postali njegovi otroci. To je namreč povabilo božiča, da sprejmemo to Besedo zveličanja, to skrivnost luči. Če jo sprejmemo, bomo rastli v spoznanju in ljubezni Gospoda, naučili se bomo namreč biti usmiljeni kakor je On. Približati se evangeliju, premišljevati ga, da postane 'meso' v vsakdanjem življenju, je najboljši način spoznavati Jezusa in prinašati ga drugim. Poklicanost in veselje vsakega krščenega je, da pokaže in podari drugim Jezusa. Da bomo pa lahko to storili, ga moramo poznati in ga imeti v sebi kot Gospoda našega življenja. On nas brani pred zlom, ki preži pred našimi vrati in hoče vstopiti. Vsem voščim mir in dobro v Gospodu. Tako v lepih kot v žalostnih trenutkih se zaupajmo njemu, ki je naše upanje. Premagaj brezbrižnost in osvoji mir. Radosten božič vsem.


Ervin Mozetič

Dovolite, da se nocoj pridružim angelu, ki se je prikazal pastirjem na betlehemskih poljanah, in skupaj z njim zakličem: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo.«

Oznanjam vam veselje, ki je za vse ljudi sveta! Veselje, ki je za vas, za tiste, ki so vam blizu in tiste, ki jih komaj poznate, za tiste, ki jih ljubite in tiste, ki vam gredo na živce, za verne in neverne, za naše in njihove, za vse! Oznanjam vam, da se je sam Vsemogočni, Vseljubeči, Nedoumljivi, Neskončni, Brezmejni, Večni BOG spustil s svojega Božjega veličastva na zemljo in postal eden izmed nas, tak kot mi!

Tudi jaz prepevam skupaj z angeli, ki so se prikazali betlehemskim pastirjem v noči, ko se je rodil Jezus. Ta pesem povezuje nebo in zemljo: v nebo se obrača s hvalo in slavo, na zemljo in ljudi pa z voščilom miru. Vse vas vabim, da se pridružite tej pesmi: ta pesem je za vsakega, ki bedi v noči, ki upa v boljši svet, ki skrbi za druge, ko ponižno skuša opraviti svojo dolžnost. Slava Bogu! Predvsem k temu nas kliče Božič: da damo slavo Bogu, ker je dober, zvest in usmiljen. To noč voščim vsem, da bi prepoznali resnično obličje Boga, Očeta, ki nam je dal Jezusa. Vsem želim, da bi začutili, da je Bog blizu, da bi stali v njegovi navzočnosti, da bi ga ljubili, da bi ga častili. In da bi vsak od nas dal slavo Bogu zlasti s svojim življenjem, z življenjem, preživetim za ljubezen do njega in bratov.

Mir ljudem! Resnični mir, to dobro vemo, ni ravnovesje nasprotujočih si sil. Ni lepa »fasada«, za katero se skrivajo spori in delitve. Mir je zavzetost vsakega dne. Mir je obrt, ki ga nudimo kot Božji dar, dar njegove milosti, ki nam jo je dal v Jezusu Kristusu.

Bog je v Jezusu Kristusu postal človek!

Srečna naša ušesa, da to slišijo! Srečne naše oči, da to vidijo! Srečno naše srce, da to veruje! Prav slednje, VERA, je izvir silnega veselja, ki ga občutimo danes! Veselje se je prebudilo v naši notranjosti, ker nam je Sveti Duh v nebogljenem otroku, ki je privekal na svet v votlini, v hlevu med živalmi, dal spoznati ŽIVEGA BOGA! Čeprav naj bi bilo rojstvo slehernega otroka vir veselja – zelo žalostno je, da v temi tega sveta ni vedno tako – pa prinaša rojstvo Jezusa Kristusa neprimerljivo večjo radost. V njem je BOG odrešil svet greha in ponovno odprl vrata večnega življenja! Veselimo se! Veselimo se v veri Vanj, ki je vsakemu življenju smisel, vsakemu trpljenju tolažba, vsakemu iskanju pot in cilj… Ozrimo se na kratko v evangeljsko poročilo o Jezusovem rojstvu, ki smo ga slišali. Opis tega rojstva, ki je za vso večnost spremenilo potek zgodovine vesoljstva, je presenetljivo skop: je rodila, ga povila, položila v jasli. In to je vse! Toliko lahko zaznajo naši čuti… Toliko nam razodeva narava…

Če hočemo prodreti globlje, če hočemo spoznati vso resnico, je potrebna MILOST! MILOST (gr. CHARIS) pomeni preprosto dar, povsem zastonjski Božji dar človeku. MILOST, ki jo potrebujemo, če hočemo v novorojenčku iz Betlehema spoznati Odrešenika sveta, je milost vere. Darovan nam mora biti pogled, ki presega to, kar se vidi s telesnimi očmi, in vidi globlje v resničnost Božjega delovanja v svetu. Kako smo lahko prepričani v nekaj, česar ne vidimo, ne zaznavamo s čuti?

VERA je sad delovanja Svetega Duha v nas. Bog sam vžiga v naših srcih trdno prepričanje, da je deček, ki je bil rojen v Betlehemu, pravi človek in pravi BOG! Pastirjev se je Bog dotaknil po angelu, ki jim je prinesel veselo novico. Nič čudnega, da so se najprej prestrašili, saj Božji vdor v človekovo življenje običajno prinese nekaj povsem nepričakovanega, novega, drugačnega… Potreben je torej Božji dotik našega srca!

BOG se nas je že dotaknil, drugače nocoj, sredi noči, ne bi bili tukaj, ampak bi mirno počivali v svojih toplih posteljah… Ta Božji dotik, ki se je nocoj zgodil v novorojenem Detetu, je prvi, Božji korak na poti do srečanja med Bogom in nami. V podobi bi lahko rekel, da je Bog premostil ogromno razdaljo med seboj in nami, prišel do naših vrat in potrkal – sedaj pa čaka, da mi naredimo tistih nekaj korakov do vrat in jih odpremo. Kakšno veselje ob srečanju dveh ljubezni: Vseljubečega in večno ljubljenega! Ko bomo torej čez slabo uro odhajali domov, pojdimo nazaj v vsakdanje življenje kot novi ljudje! Novi zato, ker nas je notranje pretresla ta Božja bližina in skrb za nas! Novi zato, ker nočemo več živeti niti trenutka svojega življenja brez Boga! Novi zato, ker bomo odslej svoje odločitve živeli iz odnosa z Gospodom in ne bomo več poslušali glasov tega sveta, ki ponuja mnogo stvari, v svoji pestri ponudbi pa nima globokega miru, prave ljubezni in pristnega veselja! Mislim, da angeli danes ponovno prepevajo hvalnice Bogu: » Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« Njihove hvalnice so namenjene tudi nam, ki bomo posvečeni po tej skrivnosti svete noči, odšli domov kot novi ljudje, ki so Bogu po volji. V ta svet, v to človeštvo se je danes rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod. Ustavimo se pred betlehemskim Detetom. Pustimo svojemu srcu, da ga to gane. Ne bojmo se tega! Ne bojmo se, da naše srce to gane. Potrebujemo to, da naše srce to gane. Pustimo ga, da se ogreje pri Božji nežnosti; potrebujemo njegovo ljubkovanje. Božje ljubkovanje ne povzroča ran, Božje ljubkovanje nam podarja mir in moč. Bog je velik v ljubezni, njemu hvala in slava na veke! Bog je mir: prosimo ga, naj nam ga pomaga graditi vsak dan, v našem življenju, v naših družinah, v naših mestih in narodih, po vsem svetu. Pustimo božji dobroti, da nas gane. Na to noč, razsvetljeno od evangeljskega upanja, ki izhaja iz skromne betlehemske votline, kličem božični dar veselja in miru za vse: za otroke in ostarele, za mlade in družine, za uboge in obrobne. Jezus, ki se je rodil za nas, naj potolaži vse preizkušane v bolezni in trpljenju; naj podpira tiste, ki se posvečajo služenju najbolj potrebnim bratom. Zato Blagoslovljen Božič vsem!


Ervin Mozetič

Vsi trije odlomki današnje nedeljske Božje besede spregovorijo o rojstvu.

Zato bi današnjo nedeljo lahko poimenovali »nedelja rojstva«! Ker smo se odločili, da se ustavimo ob današnjem evangeliju s težavami in zahtevam današnjega človeka, ne moremo drugače, kakor da si takoj zastavimo vprašanje: kako to, da se v zahodnih državah danes rodi tako malo otrok, kar velja tudi za našo državo?

Božič, ki je bil nekoč v prvi vrsti praznik otrok, danes to ni več. To je praznik odraslih. Vedno manj je otrok. Vem, da se dotikam zelo kočljive tematike, ki za mnoge predstavlja intimno dramo. To želim storiti zelo obzirno, z vsem spoštovanjem, ki ga premorem, zavedajoč se, da na tem področju deluje vse polno dejavnikov in zato ne moremo dati enoznačne sodbe, ki bi veljala za vse primere. Ali je upravičeno reči, da so morda ekonomske in socialne težave danes večje, kot so bile v preteklih obdobjih? Če je čas, ki ga živimo, »krizni«, katero obdobje v oddaljeni in bližnji preteklosti pa to ni bilo?

Resnična težava je duhovna suhota, izguba življenjskega zagona, veselja, poguma, da se vržemo v prihodnost. To je izguba neke določene nedolžnosti in preprostosti in torej sposobnosti strmenja in občudovanja življenja in stvari. Podobni smo drevesu, ki izgublja najgloblje korenine in se hrani le še s površinskimi koreninami. Zaradi načrtovanja kmalu ne bo več kaj »načrtovati«, ker bo vse strašansko »plitvo«. Temeljni vzrok upadanja rojstev ni ekonomske narave. Če bi bilo tako, bi se moralo število rojstev povečevati, bolj ko se premikamo proti višjim družbenim slojem. Vendar vsi vemo, da je res prav nasprotno.

Razlog je globlji. Gre za pomanjkanje upanja! Če je poroka vedno korak vere, je rojevanje vsakega otroka vedno dejanje upanja. Brez upanja se na svetu ne zgodi nobena stvar. Upanje potrebujemo, kakor potrebujemo kisik za dihanje.

Če opazite človeka, ki zjutraj vstane in od dneva prav ničesar ne pričakuje, ga imejte na očeh: je v veliki nevarnosti … Tako zorijo samomorilski naklepi. Mladi potrebujejo upanje. Otroci se radi vračajo in ostanejo doma, če je čutiti duha upanja. V nasprotnem primeru bežijo od doma. Določeni fenomeni, kot so droge in diskoteke s svojimi divjimi ritmi in samouničevanjem, so znamenja pomanjkanja upanja. »Zakaj prihajaš sem?«, so vprašali mladeniča, ki je vstopal v diskoteko. Odgovor se je glasil: »Da ne bi razmišljal!«. Upanju pohaja sapa.

Ko se v določenem človeškem položaju ponovno porodi upanje, se zdi vse drugače, čeprav se dejansko ni nič spremenilo. Upanje je prvobitna sila. Dobesedno dela čudeže. Zdaj je čas, da se vprašamo: kaj lahko krščanstvo v tem zgodovinskem trenutku ponudi ljudem? Evangelij lahko ponudi nekaj bistvenega: Upanje! Tisto, pisano z veliko začetnico, Upanje. Zemeljska upanja (hiša, delo, zdravje, srečno odrasli otroci), ki se uresničijo, slej ko prej razočarajo, če ni zadaj nekaj globljega, kar ta upanja podpira in jih uresničuje. So kakor listi, ki ovenijo, ko se posuši drevesno deblo. Poglejmo, kaj se zgodi na pajkovi mreži, ki je pravo umetniško delo. Popolna je v svoji geometričnosti, elastičnosti, funkcionalnosti. Na vseh koncih je napeta s horizontalnimi nitmi. Na sredini pa jo drži nit, ki se spušča od zgoraj; to nit je pajek stkal tako, da se je spustil z vrha. Če kdo prekine eno od stranskih niti, pajek takoj pride ven in jo hitro popravi, pa je spet vse na svojem mestu. Toda če pretrgate tisto nit, ki se spušča od zgoraj, se vse poruši. Pajek ve, da tukaj ni več pomoči in se umakne. Upanje je v našem življenju kakor ta nit od zgoraj, ki drži celoten splet naših upanj. Kaj pa je upanje? To je nova zmožnost, podarjena tistemu, ki veruje. Ta se vcepi na naravno sposobnost usmerjenosti v prihodnost, ki je preprosto človeško upanje, ki pa ji daje nov razlog in novo vsebino. Podeli ji »odprto« obzorje, ki ga ne omejuje več noben zid, nobena mreža. Niti smrt ne.

Kaj lahko predstavlja božični praznik v tem trenutku, ko čutimo tako močno potrebo po upanju? Lahko predstavlja priložnost za preobrat teženja, za ponovno rojstvo upanja. Preroški izrek, ki ga bogoslužje naobrača na Jezusovo rojstvo, pravi:

»Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč ... Zbudil si silno radost, naredil si veliko veselje … Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan« (Iz 9,1-5).

Te besede, dobijo zelo poseben pomen. Vsebujejo obljubo, nakažejo pot izhoda iz teme in iz duhovnega močvirja, v katerem se nahajamo. Potrebno pa je ponovno odkriti, kdo je tisto Dete in kaj nam je s svojim prihodom prineslo. Božiču moramo vrniti njegov pomen. Božič brez deteta Jezusa je kakor okvir brez slike, kakor maša brez posvečenja, kakor slavje brez slavljenca. Božični praznik je bil vedno priložnost, da se je v srcih vseh, odraslih in otrok, prebudilo tisto najboljše, najbolj spontano, sposobnost veselja in čudenja. To se je dogajalo celo med vojno, v časih, ki so bili veliko mračnejši od današnjih. Rad bi vam nekaj predlagal: da bi vsaka družina v letošnjem božiču posvojila Upanje! Upanje začenja vedno od začetka. Za to je naravnost specialist. Tisoče razočaranj in zanikanj zanjo nimajo teže.


Ervin Mozetič

Danes je tretja adventna nedelja, imenovana tudi nedelja 'Gaudete', to je nedelja veselja. Med bogoslužjem večkrat odmeva povabilo k veselju, naj se razveselimo. Zakaj? Ker je Gospod blizu, ker je božič blizu. Krščansko sporočilo se imenuje 'evangelij', torej 'dobra novica', oznanilo veselja za vse ljudstvo. Cerkev ni zavetišče žalostnih ljudi. Cerkev je hiša veselja! Tisti, ki so žalostni v njej najdejo veselje, najdejo v njej resnično veselje.

Biti srečen je morda najbolj splošna človekova želja. Resnično in dolgotrajno veselje vedno zori v trpljenju. Ni vrtnice brez trnja! Ali bo za vernega človeka veselje v tem življenju zgolj stvar pričakovanja, samo veselje, ki bo »prišlo onstran«? Ne, obstaja neko skrito in globoko veselje, ki je prav v pričakovanju. Morda je prav to sredi tega sveta najbolj čista oblika veselja; veselje, ki ga doživljamo v pričakovanju.

Evangeljsko veselje je za vse, predvsem – pravi Marija v Magnifikatu – »za ponižne in lačne«. Ob teh razmišljanjih o veselju pa bi rad naredil tudi skromen praktičen zaključek. Ne prelagajmo na druge vedno le naše žalosti, naših tegob in skrbi. Nekateri ljudje so prepričani, da bodo grešili ali pa si nakopali kdo ve kakšno Božjo kazen, če bodo preprosto rekli: srečen sem! Kako dobro dene, če možu ali ženi, otrokom ali starejšim kdo od domačih reče: zadovoljen sem, res sem zadovoljen!

To spodbudo naslavljam predvsem na žene. Nekoč so govorili, da so one »sonce doma«. Izmislite si najboljši način, kako bi izpolnile to lepo poslanstvo. Predvsem otroci potrebujejo ozračje veselja, ki ga lahko vdihavajo doma. Kakor rože zacvetijo, ko je toplo, tako tudi otroci, ko je veselje. To je najlepše darilo, ki jim ga lahko podarite za božič in brez njega so vsa darila le nekoristni, če ne celo škodljivi nadomestki. Evangeljsko veselje ni kakršno koli veselje. Njegov razlog je v zavesti, da smo od Boga sprejeti in ljubljeni. Na to nas spominja prerok Izaija. Bog je tisti, ki nas prihaja rešit in prihaja na pomoč posebno tistim, ki so zmedenega srca. Njegov prihod nas okrepi, utrdi, podari pogum. Daje, da se razveseli in zacveti puščava, stepa, torej naše življenje, ki je postalo suho. Kdaj naše življenje postane suho? Ko je brez vode Božje Besede in njegovega Duha ljubezni. Pa naj bodo še tako velike naše omejenosti in naše zmedenosti, nam ni dovoljeno biti mlahavi in opotekajoči pred težavami ter lastnimi slabostmi. Nasprotno, poklicani smo, da okrepimo naše roke, da utrdimo kolena, da smo pogumni in se ne bojimo, saj naš Bog vedno izkazuje veličino svojega usmiljenja. On nam daje moč, da gremo naprej. On je vedno z nami, da nam pomaga iti naprej. Bog, ki nam želi samo dobro, nas ljubi ter je z nami, da nam pomaga, nas okrepi, da gremo naprej. Pogum! Samo naprej!

Z njegovo pomočjo lahko vedno začnemo od začetka! Kako začeti od začetka? Kdo mi bo rekel: 'Tolikokrat sem ga polomil. Velik grešnik sem, velika grešnica sem. Ne morem začeti od začetka.' Motiš se! Lahko začneš od začetka. Zakaj? Zato, ker te On čaka. On je ob tebi. Ljubi te, usmiljen je. Dal ti bo moč začeti znova. Tako bomo sposobni ponovno odpreti oči, pregnati žalost in jok ter začeti z novo pesmijo. To resnično veselje ti bo ostalo tudi med preizkušnjami, med trpljenjem, saj ni površinsko, ampak se spušča v globino človeške osebe, ki se izroča Bogu in mu zaupa. Krščansko veselje, kakor tudi upanje, je utemeljeno na Božji zvestobi, na gotovosti, da On vedno drži svoje obljube. Prerok Izaija spodbuja tiste, ki so izgubili pot ter so obupani, naj svoje zaupanje gradijo na Gospodovi zvestobi, saj bo njegovo zveličanje slej ko prej vstopilo v njihovo življenje. Tisti, ki so na poti srečali Gospoda, okušajo v svojem srcu vedrino ter veselje, ki jim ga nič in nihče ne more vzeti. Kristus je naše veselje, njegova zvesta in neizčrpna ljubezen! To, da kristjan postane žalosten, pomeni, da se je oddaljil od Jezusa. Toda ne smemo ga pustiti samega. Moliti moramo zanj in mu dati čutiti toplino skupnosti.

Tretja adventna nedelja nas torej vabi k veselju, ki je znamenje naše vere. Papež Pavel VI. je zapisal, da »nihče ni izključen iz veselja v Gospodu«. Papež Frančišek nam v svoji spodbudi Veselje evangelija pravi: »So kristjani, ki dajejo videz posta brez velike noči«. Škoda, da je tako. Vsi moramo ponovno odkriti, da je delo Svetega Duha v nas vir veselja. Pravičnost, mir in bratstvo so kot zrna, ki jih moramo z veliko skrbjo negovati. Živimo jih s sprejemom za ljudi, z delitvijo do vseh, še zlasti izključenih. Kristjanovo veselje je Božji dar. Vendar ga Bog naklanja le tistim, ki premagujejo sebičnost.

Kristjani črpamo veselje v Bogu, Očetu, Sinu in Svetem Duhu. Da bi to veselje prejeli, je potrebno in pomembno neprestano moliti in zanj prositi, saj je Božji dar. Uspeli naj bi, da molitev postane naša vsakdanja drža. V molitvi se učimo biti prisotni Bogu v naših besedah, tišini, z našim načinom delovanja in čutenja. V rednem stiku z Bogom črpamo resnično veselje. Kot je bilo drevo življenja sredi raja, tako je tudi Jezus sredi med nami in to za vse. Vsi lahko pridejo do Njega. Gre za ponižanje Boga, ki je postal človek in ki je trideset let živel kot človek. Janez Krstnik je prišel oznanjat Luč v svet, napolnjen s temo. V svet tišine je prinesel besedo, saj preroki že dolgo niso nič več oznanjali. To je sporočilo veselja. Prihaja v svet, ki trpi zaradi nasilja, krivice in sebičnosti: »Ko se notranje življenje zapre v lastne interese, ni več prostora za druge. Ubogi več ne morejo vstopiti in Božjega glasu se več ne posluša… Celo verni lahko zapadejo v to… Mnogi tukaj padejo in postanejo užaljeni, nezadovoljni in brez življenja« (papež Frančišek).

Čez nekaj dni bomo praznovali božič. Vse je predvideno, da bomo imeli »sanjski božič«: darila, božična večerja, ulična razsvetljava, veseljačenje ob hrani in pijači… Obstaja pa velika nevarnost, da bi pozabili na Njega, ki je na začetku tega praznika. Naše poslanstvo v tem svetu je, da razodevamo Kristusovo navzočnost v tem svetu. Najlepša darila, najslovesnejše božične večerje nas resnično ne morejo napolniti. Samo pri Gospodu bomo našli pravo veselje.

Naj nam Devica Marija pomaga pospešiti korak proti Betlehemu, da bomo srečali Otroka, ki se je za nas rodil, za zveličanje in veselje vseh ljudi. Njej je rekel angel: 'Razveseli se, polna milosti, Gospod je s teboj' (Lk 1,28). Naj Ona za nas doseže, da bomo živeli veselje evangelija v družini, na delu, v župniji, povsod; tisto notranje veselje, polno čudenja in nežnosti. Takšno, kot ga doživlja mama, ko gleda svojega novorojenčka in čuti, da je Božji dar, čudež, za katerega se samo zahvaljuje.«


Ervin Mozetič

Danes je že 2. adventna nedelja. Božič se zelo hitro približuje in marsikdo se morda že sprašuje: »Kakšni bodo letos prazniki? Kaj lepega mi bo prinesel božič?«

Otroci dobro vedo, da jih čakajo božične počitnice. Kaj pa mi starejši? Največkrat nas prazniki presenetijo in najdejo nepripravljene. Prazniki potem minejo, ne da bi v našem življenju pustili kakšne vidne sledi. Kje so vzroki, da nas božična vsebina ne prevzame dovolj? Včasih imam celo občutek, da smo v železnih časih komunizma lepše praznovali božič, ker smo se borili in si jemali pravico, da na glas rečemo in vsem sporočimo, da je božič naš in ne bomo nikomur dovolili, da bi nam ga vzel. Danes je drugače: ulice in trgovine so že skoraj ves november in ves december slovesno razsvetljene in povsod ti ponujajo različne izdelke, kako narediti božično praznovanje čim bolj romantično. Vse postaja del folklore, moraš se vključiti v ta modni trend, sicer boš ostal zunaj. Toda, a je res to pravi božič, ki seže človeku v srce? Bodo odrešenikov prihod zamenjale razkošne razsvetljave? Leta 2008 so oxfordski profesorji predlagali evropski skupnosti, da bi 25. december v celotni uniji praznovali kot praznik nove luči. Samo, da bi na tak način izbrisali pravo vsebino krščanskega praznika. Vse to lahko naredimo, brez problemov lahko uzakonimo še en praznik, vendar bodo srca ostala prazna, ker bodo pogrešala pravo vsebino. Brez odrešenika ni pravega božiča, pa lahko ne vem koliko zapravimo za lučke, darila in razkošno obložene mize. Brez Jezusa, novorojenega otroka, je vse skupaj samo lep običaj, del slovenske folklore in nič več. Prerok Izaija in Janez Krstnik vabita, da je treba iti v puščavo, tam zravnati steze in pripraviti pot Gospodu. Odrešenik se bo namreč pojavil tam, kjer ga bomo najmanj pričakovali. Zanj ni pravi prostor tam, kjer je veliko rajanje, bučna zabava in obložene mize. Tam so namreč srca prepolna zemeljske sreče, ki je od danes do jutri, za Gospoda pa ni prostora in časa. Puščava je namreč kraj velike samote in očiščevanja. Jezus se je napotil v puščavo in v njej preživel štirideset dni, preden je začel s svojim javnim delovanjem.

Toda puščava je lahko tudi zelo kruta, ko pride puščavski veter, ko ne vidiš več sledi svojih korakov za seboj, ko se pokrajina spremeni v divji metež in naenkrat več ne veš, kje si. V puščavi si prisiljen biti sam s seboj. Nad teboj je samo žgoče sonce, pod nogami pa pesek in nič drugega. Tam si sam s seboj in s svojim Bogom, ali pa s hudičem – druge možnosti ni. Zato velja puščava za kraj očiščevanja, kjer odpade vse, kar je nepomembno in ostanejo le bistvene stvari: ti in tvoje golo življenje. Prisiljen si se soočiti s samim seboj in si priti na jasno: kdo pravzaprav sem? Kakšen smisel ima to moje življenje? Ko se ti zbistrijo misli in se izčisti tvoj pogled na življenje, tedaj si pripravljen priti nazaj v svet in živeti tako, da pustiš za seboj vidne sledi, ki bodo mnogim v pomoč, da ne bodo zašli. Zakaj se puščave navadno bojimo oziroma, zakaj nekateri gredo v puščavo samo zaradi avanture? Bojimo se biti sami. Sodobnik ni navajen biti sam. V šoli in v službi je vedno obkrožen od številnih ljudi, zato se sam težko znajde. Ko je sam – in to je tudi večkrat – pa mora nekaj delati, se mora s čim ukvarjati, da tako zaposli svojo domišljijo. Zdi se mi, da je prav tukaj glavni razlog, da so nam praznovanja postala folklora. Delamo to, kar delajo vsi drugi in niti ne pomislimo, zakaj je potrebno druge posnemati. Zato gredo stvari mimo nas kot neosebna doživetja, kot neka nuja, kot del tradicije in nič več. Gregor Čušin je v Družini ob vsej tej božični folklori in novoletnem zapravljanju zapisal: »Zakaj toliko bleščave po izložbah in ulicah? Da bi ne videli teme! Zakaj toliko hrupa in glasbe? Za razpoloženje? Ne. Le zato, da bi ne slišali, kako joče Dete!« Res je, da mnogi hočejo utišati otroka v sebi. Toda ta otrok je podoba naše duše, ki joka, ker je zapostavljena in osamljena. Postavili smo jo na stranski tir in se za njo ne zmenimo.

Zato je advent priložnost, da si doma ustvarimo puščavo. Treba si je najti nekaj časa za umik iz vsakodnevnega vrveža, treba si je ustvariti tišino, da potem lahko slišimo utrip srca in se zavedamo poti, ki je za nami. Če tega ne bomo storili, nas bo tudi božični zabavni vrvež potegnil za seboj in bomo božič čutili samo po tanjši denarnici. To pa bi bila velika škoda.

Naj nas Janez Krstnik spodbudi, da bomo v osebnem duhovnem življenju pripravljali pot Gospodu. Trdni in močni kristjani bomo, če se utrjujemo in vedno pripravljamo za sprejem Kristusa.

Odprimo srca in pripravimo pot Gospodu. Ne bodimo površni. Življenje v Kristusu je pot, ki se ne konča, ampak utrjuje in poglablja. Naredimo več za osebno vero v Jezusa Kristusa.

Kdor želi, kot Janez Krstnik, pripravljati pot odrešeniku, naj bo pripravljen na življenjsko puščavo, ki ga bo osvobajala strahu pred Bogom, strahu pred smrtjo, strahu pred drugimi in pred stvarstvom. Navodilo za bivanje v tej puščavi pa je: v vseh okoliščinah mora vabiti Boga, naj napolni njegovo bivanje s seboj, kajti sam bo vedno ostajal plen teh strahov. Šele, ko doživimo, da je Bog močnejši od puščave, da je dober in pozoren do vsakega, šele ko dovolimo Bogu, naj napolni naše življenje, se bo iz te polnosti prelilo kaj tudi drugim.


Ervin Mozetič

»Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov« (Mt 23–44) nas opominja Jezus v evangeliju in tako poudari, naj bomo pripravljeni, kajti ko ne pričakujemo, ko najmanj mislimo, bo prišel Sin človekov in nas obiskal. Tudi nam se Bog približuje v vsakdanjih dogodkih, v vsakdanjem delu in rednih obveznostih, v enoličnih opravilih in dnevnih dolžnostih, v redni molitvi in v ljubezni do bližnjih. V glavni mašni prošnji prosimo, da bi »prihajajočemu Kristusu šli naproti z dobrimi deli«. Danes sklepamo teden Karitas. Izrazimo svojo vero v Kristusa tako, da Mu bomo šli tudi mi naproti z dobrimi deli in v svojih bližnjih prepoznali prihajajočega Odrešenika! Iskati pot do Jezusa – pomeni najti bližnjega. Biti dober vsem ljudem – pomeni priti v Betlehem. S prvo adventno nedeljo kristjani začenjamo nekaj novega: Da bi čuječe in polno preživeli ta advent, priporočam troje: Živimo kot prebujeni ljudje! Kristjan ni dolgočasnež in zaspanec, ampak pozorno spremlja dogajanje okoli sebe. Živi s pokončno glavo. Ve, da nam Bog prihaja naproti po vsakem človeku, po vsakem dogodku. Ne spreglejmo znamenj časov.

Živimo kritično! Kritičnost pomeni sposobnost razlikovanja, presojanja, tehtanja. Da znaš razlikovati resnico od laži, zrnje od plev, da bereš med vrsticami, da pogledaš za kulise. Nobena stvar ti tako ne izostri sposobnost presojanja, kakor branje in premišljevanje Svetega pisma. Živimo »v tem trenutku«, danes. Samo ta trenutek je pomemben, samo tega imamo v oblasti. Koliko ljudi živi v sanjarjenju o prihodnosti ali pa v strahu, medtem ko dragoceni čas odteka v prazno. Ne pustimo, da nam kdo nažene v kosti strah pred prihodnostjo. Takšen strah samo hromi. Kdor ima vero in zaupanje v Boga, ne potrebuje astrologije in vedeževanja. Naš pogled v prihodnost je poln upanja, zaupanja in veselega pričakovanja. Kristjani smo nosilci upanja zase in za ves svet. Seveda nimamo rešitev na vsa vprašanja, ki nas tarejo. Pač pa so pred nami odprta obzorja. Ne vemo, kaj bo prišlo, vemo pa, kdo bo prišel – to je Bog. In bo nekoč do konca izpisal zgodovino našega osebnega življenja in sveta ter ju bo za vedno vzel v svoje dobrotne roke. Naj bo začetek adventa vesel. Pogumno zastavite novo, globoko brazdo s pogledom v prihodnost, z zaupanjem v Boga! Evangelij nam zato priporoča, naj bomo čuječi in naj molimo. Biti čuječ pomeni dobro premisliti vse svoje dosedanje življenje v luči evangelija in odkriti, kje nam je Bog prihajal naproti, kje smo ga prepoznali in mu služili, pa tudi kje smo ga prezrli in zamudili. Njegov evangelij naj postane v novem cerkvenem letu še bolj zavezujoč program vsega našega ravnanja. Biti čuječ in moliti je bistvo in glavna vsebina adventnega časa! Kako naj se tega naučimo? Prvi korak k temu je, da nekoliko upočasnimo naše vsakodnevno hitenje. Pregovor pravi: Kdor druge ošteva zaradi počasnosti, naj se ne čudi, če bo šlo vse še počasneje. Življenje nam potrjuje, da pogosto hitenje ne prinaša več časa, ampak več napak in več praznine. Veliko stvari ni odvisnih od časa, ampak od tega, kaj mi dejansko pričakujemo.

Drugi korak je lahko v tem, da si vzamemo več časa za resnično srečanje z bližnjim. Če v teh dneh hitite skozi nakupovalne mestne predele lahko naletite na ogromno ljudi, vendar se morda z nikomer dejansko ne srečate. Vsi bomo več imeli, če se bomo z nekom zapletli v vsaj kratek pogovor in ga povprašali po njegovem zdravju in notranjih občutkih. Marsikom bo več kot dragoceno darilo pomenil nasmeh in naša pripravljenost, da poslušamo, kaj nam želi povedati o sebi. Tretji korak bo v tem, da si bomo vzeli več časa zase. Zavedati se moramo, da velikokrat preveč dela in prezaposlenost z mnogimi stvarmi človeka privede v slepo ulico, iz katere sam težko najde izhod. Ne več produktivnosti v teh dneh, ampak več poglobitve! Kar naredimo, naj bo narejeno bolj zavestno in v miru. Velika zaposlenost je lahko znamenje bega pred lastnimi problemi. Veliko dela je lahko izgovor, da se izogibamo vprašanjem o samem sebi. Če bomo advent izkoristili za čakanje, čuječnost in molitev, to gotovo ne bo izgubljen čas. To bo čas razmisleka in odločitev za to, kar je najpomembnejše v našem življenju. Samo preko čakanja, čuječnosti in molitve se bomo zares približali Bogu in On nam in ne bomo zgrešili njegovega prihoda.


Ervin Mozetič

Kako grozljiv prizor: Jezus v strašnih mukah na križu, v smrtnem boju, zraven pa ljudstvo, ki si ga ogleduje in se iz njega norčuje. Pod križem se zabavajo tudi narodni voditelji kot bi sedeli v gostilni, popivali in se norčevali iz vsega lepega. Bog visi na križu, oni pa se mu posmehujejo, ker so končno dokazali, da ni Božji sin, da ni Maziljenec. Popolnoma zapuščen in sam celo na križu. Le desni razbojnik pokaže vero vanj in ga prosi za življenje. Čemu se Bog spusti tako nizko? Čemu tako strašen prizor? Mogoče prav zato, da bi dokazal, da je resnično kralj. Kako? To je vendar norost! Kralj nemočen visi na križu? Ne, prav nasprotno: na križu Jezus pokaže, da Njegovo kraljestvo ni od tega sveta in da mu pravzaprav svet ničesar ne more vzeti. To je kralj, ki nas je prejšnji teden v evangeliju vabil k stanovitnosti, da bi si z njo pridobili življenje. On sam je kralj te stanovitnosti, je kralj tega življenja, ki mu ga nihče ne more vzeti. In s tem dokazuje svojo popolno oblast. Če na videz ni nič, prav nič v njegovih rokah, je res ravno nasprotno: Vse nosi v svojih rokah: Življenje in smrt! Življenje je v stanovitnosti, smrt je v prilagajanju temu svetu. On vztraja. Še enkrat se spomnimo v čem! Na križu ostaja pozoren do bližnjega. Če se ne zmeni za norčevanje, pa ne presliši iskrene prošnje desnega razbojnika in mu obljubi raj. Pod križem je pozoren, čeprav v zadnjih zdihljajih, na Janeza in Marijo. »Glej tvoja mati«, reče Janezu, in materi: »Glej tvoj sin.« Kako čudovito vztrajanje v ljubezni. Jezus tudi na križu živi za druge in za druge umira! Kako čudovita stanovitnost v ljubezni. Jezus je kralj ljubezni! Tudi ko vse divja proti njemu, ko je žrtev človeškega sovraštva, prav z ljubeznijo dokazuje, da je kralj. Kralj ljubezni je, ker mu prav ljubezni nihče ne more vzeti. Nihče ne more ubiti v njem tega dostojanstva, te oblasti. On ljubi, tega mu ne bo nihče vzel.

Kralj ljubezni je! »V tvoje roke izročam svojo dušo,« reče na križu svojemu Očetu. Kako čudovit pogled na samega sebe. Jezus ve, kaj je bistveno. To je edino, kar ostane, le njegova duša. Vse je dal od sebe, nič ni ostalo. Pri tem ni nobene zagrenjenosti. Ohranja svoje dostojanstvo, ki mu ga je podaril Oče. In Očetu ga zopet vrača. V celoti je bil Njegov ljubljeni sin. Njegova stanovitnost je bila stanovitnost v ljubezni in spoštovanju samega sebe kot Božjega sina. Je kralj človeškega dostojanstva!Kako se množica trudi, da bi ga ponižala, da bi dokazala, da je prevarant, lažnivec, pokvarjenec in še in še. A Jezus prav z mirnim prenašanjem te krivice pokaže, kdo ima oblast nad človeškim dostojanstvom. Samo Bog! Nihče mu tega ne more vzeti. Kralj človeškega dostojanstva je in čisto na koncu izreče: »Dopolnjeno je!« Jezus je vztrajal do konca. Stanoviten je bil do konca v nalogi, ki mu jo je zaupal Oče. Vedno je skušal izpolniti Očetovo volje. V smrtnem boju je rekel: »Če je mogoče naj gre ta kelih mimo mene, vendar tvoja,ne moja, volja naj se zgodi«. Stanoviten v prizadevanju, da izpolni Očetovo voljo. Množica z voditelji na čelu je vzela pravico v svoje roke. Naredila je načrt in pokončala Jezusa, ki govori o Božjem načrtu, o Božji volji. In res, zdi se, da je Božji načrt uničen. A resnica je čisto drugačna. Prav na križu Bog kaže na to, da se lahko zgodi kar koli, da lahko človek počne karkoli hoče, On bo svoj načrt izpeljal do konca. Še več, uporabil bo človeško bedo, da bo izpolnil svojo obljubo, ki jo je izrekel: Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi! On je kralj načrta življenja! Pred nami je kralj, ki nas vabi v svoje kraljestvo. Vabi nas, da vztrajamo v ljubezni, ki je nobeno sovraštvo ne more uničiti, da verjamemo v dostojanstvo Božjega otroka, ker ga nihče ne more vzeti in naj se ne bojimo, kajti Bog bo izpolnil svoje obljube, če bomo le vztrajali z njim do konca.

V tej perspektivi ni najpomembnejše vprašanje, ki naj bi si ga zastavili na praznik Kristusa Kralja, ali on kraljuje na svetu ali ne, marveč, ali kraljuje v meni ali ne; ni pomembno, če države in vlade priznavajo njegovo kraljevanje, ampak, če ga jaz priznavam in živim. Ali je Kristus Kralj in Gospod mojega življenja? Kdo vlada v meni, kdo določa cilje in postavlja prioritete: Kristus ali kdo drug? Evharistija nam vsakokrat ponuja idealno priložnost, da obnovimo našo izbiro. Tu se Kristus daruje Očetu in hkrati daruje vse svoje telo v eni sami nedeljeni daritvi; v skrivnosti vnaprej izroča kraljestvo Očetu, kar se bo zgodilo ob koncu časov. Kakor potoček, ki se iz stranske doline izliva v veliko reko in se od tega trenutka naprej prepusti, da ga nosi rečni tok naproti morju, tako tudi mi, ko se »vržemo« v Kristusa. Kaj Jezus želi od nas v svojem kraljestvu? Dovolj je, da odpremo 25. poglavje evangelija po Mateju. Tam je jasno povedano, kaj želi in je najbolj primerno za njegovo kraljestvo: »Nag sem bil…, lačen sem bil…žejen, v ječi, bolan….«. Preberimo to listo in izberimo darilo, ki ga bomo podarili Jezusu.


Ervin Mozetič

Današnji evangelij ustvarja precej turobno sliko. Sliko konca sveta, ki bo prišel s silo in nasiljem. Jezus pravi, da nas bodo zaradi njega vsi sovražili, izdajali nas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji. Nekatere čaka nasilna smrt. A po drugi strani obljublja Jezus, da nam bo dal zgovornost, ki ji nihče ne bo mogel kljubovati, ter končuje: S stanovitnostjo si boste pridobili življenje. Tako kot prejšnjo nedeljo se spet prepleta skrivnost življenja in smrti. Poglejmo torej v svetlo plat življenja, kaj je tisto, kar nam tudi smrt ne bo vzela. Kaj je tisto, zaradi česar se nam ni treba bati, saj nam niti las z glave ne bo padel. Jean Vanier - ustanovitelj gibanje Vera in luč ter skupnosti Barka vidi luč v temi tega sveta v tem, da se učimo od prizadetih, da se ob njih učimo živeti tiste vrednote, ki ostanejo. Ubogi so upanje sveta pravi. Poglejmo, kaj nam lahko dajo, česa nas lahko naučijo. Pred leti sem govoril z materjo, pravi, ki ji je umrl sin, star komaj pet let. Pripovedovala mi je zgodbo svojega fantička. Ko je bil star tri leta, je zbolel za paralizo, ki se je postopno širila po vsem telesu navzgor. In ko je bil star pet let, je lahko le še ležal v postelji popolnoma paraliziran in slep. In mama je jokala, fantek pa je rekel: «Mami, ne jokaj, še vedno imam srce, s katerim te lahko ljubim.« Kakšna zrelost tega otroka! Veste, eno od znamenj zrelosti je to, da se znamo zahvaljevati za to, kar imamo, ne pa jokati za tistim, česar nimamo. Eno od znamenj zrelosti je tudi v tem, da sprejmemo tisto, kar je zlomljeno, nalomljeno, in obenem vidimo v tem milost Eno od znamenj zrelosti je v tem, da sprejmemo drugačne takšne kot so. In začnemo videti pozitivno v vsakem človeku. »Ne joči, mami, še vedno imam srce!«...Izgubil je vse, ni pa izgubil svojega srca. Neki drug fantek z motnjo v duševnem razvoju je šel k prvemu obhajilu. Bil je zelo lep obred. Ko je bila slovesnost končana, je pristopil fantkov stric k mami in rekel: «Čudovit obred je bil, škoda le, da fantek ni ničesar razumel.«. Fantek je slišal stričevo pripombo. S solzo v očesu je rekel: «Ne skrbi, mama, Jezus me ima rad takšnega kot sem.« Ni važno, kar misli moj stric, to ni tisto, kar misli Jezus. Jezus me ljubi takšnega kot sem! Ljubiti nekoga, pomeni v njem nekaj odkriti. Ne storiti, ampak odkriti –dragocen si! Vreden si! Pomemben si zame! Morda smo vsi poklicani, da izrečemo to misel?... Kajti vsi mi smo prizadeti, imamo težave. Mnogi imamo težave v svetu odnosov, hitro koga vzljubimo, drugega zavržemo. Težave imamo z odpuščanjem, zelo hitro nekoga prizadenemo in smo tudi sami prizadeti. Smo sposobni reči »Jezus me ljubi takšnega kot sem, z mojimi težavami, z mojo prizadetostjo...«? Smo sposobni reči bližnjemu: Pomemben si zame!

Konec se bliža nam vsem, to je gotovo. Kljub temu lahko živim veselo. Največ, kar imam, je srce. In tega mi nihče ne more vzeti. Svet je tudi v kakršnikoli krizi lahko lep, če znam reči bližnjemu: Dragocen si, pomemben si zame. Če znam živeti ne le zase, ampak tudi za druge. Mogoče je vredno ob teh zgledih poskusiti, dati od sebe več. Stanovitnost v dobrem, nam bo po Jezusovih besedah prinesla življenje. Vztrajajmo v misli, da je vredno srce; da smo pomembni za Boga. Naj bo drugi deležen našega srca in priznanja, da je pomemben v naših očeh. Konec bo vsekakor prišel. Če ne prej, pa s koncem našega življenja. Eni se tega konca veselijo, posebno, če jih tarejo neozdravljive napredujoče bolezni in druge težave, drugi se tega dne bojijo. Ne vemo, kaj nas še vse čaka. Vemo pa, da nas na koncu vsega pričakuje Božji Sin, Sin človekov, »eden izmed nas«… Ta obljuba nas pomirja. Ker je Jezus Bog in človek, dobro ve, kaj je v človeku. Poslednja sodba, ki je povezana z preoblikovanjem sveta, je rešitev za vse, saj vsi potrebujemo Božje usmiljenje. Jezus ni govoril o koncu sveta zaradi sodbe, ampak da bi vsi čim bolj hrepeneli po nebesih in da bi se krepilo naše upanje. To kar pričakujemo v prihodnosti, se mora z našim sodelovanjem čim bolj uresničiti v sedanjosti. Papež Frančišek je na praznik Vse svetih na rimskem pokopališču Verano rekel: Pomislimo na svoje srce in se vprašajmo, kje je zasidrano naše srce? Če še ni, potem ga zasidrajmo zdaj in sicer na oni obali, kjer so nebesa. Vemo namreč, da upanje ne razočara, ker Gospod nikoli ne razočara. To, kar bo ostalo na koncu, nam ne kaže znanstvena fantastika, ampak upanje, ki se krepi v veri.


Ervin Mozetič

HVALA,beseda mala, a velika, da gore premika, ruši bregove, zida mostove, sesuva nadutost, rojeva hvaležnost, klesti prevzetnost, gradi prijaznost. Premalokrat izrečena, prevečkrat pozabljena, namerno zamolčana, preprosta, velika beseda mala- HVALA. Hvaležnost nam namreč odpira oči. Hvaležnost išče v ljudeh dobro. Hvaležnost nas dela pozorne. Hvaležnost prodira v našo zavest misel, da so drugi ljudje za nas dragocenost, ne pa breme. In to je največji sad spreobrnjenja, ki odrešuje človeštvo. Majhna, ničvredna besedica hvala, ki se lahko dogaja samo v mojem srcu, namreč rešuje na stotine ljudi. Ker jih rešuje pred mojim egoizmom. To pa je njihov največji sovražnik. Enkrat na leto obhajamo zahvalno nedeljo; vsaka sveta maša in molitev je tudi zahvala in izraz hvaležnosti. Tako preprosta beseda, a naredi čudeže. V besedi hvala je izraz ljubezni in spoštovanja. Zahvala v trgovini, na mnogih javnih krajih nam pove, ali imamo ljudje ne samo bonton, ampak čut za vse, kar nam bližnji storijo. Beseda hvala v odnosih odpira poti. Lahko rečemo, da je to beseda, ki vedno mehča dušo in našo kamrico srca odpre. Ko smo nekomu izkazali drobno pozornost, nas je presenetila njegova večkrat ponavljajoča zahvala. Zahvala prebudi del našega bitja. Na našo osebnost deluje in nam utrdi samozavest in utrdi našo samopodobo. Ne glede, kakšne ljudi imamo okoli sebe, vsi smo drug drugemu dar in ne pozabljajmo, kako je prav, da smo vedno hvaležni za vsak trenutek, ki ga preživimo skupaj. V vsakodnevnih srečanjih je beseda hvala molitev in duhovni utrip. Koliko ljudi ne sliši vsak dan, da jih ima nekdo rad. Naj to slišijo po naši kratki in srčni besedi »Hvala.« Včasih rečemo, da je težko vsak dan odkrivati in spoznavati Boga. Ne vidimo, kaj vse nam Bog daje. Učimo se opazovati, kaj nam vsak dan prinaša. Mnogo darov, ki so nam dani, ne vidimo. Se znamo zahvaljevati za vse, kar nam Bog daje? Če znamo biti hvaležni za vse, kar nam je dano, bo naš Bog in doživljanje Boga živo. Vse je en sam božji dar in zahvaljujemo se zanj in se ga veselimo. Kdor se zna zahvaljevati in opaziti, za kaj vse se mora vedno znova zahvaljevati, nenehno uživa ob stvarstvu in vsem, kar nam je Bog dal. Ko vidimo lepoto stvarstva, se ljudje vprašamo od kod vse to in se tudi takoj Bogu zahvaljujemo za vse, kar nam stvarstvo daje. To nam daje Bog. Veličina stvarstva je podoba Boga in govorica Boga je po vsem lepa in dobra, čudovita. Narava, stvarstvo daje človeku smisel in cilj življenja. Kdor zna videti, občudovati se tudi zahvaljuje in slavi vse dobro in lepo v tem čudovitem svetu. Tako je svet lep in tako smo lahko hvaležni, da nam je vse to dano. Zahvaljujemo se in se veselimo življenja, ki ima smisel in cilj. Če se že zjutraj zahvalimo za dan, ki nam je dan ne po naši zaslugi, ampak je Božji dar, in se čez dan zahvaljujemo za bližnje in vse darove, ki jih prejemamo, bo v nas vedno več hvaležnosti za vse in s tem tudi več veselja nad življenjem.

Zahvalna nedelja je praznik hvaležnosti, vendar ne le za letino in pridelke, ki jih je dala narava, ampak tudi za druge darove, kot so svoboda, dobrota, dom, vera, medsebojni odnosi ... Zahvala zajema vse naše življenje – vse, kar smo in kar imamo. Kristjani se zahvalimo Bogu Očetu za vse, kar nam je podarjeno, z nedeljskim bogoslužjem. Tako imamo navado, da za to nedeljo prinesemo pred oltar nekaj pridelkov s polj in sadovnjakov. Nisem pristaš pretirano bogatih okrasitev na zahvalno nedeljo. Ni bistvo, da prinesemo prav vse pridelke, ki jih imamo v kleti, shrambi, in če česa ni, potem prosimo še sosede, da darujejo za to nedeljo. Menim, da je veliko bolj pomembna vsebina in simboli, ki nas spomnijo, za kaj vse smo hvaležni? Včasih nas pretrese, ko vidimo bolne ali kako drugače trpeče. To je prav gotovo trenutek streznitve, ko smo hvaležni za svoje zdravje. Kaj pa zahvala našim najbližjim, da za nas skrbijo, nas podpirajo, razumejo? Ali smo dovolj hvaležni? Znak hvaležnosti je že topel pogled, nasmeh, pozdrav, stisk roke … Zahvalna nedelja, ki jo danes praznujemo, ima namen, da se bolj zavestno spomnimo, kako zelo smo odvisni od darov, ki nam jih vsak dan, vsak trenutek Bog v svoji neskončni dobroti daje: naravnih in nadnaravnih darov. Ves svet, na katerem živimo, je Božji dar.

Človek ni samo bitje iz mesa in kosti, nima samo materialnih potreb za svoje preživetje. Človek je tudi duhovno bitje, ustvarjen po Božji podobi. Prvi človek je zamazal to svojo Božjo podobo z grehom, zato je prišla smrt in trpljenje nad vsakega človeka. Toda Bog se nas je usmilil in poslal svojega Sina Jezusa Kristusa, ki nas je odrešil s svojim trpljenjem in s svojo smrtjo na križu. Po njegovem vstajenju je postala sveta Cerkev »vesoljni zakrament odrešenja«, po njej Jezus Kristus do konca sveta odrešuje človeka. Za vse delo Kristusovega odrešenja, ki se nam daruje v zakramentih in Božji besedi, se danes Bogu zahvalimo in ga prosimo, da bi v veri bili vedno bolj trdni in goreči. Danes pa naj bo naša hvaležnost namenjena tudi vsem bratom in sestram, s katerimi potujemo skozi naš čas. Vsak človek je Božji dar drugemu. Nešteto darov v obliki vzpodbud, poučevanja, zgleda, materialne podpore, je bil v svojem življenju vsak od nas deležen. Hvala za dobre ljudi, ki delijo z nami naše življenjske radosti in trpljenje. Tudi v župniji je veliko takih in drugačnih dobrotnikov, ki s svojo zavestno pripadnostjo župnijski skupnosti, pomagate na raznoterih področjih župnijskega življenja, da naša župnija živi in deluje. Hvala vam, za vse delo in vso pomoč, ki jo nudite svoji župniji. Bog naj vsem stotero povrne.

Tudi sam, kot vaš župnik se vam zahvaljujem za vso pozornost, ki mi jo izkazujete, za vse molitve in za vse darove, ki mi jih darujete, zlasti ob koncu leta pri biri.


Ervin Mozetič

Že ob rojstvu nam je smrt položena v zibelko, a je odnos do konca življenja povsem drugačen kot do njegovega začetka. Ob rojstvu se veselimo prihoda novega življenja, ob smrti jočemo ob njegovem odhodu.

Čeprav sta življenje in smrt neločljiva sopotnika, misel na minljivost življenja odrivamo. Povsem izogniti se ji seveda ni mogoče. Četudi bi kdaj hoteli drugače, se nam prikrade v zavest, ubesedimo pa misli o minljivosti, smrti gotovo vsaj enkrat letno, ob dnevu spomina na mrtve. Čeprav ta dan resda pogosto spremljajo zlasti zunanja znamenja spomina na naše pokojne svojce in znance, ko na grobove prinašamo cvetje in prižigamo sveče, je neobhodno tudi dan zavedanja minljivosti: "Kako hitro čas beži." "Toliko let je že, kar je umrl?" "Rešila se je trpljenja, pa tudi svojci z njo." Take in podobne stavke je na pokopališčih, ko se ljudje srečujejo ob grobovih, pogosto slišati. Nekateri menijo, da če bi se bolj zavedali minljivosti, možnosti, da lahko ta hip izgubimo ljubljeno osebo ali svoje življenje, bi polno živeli vsak dan, se ne jezili zaradi stvari, ki se ob bližini smrti neobhodno zazdijo malenkostne, in se ne ubadali s tistimi, za katere nam je pravzaprav škoda časa, pa naredili tisoč in eno stvar, ki je ne opravimo, z njo odlašamo. Skratka, da bi si v življenju postavili drugačne prioritete. Morda. Predvsem je smiselno polno živeti vsak dan. Kajti, kot je rekel Jean de La Fontaine, "smrt modrega ne preseneti: vedno je pripravljen odpotovati". A večinoma se ljudje bojimo smrti, prav tako nas je običajno strah izkušnje s smrtjo naših bližnjih, ki se poslavljajo od življenja - bomo zmogli, kako bodo potekali zadnji dnevi, ure, minute, kaj, če bodo bolečine, so vprašanja, ki se večinoma postavljajo kar sama. Večina ljudi si želi umreti doma, obdana s svojci, pa mnogi umirajo v bolnišnici - od okoli 19 tisoč umrlih letno v Sloveniji v bolnišnici in domovih za starejše umre od 60 do 80 odstotkov ljudi. Za sodobno družbo je značilno, da nekako izrinja smrt iz vsakodnevnega življenja. Ljudje čedalje bolj umirajo v poznih letih, po dolgotrajnem usihanju, ko potrebujejo pomoč svojcev in tudi strokovnjakov različnih strok, nemalokrat lajšanje bolečin. Pogosto se ob hudi bolezni bližnjih svojci zelo težko sprijaznijo s tem, da se življenje izteka. Ljudje bi se morali naučiti živeti v teh trenutkih, ko smo na odhodu. Morali bi se naučiti živeti v teh trenutkih, se zavedati, "da si takrat lahko umirjen, ne pa ihtav". Čas umiranja je lahko zelo lep, bogat čas, so izkušnje mnogih, ki so spremljali poslavljanje svojih najbližjih. V njem se lahko zaokrožijo, uredijo odnosi - ne samo zamere, sovraštva, neodpuščanje, ampak tudi tisti pozitivni, ko izrazimo ponos, hvaležnost, zaupanje, radost. To je čas bližine, topline, v ospredje lahko pridejo temeljna bivanjska vprašanja.

V praksi vidimo, da človek laže umira z občutkom dobro izkoriščenega življenja, pri čemer ni pomembno, ali ima 50 ali 90 let. Če človek umre tako, da se čuti povezan s svojci, je to tudi za svojce dober občutek - poleg vse teže, ki je pri oskrbi človeka, ki umira, prisotna, kljub izgubi, žalovanju. Tistim, ki ostanejo, zavedanje, da so naredili za svojca vse, pomaga živeti naprej in jim olajša žalovanje. Zadnja leta se o smrti in oskrbi umirajočih v javnosti nekoliko več govori,a je mitov, povezanih z minevanjem, še vedno veliko. Eden najpogostejših mitov je, da zavedanje minljivosti, priprava na smrt, resnica o napredujoči bolezni podirajo vsako upanje in približajo smrt. Resnica je nasprotna: zavedanje minljivosti pomaga polneje živeti in takrat, ko pride čas umiranja, omogoči kvalitetnejše življenje in pristne odnose v skupnosti, kjer človek umira. Tudi mita, da je treba otroke in mladino zaščititi pred prisotnostjo ob hudi bolezni, trpljenju in umiranju, bi se morali znebiti, kajti otroci dogajanje v družini zaznavajo, občutijo in razumejo in si želijo biti ob podpori odraslih prisotni na način, ki ga zmorejo. Najbolj pomembno je, da se v vsakdanjem življenju o tem pogovarjamo. Družina je tista, kjer se o tem začnimo pogovarjati - a ne nekaj dni pred smrtjo katerega od njenih članov, ampak sredi življenja.

