Hitre informacije


   Oznanila


   Dogodki


   Nedeljska pridiga


   Glasila


 


Marijino vnebovzetje, 2014 II. varianta

Marija je žena vere, ki nas vedno vodi do Jezusa. Marijina vera razveže vozel greha. Takšen vozel je vsako naše pomanjkanje zaupanja v Boga, poslušanja in izvrševanja njegove volje. Toda Božjemu usmiljenju ni nič nemogoče. Marija je s svojim DA odprla vrata Bogu, da je lahko razvezal vozel starodavne neposlušnosti; Marija je mati, ki nas potrpežljivo in nežno vodi k Bogu, da bi On razvezal vozle naše duše z Očetovim usmiljenjem.
Marijina vera zatem da človeško telo Jezusu. To se je zgodilo takrat, ko je Marija izrekla svoj DA v odgovor na angelovo oznanjenje. Jezusovo utelešenje ni le dejanje preteklosti, ampak zadeva vsakega od nas osebno.
To, kar se je zgodilo v Devici Mariji na edinstven način, pa se na duhovni ravni zgodi tudi takrat, ko sprejmemo Božjo besedo z dobrim in iskrenim srcem ter jo postavimo v prakso. Zgodi se, kot da bi se Bog utelesil v nas. On pride prebivat v nas, saj se naseli v tistih, ki ljubijo in izpolnjujejo njegovo Besedo. Tega ni lahko razumeti, lahko pa to začutimo v srcu.
Verovati v Jezusa pomeni tudi ponižno in pogumno kot Marija ponuditi mu naše telo, da bi lahko On še naprej živel med ljudmi. Pomeni ponuditi mu naše roke, da bi z njimi pobožali majhne in uboge; naše noge, da bi šli naproti bratom; naše roke, da bi podpirali slabotne in delali v Gospodovem vinogradu; naš razum, da bi načrtovali v luči evangelija; in predvsem naše srce, da bi ljubili in sprejemali odločitve po Božji volji.
Marijina vera je tudi pot; pomeni slediti Jezusu: mu prisluhniti, pustiti, da nas vodijo njegove besede, imeti njegova občutja in ravnanje, ki vključuje usmiljenje, bližino, a tudi odločno zavračanje hinavščine, dvoličnosti in malikovanja. Jezusova pot je pot ljubezni vse do konca, vse do darovanja svojega življenja; je pot križa. Zato pot vere vodi preko križa in Marija je to razumela vse od začetka. Plamenček njene vere je ostal prižgan tudi v noči, tudi v uri Jezusovega trpljenja, vse do zore vstajenja. Ko je izvedela, da je grob prazen, je njeno srce preplavilo veselje vere, krščanske vere v Jezusovo smrt in vstajenje. Vera nas namreč vedno vodi do veselja, Marija pa je mati veselja. Naj nas Ona nauči hoditi po tej poti veselja in ga v polnosti živeti!
»V kakšnem smislu Marija predstavlja vzor za vero Cerkve? Devica Marija je bila judovsko dekle, ki je z vsem srcem pričakovala odrešenje svojega ljudstva. V Božjem načrtu je bila namenjena, da postane Mati Odrešenika. Pri oznanjenju jo Božji glasnik imenuje »polna milosti« in ji ta načrt razodene. Marija odgovori z 'da' in od tistega trenutka Marijina vera dobi novo luč: osredotoči se na Jezusa, Božjega Sina, ki je v njej postal meso in v katerem se bodo uresničile obljube celotne zgodovine zveličanja. Marijina vera je izpolnitev Izraelove vere, v njej je skoncentrirana celotna pot tistega ljudstva vere, ki je pričakovalo odrešenje, in v tem smislu je Marija vzor vere Cerkve, ki ima kot središče Kristusa, utelešenje neskončne Božje ljubezni.

In kako je Marija živela to vero? Živela jo je sredi tisočih preprostih opravkov in vsakodnevne skrbi vsake mame, ki mora poskrbeti za hrano, obleko, skrbeti za hišo … Ravno to običajno življenje Marije je bilo polje, kjer se je odvijal poseben odnos in globok dialog med njo in Bogom, med njo in njenim Sinom. Marijin 'da', popoln že na začetku, je rastel vse do ure križa. Tam se je njeno materinstvo razširilo in objelo vsakega od nas, naše življenje, da bi nas vodila k svojemu Sinu.

