Zakramenti


Zakramente nove zaveze je postavil Kristus, in jih je sedem: krst, birma, evharistija, pokora, bolniško maziljenje, zakon in mašniško posvečenje. Sedem zakramentov se dotika vseh obdobij in pomembnih trenutkov kristjanovega življenja. (KKC 1210)

Zakramenti so naravnani na posvečevanje ljudi, na graditev Kristusovega telesa in na božje češčenje; kot znamenja pa imajo nalogo tudi poučevanja. (KKC 1123)

Latinsko ime sacramentum pomeni verska znamenja ali verske skrivnosti. Zakramenti s svojimi dejanji in obredi na viden način predstavljajo nevidne skrivnosti.

ZAKRAMENTI UVAJANJA V KRŠČANSTVO


Krst je zakrament, ki zajame celotno osebo in ji podeli novo življenje. Kdor prosi za krst zase ali za svojega otroka, sprejema resno odgovornost. Kristjan se v krstu prerodi v novega, v odrešenega človeka. Krščeni živi iz Kristusove velike noči. S tem postane posinovljenec nebeškega Očeta in stopi v Cerkev. Prejme dostojanstvo laika, to se pravi postane ud, član božjega ljudstva, živi kamen Cerkve in svetišče Svetega Duha.

Pri krstu so odločilne tri besede. Beseda Boga samega, ki nam po Jezusu daje Svetega Duha, beseda krščanske skupnosti, ki krščenca sprejme v Cerkev, in beseda krščenca, ko se odpove zlu in izpove vero.

Glavno dejanje krsta vsebuje tri bistvene prvine: potopitev v vodo, besede, ki jih izgovarja krstitelj, ko krščenca pokliče po imenu in nadaljuje: "Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha", ter vera s katero krščenec, oziroma njegovi starši sprejmejo to besedo.

Trije obredi dopolnjujejo obred krsta v ožjem pomenu. Maziljenje s sveto krizmo naznanja potrditev, ki jo bo škof podelil pri birmi, izročitev belega oblačila ponazarja dar novega življenja v Gospodu in izročitev krstne sveče, prižgane ob velikonočni sveči, kar pomeni, da Gospod daje luč.

Botrstvo izvira že iz časa prve Cerkve. Takrat so se za krščanstvo odločali predvsem odrasli ljudje. Ko so želeli sprejeti vero v Kristusa in biti krščeni, so si izbrali zgledne kristjane, ki so jim s svojim zgledom in učenjem to vero predstavili. Ti ''učitelji'' so potem pri krstu jamčili za novokrščence in se obvezali, da jim bodo pri duhovni rasti pomagali.

V stoletjih, ko so začeli krščevati otroke, je bila botrom zaupana tudi skrb za gmotni položaj krščenca, zlasti v primeru smrti staršev ali hude revščine. Izvor botrstva jasno kaže, da je treba biti pri izbiri botrov pazljiv na mnogo dejavnikov.

Botri so priče občestva in morajo prepričani kristjani. To pomeni, da živijo v skladu s krščanskim naukom in izročilom Cerkve. Imeti morajo prejete vse zakramente uvajanja (krst, obhajilo, birmo), če so poročeni, morajo biti poročeni cerkveno. Samo civilno poročenim ali neporočenim parom, ki živijo skupaj, se mora dovoljenje za botrstvo odkloniti. Tudi kristjani, ki hote opuščajo ali zavračajo prejemanje zakramentov in zaradi svojega načina življenja ne praznujejo Gospodovega dne in drugih praznikov niso primeri za botre.

Biti boter je gotovo čast, vendar bolj kot to, je to odgovornost in naloga, saj s svojim zgledom in nasveti pomagajo staršem podpirati vero novokrščenca. Vsak boter mora za botrstvo dobiti dovoljenje domačega župnika. Če je boter iz druge župnije mora to dovoljenje prinesti sam, ali po starših novokrščenca, najkasneje do dne priprave, in ga predložiti župniku.