Pomembna pri doživljanju smrti pa je vera v posmrtno in večno življenje. Če je s smrtjo vsega konec, so življenjska pravila popolnoma drugačna, kakor če s smrtjo ni vsega konec! Raziskovalci, ki naletijo na starodavne človeškemu okostju podobne kosti, so včasih v zadregi, ali je najdeno okostje res človeško ali ne. Najbolj prepričljivo znamenje, da imajo zagotovo opravka s človekom, pa so ravno raznovrstni dokazi pokopa. Tako je tudi z našim pokopališčem: Če bo nekoč v daljni prihodnosti po srečnem naključju kdo naletel na naše pokopališče in našel ostanke naših nagrobnih spomenikov, bo brez težav sklenil: tu so živeli ljudje, ki so verjeli v posmrtno življenje. Vsa znamenja in vsi napisi jasno pričajo, da so tu pokopani ljudje, ki so verjeli v večno življenje. Ob tem pa se moramo spomniti, da bi ravno ostanki teh kamnov in naša današnja navzočnost na tem kraju, nekoč lahko pričala tudi proti nam. Usmiljeni sodnik utegne namreč priti pred nami v zadrego in nas v čudnem položaju vprašati: »Ti kamni jasno dokazujejo, da si verjel v posmrtno življenje. Kako to, da si svoje življenje in ravnanje tako malo usklajeval s tem, kar si vedel, da te čaka?« Prav lahko se nam zgodi, da na to vprašanje ne bomo imeli pravega odgovora. Pri tem seveda ne gre za nikakršno nategovanje na zakone in predpise te ali one ustanove, države, Cerkve, podjetja, društva ali katere koli druge ustanove. Tu gre preprosto za zvestobo samemu sebi, za zvestobo svoji vesti in svojemu spoznanju, za dolžnost in nalogo, da si istoveten, da si to, kar si, in da si ti resnično ti. Tudi naš današnji obisk pokopališča, naj nam pomaga, da bomo globlje dojeli pomen in vsebino zadnjega člena naše veroizpovedi 'verujem v večno življenje' in se po tej resnici ravnali tudi v našem vsakdanjem življenju. Modri Sirah nam zagotavlja: »V vseh svojih delih se spominjaj svojih poslednjih reči in vekomaj ne boš grešil!« (Sir 7,36). – Gospod, daj jim večni pokoj – in večna luč naj jim sveti! Naj počivajo v miru – amen!


Ervin Mozetič

Današnji evangelij nam govori prav o srečanju med Jezusom in nekim možem, Zahejem, v Jerihi. Tam se Jezus ne omeji samo na pridiganje ali na to, da koga pozdravi, ampak želi – pravi evangelist – iti skozi mesto (prim. v. 1). Jezus se želi, z drugimi besedami, približati življenju vsakega, prehoditi našo pot do konca, da bi se njegovo in naše življenje resnično srečali.« Zahej se je moral soočiti s tremi ovirami, da je srečal Jezusa »Prva je nizka postava: Zahej ni uspel videti Učitelja, ker je bil majhen. Tudi danes lahko tvegamo, da smo oddaljeni od Jezusa, ker se ne čutimo na višini, ker imamo slabo samopodobo. To je velika skušnjava, ki ne zadeva samo samozavesti, ampak se tiče tudi vere. Ker nam vera pravi, da se imenujemo “Božji otroci – in to tudi smo ” (1Gv 3,1): ustvarjeni smo bili po njegovi podobi; Jezus je našo človeškost naredil za svojo in njegovo srce se nikoli ne bo ločilo od nas; Sveti Duh želi prebivati v nas; poklicani smo k večni sreči z Bogom! To je naša “postava”, to je naša duhovna identiteta: smo ljubljeni Božji otroci, vedno. Ne sprejeti samih sebe, živeti nezadovoljni in misliti negativno pomeni, da ne prepoznamo naše najresničnejše identitete: je tako, kakor da bi se obrnili v drugo stran, medtem ko Bog želi svoj pogled ustaviti na meni; pomeni, da želim ugasniti sanje, ki jih on hrani zame.

Bog nas ljubi takšne, kakršni smo in zaradi nobenega greha, pomanjkljivosti ali napake si ne bo premislil. Za Jezusa – to nam pokaže Evangelij – nihče ni manj vreden in oddaljen, nihče ni nepomemben, ampak smo vsi izvoljeni in pomembni: ti si pomemben! In Bog računa nate za to, kar si, in ne za to, kar imaš: v njegovih očeh prav nič ne pomeni, kaj imaš oblečeno ali kakšen prenosni telefon uporabljaš; ni mu pomembno, če si moderen, zanj si pomemben ti – tak, kakršen si. V njegovih očeh si vreden in tvoja vrednost je neprecenljiva.« Ko se nam v življenju zgodi, da gledamo navzdol namesto navzgor, nam lahko pomaga ta velika resnica: Bog je zvest v svoji ljubezni do nas, je celo trmast. Pomagalo nam bo, če pomislimo, da nas ljubi bolj kakor ljubimo same sebe, verjame v nas bolj, kakor verjamemo vase sami; vedno “navija” za nas kakor najbolj navdušen navijač. Vedno nas čaka z upanjem, tudi takrat, ko se zapremo v svoje žalosti in nenehno tuhtamo o krivicah, ki so se nam zgodile ter o preteklosti. Vendar pa navezanost na žalost ni vredna naše duhovne postave! Bog je nasprotno trmasto poln upanja: vedno verjame, da lahko ponovno vstanemo in se ne vda, če nas vidi ugasnjene in brez veselja. Ker smo vedno njegovi ljubljeni otroci. Spomnimo se tega na začetku vsakega dneva. Zahej je imel drugo oviro na poti srečanja z Jezusom: to je hromeč sram. Lahko si predstavljamo, kaj se je zgodilo v Zahejevem srcu preden je splezal na tisto smokev – verjetno se je moral precej boriti: na eni strani je bila dobra radovednost, ta, da bi spoznal Jezusa; po drugi strani veliko tveganje, da se osmeši. Zahej je bil javna osebnost; vedel je, da bi se mu vsi smejali, če bi poskusil splezati na drevo – on, poglavar, mož oblasti, a tako osovražen. Vendar pa je premagal sram, ker je bila Jezusova privlačnost močnejša. Verjetno ste doživeli, kaj se zgodi, ko neka oseba postane tako privlačna, da se vanjo zaljubiš: takrat se lahko zgodi, da si pripravljen narediti stvari, ki jih sicer ne bi nikoli. Evangelij pravi, da je Zahej “stekel naprej”, “splezal” in potem, ko ga je Jezus poklical, “hitro splezal dol” (vv. 4.6). Tvegal je. To je tudi za nas skrivnost veselja: ne ugasniti lepe radovednosti, ampak tvegati, ker življenja ne smemo zapreti v predal. Pred Jezusom ne moremo ostati sede in čakati s prekrižanimi rokami.

Za nizko postavo in hromečim sramom, je moral Zahej soočiti še tretjo oviro – ne več znotraj sebe, ampak okrog sebe. To je godrnjava množica, ki ga je prej ovirala in potem kritizirala: Jezus ne bi smel vstopiti v njegovo hišo, v hišo grešnika! Kako težko je resnično sprejeti Jezusa, kako težko je sprejeti »Boga, ki je bogat v usmiljenju« (Ef 2,4). Morda vas bodo poskusili ovirati, vas želeli prepričati, da je Bog daleč, strog in neobčutljiv, dober z dobrimi in hudoben s hudobnimi. Vendar pa naš Oče »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi« (Mt 5,45) in nas vabi k resničnemu pogumu: biti močnejši od zla tako, da ljubimo vse, celo sovražnike Množica je tedaj sodila Zaheja, gledala ga je zviška; Jezus pa je storil obratno: pogled je dvignil k njemu (v. 5). Jezusov pogled gre preko pomanjkljivosti in vidi osebo; ne ustavi se pri zlu iz preteklosti, ampak vidi dobro v prihodnosti; ne pristaja na zaprtosti, ampak išče pot enosti in občestva; sredi vseh ljudi se ne ustavi pri zunanjem videzu, ampak gleda v srce. Jezus gleda naše srce, tvoje srce, moje srce. S tem Jezusovim pogledom boste mogli gojiti drugačno človeštvo, ne da bi pričakovali pohvalo, ampak tako da boste iskali to, kar je dobro v sebi, veseli, da ohranjate srce čisto in se mirno borite za poštenost in pravičnost. Poslušajmo na koncu Jezusove besede Zaheju, ki se zdijo izrečene prav za nas danes, za vsakega od nas: Hitro splezaj dol, ker se moram danes ustaviti pri tebi. Odpri mi vrata svojega srca. Jezus se tudi nate obrača z istim povabilom: “Danes moram ostati v tvoji hiši”. Medtem, ko prosi, da bi prišel v tvojo hišo, te Jezus, kakor je to storil z Zahejem, kliče po imenu. Jezus nas vse kliče po imenu. Tvoje ime je Zanj dragoceno. Zahejevo ime v jeziku tistega časa pomeni ‘spomin Boga’. Zaupajte spominu Boga: njegov spomin ni ‘trdi disk’, ki shrani in arhivira vse naše podatke, njegov spomin je nežno sočutno srce, ki se veseli, ko dokončno izbriše vso našo sled zla.

Približujemo se trenutku, ko ga bomo sprejeli v naše občestvo; zato se spomnimo tega, kar je Jezus dodal: »Danes moram namreč ostati v tvoji hiši«.


Ervin Mozetič

Pred nami sta cestninar in farizej. Kaj sta ta dva naredila tako različnega v tistem kratkem času, ko sta bila v templju, da sta bila deležna tako nasprotnega rezultata? Jezus nam to razloži, ko nam predstavi delovanje obeh oseb. Stori kot televizijski snemalec: potem, ko je posnel kader, ki prikaže celotno prizorišče, se ločeno osredotoči na enega in na drugega glavnega igralca in ju vsakega posebej postavi v prvi plan. Objektiv je usmerjen predvsem na farizeja. Oba, farizej in cestninar, gresta v tempelj molit. A ravnata na zelo različna načina ter dosežeta nasprotne rezultate. Farizej moli stoje in uporablja veliko besed. Začetek je dober. Začeti molitev z zahvaljevanjem Bogu je nadvse priporočljivo. A bodimo zelo pozorni. Za kaj se farizej zahvaljuje Bogu? Zaradi Boga samega? Ne, ampak zaradi samega sebe. Res je torej, da je njegova molitev zahvaljevanje Bogu. A v resnici je bahanje o lastnih zaslugah z občutkom večvrednosti od drugih ljudi, ki jih imenuje grabežljivci, krivičniki, prešuštniki. In tukaj je problem: »Tisti farizej moli k Bogu, a v resnici gleda samega sebe. Kljub temu, da se nahaja v templju, ne čuti potrebe, da bi pokleknil pred veličastvom Boga; stoji, čuti se gotovega, kakor da bi on bil gospodar templja. Našteva dobra dela, ki jih je naredil. Je brezhiben, upošteva postavo, dvakrat na teden se posti, plačuje desetino od vsega, kar ima. Farizej, bolj kot da bi molil, je zadovoljen s svojim spoštovanjem predpisov. Vendar pa so njegova drža njegove besede daleč od delovanja in govorjenja Boga, ki ljubi vse ljudi in ne prezira grešnikov. Ta farizej, ki se ima za pravičnega, zanemarja najpomembnejšo zapoved: ljubezen do Boga in do bližnjega.

Toda farizejeva drža je zgrešena še zaradi enega, še resnejšega razloga. On je popolnoma zamenjal vlogi Boga in sebe. Boga je naredil za dolžnika, sebe pa za upnika. On je storil nekaj dobrih del in sedaj stopa pred Boga, da bi prejel, kar mu pripada. Kaj v tem primeru stori Bog posebnega in velikega? Nič več kot to, kar stori prodajalec, ki izroči blago človeku, ki mu pokaže račun. Ni torej dovolj, da se vprašamo 'koliko' molim. Prav tako se moramo vprašati 'kako' molim, ali bolje, 'kakšno je naše srce'. Pomembno je, da izprašamo ter ovrednotimo misli in čustva, izrujemo prevzetnost in hinavščino. Vsi smo namreč pod vplivom vsakodnevnega hitrega ritma, pogosto v oblasti občutkov, raztresenosti, zmedenosti. Potrebno se je naučiti ponovno najti pot do svojega srca, obuditi vrednost intimnosti in tišine, kajti ravno tam nas Bog sreča in nam govori. Na tak način lahko srečamo druge in govorimo z njimi. Farizej se je podal proti templju, prepričan je vase, a ne zaveda se, da je po poti izgubil svoje srce. Cestninar pa se pojavi v templju s ponižno in skesano dušo. Stoji daleč proč, še oči ne upa vzdigniti proti nebu, ampak se tolče po prsih. Ta človek je sam pred Bogom, ne primerja se z drugimi, kot je to delal farizej, ampak le sam s seboj in z Bogom. Njegova molitev je izredno kratka: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Izterjevalci davkov, ki so se imenovali cestninarji, so veljali za nečiste osebe, podložne tujim vladarjem. Prilika nas pouči, da nismo pravični ali grešniki zaradi svoje družbene pripadnosti, ampak zaradi načina, kako smo v odnosu z Bogom in brati. Cestninarjeve geste kesanja in malo preprostih besed pričajo, da se zaveda svojega klavrnega stanja. Njegova molitev vsebuje bistvo. Deluje ponižno, prepričan je samo v to, da je grešnik, ki potrebuje usmiljenje. Če farizej ni ničesar prosil, ker je že vse imel, cestninar samo moleduje za Božje usmiljenje. Ko se pokaže praznih rok, golega srca in s priznanjem, da je grešnik, cestninar vsem nam pokaže pogoj, ki je potreben za prejem Gospodovega odpuščanje. Na koncu ravno on, tako zelo preziran, postane »podoba pravega vernika«.

Jezus priliko sklene s stavkom: »Povem vam, ta – torej cestninar – je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Kdor misli, da je pravični, sodi druge in jih prezira, je pokvarjen in je hinavec. Prevzetnost ogroža vsako dobro delovanje, izprazni molitev, oddaljuje od Boga in od drugih. Če ima Bog raje ponižnost, to ni zato, da bi nam vzel pogum. Ponižnost je nujen pogoj, da nas On lahko dvigne in da lahko tako izkusimo usmiljenje, ki napolnjuje naše praznine. Če molitev prevzetneža ne doseže Božjega srca, ga ponižnost ubogega na stežaj odpira. Cestninar nam svetuje preprost in učinkovit način molitve: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!«. Čeprav kratka, ta molitev vsebuje vse. Bog in človek stojita drug pred drugim, Bog in človek, vsak s tistim, kar jima je najbolj lastno: človek s svojim grehom, Bog s svojim usmiljenjem. Molitev, ki je hkrati polna ponižnosti in zaupanja, ki seže naravnost v Božje srce.

Zakaj te molitve ne bi poskusili ponoviti kdaj pa kdaj tudi mi?


Ervin Mozetič

Slišali smo precej izzivalno priliko, ki je govorila o pomembnosti vztrajne molitve. V priliki nastopajo tri osebe: krivični sodnik, vdova in Bog. Zaustavimo se ob teh treh igralcih in poskušajmo dojeti presežnost te prilike. Kakšen je sodnik? Sodnik je predstavljal pomembno osebnost in bil poklican izrekati sodbe na osnovi Mojzesove Postave. Svetopisemsko izročilo je zato priporočalo, da so sodniki bili bogaboječe osebe, verne, nepristranske in nepodkupljive. Sodnik iz prilike pa »se ni bal Boga in se ni menil za človeka«. Bil je nepravičen in brez vesti, ni se bal postave, ampak je delal, kar je hotel. Nanj se je obrnila vdova, da bi ji pomagal do pravice. Vdove so poleg sirot in tujcev bile najšibkejša družbena kategorija. Pravice, ki so jim bile zagotovljene s postavo, so jim bile zlahka poteptane, saj so bile same in brez zaščite, s težavo so kaj veljale. Uboga vdova, je oseba brez zaščite, skrajno krhka ženska, ki ne more računati, da bi dosegla pravico. V njenem iskanju pravice je nihče ne podpira, nima nobenih priporočil, ne more si plačati advokata, ki bi se zanjo boril. Če dobro pogledamo njen primer, nam je hitro jasno, da se mora soočiti z dvema sovražnikoma: - z nečloveškim sodnikom, ki je poln samega sebe in s sodiščem, katerega mlini meljejo zelo počasi in se sodni postopki vlečejo v nedogled. Zato se zdi, da je njena bitka izgubljena že na samem začetku. Nezaščitene krhkosti te ženske ni mogoče postaviti proti sodnikovi arogantni moči in indiferentnosti. Uboga vdova pa se ne misli vdati. Gre k sodniku – prvič, drugič, desetič, dvajsetič. V svoji vztrajnosti je nepremagljiva in nobena zavrnitev ji ne vzame poguma. Sodnika dobesedno zasleduje, stalno mu je za petami, stalno vpije za njim. In ta sodnik na koncu dobesedno kapitulira. Sit je že stokanja in moledovanja, zato se odloči, da ji bo pomagal in se je na tak način znebil. Dejansko je vdova odkrila ranljivo točko tako sodniškega sistema kot tudi samega sodnika. Ta ranljiva točka je bil sodnikov egoizem, njegova želja, da se znebi neprestanega nadlegovanja. Ni ga zadela v njegovem usmiljenju, ampak v njegovi neobčutljivosti in trdoti. Sodnik se je naveličal stalnega obstreljevanja. Zaradi svojega udobja je pripravljen celo kršiti zakonske določbe. Vdova ni dosegla tega, kar je prosila, ker bi bila pravica na njeni strani, ampak zato, ker sodnik noče več poslušati njenega jamranja in se je na tak način znebi. Pred sodnikovo brezbrižnostjo, vdova poseže po svojem edinem orožju: vztrajno nadaljuje z nadlegovanjem in ga prosi. Ravno s to vztrajnostjo doseže svoj cilj.

Jezus iz prilike potegne dvojni zaključek: če je vdovi uspelo s svojimi vztrajnimi prošnjami ukloniti krivičnega sodnika, koliko bolj bo Bog, ki je dobri in pravični Oče, »pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu«, ne bo odlašal, ampak jim bo hitro pomagal. Zato Jezus spodbuja k neutrudni molitvi. Vsi pa doživljamo trenutke utrujenosti in obupanosti, predvsem kadar se naša molitev zdi neučinkovita. A Jezus nam zagotavlja, da Bog za razliko od krivičnega sodnika brez odlašanja usliši svoje otroke, čeprav to ne pomeni v času in na način, kakor bi mi hoteli. Molitev ni čarobna palica! Pomaga nam ohranjati vero v Boga in se zanašati nanj, tudi kadar ne razumemo njegove volje. Za to nam daje zgled sam Jezus, ki je veliko molil. Jezusova molitev je bila prežeta z zaupanjem v Očeta, v celoti se je izročil njegovi volji: »Vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti«. Predmet molitve tako preide na drugo raven. Kar je najbolj pomembno, je odnos z Očetom. Molitev »spremeni željo in jo oblikuje po Božji volji, kakršna koli že je, kajti kdor moli predvsem teži k združitvi z Bogom, ki je usmiljena Ljubezen«. Na koncu lahko zaključimo, da je krhkost premagala moč in nasilje. Nemočna, krhka oseba je premagala arogantno moč. Prav to je prva resnica te Jezusove prilike. Ne smemo se bati svoje krhkosti, se sramovati svojih slabosti, bežati pred svojo nepopolnostjo. Nasprotno, veseli moramo biti, ker smo nepopolni. Ne smemo izgubljati poguma, ker nam stvari ne uspevajo v polni meri. Težave, ki se pojavijo v življenju, ne smejo biti ovira za napredovanje. Tudi ni prav, da se preveč oziramo okrog sebe pri iskanju pomoči. Pomoč moramo najti v samem sebi. Najmočnejše orožje pri premagovanju ovir je prav naša krhkost, naša nepopolnost, naše uboštvo. Samo s tem orožjem bomo zares kljubovali vsem oviram, ki so pred nami. Na svoji poti pa se ne smemo ustaviti, ne smemo se naveličati, če je treba na odgovor nekaj časa čakati. Ne smemo se naveličati prositi in vztrajati v svojih odločitvah, pa čeprav se zdi, da imamo zelo malo možnosti za uresničitev naših prošenj. Vztrajnost je priporočljiva še prav posebej, ko smo svoje prošnje naslovili na Boga. On je tretja oseba iz današnje prilike. Bog ni posnetek nepravičnega sodnika, on je popolnoma drugačen. On ni trd, neobčutljiv kamen, ampak Oče, ki dovoli, da njegovi otroci vpijejo k njemu. On naredi vse, da se naše vpitje ne bi odbijalo od trdih, neobčutljivih sten. On je občutljiv za vpitje svojih otrok. To je druga resnica iz prilike. Na relaciji človek – Bog pa stvari ne potekajo v eni smeri, od zgoraj navzdol. Ne gre za srečanje med človekovo krhkostjo in Božjo vsemogočnostjo, ampak se srečata dve krhkosti: človekova in božja. Nihče ni tako ranljiv, kot je ranljiv Bog, ki ljubi človeka brez nekih pogojev, mimo človekove zasluge. Bog ima rad našo vztrajnost v prošnjah in molitvah, kajti naša vztrajnost, naša nepotrpežljivost razodeva našo vero.

Prilika se zaključi z vprašanjem: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). Ne smemo odnehati z molitvijo, četudi ta ne dobi odgovora. Molitev namreč vzdržuje vero, brez nje se vera opoteka. Prosimo Gospoda za vero, ki postane neutrudna in vztrajna molitev; prosimo za vero, ki se hrani z željo po Gospodovem prihodu. In v molitvi naj doživljamo sočutje Boga, ki kakor Oče prihaja naproti svojim otrokom, poln usmiljene ljubezni.


Ervin Mozetič

Komu verjamejo ljudje 21. stoletja? Na podlagi obnašanja lahko trdimo, da so danes ljudje zelo nezaupljivi in zmedeni. Ko življenje nima pravega smisla in so prave vrednote na stranskem tiru, je treba najti kakšna nadomestila. Mnogi se oklepajo duhovnosti, ki je modni izdelek, zato si obešajo okrog vratu različne amulete, brskajo po horoskopih, zaupajo bajalici, hodijo na spiritistične seanse, si oblečejo tuniko in poskakujejo v azijskih ritmih. Zanimivo je opazovati sodobne »vernike«, ki se obnašajo kot majhni otroci v peskovniku. Sicer pa sploh ni pomembno, kakšno korist imaš od tega. Pomembno je, da si čim dlje od ponorelega sveta. K Jezusu je prišlo deset gobavcev s prošnjo, naj jih ozdravi. Jezus jih pošlje k duhovnikom in med potjo so bili ozdravljeni. Od desetih se eden vrne in se zahvali. In ta je bil tujec. Jezus ga odslovi z besedami: »Pojdi, tvoja vera te je rešila.« Temu tujcu je ozdravljenje odprlo oči, da je opazil Božjo roko, ki mu je odprla novo prihodnost. Vrnil se je, da bi slavil Boga. Velik del modernih vernikov sprejema vero kot modni dodatek: ob novem rojstvu je lepo, da otroka z lepim obredom vpeljemo v življenje; ko otrok začne hoditi v šolo, mu ob prvem obhajilu še enkrat oblečemo belo oblekco, mu pobožno sklenemo roke in morda z nostalgijo pomislimo na svoje otroštvo. Nato se še ozremo v digitalne posnetke rajske sreče in rečemo: »Škoda, da je ta čas nedolžnosti tako kratek.« Nato pride birma, slovo od brezskrbnega življenja in vstop v boj za poklic in preživetje. Naslednji verski obred bo morda povezan s poroko ali pa s pogrebom družinskega člana. Takšna je vera kot »modni dodatek«, ki je drugačen za različna priložnostna slavja. Med tednom pa teče vse po ustaljenih tirih tekme za boljše položaje in premagovanja ovir na poti kariere. Zakaj je naša duhovnost tako daleč od pravega življenja? Zakaj stalno premišljujem o tem, kaj je za mene, za moje dobro počutje in kaj je za Boga? Zdi se mi, da je ena od težav v tem, da smo vero zamenjali s pobožnostjo, zaupanje in ljubezen nadomestili z obredom. To nam sicer prinese nekaj veselja in sreče, kar se konča v fotoalbumu in na DVD-ju. Naša duša pa je čez nekaj dni ponovno prazna in brez pravih idej. Prava vera ni v gledanju in hvaležnost ni lepo čustvo. Ozdravljeni bolnik je v Jezusu prepoznal svojega odrešenika in Boga. Njegova hvaležnost niso besede, ampak zaupanje in predanost njemu, ki nam edini zagotavlja srečo, ki ne mine. Zato vprašujem kdaj si nazadnje svojemu odrešeniku rekel: »Jezus, rad te imam!« On večkrat zaman čaka na to izpoved ljubezni. Vsaj enkrat na dan bi jo rad slišal.

Česa je Samarijana rešila vera? Ozdravljenih je bilo vseh deset. Torej ga vera ni rešila bolezni. Kaj je bil rezultat njegove vere? Poglejmo. Vseh deset je prosilo za zdravje, a le eden je ob ozdravljenju pomislil na tistega, ki ga je ozdravil. Kako to? Odgovor je čisto preprost, le vživeti se moramo v vlogo gobavih. Predstavljajmo si, da so bili gobavi pred boleznijo zdravi, polni življenja. Vse je teklo v običajnem ritmu. Večina je iskala zadovoljstvo v zemeljskih stvareh. Na enkrat pa se je pojavila bolezen. Drug za drugim so zboleli. Groza! Življenje, ki je bilo vsaj znosno, če že ne prijetno, je postalo popolnoma nemogoče. Vsi užitki življenja, vse posvetno veselje jim je bilo vzeto. Odrinjeni so bili na rob družbe, v osamo in brezciljno čakanje na smrt. Večina je obupovala in se jezila na svet, na ljudi, na Boga. Zakaj se je moralo to zgoditi, zakaj prav njim. Kako more biti Bog tako krut, so se nekateri spraševali. Življenje je nesmiselno, če je človek bolan! Le eden je v bolečini in jezi razmišljal skupaj z Bogom. Spraševal je Boga, kaj mu želi z boleznijo sporočiti. Kako naj živi polno, če je obsojen na propadanje na robu mesta? Če ga je ustvaril za življenje, zakaj ga naravnost rine v smrt? Hotel je zaupati Bogu, hotel je verjeti, da je z njim kljub groznemu položaju. Seveda je tudi on iskal možnosti za ozdravljenje, a nikoli mimo Boga. Potem se je zgodilo tisto, kar smo slišali v evangeliju. Jezus jih ozdravi. Tistim devetim, ki so čakali le na zdravje, se je življenje v hipu vrnilo v stare tirnice. Kako pa drugače?! Ozdravljeni Samarijan pa je našel tisto, kar mu je bilo neskončno vrednejše od zdravja: Srečal je samega Boga, našel je Ljubezen, odprlo se mu je novo Življenje, nov smisel. Bog, na katerega se je tako pogosto v upanju in obupu obračal, se mu je približal. Seveda mu je bilo zdravje pomembno, a še veliko pomembnejše mu je bilo vrnjeno zaupanje v božjo ljubezen. Bog ga ni zapustil! Življenje ima globlji smisel! Upanje ni nikoli poteptano! Vse to je kar vrelo iz njega. V tem veselem spoznanju ni mogel iti v svet, ne da bi se še enkrat poklonil Odrešeniku. Vrnil se je in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval. Lahko si predstavljamo, kaj je storilo ostalih devet. Zbrali so prijatelje in naredili gostijo, če je le bilo mogoče. Kdo bi jim zameril!? Le eden je slišal besede:Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila. Česa ga je torej rešila? Praznega življenja. Samarijan je v iskanju smisla in Boga našel oboje in to mu ne bo nikoli vzeto. Ostalih devet je sicer našlo zdravje, a nesmisla niso bili rešeni. Zdravje bo spet minilo, bolezen in smrt jih še vedno čaka, veselo življenje se bo prej ali slej končalo, kdo jih bo rešil nesmisla bolezni trpljenja in smrti? Samarijan je v iskanju smisla in upanja, našel Boga in zdravje, ostali so našli le zdravje, vse drugo je ostalo nerešeno.

In kje se najdemo mi? V preizkušnjah, bolezni, trpljenju, nesmislu iščemo rešitev skupaj z Bogom ali mimo njega? Je ključno zdravje ali smisel, užitek ali upanje? Če pogledam okrog sebe, kje vse ljudje iščejo zdravje, bi lahko rekel, da je večini vseeno ali ga prinese hudič ali Bog, da je le zdravje. V pehanju množice za denarjem in užitkom, bi težko rekel, da nas vera lahko rešuje. Bog pa vendar želi stopiti v naše življenje, hoče biti naše upanje, hoče biti naša rešitev. Odpirajmo se mu, da bo lahko vstopil in nas reševal kot gobavega Samarijana.


Ervin Mozetič

Na začetku današnjega evangelija smo slišali prošnjo, ki so jo naslovili učenci na Jezusa: »Pomnoži nam vero!« Takoj začutimo, da je to tudi naš problem, zato se nam v srcu takoj porodi podobna prošnja: »Gospod, tudi meni pomnoži vero! Tudi moja vera je preslabotna. Okrepi jo!«. Še posebej je ta prošnja učencev razumljiva, če vemo, da je malo pred tem Jezus učencem govoril o nevarnosti podleganja skušnjavam in o vedno potrebni pripravljenosti na odpuščanje. V tem okviru tudi sami še bolj živo začutimo, kako je naša vera potrebna okrepitve, saj smo tolikokrat nedorasli skušnjavam in jim podlegamo. Tolikokrat smo tudi nepripravljeni odpuščati in biti v sodbah usmiljeni z drugimi, v mislih in besedah. In Gospod, kaj nam odgovarja? Odgovarja nam: 'Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje, in bi vam bila pokorna'. Gorčično seme je zelo majhno, a Jezus pravi, da je dovolj, če imamo tako majhno ter iskreno vero in bomo lahko delali človeško gledano nemogoče, nedoumljive stvari. In še res je! Vsi poznamo preproste, ponižne osebe, ki imajo močno vero ter resnično premikajo gore! Mislimo na gotove mame in očete, ki se soočajo z zelo težkimi situacijami, ali na bolnike, tudi težko bolne, ki prenašajo vedrino na tiste, ki jih obiščejo. Te osebe, ravno zaradi njihove vere, se ne bahajo s tem, kar delajo, nasprotno, kakor zahteva Jezus v evangeliju, pravijo: 'Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti'. Veliko jih je tudi med nami, ki imajo to močno, ponižno vero. In to dobro dene! Ko je Jezus povedal kakšno vero bi moral imeti vsak Jezusov učenec in ko smo skupaj z apostoli takoj lahko zase ugotovili, da take vere ne premoremo, nam Jezus pokaže tudi, kako do take vere priti. Tako namreč, da najprej sprejmemo Božje zapovedi, kakor suženj sprejema brez ugovora voljo svojega gospodarja. Jezus je namreč ob drugi priliki povedal, da zanj nismo več sužnji ali služabniki, zato bi morali izpolnjevati njegovo voljo iz prijateljskega odnosa z njim, vendar tega ne delamo. Do take stopnje vere lahko pridemo šele tako, da najprej kot sužnji ali služabniki brez ugovora sprejemamo Božje zapovedi, da bi mogli enkrat pozneje priti do vere, ko bomo vse delali iz čiste ljubezni in prijateljske povezanosti z njim.

Že s primerjavo vere z gorčičnim zrnom je Jezus nakazal življenjski značaj vere. Vera je vedno nekaj živega, zato je podvržena zakonitosti rasti. Najprej je vsaka vera čisti zastonjski dar, ki nam je dan kot milost. Potem pa lahko z našim sodelovanjem, zlasti s ponižnim življenjem po Božjih zapovedih, ta vera začne rasti in se večati. Hkrati z njo raste tudi naša ljubezen do Boga in do bližnjega in ko se dovolj razraste, verujemo vsemu, kar nam preko življenja sproti pokaže Bog. Potem naša vera ni več nekaj teoretičnega ali zgolj čustvenega, ampak osnova našega mišljenja in ravnanja, torej celotnega življenja. Vera mora postati bivanjsko zaupanje, zaupanje do nespameti križa. Sveta Terezija iz Kalkute, znana kot Mati Terezija je nekoč rekla: » Zaupljivo ljubi Jezusa, ne da bi se oziral nazaj, ne boj se. V celoti se izroči Jezusu. Če boš mnogo volj verjel v njegovo ljubezen kot v svojo slabost, te bo uporabil, da boš izvršil velike stvari. Verjemi vanj, povsem neomajno, slepo zaupaj vanj, ker je Jezus.«

Vera lahko postane eden od servisov v mojem življenju. Avto peljem na servis, ko ima določeno število kilometrov, k zdravniku grem, ko sem bolan, k frizerju, ko rabim urejeno frizuro … Podobno lahko ravnam tudi na področju vere, npr. ko nekaj potrebujem. Čisto razumljivo je, da verni kristjan prejema takšne in drugačne sadove vere, od zakramentov naprej. Vera in Cerkev pa postaneta servis, ko se nanju obračam samo takrat, ko nekaj potrebujem, drugače pa nimata (skoraj) nobene vrednosti za moje življenje. Npr.: ko zaprosim za krst otroka, čeprav mi to ne pomeni kaj dosti in že vnaprej vem, da otroka ne bom krščansko vzgajal; ko bi se cerkveno poročil zaradi lepega obreda ali cerkve; ko bi šel k birmi, samo zato, da čim prej končam verouk in dobim bogato darilo; ko želim službo botra in potrebujem potrdilo, da sem zgleden kristjan, pa v resnici ne živim temu primerno ali pa samo do te mere, do katere mi »paše« … Vera je vrednota in dar; skupaj z upanjem in ljubeznijo spada med tri najpomembnejše krščanske kreposti. Vere se ne naučimo, je ne naredimo in z birmo ne zaključimo, zanjo ne dobimo potrdila, pač pa jo živimo. Je neke vrste življenjsko vodilo in opora. Na pomen vere je opozarjal bl. A. M. Slomšek z mislijo: »Kdor bogastvo izgubi, veliko izgubi. Kdor poštenje izgubi, še več izgubi. Kdor pa vero izgubi, vse izgubi – njemu ugasne luč sredi trde noči … Varujte luč vere, da je sovražni veter sedanjega sveta ne ugasne.« V mesecu oktobru, ki je še posebej posvečen misijonom, pomislimo na številne misijonarje, može in žene, ki so zaradi tega, da so prinesli evangelij, premagali številne ovire ter resnično za to dali življenje, kakor tudi pravi sveti Pavel Timoteju: 'Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč'. Toda to se tiče vseh. Vsak od nas v svojem vsakodnevnem življenju, lahko pričuje z Božjo močjo, z močjo vere za Kristusa. Tudi majčkena vera, ki jo imamo je močna in s to močjo je potrebno pričevati za Jezusa Kristusa. Bodimo kristjani z življenjem, z našim pričevanjem.

In kako naj zajemamo to moč? Zajemamo jo v molitvi od Boga. Molitev je dihanje vere. Zaupljivega odnosa, odnosa ljubezni pa ni brez pogovora. Molitev je torej pogovor duše z Bogom. Oktober je tudi mesec rožnega venca. Naj se to pozna tudi v naši veri.


Ervin Mozetič

Uvod v mašo


Slomškova nedelja, ki jo danes obhajamo, je za vse nas vabilo, da bi po zgledu in priprošnji blaženega škofa A. M. Slomška stopili v luč vere, ki smo jo sprejeli od naših vernih prednikov. Naj nas današnja sv. daritev napolni z Božjo močjo, da bomo v svetu, v katerem živimo, prinašali drug drugemu - posebno pa tistim, ki Kristusa še ne poznajo, luč vere, upanja in ljubezni.

Nagovor


Letošnje leto je nekaj posebnega. Je sveto leto in zato še posebej milostno, ne le za vesoljno Cerkev, ampak tudi za Cerkev na Slovenskem. Papež Frančišek ga je slovesno odprl na praznik Brezmadežne, 8. 12. 2015, in s tem želel poudariti, da je najpomembnejše obličje našega Boga, obličje usmiljenja. Bog, v katerega kristjani verujemo, je Neskončen, Najsvetejši, Večni, Pravični, a najprej Usmiljeni Bog. To je novost krščanskega oznanila, ki ga Cerkev oznanja že 2000 let. Novost, ki popolnoma presega predstave, ki jih je imel starozavezni človek. Če so v Stari zavezi Izraelci svojega Boga Jahveta doživljali predvsem kot strogega in pravičnega voditelja izvoljenega ljudstva Izraela, nam Jezus v evangelijih predstavi Boga kot usmiljenega Očeta vseh ljudi in narodnosti. Spomnimo se prilike O izgubljenem sinu, ali pa prilike O usmiljenem Samarijanu. V obeh prilikah prihaja naproti ranjenemu človeku Bog sam. Prav to Božje obiskovanje in celjenje ran vsem nam - brez kakršnekoli izjeme, rojeva v srcu vernega človeka nenehno čudenje in zahvaljevanje. Papež Frančišek je prav s poudarkom na podobi Boga kot usmiljenega Očeta vse nas kristjane spomnil, da je prav v tej podobi Boga eden izmed temeljev naše vere in našega življenja po veri. Sveto leto usmiljenja je zato vabilo, da bi imeli odprte oči za velika Božja dela, ki smo jih deležni v našem življenju. Čudenje nad Božjo dobroto že vabi k molitvi zahvale, slavljenja in prošnje. Današnja Slomškova nedelja vse to čudovito povzema v liku našega prvega domačega vzornika svetosti, blaženega Antona Martina Slomška. Letos mineva 170 let od njegovega škofovskega posvečenja. Ta okrogla obletnica nas vabi, da bi o Slomšku letos še posebej razmišljali kot o pastirju Cerkve in obenem kot o Slovencu za vse čase. Slomšek je kakor vse svoje naloge tudi škofovsko službo vzel zelo zares. Poleg vseh rednih nalog, ki jih je imel, je začel zelo hitro razmišljati tudi o prihodnosti svoje škofije. Ob vsem vsakodnevnem delu, ki ga ni bilo malo, je bil sposoben razmišljati tudi o strategiji razvoja svoje škofije v prihodnosti. Njegova odločitev, da bo naredil vse za prenos škofijskega sedeža bliže Slovenskemu življu, je bila v njegovih časih ne le preroška temveč tudi zelo pogumna. Z odločitvijo o prestavitvi škofijskega sedeža si je namreč nakopal veliko sovražnikov. Kljub temu je vztrajal. Z Božjo pomočjo je svojo zamisel uresničil - leta 1859 je bil škofijski sedež premeščen iz Št. Andraža v Labotski dolini v Maribor. Ob tem njegovem zgleduje je prav, da molimo za naše slovenske škofe in za Cerkev na Slovenskem v tem zgodovinskem trenutku; da bi znala po svojih pastirjih tudi sama uresničiti svoje poslanstvo; da bi bila kos ne le sodobnim izzivom, ampak da bi še posebej njeni pastirji imeli v sebi preroški duh in pogum za pravilne modre odločitve za prihodnost - kljub temu, da morda marsikomu take odločitve ne bodo všeč, kot je to doživljal tudi bl. škof Slomšek. Čas, v katerem živimo, je čas nenehnih sprememb in prav zato je preroški duh Cerkve danes bolj potreben kot kadar koli prej. Prav o tem smo na Slomškov god poslušali v berilu: »Hvaliti hočem vrle može ... bili so svetovalci s svojo razumnostjo in vidci vseh reči s preroškim darom.« (Sir 44,1.3) Že modri Sirah opeva kreposti, ki jih ima dober voditelj nekoč in danes - Bog daj, da bi tudi s pomočjo naše goreče in stanovitne molitve bila Cerkev na Slovenskem sposobna odgovoriti na znamenja časa in tako uresničiti svoje poslanstvo. Druga razsežnost Slomškovega delovanja je poleg prizadevanja za rast Božjega kraljestva njegova velika ljubezen do slovenskega naroda, do maternega jezika in do domače kulture ter tradicije. Slomškov čas je bil čas cesarske Avstrije, čas vedno večjih napetosti med različnimi narodi v enem cesarstvu pod žezlom Habsburžanov, čas močnega nemškega nacionalizma. Po propadu monarhije so prišli drugi časi in vedno večji vpliv srbskega nacionalizma, vse do razpada Jugoslavije in nastanka samostojne Slovenije leta 1991. Po tisoč letih Slovenci ponovno živimo v svoji državi. Letos obhajamo 25. obletnico lastne države, države, o kateri smo imeli leta 1991 zelo velika pričakovanja. V desetdnevni vojni nas je dobri Bog dobesedno: »... otel levu iz žrela...«

Kaj bi nam danes Slomšek povedal o ljubezni do domovine? Tole: »Tista dežela, v kateri je bil kdo rojen ali zrejen ali v kateri stalno prebiva, se imenuje rojstna ali domača dežela, domovina, očetnjava. V domovini dobi vsakteri prebivalec potrebni živež, nauk o potrebni in koristni znanosti, dobi brambo in varnost svojega življenja in premoženja ... Zato je vsak prebivalec dolžen svoji domači deželo hvalo, ljubezen in pomoč. To hvaležnost, ljubezen in pomoč imenujemo sploh domovinsko ljubezen. Domovinska ljubezen ali domoljubje je tedaj dolžnost vsakogar.« Kljub velikim pričakovanjem leta 1991 je v mnogih Slovencih in Slovenkah danes čutiti nezadovoljstvo. Ob hvaležnosti za leta naše slovenske samostojnosti moramo zato kljub vsemu na preteklost in sedanjost pogledati tudi s primerno kritiko. Marsikaj je namreč upravičeno razlog za nezadovoljstvo mnogih. Tudi tukaj nam lahko pomaga lepa in zelo resnična Slomškova misel, ki pravi: »Časi so takšni, kakršni so ljudje«. Ne pomaga torej, če smo nezadovoljni, treba je nekaj storiti. In kot pravi Slomšek, je treba začeti pri sebi. Edina pot v boljšo prihodnost vseh nas je, da bo vsak storil to, kar mora in more storiti v svojem okolju - družini, župniji, službi, ... Lepši časi bodo prišli, ko bomo boljši vsi mi. Pot k osebnemu in narodnemu spreobrnjenju pa vodi preko križa. Vera v vstalega Zveličarja je neuničljivi temelj prihodnosti našega naroda. To nas uči zgodovinska izkušnja. Kako pretresljive in resnične so besede preroka Izaija, ki pravi: »Če ne boste verovali, ne boste obstali.« In besede evangelija: »Mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti.« Vera torej ni le stvar kulture, dediščine in tradicije. Osebna vera v Kristusa nam dejansko zagotavlja osebni in narodni obstoj. Zato je zaklad vere, ki smo ga prejeli od naših vernih prednikov, neprecenljivega pomena in ga bomo morali ponovno odkriti in narediti vse, da ga bomo prenesli mlademu rodu. To zahteva napor, osebna prizadevanja, notranji duhovni boj, sodelovanje in načrtovanje, predvsem pa ljubezen do Boga in do bližnjega. Naj nas pri vseh naših plemenitih prizadevanjih spremlja Božji blagoslov in podpira Slomškova priprošnja - v veri, da bomo v kratkem doživeli tudi Slomškovo kanonizacijo.

Prošnje


Dragi bratje in sestre! Obrnimo se k svetemu Troedinemu Bogu in ga danes, na Slomškovo nedeljo, zbrani v Sv. Duhu goreče prosimo:

1. Prosimo za pastirje Cerkve, da bi po zgledu bl. škofa Slomška vodili zaupano jim Božje ljudstvo!

2. Prosimo za voditelje našega naroda, da bi storili vse, kar je v njihovi moči, za duhovni in materialni blagor vseh nas!

3. Prosimo za vzgojitelje, učitelje, duhovnike, da bi mladi rod vzgajali v evangeljskih krepostih in tako pomagali oblikovati lepšo in boljšo prihodnost našega naroda!

4. Prosimo za družine, da bodo kraj molitve in dela!

5. Prosimo za nove duhovne poklice, naj bodo mladi odprti Božjemu delovanju v svojem življenju, da bodo pogumno in z veseljem nanj odgovorili!

6. Prosimo za naše preizkušane brate in sestre, naj jih dobri Bog krepi v njihovih preizkušnjah, mi pa naj jim po svojih močeh pomagamo!

7. Prosimo za naše rajne, naj bodo čim prej deležni polnosti večnega življenja v nebeški domovini!

Dobri Bog, prosimo te, poslušaj in usliši nas na priprošnjo bl. škofa Antona Martina Slomška, ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.


Ervin Mozetič

Znajdi se!« je danes pogosto življenjsko vodilo. Tudi Jezus nas po svoji besedi, ki smo jo pravkar slišali, vabi k iznajdljivosti. Za zgled nam je postavil krivičnega oskrbnika. Seveda ne zaradi njegove krivičnosti, nepoštenosti in koristoljubnosti, pač pa preudarnosti, domiselnosti in skrbi za prihodnost. Današnja evangeljska prilika ni običajna in njen nauk se nam zdi tuj, nepravičen in težko združljiv s človeško logiko. Oskrbnik se zaveda kritičnosti svoje situacije, zato poskuša vseeno narediti nekaj, kar bi mu lahko pomagalo, ko bi bil odstavljen. Najti si mora prijatelje in zato naredi še hujšo napako: gospodarjevim dolžnikom drastično zmanjša njihove dolgove in nekatere dolgove celo odpiše. In gospodar je pohvalil oskrbnikovo ravnanje. V priliki ne gre za navadnega gospodarja, ampak za samega Boga in ravno zaradi tega se nam zdi njegovo ravnanje nerazumljivo, saj pohvali špekulacije in korupcijo. Za mnoge se zdi takšno ravnanje škandalozno. V bistvu pa gre za nekaj čisto drugega: Gospodar res pohvali nevrednega oskrbnika, a ne zaradi njegovega krivičnega poslovanja, ampak zaradi pametnega ravnanja, ko je poskušal svoj položaj popraviti. Rečeno drugače: gospodar pohvali človeka, ki ve, zakaj ima možgane in jih zna uporabljati s pravo mero fantazije. Krivični služabnik je videl pot iz svoje stiske v odkritju sočloveka in bližnjega. Doslej je mislil le nase, sedaj pa je odkril ob sebi druge ljudi, ki bodo postali njegovi prijatelji. Naredil je sicer novo krivico, a ne več zaradi svojega egoizma, ampak zaradi koristi bližnjega. In gospodar je njegovo ravnanje pohvalil. Kakor je bil krivični oskrbnik kot predstavnik otrok tega veka iznajdljiv v skrbi za materialno prihodnost, tako naj bi bili otroci prihodnjega veka ali otroci luči, kot smo imenovani v današnjem evangeliju, zaskrbljeni in iznajdljivi v skrbi za večno prihodnost. Kakor je bil krivični oskrbnik iznajdljiv v slabem, bi morali biti mi iznajdljivi v dobrem. V tem smislu lahko tudi krivičnega mamona, torej denar, materialne dobrine, ki jih danes mnogi postavljajo na mesto Boga v svojem življenju, uporabljamo v dobro. Pomembno pri tem je, komu služimo, komu smo zvesti, kje je naše srce.

Kot sem že omenil, je gospodar Bog. Božje kraljestvo je dar, ki ga Bog daje vsakemu človeku. Kdor hoče ta dar zadržati zase, ga bo izgubil. Kako je treba z Božjim darom, ali milostjo ravnati? Milost je treba konkretno oplemenititi z dobrimi deli. Človekovo življenje mora postati dar ljubezni za druge, za vse tiste, ki nas potrebujejo. Zato je upravnik uporabil bogastvo, ki ga je prejel za to, da bi si pridobil prijatelje. Ker je dolžnikom znižal njihove zneske, je s tem računal, da bo dobil od njih kaj v zameno, ko bo odpuščen in brez službe. Ker poslušalci niso razumeli prilike, je Jezus gospodarjevo ravnanje opravičil s stavkom: »Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmemo v večna bivališča, ko mámon poide.« Kdo je ta krivični mámon? Mišljen je denar. Za denar vemo, da je menjalno sredstvo, ki dela velike razlike in ustvarja velike krivice. In Jezus nas spodbuja, da naj kot kristjani uporabljamo denar tega sveta, da z njim naredimo kaj koristnega. Denar mora postati sredstvo, s katerim pomagamo potrebnim, ubogim in zatiranim. Z denarjem si lahko pridobimo prijatelje, ki nas bodo podprli, ko bomo mogoče vse izgubili in predvsem ob poslednji sodbi. To pomeni, da Božje kraljestvo ni ločeno od sedanjega življenja in se uresničuje, ko se srečujemo z drugimi ljudmi in s tem, koliko dobrega smo sposobni narediti z denarjem. Čeprav je človek po svoji naravi egoist, se lahko obnaša kot gospodar, ki je usmiljen, ljubezniv, pripravljen na odpuščanje. Bog je velikodušen s svojimi darovi, a teh darov ne smemo skriti pred drugimi. Darovi niso samo zaradi nas, ampak predvsem zaradi bližnjega. Prava pot je zato vedno v odkritju bližnjih in v ljubezni, ki jo razdamo. Pri tem pa moramo upoštevati še zaključni del Jezusovega govora: »Nobeden služabnik ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mámonu.«

Kaj to pomeni? Mámona, denar in bogastvo tega sveta ne smemo pobožanstviti, sicer bomo sovražni Bogu. Vsa bogastva tega sveta so nekaj vredna le v toliki meri, v kolikor so v službi ljudem. Kdor veruje v Boga, ne more sprejemati bogastva kot svoj idol ali središče svojega življenja. Denar, ki je postal središče, slej ko prej uniči človekovo osebnost. Vsi se gotovo zavedamo, da pred Bogom nismo nikoli dovolj dobri oskrbniki, zato se moramo tudi sami »zavarovati« z zmanjševanjem krivde pri naših bližnjih. Nehajmo z obrekovanjem in opravljanjem ter raje odpuščajmo napake in slabosti drugih ljudi. Samo na tak način bomo stare prijatelje zadržali in si hkrati pridobili nove ljudi, ki bodo na naši strani. Z mamonom lahko Bogu izkazujemo zvestobo ali nezvestobo. Vsi smo oskrbniki. Od nas je odvisno, kakšni in kako bomo končali.

Ali nas ne vlečejo bolj vsebine povezane z mamonom? Mogoče se slepimo s tem, da težimo za njimi nekoliko na drugačen način? Zavidamo tistim, ki imajo veliko, ki so pomembni oz. na pomembnih položajih. Ukvarjamo se s tem, da nas drugi ni opazil in mu to zamerimo. Boli nas, če nas drugi ne jemlje resno. Pa vendar bi bili lahko veseli preprostega in tihega življenja, skromnosti in ponižnosti. Preziramo udobje, v katerem živi drugi in si po tihem želimo lagodnega življenja tudi sami. Kar je v naši moči si privoščimo in si čimbolj udobno 'postiljamo'. Mar ne služi vse premoženje, ki ga imamo še vedno bolj nam kot drugim? Spotikamo se nad užitki tega sveta in hkrati se tam nekje zadaj skriva želja, da bi si vse to privoščili tudi mi. Oh, ko bi le smeli, če bi na našo nesrečo ne poznali vseh božjih in Cerkvenih zapovedi. Manjka nam svobode, da bi z veseljem pričevali za Božje kraljestvo, ki je v preprostosti, ljubezni in ponižnosti navzoče že tu na zemlji. Manjka nam veselja, da bi pokazali na lepoto Evangelija in življenja po njem. Manjka nam globoke zavesti o Odrešenosti, da bi na pot odrešenja vabili tudi druge. Krivični oskrbnik je vedel kaj hoče in je bil v tem tudi uspešen. Bodimo tako ustvarjalni, zavzeti in iznajdljivi kot on tudi mi, le za Boga in ne za mamon.


Ervin Mozetič

Priliko o izgubljenem sinu, ki smo jo pravkar slišali, vsi dobro poznamo. Gre za izjemno pripoved. Kot vemo, je prilika bolj usmerjena na »usmiljenega« očeta kot pa na »izgubljena« sinova – prvega zaradi greha, drugega zaradi ošabnega ponosa. Oba sinova sta na svoj način grešnika, sicer bi se prilika lahko končala s praznovanjem ob sinovi vrniti, ne da bi kaj izgubila na pomenu. Toda starejši sin je enako pomemben kot mlajši, kajti tudi starejši nosi s seboj breme, ki ga noče priznati, pa vendar pogojuje njegovo miselnost in ravnanje. Kje se odvija drama starejšega sina? V njegovi notranjosti, v njegovi duši in njegovem srcu. Ko prihaja domov, že od daleč zasliši glasbo, smeh, veselo praznovanje. Najprej je sumničav, ker ne ve, kaj se dogaja, potem se prepriča in z grenkobo spozna resnico, ki ga vodi v ljubosumje in bes. Njegova odločitev je jasna: »Ne bom vstopil. Ta moj brat je zapravil vse premoženje, oče pa mu je naredil gostijo. Kje je tu pravica!« In kaj naredi oče? Ravna tako kot pri mlajšem sinu: teče nasproti upornemu sinu, prosi ga, da se vrne ter ga sprejme z vso ljubeznijo, ki jo premore in z največjim razumevanjem. Pogovor, ki je sledil, je za mnoge nerazumljiv, ker ne vidijo, v čem je delal starejši sin kaj narobe. Starejši sin gradi svoje razmišljanje na zaslugah: poznal je pravice in dolžnosti, kar je dosledno spoštoval. Hkrati je bil zagovornik reda in discipline, zato je ostro presojal vedenje svojega mlajšega brata. Vse, kar je prav: on se je držal vseh pravil, njegov brat pa je kršil vse predpise in za nagrado so mu pripravili gostijo. Starejši sin je prepričan, da so njegovi argumenti dovolj močni, da bo na koncu zmagal in ima zato brez dvoma pravega razloge, da sme tako govoriti in se tako obnašati. On je ravnal v skladu z »daj-dam« sistemom: kakor ti meni, tako jaz tebi.

Kaj pa oče? Njegova logika je drugačna. To je logika ljubezni. Oče ne nasprotuje pravičnosti in zakonom, ki ustvarjajo pravi red, vendar on vse to presega, ker uvaja drugačen red, red darovanja. Takšna je tudi Kristusova logika, logika zastonjskosti in velikodušnosti, kar gradi takšno skupnost, kjer se ljudje razumejo in se ljubijo, ker so se sposobni razdajati drug drugemu. S sveta ne bomo nikoli mogli odstraniti vse krivice, nasilja in nepravičnosti. To je utopija. Na zemlji ni mogoče vzpostaviti takšnega reda, da bi bili vsi zadovoljni. Ko se pogovarjamo na ravni, kar je dovoljeno in kar ne, kaj se sme in kaj ne, skušamo vzpostaviti neko ravnovesje, neko zunanjo pravičnost, ki je sankcionirana, kjer se jasno ve, kaj moraš narediti in kaj opustiti, da bo določen red funkcioniral. V ozadju vsake pravičnosti pa se skrivajo ljudje s svojimi individualnimi izkušnjami, zmagami, porazi, pričakovanji in upanjem. Oče igra na to karto: ljudem je treba prisluhniti, odkriti njihovo bolečino, jih razumeti, tolažiti in jim vračati upanje. To pa je daleč od zgolj tistega, kar se sme in kar ne. Za starejšega sina je bil njegov mlajši brat odpadnik, ki nima več pravice priti v očetovo hišo. Za očeta pa je bil grešnik in odpadnik tudi starejši sin, ki ni razumel, da prava ljubezen tudi odpušča, prizanaša in daje novo priložnost tistim, ki so padli. Če ostanemo na ravni, kaj se sme in kaj ne, kaj je dovoljeno in kaj ne, potem tudi stari, onemogli in bolni ne bodo imeli več pravice do življenja, ker so samo breme in ovira za mlajši rod. In ponekod je to že vsakodnevna praksa. Mislim, da sedaj bolje razumemo, zakaj je oče čutil do najmlajšega sina takšno ljubezen in ravno tako neizmerno ljubezen do starejšega sina. Oba sta bila na napačni poti, vsak po svoje grešnika, a oče jima je znova dal priložnost, da lahko odslej hodita po drugačni poti. Jezus nam želi povedati, da starši morajo dati svojim otrokom priložnost in prav tako otroci morajo dati priložnost svojim staršem. Samo tako lahko zgradimo skupnost, kjer se vsi sprejemajo in so radi skupaj.