Vprašajmo se: Ali pustimo, da nas razsvetljuje vera Marije, ki je naša Mati? Ali pa mislimo, da je daleč, preveč drugačna od nas? Ali se v težkih trenutkih, trenutkih preizkušnje in teme, oziramo k njej kot vzoru zaupanja v Boga, ki vedno želi le naše dobro?

Marija je tudi vzor ljubezni, zato pomislimo na njeno razpoložljivost v odnosu do sorodnice Elizabete. Ko jo je obiskala, ji Marija ni prinesla samo materialno pomoč, prinesla ji je Jezusa, ki je že živel v njenem telesu. Prinesti Jezusa v tisto hišo je pomenilo prinesti veselje, veselje v polnosti. Elizabeta in Zaharija sta bila srečna ob nosečnosti, ki je bila nekaj nemogočega v njuni starosti, a mlada Marija je tista, ki jima prinese polnost veselja, tistega, ki prihaja od Jezusa in Svetega Duha in se izrazi v zastonjski ljubezni, deljenju z drugimi, medsebojni pomoči in razumevanju. Marija želi tudi vsem nam prinesti velik dar, ki je Jezus. In z Njim nam prinaša njegovo ljubezen, njegov mir, njegovo veselje. In tudi Cerkev je takšna, je kot Marija. Cerkev je poslana, da vsem prinese Kristusa in njegov evangelij. To je tudi središče Cerkve: prinašati Jezusa, Jezusovo ljubezen in moč.

In mi, ki smo Cerkev, kakšno ljubezen prinašamo drugim? Je to Jezusova ljubezen, ki odpušča in spremlja, ali pa je to preveč razvodenela ljubezen? Je trdna ljubezen ali pa šibka, ki sledi simpatijam in išče povračilo? Je sebična ljubezen? Ljubezen namreč mora biti zastonjska, kot je bila Jezusova ljubezen. In kakšni so odnosi v naših župnijah, skupnostih? Smo bratje in sestre? Ali pa se obsojamo in govorimo slabo drug o drugem? Ali vsak skrbi za lastni vrtiček ali skrbimo drug za drugega? To so vprašanja ljubezni.

Marija pa je tudi vzor zedinjenosti s Kristusom. Življenje svete Device je bilo življenje žene, katere vsako dejanje je bilo vedno storjeno v popolni zedinjenosti z Jezusom.
Ta resničnost, ki nas jo uči Marija, je zelo lepa: Biti vedno združeni z Jezusom. Vprašajmo se: Se spomnimo na Jezusa samo takrat, ko nekaj ne gre prav in ga potrebujemo, ali pa imamo stalni odnos z njim, globoko prijateljstvo, tudi takrat, ko mu je treba slediti po poti križa?