Ko se starši odločijo za krst, naj o tem obvestijo župnika. To storijo osebno, z obiskom v župnijskem uradu. Ob tej najavi se dogovorijo za pripravo in dan krsta. V župniji je krst vsako drugo nedeljo v mesecu po sveti maši ob 10. uri ali pa vsako zadnjo nedeljo v mesecu pri maši za mlade družine. Priprava obsega tri srečanja na dekanijski ravni in dve srečanji pri domačem župniku. Starši naj v času od najave krsta do priprave opravijo spoved. V tem času naj nabavijo tudi krstno svečo in belo oblačilo.

Priporočljivo je, da je otrok krščen v župniji, v kateri s svojo družino biva. To pa ne pomeni, da ne smemo prositi za krst v drugi župniji. Glede krsta v drugih župnijah, ali otrok iz drugih župnij, se držimo prakse, da je za tak krst potrebno imeti pisno dovoljenje župnika župnije, kjer ima otrok stalno bivališče.

Krščevanje odraslih je bila v prvih stoletjih Cerkve običajna praksa. Temu je botrovalo dejstvo, da se je bilo potrebno za krst osebno odločiti. Družba je bila judovska ali poganska in za krščanstvo so se odločali ljudje potem, ko so odkrili vero pri tistih, ki so že bili krščeni. Priprava na krst se je vršila skozi obdobje katehumenata, kjer so kandidati za krst odkrivali verske skrivnosti in spoznavali bistvene lastnosti krščanskega življenja. Na veliko soboto so prejeli zakrament svetega krsta.

Ko je družba postala krščanska, so bili krščanski starši tisti, ki so v otrokovem imenu izpovedali vero in tako lahko otroka prinesli h krstu. Oni so se zavezali, da bodo otroku posredovali vero in poskrbeli, da bo krščansko vzgojen. Tudi velika smrtnost otrok je vplivala, da se je začelo s krščevanjem le teh, saj niso hoteli, da bi kateri od otrok umrl brez svetega krsta.

Čas teče dalje in vsako obdobje zgodovine je po svoje zaznamovano. Krst otrok ni več vedno samoumeven, in čedalje več je ljudi, ki kot otroci niso bili deležni tega zakramenta. Mnogi se kot odrasli odločajo, da bi prejeli sveti krst in druge zakramente. Včasih ta želja izvira iz želje skleniti cerkveni zakon, včasih pa je sad odločitve za Boga in krščansko vero.

Kdor se torej odloči, da bi kot odrasel sprejel zakramente, naj se obrne na župnika, ki ga bo poučil, kam naj se obrne. Navadno se tak katehumen priključi eni od skupin, kjer katehumenat redno poteka. Tam se bo poučil o nadaljnjem poteku priprave. V času priprave, ki traja nekako eno leto in pol, bo katehumen spoznal bistvo krščanske vere in mesto Cerkve v verovanju. Spoznal bo tudi različne praktične načine izražanja vere ter se pripravil na prejem potrebnih zakramentov.


Če je zakrament krsta zakrament odpuščanja grehov in božjega posinovljenja, pa je birma zakrament podaritve Duha in vključitev v misijonsko Cerkev.

Sveto pismo nove zaveze poroča, da so apostoli krščencem podelili Svetega Duha. Zato Cerkev s posebnim klicanjem prosi, naj na posinovljene otroke pride Sveti Duh z obiljem svojih darov. Birmovalec, ki je navadno škof, položi roko nad vsakega birmanca. S tem nakaže, da je podeljevanje tega zakramenta povezano z apostoli in prvimi Binkoštmi.

Zakrament birme lahko prejme vsak kristjan, ki se je s primerno katehezo in vzgojo pripravil na zavzeto in brezkompromisno krščansko življenje. To pomeni, da se zaveda kaj pomeni živeti v Cerkvi, ter da sprejema veroizpoved, ki jo je prejel od staršev in krščanske skupnosti za svojo.