Bolj ko se ustavljam ob tej priliki, bolj stopa v ospredje naša revščina 'božjih otrok' in vprašanje svobode. Mlajši sin ugotavlja, da ga življenje v Očetovi hiši ne osrečuje. Želi si svobode in jo pričakuje s tem, da si prisvoji očetovo dediščino. A žal, tako pridobljena svoboda in bogastvo hitro mineta. Prav v kratkem času sta zabava in kriza požrli premoženje, svoboda pa je ostala le pobožna želja. Verjetno je meje svobode mlajši sin nekje globoko v sebi okušal že v začetku svoje avanture, ko je spoznaval, da mu denar ni prinesel popolnega užitka. Kljub temu je fant očitno precej trmast in preponosen, da bi priznal, da išče srečo na napačnem koncu. Starejši sin je v naših očeh veliko boljši. Pridno služi svojemu Očetu, skoraj tako kot kristjani, ki hodimo redno k maši, se ne ločujemo, ne popivamo in nobenega javnega greha ne naredimo. No, danes tudi to ni več prav močno čislano. Kakorkoli že, poglejmo, kaj se s pridnim starejšim sinom dogaja. Vse pove, ko se mora soočiti z veselico, ki jo priredi oče mlajšemu sinu. To odbije sodu dno. Vseh pravil in delavnosti si starejši sin ni sam izmislil in bi jih kršil, če bi le upal. Da pa kljub vsemu naporu za to ne dobi prave nagrade, če že svoboden ne more biti, to pa je že preveč. Tudi ta sin ne razmišlja o čem drugem kot o dobičku in lagodnem življenju. Pravilom v domači hiši se podreja, ker je vseeno lažje tako kot biti grd, če se odpraviš po svetu iskat svobodo. To je zanj preveč tvegano, zato ostaja doma. Uboga sinova, nobenega pravega življenja ni v njima. Užitek, lagodje, priznanje itd. to je moto njunega življenja. Kje je prostor za ustvarjalnost, polnost, navdušenje, skratka polno življenje?

Oče ostaja kot pribito na svojih stališčih in ljubi naprej. Neverjetno! Najprej zato, ker tako svobodno izroča sinovoma svobodo, ki jo bosta spet in spet zapravila. In neverjetno zato, ker ne obupa, da ima tako 'zanikrna' sinova. Kako da ne obupa? Kako da ne vrže puške v koruzo in ju nažene iz hiše? Odgovor je jasen, ker je drugačen. Ljubi in ne pričakuje plačila. Ljubi in v tem je vsa skrivnost svobode, ki je sinova ne dojameta. Ljubi in ve, da je ljubezen vedno križana, a nič zato. Vredno je ljubiti! Vredno je ljubiti. Bog nas ne 'nažene' proč, čeprav stikamo po svinjakih tega sveta in tarnamo nad nesvobodo v Božji hiši. Vredno je ljubiti, ker nas Bog ljubi in je vedno nova, živa priča resnice, da le ljubezen v resnici osvobaja.


Ervin Mozetič

Obhajamo enega večjih Marijinih praznikov, spomin na Marijino rojstvo, ki sicer ni posebej zabeleženo v Svetem pismu, vendar ga že od nekdaj katoličani slovesno obhajamo. Praznik za nas pomeni priložnost za razmišljanje o pomenu Marijine vloge v Božjem odrešenjskem načrtu in s tem priložnost tudi za razmislek o naši vlogi in o tem, kaj Bog konkretno pričakuje od nas. V tem nam je Marija in njeno življenje zgled in navdih za lastno ravnanje. Naj nam pri tem obilno pomaga! Bistvo sporočila današnjega praznika pa ni neposredno Marija, ampak njena sredniška vloga. Ona je namreč s svojo privolitvijo v sodelovanje pri uresničevanju Božjega načrta omogočila, da se je uresničilo tisto, kar je rečeno na koncu današnjega evangelija: ‘Spočela in rodila je Sina, ki se imenuje Emanuel, kar pomeni: Bog z nami’.

Bog je bil s svojim izvoljenim ljudstvom tudi že pred Jezusovim rojstvom, vendar ne na tako neposreden in razviden način. Po Jezusovi postavitvi evharistije, je njegova navzočnost med nami dobila čisto drugačen in bolj prepoznaven značaj. Zato ima obhajanje današnjega praznika s svetim bogoslužjem tako velik pomen ne le za vso Cerkev, ampak za vsakega izmed nas! Po evharistiji, ki se jo udeležujemo, še zlasti če se pri obhajilu tudi hranimo z evharističnim kruhom, ima za našo osebno povezanost z Bogom in našo duhovno rast nenadomestljiv pomen. Današnji praznik je namreč za nas tudi velik obet. Marijino rojstvo je bilo nekaj tako skritega in ljudem takratnega časa neprepoznavnega, da ni zabeleženo v Božji besedi. Svojo vrednost pa njeno rojstvo dobi šele v povezavi z njenim materinstvom in osrednjo vlogo pri prihodu Božjega Sina na svet.

To velja tudi za nas. Tudi vsak izmed nas je samo zaradi rojstva v očeh tega sveta nepomemben, svojo vrednost pa dobi v povezavi s stopnjo osebne vključitve v Božji načrt odrešenja vsega človeštva. To nas uči tudi današnji evangelij. Sveti Jožef je na prvi pogled imel povsem postransko vlogo v odrešenju. V povezavi z Jezusom in Marijo, ko je oba zaščitil in jima omogočal izpolnitev njunega poslanstva, pa je postal velik in tako pomemben, da je po angelu sam Bog govoril z njim. V moči svoje vere se ni več bal vzeti Marije k sebi.

Ne bojmo se jo vzeti za Mater in priprošnjico tudi mi! To je milost današnjega dne: Danes lahko zremo v Marijo, majhno, sveto, brez greha, čisto, izbrano, da bo postala Mati Boga. Prav tako lahko zremo na dolgo zgodovino in se vprašamo: Kako pa jaz hodim skozi svojo zgodovino? Dopuščam, da Bog hodi z mano? Dopuščam, da me ljubkuje, mi pomaga, mi odpušča, me vodi naprej, da bi prispel do srečanja z Jezusom Kristusom? To bo konec naše poti: srečanje z Gospodom. Dopuščam Bogu, da je z mano potrpežljiv? Na dan, ko se spominjamo Marijinega rojstva, smo vsi poklicani biti ponižni in blizu ljudem. Gospod vedno izbere majhne in ponižne stvari, da bi storil velika dela. Prav tako nam svetuje, da bi postali majhni kakor otroci, da bi lahko vstopili v Božje kraljestvo. Današnji evangeljski odlomek, ki nekoliko ponavljajoč se, nam podaja rodovnik Jezusa Kristusa. Gre za nekakšen seznam, ki pa predstavlja Božjo pot. Pot, ki jo je Bog prehodil med ljudmi, dobrimi in slabimi, kajti na tem seznamu so svetniki in so tudi grešni hudodelci. Navzočega je veliko greha, toda Bog se ne prestraši: Hodi s svojim ljudstvom.

Med to potjo Bog obenem množi upanje svojega ljudstva, in sicer upanje v Mesija. Naš Bog je Bog, ki je blizu. Način, kako hodi skupaj z dobrimi in slabimi, nam kaže, kakšen mora biti naš življenjski stil. Kot kristjani moramo hoditi tako, da udejanjamo protokol ljubezni do bližnjega. Izraelsko ljudstvo je sanjalo o osvoboditvi. Obljubljeno mu je bilo, da bo osvobojeno, pomirjeno in spravljeno. Bog je vsemogočen in velik. Pa vendar nas uči, kako narediti veliko delo pomiritve in sprave, uči v malem, med potjo, v tem, da ne izgubimo upanja, s tisto zmožnostjo sanjati velike sanje, sijajna obzorja. Ko se danes spominjamo ene odločilnih postaj zgodovine odrešenja - Marijinega rojstva, prosimo za milost edinosti, sprave in miru: Toda vedno med potjo, v bližini z drugimi. Božje sanje, njegova ljubezen, njegov mir, njegova sprava, Jezus – On je vse to.


Ervin Mozetič

Evangeljski odlomek današnje nedelje je eden tistih, ki bi ga poskušali zaobiti in ga omiliti kot preveč trdega za ušesa sodobnega človeka. Takoj na začetku pojasnimo neko stvar. Evangelij je na trenutke izzivalen, nikoli pa ni protisloven. Malo naprej v evangeliju po Luku Jezus odločno opominja, da je treba spoštovati očeta in mater in glede moža in žene pravi, da morata biti eno samo telo in da človek nima pravice ločiti tega, kar je Bog združil. Kako nam lahko torej sedaj reče, naj sovražimo očeta in mater, ženo, otroke, brate in sestre?

Jezus zahteva, da ljubezen do njega stopi pred vse druge ljubezni, tako tiste do ljubljenih ljudi (oče, mati, žena, otroci, bratje in sestre) kot tiste do svojega imetja. A ne gre le za to, da bi ga količinsko ljubili »nekoliko bolj, kot druge stvari«, marveč gre za ljubezen, ki je kvalitetno drugačna in posebna. Sv. Benedikt, ki je to razumel, je zapustil svojim menihom izrek: »Nikoli prav nobene stvari postaviti pred ljubezen do Kristusa«. Stavek, za katerim se ljudje pogosto skrivajo: »Imam ženo in otroke«, lahko torej velja za številne življenjske okoliščine, a človeka ne opravičuje izmikanja dolžnostim do Jezusa. Pred leti je mlade na srečanju v Stični nagovorila naša nekdanja uspešna smučarka. Dokler je zmagovala, se je vse vrtelo okrog nje. Biti na prvih straneh časopisov je bilo nekaj običajnega. Ko pa je prenehala, je v njenem življenju zazijala praznina. Ni bila več v središču pozornosti. Šport, za katerega je toliko žrtvovala, ji ni pomenil nič več. V tej veliki krizi bi se lahko z njo zgodilo marsikaj, a ji je prav tedaj prišla tiho na pomoč njena ostarela teta, globoko verna žena, jo seznanila s krščanstvom in ji posredovala smisel življenja. Mlada športnica je začela obiskovati katehumenat, prejela je krst in druge zakramente. Ko je mladim pripovedovala, kaj je srečala v veri, jim je dejala, naj se držijo Kristusa, in izrekla stavek: Ko je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu. Ljudje pa se bojimo Boga postaviti na prvo mesto. Zdi se nam, da ne bo potem nič ostalo za nas. Kdo ne pozna staršev, ki se bojijo, da bi njihovi otroci vzeli vero preveč zares, zato jim branijo, da bi »preveč« hodili k maši, kaj šele na duhovne vaje ali podobno. Drugi starši v svoji brezbrižnosti otrokom ne posredujejo vere. Kaj pa bo dajalo trdnost otrokom v življenju, če ne vera? Česa pa se bo oklenil mlad človek, ko bo v stiski? Na čem bo gradil svoje življenje, če ga niso starši vzgojili v odpovedi za žrtev, za ideale, za katere se splača kaj žrtvovati?

Marsikdo se vprašuje: Mar ni dovolj, da hodim v Cerkev, da tu pa tam pomagam ubogim in se trudim biti dober? Ne razumem, zakaj je Gospod lahko tako zahteven do mene. Mnogi učenci so Jezusa zapustili, ker niso mogli sprejeti doslednosti, ki jo je zahteval od njih. Tudi mi ga lahko zapustimo – in mnogi tako tudi naredijo. Vsakdo mora izbirati, nihče se ne more odločiti namesto mene, samo jaz lahko nosim svoj križ in hodim za Gospodom. Toda mnogi tega niso sposobni narediti in si domišljajo, da imajo sami najboljše rešitve in zato ne potrebujejo nikogar, ne sodelavcev, še manj Boga. Kako smo večkrat polni svojih spoznanj in zamisli. Domišljamo si, da imamo rešitve za vse probleme, zato božje besede niti ne slišimo, kaj šele da bi jo razumeli in jo sprejeli. Kako lahko Jezus kaj svetuje človeku, ki je poln samega sebe? Kako naj bo Jezus učitelj nekomu, ki sam najbolje ve, kaj je zanj dobro in kaj ne? Kako je lahko tak človek Jezusov učenec? Tak človek je sposoben govoriti le o sebi, o svojih zamislih in spoznanjih, ne pa o Bogu, ki je edini zanesljivi učitelj, vodnik in odrešenik. Zato Jezus pričakuje od kristjana, da se je sposoben izprazniti, da je sposoben pozabiti na svojo preteklost, da je sposoben opustiti nekdanje navade in razvade in sprejeti nekaj novega, kar mu bo dalo pravo vitalnost in življenjski polet. Kdor hoče biti v življenju srečen in zadovoljen, ne sme biti polovičar, ne sme se zaustaviti sredi poti, ne sme pustiti na pol opravljena dela. Zato mora biti naš pogled uprt v prihodnost. Pred seboj moramo videti življenjski načrt. Kdor je brez načrta, je izgubljen, preveč odvisen od trenutkih užitkov, ki sicer nudijo zadovoljstvo, a to zadovoljstvo je le od danes do jutri. Kako smo lahko Jezusovi učenci, če smo na nekaj ali na koga navezani? Če Bog nima prvega mesta v našem življenju, bomo vedno razdvojeni, ker ne bomo videli pred seboj končnega cilja. Kako lahko kakšno stvar cenimo, če zanjo nismo sposobni kaj žrtvovati, se zaradi nje kakšni stvari odpovedati? Mar Bog zahteva od nas, da trpimo in se odpovedujemo prijetnim stvarem samo zato, da bi on ob tem užival. To ne bi bil Bog, ki ima rad ljudi in jim iskreno želi srečo. Odpoved ni nikoli zaradi odpovedi, ampak zaradi višje vrednote. Kakšen smisel bi imelo trpljenje, če nam ne bi odpiralo višjih ciljev in nas vodilo k večji sreči, kot smo jo že okusili? Trpljenje samo na sebi nikogar ne osrečuje, toda križ ni znamenje sramote, ampak znamenje odrešenja. Križ nas osvobaja zato, ker pomeni napor, odpoved, umiranje vsega, kar je preživeto in ne vodi k novim, višjim ciljem. Ko človek nima ciljev, ga lahko še tako majhen napor potre in ustavi. Kdor pa ve, kaj bi rad dosegel, kdor ima pred seboj jasen projekt, je sposoben premagati sleherno oviro, o kateri je menil, da je ne bo nikoli premagal. Številni športniki so jasen dokaz, kaj je mogoče doseči z nenehnim odpovedovanjem navideznim užitkom in delati, da bi dosegli še več, da bi do konca izkoristili darove, ki jim jih je Bog dal.

Kako dolgo je Jezusova beseda trda in nesprejemljiva? Tako dolgo, dokler ji zares ne prisluhnemo, dokler se ne potrudimo, da bi jo razumeli in videli njenega cilja. Boga je treba sprejeti kot tistega, ki nam hoče samo dobro, zato je zahteven do nas in nas stalno spodbuja in opominja, kako si bomo lahko zagotovili resničen notranji mir in nedeljenost. Kar ne morem pozabiti mladega moža, ki se je pred približno desetimi leti pri maši na silvestrski večer takole zahvaljeval Bogu: »Dragi Jezus, iskreno se ti zahvaljujem, da je letos bilo pri nas veliko narobe. Ob problemih in težavah smo namreč začutili, kaj je življenje, kako nas ljubiš in zato ne dovoliš, da bi v življenju zgrešili. Hvala ti za te opomine, ki so nam dali novo moč in še večji polet.« Tudi mi lahko rečemo kot omenjeni mladi očka: »Jezus, hvala ti za različne oblike preizkušenj, trpljenje in skrbi, ki so naš vsakodnevni spremljevalec. Naj ob različnih ovirah nikoli ne zapademo v dvome in malodušje, kajti ti si vedno z nami, zato ti lahko zaupamo.«


Ervin Mozetič

Jezus se rad ustavi ob gostijah in veliko govori o njih. Če bi ga poslušal nek sladokusec, bi si mislil, da je bilo Jezusu izredno pomembno, kaj mu bo kdo pripravil za kosilo ali večerjo in kako mu bo stregel. Pa vemo, da se okrog hrane ni vrtel. Je že res, da je v Kani z veseljem poskrbel, da dobrega vina ni zmanjkalo, vendar tega ni storil zaradi dobre hrane. Gotovo je rad dobro pojedel, a mu je bilo za mizo pomembnejše od hrane razpoloženje tistih, ki so se ob njej ustavili. Sesti za mizo mu je pomenilo deliti z drugim samega sebe, veseliti se z drugim tega, kar nam je podaril Bog. Vtis imamo, da Jezus kar tako mimogrede, a dejansko zelo pozorno, opazuje, kako si gostje izbirajo, kje bo kdo sedel pri obedu. Pri tem se hočejo “prigrebsti” do čim pomembnejšega mesta pri mizi. Seveda pri tem niso vsi enako uspešni. Čeprav v tistem času še ni bilo ob pogostitvah na mizah kakih kartončkov z imenom in priimkom posameznih gostov, kot je to navada ob slovesnih prilikah danes, vsi so dobro vedeli kakšen vrstni red je glede na čast posameznikov treba upoštevati. Vedeli so zelo dobro, koga je pri mizi čast imeti na svoji levi ali na desni strani. Če je kdo ta nenapisana pravila skušal rušiti in se preriniti kam više, se mu je lahko zgodilo, da je na koncu pristal veliko niže, kot je pričakoval. Nasprotno pa je bil vsak zelo počaščen, če ga je gostitelj povabil na mesto bliže k sebi. Marsikdo si je zato sam na začetku namerno izbral manj pomembno mesto, seveda v pričakovanju, da bo ta njegova “napaka” opažena in se bo pozneje lahko pomaknil po lestvici navzgor.

Jezus je izkoristil priložnost nekega obeda, da vse navzoče pouči, da v Božjem kraljestvu veljajo druga pravila. Kdor želi biti navzoč pri večni gostiji, ta mora sprejeti neko drugačno logiko. Tu ni pomembno kako imeniten naziv ima kdo, ali kakšnemu sloju prebivalstva kdo pripada. Tudi ni merodajna služba ali ugled, ki ga je kdo dosegel v družbi. Preprosto tu ne velja nekakšno nenapisano pravilo, po katerem bi bil vsak udeleženec že tudi zmagovalec in bi pri tem nihče nič ne izgubil. Merilo, po katerem nekoga vrednoti Bog, je ravno nasprotno tistemu, kar sicer velja med ljudmi. Jezus je to jedrnato povedal z besedami: Kdor se povišuje, bo ponižan in kdor se ponižuje bo povišan. Kaj je v tem primeru povišanje ali ponižanje? Je morda ponižanje to, da je nekdo uvrščen na isto raven kot vsi ostali ljudje? Je povišanje v tem, da nekoga ponovno umestijo na raven ostalih ljudi z enakimi pravicami in častmi? Jezus gre v svojem izvajanju k bistvu tega, kar je hotel povedati: Srečen boš šele tedaj, ko se ti gostje ne bodo mogli oddolžiti in poplačati, kar si jim ti dobrega storil. Srečen je lahko človek le tedaj, ko lahko pomaga ubogemu. Na ta način sicer nekaj “izgubi”, vendar zavestno ne išče povračila za dobro, ki ga je sam storil.

Na eni strani torej pravila, ki so umerjena glede na človekov stan in terjajo skromnost, zadržanost, dati prednost drugim, potrpežljivo čakati. Na drugi strani vrednotenje glede na človekovo srčnost: človekova vrednost ni odvisna od vloge, ki jo igra v družbi, ampak je njegova vrednost zapisana v njegovi človeški naravi in ni odvisna od priznanja s strani drugih ljudi. To vrednotenje se uresničuje vsako nedeljo in praznik, ko smo vsi brez razlike povabljeni k isti mizi Božje besede in Božjega kruha. Vsi, ki se postavijo v vrsto za obhajilo, so enaki pred Bogom. Ko vsak nastavi roko za sveto hostijo, prejema istega Jezusa kot vsi ostali, zato pri tem obredu ni nikakršnih priviligirancev. Potrudimo se danes, da bomo običajno človeško vljudnost do drugih nadgradili s skrivnostjo, ki prihaja iz naše vere, namreč da Bog vse enako vabi k sebi. Tudi mi vsi se učimo od njega, da ne bomo druge ocenjevali glede na človeška merila kdo je večji in kdo manjši. V našo bližino naj bodo povabljeni zlasti tisti, ki jim sicer nihče ne pusti v svojo neposredno bližino. Naj nam Gospod da moč, da bomo ta teden, ki je pred nami, v tem duhu tudi ravnali! Ko danes govori Jezus o tem, kako naj se obnašamo na gostijah, se pa ustavimo ob tem, kako On nas vabi k skupni mizi in kako stopa med nas. Najprej je preprosto z nami, da nismo sami. V izredni pozornosti in veselem sočutju nikogar ne spregleda, vsakega sprašuje: »Kako si? Kaj te skrbi?« Vsak od nas mu je pomemben, vsakega ljubi, ga ima rad kot svojega otroka, kot svojega sina, svojo hčer. Verjamete: Vsak od nas je resnično njegov ljubljeni otrok. Tako zelo smo mu pomembni, da je za nas vedno znova pripravljen trpeti. Vse naredi za nas, samo da bi bili srečni. Ljubi nas, da bi se čutili ljubljene. Ne izloča nikogar, da bi doživljali veselje nad sprejetostjo. Potrpi z nami in nam odpušča, da bi tudi sami sebi lahko odpustili.

Z nami pa je tudi tako, da ga mi prinašamo drugim, da smo mi njegove priče, da po nas prihaja med druge. Kako pomembno je danes, da bi drugi ob nas čutili, da je Bog med nami! Torej, ko čutimo, kako ljubeč je z nami, naj nas to žene, da Njegovo ljubezen prinašamo drugim! Med nami naj ne vlada prezir in izločanje. Povsod bodimo Jezusove priče, priče njegove ljubezni! Ne delimo ljudi okrog nas na dobre in hudobne, lepe in grde, pametne in neumne. V vseh odkrivajmo božjo ljubezen in ljubimo vse. Vztrajno si prizadevajmo videti v bližnjem božjo podobo. Naj bo po nas Bog z drugimi, naj ga začutijo v naši pozornosti, naši ljubezni, našem veselju! Prinašajmo svetu zavest, da nas Bog ljubi in da smo povabljeni, da ljubimo! Vztrajajmo v tej zavesti! Torej, veselimo se, da je Bog z nami, naj bodo tega veselja deležni tudi drugi, naj po nas čutijo, da jih ljubi Bog!


Ervin Mozetič

Današnji evangelij nas vabi k razmišljanju o tematiki zveličanja. Jezus se je vzpenjal iz Galileje proti mestu Jeruzalem in med potjo se mu je nekdo, približal in ga vprašal: 'Gospod, je malo teh, ki se bodo zveličali?'. Jezus ni odgovoril naravnost na vprašanje, saj ni pomembno koliko se jih bo zveličalo, ampak je pomembno, katera pot vodi v zveličanje. Jezus je zato na vprašanje odgovoril z besedami: 'Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli'. Kaj je Jezus hotel reči? Katera so vrata, skozi katera moramo vstopiti? In še, zakaj Jezus govori o 'ozkih vratih'? Ozka vrata so ena najbolj znanih protislovnih svetopisem¬skih prispodob, ki hočejo člove¬ka predramiti in ga spodbuditi k odločitvi in delovanju. Vrata v odrešenje so božje usmiljenje, in to je široko, saj Bog želi, »da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice«. Vsak lahko stopi skozi ta vrata, tudi greš¬-niki in cestninarji, ubogi in pohabljeni, slepi in hromi. Edina vstop¬nica je želja po odrešenju. Želje pa lahko ima le tisti, ki še česa potrebuje, ki se nima za popolnega, ki še verjame, da se je mogoče spremeniti, ki zmo¬re pogum in ponižnosti za prošnjo. Človek si ne more sam podariti življenja in se tudi ne more sam odrešiti. Za vstop skozi¬ vrata živ¬ljenja mora premagati skušnjavca, ki mu obljublja hišo na¬ pesku, srečo, kot sad njegovih rok. Vrata so zato hkrati zelo ozka, ker napuh¬ in prevzetnost in noben greh ne morejo skoz¬nje. Treba je premagati najtršega sovražnika - sebe. Zato tako gore¬če spodbujanje: »Z vsemi močmi si prizadevajte, da vstopite.« Gre za življenjski boj, ki pa ga ne bojujemo več sami.

Podoba vrat se v evangeliju večkrat pojavi in nam prikliče vrata hiše, domače ognjišče, kjer najdemo varnost, ljubezen, toplino. Jezus nam pravi, da so tudi vrata, skozi katera se vstopi v Božjo družino, v toplino Božje hiše, v občestvo z Njim. Ta vrata je Jezus sam. On je vrata. On je prehod za zveličanje. On nas vodi k Očetu. In vrata, ki je Jezus, niso nikoli zaprta! Brez razlike, brez izključevanja, brez privilegijev so vedno in za vse odprta. Saj, kot veste, Jezus nikogar ne izključuje. Kdo med vami, bi mi morda rekel: 'Toda jaz sem zagotovo izključen, saj sem velik grešnik. Storil sem toliko grdega v življenju'. Ne, nisi izključen! Ravno zaradi tega si njegov ljubljenec, saj Jezus daje prednost grešniku, vedno, da bi mu odpustil, ga ljubil. Jezus te čaka, da te objame, da ti odpusti. Ne boj se! Čaka te. Premakni se, pogumno vstopi skozi njegova vrata. Vsi smo povabljeni, da vstopimo skozi ta vrata, da vstopimo skozi vrata vere, da vstopimo v njegovo življenje in da omogočimo, da vstopi v naše življenje, ga preoblikuje, prenovi ter podari polno in dolgotrajno veselje.

Dandanes gremo mimo številnih vrat, ki nas vabijo vstopiti ter nam obljubljajo srečo, za katero ugotovimo, da je kratkotrajna, se sama izčrpa in nima prihodnosti. Toda, vprašam vas: Skozi katera vrata hočemo vstopiti? In komu bi odprli vrata svojega življenja? Z vso močjo hočem reči: ne bojmo se prestopiti vrat vere v Jezusa, mu pustiti vedno bolj vstopiti v naše življenje, da bomo izšli iz naših sebičnosti, zaprtosti, iz naše neobčutljivosti do drugih in bo Jezus razsvetlil naše življenje. Saj Jezus razsvetljuje naše življenje z lučjo, ki več ne ugasne, saj ni ognjemet, ni 'flash'! Ne, on je stalna luč, ki za vedno gori in nam daje mir. Taka je luč, ki jo srečamo, če vstopimo skozi Jezusova vrata. Gotovo, ta Jezusova vrata so ozka, pa ne zato, da bi bila mučilnica. Temveč zato, ker zahteva, da mu odpremo svoje srce in priznamo, da smo grešniki, potrebni njegovega zveličanja, njegovega odpuščanja, njegove ljubezni, da v ponižnosti sprejmemo njegovo usmiljenje in se mu pustimo prenoviti. Jezus v evangeliju pravi, da biti kristjan ni samo 'etiketa'. Vprašam vas: ste kristjani po 'etiketi' ali v resnici? Vsak naj si v sebi odgovori! Ne kristjani, nikoli kristjani, po 'etiketi'! Kristjani v resnici, iz srca! Biti kristjan, to je, živeti in pričevati vero v molitvi, z deli dejavne ljubezni, s spodbujanjem pravičnosti, z izvrševanjem dobrega. Skozi ozka vrata, ki je Kristus, mora vstopiti vse naše življenje.

Nekaj najbolj vsakdanjega je stopiti skozi vrata. Najbrž pri tem nikoli ne pomislimo, da vrata včasih odločajo o življenju in smrti. Pred leti se je na angleškem nogometnem stadionu zgodila huda nesreča. Pred vhodom se je zbirala vedno številnejša množica navijačev, razočaranih, ker niso dobili vstopnic. Pritiskali so na vhod. Policija je morala končno popustiti. Kot bi se bil podrl jez, so navijači pritisnili na že prepolne tribune. V sprednjih vrstah je nastal pekel, v katerem je ugasnilo na desetine mladih življenje. Pogosto moramo čakati v vrsti, potem pa stopiti skozi »ozka vrata« ali ozek prehod mimo okenca. Le tako je mogoče zagotoviti red in varnost na raznih prireditvah. Kako je lahko usodno, če gremo s silo prek tega samoumevnega pravila, kaže zgornji primer. Evangelij nam je ohranil čudovito Jezusovo prispodobo o ozkih in širokih vratih ter o ozki in široki poti. Svetuje nam, da si prizadevamo stopiti skozi ozka vrata, ki peljejo v življenje. Prvi kristjani so v nauku o dveh poteh povzeli krščanski nravni zakonik: pot življenja je pot spolnjevanja zapovedi in Jezusovih blagrov, pot smrti pa nasprotje temu. Vrata, skozi katera se trudoma vračamo k Bogu, so ozka in tesna. Ob tem pa vendarle vemo: pred nami je skozi ta tesna vrta – vrata križa – že stopil Božji Sin. Za njim in v njegovi moči se moremo tudi mi vedno znova vračati v Očetovo hišo, v območje Očetove ljubezni.

Devico Marijo, Vrata nebeška, prosimo, naj nam pomaga prestopiti vrata vere in dovoliti, da njen Sin preoblikuje naše bivanje, kakor je preoblikoval njeno, da bomo vsem prinašali veselje evangelija.


Ervin Mozetič

Ne vem, če smo si kdaj postavili vprašanje: Kakšna je bila Marija po postavi, telesni zgradbi, po zunanjem videzu? Vprašanje ni odvečno, ker bi tudi danes mnogi radi »videli« Marijo. Kako bi si sicer razlagali množična romanja v Medžugorje, Lurd, Fatimo, Kurešček, Brezje ... Marsikdo, moški manj kot ženske, nosi v sebi globoko željo, da bi videl Marijo, ker meni, da bi ga že sama podoba spremenila, predrugačila, mu utrdila vero. Kakšna naj bi bila Marija? Sveto pismo nam govori o preprosti ženi, enem od izraelskih deklet, ki ni bilo nič posebnega, pač takšno kot vsa druga dekleta v Izraelu. Vsekakor je bila malo temnejše polti in že pri trinajstih godna za možitev. Vsi umetniki, še prav posebno zahodni, si jo zamišljajo kot lepotico brez kakšne telesne napake. Osebno sem prepričan, da je prav tako, kajti bila je takšna, če je za verjeti svetopisemskim poročilom in nauku cerkvenih očetov. Kakšna poročila imamo o Mariji, da lahko sklepamo, da je bila lepa žena že po zunanjosti, kaj šele po notranji lepoti?

Iz tradicije vemo, da se je rodila staršema Ani in Joahimu v poznih letih, po dolgem obdobju čakanja, upanja in predvsem molitve, kajti Ana je bila neplodna. Za razliko od drugih deklic, naj bi bila deležna izobrazbe in naj bi nekaj let preživela v templju, kot tista, ki pomaga pri obredih in se posveti molitvi in premišljevanju Božje besede. Da moja razlaga ni iz trte zvita, nam pričuje tudi apostol Janez v svojem razodetju. Čeprav je Marijo dobro poznal, saj je pod križem prejel naročilu naj postane njen sin in jo vzame na svoj dom, nam jo v svojem skrivnem razodetju predstavi kot »ženo, obdano s soncem, in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd. Bila je noseča«. Mislim, da apostol Janez ni mogel najti boljših izrazov, da bi nam predstavil Marijo. Videl jo je kot »ženo, obdano s soncem«. Sonce je za vse bližnjevzhodne narode pomenilo najvišje božanstvo. Kdor je v soncu, je del bogov, pripada onostranstvu, je kot bog. Pri Mariji je to potrjeno še s tem, kaj je pod njenimi nogami, kaj ji je podvrženo, nad čim ima oblast: to je bila luna kot simbol planetov oziroma simbol vesoljstva ali vsega ustvarjenega. Marija je torej res del božanstva, o čemer pričuje tudi venec zvezd okrog njene glave. Da ne gre pri tej upodobitvi oziroma viziji za neko statično podobo iz preteklosti, ampak za nekaj živega, pa govori še dejstvo, da je bila noseča. Ona ni mrtva podoba, ampak je prinašalka življenja, upodobljena kot mati ki bo vsak hip rodila. Kot sami dobro vemo, da tukaj ne gre za običajno rojstvo, ampak za rojstvo samega Boga, našega odrešenika Jezusa Kristusa.

Današnji praznik namreč govori o tem, kaj se je zgodilo z njo na koncu, ko je bila vzeta iz puščave in povzdignjena v nebo. Kdor živi v stanju raja oziroma je brez slehernega greha, tudi izvirnega ne, nad njim tudi smrt nima več nobene oblasti. Zato lahko trdimo, da Marija tudi ni smela umreti tako kot umirajo običajni ljudje. Hotel jo je imeti ob sebi kot živo ne le po duši, ampak tudi po telesu. Ona namreč spada k Sinu, saj nam je dana kot nebeška Mati in tista, ki razume tegobe človeštva in zato prosi in posreduje za nas. In sedaj smo na vrsti mi, da to dogmo, ta cerkveni nauk sprejmemo, ne kot zapovedano veroizpoved, ampak kot pomembno življenjsko sporočilo, do katerega ne moremo biti indiferentni, ker je povezano z našim življenjem in našim odhodom s tega sveta. Marija je prva novozavezna vernica, tista, ki je doživela polnost odrešenja in je sedaj z dušo in telesom pri Bogu. Ona je naš pravzor, po njej se zgledujemo in v veri sprejemamo, da to, kar je Mariji že v polnosti uspelo, čaka tudi nas. Tako kot njo, čaka tudi nas poveličanje in večno življenje pri Bogu. Mi sicer še umiramo, nismo še telesno vzeti v nebo, kajti moramo počakati še na čas poslednje sodbe, kar za Marijo ni bilo potrebno. Mi se moramo še očiščevati, preživeti nekaj časa v vicah in potem nas čaka tisto končno stanje, večno zrenje Boga. Naj bo zato današnji praznik razlog za molitev, prošnjo in poživitev vere v večno življenje po smrti. Živimo iz prepričanja in upanja: Če je Mariji uspelo doseči poveličanje, bo uspelo tudi nam. Ona nas ne bo zapustila, saj hoče in si prizadeva, da bi tudi mi bili ob njej in njenem Sinu. Zato ji zaupajmo in se z veseljem zatekajmo k njej. Bodimo prepričani, da nas ne bo razočarala.

Vnebovzetje Device Marije že pomeni začetek naše večnosti. Marija prva, za njo pa tudi vsi drugi ljudje gremo tja, kamor spadamo – v nebesa. Ljudje preprosto ne moremo spadati drugam kakor v nebesa. Bog nas ni ustvaril za nič drugega, kot samo za nebesa. Vendar pa ostaja odgovornost, ki je na nas in naši odločitvi. V nebesih se nekateri ne bodo slišali in ne videli, ker niso ljubili. V nebesih so samo tisti, ki ljubijo. Tam, kjer človek umre, tam nadaljuje svojo večnost. Če umiramo v ljubezni, večnost nadaljujemo v ljubezni. Če umiramo v sovraštvu, večnost nadaljujemo v sovraštvu, ki pa nima mesta v nebesih. V Iraku, Siriji, Pakistanu in po nekaterih državah Afrike, sedaj že tudi v Evropi umirajo mnogi zaradi vere v Kristusa. Po svetu je preganjanih zaradi vere okrog 100 milijonov kristjanov. Čudimo se, kako je danes to mogoče? Je mogoče! Zlo nikdar ne zastara. Zlo se vedno vriva tudi v civilizacije, v napredek, v medčloveške odnose in celo med religije. Zlo je trdovratno. Ne popusti tako zlepa. Zlo hoče scefrati človeštvo do konca. Največji zaveznik zla je brezbrižnost ljudi do zla. Brezbrižnost do tistih, ki zaradi zla trpijo blizu ali daleč stran od mene, dopušča prosto pot zlu tudi do mene. Velikokrat je lažje molčati, kot pa govoriti resnico. Molk o resnici, daje varljivi občutek varnosti. Takšen molk ne more pomiriti vesti. Kvečjemu človeka vznemirja, izčrpava in na koncu celo povsem uniči. Samo izrečena resnica pomirja vest. Ni vseeno, komu resnico govorimo, kdaj resnico govorimo, kje resnico govorimo in kako resnico govorimo. Potrebno je izbrati primerne osebe, trenutke in načine. Neprimerno ali pa ob nepravem času izrečena resnica lahko včasih povzroči mnogo več škode kot koristi. Resnica ima svoj čas. Ko pa pride čas resnice, takrat pride tudi čas pravičnosti. V ta čas pravičnosti pa mora prej ali slej vstopiti vsak človek. Čas pravičnosti bo namreč vse razodel o nas – kakšni smo bili in kakšni bomo v večnosti. Z nami, naj bo Mati Marija, da bomo lahko z upanjem prihajali iskat resnico o sebi in se po njej srečavali z Božjim usmiljenjem in odpuščanjem. Sedaj pa posvetimo sebe, naše družine in ves slovenski narod Materi Mariji…


Ervin Mozetič

Današnji evangelij je morda za mnoge nerazumljiv. Jezus je bil v svojih besedah zelo energičen in jasen: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« Vsi dobro vemo, kaj pomeni ogenj v sušnih poletnih dneh, ko že majhna iskra ob primernem vetru lahko uniči na tisoče hektarjev gozdov, ko so ogrožena številna naselja in je treba ljudi evakuirati in jih spraviti na varno pred ognjenimi zublji. Jezus pa odkrito govori zbrani množici, da je prišel, da bo zanetil tak ogenj in se že veseli, kako se bo ta ogenj razplamtel po celem planetu. Kaj je imel v mislih? Vsekakor Jezus ni govoril o običajnem ognju, ampak o duhovnem ognju, ki so ga apostoli občutili ob prvih binkoštih. Kaj so pomenile prve binkošti za apostole in zbrane žene? Postali so neustrašni, šli so na ulice in sprožili pravo obsedeno stanje: eni so bili na njihovi strani in drugi proti njim; eni so jih zagovarjali, drugi lovili in jih spravljali v zapore in mnogim odsekali glave. Prve binkošti, ki so bile povezane z ognjem v podobi ognjenih jezikov, so povzročile spor, prinesle so razdejanje in začele deliti ljudi. Prava katastrofa, bi rekel naključni opazovalec, in mnogi bi mu pritrdili, da ima prav. Zakaj so kristjani ustvarjali takšno zmedo?

Odgovor je zelo preprost: nov nauk je bil zares prava zažigalna bomba, ki lahko vse uniči. Novi nauk je postavil pod vprašaj judovsko miselnost, pravoverne pismouke in farizeje je postavil na laž. Še več, apostoli so jih v svojih govorih postavili za edine krivce Jezusove smrti, nekritične preproste ljudi pa opredelili kot zaslepljene žrtve pravovernih voditeljev. Tako je začel novi nauk deliti ljudi na tiste, ki so postali Jezusovi učenci in na one, ki so se odpovedali odrešeniku in še naprej vztrajali v starem judovstvu. Bodimo še bolj konkretni: težko je zavreči staro, preverjeno in ustaljeno prepričanje. Ljudje smo v večini zelo stereotipni: ko sprejmemo neko prepričanje za svoje, ga je težko zamenjati in se okleniti neke nove teorije. Odrasli smo izgubili otroško preprostost in vedoželjnost, zato se držimo starega kot pijan plota, dokler se od prevelike teže plot ne podere. Šele ko smo v jarku, ko nam začne voda teči v grlo, se zavedamo, da je z nami nekaj narobe, da se bo treba na hitro pobrati, če ne želimo utoniti.

Kakšen ogenj torej prinaša Jezus? Kaj bi rad dosegel? Razdeljenost zagotovo ni njegov cilj, a kaj hoče povedati s tako trdimi besedami? Poglejmo, kaj nam na ravni osebnih odnosov predstavlja ogenj, na kaj v odnosih pomislimo ob besedi ogenj? Naj naštejem: strast, gorečnost, vnema, ognjevitost, hrepenenja …

Če postavimo to besedo o ognju v okvir ostalih Jezusovih izjav, lahko rečemo, da prihaja, da prinese ogenj pravega, resničnega, polnega življenja. Jezus prihaja, da prinese luč vere, v kateri bi življenje našlo svojo polnost, v kateri bi tekma, o kateri govori Pavel, imela svoj cilj in trpljenje preroka Jeremija svoj smisel. Kje se to začne?

Svet išče polnost življenja, a se ustavi v iskanju užitka in izživetja strasti. Področje, na katerem želi svet izpolniti svoje življenje, ni zgrešeno. Strasti so temelj našega življenja, le pot do izpolnitve ni v izživetju le teh, ampak v pravilni usmeritvi temeljnih hrepenenj, ki te strasti vodijo.

V tem pogledu razumem polnost življenja, ki ga prinaša Jezus: ne ubiti ogenj strasti, ampak ga usmeriti v cilj, ki nas dela resnično žive, uresničene, kot moške in ženske, v očetovstvu in materinstvu, vsakega na svojem mestu! Jezus verjame, da moremo živeti polno, ne sterilno, ne mrtvo, polno, če se naslanjamo nanj in v njem črpamo moč za nošenje križa vsakodnevne odpovedi.

V hoji za Njim, pa naletimo še na eno težavo, ki se imenuje Resnica! Kaj je resnica, kdo ima prav? Kdor hoče živeti polno, ne more v odnosih le gladiti in dajati vsem prav. Ne, iskati mora resnico in se je v ljubezni scela okleniti. To pa prinaša spor med materjo in hčerjo, med sinom in očetom itd. A le resnica nas bo osvobodila, resnica, ki v človeku nikoli ne ugasne. Božja je, zato tli do konca. Bog ne obupa nad človekom, vedno čaka, da iskra resnice zaživi. Odprimo se tudi temu ognju in tvegajmo spopade, ki jih zvestoba Resnici zahteva. Jezus je imel v mislih svoj nauk, veselo novico o odrešenju, ki danes za mnoge sploh ni novica, kaj šele vesela novica o odrešenju. Glede vere se večina požvižga in mnogi odrasli se otresejo očitkov za svojo duhovno zaspanost s stavkom: »S tem smo opravili v otroštvu.« Tudi jaz bi z veseljem pritrdil Jezusu, ki je rekel, da komaj čaka, da bi se njegov ogenj razplamtel, a se kaj takega ne zgodi. Očitno je na tleh preveč vlage, da do ognja sploh ne pride. Ni nam še dovolj hudo, da bi lahko rekli, da smo zgrešili, da smo stavili na napačne karte, da je v našem življenju en sam nered, ki mu ne vidimo konca. Kregamo se zaradi nepomembnih stvari, o tistem, kar je bistveno, kar daje življenju smisel in nam odpira neskončnost, pa sploh ne govorimo. Naj se nas Bog usmili. Naj nas pretrese s kakšnim duhovnim cunamijem, da se bomo zbudili, da bomo začutili bližajoči ogenj in zbrali dovolj moči za boj z vsemi silami, ki nam jemljejo pravo ime in človekovo dostojanstvo.

Ustvarjeni smo zato, da bi bili na različne načine tudi mi ogenj za druge ljudi. Predvsem naj bi jim prinašali toplino, občutek zavarovanosti ter zavest Božje in človeške bližine. Podobno je, ko pred seboj vidimo ljudi, ki potrebujejo čisto konkretno pomoč; se pojavijo migranti; nekdo išče nasvet ali obupuje nad življenjem… Iščoče ljudi naj kristjani opogumljajo in jim svojimi izkušnjami olajšajo vzpostavitev osebnega stika z Bogom, pa tudi z bližnjimi. Kristjani si prizadevamo, da kljub vsem preizkušnjam prinašamo v konkretno družbo vedno več veselja in prijaznosti. Če to delamo iskreno, bodo vsi spoznavali, da moč za tako življenje črpamo edino le iz vere. Kakor je od mrtvih vstali Jezus razplamtel srci obeh učencev, ki sta potovala v Emavs, tako je naloga današnjih kristjanov, da zanetimo ogenj navdušenja in zavzetosti za Boga. Kdor je v neposrednem stiku z ognjem, je v nenehni nevarnosti, da se tudi sam opeče ali ožge. Novica, ki jo danes kristjani oznanjamo, je vroča novica. Zato nas zaradi nje lahko tudi boli, kajti ta novica hkrati tudi izziva in kliče k spreobrnjenju. Vse to je Jezus vedel, ko je pridigal in oznanjal resnico o Božjem kraljestvu. Ni mu šlo za to, da za vsako ceno pridobi prav vse. Zato se je velikokrat ukvarjal tudi s posamezniki. Kaj nam to pove? Pri vsej odprtosti do današnjega človeka, moramo kot kristjani vendarle paziti, da ne oznanjamo zgolj to, kar je ljudem všeč, kajti tako bi postali le še bolj dolgočasni in nezanimivi.

Skupaj z Gospodom si srčno želim, da bi nas v Cerkvi zajel ogenj, ki ga Jezus prinaša na svet, da bi zaživeli polno, vsak svojo temeljno poklicanost moškega ali ženske, poročenega ali posvečenega, ter bi v tej polnosti razžarili svet v Njegovi resnici. Trdno verujem, da je samo v Njem odgovor iz blodenj tega sveta. Molimo goreče, da bi se ogenj že vnel!


Ervin Mozetič

Bog nas tako ljubi, da se raduje in veseli skupaj z nami. Ljubi nas z zastonjsko in brezmejno ljubeznijo, ne da bi karkoli pričakoval v zameno. Ta usmiljena ljubezen je najbolj presenetljiva Božja značilnost, je povzetek, v katerem sta zgoščena celotno evangeljsko sporočilo in vera Cerkve. Besedo usmiljenje v latinskem jeziku (misericordia) sestavljata dve besedi: beda in srce. Srce nakazuje sposobnost ljubiti; usmiljenje je ljubezen, ki objame bedo človeka. Ljubezen, ki našo bedo občuti kot svojo, in sicer, da bi nas in nas je že osvobodila. Beseda je postala meso – z namenom, da bi z nami delila vse naše slabosti; da bi izkusila naš človeški položaj, vse do tega, da je s križem prevzela nase vso bolečino našega bivanja. Noben greh ne more izbrisati njegove usmiljene bližine ali mu preprečiti, da bi udejanjil svojo milost spreobrnjenja, če ga le za to prosimo. Pravzaprav greh sam s še večjo močjo odseva ljubezen Boga Očeta, ki je žrtvoval svojega Sina, da bi odkupil sužnja. To Božje usmiljenje nas doseže z darom Svetega Duha, ki v krstu omogoči, ustvari in nahrani novo življenje svojih učencev. Čeprav so grehi sveta lahko veliki in težki, Duh, ki prenavlja obličje zemlje, omogoči čudež življenja, ki je bolj človeško, polno veselja in upanja. Zato tudi mi radostno vzklikajmo: 'Gospod je moj Bog in Zveličar!'

Gospod je blizu, zato nas ne sme nič vznemirjati. Blizu nam je tudi njegova Mati. Blizu sta On in njegova Mati. Največje usmiljenje je prav v tem, da biva med nami, da smo v njegovi navzočnosti in družbi. On hodi poleg nas, kaže nam pot ljubezni, dvigne nas, kadar pademo, in to zelo nežno, podpira nas v naših naporih, spremlja nas v vseh okoliščinah našega življenja. Prav tako nam odpira oči, da bi videli našo bedo in bedo sveta. Toda istočasno nas napolnjuje z upanjem. To je izvir našega vedrega in srečnega življenja; nikogar ni, ki bi nam mogel odvzeti ta mir in to veselje, ne glede na trpljenje in preizkušnje življenja. Gospod nam s svojo nežnostjo odpre srce. Gospod je alergičen na togost.

Vabim vas, da bi negovali to izkušnjo usmiljenja, miru in upanja na poti življenja po kateri hodimo. To pomeni posnemati njega, ki je dal vse, ki se je dal celega. To je usmiljenje, brez pričakovanja česarkoli v zameno. V Mariji se Bog raduje in veseli na poseben način. V molitvi Pozdravljena Kraljica jo imenujemo Mati Usmiljenja. Ona je izkusila Božje usmiljenje in je v svoje naročje tudi sprejela sam izvor tega usmiljenja: Jezusa Kristusa. Vedno je živela v globoki povezanosti s svojim Sinom, zato bolje kot kdorkoli drug ve, kaj želi. To je, da bi se vsi ljudje rešili, in da ne bi nikomur primanjkovalo Božje nežnosti in tolažbe. Naj nam Marija, Mati Usmiljenja – Fatimska Marija, pomaga razumeti, kako nas Bog ljubi. Njej izročimo bridkosti in radosti vseh nas. Milina njenega pogleda naj nas spremlja, da bomo lahko vsi odkrili veselje Božje nežnosti'. Njo prosimo, da bi se spreobrnili in postali usmiljeni; da bi krščanske skupnosti znale biti oaze in izviri usmiljenja, priče ljubezni.

V Mariji zremo vzor usmiljenja v bolj ženskem vidiku. Marija podarja ljudem usmiljenje, ki ga prejema, v obliki pozornosti, priprošnje in obzirnosti, kakor vidimo v prizoru svatbe v Kani.

Marija se v Kani ne ustavi na površju dogodka, ob veselem prazničnem ozračju, ki je očitno obdajalo novoporočenca na dan njune poroke. Marija pozorno dojema položaj, gre v globino in z očmi srca zazna, kaj bi se utegnilo zgoditi. Marija opazuje pozorno, se v celoti posveti in se notranje zavzema za človeka pred seboj, kakor mati, ki pozorno posluša svojega otroka, ki ji kaj pripoveduje.

Marija nam je vzor pozornosti. Gre za tisto notranjo razpoloženje, ki nam pomaga, da se iskreno zanimamo za položaj, v katerem smo, in za osebe okrog nas. Poznati, da bi ljubili, in ljubiti, da bi bili pozorni. Pri Mariji pozornost prehaja v priprošnjo, ko Jezusu izroča potrebe in stiske, ki jih opazi. Marija v Kani je velika učiteljica našega delovanja! Ni iskala rešitev s svojimi močmi, ampak s svojo molitvijo. Jezusa je »vključila« v tisti primer in ga »izzvala«, naj priskoči na pomoč. To je storila na način, ki ga verjetno niti sama ni predvidela. Marijina ljubeča pozornost je bila pot, po kateri je Božje usmiljenje v Jezusu prišlo do novoporočencev in njunih svatov. Zato Marija v Fatimi prosi: Molite molite molite…Molitev je dar vere in ljubezni. Molitev je priprošnja, ki jo potrebujemo kakor kruh. Z eno besedo: molitev je izročitev: Očetu izročamo Cerkev, osebe, situacije – 'Oče, izročam ti jih', da boš ti poskrbel zanje. Zato je molitev najboljše orožje, ki ga imamo, je ključ, ki odpira Božje srce.

Molitev in priprošnja sta prvi korak vsake dejavnosti. Spominja nas, da smo orodje v Božjih rokah. Kako lepo je, če vsako vprašanje najprej obravnavamo v molitvi! To je dejanje ponižnosti. Z molitvijo na stežaj odpremo vrata Bogu. Samo zgled: Papež Frančišek je zaupal, da je globoka molitev njegova »metoda«. Vstaja zgodaj, da ima čas za Gospoda in da vse zadeve tistega dne »pripravlja« skupaj z Njim. Ali pa se na primer pred vsakim apostolskim potovanjem ali po njem poda v cerkev svete Marije Vélike, da bi Marijini priprošnji izročil sadove. Papež Frančišek kot dober jezuit uresničuje in uteleša priporočilo svetega Ignacija Lojolskega: »Delaj, kakor da bi bilo vse odvisno od tebe, in vedi, da je v resnici vse odvisno od Boga«.

Za pozornostjo in priprošnjo nato v Mariji hvalimo ponižno obzirnost, s katero je prepustila delovanje Jezusu, ne da bi pričakovala zahvalo ali pohvalo. V Kani je Marija ljubila in njena ljubezen je obrodila sadove. Ni potrebovala drugega plačila; ljubezen je nagrada sama v sebi. Marija se ni ponašala z dobrim izidom svoje pobude, ampak se je potopila v premišljevanje dejavnega Božjega usmiljenja. Rad si predstavljam Marijo, kako sedé, z blagim nasmeškom in zadovoljstvom gleda starešino in strežnike, ki strmijo nad novim vinom. Podobna je materam, ki se umaknejo in gledajo svoje srečne otroke, ker so jim same pripravile veselje.

Poklicani smo, da s svojim služenjem prinašamo tolažbo in veselje, ki ga more dati samo Kristus. Vse to pa je odvisno edino od bogastva našega duhovnega življenja.

Poklicani smo, da drug drugemu podarjamo Božje usmiljenje. Kako trdi znamo biti med seboj! Kolikokrat se bolj potegujemo za to, da bi imeli prav ali vsaj da ne narobe, namesto da bi se dobro z njimi razumeli in ponovno vzpostavili občestvo z njim! V takšnih primerih postane usmiljenje vodnica, ki nas privede do medsebojnega odpuščanja, saj nam pomaga videti drugega tako, kakor ga vidi Bog, se pravi bolj dragocenega in pomembnega kakor morebitna napaka ali greh, ki naj bi ga zagrešil v naših očeh. To občestvo je sad ljubečega zdravljenja ran, ki so jih zadale človeške okoliščine zaradi odgovornosti tega ali onega. Občestvo lahko nastane tudi iz nesoglasja, ki ga zakrpamo z nitjo usmiljenja.

Pozornost, priprošnja in obzirnost so del življenjskega sloga vsakega kristjana. Naučimo se ga ob pogledu na Fatimsko Marijo, ki jo skušamo posnemati v zaupnem izročanju božji milosti. Fatimski Mariji želim izročiti vse ljudi naše župnije, da bi izkusili usmiljeno ljubezen, s katero Bog objema vsak človeški napor. Naj rastejo v veri v Boga in v vzajemni ljubezni.


Ervin Mozetič

Gospod nauči nas moliti. To je bila zahteva in želja Jezusovih učencev. Od kod izvira ta želja? Zakaj so ga vprašali, da jih nauči moliti? Zato ker so se sami prepričali, kako njihov učitelj moli, zato ker so videli, da njihov učitelj živi od molitve, živi z molitvijo, živi v pogovoru s svojim nebeškim Očetom, ki ga pošilja in mu daje posebno nalogo, težko nalogo, bolečo nalogo, smrtno nalogo. In učenci se niso mogli upreti tej želji, da tudi oni občutijo, kaj pomeni molitev. Od kakšne molitve Jezus živi? Kakšna molitev izpolnjuje njegovo srce? Kaj počne Jezus v trenutkih ko kleči, se poti v molitvi, prisluškuje Bogu, išče moč za potovanje, za poslanstvo. Skratka Jezus je bil za učence pričevalec molitve. Kako je Jezus molil? Predano. Molitev je težka naloga. Molitev ni nekaj enostavnega. Zato ker molitev človeka prežema od znotraj.

Molitev ni izpolnitev naših želja, temveč prisluškovanje Bogu, zato molitev včasih boli. Zato se je težko spustiti v avanturo molitve. Če molimo vemo, da Bog na poseben način deluje in od nas nekaj zahteva. Jezus je molil, Gospod naj me zaobide ta kelih, vendar tvoja volja naj bo, ne moja. To je tisto, kar bi mi morali vsaditi v svoje srce. Zato Jezus najverjetneje obrača pozornost in pravi ne blebetajte z jezikom kakor pogani. Ni pomembno število besed. Ni pomembna niti dolžina molitve. Ni pomembno zaporedno naštevanje. Pomembno je prisluhniti v molitvi svojemu Bogu.