Ervin Mozetič

Marijino vnebovzetje - I. varianta

Marijino vnebovzetje me vedno znova preseneča. Zakaj? Zaradi neverjetne božje ustvarjalnosti in domišljije. Kakor Bog preseneti človeka s tem, da najde med ljudmi mater za svojega sina, mati, ki kot devica rodi človeštvu Odrešenika, tako nas ponovno preseneti s tem, da Marijo preprosto s telesom vred vzame v nebesa. Kot da bi pisal pravljice. A ta pravljica ni izmišljena,
je le čudovito resnična zgodba o ženi, ki je ljubila Boga in o Bogu, ki čudovito ljubi človeka. S človeškimi očmi in predstavami je to marsikomu težko dojeti.
Zakaj zadrega pri Marijinem poveličanem telesu?
Čisto preprosto. Ker je naš pogled na telo tako obremenjen, tako daleč od božje lahkotnosti.
Današnji praznik je tako z Marijinim celostnim vstopom v nebesa tudi praznik lahkotnosti njene vere. Lahkotnosti v smislu neverjetne širine in veselja, ki seveda nosi vso težo trpljenja, a z neverjetnim zagonom. Čudovita lepota te vere se odraža v Marijini hvalnici. Slavi Gospoda in se mu klanja. Z neskončno lahkotnostjo in hvaležnostjo, da ga sme slaviti, z veseljem, da je lahko
njegova dekla. Kako čudovita božja podoba v krhki človeški naravi. Marija je ena sama hvalnica Bogu. Zakaj bi trohnela.
Mi pa protestiramo, tarnamo in se jezimo, ker nas Bog ne posluša. Ali pa se delamo, kako nam je blizu, v bistvu pa sledimo samo svoji pameti in svojim načrtom. Današnji praznik je povabilo k neskončni lahkotnosti bivanja v božjem objemu.
Tu res nima kaj trohneti. To je povabilo tudi nam. Da se prepuščamo božjemu toku, mu zaupamo, se ga veselimo in ga slavimo. Marija se po božji volji tudi ravna.
Neki pisatelj je napisal razmišljanje z naslovom Marijino pismo vernikom. V njem Marija graja vernike, češ kaj so naredili iz nje, ki je bila skromna in ponižna dekla Gospodova v Nazaretu, kjer je živela povsem običajno, kakor vsi drugi ljudje, le Božjo voljo se je ves čas trudila čim bolj dosledno spolnjevati. V kasnejših stoletjih pa so verniki Marijo slikali na vladarskih prestolih in jo odevali v najbolj dragocena oblačila. Krasili so njeno glavo z diamanti in vladarskimi kronami. Zaradi vsega tega človeškega okrasja sedaj nekateri v njej ne vidijo več tisto, kar bi rada bila, da je vsem mati in pomočnica.
Čeprav je morda za koga tako pisanje pretirano v poudarjanju Marijine skromnosti, pa je po drugi strani treba priznati, da vse prevečkrat v opisovanju in vrednotenju Marijinega življenja in zasluženja nekateri pretiravajo v opisovanju njenih kreposti in njene veličine tako, da Marijine resnične veličine skoraj ne prepoznamo več. V krščanski zgodovini je bilo Mariji v čast napisanih nešteto pesmi in knjig, zloženih nešteto skladb in naslikanih ogromno število slik. Vsak umetnik se je trudil po svojih najboljših močeh prikazati, kako on vidi Marijo v nebeškem sijaju. Seveda so to le človeške besede, pojmi in podobe. Marijo ne moremo postaviti nekako nasproti Bogu in enako Kristusu, nas je spomnil zadnji koncil. Njena podoba je najbolj pristna, kadar v njej gledamo uresničeno Božjo milost in Kristusovo odrešenjsko slavo.
Ob vsem lepem, kar bi radi rekli o njej, ne smemo pozabiti, da je bila vendarle človek kakor mi. Brez greha sicer, vendar je tudi Marija občutila skrb, stisko, trpljenje in bolečino. Tudi ona se je učila spoznavati Božjo voljo in se trudila nanjo odgovarjati v vsej popolnosti. Bila je mati, ki je skrbela za svojega Sina, se z njim veselila in trpela ter nazadnje stala pod križem, na katerem je umiral in ga mrtvega položila v grob.
Življenje vsakogar izmed nas je polno skrbi, strahov, nerešenih problemov in odprtih vprašanj. Preko tega zorimo za nebesa. Velikokrat je do globoke in trdne vere vsakomur potreben dolg in mučen proces notranjega dozorevanja preko dvomov in nerazumevanj.
Marija resnično sodi v naše življenje. Današnji praznik nas utrjuje v našem verovanju. To kar so želeli izraziti različni umetniki skozi krščansko zgodovino, nam govori na zelo različne načine o dejstvu, da je bila Marija po svojem zemeljskem življenju vzeta v Božjo slavo.
Če govorimo, da je bila vzeta v nebo, hočemo s tem reči, da je bila pritegnjena v neposredno območje Božjega, v najvišjo popolnost in srečo. S tem povemo, da je bila kot prva vzeta tja in v tisto stanje, ki je obljubljeno nam vsem in da je v njej že uresničenega nekaj od tiste polnosti, ki zadeva tudi že našo sedanjost in še bolj našo prihodnost. Že prvi kristjani so bili prepričani, da je Bog Marijo zaradi njene vključenosti v Božji odrešitveni načrt tako nagradil, kakor je znal in mogel le on sam in si mi nikakor ne bi znali vnaprej predstavljati.
Današnji praznik v naše življenje prinaša perspektivo večne prihodnosti, ki nam daje pogum spoprijeti se vsak dan znova z vsakodnevnimi problemi in prestati vsako preizkušnjo. Kljub življenjskim nepopolnostim, neuspehom in minljivostim bo naše življenje nekoč izpolnjeno. In to dejstvo je dovolj velik razlog, da danes res z veseljem praznujemo.
Ob današnjem prazniku lahko rečem le, Bog, daj nam po Mariji zaživeti to čudovito božjo lahkotnost bivanja. Marija, daj, da bomo po tvojem čudovitem zgledu v neskončnem veselju v harmoniji v svojem telesu, v neskončni
zaupnosti s tvojim in našim Bogom in v božji lahkotnosti z ljudmi, ki nam jih pošiljaš na pot. Marija, pomagaj nam doseči tisto lepoto bivanja, po kateri
bomo resnično pripravljeni, da nas Gospod vzame k sebi, da bomo tam, kjer ti že kraljuješ.