Glede birmanskih botrov velja enako, kakor pri krstnih botrih. Zdi pa se potrebno opozoriti na nevarnost enačenja botrstva z obilnim obdarovanjem. Boter je predvsem duhovni spremljevalec krščenca ali birmanca. Gotovo je prav, da svojega varovanca kdaj tudi ''pocrklja'' s kakšnimi darili. Vendar naj se pri tem pazi, da ne zapademo v pretiravanje, saj tako zakramente, ki so predvsem znamenja božjih darov profaniziramo in krčimo zgolj na materialno.

V naši župniji je birma vsako leto. Na birmo se veroučenci pripravljajo z redno katehezo pri verouku in s srečevanjem v birmanski skupini. Vsak veroučenec pred birmansko slovesnostjo potrdi svojo pripravljenost s preizkusom znanja o poznavanju krščanskega nauka, Svetega pisma in desetih zapovedi.


Evharistija v izvirniku pomeni »zahvaliti se«, obhajati zahvalo. S to zahvalo kristjani obhajamo in slavimo skrivnost vere, to se pravi božje delo. Evharistija je vir in vrhunec vseh drugih zakramentov. Zakramenti nam priskrbijo darove odrešenja, evharistija pa nam daje Gospoda samega. Po evharistiji je namreč Kristus navzoč v svoji Cerkvi in se nam daje v hrano.

Jezus je postavil evharistijo med obedom pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal veliko noč. Pri tem obedu, na veliki četrtek, Jezus vnaprej v ljubezni daruje svoje življenje za nas. Jezus je takrat preko učencev zbral vso Cerkev. Tudi danes želi Jezus še naprej obhajati evharistijo s svojimi učenci. Velika noč, pasha, je praznik prehoda. Za Jude je bil to spomin na izhod iz štiristo letne egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo, za kristjane pa je spomin na Jezusov prehod s tega sveta k svojemu Očetu, preko trpljenja, smrti in vstajenja od mrtvih. Ko je Jezus odprl to pot je bil to začetek prehoda v večno življenje za vse človeštvo.

Jezus je pri zadnji večerji vzel v roke kruh in nato kelih z vinom ter pomenljivo rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas… To je kelih moje krvi…, ki se za vas in za vse preliva…« To so najpomembnejše besede, ki jih je Jezus izrekel pri zadnji večerji, besede postavitve evharistije. Udeležiti se evharistije, Gospodove večerje, pomeni biti deležen istega kruha in keliha, ter stopiti v osebno povezanost s Kristusom. Te besede je Jezus zaupal apostolom in po njih vsej Cerkvi. Povedati hočejo: »Tu sem za vas.« Že dvajset stoletij Cerkev živi iz teh besed in iz te navzočnosti, in prav s tem kruhom ter kelihom se bo krepila do konca časov.

Zvesti Gospodovemu naročilu »To delajte v moj spomin«, se kristjani zbiramo prvi dan v tednu, da obhajamo Gospodovo večerjo. Udeležba pri nedeljski maši je najpomembnejši izraz vere in povezanosti verujočih s Kristusom in med seboj. Za kristjana nedelja ni zadnji, ampak prvi dan v tednu. Od mrtvih vstali Kristus prinaša nedelji novost velikonočnega življenja. Ta dan je vabilo, da znova in znova poživimo tri velike razsežnosti krščanskega življenja: vero, upanje in ljubezen.

Tisti, ki se redno in lahkomiselno izmika praznovanju Gospodovega dne, neha prejemati hrano za življenje svoje vere. Izgubi stik s svojimi brati in sestrami in trmasto zanemarja Gospodov klic ter ponudbo, ko mu hoče sam sebe dati v hrano. Udeležba pri maši je za kristjana dolžnost in življenjska potreba. Če kristjan opušča mašo, vera v njegovem srcu sčasoma umre in skupnost obuboža.