Molitev je pogovor, je odnos med Bogom in molivcem, je duhovno prežemanje, je najiskrenejši pogovor. Tukaj se odkriva naša intimnost do konca, intimnost, ki ne bo osramočena, intimnost, iz katere se ne bo norčevalo, temveč bo zacelila vse rane, vse žalitve, ki smo jih doživeli. Zato je v molitvi vedno pomembno prisluhniti, kaj Bog govori, ne kaj jaz govorim. Pogostokrat ponovim, nam se dogaja, da mi pravzaprav Bogu govorimo kako in kaj naj bo. Koliko se je Bog naposlušal naših govorov. Mi dajemo Bogu celo navodila in nasvete kaj naj stori - kdaj bo ukrepal, koga bo zaustavil na poti, in komu bo rekel pojdi naprej, koga bo pogubil, a koga pustil, koga nagradil, koga kaznoval, koga poljubil, koga mahnil s svojo pestjo. Mi želimo da bi Bog počel tisto, kar mi hočemo, a ne to da Bog počne z nami, kakor On hoče. Vse smo obrnili napačno in potem pravimo, da molitev ni uslišana. Takšna molitev nima sadu. V molitvi ne računaj na dobiček. Nikoli ne pomisli, molim in mora mi biti vse dobro. Ne, temveč nasprotno, ravno zato, ker moliš, ker si izpolnjen z molitvijo, ti Bog daje posebne naloge, preizkušnje, zato, ker te je v molitvi usposobil za to nalogo.

Bog daje preizkušnje tistim, ki so jih pripravljeni v molitvi sprejeti in z molitvijo nositi. Strah je tudi prevzel Jezusa, vendar ga molitev rešuje strahu. Kdaj ga rešuje? Takrat, ko on dopusti, da se izpolni volja nebeškega Očeta. Vse do takrat je strah. Kaj pa so počeli njegovi učenci? Oni so lepo zaspali. Bog ne bo molčal, vendar ne prisiljujmo Boga s svojimi željami, temveč dopustimo, da se božja želja preko nas uresniči. Naj Bog govori, a mi poslušajmo. Pretvorimo se končno v poslušalce v naših molitvah. Prisluškujmo Bogu, kaj On hoče, kaj On želi sporočiti. Zelo pomembna je molitev. Kristjana brez molitve ni. Ne moremo živeti brez molitve. Nimamo kaj pričevati, če z molitvijo ni izpolnjeno naše srce. Mi duhovniki nimamo kaj oznanjati, če z molitvijo nismo izmolili Gospoda, da pride k nam v tem trenutku. Ker puste in prazne so besede tega sveta, kdo naj jih še posluša. Polne so jih revije in časopisi, povsod imamo tega, a nimamo duhovnega žara, nimamo ljudi molitve. Prenehali smo verjeti v moč molitve. Vse drugo počnemo preden začnemo moliti, a molitev je najmočnejše orožje v rokah kristjana. In ne molimo samo takrat, ko smo v težavah, temveč se učimo moliti z zahvalo. Najmočneje moliš takrat, ko ti gre najbolje v življenju. Postaviti se pred Gospoda in reči mu Gospod hvala ti. Molitev zahvaljevanja. Zahvaljuj se Gospodu za vse. To nam manjka. Verujte v moč molitve.

Molitev ni abrakadabra. Molitev ni čaranje. Molitev je izpoved moje vere v Jezusa, ki rešuje. Veruj v moč molitve. Veruj kakor tisti, ki so pred Kristusa prihajali in predenj izlivali svojo bolečino, ker so verovali, da jih lahko samo On ozdravi, samo On jih lahko prerodi, samo On jih sliši in razume do konca. Kristjan ne sme biti razočaran. Zakaj? Zato ker mora vedeti, da ta svet ne bo nikoli razumel kristjana do konca. Zato bodimo ljudje upanja, Jezusovega upanja, Božjega upanja, upanja izpolnjenega s Svetim Duhom. Potrebno je vztrajno moliti ob vsakem času, neumorno, neprestano, moliti s svojim življenjem, moliti s svojim pogovorom, s svojo vožnjo, s svojim delom, s svojo zabavo ... Moliti je povsod možno. Zato je pomembna molitev. Otroci so se naučili molitve od staršev. Kdo se danes od mladih upa vprašati očeta ali mater in mu reči: nauči me moliti, ata nauči me moliti, mama moliti me uči. Ker če vidijo naši otroci, naši mladi, da ti živiš od molitve bodo rekli nauči še mene, da tudi jaz živim od tega. Ampak če smo mi v molitvi hladni, nemarni? Koga lahko zagrejemo, če sebe ne moremo zagreti. Kdo si želi moliti z našo molitvijo, če mi ne molimo iskreno in goreče. Potem se bomo kot vzgojitelji izgubili.

Molitev je ščit in naša obramba. Ob koncu tega našega razmišljanja nam ne preostane drugo, kot da za svojo vzamemo prošnjo apostolov: »Gospod, naúči nas moliti!«. Nauči nas dobro moliti predvsem Oče naš. Oče naš je resnično »povzetek celotnega evangelija«, kot je rekel Tertulijan. Ko ga molimo z vero, se vsakokrat okopamo v evangeliju. Predlagam vam, da v vsaki krščanski družini že danes pred kosilom molite skupaj Oče naš.


Ervin Mozetič

Prevladujoča tema beril današnje nedelje je gostoljubnost. V prvem berilu se Bog sam predstavi kot Abrahamov gost (krščansko izročilo je vedno interpretiralo tri moške, ki so se prikazali Abrahamu, kot prispodobo Sv. Trojice); v evangeljskem odlomku je Jezus v gosteh v Martini in Marijini hiši. Gostoljubnost je vrednota, ki je v današnji moderni urbani, individualistični in anonimni družbi skorajda izginila, je pa še precej močna v številnih deželah, za katere pravimo, da so »v razvoju«.

Sveto pismo nam pomaga odkriti tudi verski pomen gostoljubnosti. To ni le gesta človečnosti, ampak eden od vidikov Jezusove nove zapovedi. Sprejeti gosta in tujca pomeni sprejeti Kristusa samega, ki se je poistovetil z njim: »Tujec sem bil in ste me sprejeli« (Mt 25,35). Ne smemo pozabiti, da smo v še bolj radikalnem in resničnem pomenu mi vsi gostje na tem svetu, da smo romarji in tujci, na poti h Gospodu (prim. 1 Pt 2,11; 2 Kor 5,6).

V evangeljskem odlomku pa najdemo Jezusov izrek, ki ima veliko težo, in mu moramo posvetiti našo pozornost. »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala dobri del, ki ji ne bo odvzet.«

Kako radi bi našli tisto eno in edino, kar je potrebno storiti, da bo mir. Najraje se oklenemo nekega izgovora, utemeljimo svoje početje in tam ostanemo. A Jezus tudi v Martino hišo ni prišel zato, da bi Marijo pohvalil in Marto pograjal. Prišel je, da jima prinese življenje, polnost življenja. Ta polnost pa ni ne v strežbi ne v poslušanju božje besede. Polnost življenja je v neprestani napetosti med strežbo in poslušanjem božje besede, med delom in molitvijo. Preveč preprosto bi bilo, če bi Jezus hvalil Marijino zavzeto poslušanje in grajal Martino zavzeto strežbo. Jezus govori o tistem, kar je potrebno. Kaj je videl v Marijini drži, da ga je nagovorilo. Zdi se, da Marija sedi ob Gospodovih nogah, da bi se naučila streči, Marta pa misli, da to že zna. Zdi se, da je Marija sedla k Gospodovim nogam, ker je iskala smisel življenja, Marti pa se je zdelo, da ji je že vse jasno. Temeljna razlika med Marijo in Marto je najbrž v tem, da je Marija v Jezusu našla Odrešenika, Marta pa je v njem videla le še enega gosta več. Skušnjava današnjega evangelija je tudi tokrat, da enkrat za vselej najdemo odgovor, kaj naj počnemo, kaj od nas Gospod pričakuje. Če pomislimo, je verjetno bilo najbolj logično, da je ženska v Jezusovem času in tisti kulturi stregla, moški pa so se pogovarjali. Marija presega te okvire, ker noče zakrneti v nekih pravilih, hoče živeti. Marti pa je najbrž že vse jasno. Pravila so ji pomembnejša od življenja.

Kaj je torej tisto edino potrebno? Neprestana budnost. Budnost v iskanju odgovora, kaj Bog od nas pričakuje, budnost v iskanju pravega ravnotežja med molitvijo in delom. Prav moliti je mogoče le, če nas k temu žene življenje. Prav delati je mogoče le, če nas je k temu vodilo poslušanje ob Gospodovih nogah, molitev in božja beseda. Če je še danes mogoče prav, da bližnjemu postrežemo, je jutri lahko bolj prav, da se umaknemo, da si postreže sam! Bog zagotovo ne želi, da drugega razvajamo. Če je danes nujno potrebno, da pustimo delo in se umaknemo v molitev, je lahko jutri nujno potrebno, da pustimo ob strani molitev in pomagamo bližnjemu, ki nujno potrebuje pomoč. Odgovor na vprašanje, kaj je v danem trenutku edino potrebno, bomo našli v neprestani odprtosti za Gospodov nagovor. In prav to odprtost je najbrž pokazala Marija. Poleg tega pa se lahko vprašamo, o čem sta Jezus in Marija govorila. Lahko si mislimo, da Mariji ob Marti ni bilo vedno lahko. Mogoče je Jezusu potožila prav to in jo spraševala, kaj naj stori, da bo prav. Ko ji Marta vedno očita, da ni na pravem mestu, na kaj naj se ozre. V tej vsakdanji stiski se je obrnila na pravega in edinega Odrešenika. To pa je tisto eno in edino pomembno: da v življenju neprestano sprašujemo Gospoda, kaj naj storimo, da bo prav, in to kar spoznamo tudi uresničimo.

Marta je v vsakem izmed nas: delo, obveznosti, skrbi, odgovornost, vse to pustimo, da obvladuje naše življenje, da je prizorišče našega vsakdanjika. Po eni strani to tudi mora biti, da življenje urejeno teče naprej. Vendar včasih to preide v obsedenost in postane celo vir konfliktov. Tudi druge želimo videti in doživljati take, kot smo mi sami. Kaj ni želela prav to ta naša Marta? Želela je, da bi Marija, njena sestra, bila druga Marta, tako zavzeta, tako skrbna, tako učinkovita, kot je bila ona. Če bi ji Jezus dal prav, to ne bi bila več zanimiva, polna in harmonična hiša, ampak bi se ji lahko reklo hiša dveh Mart. Jezus pa je želel, da ostane hiša Marte in Marije.

Ni naključno, da v svojem odgovoru Jezus dvakrat ponovi ime: »Marta, Marta ...«, kar pomeni, poglej se, Marta, kaj te vodi pri tvojem delu: skrb, vznemirjenost, da bo vse dobro šlo, organizacija, zunanji red, pravila, ki si jih ljudje postavljamo, da enostavno funkcioniramo. V ospredje dajemo svojo družbeno in socialno vlogo, pozabljamo pa nase, na tisto, kar nam je zares potrebno. Ali ni s tem Jezus razkrinkal skrite vzvode ljubosumja, nevoščljivosti, globoko zasidrane težnje, da druge prilagajamo sebi in jih spreminjamo po svojih željah in predstavah? Marta naj bi Marijo pustila tako, kakršna je bila. In taka, kakršna je bila, je prišla do resnice, do odkritja tistega, kar oživlja, do Učiteljevih besed, ki dajejo življenje. Dopustimo, da Marija zaživi tudi v nas!


Ervin Mozetič

Neverjetno se mi zdi, da se nam ob prebranem odlomku zdi ponavadi povsem logično in prav, da se nekdo ustavi ob ranjenem, zavrženem človeku in si mirne vesti mislimo, da bi mi tudi tako ravnali. Potem pa se sprehodimo po ljubljanskih ulicah in gledamo na brezdomce kot na zapite reveže, ki prosijo le za vino in bi si v resnici lahko poiskali službo in bolj dostojno živeli pa so verjetno preleni. Premišljujemo, če je prav da mu damo nekaj drobiža, saj ga bo verjetno zapil ... Usmiljeni Samirijan ni razmišljal, kakšna je zgodba tega človeka. Lahko bi bil navaden pijanec, ki se je stepel v gostilni, je po možnosti še celo sam izval pretep in ga je gostilničar postavil pred vrata, ker ni hotel plačat ... lahko bi ... za Samarijana to ni bilo pomembno. Za nas pa se mi zdi, da prevečkrat je. Poslušal sem okroglo mizo ob spominu na pokojnega nadškofa Šuštarja. Škof Jamnik je med drugi povedal, kako radodaren je bil nadškof do vseh brezdomcev, vedno jim je nekaj podaril. Vsekakor lep zgled. Le zakaj smo mi vedno tako pametni in premišljujemo, za kaj bo zapravil denar in kako smo pravzaprav mi pošteni, ker ne podpiramo pijančevanja. Ko tako generalno sodimo pomislimo na tistega, ki je mogoče v resnici res redek primer, ki ga zavrnemo ob njegovi prošnji z mislijo "vsi klošarji so enaki", on pa resnično potrebuje.

Lik svetoletnega simbola, ki ga imamo tudi tukaj pred seboj na naših stebrih je prav usmiljeni Samarijan in jasno izstopa. Jezus pripoveduje zgodbo o Samarijanu, ki bi se slišala takole, če bi jo pripovedoval Samarijan sam: Bil sem na poti. Imel sem svoj cilj, ki sem ga želel doseči. A pot mi je prekrižal ubog človek, ki je ležal ob poti. Njegovo žalostno stanje me je zaustavilo in takoj je postavilo moje načrte v drugi plan. Prvi plan je postal ta ubog človek, ki me je potreboval. Naredil sem to, kar sem tisti trenutek lahko. V njegove rane sem vlil olja in vina in jih povil s tem, kar sem imel. Naložil sem ga na svojega osla in smo šli do prvega gostišča. Tam sem prosil gostilničarja, da ga sprejme in zanj poskrbi. Sam sem namreč moral oditi po svojih potih. To kar sem še lahko naredil, je bilo, da sem naslednji dan gostilničarju poravnal stroške, ki jih je imel s tem ubogim človekom. Kaj nam sporoča usmiljeni Samarijan?

Samarijan je daroval svoj čas, svojo pozornost, skrb, vino, olje, živinče, kar je imel s seboj; svoje načrte, saj se je ustavil in jih spremenil, jih dal na drugo mesto. Daroval je svoje srce, ljubezen, ki jo je nosil v sebi. Daroval je sebe, ker je dal drugega na prvo mesto. To je ljubezen. To je darovanje.

Gospod pa je tudi tebi dal vse, kar potrebuješ, da si podoben Samarijanu. Dal ti je vse, kar potrebuješ za srečno življenje. Po vsem kar ti je daroval, ti sporoča, da te ima rad. Poleg prej naštetega ti je dal razum in sposobnost razmišljanja, dar odločanja, dar ljubiti, verovati, upati, vztrajati, premagati samega sebe... Dar razumeti, kaj je dobro in kaj ne. Tako kot ti govori v srcu, ko zreš dela ljubezni med ljudmi, ko zreš naravo kot Njegovo delo, ki ti govori o Bogu, o Njegovi ljubezni do nas, tako ti govori preko prej naštetih darov. Razmišljanja, odločanja, spomina, vesti,... Preko vsakega daru vstopa v tvoje življenje in ti želi razodeti svojo ljubezen. Želi pa tudi, da si njen posrednik naprej. Vsak dar, ki ti ga je dal, nosi dvojno sporočilo. Po njem Bog prihaja k tebi in po tebi k ljudem in po njem ti lahko prihajaš k Bogu. Po vsakem daru lahko odkrivaš Božjo ljubezen, po vsakem daru jo lahko deliš naprej. Samarijan je bil posrednik Božje ljubezni, ki jo je najprej sam spoznal v svojem srcu. Bolj ko jo je živel, bolj jo je razumeval, bolj je postajal podoben Njemu, Gospodu. Darovi niso sami sebi namen, naše življenje ni prazno, ni samo sebi namen. Ustvarjeno je bilo iz ljubezni in ustvarjeno je bilo za ljubezen. Podarjeno ti je bilo, da bi ga ti naprej daroval. Razmišljal, se spominjal, upal, veroval, našel načine, da bi ljubezen, ki si jo ti najprej prejel, jo prejemaš, jo prepoznal, delil med druge. Kajti ljubezen je, Bog je. »Kjer sta dobrota in ljubezen, tam prebiva Bog.«

Gospod ti daje samega sebe, da bi v tvojem srcu vedno zmagovala ljubezen. Zmagovala ves egoizem, lenobo, napuh, brezbrižnost... zmagovala vsak greh in vse slabosti, ki bi te odvračale od tega, da bi svoje življenje upodobil po ljubezni, da bi se daroval, da bi bil srečen; vsak dvom, da je to mogoče. Gospod je prvi prehodil pot ljubezni, darovanja. In bilo je zame, da bi zmogel tudi jaz. Živeti v polnosti. Se darovati. Upati. Se veseliti. Jezus je vztrajal do konca. Do križa. Do smrti. Takrat, ko je Gospod najbolj trpel, ti je najbolj izkazal svojo ljubezen. Ne ustrašimo se, ko bomo trpeli, ko bo težko. Jezus nam prav takrat želi nekaj povedati, izkazati svojo ljubezen do konca. Prav tam tudi nas čaka vstajenje in novo življenje, kot nam je to pokazal s svojim življenjem. Kdor z Njim živi, se z Njim daruje do konca, doživlja resničnost besed, da »ljubezen vse upa, vse zmore, vse prenaša in nikoli ne mine.« Doživlja vstajenje in novo življenje.

Usmerimo svojo pozornost še v bistvo Samarijanove usmiljenosti. Zaznal je stisko človeka ob sebi. Začutil je njegovo potrebo in nanjo odgovoril, kolikor je zmogel. Prvi Samarijan je Jezus sam. Postal je eden izmed nas, učlovečil se je, da bi nas dvignil s tal, ranjene, nemočne, izgubljene. Človeštvo brez Boga tava, je izgubljeno, se opoteka med cilji, ki si jih samo zastavlja in ker so začasni, jih vedno spreminja. Le on, ki je Bog, nam je lahko pokazal pravo pot proti Bogu in proti smiselnemu življenju. Kar primerjajmo življenje kristjana, ki živi živ odnos z Bogom, in življenjem človeka, ki ima vrata svojega življenja zaprta za Boga! Drugi Samarijan je vsak od nas. Na videz hitro lahko odgovorimo na ta izziv z nekaj gestami ali dobrimi deli do tistih, ki so ubogi. A zmoremo in smo potrebni še za nekaj bolj temeljnega. Kdo lahko da sedanjemu človeku dokaz, da je življenje lahko veselo, zadovoljno in smiselno? Kdo lahko pokaže, na koga se je res vredno v življenju nasloniti in nanj računati? Vsak človek v sebi nosi hrepenenje po zadovoljstvu, veselju, sreči. In to hrepenenje hoče zadovoljiti. In vsak ga zadovolji na takšen način, kot se mu zdi najbolj učinkovit. A med načini, ki jih človek lahko sam prepozna, so mnogi varljivi, navidezni in zato razočarajo. Zato pokažimo, da je prava usmiljenost v tem, da sodobnikom pokažemo, kakšen način življenja resnično bogati, ne razočara. Skratka vzemimo zares Jezusovo naročilo iz prilike: Pojdi in tudi ti tako delaj. Bodimo v ljubezni bližnji drugim, kajti ljubezen je vedno iznjadljiva.


Ervin Mozetič

Nekega dne je Božji odrešenik, ko je hodil po podeželju v bližini mesta Samarije, pogledal naokrog po dolinah in ravninah, in ko je videl, da je žetev bila obilna, povabil svoje apostole, naj se tudi sami razgledajo naokrog po smejočih se poljih. Brž so spoznali, da kljub obilici dozorelega žita ni bilo nikogar, ki bi ga požel. To je nakazovalo na nekaj višjega; Jezus se je obrnil k apostolom in jim dejal: Žetev je obilna, delavcev pa malo; veliko je treba požeti, pa poglejte, kako malo žanjcev je.20 To je boleč krik, ki ga v vsakem času sliši Cerkev in ljudstva: žetev je obilna, delavcev pa malo. Dobro veste, da je Božji Odrešenik ob pogledu na polja ali vinograde, kar je pač v tistem trenutku imel pred seboj, govoril o Cerkvi in o vseh ljudeh sveta. Žetev, ki jo je treba opraviti, predstavlja rešitev duš; vse duše morajo biti zbrane in odnesene v Gospodovo žitnico. O, kako prostrana je ta žetev, koliko milijonov ljudi je na svetu! Koliko bi bilo še treba postoriti, da bi bili vsi zveličani. A delavcev je malo. Za delavce v Gospodovem vinogradu se štejejo vsi, ki na kak način prispevajo k reševanju duš. Dobro prisluhnite, tu omenjeni delavci niso samo duhovniki, pridigarji in spovedniki, kot bi mogel kdo sklepati; seveda je njihovo delo bolj neposredno in z žetvijo se bolj trudijo, a vendarle niso sami in tudi sami ne bi zadostovali.

Delavci so vsi tisti, ki na kak način prispevajo k reševanju duš. Kot tudi delavci na polju niso samo tisti, ki žanjejo žito, ampak tudi vsi drugi. Poglejte na polje, kakšna raznoličnost delavcev. Eden orje, drugi krči zemljišče, zopet drugi z motiko poravnava; kdo drug z grabljami ali palico raztolče grude in jih izravna; eni vržejo seme, drugi ga zakrijejo; eni izruvajo zel, ljuljko, plevel; eni plevejo, drugi ruvajo, tretji režejo; eni ob primernem času zalivajo, drugi zopet potlačijo seme v zemljo; eden žanje in zlaga klasje v snope in le-te v kupe;21 eden snope naloži na voz in odpelje, drugi jih nato razdre, zopet drugi pa udarja po klasju; eden nato ločuje seme od slame, drugi zrnje preveja in nasuje v vrečo in jo odnese v mlin, kjer drugi iz zrnja pridobijo moko; eden nato preseje moko; zopet drugi jo umesi v testo in ga oblikuje. Vidite, kakšna raznoličnost delavcev je potrebna, preden žetev uspe v svojem namenu, da nam da izvrsten kruh nebes.

Kot na polju tako so tudi v Cerkvi potrebni raznovrstni delavci, in to vseh vrst. Nihče ne more reči: »Čeprav sem brezgrajnega vedenja, nisem za nič uporaben pri delu za večjo Božjo slavo.« Ne, nihče naj tako ne govori; vsi morejo na kak način kaj postoriti. Delavcev je malo. O, ko bi imeli toliko duhovnikov, da bi jih lahko razposlali na vse konce sveta, v vsako mesto, deželo, vas in pokrajino, da bi spreobračali svet! A toliko duhovnikov ni mogoče imeti; potrebno je torej, da so še drugi. Kako bi pa duhovniki mogli biti prosti v svoji službi, če ne bi imeli koga, ki bi jim spekel kruh in pripravil jed; če bi si morali sami urezati čevlje in obleko? Duhovnik potrebuje pomoč. Prepričan sem, da ne govorim zmotno, če zatrdim, da vi vsi, ki ste tu zbrani, duhovniki, študenti, obrtniki, pomočniki, vsi, vsi ste lahko pravi delavci za evangelij in delate v blagor Gospodovega vinograda. Kako pa? Na različne načine. Recimo, vsi lahko molite. Ni ga, ki tega ne bi zmogel. Vidite, vsi lahko prevzamete osrednjo vlogo, o kateri tu govori Božji odrešenik; kajti, potem ko je bil rekel, da je delavcev malo, je pristavil: »Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.«22 Molitev dela silo Božjemu srcu; Bog je na neki način dolžan, da jih pošlje. Prosimo ga za naše kraje, prosimo ga za daljne dežele; prosimo ga za potrebe naših družin in naših mest in prosimo ga za tiste, ki so še oviti v temo malikovalstva, praznoverja, krivoverstva. Vsi z iskrenim srcem prosimo gospodarja žetve.

Še ena reč je, ki jo zmorejo vsi, je zelo koristna in je pravcato delo v Gospodovem vinogradu, to je dajanje dobrega zgleda. Koliko dobrega je mogoče postoriti na ta način, dati dober zgled z besedami za spodbudo drugih v dobrem po dobrohotnih svarilih in nasvetih. Najde se kdo, ki je v dvomu glede svojega poklica, drugi pa, na primer, se nagiba k odločitvi, ki mu bo za vedno v škodo. Nasvet in spodbuda k dobremu more biti takšnim v neizmerno korist. Dostikrat že ena sama beseda zadostuje, da kdo ostane ali stopi na dobro pot. Sveti Pavel je spodbujal vernike, da bi skušali biti svetilka, ki gori in sveti.23 Ko bi tudi iz nas izžarevala ta luč, da bi naše besede druge spodbujale k dobremu. A to še ni dovolj. Manjkajo še dela. Ko bi nas le priganjala takšna ljubezen, zaradi katere bi prezirali vse, da bi le bratom storil dobro; ko bi le imeli tako odlično čistost, da bi nam omogočala zmago nad vsemi pregrehami; ko bi le imeli takšno blagost, ki privablja srca drugih. Verjamem, da bi v svoje mreže zajeli cel svet.

Naslednja stvar, ki jo zmorejo vsi, je udeležba pri verskih rečeh, pobožnostih in pri vsem, kar more spodbujati večjo Božjo slavo in rešitev duš. Govoriti dobro o Cerkvi, njenih služabnikih, zlasti o papežu, pa o cerkvenih odredbah. To zmore vsakdo od vas, od največjih do najmanjših med vami. Vsi lahko spodbujamo in svetujemo k potrpljenju. Nadvse je veliko vredno tudi ruvanje ljuljke, to je pohujšanja z govorjenjem. Drugi način ruvanja ljuljke je z bratskim opominjanjem. Dogaja se bodisi tu bodisi ko ste doma pri svojih starših, da imajo naši prijatelji nepazljivo v naši navzočnosti pogovore, ki so neprimerni za mladega kristjana; ali pišejo pisma, v katerih uporabljajo nekrščanske izraze ali izraze, ki v nas lahko izzovejo jezo ali zle misli. No, in kaj? Na to se tistemu odgovarja na lep način: »Vidiš, ti praviš tako in tako; vedi, da te besede ne pritičejo ustom kristjana. Vem, da si moj prijatelj in da si tako pisal, ne da bi se tega zavedal; a prav zato, ker si moj prijatelj, sem prepričan, da ne boš hud, če te popravim v tem in onem.« Ali pa: »Oprosti mi, a jaz pobud, ki mi jih daješ, ne morem sprejeti, ker se ne skladajo z življenjem, kakršnega naj bi živel mlad kristjan.« Dostikrat kako prijateljsko opozorilo na takšen način v srcu tovarišev in bratov izzove boljši učinek kot več pridig skupaj in dogaja se, da opozorjeni začne služiti Bogu ali vsaj bolj vzljubi vero, ker vidi tolikšno vljudnost v tistih, za katere ve, da živijo po veri.

Žal se dogaja, da je celo pri samih starših treba uporabiti to dejanje usmiljenja s poučevanjem, svarilom in opominjanjem. Treba je biti pogumen, da si to drznete. To je treba storiti srčno, a v načinu mora biti vsa ljubezen, ljubeznivost in dobrohotnost, kakršno bi uporabil sv. Frančišek Saleški, če bi se znašel na našem mestu. Takšen način in še tisoč drugih je, ki jih vsakdo, bodisi duhovnik ali bogoslovec bodisi laik katerekoli starosti ali položaja more uveljavljati pri delu v Gospodovem vinogradu. Vidite torej, da na evangeljski žetvi lahko vsi sodelujejo na veliko načinov in različno, da je le vsakdo od teh goreč za Božjo čast in za rešitev duš.


Ervin Mozetič

Današnja nedelja je v dneh posvečenja novomašnikov. Leta 1988, ko sem bila jaz posvečen, je bilo v Sloveniji 25 novomašnikov? Letos jih bo 14. A Jezus danes bolj poredkoma kliče, ali pa so razlogi drugi? V današnjem evangeliju je Jezus dvakrat povabil: »Hodi za menoj!« Prvi povabljeni je želel najprej pokopati svojega očeta, drugi je prosil za dovoljenje, da bi se smel prej posloviti od svojih domačih. Poklicani se radi izgovarjajo in iščejo razloge, kako bi še naprej ohranili popolno svobodo. Če bi šli za Jezusom, bi morali vse zapustiti in marsikaj v njihovem življenju bi se moralo spremeniti. Bojijo se dosledne hoje za Jezusom, ker od njih veliko zahteva, oni pa tega ne bi zmogli.

Še vedno ne morem pozabiti obiskov pri enem od svojih daljnih sorodnikov. Zelo je spremljal moj duhovni poklic in se zanimal za vsako podrobnost. Jaz pa sem se počutil nelagodno, ker so mu ob mojem pripovedovanju vedno polzele solze po licu. Ob nekem obisku sem ga direktno vprašal: »Sem rekel kaj narobe?« »Ne, nič nisi rekel narobe. Vedno, ko te poslušam, mi je hudo. Tudi jaz sem imel duhovni poklic, pa sem ga zapravil. Izgovarjal sem se, da sem nesposoben. In sedaj moram živeti s krivdo, da sem Jezusa razočaral. Tega občutka se ne morem nikoli znebiti.« Ob Jezusovem klicu se izgovarjamo, da imamo še veliko opravkov, načrtov, dolžnosti, ko je nujno, da smo še nekaj časa med ljudmi, zato ne moremo za njim. Če bi šli odločno za njim, bi nam marsikdo rekel, da z nami nekaj ni v redu. Jezus lahko še nekaj časa počaka, da bomo starejši, da bomo šli v pokoj, da se razmere spremenijo, takrat bi pa šlo. Ob evangeliju, ki smo ga danes poslušali, je umestno, da si odgovorimo na vprašanje: Za kom hodimo, za Kristusom, ali za seboj? Jezus je o sebi rekel, da je pot, ne kakršna koli pot, ampak zanesljiva pot. Mi pa ves čas iščemo stranpoti in se prepričujemo, da imamo prav, da si smemo svoje življenje urediti, kakor se nam pač zljubi. Jezus je o sebi rekel, da je resnica, zanesljiva, edina resnica, ki nam odpira največje skrivnosti življenja. Mi pa si raje lažemo, se izgovarjamo, si izmišljujemo različne pretveze, da se ne bi oklenili prave resnice, ki bi nam dala popolne odgovore.

Nadalje je Jezus rekel o sebi, da je življenje, popolno življenje. Mi pa mislimo, da bomo svoje življenje zapravili, če ne bomo vtaknili nos v stvari, ki so prepovedane. Mislimo, da bo naše življenje brez pravega smisla, če ne bomo vse poskusili. Mnogi se oddaljujejo od Boga z različnimi polovičnimi odgovori: »Nisem prepričan, da zares obstajaš, zato me pusti pri miru ... Sedaj sem še otrok, zato te odločitve ne zmorem ... Sedaj nimam časa, zato malo počakaj ... To je zame prezahtevno, zato me ne sili v to ... Jaz nisem noben svetnik, imaš veliko boljših in njih pokliči!« Kaj se skriva v ozadju teh odgovorov? Nezaupanje in premajhna vera. Ko nekomu zaupam, mu sledim, verjamem v njega, ga poslušam, ker vem, da mi hoče dobro. Jezusa ne poslušam, mu ne verjamem in preslišim njegov glas:

• ker mislim, da vera nima nič opraviti z mojim konkretnim življenjem, • ker se mi zdi kakšna druga stvar bolj zanimiva in pomembnejša v življenju, • ker mislim, da bom lahko shajal brez vere kot mnogi moji prijatelji in kolegi, • ker mislim, da Jezus nasprotuje mojemu veselju do življenja.

Tako kot misli marsikateri sodobnik, je mislil tudi Lew Wallace, literarni genij, ki se je razglašal za ateista. Dve leti je zahajal v vodilne evropske in ameriške knjižnice in zbiral podatke za dokončno uničenje krščanstva. Med sestavljanjem drugega poglavja knjige, ki jo je nameraval napisati, se mu je nenadoma vse podrlo in je moral priznati tako kot apostol Tomaž: »Moj Gospod in moj Bog!« Razsvetljenje, ki ga je prejel je bilo tako močno, da ni mogel več pisati naprej in zanikati, da je Jezus Kristus Božji Sin. Pozneje je napisal knjigo Ben Hur, enega največjih angleških romanov, kar jih je kdaj napisanih o zgodovinskem obdobju, v katerem je živel Jezus Kristus. Njegov roman so vzeli za scenarij filma Ben Hur, ki je dobil enajst oskarjev.

Kako se lahko zgodi v človeku takšen preobrat? Francoski filozof Blaise Pascal pravi takole: »V srcu vsakega človeka je od Boga oblikovan prazen prostor, ki ga lahko napolni le Bog po svojem Sinu Jezusu Kristusu.« Pisatelj Lew Wallace je bil iskalec, zato je Bog lahko zapolnil prazen prostor njegovega srca. Kadar pa človek ne išče, je neodločen, ali celo živi v prepričanju, da njemu ne more nobena stvar škoditi, lahko ta prostor zapolni nasprotnik Boga. Človek sicer v tem primeru ne izgubi Boga, ampak ga počasi odslovi iz svojega življenja. Človek se začne oddaljevati od Boga in Bog se nazadnje spremeni v prazen pojem. Kaj se dogaja s človekom, ki ne moli? Jezusova navzočnost počasi izgine, njegova podoba otrpne in v ospredje pridejo samoljubje, ošabnost, napuh. Ko to zavlada človeku je njegov propad neizogiben.

Jezus pa je v svojem klicanju dosleden, ko pravi: »Nihče, ki je položil roko na plug, pa se ozira nazaj, ne more biti moj učenec.« Ne slišati Božjega klica in se ozirati nazaj je lahko usodno, kajti Bog ne kliče vedno. V določenem trenutku neha klicati, a posledice nosi tisti, ki se ni odzval. Tisti, ki nam je dal življenje, je predvidel tudi poslanstvo, ki bi nam ga rad zaupal. Vsako poslanstvo je nekaj specifičnega, namenjeno točno določenemu človeku, ki ga lahko izvrši. Določeno poslanstvo ni izpolnjeno, ker so se tisti, ki bi ga morali izpeljati, izneverili izbranemu poklicu.

Če hočemo biti srečni in zadovoljni, napnimo ušesa in poslušajmo. Nikomur ne želim, da bi preslišal Božji glas in pristal na stranskem tiru, med zavrženimi stvarmi. To je razlog, da poživim svojo molitev in vztrajno prosim Boga: »Razodeni mi načrt, ki ga imaš z menoj!«


Ervin Mozetič

Ko je Jezus hodil po Judeji, so si ljudje ob njem ustvarjali svoje predstave, kdo je. Zaradi njegovega brezkompromisnega nastopa so ga verjetno povezovali z Janezom Krstnikom. Jezusov konflikt z vladajočo garnituro v shodnici – farizeji in pismouki – jih je spominjal na Janezovo kritiko vsakega grešnega početja, na kritiko, ki se ni ustavila niti pri kralju Herodu in ga je nazadnje stala glavo. Drugi so imeli pred očmi Jezusovo preroško delovanje in čudeže, zato so videli v njem Elija ali koga od prerokov. Apostoli so Jezusa videli še v drugi luči. Zanje je postajal vse bolj nenadomestljiv sopotnik v življenju, njihov cilj in njihov smisel. Kdo naj bo ta, ki jim je dejansko pot, resnica in življenje, če ne Bog sam? Seveda ga je Peter prepoznal po božji milosti, ki je v njem delovala, a tudi logika sama ga je pripeljala blizu te božje resnice.

Tudi danes se ljudje sprašujemo, kdo je kdo, za kom naj gremo, kdo ima v sebi božjo moč. Če bi ne bilo tako, bi ljudje ne iskali vse mogoče rešitve na vseh koncih družbe in sveta. In kje se skriva tisti, ki je učence vprašal: Kaj pa vi pravite, kdo sem?

Jezus je, da bi ostal z nami, ustanovil Cerkev. Postavil je svoje namestnike, da bi po njih ljudje spoznavali njega samega. In kaj lahko v nas prepoznajo?

Žal je vedno več škandalov in vedno manj pričevanj. Duhovniki se umikajo pred verniki, ki iščejo človeka, ki bi jih poslušal, razumel, spremljal, spodbujal itd. Ustvarja se prepad med življenjem posvečene osebe in življenjem laika. Ljudje na drugi strani prepada v duhovniku vsekakor največkrat ne vidijo ne preroka, ne čudodelnika, ne borca za resnico, ampak življenje, ki ne služi ničemur več.

Kaj pa vi pravite, kdo sem, je zame, vedno nov izziv naslovljen na Cerkev. Tudi danes smo izzvani, da po nas lahko ljudje spoznajo Kristusa:

- ki je ljubezen! V liku Matere Terezije ni bilo težko prepoznati Boga, ki je ljubezen. Hindujski svet jo je videl kot boginjo in jo pokopal z najvišjimi državniškimi častmi. Ker je bila blizu ubogim, ker je dala življenje za druge, po njej ni bilo težko prepoznati Kristusa, ki umira za nas.

- ki je Resnica! Janez Pavel II. je stal pokončno, kljub nasprotovanju glede spolne morale. Kar je resnično, je resnično. Naj svet nasprotuje, naj me skuša ubiti, Resnica ostaja resnica. V njem smo prepoznavali borca za resnico in očeta, ki ima rad svoje otroke. Ob njem so bili vedno mladi, ob njem smo vsi vedeli, kdo je Kristus.

- ki je Odpuščanje in darovano trpljenje! Pater Pij je gorel, da bi vsakemu, ki se mu je približal, podelil božje odpuščanje. Želel si je trpljenja, ker je z njim lahko soodreševal. Bog je stopil na zemljo, je celo kdo pomislil. Tako kot pri Frančišku Asiškem. Nista zastonj nosila znamenja Gospodovega trpljenja, to so bila znamenja, da Bog hodi po zemlji. Bog, ki ga, če hočemo, po takih ljudeh ni težko prepoznati.

Kaj bodo ljudje rekli, kdo je Kristus, je danes v veliki meri odvisno od nas, ki smo ga srečali, od nas, ki smo njegove priče. Strašna odgovornost! Jo bomo izpolnili? Vsekakor Ga v nas ne bodo prepoznali, če bomo tako grozno podobni temu svetu. Potopljeni v lagodje, pomembnost, uspešnost, dobro ime itd.

Bodimo drugačni! - Naj ga v nas prepoznajo po ljubezni, tisti nori ljubezni, ki ljubi zavrženega, preziranega, neuspešnega … - Naj ga prepoznajo v nas, ker nam bo resnica pomembnejša od dobrega imena in položaja … - Naj ga prepoznajo v nas po odpuščanju in veselem trpljenju, da bi le odreševali …

Petrov odgovor je izredno globok in nedvomno preseneča. Videti človeka in spoznati, da je to božji sin, res ni v človekovi moči. Jezus pravi, da je to mogoče reči le z Očetovo pomočjo. To spoznanje, to srečanje z živim Bogom ga je zaznamovalo, spremenilo mu je življenje.

Čeprav je Petrova izjava zanj in za njegov čas izrednega pomena, se zdi, da danes na nas nima pravega vpliva. Pravzaprav za kristjana ne predstavlja več nekaj izrednega, ampak rutino. Večina kristjanov še vedno, upam, nima težav s priznavanjem, da je Jezus božji sin. A to vprašanje danes ni ključno in ne spreminja življenja. V tem vidim težavo. Ko nas Jezus sprašuje: Kaj pa vi pravite, kdo sem, je očitno premalo reči s Petrom: Božji maziljenec! Peter je namreč v svojem času razumel, da bo 'novi vladar' ustvaril nov red. Ko ga najde, mu bo sledil vse življenje. Izjava, božji maziljenec, pomeni, ti si tisti, ki ga čakamo. Ker si odgovor na vse naše hrepenenje, gremo za teboj.

Naš čas pa ne živi v pričakovanju novega vladarja, ki bi mu zaupali svoje življenje. Mogoče iščemo odgovore, kako si zagotoviti boljši standard, kako ohraniti zdravje, kako se znebiti kakega kilograma ali odvisnosti od ene ali druge stvari. Kljub temu je Jezusovo vprašanje Petru namenjeno tudi nam: Kaj pa vi pravite kdo sem? Kako pomemben je On v naših iskanjih odgovorov na različna življenjska vprašanja. Zdi se, da Kristus ne igra pomembne vloge v življenju kristjana. Največkrat za vestnega kristjana odgovor Božji maziljenec pomeni samo: Ker si Bog, hodim v Cerkev, potrudim se za zakramente in nekaj molitve in mogoče za nekoliko bolj pošteno življenje. To je to! Pa je to res pravi odgovor na Kristusovo vprašanje?

Odgovor, ki bi nas lahko spremenil je: Gospod, ti si naš učitelj, ti si naš zdravnik, ti si naš rešitelj.

Verujem, da ima edino Kristus v vseh pogledih utemeljene odgovore na življenje, svet, odnose in smrt. Iskanje raznih alternativ in metod, poceni pristopov brez preverjanja z Njim, je prazno.

Verujem, da je Kristus naš zdravnik. Iščemo alternativno zdravljenje in vse mogoče rešitve, nazadnje večina konča pri kemiji – tablete. Jezus nas osvobaja strahov in nam daje pameten okvir našega zdravja in naše bolezni. Zaupanje je pol zdravja, sprejeti nemoč telesa, je druge pol, potem ostaja še sprejemanja staranja in smrti. Brez Gospoda, našega zdravnika, smo tu bosi.

Verujem, da je Gospod edini pravi rešitelj naših odvisnosti. Vsa mogoča osvobajanja z nekimi transcendentalnimi meditacijami, vajami in rekreacijami so prazna, če ni Kristusa, ki stopi v naše življenje. Naše osvobajanje se začenja, če začutimo njegovo ljubezen.

Želim si, da bi bili kristjani bolj odločni v iskanju odgovora na vprašanje, kdo je za nas Kristus. Če se naš odgovor ne prepozna v odnosih in življenju, je prazen. Naj se prepozna! Naj stopi v naš vsakdanji svet, tudi svet potrošništva, kot učitelj, zdravnik in rešitelj.


Ervin Mozetič

V božičnem času poslušamo svetopisemska besedila, ki večinoma opisujejo človeško rojstvo Božjega Sina, zato so te pripovedi polne neke posebne miline in človeških čustev. Najbolj značilna podoba božične skrivnosti je podoba Marije in Jožefa ter deteta Jezusa v sredini. Pastirji se veselijo, angeli nekje med nebom in zemljo prepevajo: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem!«. Vse prepeva neko posebno in edinstveno božično občutje. Na današnjo nedeljo pa je nekoliko drugače. Podobno je tudi pri dnevni maši na sam božični praznik. Soočeni smo s svetopisemskimi besedili, ki za njih pravo razumevanje potrebujejo že dobro poznavanje globokih in težkih teoloških razprav. Zdi se kot bi stali pred živo in kremenito skalo, ki kljubuje vsem poskusom, da bi jo zdrobili.

Skrivnost naše vere, ki jo izpovedujemo, je prav v tem, da je Jezus zaradi nas in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes in se utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.

Kar nam Jezus prinaša s svojim rojstvom, evangelist Janez slikovito zapiše. Jezus je prišel za vse ljudi, da bi imeli življenje; prihaja kot luč, da razsvetli vsakega človeka, da ne bi nihče hodil v temi, ampak bi imeli luč življenja.

Zgodba pripoveduje o možu, ki se je umaknil iz mestnega vrveža. Zapustil je službo in prijatelje in se nastanil v podirajoči se hišici v predmestju. Vsak dan je prisluhnil tihemu glasu, ki je prihajal iz srca. Veliko je molil, bral božjo besedo in premišljeval. Ob vsem tem pa je bil neizmerno srečen.

Kmalu se je razvedelo o tem možu, da je mnoge ljudi potolažil, jim vrnil pogum in zaupanje. Žalostni so se veseli vračali domov. Trpeči so laže sprejeli svoj križ. Obupani so našli nov smisel življenju. Osamljeni so spoznali prijatelje.

Kako je to mogoče, so se spraševali mogočni meščani. Saj vendar ni končal nobene šole in na univerzo niti ni hodil. Vedno je bil v ozadju, počasen tako v besedi kot dejanju. Le kako je mogoče, da ga množica išče? In ko se vračajo, so drugačni.

Sklenili so, da ga obiščejo. Res so prišli k njemu. Spraševali se ga: »Povej nam, kaj delaš. Razloži nam, kako ti uspe, da vsakega človeka z različnimi težavami nagovoriš, mu daš novega zaupanja in veselja, ko vendar nisi obiskoval nobene šole ...«

Mož jim je odgovoril: »Zelo preprosto. Zapisano je v treh knjigah, ki jih vsak dan tudi sam vestno prebiram in premišljujem. Prva knjiga je knjiga STVARSTVA. Utihnite in poslušajte, kako lepo govori. Slišite?

Druga knjiga je knjiga VESTI. Vsak dan jo odprem in skrbno prebiram. Poskušajte jo odpreti tudi vi.

In tretja knjiga je knjiga SVETEGA PISMA. Vse to, kar občudujem, kar se sprašujem, vse je zapisano v tej knjigi. Le berite jo.

Veste, vsem, ki pridejo k meni, ponudim te tri knjige in drugačni, srečnejši se vračajo domov. Poskusite tudi vi. Videli boste, da vas bo obogatilo.

Kaj pa pomeni božič za povsem konkretno ravnanje vsakega kristjana? Kot prvo iz tega sledi: Če je Bog sam imel za primerno, da živi človeško življenje, potem moramo imeti mi zelo odgovoren odnos do življenja in sicer do življenja vse od njegovega začetka do njegovega naravnega konca in to v vseh oblikah. Potem ne moremo poljubno eksperimentirati z življenjem kot se nam zljubi. Pri vsakršnem etičnem razpravljanju o življenju bi morali imeti stalno pred očmi dejstvo, da življenje končno prihaja od Boga in da ga je živel v Jezusu Kristusu Bog sam. Božič tako obvezuje Cerkev, da se nujno vedno in povsod v polnosti zavzema za življenje in ga varuje.

Božič pa nam odpira tudi nov pogled na naše bivanje. Najpomembnejše ni obvladovanje preteklosti, ampak oblikovanje sedanjosti. To velja tako za družbo kot celoto kakor tudi za vsakega posameznika. Pravi božič se dogodi tedaj, ko Bog stopi ne samo na zemljo, ampak tudi v moje srce. Tedaj ko Jezus zame ni le neka nepoznana osebnost izpred 2000 let, ampak On zame pomeni »veliki Ti« v mojem življenju.

Tako se za nas vse začne pravzaprav šele po božiču. Vsak od nas si mora sedaj zastaviti vprašanje: »Kakšen pomen ima Jezus v jaslih zame?« Sem pripravljen to vgraditi v svoje življenje, v srce, pa tudi v strahove in dvome? »Njegovi ga niso sprejeli«, pravi evangelist, »vsem pa, ki so ga sprejeli, je dal moč,da postanejo Božji otroci«. Božič prinaša dejansko prav to moč. Moč postati Božji otrok. To je moč, ki nam prinaša srečo, hkrati pa predstavlja za vsakega kristjana njegov življenjski program.

Božjo dobrota se torej sklanja nad nas. Podarila nam je Besedo, ki se je naselila med nami. In ta Beseda izpolnjuje obljubo, do bo z nami do konca sveta. Nekateri je niso sprejeli - ugotavlja evangelist. Kaj pa mi?


Ervin Mozetič

Še utrujeni od starega leta smo stopili v novo leto. Še eno leto bomo morali prišteti svojim dosedanjim letom. Začnimo ga vpričo Gospodarja časov, da bo leto dober tek imelo.

Davni Rimljani so ob drugih bogovih poznali še Jana, po katerem se tudi imenuje prvi mesec v letu – januar. Ta njihov bog je imel dva obraza: eden je gledal nazaj, drugi naprej. Bog hišnega praga je bil, bog državnih meja, bog preteklosti in prihodnosti, z eno besedo bog prehoda, bog inventure in programiranja.

Kakor nekoč je tudi danes ne le pomemben, marveč včasih celo grozljiv tisti obraz boga Jana, ki gleda v prihodnost. Kaj bo prineslo leto, kakšne uganke in zanke nam nastavlja do tega trenutka še molčeča sfinga, ki ji rečemo leto? Kakor Abraham ni vedel, kako bo Bog izpeljal darovanje njegovega sina, edinca, Izaka, tako tudi mi lahko le megleno ugibamo, kakšne načrte ima Bog z nami v tem letu. Iz izkušenj tudi vemo, da se bo potrebno velikokrat podrediti okoliščinam. Le tu in tam bo zadnja beseda naša, določitev in dejanje v naših rokah.

Tudi kot župnijska skupnost se sprašujemo, kaj nam bo to leto prineslo. Vsega ne vemo in ne moremo niti predvidevati. Nekaj pa kljub temu želimo narediti in doseči. Pri delu potrebujemo predvsem Božji blagoslov. Le v tej luči postane Janov obraz prijazen in novoletni stisk roke topel. Je že tako. Če si hočemo voščiti iskreno, smo potrebni trije: TI, BOG in jaz, sicer bomo voščili s praznimi rokami. Le kako naj sam voščim srečo, ki je še meni manjka. »Blagoslovi te Gospod in te varuj,« je voščilni vzorec, ki ga je za svoje ljudstvo oblikoval Bog in še dodal, »potem jih bom blagoslovil« (prim. 4Mz 6,24.27). Še nekaj. Naj nas v novo leto spremlja Marija, ki ima z ljudmi veliko izkušenj! Naj tudi ona posreduje, da nas bo Bog blagoslovil ob pravem času in na pravem kraju. Ona pa bo verjetno postavila znani pogoj: »Kar vam poreče, to storite!« Bog nam pomagaj, da bi v tem letu storili vse, kar je v naši moči, in hkrati zaupali v Božjo pomoč.

Pa poglejmo koliko staršev se je z veseljem obrnilo v prihodnost ob rojstvu svojih otrok in se spraševalo kaj neki bo iz tega otroka. Krščenih je bilo 55 otrok, pet manj kot v letu 2014, od tega je bilo 22 dečkov in 33 deklic. V zakonu rojenih otrok je bilo 21, ostali so rojeni v izvenzakonski skupnosti, kar je več kot polovica. Zaskrbljujoče je, da je ta trend vsako leto večji. Starša naj bi uredila svoj odnos, pred drugimi, Bogom in cerkvijo, s cerkveno poroko in tako pokazala odgovornost do otrok, drug do drugega in do Boga.

Pri delu potrebujemo predvsem blagoslov. Beseda blagoslov pomeni klicati nad nekoga posebno Božje varstvo in pomoč. Ko nekoga blagoslavljamo, mu želimo vse dobro.

Poglejmo kolikokrat so bližnji morali ob soočanju s smrtjo klicati božji blagoslov in moliti, da bi njihovi predragi rajni vstopili v Božje kraljestvo. V večnost se je v župniji Postojna preselilo 32 naših dragih. Od tega je bilo 19 žensk in 13 moških. Previdenih je bilo samo 9 pokojnih. Bil je en pogreb manj kot v letu 2014. Imeli pa smo 23 krstov več kot pogrebov. Še vedno spodbujam k temu da poskrbite, da bi bili naši dragi rajni deležni zakramenta bolniškega maziljenja- Ko je nekdo nevarno bolan, ali v letih je prav, da k njemu pride duhovnik, saj mi je nerodno poslušati, ko je nekdo v letih ali že dalj časa resno bolan, češ nas je smrt prehitela.

Zahvalim se vsem tistim, ki ob pogrebih darujete za svete maše in dobrodelne namene in za cerkev, namesto, da kopičite cvetje in sveče. Še vedno lahko ugotavljam, da vsi pogrebi niso vedno izraz vere in tudi ne odsevajo vselej spoštovanja do pokojnega. Duhovnikovo molitev pri pogrebu marsikdaj preglasi glasno govorjenje. Moti me zlasti to, da zunaj cerkve ostanejo tisti, ki prej in potem gredo v cerkev in prejemajo zakramente, čeprav je v cerkvi sv. Lazarja na pokopališču še prostora. Morda je prisoten strah pred pričevanjem ali pred sodbo sodelavcev, znancev, češ kaj bodo dejali, če pokažem, da sem kristjan? Dejal bi lahko, da so mnogi ljudje izgubili čut za lepo vedenje na pokopališču. Prosil bi tudi, da imate pogum in če slišite glasno govorjenje, nekulturne ljudi, opomnite in jih spomnite zakaj so na pogrebu. Posebno pomemben je blagoslov, ki so ga deležni zakonci, ko se poročijo. Zato poglejmo koliko je bilo besed blagoslovljanja v ljubezni, ki se pozna v sklenitvi cerkvenega zakona. V župniji je bilo 13 porok, tri manj kot v letu 2014. Zakon kot zakrament da milost in obljube so poleg partnerju dane tudi pred Bogom in Bogu. Zato spodbujam mlade, da se odločijo skleniti sveto zakonsko zvezo. Nikar naj ne bežijo pred odgovornostjo!

Vsak dan v letu je poln hrepenenja po varstvu, miru in milostljivem življenju v Božjem varstvu. Bog se je najbolj ponižal, kakor si sploh lahko to predstavljamo in je poslal svojega Sina, k nam.

Najbolj se naš odnos po popolni svobodi kaže v odnosu do obhajila. V župniji je bilo razdeljenih 50 200 obhajil, 100 več kot leta 2014. Tisti, ki želijo prejeti Gospodovo telo morajo pristopiti s čisto vestjo in duhovno in telesno pripravljeni. Tisti, ki se zaveda smrtnega greha, ( po nemarnem opusti nedeljsko sveto mašo ima hudo sovraštvo ali je nezvest v zakonu…) brez poprejšnje spovedi ne sme pristopiti k obhajilu. Obhajanci naj prejmejo zakrament le, če so se eno uro zdržali trdne hrane in vsake pijače in niso žvečili žvečilnega gumija, razen vode. Če kdo živi v izvenzakonski skupnosti ali je razvezan in potem ponovno poročen, ne more prejemati Gospodovega telesa. Pri obhajanju ni potrebno nobeno priklanjanje in poklekovanje. Ko pristopimo k obhajilu je potrebno na duhovnikov poziv Kristusovo telo glasno odgovoriti Amen, ker je to jasen izraz naše vere.

Naše hrepenenje in blagoslov se kaže tudi pri odločitvi za Gospoda, ko vstopamo v odraslo dobo in se to najprej zgodi pri zakramentu birme. V letu 2015 je prejelo zakrament svete birme 30 mladih iz osmega razreda, ki pa so glede obiska pri verouku po birmi slabši kot pa njihovi predhodniki. Šest jih je prenehalo obiskovati verouk. Seveda, le ti nimajo nobene podpore doma od staršev, saj tudi staršev ni skoraj nikoli v cerkev in pri zakramentih. Sam bi po pravici tem šestim že prej lahko odklonil prejem zakramenta svete birme. Držal pa sem se želje: Tlečega stenja ne ugašaj. Tudi tukaj velja pregovor: besede mičejo, zgledi vlečejo. Birma v letu 2016 bo 22. maja – na praznik svete Trojice ob 10 dopoldne.

Najbolj prisrčno so se za Gospoda odločili prvoobhajanci. K prvemu svetemu obhajilu je pristopilo 29 prvoobhajancev, ki so se skupaj s starši pripravljali na prejem Jezusa pod podobo kruha. V letošnjem letu bo prvo sveto obhajilo 29. maja ob 10. dopoldne.

Med kristjane na velikonočno vigilijo v letu 2015 nismo sprejeli odraslih katehumenov. Letos za veliko noč pa prosi za prejem zakramentov 8 katehumenov.

Poleg že obstoječih skupin,( rednih srečanj za starše veroukarjev, štirih mladinskih, Nikodemovih srečanj, Svetopisemske skupine, skupine ovdovelih, molitvene skupine, Karitas, Gondoljerjev, Slomškovih Zakoncev, Štefanovih zakoncev, zakoncev Martin, Aninih zakoncev, Frančiškove skupine, je v letošnjem letu, kar je zelo razveseljivo, nastala še ena zakonska skupina – skupina Mihaelovih zakoncev. Vse skupine, razen posameznih so odprte in se jim lahko pridružite tudi novi člani.

Pohvalil bi tudi župnijski zbor, mladinski zbor Lux in otroški zborček, ki so s svojo prisotnostjo lepšali bogoslužja. Veliko žrtev in odpovedi je za to potrebno, zlasti organistki in pevovodkinjam izrekam iskreno zahvalo. Želim tudi, da bi se zborom priključili novi člani, ki bi jih člani zborov, kakor vem, z veseljem sprejeli. Vsem pevcem želim veliko moči, da bi lahko redno peli pri svetih mašah in se redno udeleževali tudi zakramentalnega življenja. Cerkveni pevec brez tega namreč ne more prav peti.