Ervin Mozetič

19. navadna nedelja, leto 2014

Današnji evangelij je veliko bolje razumljiv v luči evangelija prejšnje nedelje, saj je nadaljevanje dogajanja istega dne. Spomnimo se, kje se je vse začelo! Jezus je izvedel, da je Herod obglavil Janeza Krstnika. To ga je prizadelo in se je želel umakniti. Ko je odšel v samoto, ga je množica prehitela. Ker se mu je zasmilila, je pustil ob strani misel na počitek in se ves posvetil ljudem. Učenci, ki so bili le opazovalci in so se hkrati napajali z Jezusovo močjo in si domišljali, kako so pri tem pomembni, so bili siti množice in bi bili radi sami s svojim učiteljem. Ker jim je stopila v glavo pomembnost, so Jezusu kar naročili, skoraj ukazali, naj odpusti množico, češ, da jih skrbi njihova lakota. Jezus je prebral njihove misli in jim med vrsticami rekel: Če 'vas že skrbi množica' potem ji dajte vi jesti. Učence je to jezilo in so mu prinesli kar so imeli ter mu skušali dopovedati, da si s tem, kar imajo, nima kaj pomagati. Jezus se ne zmeni za njihove sebične želje in proteste, ne meni se za njihovo aroganco, ampak jim preprosto vzame hrano iz rok, jo blagoslovi in naroči, naj nahranijo množico.
Lahko si predstavljamo, da učencem vse to ni bilo ravno prav. Ko so upali, da bodo imeli mir, jim je Jezus pripravil delo. Ko so mislili, da kaj vedo, jim je pokazal, da ne razumejo ničesar. Ničesar ni naredil po njihovih željah. A zgodba še ni končana. Nestrpnost učencev, ki so jo pokazali z zahtevo, naj odpusti množico, Jezus obrne na glavo. Najprej množico nahrani, potem pa naroči učencem: Sedaj je čas, da vi greste, jaz pa bom odpustil množico. Lahko si predstavljamo, kako jih je moralo jeziti. Gospod dela vse po svoje in ravno obratno, kot bi oni hoteli. Kot da se iz njih norčuje. V tej jezi odidejo.
Jezus ne draži učencev, le naučil bi jih rad česa. To pokaže v viharju. Ni mu bilo potrebno hoditi po vodi. Rad pa bi jim pokazal, kdo on je. Naj se vendar zavedo, da je med njimi Bog sam. Da tega Boga ne morejo pošiljati kot hlapca, kamor se jim zljubi. A spreobrnjenje se pri apostolih, kot pri nas, ne dogaja ravno naglo. Najprej se prestrašijo in ničesar ne razumejo. Ko pa se jim Jezus spet dobrohotno razodene, ostajajo apostoli pri starem. Peter jih pooseblja, ko
namesto, da bi prosil, skoraj ukaže: Gospod, če si ti, mi zapovej, da pridem po vodi k tebi. Kakšna ponižnost?!!! Hkrati izraža dvom, potem pa še ukazuje. Vse je po starem. Kljub čudežu s kruhom, kljub blagim opozorilom, da niso oni gospodarji božjega delovanja, Peter narekuje, kako naj se Bog obnaša, da bo on lahko veroval. Jezus se tudi tokrat ne pusti zmesti. Pridi, si misli, saj ti tudi to ne bo pomagalo. Seveda po vodi brez vere ne bo šlo. No, po napornem dnevu morajo učenci vsaj približno priznati, da so le ubogi ljudje, Gospod pa je