Nedelja je torej sveta! To pomeni, da je drugačen dan kakor pa drugi dnevi. To ni dan, ki bi bil zato, da bi mogli loviti med tednom izgubljeni čas ali si zgolj nabirali moči za prihodnje delo. Tudi ni dan, ko nad nami zagospoduje industrija prostega časa. Nedelja je predokus večnosti, predokus dokončnega življenja, predvsem pa priložnost, ko se lahko pokažemo bolj človeške in bolj krščanske.

Različni deli sestavljajo obhajanje evharistije. Na začetku se vsi pokrižamo, kajti zbrani smo v imenu Boga. Bog je sredi med nami, zato tudi pozdrav: »Gospod z vami!« Ker smo tudi skupnost grešnikov je že takoj na začetku obred kesanja in spokornih vzklikov: »Gospod usmili se…«

Pri besednem bogoslužju nam govori Gospod. Poslušamo Božjo besedo, kakor so jo zapisali sveti pisatelji v Svetem pismu. To božjo besedo nam mašnik nato v pridigi razloži in približa. Besedno bogoslužje se zaključi s prošnjami.

Drugi del maše se zberemo okrog oltarja. Prinašamo darove in jih darujemo Bogu, naj jih spremeni v dar večnega življenja. Ta del se imenuje evharistično bogoslužje, saj je ravno tu bistvo maše. Višek doseže, ko mašnik prosi Svetega Duha naj posveti prinesene darove. Nato molimo za Cerkev ter njene žive in že umrle člane.

Tretji del maše je obhajilni obred. Po skupni molitvi očenaša in dejanju odpuščanja drug drugemu pristopimo k obhajilu. Vsak prejem Kristusovega telesa je zedinjanje s Kristusom, hkrati pa nas povezuje v občestvo z našimi brati in sestrami. Evharistija nam mora dajati moči, da tudi sami postajamo to kar prejemamo, da se tudi sami v vsakdanjem življenju darujemo drug za drugega.

Jezus sam je veliko pozornosti namenil otrokom in skrbi zanje. Zato je Cerkev prav v obdobje otroštva uvrstila tudi praznik prejema prvega svetega obhajila. Čeprav je sveto obhajilo, oziroma evharistija, zakrament, ki ga prejemamo pogosto, je krščanska tradicija naredila iz prvega svetega obhajila poseben praznični trenutek. Otroci se na prvo sveto obhajilo pripravljajo skupaj s starši. Najprej je redna kateheza, potema pa še skupaj s starši kateheza vsako soboto pred večerno sveto mašo.

Urnik svetih maš je tak, da je ob delavnikih sveta maša v letnem času ob 19. uri, v zimskem času ob 18. uri. Nedeljske maše so tri, ob 8. in 10. in 19. uri v letnem času in v zimskem času ob 19. uri. Vsako zadnjo nedeljo v mesecu je družinska sveta maša ob 11. uri.

Vemo, da je maša najpopolnejša oblika molitve, ki jo verniki, zbrani v občestvu Cerkve, skupaj z Jezusom darujemo Bogu. Maše navadno darujemo za naše rajne brate in sestre, ob smrti, po pogrebu ali ob različnih obletnicah. Maše darujemo tudi v druge namene, v zahvalo, za Božji blagoslov, za uspeh, za zdravje... Zavedati se moramo, da ko duhovnik daruje mašo po našem namenu, skupaj z njim moli vsa Cerkev. Zato je prav, da se ob večjih in pomembnejših zadevah k Bogu priporočimo tudi z sveto mašo. Seveda pa je prav, da se Bogu za prejete milosti tudi zahvalimo. Zopet je maša, ki se daruje v občestvu Cerkve najlepša oblika zahvale. Prav je tudi, da vsaj enkrat v letu darujemo sveto mašo za svoje prednike, zlasti ob obletnici njihove smrti, ali pa ob njihovem godovnem ali rojstnem dnevu.

Poznamo tudi obliko gregorijanskih maš. To je trideset svetih maš, ki se darujejo ena za drugo, nepretrgoma 30 dni. Te maše se lahko darujejo samo za rajne in sicer samo ene maše samo za eno osebo.