Zahvalim se mladim instrumentalistom ter Bojanu in Živi, ki so pripravili program tako za farni dan, kot za polnočnico. Vsem želim veliko pripravljenosti sodelovanja pri bogoslužju zlasti med prazniki.

Vesel sem svete maše za mlade družine z majhnimi otroki, katero smo imeli vsak mesec in se zahvaljujem mladim zakoncem, ki skrbijo za petje in sodelovanje pri teh mašah. Razveseljivo je to, da je vsaj enkrat na mesec cerkev polna mladih družin.

Vesel sem tudi farnega dne, ko utrjujemo medsebojno sožitje in radost, da znamo biti skupaj.

Bilo je postorjenih tudi kar nekaj materialnih stvari: dokončali smo novo ogrevanje v župnišču; s pomočjo krajevne skupnosti je bil obnovljen zvonik v Velikem Otoku. Postorjene so bile tudi druge malenkosti, ki pa so bile dar posameznikov. Velikokrat smo bili deležni cvetja vrtnarstva Primož in cvetličarne Katje, tako, da je bila naša cerkev vedno lepo okrašena. Potrebujemo pa seveda še nove člane in članice, ki bi se upali izpostaviti in krasiti cerkev.

V letu, ki je minilo se je popolnoma zapolnil stanovanjski del župnišča, saj v njem živimo štirje duhovniki, tudi to je povezano z novimi stroški in sem vam hvaležen za vsak dar, ki ga naklanjate za življenje vseh duhovnikov.

V letu, ki smo ga začeli bomo v župniji, če bo Bog dal, imeli tudi lepo slovesnost obhajanje železne maše – 70 let mašništva g. msgr. Vladimirja Piriha.

V letu 2016, konec julija in v začetku avgusta nas bo zopet obiskal kip Fatimske Marije. Priprave začnemo to soboto pol ure pred večerno sveto mašo.

Začeti leto z Marijo, je nekaj najlepšega, kar lahko naredimo. Srečni otroci, ki imamo tako mogočno, dobrotljivo in ljubečo mater! O, da bi bili tudi vredni otroci tako velike matere! Ko je sv. Terezija izgubila svojo dobro, ljubljeno mater, se je kot mala deklica vrgla pred Marijino podobo na tla in rotila Marijo, naj ji bo v bodoče mati ter rekla: »To je volja nebeškega Očeta, da sem izgubila svojo mater. Marija, poglej sedaj ti na svojega šibkega otroka, zavzemi se sedaj ti zame in bodi mi dobra mati in vodi me k nebeškemu Očetu, k mojemu bratu Jezusu Kristusu. Hočem biti ubogljiv otrok in slediti tvojemu materinskemu klicu.« Tako je molila sv. Terezija in besedo držala. Bila je ubogljiva Marijina hčerka. Toda tudi Marija ji je vidno dala čutiti svoje mogočno varstvo. Pojdimo in naredimo tudi mi tako!

Blagoslovljeno leto vsem! Naj bo leto miru v nežnem Gospodovem objemu in pod materinskim varstvom Marije, Božje Matere in naše Matere.«


Ervin Mozetič

Ni dobro, če smo nehvaležni in se nikoli ne zahvalimo Bogu. To je kot, da ga ne bi nikoli slavili. Še huje pa je, če smo odkrito nehvaležni za stvari, ki jih je Bog ali kdo drug naredil za nas. To je greh, ki Boga jezi, zato tak človek duhovno ne bo uspeval. Ljudi, ki so hvaležni Bogu, najbrž ni veliko.

Boga velikokrat krivimo za to, kar nam povzroča hudič. Kako težko je obdržati pozitiven in hvaležen odnos do Boga, ko se znajdemo v tragediji! Takrat se pokaže, iz kakšnega testa smo oz. kakšnega duha imamo.

Bog nam dovoli iti skozi preizkušnje, stiske in tragedije, da nas duhovno prekali in utrdi. Mehko železo mora iti skozi ogenj, da se prekali in postane jeklo, ki je trdo in kakovostno, uporabno za najbolj zahtevne naloge. Diamant bi ostal navaden grafit, kot je v svinčnikih, če ne bi šel skozi ogenj in visok tlak. Umetne diamante, ki so le majhni, pridobivajo pri 2000°C in pri zelo visokem tlaku. Po vsaki stiski, v kateri smo zmagovalci, postanemo Bogu bolj dragoceni in bolj podobni Jezusu.

Težko je iti skozi preizkušnje in obdržati pozitiven odnos, se zahvaljevati in slaviti Boga. Toda prav to nam da nadnaravno moč in nas ohrabri do zmage. Zahvaljevanje v času stiske je prav gotovo najbolj smelo in hrabro dejanje vere, kar jih lahko storimo. Preplavijo nas negativni občutki, mi pa se obrnemo proti njim, ne glede, kaj čutimo in kakšne okoliščine pritiskajo na nas. Stojimo v veri, da je hudič lažnivec in uničevalec, Bog pa je dober in da ima za nas pripravljeno zmago in blagoslov na koncu stiske. Bogu se ne zahvaljujemo za stisko in muke, ampak za zmago, za njegovo skrb, dobroto in obljube v Božji besedi.

Hvaležnost ni samo odnos do življenja in štetje preteklih, trenutnih in bodočih blagoslovov, ampak je prav tako način življenja, ki daje smisel preteklosti, omogoča vizijo za jutri in, kar je najbolj pomembno, prinaša mir in spokojnost v vsak sedanji trenutek.

Hvaležnost je najvišja možna oblika molitve, saj z izražanjem hvaležnosti blagoslavljamo vse, česar se lahko spomnimo.

Hvaležnost je več kot samo ozaveščanje danih nam blagoslovov. Je spomin srca, ki ima zmožnost preobražanja problemov v darove, spodrsljajev v osebne uspehe, napak v izkušnje, ki so nas naučile pomembnih lekcij za življenje, vsako zmedenost v jasnost in navsezadnje, spreobrača kaos v red. Ljudje smo nekje skozi proces životarjenja izgubili svojo srčnost in vse prepogosto se dogaja, da vse tisto, kar si zasluži našo pozornost in hvaležnost, obravnavamo kot samoumevno. Premalo cenimo tudi vrednost trenutkov, vse dokler ti ne postanejo samo bledi spomini.

Pozabljamo, da vedno obstaja nekaj, za kar smo v danem trenutku lahko hvaležni. To je naša dolžnost. Vsaka neutrudna bitka, zlasti tista, ki jo bijemo sami s sabo se konča, kjer se hvaležnost prične in to kar imamo, nam postane dovolj.

Pogosto smo mrki in ujedljvi. Če se za hip potopimo v hvaležnost in poiščemo nekaj osrečujočega, se naše razpoloženje premakne iz bede v obilje.

Slaba volja nas preplavi, če smo zazrti v vse, česar nimamo. Res, prav je vedeti, kaj pogrešamo. Prav je tudi priznati, kadar omahujemo in dvomimo vase. To nas bliža sebi, resnici o našem položaju. A prva stvar, ki jo lahko kadarkoli storimo zase, je obrniti pogled na vse, kar imamo.

Če preziram življenje, ker mi daje premalo, blagor obmolkne in se umakne iz mojega srca. Če vidim samo dolžnike, potem vsak dar sprejemam, kot da mi pripada in se nikoli ne počutim obdarovanega. Če pa mislim, da mi ni nihče nič dolžan, potem me razveseli vsaka najmanjša usluga in pozornost. Drugim tudi jaz nisem nič dolžan, a svobodno dajem, ker si to želim.

Hvaležnost me osvobaja občutka dolžnosti: prestopim v polje svobode. Vse, kar lepega obstaja, postane dar. Vse, kar delam dobrega, je dar. Ni pomembno, ali so drugi hvaležni. Jaz vem, da sem dar, in čutim hvaležnost do sebe.

Hvaležnost nam odpira nove možnosti, ker širi pogled, veča našo sposobnost, da opažamo lepote življenja in se nanje odzivamo. Lahko bi rekli, da je sreča preoblečena v skromno hvaležnost. Če nam je hvaležnost odveč in jo odganjamo od sebe, ostajamo revni. Če smo radi v njeni družbi, bomo z njo delili njena bogastva.


Ervin Mozetič

Kaj lahko rečemo o sodobni družini? Težko je govoriti o pravi družini, ko je toliko mater samohranilk, toliko otrok zdaj pri enem, zdaj pri drugem roditelju, toliko otrok, ki staršev, ali vsaj enega od njih, med tednom sploh ne vidijo, ker odhajajo, ko otroci še spijo in se vračajo, ko so otroci že v postelji. In kaj lahko rečemo o otrocih, ki pogrešajo ljubezen, ker starši nimajo časa za vzgojo in so vzgojo prepustili vrtcu, šoli, ali morda še katehetu ali katehistinji? Sodobna družina je skupek različnih interesov, kjer vsakdo vidi zgolj sebe in svoje potrebe. Zato smo skupaj bolj zato, ker skupno bivanje omogoča večje finančne koristi in streho nad glavo. To ni več družina, ki bi bila dom in zavetje, kjer bi bili vsi varni. Za mnoge je domača hiša ali stanovanje v bloku samo hotelska soba, v kateri prespiš in zjutraj odideš.

Kako je bilo s sveto družino, ki so jo sestavljali Jožef, Marija in Jezus? Ni ji bilo postlano z rožicami: družina so postali v tujini, v neprijaznem Betlehemu in kar nekaj časa so živeli kot begunci. Kmalu po Jezusovem rojstvu je Jožef dobil naročilo: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in beži v Egipt!« Ni mu bilo svetovano, naj se sam umakne, naj zbeži pred odgovornostjo in zapusti družino. Niti mu ni bilo rečeno, naj z ženo pobegne in pusti otroka, ker mu bo samo v breme. Ne. Angel je naročil: »Vzemi dete in njegovo mater!« Svetovano mu je bilo, naj odidejo kot družina, ker bodo le tako vsi preživeli. Družina je za marsikoga še vedno največji ideal. V Palestini, kjer je živel Jezus, je družina še danes na prvem mestu kot najdragocenejša svetinja. Kaj delajo različni diktatorji na Bližnjem vzhodu in v Afriki? Družine razdelijo in jih razselijo, da niso več skupaj. Tako jih najbolj prizadenejo. V Evropi in na zahodu družina ni več temelja skupnost in dragocenost, ker jo je uničil sodoben način življenja in na glavo postavljen sistem vrednot. V ospredju sem jaz, moški ali ženska, in nihče me nima pravice omejevati v moji svobodi. Za ureditev svojega življenja ne potrebujem ne ljudi in ne Boga. Jaz lahko popolnoma poskrbim zase.

Božja zamisel o življenju na zemlji pa je drugačna: kot zgled nam postavlja skupnost Boga v treh osebah, ker samo tam, kjer se ljubezen razdaja in smo na razpolago drug drugemu, prihaja do novega življenja in trdne skupnosti. Sveta družina je imela dovolj razlogov, da bi vsakdo lahko odšel po svoji poti, a so kljub težavam vztrajali, še več, postali so močnejši.

Zdi se mi, da vedno, ko govorimo o Sveti družini, vsak od nas v grlu začuti nekakšen cmok. Sveta družina … Kaj je skrivnost svete družine? Kaj je skrivnost vsaj dobre družine? In zakaj naša družina ni taka, sveta, dobra? Kaj počnemo narobe?

Vse to zato, ker menimo, da je sveta družina idealna družina. Idealna, pri čemer mislim, da je v njej vedno vse v redu, da se vsi počutijo ljubljene in da je v njih vse rešeno na miren način, brez prerekanja. Toda take družine ni. Iztok Mlakar je rekel, da bi za tako družino potrebovali slepo ženo in gluhega moža. Ne, ni sveta družina tista, v kateri je vse v redu in kjer ne pride do konflikta, temveč tista, v kateri vsi v njej med seboj ščitijo ljubezen. Ljubezen. To je svetost družine. To je vse, kar družina ima. Ljubezen, kar seveda ni samo nasmihanje in romantika, ni samo stanje, ko se imamo lepo, niso samo čustva, temveč da je to odločitev, da bo nekdo za nas prva naloga in prva sreča, prvi vir veselja in prva bolečina. Da je to odločitev za vedno navzočo bližino, za pozorno poslušanje, za varno zavetje, za občutek vrednosti in dragocenosti vsakega človeka, za to, da je tisti, ki je član moje družine, vedno tudi del mene. Za to, da imam vedno čas zanj. Za to, da je drugi v moji družini vedno enako pomemben kot jaz.

Ljubezen v družini ni samoumevna. Vsak dan znova se je treba odločiti zanjo. Ljubezen je krhka. Hitro se lahko zdrobi, če v njej prevladuje katerikoli od posameznikov. Zato je treba to ljubezen zaščititi, se je treba zanjo boriti. Zato je treba vedno znova poslušati in opazovati, kaj se dogaja med nami, in narediti vse, da zaščitimo ljubezen v naši družini, da zaščitimo čas drug za drugega, da zaščitimo pogovor, da zaščitimo medsebojno bližino. Da jo vsak zaščiti pred svojo sebičnostjo in pred vsem, kar jo poskuša ogrožati od zunaj. Herodi našega časa so močni, skriti in pretkani. Napadajo naše družine, da bi nas ločili, in napadajo nas tam, kjer smo najšibkejši: tako da nam vcepijo prepričanje, da je bolje biti sam, ker se samemu ni treba nikomur prilagajati, ker je lažje in ker lahko počneš, kar želiš. In ta želja nas ločuje. To pa je smrt družine, ločitev. Da, najprej fizična ločitev, ki povzroči, da se ločujemo tudi notranje, da smo si vedno bolj tuji. Telefon, TV in računalnik niso sami po sebi slabi. A če nas ločujejo drug od drugega, če postavljajo naše interese pred interese družine, če nas odvračajo pred tem, da bi se srečali in bili skupaj, da bi imeli za drugega čas, potem ubijajo našo ljubezen. Enako je s službo, z denarjem, z opravki doma in drugje in še z mnogočim. Če nas karkoli ločuje med seboj, če nam odžira prostor za družino, potem ubija našo ljubezen, ubija našo družino. In ubija nas. Kajti mi smo naša družina. Ali pa nas ni. Zato zaščitimo ljubezen. Ta ljubezen je vse, kar imamo.


Ervin Mozetič

V bogoslužju je božični praznik podaljšan na osem dni. To je čas veselja za vse Božje ljudstvo. Na drugi dan osmine, v to božično veselje je postavljen praznik sv. Štefana, našega farnega zavetnika, prvega mučenca Cerkve. Knjiga Apostolskih del ga predstavi kot 'moža, polnega vere in Svetega Duha, ki je bil skupaj z drugimi šestimi izbran za strežbo vdovam in ubogim v prvi jeruzalemski skupnosti. Pripoveduje pa nam tudi o njegovem mučeništvu, ko so ga po gorečem govoru, ki je povzročil jezo med člani velikega zbora, zvlekli zunaj mestnega obzidja in ga kamnali. Štefan je umrl tako kot Jezus, saj je prosil odpuščanja za svoje ubijalce«. V veselem ozračju božiča, bi se morda zdelo neprimerno današnje obhajanje. Dejansko je božič praznik življenja in prebuja čustva vedrine in miru. Zakaj torej vznemirjati to čarobnost s spominom na tako strašno nasilje? V resnici je, z vidika vere, praznik sv. Štefana v polni skladnosti s globokim pomenom božiča. V mučeništvu je namreč nasilje premagano z ljubeznijo, smrt z življenjem. Cerkev vidi v žrtvi mučencev njihovo 'rojstvo za nebo'. Tako danes obhajamo Štefanovo 'rojstvo', ki na globljem nivoju izhaja iz Kristusovega rojstva. Jezus preobrazi smrt tistih, ki ga ljubijo, v zarjo novega življenja!

V Štefanovem mučeništvu se ponovi isto soočenje med dobrim in zlom, med sovraštvom in odpuščanjem, med krotkostjo ter nasiljem, ki je doseglo višek v Kristusovem križu. Spomin prvega mučenca tako neposredno razblini napačno podobo božiča, torej pravljično in sladkobno podobo, kakršne pa v evangeliju ni. Bogoslužje nas tako pripelje do pristnega pomena učlovečenja, ko poveže Betlehem s Kalvarijo ter nas spomni, da božje zveličanje, ki vključuje boj proti grehu, gre skozi ozka vrata križa. To je pot, ki jo je Jezus jasno nakazal svojim učencem, kakor o tem pričuje današnji evangelij: »Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, ta bo zveličan«. Ko je diakon Štefan govoril Judom o svojem videnju in o svoji veri, so si zatisnili ušesa. Tudi zavpili so, planili nanj in ga kamenjali do smrti. Prav to zatiskanje ušes kristjani lahko opazujemo tudi danes, tudi pri nas. Sledi seveda tudi kakšno vpitje in zmerjanje; nekateri planejo po Cerkvi, če le morejo; na nas padejo tudi kakšne obtožbe, kot so takrat kamni na Štefana. Začne pa se vse skupaj z zatiskanjem ušes, ko nekdo noče slišati resnice. Zaman je vsako dopovedovanje in pojasnjevanje. Ljudje so vajeni običajnih ugovorov proti veri in Cerkvi, ki so nam jih skozi desetletja ponujali: šola in oblast in javna občila. Kdor ne zna kritično pretehtati svojih predsodkov; kdor pusti, da mu mišljenje oblikuje samo javno mnenje – bo težko naredil kaj več, kot da si zatisne ušesa. Ostal bo pri svojem, tudi če mu hoče kdo odpreti pogled še za drugo plat.

To, da se kdo spotika ob našo vero in delovanje je nekaj čisto običajnega. Pravzaprav bi bilo slabo znamenje, če ne bi nikogar vznemirjali. Če krščanstvo ne bi nikogar več motilo, bi to pomenilo, da ga ni več - da se kristjani v ničemer ne ločimo od drugih in da smo se utopili v povprečju. Prav tu pa nam je sveti Štefan lahko imeniten zgled tudi za današnji čas. On je vznemirjal ljudi okoli sebe – pa ne samo z besedami in oznanjevanjem vere. Živel in delal je tako, da ga nasprotniki niso mogli mirno prenašati. Štefan je tudi znal svojo vero premišljeno zagovarjati. Poročilo o njegovi smrti - ki pa ga v berilu nismo brali v celoti - navaja kar dolgo in odločno pridigo. Sveti Štefan je seveda vedel, da bo nasprotnike s tem razdražil, odnehal pa vseeno ni. Tudi mi ne smemo kimati vsemu, kar je proti veri. In spet je tu vprašanje: kolikokrat zaradi ljubega miru in zato ker se bojimo izpostavljanja, raje molčimo in se potuhnemo.

Štefan je vznemirjal tudi s svojim pogumom. Ni se ustrašil nasprotovanja, čeprav mu je šlo za življenje. Pokazal pa je tudi, da moč za to zajema iz vere in povezanosti z Bogom. Rekel je celo, da vidi nebesa odprta. Tudi to zaupanje v Boga je vznemirjalo. Danes, ko se ljudje zanašajo samo nase in človeške moči, ni nič drugače. In spet je to za nas vabilo: bodimo pogumni in dosledni kristjani, pri tem pa računajmo na božjo pomoč. Štefanovo pričevanje je bilo mirno, brez kakšne togote in zmerjanja. Znal je odpustiti celo največjo krivico. Tako ravnanje pa nehote vznemirja in daje misliti: kako ta človek to zmore? Tudi kristjani se ob tem vzoru vprašajmo, kakšen je naš način odgovarjanja na krivice. Morda se le prevečkrat branimo z napadi in očitki, namesto da bi mirno pojasnjevali in sproti odpuščali. Kot je sveti Štefan vznemirjal svoje sovražnike, naj vznemirja tudi nas, ki bi ga radi posnemali. Jezusovo rojstvo nam je odprlo nebesa. Ob Štefanovi smrti so se tudi odprla nebesa. Oboje nas potrjuje v veri in nas vabi k zaupanju. Bodimo kot sveti Štefan polni poguma, modrosti in božjega Duha. Živimo kot pravi kristjani, dokler se nebesa ne odprejo tudi nad vsakim od nas. Marija, Kraljica mučencev, naj nam pomaga živeti božič s tisto gorečnostjo vere in ljubezni, ki je sijala v svetem Štefanu in v vseh mučencih Cerkve.


Ervin Mozetič

Pastirji poosebljajo odgovor vere na oznanilo skrivnosti. Oni pustijo črede, prekinejo počitek, pustijo vse; ob povabilu, ki jim ga je namenil Bog, vse drugo stopi v ozadje.

Marija pooseblja globoko držo človeka, ki v molku zre in časti skrivnost: »Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu.«

Skušajmo sprejeti tiho povabilo, ki nam prihaja od teh vzornikov, in se približati skrivnosti po dveh poteh vere in češčenja.

Nekatere skrivnosti laže dojamemo s pesmijo kot z besedami, in taka skrivnost je prav božič. Nekatere najbolj znane krščanske ljudske božične pesmi nam lahko pomagajo dojeti nekaj skrivnosti tega praznika. Navdihovale so rodove pred nami, razveseljevale so naše otroštvo in za mnoge ostajajo edini namig na verski pomen tega praznika.

Pesmi nam predstavljajo božič kot praznik ljubezni, ki za nas postane uboga. Kralj nebes se rodi v »ledeno hladni votlini«; Stvarnik sveta »nima ne obleke, ne ognja«. To uboštvo nas gane, ko vemo, da ga je »ljubezen naredila ubogega«. S preprostimi, skoraj otroškimi besedami, je izražen globok pomen božiča.

Božič je torej praznik ubogih, toda ne le v materialnem smislu. Danes je neskončno veliko oblik revščine, ki se jih je vredno vsaj enkrat na leto spomniti, da se ne bi vedno ustavljali pri gmotni revščini. Nekateri so reveži zaradi pomanjkanja čustvene naklonjenosti, izobrazbe, so reveži, ker jim je bilo odvzeto tisto, kar jim je bilo na svetu najdražje, ljubezen: od mož zavržene žene, in možje, ki so jih zavrgle žene. Stiska tistih, ki niso mogli in ne morejo imeti otrok, tistih, ki so fizično odvisni od drugih. Revščina zaradi pomanjkanja upanja, veselja. In končno najhujša revščina izmed vseh: biti brez Boga.

Jezus Kristus je izbral uboštvo; v njem je vrednota in upanje. Kdor misli, da ima že vse, je potešen, ne želi in ne pričakuje ničesar, in ker ničesar ne pričakuje, je žalosten in naveličan, kajti najčistejše veselje je tisto, ki izhaja prav iz pričakovanja in upanja. Božič nas spominja še na nekaj drugega: da so tudi danes otroci, ki nimajo »plenic in toplega ognjišča«, ki so »premraženi«, bolni ali pa zapuščeni. Oni so današnje Božje Dete. O božiču moramo izkazati vsaj nekoliko solidarnosti z revnimi. Čemu bi služile čudovite jaslice, ki smo jih postavili, in množica prižganih lučk, kaj pomaga, če bi imeli célo zbirko umetniško izdelanih Jezuščkov, v zimskem mrazu pa bi puščali »Dete Jezusa« iz mesa in kosti, ki je pred našimi očmi tukaj in zdaj? Spomnimo se Jezusovega izreka: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Toliko pobud za solidarnost je danes glede tega, morali bi jih še bolje predstaviti in se nanje še učinkoviteje odzivati, jih podpirati, da ne bi vedno in povsod razglašali le zla.

Sporočilo božiča se zgodi v tišini. Božič govori o tišini, o umirjenosti, in mi smo tako zelo potrebni tišine. Morda je to pogoj, da bi spet našli vsaj malo resničnega prazničnega ozračja, o katerem smo vedno sanjali. »Človeštvo,« je rekel Kierkegaard, »je bolno od hrupa.«

Božič bi bil lahko za marsikoga priložnost, da bi vnovič odkril lepoto trenutkov tišine, umirjenosti, pogovora s samim seboj in z ljudmi, iz oči v oči, ne pa vsak s svojim osebnim telefonom na ušesu. Ko pomislim na božič v mojem otroštvu, se prebudi najlepši spomin na štirikilometrsko pot sredi noči do naše cerkve, ali pa na prebujanje jutra, odetega v sneg in neverjetno blagodejno tišino.

Tudi danes se Božja beseda spušča tja, kjer najde nekaj malega tišine.

Marija je neprekosljiv vzor te tišine češčenja. Opazna je jasna razlika med njeno držo in držo pastirjev. Pastirji gredo na pot. Marija molči. Mati »nima besed«. Njena tišina ni preprosto molčanje; je čudenje, prevzetost, češčenje, to je »verski molk«. Marija je preplavljena z veličino resničnosti.

Naj sklenem s čudovito božično legendo, v kateri je povzeto vse sporočilo: uboštvo in molk. Med pastirji, ki so pohiteli v božični noči, da bi počastili Dete, je bil eden tako reven, da ni imel ničesar, kar bi mu lahko podaril, zato ga je bilo zelo sram. Ko so prispeli do votline, so pastirji kar tekmovali v poklanjanju svojih darov. Marija kar ni vedela, kako naj vse to sprejme, ker je imela v naročju Dete. Ko je videla pastirčka, ki je bil praznih rok, mu je za nekaj trenutkov zaupala Jezusa. Revne roke so bile njegova sreča.

To je nekaj najlepšega, kar bi se moglo zgoditi tudi nam. Naj bo ob letošnjem božiču naše srce tako ubogo, tako izpraznjeno in tiho kakor Marijino; ko nas bo videla takšne, bo lahko tudi nam zaupala svoje Dete.

Blagoslovljen Božič vsem!


Ervin Mozetič

Pojdimo naravnost k vrhuncu Janezovega današnjega evangelija: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami.«In že razmišljam o besedi, kot taki. Kolikokrat shranim besede, ki jih slišim, v srce ... In jih nosim s seboj in jih premišljujem ... Prave besede so kot hrana ... Potrebujemo jih ... Koliko Besed je že prišlo do mene, besed, ki sem jih z veseljem shranil! Besed s čudežno močjo. Včasih kakšne besede dolgo nosim, opazujem jih, poslušam jih, razmišljam jih, pogovarjam se z njimi ... dokler ne pridem do nekega zaključka, do neke rešitve ...

Potem včasih vse to odložim ... a včasih prav iste besede kasneje spet potrebujem, saj je življenje valovanje in marsikaj v valovih prihaja na površje ... in tedaj morda spet najdem prav tiste besede, spravljene v zakladnici.

Želim si, da bi v naših srcih ostajale le dobre besede, tiste dragocene, tiste, ki pomagajo živeti, tiste z upanjem in svetlobo!

Tiste druge pa naj bodo v nas le tako dolgo, da se naučimo kakšnih nujnih lekcij življenja, tistih, ki se jih ne bi mogli, če nas bi drugi samo božali!

Takoj si zastavimo vprašanje, ki nam more pomagati, da bomo prodrli v srce božične skrivnosti: »Zakaj je Beseda postala meso? Zakaj je Bog postal človek?

Ko se na božič v Betlehemu rodi Dete Jezus, ima Bog Oče zunaj Trojice nekoga, ki ga lahko ljubi na najvišji in neskončen način, ker je Jezus hkrati človek in Bog. A ne le Jezusa, ampak tudi nas obenem z njim. Mi smo pridruženi tej ljubezni.

Da, Kristus je prišel iz nebes »zaradi našega odrešenja«, toda tisto, kar ga je sililo k temu, je bila ljubezen, nič drugega kot ljubezen. Bog je ljubezen in vse, kar dela, dela iz ljubezni.

Kakšen mora torej biti naš poslednji odgovor na božič? »Ljubezen se plača z ljubeznijo.« Na ljubezen ne moremo odgovoriti drugače, kot da ljubimo tudi mi. Marsikaj lahko storimo, da bi bil božič slovesnejši, toda zagotovo nam najbolj resnično in najglobljo stvar predlagajo pravkar omenjene besede.

Iskrena misel zahvale, ganjenosti in ljubezni do njega, ki je prišel in prebival med nami, je gotovo najžlahtnejši dar, ki ga lahko naklonimo Detetu Jezusu, najlepši okras njegovih jaslic. In to ni težko; dovolj je vsaj malo premišljevati o njegovi ljubezni do nas, občutiti, kako zelo nas je ljubil. Dante je rekel: ljubezen, »čeprav ni ljubljena, ljubeče odpušča«; kdor se čuti ljubljenega, ne more drugače kakor ljubiti.

Ljubezen nosi v sebi potrebo, da se uresniči. Najpreprostejši in splošen (kadar je čist in nedolžen) izraz je poljub. Bi želeli poljubiti Jezusa? Ne zadovoljimo se s tem, da bi poljubili le njegov mavčni ali porcelanasti kipec, podarimo poljub Detetu Jezusu iz mesa in kosti. Podarimo ga revežu, trpečemu človeku, in dali ga bomo njemu! Poljub v tem smislu bo konkretna pomoč, dobra beseda, spodbuda, obisk, nasmeh, ali pa tudi dobesedno poljub. To so najlepše luči, ki jih lahko prižgemo v naših jaslicah.

Gotovo se nam je že kdaj zgodilo, da smo po nekom tretjem poslali komu kako sporočilo, potem smo pa opazili, da naš posrednik našega sporočila ni prenesel tako, kakor smo nameravali. Naše besede je razumel po svoje in namesto naših misli je povedal svoje, ki pa niso bile čisto takšne, kot smo hoteli reči. Pa to ni bilo storjeno namerno, ampak čisto preprosto vsak človek sporočilo razume po svoje in jih tudi po svoje podaja naprej. Zato se najrajši, če je le mogoče, z drugimi pogovorimo sami.

Kaj pa so drugega vsi ti očaki in preroki, o katerih govori drugo berilo, po katerih je nekdaj Bog govoril ljudem, kakor posredniki in prevajalci. Razumeli so Božje sporočilo kakor so ga lahko razumeli in ga nato po svoje podajali naprej. Toda vsaka človeška beseda o Bogu je slab prevod, kajti človek kot človek Boga ne more izkusiti in doživeti po Božje, ampak samo po človeško in to v človeški popačeni govorici podaja naprej.

Bog pa se je odločil, da nam ne bo več govoril preko prevajalcev, ampak v izvirniku. Spregovoril bo po svoji najbolj izvirni in pristni, avtentični Besedi, z Božjo besedo, s katero se od vekomaj pogovarja sam s seboj. To je tista Božja Beseda, s katero je navzoč sam sebi, po kateri je ustvaril svet, po kateri je ustvaril tudi nas ljudi po svoji podobi in sličnosti. Ta Beseda je postala človek in tako je sam Božji izvirnik – če smemo tako reči – postal dostopen nam vsem. Novorojeni betlehemski otrok ni prevod Boga ampak izvirnik, ker je sam Bog, sama Božja beseda, ki je postala človek. Jezus nam ne govori samo s svojimi besedami, ampak z vsem svojim življenjem. Kot je rekel pozneje: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9). Že v jaslicah, ko še sploh ne zna govoriti, že govori, in govori bolje in pove več, kakor vsi očaki in preroki pred njim. Nobeden od njih namreč ni nikoli mogel spoznati, da Bog svet tako ljubi, da nam daje svojega edinega Sina, »da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Današnja Božja beseda nam torej sporoča, da je izvir in razlog Jezusovega rojstva Božja ljubezen. Bog je ena sama ljubezen. Vse, kar dela, dela iz ljubezni in za to ljubezen. Med nas prihaja iz ljubezni in za ljubezen. Ne prihaja kot veličastni gospodar med hlapce in sužnje, ampak kot majhen otrok med svoje majhne brate in sestre, kot prijatelj med prijatelje.

Toda današnji evangelij nas hkrati takoj opozori, da ta zgodba o Božjem prijateljstvu do nas ni potekala brez težav in tragičnih zapletov, ki jih je povzročila človeška zloba. »Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli« (Jn 1,10-11).

Ta tragični zaplet med Božjo ljubeznijo in človeško grešno sebičnostjo, med Božjo lučjo in človeško temo, med Božjo ljudomilo naklonjenostjo in človeško sovražno zaprtostjo vase se je začel že ob samem Jezusovem rojstvu v Betlehemu, kjer zanj med imenitnimi ljudmi ni bilo prostora in si ga je moral poiskati med živalmi, dokler niso prišli preprosti pastirji. Ta odklon Božje ljubezni se je pozneje stopnjeval in dosegel svoj vrhunec v zločinu na Kalvariji.

Mi pa, ki obhajamo s hvaležnostjo in z veseljem v srcu Jezusovo rojstvo med nami, bomo v letu usmiljenja še bolj na široko odprli svoje srce in življenje in okrepili naše vezi z njim in ga sprejeli za svojo edino pot, resnico in življenje. Tedaj njegovo rojstvo za nas ne bo zaman, ampak bomo dobili moč, da postanemo in ostanemo Božji otroci sedaj in vekomaj. Blagoslovljen božič vsem.


Ervin Mozetič

Slišali smo angele. Ključna beseda za razumevanje pomena oznanila, ki ga prinašajo angeli, je njihova zadnja beseda, ki govori o Božji »naklonjenosti« ljudem. To je izvir in počelo vsega, kar je Bog začel uresničevati na božič. Vnaprej nas je določil, naj bomo njegovi posinovljeni otroci. Božič je najvišje razodetje tega, kar Sveto pismo imenuje Božja človekoljubnost, to je njegova ljubezen do ljudi.

Dva načina sta, kako lahko nekomu izkažemo ljubezen. Prvi je ta, da ljubljenemu poklanjamo darila. Tako nas je Bog ljubil v stvarjenju. Vse stvarstvo je en sam dar: dar je naše življenje; dar so rože, zrak, sonce, luna, zvezde, vesolje, v katerem se človeški um izgubi. Obstaja pa še drugi način izkazovanja ljubezni, ki je veliko težji od prvega: pozabljati nase in trpeti za ljubljenega. Tako nas je Bog ljubil v svojem učlovečenju. Bog se ni zadovoljil s tem, da bi nas ljubil s svojo darežljivostjo, ampak nas je ljubil tudi s svojo trpečo ljubeznijo.

Posnemati skrivnost, ki jo obhajamo, pomeni opustiti vsako misel, da bi sami poskrbeli za pravico; opustiti vsak spomin na krivico, ki so nam jo storili; izbrisati iz srca vsako zamero, tudi upravičeno, do vseh. Ne privoliti svobodno v nikakršno sovražno misel do nikogar: ne do bližnjih ne do oddaljenih, ne do šibkih ne do močnih, ne do majhnih ne do velikih te zemlje, ne proti kateri koli stvari, ki obstaja na svetu. In vse to zato, da bi počastili božič, kajti Bog ni kuhal jeze, ni gledal na krivico, ki mu je bila storjena, ni čakal drugega, da bi naredil prvi korak naproti njemu. Če to ni mogoče vedno, vse leto, delajmo tako vsaj v božičnem času. Ni boljšega načina, da bi izrazili našo hvaležnost Bogu, kot da ga posnemamo.

Ne vem kako je z vami, toda tudi jaz prepevam skupaj z angeli, ki so se prikazali betlehemskim pastirjem v noči, ko se je rodil Jezus. Ta pesem povezuje nebo in zemljo: v nebo se obrača s hvalo in slavo, na zemljo in ljudi pa z voščilom miru. Vse vas vabim, da se pridružite tej pesmi: ta pesem je za vsakega moškega in žensko, ki bedi v noči, ki upa v boljši svet, ki skrbi za druge, ko ponižno skuša opraviti svojo dolžnost.

Predvsem k temu nas kliče Božič: da damo slavo Bogu, ker je dober, zvest in usmiljen. Ta dan voščim vsem, da bi prepoznali resnično obličje Boga, Očeta, ki nam je dal Jezusa. Vsem želim, da bi začutili, da je Bog blizu, da bi stali v njegovi navzočnosti, da bi ga ljubili, da bi ga častili. In da bi vsak od nas dal slavo Bogu zlasti s svojim življenjem, z življenjem, preživetim v ljubezni do Njega in bratov.

Resnični mir, to dobro vemo, ni ravnovesje nasprotujočih si sil. Ni lepa fasada, za katero se skrivajo spori in delitve. Mir je zavzetost vsakega dne. Mir je … Božji dar, dar njegove milosti, ki nam jo je dal v Jezusu Kristusu.

Ko gledamo Dete v jaslicah, pomislimo na otroke, ki so najkrhkejše žrtve vojn, pomislimo pa tudi na ostarele, na pretepene žene, bolnike … Vojne cefrajo in ranijo toliko življenj!

Naj Jezus Knez miru, povsod spreobrača srca nasilnežev, da bodo odložili orožje in se bodo lotili poti dialoga.

Naj Gospod življenja, brani vse, ki jih preganjajo zaradi Jezusovega imena. Naj da upanje in tolažbo izgnancem in beguncem. Naj begunci, ki iščejo dostojno življenje, najdejo sprejem in pomoč.

Naj Gospod nebes in zemlje, pogleda na ta naš planet, ki ga človeška poželjivost in požrešnost pogosto nepremišljeno izkoriščata.

V ta svet, v to človeštvo se je to noč rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod. Ustavimo se pred betlehemskim Detetom. Pustimo svojemu srcu, da ga to gane. Ne bojmo se tega! Ne bojmo se, da naše srce to gane. Potrebujemo to… Pustimo ga, da se ogreje pri Božji nežnosti; potrebujemo njegovo ljubkovanje. Božje ljubkovanje ne povzroča ran, Božje ljubkovanje nam podarja mir in moč. Bog je velik v ljubezni, njemu hvala in slava na veke! Bog je mir: prosimo ga, naj nam ga pomaga graditi vsak dan, v našem življenju, v naših družinah, v naših mestih in narodih, po vsem svetu. Pustimo božji dobroti, da nas gane.

Na to noč, ki je razsvetljena od evangeljskega upanja, ki izhaja iz skromne betlehemske votline, kličem božični dar veselja in miru za vse: za otroke in ostarele, za mlade in družine, za uboge in obrobne. Jezus, ki se je rodil za nas, naj potolaži vse preizkušane v bolezni in trpljenju; naj podpira tiste, ki se posvečajo služenju najbolj potrebnim bratom. Blagoslovljen Božič vsem!«


Ervin Mozetič

Adventno bogoslužje nam predstavi dva velika vodnika na poti do božiča: Janeza Krstnika in Marijo. Marija nam pomaga, da spet postavimo stvari na pravo mesto in da se ne damo prevarati. Govori nam, da se najgloblje vrednote pogosto skrivajo med nizkimi; da se stvari, ki najbolj vplivajo na zgodovino (kot je Jezusovo rojstvo) zgodijo sredi med njimi, ne pa na velikih svetovnih prizoriščih. Betlehem je bil med »najmanjšimi Judovimi mesti«, pravi današnje prvo berilo, a se je prav v njem rodil Mesija.

Angel je Mariji povedal, da je tudi njena sorodnica Elizabeta spočela in pričakuje sina. Marija je takoj začutila v sebi, da ji mora hiteti na pomoč. Šla ji je služit. V sebi je nosila Jezusa in ta jo je klical k služenju, podarjanju, k ljubezni. Velik dogodek učlovečenja Boga ni Marije naredil pasivne, vase zaprte, ampak ponosne, da je Božja izbranka. Božje učlovečenje je tudi njo počlovečilo, da je imela oči odprte za bližnjega, za njegove potrebe. Želela je služiti, saj je v sebi nosila Njega, ki je prišel človeku služit in se mu podarjat. Bila je neizmerno bogata, a tega bogastva ni ljubosumno skrivala zase, šla je in to bogastvo delila z drugimi. Dala se je vsa Bogu na razpolago in ga ponesla tja, kamor sam ni prišel. Na voljo mu je dala svoje telo, svoje noge, svoje roke, skratka sebe vso. Bog človeka, ki se mu preda, ne naredi nedejavnega, ampak ga kliče k služenju, podarjanju in k použivajoči se ljubezni.

Enako se dogaja z evharistijo. Ta človeka ne zapira v svojo lastno srečo, marveč ga kliče k služenju, k bližnjemu. Res vsak sprejem evharistije človeka neizmerno osreči in ga napolni z nebeško lepoto. Duša je hvaležna za Božjo navzočnost v srcu, a ta hvaležnost jo kliče k delu. Ko Bog, ki je ljubezen, vstopi v človekovo srce, to srce odgovori z ljubeznijo. Klic k bratskemu služenju je nujna posledica evharistije. Človek, ki nosi Boga v srcu, ne zmore, da ne bi služil ter ne more ostati nedejaven. Tri Božje osebe se druga drugi nenehno podarjajo. Ob dotiku človeka pritegnejo v ta krog podarjanja, služenja.

Človek, ki tega klica k služenju ne bi čutil v sebi, ne bi prav prejel svete evharistije. Če človekovo srce ni sposobno služiti, tudi ni zmožno sprejeti Boga. Mogoče bo kdo ugovarjal: kaj pa ljudje, ki so popolnoma posvečeni kontemplaciji. Da tudi ti ljudje služijo. Tudi te ljudi Bog kliče k podarjanju do zadnjega vlakna svojega bitja. Molijo in se darujejo za ves svet. Za vse, ki nočejo moliti, za vse, ki Boga žalijo, preklinjajo in sovražijo. Oni prosijo zanje: Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo! (Lk 23,34). Zase prosijo Boga, naj jim zaupa križ trpljenja, da bi se darovali za tiste uboge brate in sestre, ki ne razumejo Božje ljubezni in se ji nočejo ali ne znajo odpreti.

Da, vsak vreden prejem svetega obhajila nas kliče v služenje. To je Jezus sam v svojem življenju pokazal. Preden se je apostolom podaril pod podobo kruha in vina, jim je umil noge. Ponižal se je in jim postal služabnik. Potem jim je podaril samega sebe v nekrvavi daritvi, nato pa nastopil pot služenja in najglobljega darovanja. Svojo daritev je dopolnil s smrtjo na križu, kjer jim je izkazal ljubezen do konca (Jn 13,1). Tudi nas kliče evharistija k darovanju, k ljubezni do konca. Naj nas Marija, evharistična žena, vodi na pot služenja, na pot evharističnega darovanja! Samo na ta način bo evharistični Gospod v nas lahko svoje delo odrešenja dopolnil.

Ne samo božič, tudi advent ima svoj čar. Prav posebej zadnja, četrta nedelja. Ni pravega adventa brez dobre spovedi v predbožičnem času! Ta nedelja je kakor prag, preko katerega vstopamo v skrivnostno dogajanje božičnih praznikov. Poleg sobnih in cerkvenih naredimo še jaslice v svojem srcu. Duhovnik moli: »Čim bliže je praznik našega odrešenja, tem bolj naj napredujemo v gorečnosti, da bomo vredno obhajali skrivnost rojstva tvojega Sina ….«

Elizabetin otrok je s premikanjem dal znamenje, da se zaveda, kdo je ob njem. Že pred rojstvom mu je bilo dano »spoznati«, da je ob njem Mesija. Elizabeta spozna v Mariji Mater svojega Gospoda in Odrešenika. Iz srca jo blagruje: »Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa. Elizabeta slavi Marijo: »Blagor ji, ker je verovala.« Ko je Marija izrekla angelu svoj »Da.«, se je popolnoma izročila Bogu. Ko je več let pozneje neka žena poslušala Jezusove govore in videla čudeže, je glasno občudovala tudi Jezusovo mater: »Blagor telesu, ki te je nosilo in prsim, ki so te dojile.« To je bil spontan izraz občudovanja Marijine bližine Bogu. A Jezus je ta blagor razširil še na druge vidike človeškega odnosa z Bogom: »Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in jo izpolnjujejo.«

Vsi smo lahko med temi blaženimi, če le dobro poslušamo in spolnjujemo, kar nam Bog govori. Poslušati Jezusa in mu slediti – to je in mora biti osnovni princip naše vere. Vse delamo le v moči vere, ki jo v nas prebuja Bog. Marija je dosledno uresničevala, kar je Bogu obljubila. Naj nam dajo bližnji božični prazniki novega zaupanja v Boga in pripravljenost uresničevati Božjo voljo in posnemati Marijo, da se bomo nekoč z njo in vsemi svetimi veselili pri Bogu vso večnost.


Ervin Mozetič

Tretja adventna nedelja je vsa prežeta s temo o veselju. Običajno jo imenujemo nedelja »veseli se« po besedah sv. Pavla iz drugega berila:

»Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se.«

Veselje za apostola ni nekaj, kar bi bilo samemu sebi namen, temveč je naravni sad dobrosrčnosti. Ta dobrosrčnost, naj bo tako velika, da bodo vsi ostali presenečeni. O veselju govori kot o sadu vere v vstalega Jezusa, ki prebiva v njihovi sredi. Toda veselje lahko ogrožajo preštevilne skrbi in strahovi, zato je zelo dragocena dobrina, ki jo je treba skrbno varovati. Zavetje, ki ga ponuja Pavel, je: živeti brez strahu ... Težave so, a si nam zaradi njih ni treba delati prevelikih skrbi. Kako to? Ker se v vsaki življenjski okoliščini lahko zatečemo k molitvi. Po njej nam je Bog zmeraj pripravljen pomagati. Toda molitev je treba pravilno zastaviti: ne zadostujejo samo prošnje; v enaki meri je treba vanjo vključiti zahvaljevanje. Če nekoliko povzamemo, veselje lahko črpamo iz naslednjih virov: iz dobrote srca kot razpoznavnega znaka krščanske skupnosti; iz neomajne vere v navzočnost vstalega Jezusa med nami in iz zaupanja v moč molitve, h kateri se vedno lahko zatekamo.

Končni učinek našega veselja bo globok, notranji mir, ki ga niti z največjim umskim naprezanjem ni mogoče razložiti. Zakaj ne? Ker je božanskega izvora: veselje ni nič manj kakor zveličanje, ki nam ga je prinesel Kristus. Je mir in zveličanje, ki ju nobeno človeško pametovanje ne more ogroziti. Roko na srce: vse, kar počnemo iz dneva v dan, od jutra do večera, je eno samo iskanje sreče. Sreča nas nič ne stane, vsi jo iščejo, svetniki in grešniki. Svetniki na pravih poteh, grešniki na zgrešenih. Naše veselje pa nenehno ogrožajo zaviralci. So prava nadloga. Zdi se, kot da so zaviralci nenehno v zasedi, kjer nestrpno čakajo, da nam zagrenijo veselje takoj, ko malo zacveti. Človek nekomu z veseljem naredi uslugo, v zahvalo pa pogosto dobi nehvaležnost, ki ga skuša zagreniti.

Kaj storiti? Odgovor je preprost: nehvaležnežu izkaži prijazno gesto ali dve in zadeva se takoj uredi. Veselje ni dovolj odkriti, treba ga je z močno varovalno ograjo zaščititi in ga z vsemi močmi braniti pred napadi zaviralcev. A brez skrbi, nepremagljivih zaviralcev ni. Veselje ni nekaj, kar naj bi imeli od časa do časa; nenehno ga je treba ohranjati in skrbeti, da ne pojenja, varovati ga pred zaviralci, biti pozoren na vse, kar bi ga lahko bolj ali manj onesnažilo. Veselja nam ni treba iskati v cvetju, na dnu morja, globoko pod zemljo ali bogve kje. Poiščimo ga v sebi; sami ga gradimo, sami ga tudi rušimo. Smo arhitekti, zidarji in obenem rušilci svojega veselja. Veselje mora prihajati iz naše notranjosti, sicer ni stanovitno; če je kratkotrajno, to skoraj zagotovo kaže na dejstvo, da ni odsev naše notranjosti, temveč gre bolj za trenutno navdušenje, kar je nekaj povsem zunanjega. Če je naše veselje minljivo, kot so minljive sanje, to pomeni, da ni resnično, da je brez korenin. V neki ameriški poročni reviji so objavili karikaturo, na kateri on in ona iščeta srečo. Ona je narisana kot velikanska ženska, on pa kot pomanjšan človeček, kakor mezinček. Ona stoji z rokami, uprtimi v svoje boke, in z odločnim pogledom zre moža v oči ter mu pravi: »Narediti me moraš srečno!« Si lahko predstavljate ta ne-smisel? Pričakovati srečo od drugih so prazne sanje, ki se nikoli ne uresničijo. Čim prej se je treba iz takih sanj zbuditi in ravnati veliko bolj razumno. Če tega ne bomo storili sami, bo življenje kmalu poskrbelo za hladen tuš. Glavna težava je, da se ljudje pogosto ne zavedamo, da je veselje odmev naše notranjosti, da ga lahko pridobimo že z malo dobre volje, oziroma ga lahko tudi zapravimo, če stojimo s prekrižanimi rokami in čakamo, da pade z neba kot mana. Včasih smo pravi »buteljni«! Bog nam vsako jutro znova ponuja popolnoma prazno, belo stran, ki jo od vrha do dna lahko izpišemo sami: s srečo ali s packarijami. Lahko pa jo celo zmečkamo in vržemo v koš. Zakaj se vsako jutro ne bi odločili za to, kar nam je v največjo korist? Zakaj se ne bi odločili z mislijo na druge, ki tako močno hrepenijo po vsaj majhnem koščku veselja? Stane tako malo, ljudje pa ga bolj mrzlično iščejo od samega zlata in jih ravno mi, ki poznamo njegovo skrivnost, brez vsakršne slabe vesti dostikrat puščamo brez odgovora. Z veseljem v srcu bodo naše dolžnosti postale znosnejše in celo prijetnejše. Veselje učinkuje podobno kot motorno olje, ki se preliva po mehanskih zobnikih velikega stroja. Bremena naše življenjske poti bo olajšajo vsaj za polovico; tistim, ki so zapadli v težave, bomo znali učinkovito pomagati in postali bomo sejalci upanja med ljudmi. Pori nas razpade vsak drugi zakon. Razočaranje teh zakoncev vleče svoje korenine ravno od tod: pričakovali so namreč, da jim bo srečo zagotovil drugi, da bo njihovo nalogo opravil sozakonec. To je zelo huda zabloda, saj jasno razodeva, da so pred svojimi odgovornostmi stali prekrižanih rok. Toda ali sploh obstaja pot do sreče? In katera je? Božja beseda se ne moti: »Služite Gospodu z veseljem« (Ps 100), »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se« (Flp 4,4). Bog nas je ustvaril za srečo, zato smo res nespametni, če se ne naučimo brati smerokazov, ki nam jih je on postavil na pot do nje.

Če je krščansko veselje nekaj, kar je skupno in ne le stvar posameznika, potem je jasno, da nihče ne more biti vesel sam. Naročilo »veselite se« pomeni tudi: razširjajte veselje. Ne smemo čakati, da bomo popolnoma zdravi in dobre volje, da bi nekomu naklonili nasmeh. Potrebno je zadržati zase kakšno tegobo in z drugimi deliti lepe stvari in veselje; ne pa nasprotno: da bi zase držali veselje, z drugimi pa bi delili le tegobe in nadloge. Nekateri ljudje na vsakdanje vprašanje: »Kako se počutiš? Kako ti gre?«, takoj odgovorijo: »Odlično. Hvala.« Drugi pa izstrelijo: »Slabo.« V prvem primeru se obrazi razširijo v nasmeh, v drugem primeru se povlečejo v obrambo. Neverni svet oz. svet iskalcev vere hoče od kristjanov isto: »Pokažite nam svoje veselje!« Poskušajmo torej, če nam bo uspelo, pokazati svetu, začenši pri tistih, ki so ob nas, vsaj malo našega veselja.


Ervin Mozetič

Evangelij današnje nedelje se povsem posveti liku Janeza Krstnika. Poglejmo, kako se on sam predstavi svetu:

»Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«

Janez Krstnik je ljudem dal »spoznati odrešenje v odpuščanju njihovih grehov« (Lk 1,77). V kakšnem pomenu – se bomo vprašali – ga to napravlja za preroka? Kje je v tem primeru prerokba? Preroki oznanjajo prihodnje odrešenje; toda Janez Krstnik ne oznanja prihodnjega odrešenja; pokaže na nekoga, ki je navzoč. On je tisti, ki nenadoma s prstom pokaže na nekega človeka in vzklikne: »Glejte ga!«; »Glejte, Božje Jagnje!« (Jn 1,29). »Tisti, ki so ga dolga stoletja pričakovali, je tu, on je!« Kako je moralo spreleteti tistega dne vse navzoče, ko so ga slišali tako govoriti!

Marsikateri človek bi lahko pomislil: toda kakšen prerok je predhodnik, če se omeji zgolj na to, da pokaže na tistega, ki je vsem na očeh? Toda prav tu je veličina njegove prerokbe! Klasični preroki so pomagali sodobnikom preplezati zid časa in pogledati v prihodnost, on pa jim je pomagal preplezati še debelejši zid nasprotnega videza in odkriti Mesija, skritega pod podobo človeka, ki je kakor drugi. Janez Krstnik je tako vpeljal novo krščansko preroštvo, ki ni v napovedovanju prihodnjega odrešenja, ampak v razodevanju skrite Jezusove navzočnosti v svetu.

Kaj nam ima vse to povedati? Predvsem tole: tudi mi moramo ohraniti povezana ta dva vidika preroške službe: prizadevanje za družbeno pravičnost z ene strani in oznanjevanje evangelija z druge. Te naloge ne smemo premakniti ne sem ne tja. Oznanjevanje Kristusa, ki ga ne spremlja napor za človekov napredek, ne bi bilo utelešeno ne verodostojno; prizadevanje za pravičnost brez oznanila vere in poživljajočega odnosa z Božjo besedo pa bi se hitro izčrpalo ali končalo v nerodovitnem oporečništvu.

Govori nam tudi o tem, da oznanjevanje evangelija in boj za pravico ne smeta biti dve stvari, ki bi stali druga ob drugi, ampak sta med seboj povezani. Prav Kristusov evangelij nas mora priganjati v prizadevanju za spoštovanje človeka, da bi tako vsakemu človeku omogočili »videti Božje zveličanje«. Janez Krstnik ni pridigal proti zlorabam kot kakšen družbeni hujskač, ampak kot glasnik evangelija, da »ustvari za Gospoda pripravljeno ljudstvo«.

V luči te Božje besede bi želel vprašati: molite kdaj v družini? Nekateri da, to vem. Toda mnogi pravijo: kako to narediti? Jasno, to se stori tako, kot je storil cestninar: ponižno pred Bogom. Vsak naj ponižno pusti, da se Bog ozre nanj ter ga zatem prosi, da pride nanj njegova dobrota. Toda, kako to storiti v družini? Saj se zdi, da je molitev nekaj osebnega in potem ni v družini nikoli primernega ter mirnega trenutka… Da, res je, vendar pa gre tu tudi za ponižnost, za priznanje, da potrebujemo Božjo pomoč. Vse družine, vsi, potrebujemo Boga, vsi. Potrebujemo njegovo pomoč, njegovo moč, njegov blagoslov, njegovo usmiljenje, njegovo odpuščanje. Vendar pa je potrebna preprostost. Za molitev v družini je potrebna preprostost. Molitev Očenaša, ko smo zbrani okoli mize ni nekaj izrednega, je možna. Tudi moliti skupaj rožni venec v družini je zelo lepo, daje veliko moči. Prav tako moliti drug za drugega: mož za ženo, žena za moža, oba za otroke, otroci za starše, stare starše… Molíte drug za drugega. Takšna je molitev družine in molitev krepi družino.

Družina, ki ohranja vero je neke vrste današnji Janez Krstnik. Sveti Pavel primerja svoje življenje z bitko in s tekmo. Vero je ohranil zato, ker je ni samo branil temveč jo je oznanjal, razširjal, ponesel daleč. Zaradi tega je sprejel pogumne odločitve. Šel je na sovražna ozemlja, pustil se je izvati oddaljenim, različnim kulturam, odkrito in brez strahu je govoril. Sveti Pavel je ohranil vero, ker potem ko jo je prejel, jo je podarjal in šel vse do obrobij ne da bi zavzel obrambno držo.