božji sin.
Mar nismo na las podobni učencem. V glavi imamo svoje scenarije, svoje predstave in naročamo Bogu, kako naj jih uresniči. Bog nas vse dni premika in nam dopoveduje, da ne bo stregel naši lenobi, naši navidezni skrbi za druge, našemu egoizmu in pomembnosti itd. Mi užaljeni odhajamo in čakamo nove priložnosti, da mu povemo, da se moti. Pričakujemo, da se bo opravičil, potem pa nas preseneti vihar, v njem skoraj prosimo za pomoč in se hkrati razočarani srečujemo s svojo nevero in polomijo. No, pod največjim pritiskom napetih situacij celo rečemo, Ti si božji Sin. Potem pa spet po starem izsiljujemo in čakamo rezultatov. Ne, tako ne bo šlo. Pred Bogom bomo morali priznati, da
je on gospodar vsega. Da le on lahko pomiri vihar in pomnoži kruh. Mi smo ubogi učenci, ki ga lahko predvsem prosimo, naj nas vzgaja. Naj nas oklesti pomembnosti in sebičnosti. Naj nam pove, kaj naj storimo. Mogoče je dovolj, če nam od tega evangeljskega odlomka ostane le eno: Da si skušamo reči, Bog je Gospod, mi pa smo njegovi služabniki.
Je pa v današnjem evangeliju stavek, ki je kar zaščitni znak Jezusa samega: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!«
»Pogum!« Hoté sem malce raziskoval ta vzklik in prišel do naslednje ugotovitve: v evangelijih in v vsej novi zavezi ta vzklik prihaja vedno in samo iz Jezusovih ust: »Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!« »Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.« »Bodite pogumni: jaz sem svet premagal! »Pogum!« – pravi Jezus, ki se neke noči prikaže Pavlu. »Kakor si pričal o meni v Jeruzalemu, tako boš moral pričati tudi v Rimu« (Apd 23,11). Ena sama izjema je, a tudi tu je vmes Jezus. Ko nekateri pravijo slepemu iz Jerihe: »Le pogum, vstani, kliče te (Jezus)!«
Slovar besedo pogum razlaga kot »prirojeno duhovno moč ali pa moč, ki jo spodbuja zgled drugih, ki omogoča, da se soočimo z zahtevnimi, težkimi položaji, tudi s smrtjo, ne da bi se odpovedali ostalim zares izbranim lastnostim človeške narave«.
Kolikokrat rečemo drug drugemu: »Pogum, videl boš, da bo šlo vse dobro!« Naše besede ne spreminjajo stvari, so samo besede. Ni pa tako, ko reče Jezus: »Pogum!« On je »premagal svet«, on je imel pogum tudi za nas. Zato ne reče preprosto: Pogum! Ampak: »Pogum, jaz sem!« Na Jezusovih ustih je beseda pogum učinkovita; stori tisto, kar pomeni, dâ tisto, kar zahteva.
Evangelij nam pravi, da tudi v primerih, ko – človeško rečeno – ne moremo ničesar storiti, lahko vedno zakličemo, kakor je zaklical Peter, ko se je potapljal: »Gospod, reši me!« Pa to večkrat storite ta teden!