Paziti pa moramo, da maš ne bomo samo naročali, temveč da se jih bomo takrat, kadar se darujejo po našem namenu, tudi udeležili.


ZAKRAMENTA OZDRAVLJENJA

Krst nas naredi za ude Kristusovega telesa ter za brate in sestre med seboj. Evharistija nas zedini v občestvo z Gospodom in med seboj. Imamo pa tudi grenko izkušnjo, kako se vezi te edinosti zrahljajo zaradi naših nemarnosti in slabosti. Vsak greh natrga ali pretrga vezi, ki nas zedinjajo. Posledice greha so hude. Ne prizadenejo le našega osebnega življenja. Odločitev zoper Boga pomeni prispevek k neredu, ki ga greh vnaša in vzdržuje v Cerkvi in v svetu.

Zakrament odpuščanja je znamenje sprave z Bogom in z občestvom. Ta zakrament dvigne grešnika in ga spreobrne v globini. Jezusove prilike razodevajo veselje nad spreobrnjenjem grešnika in pozornost, ki je je spreobrnjeni deležen.

Gospodov križ je podoba naše sprave. Samo Bog more odpuščati grehe. Na velikonočni večer se je Jezus prikazal apostolom in jim dal Svetega Duha, da bi mogli odpuščati grehe v njegovem imenu. Ta služba je danes zaupana škofom in z njihovim pooblastilom drugim duhovnikom.

Greh, zabloda, krivda, grenkoba, očitki vesti in nevolja, skesanost ali brezbrižnost. Toliko čustev, včasih navzkrižnih, pretresa našo vest. Imamo izostren čut za zlo, ki je razširjeno v svetu, čutimo se krive za marsikaj, a za nič odgovorne. Mogoče je, da naša vest zaide v skrajna pretiravanja, ali pa nasprotno, da zakrkne. Vsak kristjan se mora ravnati po vesti, toda vest ni postava. Vest si moramo tudi vzgajati. Vsak kristjan, ki pravilno pozna zahteve krščanske morale, jih je dolžan razložiti tistemu, ki ne vidi jasno. Še več, ko drug drugemu pomagamo k jasnosti, gradimo skupnost in drug drugega rešujemo greha.

Če je res, da mora vsakdo delati po vesti, se mora v vesti poučiti, da ne bi delal na slepo, kajti ravnanje po vesti ni delanje po svojem okusu. Ravnati po vesti pomeni, odkrivati globoke zahteve svojega osebnega življenja in poklicanosti ter jih osebno sprejeti. Da bi bolje vzgojili vest moramo poslušati Božjo besedo, cerkveno občestvo in družbeno skupnost, kajti vest ne ustvarja postave, temveč jo sprejema od Boga in človeške družbe.

Narediti pogrešek pomeni kreniti s poti, ki jo predpisuje kako pravilo ali kak ideal, ki smo si ga postavili. To pomeni zgrešiti postavljeni cilj. Storiti greh pa pomeni zavestno in prostovoljno narediti nekaj zlega. Greh je več kot samo zgrešeno, napačno dejanje. Greh rani odnos do Boga, do drugih in do nas samih. Greh nas ne napade iznenada. Ima svoje kotišče v naših navadah, v godrnjanju našega srca, v nejevolji naše duše, v zablodah našega razuma… Nekega dne se bo pokazal na zunaj, a šele tedaj, ko je grešnika potisnil tja, kamor je prišel po volji kamnitega srca, izsušene duše in sprevrženega razuma. Spraviti se torej pomeni vrniti se k milosti svojega krsta, da bi tam našli čisto srce, preprosto dušo in globoko spoznanje skrivnosti vere.

Niso vsi grehi enaki. Obstajajo misli, besede, dejanja in opustitve, ki jih vest graja. Če gre za majhne stvari, govorimo o malih, odpustljivih grehih. To niso smrtni grehi, ker ne ubijajo povezanosti z Bogom in s Cerkvijo. Dobro je, da gre kristjan vedno znova vase in se spravi z Bogom in Cerkvijo, preden zapade v brezbrižnost. Veliki ali smrtni grehi označujejo takšno naravnanost srca ali takšno ravnanje, ki hudo, v veliki meri oškoduje povezanost z Bogom, Cerkvijo in z ljudmi. Ti grehi ne morejo biti odpuščeni brez zakramentalne spovedi.