Tudi ob tem se lahko vprašamo, na kakšen način mi v družini ohranjamo našo vero? Jo držimo zase, za našo družino kot zasebno dobrino, kot račun v banki ali pa jo znamo s pričevanjem, z gostoljubnostjo, z odprtostjo deliti z drugimi? Vsi vemo, da družine, predvsem mlade, zelo zaposlene, dirkajo. Toda, a kdaj pomislite, da bi lahko bila ta dirka tudi dirka vere. Krščanske družine so namreč misijonske družine.

Družina, ki živi veselje je neke vrste današnji Janez Krstnik. In v čem je vzrok tega veselja? Je v tem, da je Gospod blizu, da posluša vpitje ponižnih in jih osvobaja zla. O tem piše tudi sv. Pavel: ‘Veselite se v Gospodu zmeraj… Gospod je blizu’. Danes bi vam rad postavil eno vprašanje. Vsak naj ga ponese v svojem srcu domov kot nalogo, ki jo je potrebno storiti. Sam naj si odgovori. Kako je z veseljem v tvojem domu? Kako je z veseljem v tvoji družini?

Resnično veselje, ki ga okušate v družinah, ni nekaj površinskega, ne prihaja zaradi stvari, zaradi ugodnih razmer. Resnično veselje prihaja iz globoke skladnosti med osebami, ki jo vsi v srcu čutijo in hkrati čutijo lepoto ob tem, da so skupaj, da se medsebojno podpirajo na poti življenja. Osnova tega globokega čutenja veselja je Božja navzočnost, Božja navzočnost v družini, njegova sprejemajoča, usmiljena in spoštljiva ljubezen do vseh, predvsem pa potrpežljiva ljubezen. Potrpežljivost je Božja krepost, ki nas v družini uči, da imamo drug do drugega to potrpežljivo ljubezen. Samo Bog zna ustvariti skladnost v različnosti. Če ni Božje ljubezni tudi družina izgubi skladnost, prevladajo posamezni interesi, ugasne veselje. Medtem pa družina, ki živi veselje vere, to spontano posreduje naprej. S tem je sol zemlje in luč sveta ter kvas za vso družbo. Vesele družine…Si bomo pustili to vzeti na bližnjem referendumu?

Zato poziv: družine, živite vedno z vero in preprostostjo, kot sveta nazareška družina. Naj bosta Gospodov mir in veselje vedno z vami!


Ervin Mozetič

Povabilo današnjega bogoslužja prve adventne nedelje, da se vedno znova odpravimo na pot, odseva to, kar se dogaja tudi sicer v življenju. Sposobnost, da se oklenemo upanja, tudi ko smo bili v življenju že stokrat prevarani, je ena izmed najbolj neverjetnih človekovih sposobnosti. Kakor se trs vzravna, potem ko ga je upognil veter, tako začne človek po vsaki nesreči spet upati. To je morda največji vir moči, ki nam vedno znova omogoči, da gre življenje naprej. Gorje, če pride dan, ko bi nam ugasnilo upanje! Življenje bi se ustavilo. Če hočemo živeti, moramo upati. Živeti pomeni upati! Kaj je človek v svojem najglobljem bivanjskem bistvu, če ne sposobnost upanja, usmerjenosti v prihodnost ? Moč motorja se meri po njegovem »pospešku«; človek pa se meri po njegovi sposobnosti, da se po vsakem razočaranju opomore. Tudi če ne bi dosegel tistega, za kar se je boril, njegov boj in njegovo upanje po slehernem neuspehu nista bila zaman. Dvignila sta ga na raven zavedanja in modrosti, česar mu ne more dati nobena šola. Tudi na človeški ravni je še kako resnično, kar pravi sv. Pavel: »Upanje pa ne osramoti«. Nikoli!

Upanje je edina stvar, ki napravlja življenje lepo in znosno.

V življenju najbolj potrebujemo »trzljaje« upanja, pri čemer nam želi pomagati bogoslužje na začetku novega leta. Sveto pismo nam predstavi izredno lepe primere teh trzljajev upanja. Tega razmišljanja o upanju ne morem skleniti, ne da bi opozoril še na neki drug vidik problema. Ko govorimo o upanju, ga vedno pričakujemo od Boga. Tudi v upanju je določeno tveganje: da bi ga spremenili v dolg Boga do nas. Tolikokrat smo pričakovali kakšno milost, uslišanje molitve, prepričani, da bo tokrat vendarle uspelo. Pa nič, popoln molk. Človek končno podzavestno pomisli, da nam je Bog dolžan vse to pojasniti; da smo bili celo preveč potrpežljivi in smo čakali vse do tega trenutka; da smo po vsem tem mi tisti, ki mu delamo uslugo s tem, da mu vnovič zaupamo.

Pozabljamo na eno stvar: da tudi Bog nekaj pričakuje od nas; da se na začetku vsakega novega leta tudi on zvesto vrača in upa, da bo to dobro leto, da bo tokrat šlo. V kakšnem smislu dobro? To je vendar jasno: gre za naše spreobrnjenje! Koliko let že Bog upa in to od nas pričakuje?

Na dve upanji bi rad opozoril, na upanje kljub smrti. Prva adventna nedelja nas opozarja: »Ne veste kdaj pride čas!« Govori o smrti. Želi nam posredovati mir, da pred dejstvom smrti ne bomo panični in je ne bomo po nepotrebnem banalizirali. Smrt je namreč učiteljica modrosti. Z masovno kulturo smrti se je potrebno soočiti. Z namenom, da bi obvladali prevladujoč strah pred smrtjo. Vsi Tv shopi in reklame nenehno propagirajo »večno« telesnost. Borijo se proti gubam, minljivosti, za spolno in telesno moč in lepoto. Gre za preprosto prodajo telesnosti, ki je zapisana smrti. V krstu pa smo šli kristjani že preko smrti in sedaj iz vstajenja gledamo na življenje in na svojo telesno smrt.

Drugo upanje, ki je izredno pomembno pa je upanje za družino. Ob zadnjih pogledih na družino, ki so se razvneli predvsem ob sprejemanju novega družinskega zakonika, smo upam vsaj začutili, da se je veliko več ljudi kot pred nekaj leti začelo spraševati, kakšna bo prihodnost družine.

Zelo jasno želim sporočiti, da je družina v današnji slovenski družbi pred morda največjim izzivom v svoji zgodovini: Kako preživeti v družbi, ki ji ne bo naklonjena? Zaupanje, da bo država poskrbela za družino, za spodbujanje sklepanja zakonskih zvez, za dobre pogoje za vzgojo otrok, za več rojstev … je čedalje manjše.

Prav zato želim še posebej ljudi spodbuditi k zavedanju resnosti trenutka in razmišljanju, kaj konkretno lahko stori vsak od nas, da bo prihodnost družine drugačna. Zelo pomembna se nam zdi odgovornost nas samih: nobena zakonodaja ne bo mogla zaščititi družine, če sami ne bomo vzeli naših družin zares. In obrnjeno: če zakonci in družine vašega poslanstva ne boste vzeli resno, bo v družbi težko prevladalo družini naklonjeno ozračje, ki se izraža med drugim tudi v družinski politiki in zakonodaji.

Papež Frančišek zagovarja trditev, da je družba močna le tedaj, če je zgrajena na temelju družine. Zato moramo za družino skrbeti in jo braniti, saj je Bog sam hotel imeti družino. Najlepše, kar je Bog ustvaril je družina. In Bog je vse, kar je ustvaril, dal družini: »Vso ljubezen, ki jo ima Bog v sebi, vso lepoto, ki jo ima Bog v sebi, vso resnico, ki jo ima Bog v sebi, vse je izročil družini. Zato je največji izziv za družino: odpreti roke in sprejeti vso to ljubezen, ali z drugimi besedami: »Družina je zares družina tedaj, ko je sposobna sprejeti vso to Božjo ljubezen!«

Bog najraje trka na vrata družine, ki ljubi, ki vzgaja otroke, raste in se razvija, družbi prinaša resnico, dobroto in lepoto. Zato proslavljamo družino, saj ima družina »božansko državljanstvo«. Bog ji daje svojo identiteto in v srcu družine raste resnica in ljubezen in lepota … V družini je vedno luč – luč vstajenja, kajti v njej je Bog sam. Tako je družina kakor »tovarna upanja, življenja in vstajenja«. Vem, da so v družinah tudi težave, vendar pogum: Ljubezen premaga vsako težavo. Sovraštvo ne more premagati nobene težave. Ločitev srca ne more premagati težave. Samo Ljubezen jo lahko premaga. Zakaj? Ker je Ljubezen proslavljanje in je veselje, in ker Ljubezen gradi in vleče voz naprej.«

Papež se je posebej zavzel za otroke, ki so naše upanje in naša prihodnost in za starejše, ki so živ spomin družine – prenašajo življenje in vero naprej: »Narod, ki ne zna skrbeti za otroke in starejše, je narod brez prihodnosti. Nima moči za življenje, niti spomina, na katerem bi gradil.« Razmišljam, se bo ta nauk in to upanje poznalo na bližnjem referendumu?

Vse občutje, ki ga moramo gojiti do Boga, pozna Bog pred nami. Pravi nam, da ga ljubimo, toda on nas je prvi ljubil; prosi nas, da bi verovali vanj, vendar je on prvi verjel in zaupal človeku; naroča nam, naj upamo, a je prav on, ki prvi upa v nas. Upa, da bomo sprejeli njegovo odrešenje. Poglejte, v kakšen položaj se je postavil Bog iz ljubezni do človeka! Upati mora, da se bomo rešili. Bog mora čakati zaradi grešnikove ležernosti. »Čakati mora, da bo gospod grešnik blagovolil vsaj malo pomisliti na svoje odrešenje.«

Najpomembnejše vprašanje na začetku novega bogoslužnega leta je naslednje: bo to leto dobro za Boga? Ali bo to leto, ko bomo okronali njegovo upanje in pričakovanje, da bi se resnično spreobrnili in vsaj nekoliko bolj zares pomislili na naše odrešenje? Ni pomembno to, da bomo v tem življenju mi dobili, kar pričakujemo od Boga, ampak da bo Bog dobil tisto, kar pričakuje od nas.


Ervin Mozetič

Ko slišimo besedo kralj, si verjetno večina od nas predstavlja bolj kot ne neko pravljično bitje. Tisto malo kraljev, kolikor jih je danes še na svetu, nima neke bistvene vloge, zato jih postavljamo nekam v dokaj oddaljeno zgodovino ali, kot rečeno, v izmišljeno pripoved, v kateri nastopajo še kaka bolj nenavadna bitja. Vsekakor pa je podoba kralja v mislih vseh nas kljub vsemu precej podobna: nekdo, ki v svečanem oblačilu sedi na dragocenem prestolu ter z zlatim žezlom deli pravico. Kako torej ob takšni podobi kralja kaj povedati o današnjem prazniku Kristusa Kralja?

Verjetno se prav zaradi te podobe pri Jezusu znajdemo v zagati. Bolj ga vidimo v vlogi pastirja in voditelja, a tudi ti dve besedi ga ne opišeta popolnoma, ampak zgolj v njunem najboljšem pomenu. Ta praznik naznanja konec cerkvenega leta, s tem pa se naslednji teden začenja priprava na božič. Tako se srečujeta podoba razkošne kraljevske krone in skromnih božičnih jaslic: motiv Kristusa Kralja je že navzoč v Jezusovem spočetju in rojstvu. Ob njegovem spočetju je angel naznanil besede, ki jih izrekamo v veroizpovedi: da njegovemu kraljestvu ne bo konca. Ko ga je Marija rodila, so angeli oznanili pastirjem, da je bil rojen Odrešenik, ki je Mesija in Gospod. To oznanilo je bilo sprejeto na dva nasprotujoča si načina: nekateri so Mariji in Jožefu obrnili hrbet, pastirji pa so ju sprejeli in se veselili z njima.

Ta dvojnost pa se ne pojavi samo na začetku Jezusovega življenja, temveč tudi na koncu.

Veliko ljudi si Kristusa težko predstavlja kot kralja tudi zato, ker se jim zdi premalo močan ali premalo materialističen. Bistvo njegovega vladanja je v tem, da nas je iztrgal oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo, kjer moremo doseči zveličanje z odpuščanjem naših grehov. Jezus nam s tem ni samo pokazal, kakšen je Bog, ampak tudi, kakšni bi morali biti mi. Njegovo vladanje je drugačno od vladanja zemeljskih kraljev, saj temelji na našem iskrenem sprejemanju njegove ljubezni, ki spreminja naša življenja. Sprejmimo in prosimo za vodstvo Velikega Pastirja naših duš! V mislih se to nedeljo radi podajmo na Kalvarijo, pod križ, pred Kristusov prestol. Njegova smrt ni bila tragedija, čeprav se je na prvi pogled zdelo, da je z njo vsega konec. Jezus je vstal od mrtvih. Vemo tudi, da je Pilat dal napis nad Jezusovo glavo: "To je judovski kralj." Ker vemo, kaj nam je njegova smrt prinesla, lahko ta ironični napis nadomestimo z izpovedjo vere in zatrdimo: "Jezus JE moj kralj". V nekem smislu je bila ta trditev že uslišana, ker nas je Jezus že odrešil in tako rešil iz oblasti greha in smrti. Zdaj je pomembno, da ga kot kralja svojega srca priznavamo in mu dajemo mesto, ki mu gre. Iz Svetega pisma vemo, da je njegovo kraljestvo večno kraljestvo, kraljestvo resnice, svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru. Kristus Gospod je naš kralj! Torej smo po milosti njegovi bratje in sestre, kraljevega rodu, obdarovani z dostojanstvom in vrednostjo, ki nam jo more dati samo Bog. Prvi kristjani so radi ponavljali besede "Jezus je Gospod" in bili po njih prepoznavni. Z njimi tudi mi priznavajmo: Bog je moj stvarnik in po moji svobodni izbiri Gospod mojega življenja. Njegova kraljevska moč se razodeva v podarjanju življenja, v dajanju vedno novega upanja in v vračanju vseh k Očetu, ki so ga zapustili.

Če v tej luči gledamo na praznik Kristusa kralja, potrjujemo, da je "celotni namen nauka in poučevanja treba naravnavati na ljubezen, ki nikoli ne mine. Mogoče je namreč dobro razložiti to, kar je treba verovati, upati in delati; toda predvsem je vedno treba jasno predočevati ljubezen našega Gospoda, da bi mogel vsakdo razumeti, kako vsako v polnosti krščansko krepostno dejanje nima nobenega drugega izvira kakor ljubezen in nobenega drugega cilja kakor ljubezen".

To je torej sporočilo, ki ga prinaša praznik Kristusa Kralja: govori nam, da ta naš svet potrebuje Jezusa Kristusa. Videti pa ga more predvsem po ljubezni in skrbi, ki jo mi, njegovi učenci, izkazujemo drugim, zlasti potrebnim takšne ali drugačne pomoči. Praznik je zato za nas izziv, da živimo iz evangeljskih vrednot, da jasno povemo, kaj mislimo o Kristusu, ki daje našemu življenju smisel, predvsem pa, da smo vedno pripravljeni drugim dati razlog svojega upanja. Ljubezen dobiva konkreten izraz v dobroti; to je tisto seme, ki ga moremo in moramo vnašati v ta svet, da bo bolj Božji in zato tudi bolj človeški. Z besedami, zapisanimi na nekem slovenskem koledarju, ponavljam: "Dajmo, / posejmo dobroto, / ljudje! // Iz vsakega zrna / jih bo ducat ven vzklilo! // Če hočemo, / da bo ta krut svet / spet lep, / le to ga bo, / vem, zagotovo rešilo! // Posejmo, / no, dajmo, / dobroto ljudje!" (prim. J. Medvešek). Bog daj, da bi tudi te duhovne misli vsaj kdaj in vsaj komu pomagale do takšne setve.

Pa še nekaj besed pevcem in organistom in pevovodjem: Imeti prijatelje, sodelovati z vso svojo sposobnostjo, pripadati zboru, to so neprecenljivi darovi; bolj jih deliš, več jih dobiš. Zdi se mi kot prilika o talentih. Tisti, ki svoj pevski talent zakoplje, ga je izgubil, kdor je z njim trgoval, je pridobil še enega ali celo več.

Za ubrano petje se je treba kar potruditi, saj brez pevskih vaj ni mogoče peti. Pevske vaje ne pomenijo le obveznosti, saj se med vajo ali po njej utrne tudi šala in smeh. Tako je pevska vaja poleg obveznosti tudi prijetno druženje, ki odseva tudi v ubranosti petja.

Ena od slovenskih pesmi pravi: Sem pevec, in peti je vse mi na sveti .

V svetem pismu pa beremo: Pojte Bogu, igrajte njegovemu imenu, poveličujte njega, ki jezdi skozi puščavo; ime mu je GOSPOD, vriskajte pred njegovim obličjem. (Ps 68, 5) Pojte GOSPODU novo pesem, pojte GOSPODU, vsa zemlja! Pojte GOSPODU, njegovo ime slavite, oznanjujte dan za dnem njegovo odrešenje! (Ps 96, 1-2)

Ne stresaj besed med petjem, ne modruj o nepravem času. (Sir 32, 4)

Danes se hvaležno spominjamo vseh, ki z zborovskim in ljudskim petjem, orglanjem in pevovodstvom služite Bogu v naši župniji. Naj vam Gospod na priprošnjo Svete Cecilije še naprej da moč, pogum in vztrajnost pri tem

služenju!


Ervin Mozetič

Povabilo današnjega bogoslužja prve adventne nedelje, da se vedno znova odpravimo na pot, odseva to, kar se dogaja tudi sicer v življenju. Sposobnost, da se oklenemo upanja, tudi ko smo bili v življenju že stokrat prevarani, je ena izmed najbolj neverjetnih človekovih sposobnosti. Kakor se trs vzravna, potem ko ga je upognil veter, tako začne človek po vsaki nesreči spet upati. To je morda največji vir moči, ki nam vedno znova omogoči, da gre življenje naprej. Gorje, če pride dan, ko bi nam ugasnilo upanje! Življenje bi se ustavilo. Če hočemo živeti, moramo upati. Živeti pomeni upati! Kaj je človek v svojem najglobljem bivanjskem bistvu, če ne sposobnost upanja, usmerjenosti v prihodnost ? Moč motorja se meri po njegovem »pospešku«; človek pa se meri po njegovi sposobnosti, da se po vsakem razočaranju opomore. Tudi če ne bi dosegel tistega, za kar se je boril, njegov boj in njegovo upanje po slehernem neuspehu nista bila zaman. Dvignila sta ga na raven zavedanja in modrosti, česar mu ne more dati nobena šola. Tudi na človeški ravni je še kako resnično, kar pravi sv. Pavel: »Upanje pa ne osramoti«. Nikoli!

Upanje je edina stvar, ki napravlja življenje lepo in znosno.

V življenju najbolj potrebujemo »trzljaje« upanja, pri čemer nam želi pomagati bogoslužje na začetku novega leta. Sveto pismo nam predstavi izredno lepe primere teh trzljajev upanja. Tega razmišljanja o upanju ne morem skleniti, ne da bi opozoril še na neki drug vidik problema. Ko govorimo o upanju, ga vedno pričakujemo od Boga. Tudi v upanju je določeno tveganje: da bi ga spremenili v dolg Boga do nas. Tolikokrat smo pričakovali kakšno milost, uslišanje molitve, prepričani, da bo tokrat vendarle uspelo. Pa nič, popoln molk. Človek končno podzavestno pomisli, da nam je Bog dolžan vse to pojasniti; da smo bili celo preveč potrpežljivi in smo čakali vse do tega trenutka; da smo po vsem tem mi tisti, ki mu delamo uslugo s tem, da mu vnovič zaupamo.

Pozabljamo na eno stvar: da tudi Bog nekaj pričakuje od nas; da se na začetku vsakega novega leta tudi on zvesto vrača in upa, da bo to dobro leto, da bo tokrat šlo. V kakšnem smislu dobro? To je vendar jasno: gre za naše spreobrnjenje! Koliko let že Bog upa in to od nas pričakuje?

Na dve upanji bi rad opozoril, na upanje kljub smrti. Prva adventna nedelja nas opozarja: »Ne veste kdaj pride čas!« Govori o smrti. Želi nam posredovati mir, da pred dejstvom smrti ne bomo panični in je ne bomo po nepotrebnem banalizirali. Smrt je namreč učiteljica modrosti. Z masovno kulturo smrti se je potrebno soočiti. Z namenom, da bi obvladali prevladujoč strah pred smrtjo. Vsi Tv shopi in reklame nenehno propagirajo »večno« telesnost. Borijo se proti gubam, minljivosti, za spolno in telesno moč in lepoto. Gre za preprosto prodajo telesnosti, ki je zapisana smrti. V krstu pa smo šli kristjani že preko smrti in sedaj iz vstajenja gledamo na življenje in na svojo telesno smrt.

Drugo upanje, ki je izredno pomembno pa je upanje za družino. Ob zadnjih pogledih na družino, ki so se razvneli predvsem ob sprejemanju novega družinskega zakonika, smo upam vsaj začutili, da se je veliko več ljudi kot pred nekaj leti začelo spraševati, kakšna bo prihodnost družine.

Zelo jasno želim sporočiti, da je družina v današnji slovenski družbi pred morda največjim izzivom v svoji zgodovini: Kako preživeti v družbi, ki ji ne bo naklonjena? Zaupanje, da bo država poskrbela za družino, za spodbujanje sklepanja zakonskih zvez, za dobre pogoje za vzgojo otrok, za več rojstev … je čedalje manjše.

Prav zato želim še posebej ljudi spodbuditi k zavedanju resnosti trenutka in razmišljanju, kaj konkretno lahko stori vsak od nas, da bo prihodnost družine drugačna. Zelo pomembna se nam zdi odgovornost nas samih: nobena zakonodaja ne bo mogla zaščititi družine, če sami ne bomo vzeli naših družin zares. In obrnjeno: če zakonci in družine vašega poslanstva ne boste vzeli resno, bo v družbi težko prevladalo družini naklonjeno ozračje, ki se izraža med drugim tudi v družinski politiki in zakonodaji.

Papež Frančišek zagovarja trditev, da je družba močna le tedaj, če je zgrajena na temelju družine. Zato moramo za družino skrbeti in jo braniti, saj je Bog sam hotel imeti družino. Najlepše, kar je Bog ustvaril je družina. In Bog je vse, kar je ustvaril, dal družini: »Vso ljubezen, ki jo ima Bog v sebi, vso lepoto, ki jo ima Bog v sebi, vso resnico, ki jo ima Bog v sebi, vse je izročil družini. Zato je največji izziv za družino: odpreti roke in sprejeti vso to ljubezen, ali z drugimi besedami: »Družina je zares družina tedaj, ko je sposobna sprejeti vso to Božjo ljubezen!«

Bog najraje trka na vrata družine, ki ljubi, ki vzgaja otroke, raste in se razvija, družbi prinaša resnico, dobroto in lepoto. Zato proslavljamo družino, saj ima družina »božansko državljanstvo«. Bog ji daje svojo identiteto in v srcu družine raste resnica in ljubezen in lepota … V družini je vedno luč – luč vstajenja, kajti v njej je Bog sam. Tako je družina kakor »tovarna upanja, življenja in vstajenja«. Vem, da so v družinah tudi težave, vendar pogum: Ljubezen premaga vsako težavo. Sovraštvo ne more premagati nobene težave. Ločitev srca ne more premagati težave. Samo Ljubezen jo lahko premaga. Zakaj? Ker je Ljubezen proslavljanje in je veselje, in ker Ljubezen gradi in vleče voz naprej.«

Papež se je posebej zavzel za otroke, ki so naše upanje in naša prihodnost in za starejše, ki so živ spomin družine – prenašajo življenje in vero naprej: »Narod, ki ne zna skrbeti za otroke in starejše, je narod brez prihodnosti. Nima moči za življenje, niti spomina, na katerem bi gradil.« Razmišljam, se bo ta nauk in to upanje poznalo na bližnjem referendumu?

Vse občutje, ki ga moramo gojiti do Boga, pozna Bog pred nami. Pravi nam, da ga ljubimo, toda on nas je prvi ljubil; prosi nas, da bi verovali vanj, vendar je on prvi verjel in zaupal človeku; naroča nam, naj upamo, a je prav on, ki prvi upa v nas. Upa, da bomo sprejeli njegovo odrešenje. Poglejte, v kakšen položaj se je postavil Bog iz ljubezni do človeka! Upati mora, da se bomo rešili. Bog mora čakati zaradi grešnikove ležernosti. »Čakati mora, da bo gospod grešnik blagovolil vsaj malo pomisliti na svoje odrešenje.«

Najpomembnejše vprašanje na začetku novega bogoslužnega leta je naslednje: bo to leto dobro za Boga? Ali bo to leto, ko bomo okronali njegovo upanje in pričakovanje, da bi se resnično spreobrnili in vsaj nekoliko bolj zares pomislili na naše odrešenje? Ni pomembno to, da bomo v tem življenju mi dobili, kar pričakujemo od Boga, ampak da bo Bog dobil tisto, kar pričakuje od nas.


Ervin Mozetič

Ko slišimo besedo kralj, si verjetno večina od nas predstavlja bolj kot ne neko pravljično bitje. Tisto malo kraljev, kolikor jih je danes še na svetu, nima neke bistvene vloge, zato jih postavljamo nekam v dokaj oddaljeno zgodovino ali, kot rečeno, v izmišljeno pripoved, v kateri nastopajo še kaka bolj nenavadna bitja. Vsekakor pa je podoba kralja v mislih vseh nas kljub vsemu precej podobna: nekdo, ki v svečanem oblačilu sedi na dragocenem prestolu ter z zlatim žezlom deli pravico. Kako torej ob takšni podobi kralja kaj povedati o današnjem prazniku Kristusa Kralja?

Verjetno se prav zaradi te podobe pri Jezusu znajdemo v zagati. Bolj ga vidimo v vlogi pastirja in voditelja, a tudi ti dve besedi ga ne opišeta popolnoma, ampak zgolj v njunem najboljšem pomenu. Ta praznik naznanja konec cerkvenega leta, s tem pa se naslednji teden začenja priprava na božič. Tako se srečujeta podoba razkošne kraljevske krone in skromnih božičnih jaslic: motiv Kristusa Kralja je že navzoč v Jezusovem spočetju in rojstvu. Ob njegovem spočetju je angel naznanil besede, ki jih izrekamo v veroizpovedi: da njegovemu kraljestvu ne bo konca. Ko ga je Marija rodila, so angeli oznanili pastirjem, da je bil rojen Odrešenik, ki je Mesija in Gospod. To oznanilo je bilo sprejeto na dva nasprotujoča si načina: nekateri so Mariji in Jožefu obrnili hrbet, pastirji pa so ju sprejeli in se veselili z njima.

Ta dvojnost pa se ne pojavi samo na začetku Jezusovega življenja, temveč tudi na koncu.

Veliko ljudi si Kristusa težko predstavlja kot kralja tudi zato, ker se jim zdi premalo močan ali premalo materialističen. Bistvo njegovega vladanja je v tem, da nas je iztrgal oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo, kjer moremo doseči zveličanje z odpuščanjem naših grehov. Jezus nam s tem ni samo pokazal, kakšen je Bog, ampak tudi, kakšni bi morali biti mi. Njegovo vladanje je drugačno od vladanja zemeljskih kraljev, saj temelji na našem iskrenem sprejemanju njegove ljubezni, ki spreminja naša življenja. Sprejmimo in prosimo za vodstvo Velikega Pastirja naših duš! V mislih se to nedeljo radi podajmo na Kalvarijo, pod križ, pred Kristusov prestol. Njegova smrt ni bila tragedija, čeprav se je na prvi pogled zdelo, da je z njo vsega konec. Jezus je vstal od mrtvih. Vemo tudi, da je Pilat dal napis nad Jezusovo glavo: "To je judovski kralj." Ker vemo, kaj nam je njegova smrt prinesla, lahko ta ironični napis nadomestimo z izpovedjo vere in zatrdimo: "Jezus JE moj kralj". V nekem smislu je bila ta trditev že uslišana, ker nas je Jezus že odrešil in tako rešil iz oblasti greha in smrti. Zdaj je pomembno, da ga kot kralja svojega srca priznavamo in mu dajemo mesto, ki mu gre. Iz Svetega pisma vemo, da je njegovo kraljestvo večno kraljestvo, kraljestvo resnice, svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru. Kristus Gospod je naš kralj! Torej smo po milosti njegovi bratje in sestre, kraljevega rodu, obdarovani z dostojanstvom in vrednostjo, ki nam jo more dati samo Bog. Prvi kristjani so radi ponavljali besede "Jezus je Gospod" in bili po njih prepoznavni. Z njimi tudi mi priznavajmo: Bog je moj stvarnik in po moji svobodni izbiri Gospod mojega življenja. Njegova kraljevska moč se razodeva v podarjanju življenja, v dajanju vedno novega upanja in v vračanju vseh k Očetu, ki so ga zapustili.

Če v tej luči gledamo na praznik Kristusa kralja, potrjujemo, da je "celotni namen nauka in poučevanja treba naravnavati na ljubezen, ki nikoli ne mine. Mogoče je namreč dobro razložiti to, kar je treba verovati, upati in delati; toda predvsem je vedno treba jasno predočevati ljubezen našega Gospoda, da bi mogel vsakdo razumeti, kako vsako v polnosti krščansko krepostno dejanje nima nobenega drugega izvira kakor ljubezen in nobenega drugega cilja kakor ljubezen".

To je torej sporočilo, ki ga prinaša praznik Kristusa Kralja: govori nam, da ta naš svet potrebuje Jezusa Kristusa. Videti pa ga more predvsem po ljubezni in skrbi, ki jo mi, njegovi učenci, izkazujemo drugim, zlasti potrebnim takšne ali drugačne pomoči. Praznik je zato za nas izziv, da živimo iz evangeljskih vrednot, da jasno povemo, kaj mislimo o Kristusu, ki daje našemu življenju smisel, predvsem pa, da smo vedno pripravljeni drugim dati razlog svojega upanja. Ljubezen dobiva konkreten izraz v dobroti; to je tisto seme, ki ga moremo in moramo vnašati v ta svet, da bo bolj Božji in zato tudi bolj človeški. Z besedami, zapisanimi na nekem slovenskem koledarju, ponavljam: "Dajmo, / posejmo dobroto, / ljudje! // Iz vsakega zrna / jih bo ducat ven vzklilo! // Če hočemo, / da bo ta krut svet / spet lep, / le to ga bo, / vem, zagotovo rešilo! // Posejmo, / no, dajmo, / dobroto ljudje!" (prim. J. Medvešek). Bog daj, da bi tudi te duhovne misli vsaj kdaj in vsaj komu pomagale do takšne setve.

Pa še nekaj besed pevcem in organistom in pevovodjem: Imeti prijatelje, sodelovati z vso svojo sposobnostjo, pripadati zboru, to so neprecenljivi darovi; bolj jih deliš, več jih dobiš. Zdi se mi kot prilika o talentih. Tisti, ki svoj pevski talent zakoplje, ga je izgubil, kdor je z njim trgoval, je pridobil še enega ali celo več.

Za ubrano petje se je treba kar potruditi, saj brez pevskih vaj ni mogoče peti. Pevske vaje ne pomenijo le obveznosti, saj se med vajo ali po njej utrne tudi šala in smeh. Tako je pevska vaja poleg obveznosti tudi prijetno druženje, ki odseva tudi v ubranosti petja.

Ena od slovenskih pesmi pravi: Sem pevec, in peti je vse mi na sveti .

V svetem pismu pa beremo: Pojte Bogu, igrajte njegovemu imenu, poveličujte njega, ki jezdi skozi puščavo; ime mu je GOSPOD, vriskajte pred njegovim obličjem. (Ps 68, 5) Pojte GOSPODU novo pesem, pojte GOSPODU, vsa zemlja! Pojte GOSPODU, njegovo ime slavite, oznanjujte dan za dnem njegovo odrešenje! (Ps 96, 1-2)

Ne stresaj besed med petjem, ne modruj o nepravem času. (Sir 32, 4)

Danes se hvaležno spominjamo vseh, ki z zborovskim in ljudskim petjem, orglanjem in pevovodstvom služite Bogu v naši župniji. Naj vam Gospod na priprošnjo Svete Cecilije še naprej da moč, pogum in vztrajnost pri tem služenju!


Ervin Mozetič

Današnji evangelij ustvarja precej turobno sliko. Sliko konca sveta, ki bo prišel s silo in nasiljem. Jezus pravi, da nas bodo zaradi njega vsi sovražili, izdajali nas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji. Nekatere čaka nasilna smrt. A po drugi strani obljublja Jezus, da nam bo dal zgovornost, ki ji nihče ne bo mogel kljubovati, ter končuje: S stanovitnostjo si boste pridobili življenje.

Poglejmo torej v svetlo plat življenja, kaj je tisto, kar nam tudi smrt ne bo vzela. Kaj je tisto, zaradi česar se nam ni treba bati, saj nam niti las z glave ne bo padel.

Eno od znamenj zrelosti je to, da se znamo zahvaljevati za to, kar imamo, ne pa jokati za tistim, česar nimamo. Eno od znamenj zrelosti je tudi v tem, da sprejmemo tisto, kar je zlomljeno, nalomljeno, in obenem vidimo v tem milost. Mnogi imamo težave v svetu odnosov, hitro koga vzljubimo, drugega zavržemo. Težave imamo z odpuščanjem, zelo hitro nekoga prizadenemo in smo tudi sami prizadeti. Smo sposobni reči »Jezus me ljubi takšnega kot sem, z mojimi težavami, z mojo prizadetostjo...«? Smo sposobni reči bližnjemu: Pomemben si zame! Konec se bliža nam vsem, to je gotovo. Kljub temu lahko živim veselo. Največ, kar imam, je srce. In tega mi nihče ne more vzeti. Svet je tudi v kakršnikoli krizi lahko lep, če znam reči bližnjemu: Dragocen si, pomemben si zame. Če znam živeti ne le zase, ampak tudi za druge. Stanovitnost v dobrem, nam bo po Jezusovih besedah prinesla življenje. Vztrajajmo v misli, da je vredno srce; da smo pomembni za Boga. Naj bo drugi deležen našega srca in priznanja, da je pomemben v naših očeh. V zgodovini so bila obdobja, ko so ljudje množično in z lahkoto verjeli raznim prerokbam o skorajšnjem apokaliptičnem koncu sveta. Mnogi so jih brez večjih težav imeli za povsem verodostojna. Zlasti manjše verske skupine rade ukvarjale z apokaliptičnimi napovedmi. Tako so lažje grozile z hudimi preizkušnjami, po katerih »nikoli več ne bo tako kot zdaj«. Svetopisemska besedila, kot so današnja, napovedujejo čase velike stiske in vzbujajo v ljudeh velik strah. Vsekakor so to zelo pretresljive podobe konca sveta. Za te stvari bolj občutljivi ljudje pa hitro povezujejo pojav raznih naravnih nesreč velikih razsežnosti s temi napovedmi.

Kakšen odnos naj kot kristjani zavzamemo do vsega tega? Naj se kar prepustimo apokaliptičnemu strahu pred prihodnostjo ali naj se zgolj pomilovalno smehljamo, po naše, »neumnostim« in »lahkovernosti« mnogih ljudi. Oboje bi bilo povsem napačno. Tako kot pri mnogih drugih stvareh, je tudi tukaj zlata sredina pot, ki je najboljša. Končno je treba opozoriti tudi na napetosti, ki so nastale v prvih dobah krščanstva, to je v času nastajanja Markovega evangelija – pa tudi pri Pavlu večkrat prihaja na dan vprašanje skorajšnjega konca sveta. Ljudje so bili prepričani,da bo Kristus ponovno prišel še v času njihovega življenja. Božje kraljestvo, o katerem pogosto govori Jezus, je bila za prvo generacijo kristjanov realnost, ki je že tu. Kmalu po porušenju Jeruzalema (leta 70) pa so morali kristjani pričakovanje skorajšnjega Kristusovega prihoda drugače definirati. Morali so se v določenih stvareh prilagoditi svetu in temu primerno oblikovati življenje po veri v Jezusa Kristusa. Napetost, ki je zavladala v tisti situaciji je bila razpetost med »že in »še ne«. Zavedali so se: Kristus nas je že odrešil, vendar Božje kraljestvo še ni uresničeno v polnosti. Mi ga oblikujemo s tem, da delamo dobro. Dokončno bo vse izpopolnil Bog sam. Sedaj živimo nekakšno »vmesno« življenje. In kaj so prinesla naslednja stoletja? Krščanstvo se je od 4. stol. dalje naglo širilo, večinoma kot državna vera. Vera se je tako zelo prilagodila svetu, da so nebesa vedno bolj tonila v ozadje. Najbolj je na njeno sedanjo podobo vplival visoki srednji vek s takratnimi vojskami, kugo, krivimi verami, neprimernimi papeži, smrtjo, hudičem, sodbo, pa tudi s svetostjo, nebesi, pobožnostmi …

Danes le malokdo razmišlja o teh stvareh. Kdo resnično danes živi v pričakovanju Jezusovega prihoda? Kdo računa s tem da bo Bog še enkrat temeljito posegel v dogajanje na zemlji? Ali se v mojem življenju pozna, da računam s tem?Ali lahko Božji Duh sploh kaj naredi v meni? »Stojim pri vratih in trkam«, pravi Jezus. Kdor sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil in obedoval z njim in on z menoj«, (Raz 3,20). Ta stavek iz Janezove knjige Razodetja najbolj natančno povzame bistvo pričakovanja dogodkov ob koncu sveta. To bo srečanje z Jezusom, Božjim Sinom. Bog prihaja. Vedno znova vabi k spreobrnjenju, ki prinaša osvoboditev, upanje in gotovost. Iz tega izvirata: mirnost in ponižnost. Potrebujemo več gotovosti, da je Bog z nami. Evangelij naj bo program našega življenja. Nimamo se kaj bati. Tudi danes se učimo brati znamenja časov!


Ervin Mozetič

Ob današnjem evangeliju o vdovi, ki je vrgla vse kar je imela za življenje sem razmišlljal o tem kako povezati današnji evangelij in hvaležnost. Mislim, da nam današnji evangelij sprašuje vest, kajti:

Z denarjem si lahko kupimo hišo, vendar ne toplote in družabnosti. Z denarjem si lahko kupimo posteljo, vendar ne spanca. Z denarjem si lahko kupimo zvezo, vendar ne prijateljstva. Z denarjem se nam odprejo vsa vrata, samo ne vrata do srca.

Sreče ne moremo nakazati preko bančnega računa. Sreče ne moremo proizvesti na tekočem traku. Sreče ne moremo ustvariti v laboratoriju.

Vse to pa lahko naredimo z besedo hvala.

»Beseda hvala je preprosta, a nosi vse to, kar najbolj potrebujemo za življenje: srce in ljubezen.«

Uboga vdova je kljub skromnosti dala največ. Tako je tudi z našim zahvaljevanjem. Mnogokrat se z besedo hvala ne moremo za vse popolnoma zahvaliti, a je beseda hvala skromna in močna. Zahvala je »sveta drža« v naših odnosih in v duhovnem svetu. Enkrat na leto obhajamo zahvalno nedeljo; vsaka sveta maša in molitev je tudi zahvala in izraz hvaležnosti. Tako preprosta beseda, a naredi čudeže. Kako so se razveselili v družini, ko so se njihovi prijatelji zahvalili za obisk. Tako so nas razveselili. »Saj ne bi bilo potrebno.« Ampak v tej trditvi je izraz ljubezni in spoštovanja. Zahvala v trgovini, na mnogih javnih krajih nam pove, ali imamo ljudje ne samo bonton, ampak čut za vse, kar nam bližnji storijo.

Beseda hvala v odnosih odpira poti. Lahko rečemo, da je to beseda, ki vedno mehča dušo in našo kamrico srca odpre. Ko smo nekomu izkazali drobno pozornost, nas je presenetila njegova večkrat ponavljajoča zahvala. Zahvala prebudi del našega bitja. Na našo osebnost deluje in nam utrdi samozavest in utrdi našo samopodobo. Ne glede, kakšne ljudi imamo okoli sebe, vsi smo drug drugemu dar in ne pozabljajmo, kako je prav, da smo vedno hvaležni za vsak trenutek, ki ga preživimo skupaj. V vsakodnevnih srečanjih je beseda hvala molitev in duhovni utrip. Koliko ljudi ne sliši vsak dan, da jih ima nekdo rad. Naj to slišijo po naši kratki in srčni besedi »Hvala.«

Včasih rečemo, da je težko vsak dan odkrivati in spoznavati Boga. Ne vidimo, kaj vse nam Bog daje. Učimo se opazovati, kaj nam vsak dan prinaša. Mnogo darov, ki so nam dani, ne vidimo. Se znamo zahvaljevati za vse, kar nam Bog daje? Če znamo biti hvaležni za vse, kar nam je dano, bo naš Bog in doživljanje Boga živo. Vse je en sam božji dar in zahvaljujemo se zanj in se ga veselimo.

Kdor se zna zahvaljevati in opaziti, za kaj vse se mora vedno znova zahvaljevati, nenehno uživa ob stvarstvu in vsem, kar nam je Bog dal. Ko vidimo lepoto stvarstva, se ljudje vprašamo od kod vse to in se tudi takoj Bogu zahvaljujemo za vse, kar nam stvarstvo daje. To nam daje Bog. Veličina stvarstva je podoba Boga in govorica Boga je po vsem lepa in dobra, čudovita. Narava, stvarstvo daje človeku smisel in cilj življenja. Kdor zna videti, občudovati se tudi zahvaljuje in slavi vse dobro in lepo v tem čudovitem svetu. Tako je svet lep in tako smo lahko hvaležni, da nam je vse to dano. Zahvaljujemo se in se veselimo življenja, ki ima smisel in cilj. Če se že zjutraj zahvalimo za dan, ki nam je dan ne po naši zaslugi, ampak je Božji dar, in se čez dan zahvaljujemo za bližnje in vse darove, ki jih prejemamo, bo v nas vedno več hvaležnosti za vse in s tem tudi več veselja nad življenjem.

Beseda hvala je mala, a včasih tako velika, da gore premika. Premalokrat je izrečena, premnogokrat pa pozabljena. Besedo hvala radi preslišimo, včasih pa tudi namerno zamolčimo. Z njo zatiramo nadutost, obujamo pa skromnost in prijaznost. Vse kar imamo, se nam večkrat zdi samoumevno, da bi nam bilo zares pomembno. Šele, ko nekaj zares izgubimo nam je jasno, da za hvaležnost ne potrebujemo veliko. Pozabljamo, da če v življenju želimo biti srečni, moramo za vsak dan posebej biti hvaležni. Beseda hvala naj odmeva vsak dan, po vsem širnem svetu, res na ves glas.

Zahvalna nedelja je dan, ko želimo izreči iskreno zahvalo vsem, s katerimi delimo svoje življenjske trenutke, svoje veselje in žalost, svoje uspehe in načrtovanja. Najprej smo hvaležni Bogu, ki nas je v življenje poklical, potem pa seveda vsem Vam, s katerimi se srečujemo na različne načine.

Tisto, za kar bi se Vam radi najprej zahvalili, sta Vaše veliko zaupanje in velikodušnost, ki se kaže na različne načine, najprej v Vaši prisotnosti, potem pa tudi v mnogoterih darovih, ki nam jih namenjate, bodisi v obliki denarne podpore ali drugih materialnih darov, bodisi s sodelovanjem pri bogoslužju, s petjem, krašenjem, čiščenjem, pri dežurstvih in z drugimi oblikami solidarnosti z našim pastoralnim delom. Še bolj pa smo Vam hvaležni za duhovno podporo, za vse Vaše molitve, dobra dela in mašne daritve, s katerimi naše delo izročate Bogu in Materi Mariji. V imenu vseh duhovnikov se Vam za vse to iskreno in iz srca zahvaljujem.

Karkoli je na svetu dobrega, nosi pečat večnosti in pripada Bogu, zato smo prepričani, da bo Bog vse dobro, ki ga storite, stoterno nagradil in se Vam izkazal plačnik tam, kjer ga najbolj potrebujete.


Ervin Mozetič

Bog je ustvaril človeka za srečo, za polnost. Tako vsakdo hrepeni po sreči; kristjani tej polnosti pravimo svetost. Bog nas po krstu kliče k svetosti. Svetnik pa je, kdor v svojem življenju čim bolj uresničuje zgled Jezusa Kristusa; je človek, ki živi ves za Boga in za druge – je torej človek blagrov. Svetnik živi v sedanjosti Jezusovo pot križa in zazrt v Gospoda sveti kakor luč ljudem na njihovi poti življenja in delovanja.

Blagri tako oznanjajo gotovost, da bo Bog v večnosti polno izpolnil naše najgloblje hrepenenje po sreči. Našemu iskrenemu vsakodnevnemu prizadevanju, da živimo blagre sredi preizkušenj in tudi trpljenja skupaj z Jezusom, pa bo vtisnil pečat najglobljega smisla.

Ali v današnjem svetu dejansko pričujemo za to, da je življenje blagrov pot k sreči in da daje našemu življenju in delovanju najgloblji smisel?

Gre za to, da bi se bolj zavedali, da smo blagrovani – tudi sredi težav in trpljenja, saj nas osrečuje upanje in pričakovanje izpolnitve Božjih obljub. Jezus je blagre položil na srce ljudem, ki so živeli v podobni kulturi kakor je naša: v družbi nadvlade moči, materialnega bogastva, nasilja,… A kako potem blagrovati - imenovati srečne – tiste, ki so ubogi, krotki, žalostni, lačni pravice, preganjani,…? Dejansko blagri vznemirjajo tako kot Jezusove sodobnike tudi nas z vprašanjem: ali jih je mogoče v življenju uresničevati? Mogoče, a ne na triumfalen način, temveč v tihem, preprostem vsakdanjem življenju tistih, ki sledijo Jezusu Kristusu kljub njegovemu »na glavo obrnjenemu« načinu življenja.

Pot k svetosti ni lahka in zahteva svojo ceno. Blagri so luč na tej poti. Bolj, ko bomo s čistim srcem prebirali besede blagrov, bolj nam bo v njih zasvetilo obličje Jezusa Kristusa in bolj bomo mogli prepoznavati smisel in se veseliti tega, kar Bog polaga na pot našega življenja. S tem pa bomo v našem vsakdanjiku sposobni okušati dar odrešenja, ki nam ga Bog v polnosti namenja v Nebeškem kraljestvu.

Še vedno živimo v dobi izobilja. Kljub velikim razlikam v premoženju lahko rečemo, da smo bogati, vsekakor siti. Z reklamnih panojev se z nasmejanimi obrazi ponuja najrazličnejše udobje in užitek. Biti del te družbe, biti v njej pomemben je geslo večine. Jezus pa nasprotno blagruje oz. spodbuja k veselju uboge v duhu, žalostne, krotke, lačne in žejne pravice, usmiljene, čiste v srcu, tiste ki delajo za mir in tiste, ki so zaradi pravice preganjani in zasramovani. Skratka blagruje tiste, ki se upirajo vsemu temu, kar družba postavlja na vrh.

Zakaj nam Jezus ne privošči veselja nad tem, kar nam ponuja svet? Odgovor je preprost, čeprav nam ne ugaja: tisto, kar nam ponuja ta svet, ne izpolni naših hrepenenj. Kako to? Če smo na začetku ugotovili, da še vedno lahko trdimo, da večina živi v blagostanju, se lahko vprašamo ali je zato današnja družba tudi družba srečnih ljudi? Odgovor nam ponuja nekaj številk: V Sloveniji je vsako leto okrog 600 samomorov, število odvisnikov hitro narašča, tako da jih je že krepko preko 10.000. Približno vsaka tretja družina se srečuje s problemom alkohola. Ločitev je vedno več, celo več kot 1/3. Slovenci zaradi premajhnega števila otrok kot narod izumiramo. Poleg tega pa razviti svet zaradi potrošniške miselnosti grobo izkorišča zemeljska bogastva in onesnažuje zemljo. Po tej poti bomo uničili sebe in svet.

Jezus nas svari: Gorje, če se prepustite bogastvu materialnih dobrin in pozabite na duha, na odnose, na ljubezen, na večnost. Opozarja nas, da bo prepozno, ko bomo začutili lakoto, ki je ne bo mogoče nasititi. Pozno je namreč:

- ko zaradi hlepenja po dobičku propade družina in je ni več mogoče sestaviti;

- ko zaradi želje po užitku pohodimo najnežnejšo ljubezen in jo težko obnovimo;

- ko zaradi videza prikrivamo svoje bolečine in hodimo po svetu nasmejani, v sebi pa nosimo pekel in se vedno težje srečamo sami s seboj ter najdemo notranji mir in srečo;

- ko zato, da bi ugajali, pohodimo sebe in svoja hrepenenja ter postajamo prazni.

Zato Jezus blagruje:

- uboge, tiste, ki čutijo, da njihova hrepenenja po lepem, resničnem in dobrem, po tistem, kar je res vredno človeka: ljubezni, odnosih, skupnosti, preprostosti še niso izpolnjena in da jih izpolni lahko samo Bog in hoja za Njim;

- žalostne, ki si vedno priznajo svojo bolečino, rane in greh ter si prizadevajo za resnično srečo, ne za lažne maske in prazne nasmehe;

- krotke, ki kljub preziru prinašajo v svet nekaj topline in nežnosti ter ohranjajo nekaj božjega v vsej naglici;

- lačne, tiste, ki v sebi ohranjajo hrepenenje po presežnem in se ne zadovoljijo s trenutnimi nadomestki. Lepo je biti pomemben, a ni vredno pozabiti na moralo, na prijatelje. Lepo je biti bogat, a ni vredno zaradi bogastva izgubiti družine, prijateljev. Lepo je biti sit, a še lepše je hrepeneti po tistem, kar me presega, po idealih, za katerimi vedno stremim in niso nikoli uresničeni;

- prezirane, ki kljub nasprotni množici ostanejo zvesti svojim idealom in višjim ciljem.

Če enačimo lepo življenje z lahkotnim, potem bomo prazni. Ta praznina je boleča rana današnje družbe in Jezus svari pred to praznino. Ni mogoče živeti polno in v globini veselo, če se izogibamo vsemu težkemu. Ne smemo bežati pred naporom, ki ga zahtevajo ideali, pred bolečino, ki jo prinaša vsako prizadevanje za ljubezen. Ni mogoče biti v globini srečen, če ne sprejmemo tudi teže življenja. Zato Jezus blagruje tiste, ki se odločijo za pot, ki je drugačna od logike tega sveta; blagruje tiste, ki se odločijo za preprostost, za najgloblja hrepenenja, ki sprejmejo težo življenja in jih ne zmede želja po bogastvu, lepoti, moči in slavi. Pot blagrov je težka, a lepa in polna življenja. Vredna je celo tveganja, da bomo zaradi tega zavrženi in prezirani.


Ervin Mozetič

Današnji evangeljski odlomek je zelo živ in razgiban. Bartimáj je človek, ki ne zapravi priložnosti. Slišal je, da prihaja Jezus, dojel, da je to njegova življenjska priložnost, in je nemudoma ukrepal. Tukaj že najdemo prvi pomemben nauk. Jezus še vedno prihaja. Potrudimo se, da njegov prihod ne bo zaman.

Današnji evangelij se na videz zaključi kot kakšna pravljica: Slepi je lahko zopet videl in kot nekaj samoumevnega odšel za Jezusom. Toda zgodba, ki nam jo opisuje evangelist Marko, ni tako preprosta. Gre za eno od dveh ozdravljenj slepega, ki se zgodita med Jezusovo zadnjo potjo v Jeruzalem. Na začetku te poti, Jezus ozdravi slepega iz Betsajde in malo pred prihodom v Jeruzalem pri Jerihi sreča slepega Bartimaja, o katerem je govora danes.

Obe ozdravljenji sta predvsem namenjeni kot poduk Jezusovim učencem. Očitno je, da jim niti Jezusove besede in dejanja, niti njegove mnoge napovedi o skorajšnjem trpljenju še niso odprle oči, da bi razumeli, kaj jim hoče povedati.

Slepega iz Betsajde so drugi privedli k Jezusu, da bi ga ozdravil. Njegovo ozdravljenje se zgodi v dveh korakih. Najprej vidi le nejasno, kasneje pa v celoti.

Slepi Bartimaj je očitno že prej slišal pripovedovati o Jezusu. Zato, ko zazna, da je blizu, začne na ves glas klicati na pomoč z vzklikom: »Jezus, Davidov sin!« To je slišati kot praklic vsega človeštva po Božjem usmiljenju in odrešenju. Kaj naj bi si drugega slepi želel, kot to, da bi videl? Zato na Jezusov poziv takoj priteče k njemu. »Pojdi, tvoja vera te je rešila«, je Jezusov odgovor na njegovo klicanje na pomoč. Zato ne pomišlja niti za trenutek, ampak – gre za Jezusom.

Obe ozdravitvi slepega naj bi odprle oči Jezusovim učencem. Gre za pouk tistim, ki sicer telesno dobro vidijo, ne vidijo pa v bistva. Z ozdravitvijo slepega iz Betsajde hoče Jezus povedati učencem: Če hoče človek videti in razumeti, mora dopustiti, da mu pomagajo drugi. Dobro videti more samo človek, ki zna najprej dobro razločevati. Slepi Bartimaj pa poučuje učence – in vse nas – da je videti treba tudi hoteti. Uči nas tudi o veri, ki si ne pusti zapreti ust.

Človek mora tudi hoteti, da bi videl, smo rekli. Oči so organ sprejemanja, pa tudi kontrolni organ. Za nekatere kar edini tak organ, ko pravijo: Verjamem samo, kar vidim. Toda srce ima včasih razloge, ki jih ni mogoče zaznati z razumom. Vendar slepe vere ni. Vera odpira oči in daje človeku sposobnost jasnega razločevanja. Jezusu verovati pomeni slediti mu z odprtimi očmi in ga posnemati v usmiljenju in reševanju.

Današnja pripoved o ozdravitvi Bartimaja je za nas resnični evangelij – veselo sporočilo. Jezusovo šolanje svojih učencev je njegovo poučevanje tudi nas. Nihče drug nas ne more naučiti prave umetnosti razločevanja in nas usposobiti za pogumno odločitev, da se napotimo za njim.

V svetem pismu so besede »videti« ali »biti slep« soznačnice za »verovati« ali »ne verovati«. Ko Jezus govori o slepih vodnikih, s tem ne misli na telesno slepoto, ampak na nezmožnost nekaterih, da bi videli v bistvo stvari in s tem na neusposobljenost, da bi druge vodili. Če oči nočejo videti, ne pomaga nobena svetloba ne očala, pravi pregovor.

Tovrstno slepoto danes lahko mirne duše razglasimo za pandemijo. Ta ljudi zavaja, da ves čas živijo v nekakšnih virtualnem, namišljenem svetu. Gre za svetove, ki ne obstajajo, vendar so ljudje prepričani, da so. Mnogi ljudje radi živijo v iluzijah in samoprevarah, kajti resnični svet je zanje pretežek, zato bežijo pred njim.

Danes je prav, da ponovimo Bartimajevo prošnjo: Gospod, daj da spregledam. Da ne bi živel v lastnih iluzijah in v namišljenem svetu. To kar imenujemo toleranca, je pogosto izgovor za nedejavnost in egoizem. Ali ni samoprevara, če mislimo, da drugih ne potrebujemo?

Gospod naj nam odpre oči, da bi spoznali veličino in pomen vere za naše življenje! Pomaga naj nam z darom razločevanja slabega od dobrega. Pomaga naj nam potešiti lakoto sodobnega človeka po Božji besedi.

Ko je Bartimaj zopet videl, je takoj sledil Jezusu. Ta mu je ne le vrnil vid, ampak tudi pokazal na moč vere: Ta ga je rešila! »Pojdi!«, mu pravi Jezus. Vera v Jezusa, človeka spravi v gibanje, v spreminjanje dosedanjega stanja. Sprememba tega, pa omogoča, da človek vidi jasneje in zanesljiveje.

Danes si zaželimo, da bi se rešili vsakovrstne slepote. Naša vera naj nas reši. Nato pojdimo za Jezusom!


Ervin Mozetič

Blažena mati Terezija, velika misijonarka ljubezni, je zapisala:« Na svetu je veliko ljudi, ki hrepenijo po koščku kruha, še veliko več pa jih je, ki hrepenijo po koščku ljubezni.«

Tudi mi sami bi namesto bogato pogrnjene mize velikokrat rajši imeli v družini in v našem narodu razumevanje, sodelovanje, mir, ljubezen.