Ervin Mozetič

18. navadna nedelja, leto 2014

Vsi štirje evangeliji poročajo o gibanju, ki se je začelo oblikovati okoli Jezusa v Galileji. Sledile so mu velike množice in Jezus jih je učil in ozdravljal. Judovskega bralca tistih dni in tudi ljudi, ki so jim poznane knjige Mojzesove postave, v vsem tem lahko prepoznajo dogodke iz davne Izraelove zgodovine.
Takrat je Mojzes začel okoli sebe zbirati množice Izraelcev, da bi jih izpeljal iz egiptovske sužnosti. Za množice dvanajstih Izraelovih plemen je bilo treba poskrbeti - predvsem je bilo za vse potrebno preskrbeti hrano in vodo. Knjige postave govorijo o kruhu iz nebes, o mani, sladkem kruhu, ki je štirideset let prehranjeval Izraelce v puščavi. Na podoben način, kot je za Izrael skrbel Mojzes, sedaj za množice skrbi Jezus.
Jezusa zanima, kje bi lahko kupili kruh za velikansko množico ljudi, ki mu je sledila. Filip mu zagotovi, da nimajo sredstev za tako velik podvig, kot je nasičenje velike množice. Filipova skrb Jezusa ne zaustavi in se ne vda v to, da ne bi bilo mogoče ničesar storiti. Filipu naroči, naj pogleda, kaj vendarle imajo na razpolago za oskrbo množice. Na voljo je pet ječmenovih hlebov in dve ribi; vse skupaj nič, bi lahko rekli. A Jezus v situaciji, ki ni prav nič obetavna, ne obupa, marveč zaupa, da bo Bog poskrbel za ljudstvo pa čeprav s čudežem. Kakor je Bog delal čudeže na priprošnjo Mojzesa, tako jih sedaj dela po posredovanju Jezusa. Kaj to pomeni? To pomeni, da je božje delovanje po Jezusu podobno delovanju Boga po Mojzesu. Kakor je Mojzes izpeljal Izraelce iz sužnosti Izraela, tako sedaj Jezus pelje svoje ljudstvo iz suženjstva teme in greha v svobodo luči božje besede. Kakor je Bog prej poskrbel za Izraela, tako bo sedaj poskrbel novo prerojeno ljudstvo duha, ki bo izšlo iz Jezusa.
Simbolika dvanajstih košar kruha, spominja na število dvanajstih rodov Izraela, ki so Izšli iz Egipta. Polne košare kruha pa simbolizirajo rodove Jezusovega ljudstva, ki zaradi solidarnosti, ki jo uči Jezus ne bo lačna niti kruha niti smisla.
Zato razmisli: Kako gledaš na Jezusovo optimizem v neizhodni situaciji? Kako se ti odzivaš v situacijah, v katerih ne najdeš rešitve?
Kako si se počutil, ko je bilo zate poskrbljeno, kljub temu, da ni bilo upanja? Kako ti skrbiš za tiste, ki nimajo upanja? Ali lahko razumeš, da te odlomek uči solidarnosti s tistimi, ki nimajo upanja in sredstev? Morda tudi sam nimaš sredstev, a pri vsem je ravno upanje in zaupanje v Boga temelj za rešitev prav vsakega problema.
Kako ta zgodba o pomnožitvi kruha rešuje iz suženjstva obupa?
Danes smo namreč mi tista množica iz evangelija. Tudi mi želimo slediti Jezusu, ga poslušati, vstopiti v občestvo z njim v evharistiji, da bi ga tako spremljali in bi nas on spremljal.
Velika množica ljudi je sledila Jezusu in ga poslušala, kajti govoril in deloval je na nek nov način. Ko se je zvečerilo, so učenci ljudi hoteli odpustiti. To je bila njihova rešitev za množico, ki se je nahajala na pustem kraju: Vsak naj poskrbi zase, odide v bližnje vasi in si najde prenočišče in hrano.
Tudi kristjani smo velikokrat v tej skušnjavi, ko se ne zavzamemo za stiske drugega, ampak ga raje odslovimo z besedami: Naj ti Bog pomaga. A Jezusov odziv gre onkraj takšne drže, s katero preseneti učence: Vi sami jim dajte jesti. Učenci ljudi na Jezusovo prošnjo posedejo po skupinah, Jezus blagoslovi pet hlebov kruha in dve ribi, razdelijo jih med množico in vsi so se nasitili. Tukaj gre za trenutek globokega občestva: množica, žejna Gospodove besede, je sedaj nahranjena z njegovim kruhom življenja. S poslušanjem Jezusove besede in hranjenjem z njegovim telesom in krvjo, množica postane skupnost, anonimnost postane občestvo. Evharistija je zato zakrament občestva, ki nas spodbuja, naj izstopimo iz individualizma, da bi skupaj živeli hojo za Jezusom in vero vanj. Zato se moramo vprašati, kako živimo evharistijo, na anonimen način ali kot resnično občestvo z Gospodom in tudi vsemi brati in sestrami.
Pomnožitev kruha izvira iz Jezusovih besed učencem: Vi sami jim dajte. Učenci razdelijo tisto malo, kar imajo. Ravno tistih nekaj hlebov in rib v Gospodovih rokah nasiti vso množico. V Cerkvi in tudi v družbi, je ključna beseda, ki se je ne smemo bati, solidarnost; dati na razpolago Bogu to, kar imamo, naše male zmožnosti, kajti samo v razdeljevanju, v podarjanju, bo naše življenje rodovitno, rodilo bo sadove. Beseda solidarnost je danes nepriljubljena pri svetnem duhu.
Danes nam Gospod ponovno razdeljuje kruh, ki je njegovo telo, on sam se podarja. In tudi mi doživljamo solidarnost Boga s človekom; solidarnost, ki se nikoli ne izčrpa; solidarnost, ki nas vedno osupne. Bog nam postane bližnji, v žrtvi križa se poniža in vstopi v temo smrti, da bi nam dal svoje življenje, ki premaga zlo, egoizem in smrt. Jezus se nam tudi danes daje v evharistiji, z nami deli isto pot, postane hrana, ki podpira naše življenje tudi v trenutkih, ko pot postane težka in ovire upočasnjujejo naše korake. V evharistiji nas Gospod spodbuja, da hodimo po njegovi poti služenja, razdeljevanja, poklanjanja. Tisto malo, kar imamo, tisto malo, kar smo, če razdelimo, bo postalo bogastvo, kajti moč Boga, ki je ljubezen, vstopa v našo revščino in jo spreminja.
Naj bomo kruh drug drugemu.