Spoved je najprej zakrament, dejavno znamenje Božjega usmiljenja in odpuščanja. Pri spovedi položimo pred Boga svoje slabosti, grehe, svojo majhnost, nemoč in ga prosimo, da se nas dotakne s svojo rešilno in zdravilno močjo. Poleg tega je spoved tudi srečanje s samim seboj. Pri dobri pripravi na spoved se moramo nujno vprašati kaj se dogaja z nami. Ali smo se od zadnje spovedi kaj spremenili in če smo se, kako se to odraža v našem življenju. Človek mora v življenju napredovati na boljše, toda kako naj napreduje, če ne ve kaj vse se dogaja z njim.

Za kristjane je določeno, da se morajo spovedati svojih grehov vsaj enkrat v letu. Spovedati se moramo, kadar zavestno in neprisiljeno naredimo velik greh, drugače pa je še vedno pravilo, da je za kristjana, ki se želi v svojem življenju truditi za duhovni napredek najbolj priporočljiva redna mesečna spoved (na primer: prvi petek, prva nedelja…)

Ljudje imamo različne spovedne prakse. Nekateri imajo stalnega spovednika, ki je hkrati tudi duhovni voditelj. Ta način je zelo dober, saj kristjan ob njem skozi pogovor in nasvete duhovno raste ter napreduje v duhovnem življenju. Drugi se držijo cerkvene zapovedi, ki določa, da se je kristjan dolžan vsaj enkrat v letu spovedati svojih grehov.

V naši župniji je mogoče opraviti sveto spoved vsako dan uro pred svetimi mašami, v nedeljah in praznikih tudi med svetimi mašami. Vedno pa se lahko tudi dogovorite za osebni pogovor in osebno sveto spoved.


Bolezen in trpljenje prebudita v človeku usodna vprašanja. Človek, ne le, da ima bolezen, temveč je bolan. Bolezen prizadene telo, a prav tako tudi duha. Včasih bolnik izgubi pogum, postane potrt, doživlja tesnobo in dvom. Krščanska skupnost že od vsega svojega začetka daje posebno pozornost obiskom in skrbi za bolnike.

Kako bi nas mogel Bog pustiti v bolezni in stiski, ne da bi nam dal učinkovito znamenje svoje odrešenjske navzočnosti? Bolniško maziljenja olajša trpljenje in pomiri tesnobo. Bolniške nege ne nadomesti, posveti pa prizadevanja zdravnikov, bolniškega osebja in svojcev. Zakrament bolniškega maziljenja je znamenje tiste milosti, ki odrešuje in ozdravlja. Živi Kristus zaznamuje s svojo ljubeznijo trpečega človeka, ga reši ter telesno in dušno okrepi. Globok mir, ki izvira iz človekove sprave z Bogom ter sprejetjem svoje bolezni, pomaga bolniku, da si čim bolj pomaga z zdravstvenimi ukrepi tistih, ki zanj skrbe.

Zakrament bolniškega maziljenja obnavlja zaupanje v Boga, daje moč v boju zoper skušnjave in utrjuje zakrament sprave. Ta zakrament namreč odpusti grehe, ki se jih bolnik ni mogel spovedati, in odstranja posledice greha, ki so še ostale v bolniku.

Ker so temu zakramentu včasih rekli ''poslednje maziljenje'', se ga je prijel prizvok, da je namenjen samo umirajočim. V resnici je ta zakrament namenjen vsem kristjanom, ki so tako bolni, da bi to utegnilo privesti do smrti. Ne smemo torej čakati, da bi bil bolnik na pragu smrti, ali že mrtev, ko prejme zakrament. Ta zakrament lahko prejmejo tudi ostareli, ki jim pod težo let pešajo življenjske moči, ali pa bolniki pred operacijo, ki je združena z resno nevarnostjo.