Za oboje nas je Bog ustvaril – da bi uživali sadove zemlje in da bi kot bratje in sestre živeli v ljubezni med seboj.

Vsi vemo, da držijo besede pesnika Simona Gregorčiča:« Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili.« Torej ne gre za pomanjkanje kruha, ampak za pomanjkanje ljubezni.

Misijonska nedelja nas hoče spomniti ravno na to, da smo ljudje izgubili čut za ljubezen, ker smo se oddaljili od Boga, ki je ljubezen. Ustvaril nas je z ljubeznijo in nam jo vtisnil v naša srca, da bi nas osrečevala. Iz ljubezni nam je poslal svojega Sina, ki nas je z ljubeznijo odrešil na križu, po Svetem Duhu izliva ljubezen v naša srca, da bi imeli pogum živeti pravo ljubezen.

Temeljna zapoved je zato nosilka srečnega življenja:«Ljubi Boga z vsem srcem in bližnjega kakor samega sebe!«

Če je kriza pri nas, če so v svetu nemiri, lakota, vojne, nepismenost, bolezni, je razlog za vse to potrebno iskati v tem, da so se ljudje oddaljili od Božje ljubezni in zato ne znamo in ne zmoremo živeti medsebojne ljubezni.

Toliko garamo za svoj vsakdanji kruhek in vendar nam je zelo grenak. Mati Terezija bi nam rekla:«Ne gre za to, koliko delamo, ampak koliko ljubezni polagamo v svoje delo.«

In naše vsakdanje življenje - Na poti k tako zaželeni obljubljeni deželi na sončni strani Alp, bomo premagovali težave, če bomo v molitvi povezani z Božjo ljubeznijo in če bomo sodelovali in se med seboj podpirali.

Tu nam postane tudi jasno, zakaj so naši misijonarji tako hvaležni, če zanje molimo. Enostavno ne morejo zmagovati v oznanjevanju in pričevanju ljubezni, če jih ne krepi Božja moč. Hvala vsem, ki molite za naše misijonarje in jih s tem podpirate v njihovem poslanstvu! Da se naša vera ne ohladi jo je potrebno nenehno hraniti z molitvijo.

Molitev je vztrajati v Božji bližini. Mi spoznamo človeka, ko z njim nekaj časa živimo. Tako tudi Boga ne moremo prav spoznati, če k njemu samo občasno pristopimo s kakšno prošnjo.

Molitev je dihanje v Božji bližini. Je zavest, da je Gospod blizu in mu zato lahko izročamo svoje skrbi, želje, zahvale….

Ob današnji misijonski nedelji s svojo molitvijo in konkretno ljubeznijo objemimo naše misijonarke in misijonarke, ki uresničujejo Jezusovo naročilo, da se Evangelij oznanja na vseh koncih sveta.

Vse to na nek način potrjuje tudi današnji evangelij. Jezus z besedami, ki jih beremo v današnjem evangeliju, postavlja uveljavljena pravila »na glavo«. Spodbuja nas k služenju sočloveku. Kako težko je dandanes, v času nenehnega rivalstva za boljši življenjski položaj, postaviti drugega pred sebe. Morda smo mnogi ob tem tudi nekoliko nejevoljni (saj so bili tudi učenci), a Jezus je v svojih besedah jasen: le to zaporedje vodi k sreči tako na zemlji kot v večnosti. Bog nam »streže« po sočloveku. Kjer živijo ljudje v ljubezni, je Bog med njimi. Kdor živi v ljubezni, živi zavestno ali nezavedno v magnetnem polju Boga, ki je ljubezen. Bog je v vsakem človeku, ki te ima rad, kateremu se zdiš vreden truda, ki s teboj hodi in ostaja pri tebi, ko se noči. Bog te gleda z ljubečimi očmi človeka, ki ima razumevanje zate. Bog je v vsaki dobri besedi, ki te tolaži in spodbuja. Je tudi v roki na tvojem ramenu, ki ti je v oporo, v roki, ki ti kaže pravo pot. Bog je v ustih, ki te z ljubeznijo poljubljajo, v toplini srca, ki jo čutiš v objemu. Kjer je v srcih doma ljubezen, lahko ljudje govorijo o Bogu in se med seboj razumejo. Ljubezen. To ni iznajdba človeka. To je Božji dar, ki prihaja po človeku.

Mati Terezija je s svojim življenjem hotela samo eno: preprosto in dobesedno živeti evangelij, zlasti Jezusovo naročilo o služenju. Ko so se njegovi učenci pogovarjali o prvih mestih v njegovem kraljestvu, o tem, kdo bo sedel na njegovi desnici in levici, ji je jasno rekel: »Vladarji izvajajo nad narodi svoje gospostvo in velikaši si lastijo oblast nad ljudmi. Med vami pa naj ne bo tako!« Gre za zelo visok in zahteven, a samoumeven ideal za Cerkev v vseh časih. »Služenje ne dopušča odlašanja,« pravi mati Terezija in nadaljuje: »Če je kdo lačen, se moramo danes zavzeti zanj. Včerajšnji dan je mimo, jutrišnjega še ni. Samo danes lahko oznanjamo Boga s tem, da ljubimo bližnjega in mu služimo, da poskrbimo za lačne in revnim priskrbimo streho nad glavo. Ne čakajmo na jutrišnji dan.« To je tudi konkretna misijonska spodbuda za vse nas.


Ervin Mozetič

Ko je Jezus hodil po Judeji, so si ljudje ob njem ustvarjali svoje predstave, kdo je. Zaradi njegovega brezkompromisnega nastopa so ga verjetno povezovali z Janezom Krstnikom. Jezusov konflikt z vladajočo garnituro v shodnici - s farizeji in pismouki - jih je spominjal na Janezovo kritiko vsakega grešnega početja, na kritiko, ki se ni ustavila niti pri kralju Herodu in ga je nazadnje stala glavo. Drugi so imeli pred očmi Jezusovo preroško delovanje in čudeže, zato so videli v njem Elija ali koga od prerokov. Apostoli so Jezusa videli še v drugi luči. Zanje je postajal vse bolj nenadomestljiv sopotnik v življenju, njihov cilj in njihov smisel. Kdo naj bo ta, ki jim je dejansko pot, resnica in življenje, če ne Bog sam? Seveda ga je Peter prepoznal po božji milosti, ki je v njem delovala, a tudi logika sama ga je pripeljala blizu te božje resnice.

Tudi danes se ljudje sprašujemo, kdo je kdo, za kom naj gremo, kdo ima v sebi božjo moč. Če bi ne bilo tako, bi ljudje ne iskali vse mogoče rešitve na vseh koncih družbe in sveta. In kje se skriva tisti, ki je učence vprašal: Kaj pa vi pravite, kdo sem?

Jezus je, da bi ostal z nami, ustanovil Cerkev. Postavil je svoje namestnike, da bi po njih ljudje spoznavali njega samega. In kaj lahko v nas prepoznajo?

Žal pa je v cerkvi vedno več škandalov in vedno manj pričevanj. Duhovniki se umikajo pred verniki, ki iščejo človeka, ki bi jih poslušal, razumel, spremljal, spodbujal itd. Ustvarja se prepad med življenjem posvečene osebe in življenjem laika. Ljudje na drugi strani prepada v duhovniku vsekakor največkrat ne vidijo ne preroka, ne čudodelnika, ne borca za resnico, ampak življenje, ki ne služi ničemur več.

Kaj pa vi pravite, kdo sem, je zame, vedno nov izziv naslovljen na Cerkev. Tudi danes smo izzvani, da po nas lahko ljudje spoznajo Kristusa:

Kristusa, ki je ljubezen! V liku Matere Terezije ni bilo težko prepoznati Boga, ki je ljubezen. Hindujski svet jo je videl kot boginjo in jo pokopal z naj višjimi državniškimi častmi. Ker je bila blizu ubogim, ker je dala življenje za druge, po njej ni bilo težko prepoznati Kristusa, ki umira za nas.

Kristusa, ki je Resnica! Sveti Janez Pavel II. je stal pokončno, kljub nasprotovanju glede spolne morale. Kar je resnično, je resnično. Naj svet nasprotuje, naj me skuša ubiti, Resnica ostaja resnica. V njem smo prepoznavali borca za resnico in očeta, ki ima rad svoje otroke. Ob njem so bili vedno mladi, ob njem smo vsi vedeli, kdo je Kristus.

Kristusa, ki je Odpuščanje in darovano trpljenje! Pater Pij je gorel, da bi vsakemu, ki se mu je približal, podelil božje odpuščanje. Želel si je trpljenja, ker je z njim lahko soodreševal. Bog je stopil na zemljo, je celo kdo pomislil. Tako kot pri Frančišku Asiškem. Nista zastonj nosila znamenja Gospodovega trpljenja, to so bila znamenja, da Bog hodi po zemlji. Bog, ki ga, če hočemo, po takih ljudeh ni težko prepoznati.

Kaj bodo ljudje rekli, kdo je Kristus, je danes v veliki meri odvisno od nas, ki smo ga srečali, od nas, ki smo njegove priče. Strašna odgovornost! Jo bomo izpolnili? Vsekakor Ga v nas ne bodo prepoznali, če bomo tako grozno podobni temu svetu. Potopljeni v lagodje, pomembnost, uspešnost, dobro ime itd.

Bodimo drugačni!

Naj ga v nas prepoznajo po ljubezni, tisti nori ljubezni, ki ljubi zavrženega, preziranega, neuspešnega ...

Naj ga prepoznajo v nas, ker nam bo resnica pomembnejša od dobrega imena in položaja ...

Naj ga prepoznajo v nas po odpuščanju in veselem trpljenju, da bi le odreševali ...

Ne bojmo se v nas Petra, ki hkrati protestira proti trpljenju. Ker je vztrajal, je le stopil na pot za Gospodom in v njem ga je prepoznal potem ves svet. Ne bojmo se, vztrajajmo!


Ervin Mozetič

Gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo. Ta trditev se mi zdi na prvi pogled prav smešna. Mar je to kaj posebnega, če Jezus razume, da gluhi potrebujejo sluh, nemi pa govor? To razume celo vsak otrok. Seveda je drugo vprašanje, kdo zmore ozdravljati. Vendar tu ni čutiti čudenja nad tem, da Jezus ozdravlja, ampak da dela vse prav, da je vsaka stvar na svojem mestu. Čeprav se zdi na prvi pogled ta trditev čudna, pa odraža pravzaprav izredno globok pogled na človeka in na Boga. Samo Bog dela vse prav, človek se pogosto moti. Kako pa mi danes razmišljamo o tem, da Bog dela vse prav?

Menim, da bolj, ko je vse narobe, bolj se delamo, da je vse prav. V tej luči vidim tudi eno glavnih težav Cerkve v Sloveniji. Nihče ne dela vsega prav, razen Bog. Prav priznanje naše grešnosti in omejenosti je temelj našega odnosa z Bogom. Čemu naj ga iščemo, če smo sami popolni? Le priznanje svojih napak in grehov nakazuje realnost našega bivanja in utemeljuje našo neskončno potrebo po Bogu. Ukvarjanje z napakami drugih in slepljenje drugih z lastno popolnostjo nas vse pelje v propad. Ni težava, če se drugi ukvarjajo z našimi napakami. S tem mi ne izgubimo ničesar, pridobimo lahko na ponižnosti in spoznanju. Težava je, če se mi ukvarjamo z napakami drugih, ker nas to oddaljuje od realnega pogleda nase, od ljubezni do bližnjega in izgubljamo stik z Bogom. Prav drža popolnosti nas popolnoma hromi. Lažemo sebi in drugim, ustvarjamo ozračje, v katerem je iskrenost nemogoča. Danes pa nas zgoraj omenjene drže silijo v laž, da smo vsi brez greha, sicer nismo kristjani. Ni res! Resnica je ravno nasprotna: Vsi smo grešni in kdor tega ne prizna, ni kristjan! Jezusov nauk ni le neko leporečje, ampak konkretno deluje v življenju človeka, ki se ravna po njem.

V današnjem času je mnogo gluhote, vseh vrst. Mnogokrat poslušamo sočloveka, pa ga ne slišimo, se ne potrudimo, da bi ga razumeli in mu pomagali najti pravi smisel in rešitev za njegove težave. Še več je duhovne gluhote, ko ne slišimo Božjega glasu in se zato niti ne trudimo, saj ni v našem srcu prostora niti za bližnjega, kaj šele za Boga. Kljub vsemu nam Bog daje vedno nove priložnosti. Dopustimo mu, da nas ozdravi in bi ga potem slišali in razumeli ter mu pomagali ustvarjati svet poln ljubezni in dobrote.

To je povabilo, da se ne bi zaprl sam vase in bil neobčutljiv za potrebe drugih; v pozitivni naravnanosti bi to pomenilo, da se človek uresniči v vzpostavljanju svobodnih, lepih in konstruktivnih odnosov z ljudmi, ki jim podarja in od njih tudi prejema. Če to prenesemo na naše odnose z Bogom, je »odpri se!« povabilo, da bi poslušali Božjo besedo, ki nam jo posreduje Cerkev, in dopustili Bogu, da vstopi v naše življenje.

Vera sploh ni mogoča brez tega globokega poslušanja srca. Številni opravičujejo svojo nevero rekoč, da je vera dar, ki ga oni pač niso prejeli. To bo držalo, toda preden smo gotovi, da gre prav za to, se je potrebno vprašati, ali smo sploh kdaj Bogu dali resnično priložnost, da bi nam spregovoril.

Včasih velja zapreti telesna ušesa, da bi bolje odprli ušesa duše. Gluhoto lahko namreč tudi izberemo. Izbrana gluhota pomeni, da se sami odločimo, kaj bomo in česa ne bomo poslušali. Mučenec davnih časov sv. Ignacij Antiohijski je priporočal svojim vernikom: »Bodite gluhi, ko vam kdo govori slabo o Jezusu Kristusu.« Mi lahko dodamo: bodite gluhi, ko vam kdo govori slabo o bližnjem. Bodite gluhi, ko se vam kdo prilizuje ali vas skuša podkupiti z obljubami nepoštenega zaslužka. Bodite gluhi, ko vam radio ali kakšen drug predvajalnik ponuja nespodobne ali bogokletne pesmi, prostaško ali žaljivo govorjenje.

Včasih moramo biti gluhi tudi, ko nas kdo užali ali pa govori slabo o nas; pustimo, da te besede padejo v prazno, namesto da bi vedno vračali udarec za udarec. Koliko zla se lahko izognemo, posebno v družinah, preprosto tako, da pustimo besedam, ki so bile izrečene v trenutku jeze, da padejo v praznino, kakor da jih sploh ne bi slišali!

Povzemimo. Postanimo gluhi, da bi bolje slišali. V svetu, v katerem živimo, to postaja skoraj fiziološka potreba, če nočemo, da bi se potopili v orgiji hrupa in nepotrebnih besed, ki nas oblega z vseh strani. Med oblikami onesnaževanja okolja je danes tudi onesnaževanje s hrupom. Mi pa recimo: »Molče poslušaj, o kristjan!« Današnji evangeljski odlomek se konča z naslednjo navdušeno pohvalo množice Jezusu: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Neki pridigar se je zmedel in rekel: »gluhim je dal, da govorijo in nemim, da slišijo«, kar seveda ni ne vem kakšen čudež). Po vsem tem, kar smo rekli, lahko to pohvalo beremo tudi takole: »Evangelij vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, ko je dobro, da slišijo, in napravi gluhe tiste, ki nas poslušajo, ko je dobro, da ne slišijo.«


Ervin Mozetič

V evangeliju današnje nedelje slišimo Jezusa, ki pravi: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« Ponižnost, blagost, velikodušnost. To so tri značilnosti krščanskega stila, poti, ki gre vedno preko križa, tako kot Jezusova, in obenem poti, ki vodi k veselju.

Ne moremo si zamisliti krščanskega življenja izven te poti. Vedno je ta pot, ki jo je On prehodil prvi: pot ponižnosti in tudi pot ponižanja, ponižanja samega sebe, in potem vstajenja. Brez križa ni krščanstva. In če je križ, križ brez Jezusa, ni krščanski. Krščanski stil vzame križ z Jezusom in gre naprej. Jezus je dal zgled. Četudi je bil enak Bogu, se je ponižal in je postal služabnik vseh nas. Ta stil nas bo zveličal, dal nam bo veselje in nas naredil rodovitne, kajti ta pot odpovedovanja sebi pomeni dati življenje, je v nasprotju s potjo sebičnosti, navezanosti na vse dobrine, ki so samo zame. Ta pot je odprta za druge, kajti tista pot, ki jo je prehodil Jezus, pot ponižanja, tista pot je bila, da bi dala življenje. Krščanski stil je prav ta stil ponižnosti, blagosti, krotkosti.

»Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil," tako je še dejal Jezus učencem. Kajti če pšenično seme ne umre, ne more obroditi sadov. Vse to pa spremlja veselje, ki nam ga daje On. Hoditi za Jezusom je veselje. Vendar pa je nujno hoditi za Jezusom z Jezusovim in ne s posvetnim stilom. Hoditi s krščanskim stilom, pomeni hoditi po Gospodovi poti. Vsakdo, kakor lahko. Da bi dali življenje za druge, ne da bi dali življenje zase. To je "duh velikodušnosti". Naša sebičnost nas navaja, da se želimo pred drugimi pokazati pomembne. Morali bi si želeti biti nepoznani in biti presojeni kot nič. To je namreč krščanska ponižnost, tisto, kar je kot prvi storil Jezus. In naše veselje ter naša rodovitnost sta "iti z Jezusom". Ostala veselja niso rodovitna. Ljudje si lahko mislijo, da si pridobijo ves svet, a na koncu izgubijo in si uničijo življenje.

Ne samo učenci in ne samo Peter, tudi Jezus se je bal križa. Ni mogel varati samega sebe, vedel je. »Jezusov strah je bil tako velik, da je tisti četrtkov večer potil krvavi pot. Jezusov strah je bil tako velik, da je skoraj povedal enako kot Peter: Oče, vzemi ta kelih od mene. A zgodi naj se tvoja volja. V tem je bila razlika. Križ tudi nam vliva strah in tudi tukaj obstaja pravilo, da učenec ni večji od Učitelja. Pravilo je, da ni odrešenja brez prelitja krvi, ni rodovitnega apostolskega dela brez križa. Morda si mislimo, kaj pa bo mene doletelo, kaj bo moj križ. Tega ne vemo, a križ bo. Moramo prositi milost, da ne bi pobegnili pred križem, ko bo prišel. Tega nas je namreč strah. A hoja za Jezusom se konča tam.

Jezusova prostovoljna pot na križ je odraz največje solidarnosti z nami in našimi občutki strahu, izdaje zaupanja, zavrženosti, nemoči, bolečine, obupa … Obenem nas je s to prostovoljno žrtvijo »odkupil od prekletstva postave tako, da je za nas postal prekletstvo,« pravi sv. Pavel. Če bi nas namreč Bog presojal le po postavi, bi bili vsi kot grešniki obsojeni. Da bi nas rešil tega prekletstva, se je ponižal in sam postal človek ter kot povsem nedolžen nase prevzel posledice naših grehov. Skrivnost križa je ravno v tem, da nas Bog tako ljubi, da sam sebe poniža. Po Jezusovih ranah na križu se odpuščajo naši grehi, se zdravijo naše rane. Zato kristjan, ki se ne zna ponašati v križanem Kristusu ni razumel, kaj pomeni biti kristjan. Razumsko si je te stvari mogoče bolj ali manj jasno predstaviti. Navadno pa jih bolje dojamemo, če jih lahko povežemo s svojimi konkretnimi izkustvi. Starši ali skrbniki npr. zelo dobro poznajo občutke, misli in hrepenenja, s katerimi se soočajo, kadar je njihov otrok bolan, sploh če gre za kako zelo hudo bolezen. Na mnoge načine si prizadevajo, se odpovedujejo in žrtvujejo, da bi se otrok pozdravil. Mar v tem ni najbolj izražena njihova ljubezen do otroka? Navsezadnje je spoznanje skrivnosti križa, ki je skrivnost ljubezni, predvsem Božji dar.

Kristjani se ne bi smeli sramovati živeti s »škandalom križa«. Včasih slišimo reči, naj bomo kristjani malo bolj »normalni« ali »manj togi«. Za temi besedami se skriva posmeh prepričanju, da je Bog postal človek. To je pravi škandal. Cerkev opravlja mnoga socialna dela in za to je večkrat pohvaljena. A če pove, da to dela zato, ker v ljudeh prepoznava »Kristusovo telo«, pride do škandala. Vedno bo obstajala skušnjava delati dobra dela brez škandala utelešene Besede in brez škandala križa. A doslednost vere je prav v tem. »Cerkev je Jezusova družina. Cerkev izpoveduje, da je Jezus Božji Sin, ki se je utelesil: to je škandal in zato so Jezusa preganjali.« Na smrt je bil obsojen, ker je bil Božji Sin. To je središče preganjanja. In če bomo postali zgolj razumski kristjani ali tisti, ki si le prizadevajo za dobrodelnost, bo posledica to, da ne bo več mučencev. Kadar kristjani zagovarjamo resnico, da se je Božji Sin utelesil, kadar oznanjamo škandal križa, bodo prišla preganjanja, prišel bo križ. A to bo dobro, saj je tako naše življenje.

Prosimo Gospoda, da se ne bi sramovali živeti s tem škandalom križa. In prosimo tudi za modrost, da se ne bi ujeli v past posvetnega duha, ki bo za nas vedno imel prijazne, uglajene in dobre ponudbe, za katerimi pa je prav zanikanje dejstva, da je Beseda prišla kot meso, zanikanje utelešenja Besede. To pa je navsezadnje tisto, kar pohujšuje tiste, ki preganjajo Jezusa, in je tisto, kar uničuje hudičevo delo.

Najbližja Jezusu na križu je bila njegova mati, njegova mama. Morda bi bilo prav, da danes, ko k njej molimo, prosimo za milost, naj nam odvzame, ne bojazni, kajti bojazen križa mora priti, ampak milost, da se ne bi prestrašili in pobegnili pred križem. Ona je ostala tam in ve, kako je treba biti blizu križa.


Ervin Mozetič

V današnji kulturi in družbi obstajajo različne raziskave javnega mnenja, ki jih lahko kot podobo uporabimo za to, da bi lažje razumeli evangelij današnje nedelje. Raziskave javnega mnenja danes uporabljajo skoraj povsod, predvsem v politiki in ekonomiji. Tudi Jezus je nekega dne hotel narediti raziskavo javnega mnenja, toda kot bomo videli, z drugačnimi nameni. Ti niso bili politični, ampak vzgojni. Ko je prišel v kraje Cezareje Filipove tam na severu Izraela, je med počitkom, ki mu je ponudil nekaj miru skupaj z apostoli, prav njim nepričakovano postavil vprašanje: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?«

In to isto vprašanje danes postavlja nam: Kaj praviš ti, prav ti, kdo sem?« Tu se ni mogoče umakniti. Priti moraš na plan in se odločiti sam pred svojo vestjo. Kakor da bi nenadoma v istem raziskovanju javnega mnenja kdo od intervjuvancev vzel v roke mikrofon in vprašal tistega, ki je doslej spraševal: »In koga boš volil ti?« Stvari se spremenijo. Tako nekoč kot danes so redki pripravljeni odgovoriti na to drugo vprašanje. Toda »zvesti«, še več, »blagrovani« so samo tisti, ki imajo pogum sprejeti milost (pogum sprejeti milost!) in izpovedati: »Ti si Kristus, Sin živega Boga!« Torej ne le eden od »prerokov« ali celo »veliki prerok«, niti ne samo »sin človekov«, ampak »Božji Sin«.

S to vero krščanstvo stoji ali pade. Obstajajo železne konstrukcije (mislim, da je med njimi Eifflov stolp v Parizu), zgrajene tako, da se, če na določeni točki spodmakneš ključni element, zrušijo same vase. Tako je zgrajena krščanska vera in ta občutljiva točka je vera v Jezusovo božansko naravo. Prav zaradi nje se krščanstvo razlikuje od vseh drugih religij na tem svetu. In prav tej veri, ne drugim, je obljubljena zmaga. Zamislimo se za trenutek in se vprašajmo: »Kako bi jaz odgovoril na to vprašanje, če bi me zdajle Jezus to vprašal?« Zelo verjetno bi dajali zelo različne odgovore, ko bi pripovedovali, kaj nam Jezus dejansko pomeni. Prav gotovo se naša podoba Jezusa z leti zelo spreminja. Doživljamo vedno znova trpljenje, ljubezen in krivdo, uspehe in neuspehe, hvaležnost in razočaranje. Vse to sproti vpliva na naš odnos do Jezusa. Jezusova podoba v nas nikoli ni dokončna. In to je dobro. Kajti na ta način ostajamo v stalnem življenjskem stiku z njim in naša vera ne sloni zgolj na nekih ustaljenih in preživetih predstavah.

Poglejmo ponovno v evangelij! Peter ves vznesen pogumno izjavi: »Ti si Kristus, to je obljubljeni Mesija, Sin živega Boga.« Jezus se od te opredelitve ne ogradi in jo sprejme, vendar Petru pove, da to kar je izjavil, ni njegova iznajdba, ampak mu je bilo dano od Boga samega, da se je lahko tako izrazil. Bodimo iskreni: Ali res poznamo Jezusa Kristusa? Poznati ni isto, kot nekaj o kom vedeti. Jaz lahko vem, kdaj se je kdo rodil, kje stanuje, v kakšno šolo ali službo hodi, kljub temu pa še ne vem, kdo je. Koga res lahko poznam takrat, ko mi on pripoveduje o sebi in jaz njemu. In več ko sva skupaj in se pogovarjava, bolj se tudi v globini duše poznava. To velja za vse oblike prijateljstva, še posebej pa za zakonce in družinske člane. Prav zato, ker se premalo poznajo, nastanejo večkrat tudi problemi. Peter ni v globini duše razumel kdo je Jezus. Težava današnjih katoličanov, predvsem v Sloveniji je, da o Jezusu Kristusu še nekaj vemo, ker smo se naučili, poznamo ga pa ne. On nas vedno znova nagovarja, odkriva samega sebe po svoji besedi v evangelijih, a kaj, ko evangelija ne beremo, ne poslušamo in o njem ne premišljujemo. Če se z nekom ne pogovarjaš, kako naj ga poznaš? Kdor ne moli in se z Jezusom osebno ne pogovarja ter mu ne razodeva svojega srca, ga ne bo nikoli poznal. Nekaj bo o njem le vedel.

Kaj pa nam pravi Jezus?? Kdo smo?? Simonu Petru je rekel, da je skala na kateri bo zidal svojo Cerkev... Kdo sem pa jaz za Jezusa???... Sem le en človek v množici ljudi, ali sem nekaj posebnega?? Za Boga sem. Sem nekdo, ki lahko nekaj naredi, ki lahko kaj spremeni. Če ne drugega lahko spremenim sebe in dajem zgled. To je veliko. In zato me je Jezus izbral...in zato je izbral tudi TEBE. Kako to uresničit? Kaj spremenit? V čem lahko dajem zgled?? Tukaj se pa naši zaključki razlikujejo...vsak je poklican na svojo pot za Gospodom... Kakšna pa je tvoja pot?

Če sledimo temu, kar se v naši notranjosti poraja kot vera v Boga, ko iskreno prisluhnemo Božjemu Duhu, ki v nas deluje, in to tudi navzven jasno priznamo v besedi in dejanju, tudi nam Jezus zagotavlja, da smo zaradi njega, ki živi v Cerkvi, trdni kot skala. Če tudi mi na njem gradimo našo vero, potem te vere nobene sile teme ne morejo v nas zadušiti. Pomembno je, da ta vera ne izgubi stika z vsakdanjim življenjem, ampak se v njem potrjuje, ko mislimo, govorimo in delamo tako, da s tem dajemo Jezusu jasen odgovor na njegovo vprašanje: »Kaj pa ti praviš, kdo sem?« Ne samo ko bomo sedaj molili veroizpoved, kot to storimo vsako nedeljo in vsak praznik, ampak tudi ko bomo doma, v službi ali med prijatelji, naj naše življenje govori: Kristus je moj Odrešenik, ker je Božji Sin, ki je dal življenje zame, da bi lahko na zemlji živel odrešeno in z veseljem pričakoval trenutek, ko ga bom gledal iz obličja v obličje.


Ervin Mozetič

Evangeljsko stran, ki jo poslušamo pri današnjem bogoslužju, bi lahko poimenovali: »Kako je nekega dne neka žena premagala Jezusa s svojo vero.«

Naproti Jezusu pride kanaanska žena – poganka. Žena začne vpiti: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.« In že je tu prvi hladen tuš. Beremo, da ji Jezus »ni odgovoril niti besede«. Apostoli posredujejo in prosijo zanjo, pa ne toliko iz ljubezni do žene, kakor zato, ker je silila za njimi. »Odpravi jo,« – so mu rekli – »ker vpije za nami«. Še druga jasna Jezusova zavrnitev: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Moje poslanstvo – je hotel Jezus reči – je namenjeno predvsem judovskemu ljudstvu; ko se bo to ljudstvo spreobrnilo in sprejelo Božje kraljestvo, bo prav ono moralo ponesti evangelij poganom.

Kaj bi v tem trenutku storili mi? Verjetno bi se zgroženi obrnili in bi užaljeni odšli godrnjaje sami pri sebi: »Ali je to način nekoga, ki se razglaša za prijatelja revežev in stiskanih, da tako ravna z ljudmi?« Kanaanska žena ne stori tega. Je popolno nasprotje zamerljivega človeka, ki je zlahka užaljen. Kaj torej stori? Približa se Jezusu, pade predenj in pravi: »Gospod, pomagaj mi!« Na zavrnitev odgovori s še bolj gorečo prošnjo in pričakovanjem. Tretja trda beseda: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.«

Otroci so Abrahamovi potomci, psi pa so pogani. Vsakdo bi se v tem trenutku nemudoma zagrenjen umaknil. Toda kanaanska žena ne stori tega. Z vsako naslednjo evangeljsko vrstico samo še raste. Kot da bi tekmovala v skoku v višino. Ali ste kdaj opazovali, kaj se dogaja pri atletski disciplini skoka v višino? Pri vsakem uspelem skoku dvignejo prečko za nekaj centimetrov višje, dokler jo še kdo od tekmovalcev uspe preskočiti. Tudi v veri se zgodi isto. Po vsaki premagani težavi Bog občasno dvigne prečko, se pravi, da poveča zahtevnost, od nas zahteva še večje dejanje vere. Tako je ravnal Jezus z ženo. Poglejmo še zadnji skok kanaanske žene: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.«

Jezus, ki se je s težavo zadrževal do tega trenutka, ne zmore več in z velikim veseljem vzklikne, kot bi to storil strasten navijač ob izjemnem skoku svojega izvoljenca, ker je postavil svetovni rekord: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« »In njena hči« – pravi evangelij – »je ozdravela tisto uro«. Toda kaj se je medtem zgodilo? Še en čudež, veliko večji od ozdravljenja hčerke. Tista žena je postala »vernica«, ena prvih vernic, ki prihajajo iz poganskega sveta; ona je pionirka krščanske vere. Ona je naša predhodnica. Ta žena je pomagala, da se je evangelij razširil do skrajnih meja. Da je evangelij prišel do nas, se nimamo zahvaliti samo Jezusu, apostolom ali še posebej Pavlu. Celo pred njimi je ta žena dala vsem nam tako močno pričevanje svoje vere, da jo je Jezus izrečno pohvalil in nagradil z uslišanjem njene prošnje. Vedno znova, ko se bere ta evangelij se mnogi razveselijo njene globoke vere, saj v tem pričevanju najdejo moč za zvestobo v veri tudi sami. Ko bodo pozabljena imena in dejanja mnogih danes pomembnih ljudi, se bo oznanjala vesela novica o veliki veri te povsem neznane kananejske žene. Tega se moremo veseliti tudi mi. Njeno klicanje je odprlo vrata tudi nam.

Jezus pričakuje tudi pričevanje naše vere in posredovanje te vere še drugim. Evangelij lahko primerjamo drevesu s široko krošnjo, v kateri so vedno pripravljeni novi popki, da se odpro. Moč za to jim moramo dati mi s svojo vero. Ničesar materialnega se nam ni ohranilo o tej Kanaanski ženi, le pričevanje velike in neomajne vere v Jezusa. Ta žena nam je zgled ponižne in zaupne molitve. Danes se tolikokrat spovedujemo, da pozabljamo na molitev, da je površna, da ni uslišana. Iščimo odgovor in moč za vztrajnost v tej Kananejki. Na nas in naši dejavni veri je, da Cerkev postane še bolj sprejemljiva za različne tuje kulture in hiša molitve za vsa ljudstva.

Pogosto se moramo spomniti kanaanske žene. Malo evangeljskih strani se tako neposredno dotika našega krščanskega življenja. Tista žena je postala Abrahamova hči, ker je storila »kakor Abraham«: verovala je. Ona je za zgodovino ostala anonimna in ni v vrsti »kanoniziranih« evangeljskih osebnosti, kot sta Marta in Marija ter druge žene. Morda je tako bolje, da ostane odprt zgled za vse. Vsi smo lahko in moramo biti kanaanska žena.

Ali veste, kdo je bil veliki občudovalec kanaanske žene? Sv. Avguštin. Posvetil ji je kar tri govore in je nikoli ne pozabi omeniti, ko spregovori o potrebi, da moramo »moliti in se ne naveličati«. Morda ga je ta žena konkretno spominjala na njegovo mater Moniko. Tudi ona je leta in leta nadlegovala Gospoda, ko ga je s solzami v očeh prosila za spreobrnjenje svojega sina. Nobeno zavračanje ji ni vzelo poguma. Za sinom je šla vse do Italije, do Milana. Dokler ga ni dobila ne le spreobrnjenega, ampak tudi škofa, svetnika in cerkvenega učitelja. V enem od svojih govorov se Avguštin spominja Kristusovih besed: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo;« in sklene z besedami: »Tako je storila kanaanska žena: prosila je, iskala in trkala na vrata ter prejela. Tudi mi storimo enako in tudi nam se bo odprlo.«


Ervin Mozetič

Marija je žena vere, ki nas vedno vodi do Jezusa. Marijina vera razveže vozel greha. Takšen vozel je vsako naše pomanjkanje zaupanja v Boga, poslušanja in izvrševanja njegove volje. Toda Božjemu usmiljenju ni nič nemogoče. Marija je s svojim DA odprla vrata Bogu, da je lahko razvezal vozel starodavne neposlušnosti; Marija je mati, ki nas potrpežljivo in nežno vodi k Bogu, da bi On razvezal vozle naše duše z Očetovim usmiljenjem. Marijina vera zatem da človeško telo Jezusu. To se je zgodilo takrat, ko je Marija izrekla svoj DA v odgovor na angelovo oznanjenje. Jezusovo utelešenje ni le dejanje preteklosti, ampak zadeva vsakega od nas osebno.

To, kar se je zgodilo v Devici Mariji na edinstven način, pa se na duhovni ravni zgodi tudi takrat, ko sprejmemo Božjo besedo z dobrim in iskrenim srcem ter jo postavimo v prakso. Zgodi se, kot da bi se Bog utelesil v nas. On pride prebivat v nas, saj se naseli v tistih, ki ljubijo in izpolnjujejo njegovo Besedo. Tega ni lahko razumeti, lahko pa to začutimo v srcu.

Verovati v Jezusa pomeni tudi ponižno in pogumno kot Marija ponuditi mu naše telo, da bi lahko On še naprej živel med ljudmi. Pomeni ponuditi mu naše roke, da bi z njimi pobožali majhne in uboge; naše noge, da bi šli naproti bratom; naše roke, da bi podpirali slabotne in delali v Gospodovem vinogradu; naš razum, da bi načrtovali v luči evangelija; in predvsem naše srce, da bi ljubili in sprejemali odločitve po Božji volji.

Marijina vera je tudi pot; pomeni slediti Jezusu: mu prisluhniti, pustiti, da nas vodijo njegove besede, imeti njegova občutja in ravnanje, ki vključuje usmiljenje, bližino, a tudi odločno zavračanje hinavščine, dvoličnosti in malikovanja. Jezusova pot je pot ljubezni vse do konca, vse do darovanja svojega življenja; je pot križa. Zato pot vere vodi preko križa in Marija je to razumela vse od začetka. Plamenček njene vere je ostal prižgan tudi v noči, tudi v uri Jezusovega trpljenja, vse do zore vstajenja. Ko je izvedela, da je grob prazen, je njeno srce preplavilo veselje vere, krščanske vere v Jezusovo smrt in vstajenje. Vera nas namreč vedno vodi do veselja, Marija pa je mati veselja. Naj nas Ona nauči hoditi po tej poti veselja in ga v polnosti živeti!

»V kakšnem smislu Marija predstavlja vzor za vero Cerkve? Devica Marija je bila judovsko dekle, ki je z vsem srcem pričakovala odrešenje svojega ljudstva. V Božjem načrtu je bila namenjena, da postane Mati Odrešenika. Pri oznanjenju jo Božji glasnik imenuje »polna milosti« in ji ta načrt razodene. Marija odgovori z 'da' in od tistega trenutka Marijina vera dobi novo luč: osredotoči se na Jezusa, Božjega Sina, ki je v njej postal meso in v katerem se bodo uresničile obljube celotne zgodovine zveličanja. Marijina vera je izpolnitev Izraelove vere, v njej je skoncentrirana celotna pot tistega ljudstva vere, ki je pričakovalo odrešenje, in v tem smislu je Marija vzor vere Cerkve, ki ima kot središče Kristusa, utelešenje neskončne Božje ljubezni.

In kako je Marija živela to vero? Živela jo je sredi tisočih preprostih opravkov in vsakodnevne skrbi vsake mame, ki mora poskrbeti za hrano, obleko, skrbeti za hišo … Ravno to običajno življenje Marije je bilo polje, kjer se je odvijal poseben odnos in globok dialog med njo in Bogom, med njo in njenim Sinom. Marijin 'da', popoln že na začetku, je rastel vse do ure križa. Tam se je njeno materinstvo razširilo in objelo vsakega od nas, naše življenje, da bi nas vodila k svojemu Sinu.

Vprašajmo se: Ali pustimo, da nas razsvetljuje vera Marije, ki je naša Mati? Ali pa mislimo, da je daleč, preveč drugačna od nas? Ali se v težkih trenutkih, trenutkih preizkušnje in teme, oziramo k njej kot vzoru zaupanja v Boga, ki vedno želi le naše dobro?

Marija je tudi vzor ljubezni, zato pomislimo na njeno razpoložljivost v odnosu do sorodnice Elizabete. Ko jo je obiskala, ji Marija ni prinesla samo materialno pomoč, prinesla ji je Jezusa, ki je že živel v njenem telesu. Prinesti Jezusa v tisto hišo je pomenilo prinesti veselje, veselje v polnosti. Elizabeta in Zaharija sta bila srečna ob nosečnosti, ki je bila nekaj nemogočega v njuni starosti, a mlada Marija je tista, ki jima prinese polnost veselja, tistega, ki prihaja od Jezusa in Svetega Duha in se izrazi v zastonjski ljubezni, deljenju z drugimi, medsebojni pomoči in razumevanju. Marija želi tudi vsem nam prinesti velik dar, ki je Jezus. In z Njim nam prinaša njegovo ljubezen, njegov mir, njegovo veselje. In tudi Cerkev je takšna, je kot Marija. Cerkev je poslana, da vsem prinese Kristusa in njegov evangelij. To je tudi središče Cerkve: prinašati Jezusa, Jezusovo ljubezen in moč.

In mi, ki smo Cerkev, kakšno ljubezen prinašamo drugim? Je to Jezusova ljubezen, ki odpušča in spremlja, ali pa je to preveč razvodenela ljubezen? Je trdna ljubezen ali pa šibka, ki sledi simpatijam in išče povračilo? Je sebična ljubezen? Ljubezen namreč mora biti zastonjska, kot je bila Jezusova ljubezen. In kakšni so odnosi v naših župnijah, skupnostih? Smo bratje in sestre? Ali pa se obsojamo in govorimo slabo drug o drugem? Ali vsak skrbi za lastni vrtiček ali skrbimo drug za drugega? To so vprašanja ljubezni.

Marija pa je tudi vzor zedinjenosti s Kristusom. Življenje svete Device je bilo življenje žene, katere vsako dejanje je bilo vedno storjeno v popolni zedinjenosti z Jezusom.

Ta resničnost, ki nas jo uči Marija, je zelo lepa: Biti vedno združeni z Jezusom. Vprašajmo se: Se spomnimo na Jezusa samo takrat, ko nekaj ne gre prav in ga potrebujemo, ali pa imamo stalni odnos z njim, globoko prijateljstvo, tudi takrat, ko mu je treba slediti po poti križa?


Ervin Mozetič

Marijino vnebovzetje me vedno znova preseneča. Zakaj? Zaradi neverjetne božje ustvarjalnosti in domišljije. Kakor Bog preseneti človeka s tem, da najde med ljudmi mater za svojega sina, mati, ki kot devica rodi človeštvu Odrešenika, tako nas ponovno preseneti s tem, da Marijo preprosto s telesom vred vzame v nebesa. Kot da bi pisal pravljice. A ta pravljica ni izmišljena, je le čudovito resnična zgodba o ženi, ki je ljubila Boga in o Bogu, ki čudovito ljubi človeka. S človeškimi očmi in predstavami je to marsikomu težko dojeti. Zakaj zadrega pri Marijinem poveličanem telesu? Čisto preprosto. Ker je naš pogled na telo tako obremenjen, tako daleč od božje lahkotnosti.

Današnji praznik je tako z Marijinim celostnim vstopom v nebesa tudi praznik lahkotnosti njene vere. Lahkotnosti v smislu neverjetne širine in veselja, ki seveda nosi vso težo trpljenja, a z neverjetnim zagonom. Čudovita lepota te vere se odraža v Marijini hvalnici. Slavi Gospoda in se mu klanja. Z neskončno lahkotnostjo in hvaležnostjo, da ga sme slaviti, z veseljem, da je lahko njegova dekla. Kako čudovita božja podoba v krhki človeški naravi. Marija je ena sama hvalnica Bogu. Zakaj bi trohnela. Mi pa protestiramo, tarnamo in se jezimo, ker nas Bog ne posluša. Ali pa se delamo, kako nam je blizu, v bistvu pa sledimo samo svoji pameti in svojim načrtom. Današnji praznik je povabilo k neskončni lahkotnosti bivanja v božjem objemu.

Tu res nima kaj trohneti. To je povabilo tudi nam. Da se prepuščamo božjemu toku, mu zaupamo, se ga veselimo in ga slavimo. Marija se po božji volji tudi ravna. Neki pisatelj je napisal razmišljanje z naslovom Marijino pismo vernikom. V njem Marija graja vernike, češ kaj so naredili iz nje, ki je bila skromna in ponižna dekla Gospodova v Nazaretu, kjer je živela povsem običajno, kakor vsi drugi ljudje, le Božjo voljo se je ves čas trudila čim bolj dosledno spolnjevati. V kasnejših stoletjih pa so verniki Marijo slikali na vladarskih prestolih in jo odevali v najbolj dragocena oblačila. Krasili so njeno glavo z diamanti in vladarskimi kronami. Zaradi vsega tega človeškega okrasja sedaj nekateri v njej ne vidijo več tisto, kar bi rada bila, da je vsem mati in pomočnica.

Čeprav je morda za koga tako pisanje pretirano v poudarjanju Marijine skromnosti, pa je po drugi strani treba priznati, da vse prevečkrat v opisovanju in vrednotenju Marijinega življenja in zasluženja nekateri pretiravajo v opisovanju njenih kreposti in njene veličine tako, da Marijine resnične veličine skoraj ne prepoznamo več. V krščanski zgodovini je bilo Mariji v čast napisanih nešteto pesmi in knjig, zloženih nešteto skladb in naslikanih ogromno število slik. Vsak umetnik se je trudil po svojih najboljših močeh prikazati, kako on vidi Marijo v nebeškem sijaju. Seveda so to le človeške besede, pojmi in podobe. Marijo ne moremo postaviti nekako nasproti Bogu in enako Kristusu, nas je spomnil zadnji koncil. Njena podoba je najbolj pristna, kadar v njej gledamo uresničeno Božjo milost in Kristusovo odrešenjsko slavo.

Ob vsem lepem, kar bi radi rekli o njej, ne smemo pozabiti, da je bila vendarle človek kakor mi. Brez greha sicer, vendar je tudi Marija občutila skrb, stisko, trpljenje in bolečino. Tudi ona se je učila spoznavati Božjo voljo in se trudila nanjo odgovarjati v vsej popolnosti. Bila je mati, ki je skrbela za svojega Sina, se z njim veselila in trpela ter nazadnje stala pod križem, na katerem je umiral in ga mrtvega položila v grob. Življenje vsakogar izmed nas je polno skrbi, strahov, nerešenih problemov in odprtih vprašanj. Preko tega zorimo za nebesa. Velikokrat je do globoke in trdne vere vsakomur potreben dolg in mučen proces notranjega dozorevanja preko dvomov in nerazumevanj.

Marija resnično sodi v naše življenje. Današnji praznik nas utrjuje v našem verovanju. To kar so želeli izraziti različni umetniki skozi krščansko zgodovino, nam govori na zelo različne načine o dejstvu, da je bila Marija po svojem zemeljskem življenju vzeta v Božjo slavo. Če govorimo, da je bila vzeta v nebo, hočemo s tem reči, da je bila pritegnjena v neposredno območje Božjega, v najvišjo popolnost in srečo. S tem povemo, da je bila kot prva vzeta tja in v tisto stanje, ki je obljubljeno nam vsem in da je v njej že uresničenega nekaj od tiste polnosti, ki zadeva tudi že našo sedanjost in še bolj našo prihodnost. Že prvi kristjani so bili prepričani, da je Bog Marijo zaradi njene vključenosti v Božji odrešitveni načrt tako nagradil, kakor je znal in mogel le on sam in si mi nikakor ne bi znali vnaprej predstavljati.

Današnji praznik v naše življenje prinaša perspektivo večne prihodnosti, ki nam daje pogum spoprijeti se vsak dan znova z vsakodnevnimi problemi in prestati vsako preizkušnjo. Kljub življenjskim nepopolnostim, neuspehom in minljivostim bo naše življenje nekoč izpolnjeno. In to dejstvo je dovolj velik razlog, da danes res z veseljem praznujemo. Ob današnjem prazniku lahko rečem le, Bog, daj nam po Mariji zaživeti to čudovito božjo lahkotnost bivanja. Marija, daj, da bomo po tvojem čudovitem zgledu v neskončnem veselju v harmoniji v svojem telesu, v neskončni zaupnosti s tvojim in našim Bogom in v božji lahkotnosti z ljudmi, ki nam jih pošiljaš na pot. Marija, pomagaj nam doseči tisto lepoto bivanja, po kateri bomo resnično pripravljeni, da nas Gospod vzame k sebi, da bomo tam, kjer ti že kraljuješ.


Ervin Mozetič

Današnji evangelij je veliko bolje razumljiv v luči evangelija prejšnje nedelje, saj je nadaljevanje dogajanja istega dne. Spomnimo se, kje se je vse začelo! Jezus je izvedel, da je Herod obglavil Janeza Krstnika. To ga je prizadelo in se je želel umakniti. Ko je odšel v samoto, ga je množica prehitela. Ker se mu je zasmilila, je pustil ob strani misel na počitek in se ves posvetil ljudem. Učenci, ki so bili le opazovalci in so se hkrati napajali z Jezusovo močjo in si domišljali, kako so pri tem pomembni, so bili siti množice in bi bili radi sami s svojim učiteljem. Ker jim je stopila v glavo pomembnost, so Jezusu kar naročili, skoraj ukazali, naj odpusti množico, češ, da jih skrbi njihova lakota. Jezus je prebral njihove misli in jim med vrsticami rekel: Če 'vas že skrbi množica' potem ji dajte vi jesti. Učence je to jezilo in so mu prinesli kar so imeli ter mu skušali dopovedati, da si s tem, kar imajo, nima kaj pomagati. Jezus se ne zmeni za njihove sebične želje in proteste, ne meni se za njihovo aroganco, ampak jim preprosto vzame hrano iz rok, jo blagoslovi in naroči, naj nahranijo množico.

Lahko si predstavljamo, da učencem vse to ni bilo ravno prav. Ko so upali, da bodo imeli mir, jim je Jezus pripravil delo. Ko so mislili, da kaj vedo, jim je pokazal, da ne razumejo ničesar. Ničesar ni naredil po njihovih željah. A zgodba še ni končana. Nestrpnost učencev, ki so jo pokazali z zahtevo, naj odpusti množico, Jezus obrne na glavo. Najprej množico nahrani, potem pa naroči učencem: Sedaj je čas, da vi greste, jaz pa bom odpustil množico. Lahko si predstavljamo, kako jih je moralo jeziti. Gospod dela vse po svoje in ravno obratno, kot bi oni hoteli. Kot da se iz njih norčuje. V tej jezi odidejo.

Jezus ne draži učencev, le naučil bi jih rad česa. To pokaže v viharju. Ni mu bilo potrebno hoditi po vodi. Rad pa bi jim pokazal, kdo on je. Naj se vendar zavedo, da je med njimi Bog sam. Da tega Boga ne morejo pošiljati kot hlapca, kamor se jim zljubi. A spreobrnjenje se pri apostolih, kot pri nas, ne dogaja ravno naglo. Najprej se prestrašijo in ničesar ne razumejo. Ko pa se jim Jezus spet dobrohotno razodene, ostajajo apostoli pri starem. Peter jih pooseblja, ko namesto, da bi prosil, skoraj ukaže: Gospod, če si ti, mi zapovej, da pridem po vodi k tebi. Kakšna ponižnost?!!! Hkrati izraža dvom, potem pa še ukazuje. Vse je po starem. Kljub čudežu s kruhom, kljub blagim opozorilom, da niso oni gospodarji božjega delovanja, Peter narekuje, kako naj se Bog obnaša, da bo on lahko veroval. Jezus se tudi tokrat ne pusti zmesti. Pridi, si misli, saj ti tudi to ne bo pomagalo. Seveda po vodi brez vere ne bo šlo. No, po napornem dnevu morajo učenci vsaj približno priznati, da so le ubogi ljudje, Gospod pa je božji sin.

Mar nismo na las podobni učencem. V glavi imamo svoje scenarije, svoje predstave in naročamo Bogu, kako naj jih uresniči. Bog nas vse dni premika in nam dopoveduje, da ne bo stregel naši lenobi, naši navidezni skrbi za druge, našemu egoizmu in pomembnosti itd. Mi užaljeni odhajamo in čakamo nove priložnosti, da mu povemo, da se moti. Pričakujemo, da se bo opravičil, potem pa nas preseneti vihar, v njem skoraj prosimo za pomoč in se hkrati razočarani srečujemo s svojo nevero in polomijo. No, pod največjim pritiskom napetih situacij celo rečemo, Ti si božji Sin. Potem pa spet po starem izsiljujemo in čakamo rezultatov. Ne, tako ne bo šlo. Pred Bogom bomo morali priznati, da je on gospodar vsega. Da le on lahko pomiri vihar in pomnoži kruh. Mi smo ubogi učenci, ki ga lahko predvsem prosimo, naj nas vzgaja. Naj nas oklesti pomembnosti in sebičnosti. Naj nam pove, kaj naj storimo. Mogoče je dovolj, če nam od tega evangeljskega odlomka ostane le eno: Da si skušamo reči, Bog je Gospod, mi pa smo njegovi služabniki.

Je pa v današnjem evangeliju stavek, ki je kar zaščitni znak Jezusa samega: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« »Pogum!« Hoté sem malce raziskoval ta vzklik in prišel do naslednje ugotovitve: v evangelijih in v vsej novi zavezi ta vzklik prihaja vedno in samo iz Jezusovih ust: »Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!« »Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.« »Bodite pogumni: jaz sem svet premagal! »Pogum!« – pravi Jezus, ki se neke noči prikaže Pavlu. »Kakor si pričal o meni v Jeruzalemu, tako boš moral pričati tudi v Rimu« (Apd 23,11). Ena sama izjema je, a tudi tu je vmes Jezus. Ko nekateri pravijo slepemu iz Jerihe: »Le pogum, vstani, kliče te (Jezus)!«

Slovar besedo pogum razlaga kot »prirojeno duhovno moč ali pa moč, ki jo spodbuja zgled drugih, ki omogoča, da se soočimo z zahtevnimi, težkimi položaji, tudi s smrtjo, ne da bi se odpovedali ostalim zares izbranim lastnostim človeške narave«. Kolikokrat rečemo drug drugemu: »Pogum, videl boš, da bo šlo vse dobro!« Naše besede ne spreminjajo stvari, so samo besede. Ni pa tako, ko reče Jezus: »Pogum!« On je »premagal svet«, on je imel pogum tudi za nas. Zato ne reče preprosto: Pogum! Ampak: »Pogum, jaz sem!« Na Jezusovih ustih je beseda pogum učinkovita; stori tisto, kar pomeni, dâ tisto, kar zahteva. Evangelij nam pravi, da tudi v primerih, ko – človeško rečeno – ne moremo ničesar storiti, lahko vedno zakličemo, kakor je zaklical Peter, ko se je potapljal: »Gospod, reši me!« Pa to večkrat storite ta teden!


Ervin Mozetič

Vsi štirje evangeliji poročajo o gibanju, ki se je začelo oblikovati okoli Jezusa v Galileji. Sledile so mu velike množice in Jezus jih je učil in ozdravljal. Judovskega bralca tistih dni in tudi ljudi, ki so jim poznane knjige Mojzesove postave, v vsem tem lahko prepoznajo dogodke iz davne Izraelove zgodovine.

Takrat je Mojzes začel okoli sebe zbirati množice Izraelcev, da bi jih izpeljal iz egiptovske sužnosti. Za množice dvanajstih Izraelovih plemen je bilo treba poskrbeti - predvsem je bilo za vse potrebno preskrbeti hrano in vodo. Knjige postave govorijo o kruhu iz nebes, o mani, sladkem kruhu, ki je štirideset let prehranjeval Izraelce v puščavi. Na podoben način, kot je za Izrael skrbel Mojzes, sedaj za množice skrbi Jezus.

Jezusa zanima, kje bi lahko kupili kruh za velikansko množico ljudi, ki mu je sledila. Filip mu zagotovi, da nimajo sredstev za tako velik podvig, kot je nasičenje velike množice. Filipova skrb Jezusa ne zaustavi in se ne vda v to, da ne bi bilo mogoče ničesar storiti. Filipu naroči, naj pogleda, kaj vendarle imajo na razpolago za oskrbo množice. Na voljo je pet ječmenovih hlebov in dve ribi; vse skupaj nič, bi lahko rekli. A Jezus v situaciji, ki ni prav nič obetavna, ne obupa, marveč zaupa, da bo Bog poskrbel za ljudstvo pa čeprav s čudežem. Kakor je Bog delal čudeže na priprošnjo Mojzesa, tako jih sedaj dela po posredovanju Jezusa. Kaj to pomeni? To pomeni, da je božje delovanje po Jezusu podobno delovanju Boga po Mojzesu. Kakor je Mojzes izpeljal Izraelce iz sužnosti Izraela, tako sedaj Jezus pelje svoje ljudstvo iz suženjstva teme in greha v svobodo luči božje besede. Kakor je Bog prej poskrbel za Izraela, tako bo sedaj poskrbel novo prerojeno ljudstvo duha, ki bo izšlo iz Jezusa. Simbolika dvanajstih košar kruha, spominja na število dvanajstih rodov Izraela, ki so Izšli iz Egipta. Polne košare kruha pa simbolizirajo rodove Jezusovega ljudstva, ki zaradi solidarnosti, ki jo uči Jezus ne bo lačna niti kruha niti smisla.

Zato razmisli: Kako gledaš na Jezusovo optimizem v neizhodni situaciji? Kako se ti odzivaš v situacijah, v katerih ne najdeš rešitve? Kako si se počutil, ko je bilo zate poskrbljeno, kljub temu, da ni bilo upanja? Kako ti skrbiš za tiste, ki nimajo upanja? Ali lahko razumeš, da te odlomek uči solidarnosti s tistimi, ki nimajo upanja in sredstev? Morda tudi sam nimaš sredstev, a pri vsem je ravno upanje in zaupanje v Boga temelj za rešitev prav vsakega problema.