Ervin Mozetič

16. navadna nedelja, leto 2014

V današnjem evangeliju slišimo, kako so hlapci prišli opozoriti gospodarja, da raste med žitom tudi ljuljka. Gospodar se ne začudi. Jasno mu je: Seme, ki ga je sejal, ni slabo, ljuljko je zasejal sovražnik. V razlagi prilike pojasni: Sovražnik je hudič. Jezus nakaže, da bo do konca sveta obstajal boj med Bogom in hudim duhom, med dobrim in zlim. Bitka je in bo. Vprašanje pa je kdo smo mi v tej bitki? Ali nismo najbolj podobni hlapcem, ko mogoče v pogovorih opozarjamo na problem družbe, pokvarjenost, nenačelnost, krivico itd. Največkrat bi radi tako kot hlapci tudi mi na hitro opravili z vsem. Razjezimo se, potem pa kot da bi si Jezusove besede razložili po svoje. Saj se ne da nič storiti. Pozabimo na oboje: na potrebo, da bi rasli in prerasli ljuljko ter na pozornost do ljuljke, ki se skriva v pšeničnem polju.
In kaj od nas pričakuje Bog?
Naj namesto tarnanja nad okolico, vendar že obrodimo kakšen sad, od katerega bo tudi okolica imela več kot le jamranje, da je vse slabo in da se ne da nič storiti.
Današnji evangelij torej govori o potrpežljivosti.
Potrpežljivost je temelj modrosti, ki omogoča, da obdržimo samega sebe in svoja čustva v trdni oblasti. Prav tako omogoča, da dosežemo naše cilje in poleg strpnosti predstavlja eno izmed najpomembnejših odlik našega življenja, ki sploh omogoča obstoj naše družbe.
V življenju je seveda najprej potrebno razviti potrpljenje do samega sebe, če želimo biti tudi potrpežljivi do ostalih ljudi, navad in stvari, ki tvorijo naše okolje.
Star slovenski pregovor pravi: "Potrpežljivost odpira železne duri". Pot za doseganje naših ciljev je lahko včasih dolga, trnova in vijugasta, prav potrpljenje prepleteno z jekleno voljo, vztrajnostjo in disciplino pa omogoča, da jih končno le dosežemo.
Skoraj ničesar ni mogoče storiti nekaj od danes na jutri. In kdor želi v življenju resnično doseči nekaj na hitro, bo slej kot prej doživel grenkobo in razočaranje.
Potrpežljivost je tiha, vsakodnevna vrsta moči, ki jo včasih lahko zamenjamo s slabostjo. Vendar potrpežljivost ni speča. Biti potrpežljiv ne pomeni sprijazniti se z vsem brez pritožbe. Potrpežljivost je moč, ki nam omogoči govoriti vljudno in prijazno, namesto sarkastično in žaljivo, tudi takrat, ko smo jezni. Potrpežljivost je vztrajnost in odpoved hkrati.
Vprašajmo pa se: Katere stvari ali okoliščine v nas sprožijo nepotrpežljivost? Ali naše potrpljenje preizkušajo nekateri ljudje? Ali pa se nam to zgodi zaradi dejavnikov, povezanih s časom?
Kako nam je lahko v pomoč že samo to, da prepoznamo dejavnike, ki v nas sprožijo nepotrpežljivost?
Človek težko ostane potrpežljiv, kadar je pod stresom zaradi tega, ker mora opraviti preveč stvari, biti na preveč krajih in ostati v stiku s preveč ljudmi.
Vzemimo si čas za to, da stkemo tesna prijateljstva. Svoj čas porabljajmo premišljeno.
Zato da bi si poenostavili življenje, bi bilo morda dobro, da razmislimo o svojih vsakodnevnih dejavnostih. Na katerih področjih bi se lahko nekoliko upočasnili oziroma katerim dejavnostim bi se lahko odrekli? Svetopisemski pregovor pravi: »Vse ima svoj čas.«
Imejmo stvaren pogled na življenje. Kot prvo, stvari v resničnem življenju se ne zgodijo vedno tako hitro, kakor si želimo. Sprijaznimo se z dejstvom, da čas teče s svojo hitrostjo, in ne s takšno, kakor bi si mi želeli. Temu se reče potrpežljivost.
Lahko se naučimo potrpežljivosti, če upoštevamo nasvete iz Svetega Pisma. V njem piše, da je človek, ki mu je pomembna duhovnost, lažje potrpežljiv in da tudi lažje kaže druge pomembne vrline, kot so ljubezen, veselje, mir, blagost in samoobvladanje. Sveto pismo obljublja: »Ne bodite preveč zaskrbljeni, ampak v vsem izražajte svoje želje Bogu z molitvijo, ponižno prošnjo in zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsako misel, bo po Kristusu Jezusu stražil vaše srce in um.« Če bomo preučevali Sveto pismo, bomo spoznali, kaj lahko storimo, da bi imeli manj skrbi in da bi bili bolj potrpežljivi.
Rasti, ne zgražati se. Dati sad v dobrem, ne čakati na to da pride čas, da porujemo ljuljko. Z ljuljko bo obračunal Gospod, kdo pa se bo zavzel za rast v dobrem? Naj bo to danes naša naloga! Pa veliko potrpežljivosti pri vsem tem.