Poslednji zakrament ni bolniško maziljenje, temveč sveto obhajilo, ki mu pravimo sveta popotnica, kar bi pomenilo ''oskrba za pot''. Sveta evharistija, velikonočni zakrament v najodličnejšem pomenu, je duhovna hrana, ki vernika pripravi na prehod s tega sveta k Očetu. Kakor uvajanje v krščanstvo obsega tri zakramente: krst, birmo in evharistijo, tako se kristjan na zadnji poti opre na milost zakramentov sprave, bolniškega maziljenja in svete popotnice. Na pragu smrti napravi verujoči še zadnje korake k cilju svojega potovanja, ko zadnjikrat prejme Kristusovo telo in se s tem pripravi na sprejem božjega usmiljenja, ki so mu ga v življenju zakramenti nenehno podarjali.

Tretja Božja zapoved naroča, naj posvečujemo Gospodov dan. To pomeni, da se ob nedeljah in zapovedanih praznikih zberemo v cerkvi. Mnogi naši bratje in sestre zaradi starosti ali bolezni tega stalno ali občasno ne morejo. V ničemer zaradi tega ne nosijo pred Bogom krivde, vendar je prav, da jim krščansko občestvo omogoči povezanost z oltarjem. Mnogim to zelo veliko pomeni. Temu so namenjeni prvi petki, ko duhovnik obiskuje tiste, ki zaradi omenjenih tegob ne morejo več redno zahajati k bogoslužju v cerkev, vendar želijo prejemati sveto obhajilo.

Prav je, da jim to omogočimo. Zato naj bodo svojci, zlasti otroci, pozorni tudi na to morebitno željo in o tem obvestijo župnika. Prav tako naj bodo na to pozorni župnijski sodelavci, zlasti člani župnijske Karitas. Ko opazijo, da kdo od bratov in sester zboli in je zaradi tega priklenjen na dom, z obiskom ponudijo možnost obhajila ob prvih petkih in nato željo posredujejo župniku. Le tako bomo res vsi člani iste krščanske družine povezani in zbrani okoli iste nebeške mize, okoli oltarja, s katerega prejemamo hrano za našega duha.


ZAKRAMENTA SLUŽENJA OBČESTVU

Zakon je zveza moža in žene, s katero ustanovita dosmrtno življenjsko skupnost. Ta zveza je za kristjane povzdignjena še k višjemu dostojanstvu, saj je povzdignjena med zakramente Nove zaveze. Zakonca črpata iz tega zakramenta moč in pogum za medsebojno pomoč ter ljubezen; v sreči in preizkušnji, pa tudi veselje in pripravljenost za sprejemanje otrok ter njihovo vzgojo. Zakon je sklenjen, ko zakonca nepreklicno izrazita medsebojno privolitev.

V tej lepi in težavni pustolovščini se mož in žena, ki vesta o sebi, da sta slabotna in grešna, odločita živeti skupaj. Pripadati želita drug drugemu s srcem, ki je prosto sleherne sebičnosti.

Eden bistvenih pogojev, ki jih Cerkev postavlja za sklenitev svetega zakona je, da se za zakonsko zvezo odločita svobodno, da se zanjo zavežeta za vse življenje, ter da sprejemata zakonske in starševske odgovornosti. Dva, ki prideta v cerkev kot zaročenca, odideta iz nje kot zakonca, kot mož in žena. Ta sprememba se izvrši z izmenjavo zakonske privolitve. Navzočnost duhovnika v imenu Cerkve pa zagotavlja zakramentalno naravo sklenitve zakona. To potrdita tudi priči, ki jamčita, da sta zaročenca javno sprejela nase obveznosti zakona.

Zakonsko privolitev je mogoče izraziti na več načinov. Na koncu vsake pa duhovnik v imenu Cerkve pove, da Bog dobrotljivo potrjuje njuno pravkar izrečeno privolitev ter blagoslavlja njuno zvezo.