Kako ta zgodba o pomnožitvi kruha rešuje iz suženjstva obupa? Danes smo namreč mi tista množica iz evangelija. Tudi mi želimo slediti Jezusu, ga poslušati, vstopiti v občestvo z njim v evharistiji, da bi ga tako spremljali in bi nas on spremljal. Velika množica ljudi je sledila Jezusu in ga poslušala, kajti govoril in deloval je na nek nov način. Ko se je zvečerilo, so učenci ljudi hoteli odpustiti. To je bila njihova rešitev za množico, ki se je nahajala na pustem kraju: Vsak naj poskrbi zase, odide v bližnje vasi in si najde prenočišče in hrano.

Tudi kristjani smo velikokrat v tej skušnjavi, ko se ne zavzamemo za stiske drugega, ampak ga raje odslovimo z besedami: Naj ti Bog pomaga. A Jezusov odziv gre onkraj takšne drže, s katero preseneti učence: Vi sami jim dajte jesti. Učenci ljudi na Jezusovo prošnjo posedejo po skupinah, Jezus blagoslovi pet hlebov kruha in dve ribi, razdelijo jih med množico in vsi so se nasitili. Tukaj gre za trenutek globokega občestva: množica, žejna Gospodove besede, je sedaj nahranjena z njegovim kruhom življenja. S poslušanjem Jezusove besede in hranjenjem z njegovim telesom in krvjo, množica postane skupnost, anonimnost postane občestvo. Evharistija je zato zakrament občestva, ki nas spodbuja, naj izstopimo iz individualizma, da bi skupaj živeli hojo za Jezusom in vero vanj. Zato se moramo vprašati, kako živimo evharistijo, na anonimen način ali kot resnično občestvo z Gospodom in tudi vsemi brati in sestrami.

Pomnožitev kruha izvira iz Jezusovih besed učencem: Vi sami jim dajte. Učenci razdelijo tisto malo, kar imajo. Ravno tistih nekaj hlebov in rib v Gospodovih rokah nasiti vso množico. V Cerkvi in tudi v družbi, je ključna beseda, ki se je ne smemo bati, solidarnost; dati na razpolago Bogu to, kar imamo, naše male zmožnosti, kajti samo v razdeljevanju, v podarjanju, bo naše življenje rodovitno, rodilo bo sadove. Beseda solidarnost je danes nepriljubljena pri svetnem duhu.

Danes nam Gospod ponovno razdeljuje kruh, ki je njegovo telo, on sam se podarja. In tudi mi doživljamo solidarnost Boga s človekom; solidarnost, ki se nikoli ne izčrpa; solidarnost, ki nas vedno osupne. Bog nam postane bližnji, v žrtvi križa se poniža in vstopi v temo smrti, da bi nam dal svoje življenje, ki premaga zlo, egoizem in smrt. Jezus se nam tudi danes daje v evharistiji, z nami deli isto pot, postane hrana, ki podpira naše življenje tudi v trenutkih, ko pot postane težka in ovire upočasnjujejo naše korake. V evharistiji nas Gospod spodbuja, da hodimo po njegovi poti služenja, razdeljevanja, poklanjanja. Tisto malo, kar imamo, tisto malo, kar smo, če razdelimo, bo postalo bogastvo, kajti moč Boga, ki je ljubezen, vstopa v našo revščino in jo spreminja. Naj bomo kruh drug drugemu.


Ervin Mozetič

V današnjem evangeliju slišimo, kako so hlapci prišli opozoriti gospodarja, da raste med žitom tudi ljuljka. Gospodar se ne začudi. Jasno mu je: Seme, ki ga je sejal, ni slabo, ljuljko je zasejal sovražnik. V razlagi prilike pojasni: Sovražnik je hudič. Jezus nakaže, da bo do konca sveta obstajal boj med Bogom in hudim duhom, med dobrim in zlim. Bitka je in bo. Vprašanje pa je kdo smo mi v tej bitki? Ali nismo najbolj podobni hlapcem, ko mogoče v pogovorih opozarjamo na problem družbe, pokvarjenost, nenačelnost, krivico itd. Največkrat bi radi tako kot hlapci tudi mi na hitro opravili z vsem. Razjezimo se, potem pa kot da bi si Jezusove besede razložili po svoje. Saj se ne da nič storiti. Pozabimo na oboje: na potrebo, da bi rasli in prerasli ljuljko ter na pozornost do ljuljke, ki se skriva v pšeničnem polju. In kaj od nas pričakuje Bog?

Naj namesto tarnanja nad okolico, vendar že obrodimo kakšen sad, od katerega bo tudi okolica imela več kot le jamranje, da je vse slabo in da se ne da nič storiti. Današnji evangelij torej govori o potrpežljivosti. Potrpežljivost je temelj modrosti, ki omogoča, da obdržimo samega sebe in svoja čustva v trdni oblasti. Prav tako omogoča, da dosežemo naše cilje in poleg strpnosti predstavlja eno izmed najpomembnejših odlik našega življenja, ki sploh omogoča obstoj naše družbe.

V življenju je seveda najprej potrebno razviti potrpljenje do samega sebe, če želimo biti tudi potrpežljivi do ostalih ljudi, navad in stvari, ki tvorijo naše okolje. Star slovenski pregovor pravi: "Potrpežljivost odpira železne duri". Pot za doseganje naših ciljev je lahko včasih dolga, trnova in vijugasta, prav potrpljenje prepleteno z jekleno voljo, vztrajnostjo in disciplino pa omogoča, da jih končno le dosežemo.

Skoraj ničesar ni mogoče storiti nekaj od danes na jutri. In kdor želi v življenju resnično doseči nekaj na hitro, bo slej kot prej doživel grenkobo in razočaranje. Potrpežljivost je tiha, vsakodnevna vrsta moči, ki jo včasih lahko zamenjamo s slabostjo. Vendar potrpežljivost ni speča. Biti potrpežljiv ne pomeni sprijazniti se z vsem brez pritožbe. Potrpežljivost je moč, ki nam omogoči govoriti vljudno in prijazno, namesto sarkastično in žaljivo, tudi takrat, ko smo jezni. Potrpežljivost je vztrajnost in odpoved hkrati. Vprašajmo pa se: Katere stvari ali okoliščine v nas sprožijo nepotrpežljivost? Ali naše potrpljenje preizkušajo nekateri ljudje? Ali pa se nam to zgodi zaradi dejavnikov, povezanih s časom? Kako nam je lahko v pomoč že samo to, da prepoznamo dejavnike, ki v nas sprožijo nepotrpežljivost?

Človek težko ostane potrpežljiv, kadar je pod stresom zaradi tega, ker mora opraviti preveč stvari, biti na preveč krajih in ostati v stiku s preveč ljudmi. Vzemimo si čas za to, da stkemo tesna prijateljstva. Svoj čas porabljajmo premišljeno. Zato da bi si poenostavili življenje, bi bilo morda dobro, da razmislimo o svojih vsakodnevnih dejavnostih. Na katerih področjih bi se lahko nekoliko upočasnili oziroma katerim dejavnostim bi se lahko odrekli? Svetopisemski pregovor pravi: »Vse ima svoj čas.« Imejmo stvaren pogled na življenje. Kot prvo, stvari v resničnem življenju se ne zgodijo vedno tako hitro, kakor si želimo. Sprijaznimo se z dejstvom, da čas teče s svojo hitrostjo, in ne s takšno, kakor bi si mi želeli. Temu se reče potrpežljivost.

Lahko se naučimo potrpežljivosti, če upoštevamo nasvete iz Svetega Pisma. V njem piše, da je človek, ki mu je pomembna duhovnost, lažje potrpežljiv in da tudi lažje kaže druge pomembne vrline, kot so ljubezen, veselje, mir, blagost in samoobvladanje. Sveto pismo obljublja: »Ne bodite preveč zaskrbljeni, ampak v vsem izražajte svoje želje Bogu z molitvijo, ponižno prošnjo in zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsako misel, bo po Kristusu Jezusu stražil vaše srce in um.« Če bomo preučevali Sveto pismo, bomo spoznali, kaj lahko storimo, da bi imeli manj skrbi in da bi bili bolj potrpežljivi.

Rasti, ne zgražati se. Dati sad v dobrem, ne čakati na to da pride čas, da porujemo ljuljko. Z ljuljko bo obračunal Gospod, kdo pa se bo zavzel za rast v dobrem? Naj bo to danes naša naloga! Pa veliko potrpežljivosti pri vsem tem.


Ervin Mozetič

Prilika o sejalcu nam govori, da je od nas odvisno, kaj bomo naredili iz tega, kar nam Bog podarja. Vabi nas, da pridno obračamo njegove darove. Pogosto pozabljamo, da Jezus prav tistemu, ki ne bo razvijal svojih talentov, obljublja večno pogubljenje. S peklom ne grozi predvsem za napake, ampak za opuščene priložnosti in za premajhno zavzetost pri razvijanju nas samih!

A prilika ima še drugo sliko - sejalca, ki predstavlja Boga. Tudi to je podoba, ki naj bi jo vzeli za res. Bog je strašansko radodaren. Ko seje ni preračunljiv, ne skopari s semenom. Verjame v še tako slabo zemljo, želi ji dati priložnost, naj enkrat obrodi.

Tako gleda Bog na nas. Saj pravi: Kdor ima ušesa naj posluša. Ne vpraša najprej, kdo hoče poslušati, ampak najprej pove, da priložnost vsakemu, da sliši. Potem pa pravi, če hočeš, vzemi za dobro, če nočeš pusti.

Tako se pri sv. maši daruje za vse. Ne vpraša, ali smo vsi pripravljeni. Najprej pravi: to je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. Kako nora, nepreračunljiva, velikodušna ljubezen. Bog upa do zadnjega, da bo dobra beseda, ljubeznivost, dobrota padla na rodovitno zemljo in obrodila stoteren sad. Videti možnost v drugem, nikoli obupati, vztrajno deliti dobroto – to je božja logika. To ni logika preračunljivega kapitala. To je logika božje ljubezni. Skušajmo povabilo vzeti bolj za res. To je nespamet križa. Da ne bi »ubili« Božje Besede v srcu, je potrebno biti ponižni in sposobni moliti.

Lahko gre za past, ko se kristjan polasti Božje Besede in razpolaga z njo po svojih željah. In sicer, če ni ponižen in če ne moli. Božja Beseda lahko postane naša beseda, beseda v skladu z našimi interesi, našimi ideologijami. V naši službi. Vsakdo jo lahko interpretira v skladu z lastno voljo, z lastnim interesom. Na ta način Božja Beseda postane mrtva, je zaprta, Sveti Duh je zaprt v kletko želja vsakega od nas.

Natanko to se zgodi nam, kadar nismo odprti za novost Božje Besede in kadar ji nismo pokorni. Umre lahko v naših srcih! Pa vendar je še vedno nekaj, kar daje upanje: Živa je v srcih preprostih, ponižnih, v srcu Božjega ljudstva. Tista preprosta množica, ki je hodila in še hodi za Jezusom – ker je tisto, kar je Jezus govoril, njihovim srcem dobro delo, njihova srca je ogrelo – ti ljudje se niso zmotili. Božje Besede niso uporabili za lastne interese. Poslušali so jo in si prizadevali biti nekoliko boljši.

Kaj lahko storimo mi, da ne bi ubili Božje Besede, da bi bili poslušni, da Svetega Duha ne bi zaprli v kletko. V odgovor ponujam dve preprosti stvari: To je drža tistega, ki želi poslušati Božjo Besedo: prva – ponižnost; druga – molitev. Če ne čutimo potrebe, da bi molili, se počutimo gotove, močne, počutimo se kot bogovi. Ponižnost in molitev: s ponižnostjo in molitvijo pojdimo dalje, da bi poslušali Božjo Besedo in ji bili pokorni. V Cerkvi. Ponižnost in molitev v Cerkvi. In tako ne bomo ubili, ampak zaščitili Božjo Besedo, tisto Božjo Besedo, za katero mi verjamemo, da je Božja Beseda.

Božja beseda je živa in učinkovita, razločuje čustva in misli srca. A da bi jo lahko zares sprejeli, moramo imeti tudi držo poslušnosti. Božja beseda je živa in zato prihaja in nam govori to, kar hoče povedati, in ne to, kar jaz pričakujem ali upam, da mi pove. Je svobodna beseda. Prav tako je presenečenje, kajti naš Bog je Bog presenečenj. Je novost. Evangelij je novost. Razodetje je novost. Naš Bog je Bog, ki vedno dela nove stvari in od nas zahteva poslušnost tej novosti. Lahko se vprašamo: Sem poslušen Božji besedi ali pa vedno delam tisto, kar jaz mislim, da je Božja beseda? Ali pa pustim, da Božja beseda steče skozi destilacijsko napravo in je na koncu neka druga stvar v primerjavi s tistim, kar Bog želi, da storimo? Prilagoditi se Božji besedi, da bi jo lahko sprejeli, pomeni asketsko držo. Če želim vir elektrike za neko napravo, moram včasih uporabiti adapter, ki prilagodi električno energijo za napravo. Vedno si moramo prizadevati, da se prilagodimo, da se uskladimo z novostjo Božje besede, da smo odprti za novost.

Naš Bog ni Bog navad: je Bog presenečenj. Upor, neposlušnost Božji besedi je greh vraževerja in vztrajanje pri tem, da delam to, kar hočem, in ne to, kar hoče Bog, je greh malikovalstva.

To pa nas vodi v premislek o tem, kaj je krščanska svoboda, kaj je krščanska poslušnost. Krščanska svoboda in krščanska poslušnost sta poslušnost Božji besedi. Pomeni imeti pogum, da vedno razločujem: razločujem in ne relativiziram. Vedno razločevati, kaj dela Sveti Duh v mojem srcu, kaj želi Sveti Duh v mojem srcu, kam me Sveti Duh vodi v mojem srcu. In biti poslušen. Razločevati in biti poslušen. Prosimo danes za milost poslušnosti Božji besedi, tej Besedi, ki je živa in učinkovita, ki razločuje čustva in misli srca.


Ervin Mozetič

Evangeljski odlomek 14. nedelje med letom ponuja v premislek dve temi: prvo bi lahko imenovali Jezusova hvalnica Očetu za tiste, ki bodo deležni njegovega razodetja, za preproste, male in uboge: "Slavim te, Oče..., ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim." Druga misel pa je tema jarma, ki jo spremlja povabilo: "Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen." "Mali" razumejo evangelij ne zato, ker so nevedni, ampak zato, ker so ponižni. "Modrim" in "razumnim" pa ostaja skrit ne zato, ker so učeni, ampak zato, ker so prevzetni.

V družbi danes, na žalost, krotkost in ponižnost nista preveč cenjeni kreposti. Mnogokrat sta celo prezirani in ljudi, ki tako živijo, imajo za ljudi brez hrbtenice, nikoli odrasle, nesposobne postaviti se za svoje pravice ali se zanje boriti. Mnogo bolj cenjeno je uveljavljanje lastnih pravic; prenašamo nasilje, ki ga je toliko po naših mestih in ulicah, celo v šolah in na športnih prireditvah. Vse prepogosto beremo ali slišimo o zlorabljenih ženskah in otrocih, o uničevanju življenja, o nasilju v družinah, in podobnem. Se kdaj vprašamo, ali ni tako tudi zato, ker se svet vedno manj meni za Jezusov nauk? Ali zato, ker kristjani nismo to, kar bi morali biti? Kaj pomeni biti ponižen in krotak? Ponižnost je krepost, ki nam pomaga, da na sebe gledamo tako, kakršni smo v resnici: z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Ponižnost je priznanje resničnosti. Ponižnost ni v tem, da zanikamo svoje talente ali dobre lastnosti, ali da se delamo, da nismo tako sposobni kot drugi, da bi nas pohvalili.

Prav ponižnost je mati številnih kreposti, kot so: poštenost, skromnost, potrpežljivost, hvaležnost, poslušnost, spoštovanje in strpnost. Sad ponižnosti je mir srca, odprtost, veselje. Pa naj ponazorim pravo ponižnost še z zgodbo.

Manjša šola se je bojevala za finančno preživetje. Stavba je bila v slabem stanju. Učitelji in drugi zaposleni pa so bili slabo plačani. Nekega dne je neki premožen človek obiskal to šolo in vprašal delavca, ki je čistil tla: »Kdaj bi se lahko srečal z ravnateljem?« »Od poldne naprej ga lahko dobite v njegovi pisarni,« mu je odgovoril čistilec.

Ko je obiskovalec ob tisti uri stopil v pisarno, je v ravnatelju prepoznal čistilca, čeprav je bil sedaj drugače oblečen. Čez nekaj dni je ravnatelj prejel ček s precej visoko vsoto. To, da je ravnatelj v duhu služenja opravljal tako preprosto delo, je premožneža tako pretreslo, da je sklenil nameniti šoli lep dar.

Jezus preprosto pravi: "učite se od mene!" Zelo bi morali biti hvaležni, da imamo Boga, ki ne zahteva od nas nemogočega; ki ne zahteva nekaj, česar ni poprej sam storil, ko je živel na zemlji. Pokazal nam je torej pot: sedaj je na nas, da svoje življenje oblikujemo po njegovem in svojo ljubezen po njegovi. Ob tem pa moramo biti prepričani o njegovi vedno prisotni pomoči in milosti ter se zavedati, da bomo nekoč pri njem srečni v nebesih in to vso večnost. Če smo torej povezani z njim, je naš jarem prijeten, naše breme lahko in Jezusov blagor preprostih je tudi naš blagor.

Cerkev na Slovenskem danes obhaja Izseljensko nedeljo ali Dan Slovencev po svetu, posvečeno vsem našim rojakom, ki živijo raztreseni po skoraj vseh deželah sveta. Naša prošnja zanje danes je, da bi ostali vedno zvesti Bogu in svoji domovini, ne glede na to, kam jih je vodila njihova življenjska pot. Morda je bila včasih zelo kruta, krivična - morda je bila taka predvsem tista, ki jih je za stalno prisilila v tujino, proč od naroda, doma in domovine.

Radi pravimo, da so naši rojaki na tujem kakor most med različnimi kulturami in naš ponos. Svet, ki postaja vse bolj ena sama velika družina narodov in ljudstev, zahteva po eni strani odprt in spoštljiv odnos do drugih, po drugi strani pa še večjo zvestobo lastnemu narodu, kulturi in vrednotam, iz katerih se narod in kultura hranita in iz njih živita. Ohraniti pristno slovensko, kar v tujini hrani predvsem človekovo srce, tam pa znati sprejemati drugačnost, tuje izkušnje, širino in bogastvo nove kulture kot pogoj za življenje v novem kraju, je velik izziv. Za vse, ki so morali zapustiti domovino, pa tudi za tiste, ki so se za to odločili prostovoljno, naj bo izseljenska nedelja bogat trenutek vračanja k dediščini, ki so jo ponesli s seboj na tuje. Za njihove svojce, domače in znance pa je lahko nova spodbuda za ohranjanje vezi in vzdrževanje stikov z njimi, da se ne čutijo pozabljene od doma in domovine. Svoj dolg do njih izpolnjujeta tudi Cerkev in država, vsaka s svojimi obveznostmi. Morda se ob tej nedelji spomnimo tudi na to, da je končno naša prava domovina v nebesih, kjer ne bomo več obhajali izseljenske nedelje, saj bomo spet doma, pri Očetu.


Ervin Mozetič

Obhajamo praznik apostolskih prvakov. Pogosto slišimo govoriti tudi, da sta ta dva apostola temelj Cerkve, saj sta vsak na svoj način s svojim oznanjevanjem polagala temelje poznejši rasti Kristusovega kraljestva, prvi predvsem med Judi v Jeruzalemu in v Rimu, drugi pa med pogani v takratnem rimskem cesarstvu, predvsem na vzhodni obali Sredozemskega morja. Posebna čast jima gre zato, ker ju je Jezus sam, zopet vsakega na svoj način, pa vendar s posebno pozornostjo in ljubeznijo, izbral za to službo, ki sta jo vršila za ceno velikih žrtev in nazadnje dokončala z žrtvovanjem svojega življenja. Ko vidimo predanost in notranji ogenj, s katerim sta se Peter in Pavel vrgla v delo za rast Cerkve, začutimo tudi sami veselje nad tem, da pripadamo isti Cerkvi in da smo dediči tako požrtvovalnih neposrednih Jezusovih učencev. Kot vemo, nam Sveto pismo nič ne prikriva napak in nepopolnosti, ki sta jih ta dva imela.

Velika skrivnost ostaja za nas, da je Jezus že od vsega začetka izbral Petra za voditelja skupinice njegovih učencev in računal z njim kot svojim naslednikom na zemlji, čeprav je bil Peter od vsega začetka nezanesljiv in vihrav, nazadnje pa je Jezusa iz strahu pred drugimi celo zatajil. Prav tako je za nas nerazložljiva skrivnost, kako to, da se je Jezus na tako dramatičen način razodel in neločljivo spoprijateljil s takrat največjim sovražnikom prvih krščanskih skupnosti ter mu zaupal odgovorno nalogo, zasejati seme Božje besede po vsem tedaj znanem kulturnem svetu. Kot nam je poznano iz Božje besede, sta to Jezusovo velikodušnost pozneje znala ceniti in mu vračala s prav tako predanim zaupanjem.

Zato je tudi za nas današnji praznik priložnost za veselje, da je Jezus tudi nas izbral za svoje učence in nam kljub našim slabostim, ki jih vsak sam najbolje pozna, veliko zaupal. Predvsem je za nas največja čast v tem, da pripadamo Cerkvi kot izvoljenemu Božjemu ljudstvu. Tudi današnja Cerkev se vedno znova pokaže kot grešna in nepopolna.

Danes je praznik, ki je velik praznik za vesoljno Cerkev, saj vse Božje ljudstvo prav sv. Petru in Pavlu dolguje dar vere. Peter je namreč prvi izpovedal, da je Jezus, Kristus, Božji Sin, Pavel pa je to oznanilo razširil po takratnem grško rimskem svetu. Po Božji previdnosti sta oba prišla v Rim in za vero prelila svojo kri. Zaradi tega je Cerkev v Rimu takoj in spontano postala oporna točka za vse Cerkve, razširjene po vsem svetu, ne zaradi moči imperija, temveč v moči mučeništva, zaradi pričevanja za Kristusa. Dejansko je vedno in samo Kristusova ljubezen, ki poraja vero in ki daje, da gre Cerkev naprej. To velja tudi za Petra. Ko je namreč izpovedal svojo vero v Kristusa, tega ni storil zaradi svojih človeških sposobnosti, temveč zato, ker ga je osvojila milost, ki jo je Jezus izžareval; ker ga je osvojila ljubezen, ki jo je čutil v njegovih besedah ter videl v njegovih dejanjih. Jezus je bil, poosebljena Božja ljubezen.

Isto, čeprav na drugačen način, se je zgodilo tudi Pavlu. Pavel je bil od svoje mladosti sovražen do kristjanov. Ko pa ga je Kristus poklical na poti v Damask, se je njegovo življenje povsem spremenilo. Razumel je, da Kristus ni mrtev, temveč živ, razumel pa je tudi to, da ga ljubi, čeprav je bil njegov sovražnik. To je, izkušnja usmiljenja, Božjega odpuščanja v Jezusu Kristusu. To je vesela novica, evangelij, ki sta ga Peter in Pavel okusila na sebi in za katerega sta dala življenje. Usmiljenje, odpuščanje; Gospod nam vedno odpušča. Gospod ima usmiljenje, je usmiljen, ima usmiljeno srce, ki nas vedno čaka.

Neizmerno veselje je verovati v Boga, ki je ves ljubezen, ves milost. To je vera, ki sta jo Peter in Pavel prejela od Kristusa ter jo naprej posredovala Cerkvi. Skupaj se zahvalimo Gospodu za ti dve slavni priči ter se pustimo osvojiti Kristusu in njegovem usmiljenju.

Prosimo sveta apostola Petra in Pavla, da bi bili sposobni tako kot on dva podeliti izkušnjo vere v Jezusa.

Prosimo ju, da ne bi nikoli zatajili svoje Cerkve. Saj, zatajiti Cerkev je kakor zatajiti lastno mater, kajti Cerkev nas je v krstu rodila in nas hrani z zakramenti in z besedo. Sv. Ciprijan je rekel: »Ne more imeti Boga za očeta, kdor nima Cerkve za mater.« Prišel bo trenutek, ko bo edina stvar, ki nam bo lahko dala gotovost, prav občutek, da smo del Cerkve. Sv. Terezija Avilska, ki so jo ob smrtni uri napadali demoni in hude skušnjave, je našla tolažbo in gotovost v besedah, ki si jih je ponavljala: »Sem hči Cerkve!« Tudi mi se naučimo z Jezusom reči: »Moja Cerkev!« To bi bil lep sad praznika sv. apostolov Petra in Pavla.


Ervin Mozetič

Današnji evangelij govori o strahu. Ne smemo se bati problemov. Jezus sam je dejal svojim učencem: »Jaz sem, ne bojte se, jaz sem!« V težavah življenja, v problemih, kadar se lotevamo česa novega, povsod je Gospod z nami. Seveda se lahko zmotimo, a on je vedno ob nas in nam govori: »Zmotil si se, vrni se na pravo pot. Ne bojmo se. Ne bojmo se ljubezni, ljubezni Boga, našega Očeta. Ne bojmo se. Ne bojmo se prejeti Jezusove milosti, ne bojmo se svoje svobode, ki nam je dana po Jezusovi milosti. Ne bojmo se milosti, ne bojmo se iti ven iz nas samih, ne bojmo se iti ven iz naših krščanskih skupnosti, da bi šli po¬iskat devetindevetdeset ovčic, ki jih ni doma. In da bi z njimi začeli dialog, jim povedali, kaj mislimo, jim pokazali našo ljubezen, ki je ljubezen Boga.

Razločevati pa moramo med bivanjskim strahom in strahom božjim, ki je še kako potreben v našem življenju. Strah božji ne pomeni imeti strahu pred Bogom. Dobro vemo, da je Bog Oče, ki nas ljubi in želi naše zveličanje; vedno nam odpušča! Zato nimamo razloga za strah pred Njim. Strah božji je dar Svetega Duha, ki nas spominja, kako majhni smo pred Bogom in njegovo ljubeznijo, in da je naše dobro v izročitvi v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Strah Božji jeizročitev dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad.

Ko Sveti Duh začne bivati v našem srcu, nam vliva tolažbo in mir. Z njegovo pomočjo se čutimo takšni kot smo: majhni. Z držo tistega, ki vse svoje skrbi in pričakovanja polaga v Boga in se čuti ovit in podpiran z njegovo toplino in močjo, tako kot otrok ob svojem očku. K temu nas usmerja Sveti Duha, da se čutimo kot otroci v objemu svojega očeta. V tem smislu lažje razumemo, kako strah božji v nas prevzame obliko poslušnosti, hvaležnosti in slavljenja, napolnjuje naše srce z upanjem. Velikokrat nam namreč ne uspe doumeti Božjega načrta in zavemo se, da si sami ne moremo zagotoviti sreče in večnega življenja. Ravno v izkušnji svojih omejitev in uboštva nas Sveti duh tolaži in nam pomaga razumeti, kako je edina pomembna stvar to, da Jezusu pustimo, da nas vodi v Očetov objem.

Strah božji nam pomaga, da se zavedamo, da vse prihaja od milosti ter da je naša prava moč samo v hoji za Gospodom Jezusom in v tem, da Očetu pustimo izliti na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. »Odpreti srce, da bosta dobrota in usmiljenje Boga prišla k nam. Sveti Duh s tem darom odpira naša srca, da lahko k nam pridejo Očetovo odpuščanje, usmiljenje, dobrota, ljubkovanje. Kajti mi smo neskončno ljubljeni otroci.

Ko smo prežeti s strahom božjim, smo usmerjeni v sledenje Gospodu s ponižnostjo, poslušnostjo in pokorščino. A ne z držo predaje in pasivnosti, ampak s čudenjem in veseljem; veseljem otroka, ki vidi, kako mu Oče streže in ga ljubi. »Strah božji torej iz nas ne naredi boječe in popustljive kristjane, ampak daje pogum in moč. »Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo pokorni Gospodu iz strahu, ampak ker jih je ganila in osvojila njegova ljubezen. Biti osvojen z Božjo ljubeznijo. Pustiti se osvojiti tej ljubezni očka, ki nas zelo ljubi, ljubi nas z vsem svojim srcem.

Strah božji je tudi »alarm« pred vztrajanjem v grehu. Ko oseba živi v slabem, preklinja Boga, ko izkorišča druge in jih tiranizira, ko živi samo za denar, nečimrnost, oblast ali ponos, takrat strah božji povzroči alarm, preplah. Z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom in nečimrnostjo ne boš srečen. Nihče ne bo odnesel s sabo na drugo stran ne denarja ne oblasti ne ponosa, ničesar. Odnesemo lahko samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, gotovosti, ki smo jih z ljubeznijo sprejeli od Boga. Odnesemo lahko samo tisto, kar smo storili za druge. Zato svojega upanja ne polagajmo v denar, ponos, moč, saj nam te stvari ničesar ne obljubljajo.

Prosimo Gospoda milosti, da bi sprejeli dar strahu božjega in skupaj z vsemi priznali, da je Bog naš Oče, naš očka.


Ervin Mozetič

»Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi!«

To je pozdrav, ki ga sv. Pavel v drugem berilu na praznik Sv. Trojice namenja kristjanom v Korintu. Gre za trojiški pozdrav; v njem so dejansko omenjene tri Božje osebe: Oče (Bog), Sin (Jezus Kristus) in Sveti Duh.

Vse krščansko življenje se odvija v znamenju in navzočnosti Trojice. Ob zarji življenja smo bili krščeni »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«, in ob koncu, v upanju na milost, da bomo umrli kot kristjani, bodo ob naši bolniški postelji molili z besedami: »Odidi, krščanska duša, s tega sveta v imenu Očeta, ki te je ustvaril, Sina, ki te je odrešil in Svetega Duha, ki te je posvetil.«

Med tema dvema skrajnima trenutkoma so uvrščeni drugi t.i. »prehodni« trenutki, ki so za kristjane vsi zaznamovani s klicanjem Trojice. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha se novoporočenca združita v zakonu in si izmenjata prstana, v imenu Trojice so po škofovih rokah posvečeni duhovniki. Nekoč so v imenu Trojice začeli z delom kmetje, izrekali razsodbe, skratka vsak pomemben družben ali verski dogodek je bil povezan z imenom Svete Trojice.

Sveta Trojica je naročje, v katerem smo bili spočeti, kajti Bog nas je izbral pred stvarjenjem sveta, da bi bili njegovi otroci, upodobljeni po njegovem Sinu (prim. Ef 1,4) in je tudi pristanišče, kamor vsi plujemo; je »ocean miru«, iz katerega se vse poraja in v katerega se vse ponovno steka.

Ne bo torej držalo, da je Trojica oddaljena skrivnost, nepomembna za vsakdanje življenje. Nasprotno, to so tri osebe, ki so nam v življenju »najbližje«: torej niso zunaj nas, kot so to naše najbolj ljubljene osebe: recimo žena ali mož, ampak so v nas. One »prebivajo v nas« (Jn 14,23), mi smo njihov »tempelj«. Zakaj kristjani verujemo v Trojico? Ali ni že dovolj težko verovati, da Bog je in sedaj dodajamo še, da je »eden in troedin«? Danes so nekateri, ki bi brez težav pustili ob strani Trojico tudi zato, da bi se tako lažje pogovarjali z Judi in muslimani, ki izpovedujejo vero v Boga, ki je strogo eden.

Odgovor je naslednji: kristjani verujemo, da je Bog troedini, ker verujemo, da je Bog ljubezen. Razodetje Boga ljubezni, ki ga je prinesel Jezus, nas je napotilo k priznanju Trojice. To ni človeška iznajdba. Če mi boste pozorno sledili, vam ne bom ravno razložil, v čem je Sveta Trojica (tega razumsko ni mogoče razložiti, ker le-ta ni sad človeškega razuma), a verjamem, da vam bom vsaj pomagal razumeti, kako naravno je, da je krščanski Bog eden in troedin. Kako drugače sploh ne bi moglo biti.

Bog je ljubezen, pravi Sveto pismo. Če je torej ljubezen, je jasno, da mora nekoga ljubiti. Ljubezen v prazno, ki ni usmerjena v nikogar, ne more obstajati. Zato se torej sprašujemo: koga ljubi Bog, da ga lahko opišemo kot ljubezen? Prvi odgovor bi lahko bil: ljubi ljudi. Toda vsi vemo, da ljudje obstajajo le nekaj milijonov let in ne več. Koga je pred tem ljubil Bog, ko pa je ljubezen? Bog ni začel biti ljubezen v nekem določenem trenutku časa, kajti Bog se ne more spreminjati. Drugi odgovor: pred tem je ljubil vesolje, vsemirje. Toda vsemirje obstaja nekaj milijard let. In koga je prej ljubil Bog, da ga lahko opišemo kot ljubezen? Ne moremo reči: ljubil je samega sebe, kajti ljubiti samega sebe ni ljubezen, ampak samoljubje, psihologi bi rekli narcisizem.

In glejte odgovor krščanskega razodetja, ki ga je Cerkev zbrala in razložila. Bog je ljubezen v samem sebi, pred časom, kajti od vedno ima v sebi Sina, Besedo, ki ga ljubi z neskončno ljubeznijo, t.j. v Svetem Duhu. V vsaki ljubezni so vedno tri resničnosti ali osebe: nekdo, ki ljubi, nekdo, ki je ljubljen in ljubezen, ki ju povezuje. Krščanski Bog je eden in troedin, ker je občestvo ljubezni. V ljubezni se med seboj spravita edinost in raznolikost; ljubezen ustvarja edinost v različnosti: edinost namenov, misli, hotenja; različnost oseb, značilnosti in v človeškem svetu tudi spolov.

Teologija je uporabljala izraz narava, da bi označila v Bogu edinost, in izraz oseba, da bi označila razliko. Zato pravimo, da je naš Bog en sam Bog v treh osebah. Krščanski nauk o Trojici ni korak nazaj, kompromis med enoboštvom in mnogoboštvom. Je prav nasprotno: korak naprej, ki ga je le Bog sam lahko izvršil v človeškem razumu. Med drugim nam osvetli globoko nasprotje modernega ateizma. Karl Marx in v glavnem vsi moderni ateisti menijo, da Bog ni nič drugega, kakor projekcija človeka. Ni Bog, ki bi ustvaril človeka po svoji podobi, ampak naj bi človek ustvaril Boga po svoji podobi. Z drugimi besedami, za izrazom Bog naj ne bi bilo nič drugega, kakor človekova ideja o samem sebi, kakor nekdo, ki odsev svoje podobe v potoku zamenja za drugo osebo.

Vse to bi bilo lahko resnično v primerjavi z drugimi bogovi, ne pa s krščanskim Bogom. Kakšno potrebo bi mogel imeti človek, da bi samega sebe razklal v tri osebe: Očeta, Sina in Svetega Duha, če Bog ni nič drugega, kakor človekova projekcija samega sebe? Nauk o Sveti Trojici je sama po sebi najboljša protiutež modernemu ateizmu.

Ali se vam je to, kar sem rekel, zdelo pretežko? Morda niste veliko razumeli? Rekel bi: ne vznemirjajte se. Ko stojimo na obali jezera ali pa na morski obali in bi hoteli vedeti, kaj je na drugi strani, ni najpomembnejše izostriti vid in skušati videti drugo obzorje, ampak je potrebno stopiti na barko, ki nas popelje na drugo stran. V odnosu do Svete Trojice ni najpomembnejše razglabljanje o skrivnosti, ampak ostati v veri Cerkve, ki je barka, ki nas pelje k Trojici.

Trojica je model vsake človeške skupnosti, od najpreprostejše in prvinske, ki je družina, vse do vesoljne Cerkve. Vidimo lahko, kaj vse se lahko družina nauči od trojiškega modela. Če pozorno beremo Novo zavezo, kjer se je Trojica razodela, opazimo neke vrste pravilo. Nobena od treh Božjih oseb ne govori o sebi, ampak govori o drugi, ne priteguje pozornosti nase, ampak na drugega. Vsakokrat, ko Bog Oče spregovori v evangeliju, vedno nekaj razodeva o Sinu: »Ta je moj ljubljeni Sin. Poslušajte ga!«; ali pa: »Poveličal sem ga in ga bom še poveličal.« Jezus tudi ne dela drugega, kakor da govori o Očetu. Ko Sveti Duh pride v srce vernega človeka, ne začenja razglašati svojega imena. Njegovo ime v hebrejščini se glasi Ruach. Toda on nas ne uči reči: Ruach! Marveč nas uči izgovarjati Aba!, kar je ime za Očeta in izgovarjati Maranatha, kar je neposredno klicanje Kristusa in pomeni: »Pridi, Gospod!«

Poskušajte pomisliti, kaj bi povzročil ta slog, če bi ga prenesli v družinsko življenje: oče, ki ga ne skrbi pretirano, kako bo uveljavil svojo avtoriteto, ampak želi bolj uveljaviti mamino. Mama, ki skuša otroka naučiti izgovarjati besedico ata, še preden bi ga učila izgovarjati besedo mama. To je zakon ljubezni! Marija dokazuje, da je ta zakon v polnosti ponotranjila. Ko se po najdenju v templju obrne nanj, mu reče: »Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« Stisko moža postavi pred svojo. »Tvoj oče in jaz,« ne »Jaz in tvoj oče.«

To se zdi povsem zanemarljivo, toda koliko stvari bi se spremenilo, če bi posnemali ta slog v naših družinah in naših skupnostih! Le-te bi zares postale odsev Svete Trojice na zemlji, kraji, kjer bi bila ljubezen tisti zakon, ki vse ureja. To bi bila mala nebesa na zemlji. Na začetku sem rekel, da nas Sveta Trojica spremlja skozi ves tek življenja. Obstaja majhno znamenje, ki nas spominja na to navzočnost in nam pomaga, da vstopamo v stik z njo in to je znamenje križa. Prav v kretnji, ko se zaznamujemo z znamenjem križa, se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti, medtem ko z besedami, ki jih izgovarjamo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«, oznanjamo Sveto Trojico. Ponovno moramo odkriti lepoto in učinkovitost tega preprostega znamenja. Vsakokrat, ko se v miru in spoštljivo – ne pa površno in na pol, kakor da bi se skoraj sramovali – pokrižamo, se izročamo Sveti Trojici, kličemo nase njeno varstvo proti notranjim in zunanjim sovražnikom in poživljamo našo vero. Čudeži so se dogajali po preprostem znamenju križa.

Kako lepo je videti očeta ali mamo, ki uči svojega otroka, kako naj se pokriža. To znamenje jih bo varovalo tudi tam, kjer jih onadva osebno ne bosta mogla varovati med tisoč nevarnostmi, ki ogrožajo življenje otrok sredi današnjega sveta. Kdor želi, se lahko ob koncu skupaj z menoj pobožno pokriža: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.«


Ervin Mozetič

Vsakemu od nas se je že primerilo, da je videl naslednji prizor: avto v okvari, v njem je voznik, zadaj pa eden ali dva s težavo porivata avto, da bi dobil toliko hitrosti, da bi vžgal …, pa nič. Za nekaj časa se ustavijo, si obrišejo pot in znova začno porivati avto … Potem pa naenkrat zaslišimo hrup in motor začne delovati, avto spelje in tisti, ki so ga porivali, se z olajšanjem oddahnejo.

To je podoba tega, kar se dogaja v krščanskem življenju. S težavo rinemo naprej, a brez velikega napredovanja. Pomislim, da imamo na razpolago izjemno močan motor – »moč od zgoraj« –, ki samo čaka, da ga spravimo v tek. Današnji binkoštni praznik nam bi moral pomagati odkriti ta motor in kako ga spraviti v tek.

Današnje bogoslužje je ena sama molitev, ki jo Cerkev skupaj z Jezusom dviga k Očetu, da bi obnovil izlitje Svetega Duha… Cerkev tudi danes, kakor ob svojem rojstvu, skupaj z Marijo kliče: Pridi Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni'.

Tri besede so povezane z delovanjem Svetega Duha. Prva je novost.

Novosti se vedno malo bojimo, saj se počutimo bolj varne, če imamo vse pod kontrolo, če smo mi, ki ustvarjamo... Podobno je tudi z Bogom. Pogosto hodimo za njim, ga sprejmemo, a le do neke mere... Novost, ki jo Bog prinaša v naše življenje, je to, kar nas resnično uresničuje, to kar nam daje resnično veselje, vedrino, saj nas Bog ljubi in nam hoče samo dobro… Vprašajmo se: smo odprti Božjim presenečenjem? Ali pa se zaradi strahu zapremo novosti Svetega Duha? Imamo pogum, iti po novih poteh, ki nam jih Božja novost ponuja ali pa se jih branimo in se zapiramo v zakrnele strukture, ki so izgubile sposobnost sprejemanja?...

Druga beseda in misel je karizma. Sveti Duh prinaša različne karizme.

Na prvi pogled se zdi, da Sveti Duh v Cerkvi ustvarja nered, saj prinaša različnost karizem, darov. Vendar pa je pod njegovim delovanjem vse to veliko bogastvo, saj je Sveti Duh, Duh edinosti, kar nikakor ne pomeni uniformiranosti, ampak vse vodi k skladnosti (harmoniji)… seveda pod pogojem, če se mu pustimo voditi, saj v primeru, ko hočemo isti učinek sami, hitro zapademo ali v spore in razdeljenost ali pa v uniformiranost. Če pa se pustimo voditi Svetemu Duhu, bogastvo karizem, raznolikost in različnost nikoli ne vodijo v spor, saj nas On spodbuja živeti različnost v občestvu s Cerkvijo. Hoditi skupaj v Cerkvi pod vodstvom pastirjev, je znamenje Svetega Duha. Cerkvenost je temeljna značilnost vsakega kristjana, skupnosti, gibanja. Zato se vprašajmo, sem odprt za skladnost Svetega Duha in tako preraščam vsak ekskluzivizem? Se Mu pustim voditi tako, da živim v Cerkvi in s Cerkvijo?...

Tretja beseda in misel pa govori o poslanstvu. Sveti Duh nas pošilja. Antični teologi so rekli: duša je neke vrste jadrnica, Sveti Duh je veter, ki piha v jadro, da pluje. Sunki, moč vetra pa so darovi Svetega Duha. Brez njegove spodbude, brez njegove milosti, ne moremo iti naprej... Sveti Duh je namreč duša poslanstva... daje nam pogum, da gremo na poti sveta, da tja prinašamo evangelij. Sveti Duh nam odpira obzorja in nas vodi na bivanjska obrobja zato, da bi oznanjali življenje po Jezusu Kristusu. Vprašajmo se ali imamo težnjo zapirati se vase, v skupino ali pa pustimo, da nas Sveti Duh odpre za poslanstvo?«

Naloga nas kristjanov je, da 'odpremo vrata, se podamo v svet ter oznanjujemo in pričujemo lepo življenje po evangeliju, in da povsod prinašamo radost vere in srečanja s Kristusom'. Kar se je pred dva tisoč leti zgodilo v Jeruzalemu, ni nekakšen oddaljen dogodek, pač pa mora za vsakogar postati živa izkušnja.

Na binkošti se priporočimo Svetemu Duhu, naj nas varuje na poti naše vere. Prosimo ga, naj ves čas omogoča medsebojno sporazumevanje in nas ohranja v občestvu.

Tako bo po Svetem Duhu vsem pot do Jezusa Kristusa še bolj na široko odprta!

Prosimo za milost otipljivega oznanjevanja Kristusa.


Ervin Mozetič

Razmišljajmo danes o današnjem drugem berilu, ko pravi apostol Peter: Bodite vsakomur pripravljeni povedati razlog svojega upanja. Zato se kar vprašajmo: V čem je smisel, da smo kristjani? Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, se moramo najprej vprašati, v čem je smisel česar koli. Ali naše življenje oblikuje nek višji cilj, ki mu daje pomen, ali ne? Krščanstvo je bodisi poskus, da odgovorimo na to najbolj temeljno vprašanje, ali pa ni nič. In to je vprašanje, ki v današnjem času bega mnoge ljudi. Ali smo kam namenjeni? Ali smo usmerjeni proti nekemu končnemu cilju? In če nismo, v čem je potem smisel česar koli, celo tega, da zjutraj vstanemo iz postelje? Gre za vprašanje, ali si drznemo upati ali ne, ali upamo stopiti na pot, biti življenjski romarji, avanturisti?

Ironija je, da naši otroci odraščajo z obširnejšim pojmovanjem časa kot katera koli druga generacija. Vsak otrok ve, da živimo med velikim pokom in veliko zmrzaljo, ko se bo celoten svet ohladil. Številni otroci na zahodu vedo več o dinozavrih kot o kravah in ovcah.

To je torej morebiti čudovit trenutek za krščanstvo. Če bomo zmogli poiskati način, kako živeti in deliti naše krščansko upanje, potem bomo ponudili nekaj, po čemer žeja ves svet. Upanje naših krščanskih prednikov je bilo zaščiteno z optimizmom celotne družbe. Zdaj lahko ponudimo nekaj zelo posebnega in redkega, namreč upanje, ki se ne opira na posvetne pohodne palice, ampak je novo, sveže in zaželeno. Kako naj to ponudimo? Naše Cerkve pogosto same občutijo nekakšno krizo brezupa. Opažamo lahko vedno manjše število ljudi v cerkvah, izgubljanje živcev, notranje razdelitve. Glavne Cerkve v Evropi so same izgubile pogum. Koliko upanja je torej še ostalo?

Lani sem prvič obiskal Auschwitz. Tam sem videl velikanski zemljevid, na katerem so vrisane železniške poti, ki iz vse Evrope vodijo v koncentracijsko taborišče. Tiri se zaključijo v plinskih celicah. Dobesedno pomenijo konec poti. Vse tisto načrtovanje in risanje zemljevidov za prihodnost se je končalo v obupu in z milijoni mrtvih. Rabin Hugo Gryn opisuje, kako je bil vhod v Auschwitz, ko ga je obiskal sam, posejan z odvrženimi tefilini, judovskimi molitvenimi jermeni v škatlicah, ki vsebujejo zvitke, popisane z besedami iz Tore. Te jermene s škatlicami judje uporabljajo pri vsakodnevni molitvi. To je bil znak, da tu v taborišču molitev ni imela več nikakršnega smisla. Auschwitz je sam postal neke vrste romarski kraj. Mladi, v črnino oblečeni ljudje, v menjajočem se ritmu izgovarjajo imena vseh tistih, ki so tam umrli, kot da bi prepevali psalme. To je romanje, ki našim upom postavlja največji izziv.

Ravno Auschwitz in podobni kraji nas svarijo, da moramo biti oprezni do tistih, ki so si zamislili popoln načrt in silijo vse, naj se zgledujejo po njem. In prav ta popoln načrt je največja grožnja človeštvu in človeku kot takemu v njegovem iskanju svobode? Ali je sploh še kje prostor za presenečenja, za svobodo bivanja, ki odpira neskončne možnosti? Popoln načrt je uničenje človekove svobode!

Krščanstvo ne ponuja zemljevida, lahko pa pove svojo zgodbo in ne sme in ne more govoriti o nekem popolnem načrtu in pri tem zaiti v aroganco in poceni moraliziranje. Jedro naše zgodbe so trije dnevi (velikonočna skrivnost), ki nas popeljejo od zadnje večerje do praznega groba. Vendar je bila zadnja večerja tudi trenutek, ko se je učencem zazdelo, da so izgubili zgodbo, ki bi jo lahko pripovedovali o prihodnosti. Ali kot sta učenca na poti v Emavs priznala Jezusu: »Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael« (Lk 24,21). Kakršno koli zgodbo so že pripovedovali, tistega večera se je sesula.

Vaclav Havel, dramatik in nekdanji predsednik Republike Češke, je upanje definiral takole: »Upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, ampak prepričanje, da je nekaj smiselno, ne glede na to, kako se izide«. To je prepričanje, da ima vse, za kar živimo, sreča in žalost, zmaga in poraz, na koncu nek smisel.

Upati ne pomeni zgolj staviti, da je dobrota močnejša od zla. Ni zgolj naše zaupanje, da bo Bog imel zadnjo besedo, kot kakšen junak na Zahodu, ki v zadnjem trenutku prigalopira in nas reši. S tem znamenjem Jezus sprejema resnično temačno dejanje, umor Božjega sina, in z njegovo pomočjo to dejanje obrodi sadove. Ko je papež Janez Pavel II. obiskal Jeruzalem, je bilo po besedah rabina Jonathana Sachsa precej Izraelcev v dvomu. Kaj se s tem obiskom lahko spremeni? Še več besed. Papež pa je položaj spremenil, ko je obiskal zid objokovanja in se tiho pomešal med jude, ki so žalovali za podrtim templjem. Z njimi je delil obup. Ganjeni so bili »ob pogledu na krhkega, osamljenega človeka, ki je stal ob zidu, nekdanjem templju, in s seboj nosil težo stoletij odtujitve, odločen, da se pokesa preteklosti in zariše novo pot v prihodnost«. Znamenja, ki govorijo, delujejo.

Na Zahodu se Cerkev sooča s svojo lastno izdajo, ki jo mora sprejeti. Spolne zlorabe, ki jih zagreši majhen odstotek duhovnikov. Številni cerkveni voditelji so očitno upali, da se bodo nekega jutra prebudili in ugotovili, da je nočne more konec in da lahko mirno nadaljujejo s svojim delom. Vendar moramo drzno upati, da se tudi s to bolečino lahko soočimo z jasnostjo in upanjem. Prav tam se moramo zdaj zbrati vsi, kot bratje in sestre v Kristusu, in se potruditi, da bi z njimi delili njihovo bolečino, temo in brezup. Morda bomo skupaj z njimi odkrili novo, živahno upanje. Če pa zbežimo, bo trenutek jalov, kot da bi se bil Jezus skušal odplaziti skozi zadnja vrata, namesto da bi se soočil s temno nočjo izdajstva.

Človek kot tak hrepeni po večnosti. Vendar večnost ni tisto, kar se bo zgodilo ob koncu časov, ko bomo že umrli. Začenja se zdaj, kadar koli si z Gospodom delimo življenje. Začne se vsakokrat, ko sovraštvo premagamo z ljubeznijo. Zdajšnje generacije dejansko ne živijo v sedanjem trenutku, ampak za to, kar se ima vsak hip zgoditi, za zadoščenje, ki jim bo vsak trenutek dano, za trenuten nakup, za nekaj, kar bodo s slastjo použili. Hrepenimo po zaključku. Upanje pomeni, da si drznemo dopustiti Božji večnosti prodreti skozi oblake ta trenutek. Upati pomeni živeti v sedanjem trenutku, v katerem se lahko zgodi kar koli. Ali kot je zapisal mojster Eckhart, dominikanec iz štirinajstega stoletja: »Kaj je današnji dan? Današnji dan je večnost.«

Leta 1966 sta papež Pavel VI. in anglikanski nadškof Michael Ramsey skupaj obhajala ekumensko bogoslužje v baziliki svetega Pavla zunaj obzidja v Rimu. Podpisala sta skupno izjavo, ki je potrjevala njuno željo po edinosti. Nato je papež nadškofa potegnil na stran, da bi mu pokazal nekaj fresk. Nenadoma je Ramseya prosil, naj si sname škofovski prstan. Ramsey je bil globoko začuden, vendar je to naposled tudi storil. Papež mu je na prst nataknil svoj prstan, ki ga je nosil kot milanski nadškof. Ramsey je bruhnil v jok in prstan nosil do konca svojega življenja.

Če bodo ljudje videli, da so kristjani pripravljeni storiti kakšno malce noro stvar, namesto da se vedno plašno umaknejo, ker pač morda ne bo uspela, ali pa zato, ker jih ljudje zaradi tega utegnejo ne imeti radi, potem bodo okusili delček našega ekstravagantnega upanja.

Pa veliko razlogov upanja želim vsem.


Ervin Mozetič

V evangeliju pete velikonočne nedelje srečamo eno najmočnejših in absolutnih trditev v vsej Novi zavezi. V odgovoru na Tomaževo vprašanje o poti, po kateri naj bi šli k Očetu, Jezus odgovarja: »Jaz sem pot, resnica in življenje.

Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« Jezus se razglasi za zadnji cilj našega bivanja in za pot, po kateri ga dosežemo. »Kdor vidi mene, vidi Očeta«, je bil Jezusov odgovor Filipu, ki je malo prej rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta!« V ozadju teh Filipovih besed je mogoče zaznati neko tiho željo: »Kako naj verujemo v Boga, če ga ne moremo videti, se ga dotakniti, ga otipati? Ker smo ljudje, hočemo vse sami otipati. Med največje skrivnosti lahko štejemo to, da Bog kot naš stvarnik natančno ve, kako mi delujemo; kakšne sposobnosti imamo. Vse to kliče po konkretnem. Prav zato je Bog v Jezusu Kristusu postal človek. On lahko v polnem pomenu reče: »Kdor vidi mene, vidi Očeta!« V Jezusu je sam Bog postal človek, zato mi lahko z njim komuniciramo po človeško. To je jedro in najgloblja skrivnost naše vere!

Po Jezusovem vnebohodu nimamo več možnosti, da bi občevali s Kristusom in v njem z Očetom na povsem neposreden način. A hrepenenje po tem ostaja. Tudi danes potrebujemo nekaj vidnega. Ali ni mogoče že v ogromni množici udeležencev slovesne kanonizacije papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II., videti nekakšno znamenje, da papež res lahko prevzame vlogo biti »največji graditelj mostov«?

»Kristusov namestnik na zemlji« je eden izmed najstarejših in največkrat uporabljenih nazivov za papeža. Tudi za papeža velja, kar pravi Kristus v današnjem evangeliju: »Kdor vidi mene, vidi Očeta.« Kdor vidi papeža, vidi Kristusa in v njem Boga samega! Prav v to je bila usmerjena glavna ost Lutrove kritike papeštva. On uči: Jezus Kristus je edini srednik med Bogom in človekom in v tem smislu je on tudi edini »graditelj mostov«, ki ga potrebujemo. Vsak kristjan ima po v veri neposreden dostop do Kristusa, zato ne potrebujemo nobenih človeških posrednikov, nobenih duhovnikov, škofov in papežev. Če pa se človek primerja z njim in se postavlja v vlogo Kristusovega namestnika, potem je tak človek pravzaprav »anti-krist«, nekdo ki zapira dostop do Kristusa. Luter je vztrajno zanikal papeštvo, zato so še danes reformirane Cerkve prepričane, da je treba prav zaradi zaščite prave vere, odkloniti papeštvo.

»Kdor vidi mene, vidi Očeta!« Kdor vidi papeža, vidi Kristusa. Če beremo zelo natančno sveto pismo nove zaveze, potem pridemo do osupljivega odkritja: Pravica biti Kristusov namestnik tu na zemlji ni pravica, ki bi pripadala samo papežu, ampak pripada vsakemu kristjanu. Nekdanji kardinal Volk je to povedal na slikovit način, ko je rekel: »Imenujemo se kristjani in ne morda ‘Jezusovci’«. To pomeni, da smo vsi poklicani predstavljati Kristusa na tem svetu. »Kdor vidi mene, vidi Kristusa.« To velja ne samo za papeža, ampak v globljem smislu prav za vsakega kristjana. Tako smo vsi »Kristusovi namestniki na zemlji«! Če se tega zavedamo, potem se naenkrat pokaže naziv, ki je povezan s papeštvom, v povsem drugačni luči. Potem papež ni Kristusov namestnik sam ali izolirano od drugih. Vsak, ki že sedaj priznava Kristusa v občestvu z vso Cerkvijo in z vsem krščanstvom, ga kaže na viden in otipljiv način. S svojo osebnostjo in načinom, kako vero živi in oznanja, nam kliče v spomin naše skupno poslanstvo, ki je: biti na zemlji ne le nekakšni »Jezusovci« ali navijaški klub za Jezusa, ampak biti kristjani, torej ljudje, ki Jezusa Kristusa oznanjajo s svojim življenjem in skrbijo, da ostaja Božja ljubezen do ljudi otipljiva in vidna ter sposobna učinkovito spreminjati ta svet.

Prosimo za milost otipljivega oznanjevanja Kristusa.


Ervin Mozetič