Priprava na zakon je pot vere, ki se ne konča s poroko, temveč se nadaljuje z življenjem v zakonu in družini.

Daljna priprava obsega otroško, deško in dekliško ter odraščajočo dobo. Vzgoja za zakon se začne že v družini, ki daje otroku občutek varnosti in izkustvo ljubezni. Tu se poraja zaupanje do človeka, brez katerega ni srečnega zakona. V družini vsakdo doživlja, kako sta zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega povezani.

Bližnja priprava mora mladim osvetliti temelje resnične ljubezni, psihološke značilnosti življenja v dvoje, zdravstveno-biološka vprašanja, ki so povezana s spolno razsežnostjo zakonskega življenja in posredovanjem življenja; vprašanja, ki se nanašajo na odgovorno starševstvo in na poznavanje predvsem naravnih metod urejevanja spočetij. Bližnja priprava mora mladima pomagati, da se odpreta drug drugemu, se rešita zaprtosti v dvoje in bega pred cerkvenim ali družbenim delovanjem.

Javno sklenjena zaroka je pri nas danes še redek pojav. Ljubezen med fantom in dekletom se največkrat pojmuje kot čisto zasebna stvar, ki zadeva samo njiju in njuni družini. Cerkveni dokumenti zaroko spet priporočajo, opravi pa se lahko v družinskem, prijateljskem ali zasebnem krogu. Čas zaroke je čas rasti, odgovornosti in milosti.

Neposredna priprava obsega osebno pripravo zaročencev na sklenitev zakona, pogovor z župnikom in pripravo na obred svetega zakona. Neposredna priprava je tudi ugodna priložnost za začetek neprekinjene zakonske in družinske pastorale. Obsega naj vsaj dve srečanji. To naj bo iskren in odkrit pogovor o veri. Pomaga naj zaročencema odkriti vso globino in širino zakramenta svetega zakona. Pri pogovoru skupaj oblikujejo poročno slavje. Pri oblikovanju poročnega slavja naj sodelujejo zaročenca, njuni sorodniki, prijatelji in člani živih župnijskih občestev.


POROČNA PRAKSA V ŽUPNIJI

Ko se dva odločita, da bosta sklenila krščanski zakon, naj obiščeta domačega župnika. Povesta naj mu svojo namero. Prvi obisk župnika je tudi trenutek, ko skupaj določijo dan in uro poroke. Upoštevati je potrebno, da vsaka cerkev in vsak župnik ni in ne more biti vedno na razpolago. Prvi obisk naj bo vsaj pol leta pred načrtovano poroko. Na prvem obisku se bodo dogovorili tudi o pripravi zapisnika in dokumentih, ki jih bo potrebno v tem času zbrati. Morda bo nekaj besed namenjnih tudi samemu poteku obreda, zlasti s vidika sodelovanja zaročencev ter njunih domačih.

Priprava zapisnika je drugi uradni obisk zaročencev pri župniku pred poroko. Ta obisk naj bo 3 do 4 tedne pred načrtovano poroko. K pripravi zapisnika morata zaročenca prinesti potrebne dokumente. Ti dokumenti so: krstni list osebe, ki ni krščena v tej župniji, potrdilo o samskem stanu ter potrdilo o opravljenem tečaju priprave na zakon.

Zapisnik je posebna pola, na kateri bo župnik zbral podatke o zaročencih. Hkrati ta pola vsebuje tudi nekatera vprašanja s pomočjo katerih bo župnik lahko dobil gotovost, da sta zaročenca pripravljena in sposobna skleniti krščanski zakon. Vprašal ju bo o nekaterih zadržkih, ki se pri sklepanju zakona lahko pojavijo (nezadostna starost, že obstoječa zakonska vez, sorodstvo, zdravstveno stanje, prejeti zakramenti, veroizoved, namen...)

Drugi del tega obiska pa bodo posvetili pripravi poročnega slavja. Obliki sodelovanja njiu samih, sorodnikov in župnijskega občestva.