Ervin Mozetič

15. navadna nedelja, leto 2014

Prilika o sejalcu nam govori, da je od nas odvisno, kaj bomo naredili iz tega, kar nam Bog podarja. Vabi nas, da pridno obračamo njegove darove. Pogosto pozabljamo, da Jezus prav tistemu, ki ne bo razvijal svojih talentov, obljublja večno pogubljenje. S peklom ne grozi predvsem za napake, ampak za opuščene priložnosti in za premajhno zavzetost pri razvijanju nas samih!
A prilika ima še drugo sliko - sejalca, ki predstavlja Boga. Tudi to je podoba, ki naj bi jo vzeli za res. Bog je strašansko radodaren. Ko seje ni preračunljiv, ne skopari s semenom. Verjame v še tako slabo zemljo, želi ji dati priložnost, naj enkrat obrodi.
Tako gleda Bog na nas. Saj pravi: Kdor ima ušesa naj posluša. Ne vpraša najprej, kdo hoče poslušati, ampak najprej pove, da priložnost vsakemu, da sliši. Potem pa pravi, če hočeš, vzemi za dobro, če nočeš pusti.
Tako se pri sv. maši daruje za vse. Ne vpraša, ali smo vsi pripravljeni. Najprej pravi: to je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. Kako nora, nepreračunljiva, velikodušna ljubezen.
Bog upa do zadnjega, da bo dobra beseda, ljubeznivost, dobrota padla na rodovitno zemljo in obrodila stoteren sad. Videti možnost v drugem, nikoli obupati, vztrajno deliti dobroto – to je božja logika. To ni logika preračunljivega kapitala. To je logika božje ljubezni. Skušajmo povabilo vzeti bolj za res. To je nespamet križa.
Da ne bi »ubili« Božje Besede v srcu, je potrebno biti ponižni in sposobni moliti.
Lahko gre za past, ko se kristjan polasti Božje Besede in razpolaga z njo po svojih željah. In sicer, če ni ponižen in če ne moli. Božja Beseda lahko postane naša beseda, beseda v skladu z našimi interesi, našimi ideologijami. V naši službi. Vsakdo jo lahko interpretira v skladu z lastno voljo, z lastnim interesom. Na ta način Božja Beseda postane mrtva, je zaprta, Sveti Duh je zaprt v kletko želja vsakega od nas.

Natanko to se zgodi nam, kadar nismo odprti za novost Božje Besede in kadar ji nismo pokorni. Umre lahko v naših srcih! Pa vendar je še vedno nekaj, kar daje upanje: Živa je v srcih preprostih, ponižnih, v srcu Božjega ljudstva. Tista preprosta množica, ki je hodila in še hodi za Jezusom – ker je tisto, kar je Jezus govoril, njihovim srcem dobro delo, njihova srca je ogrelo – ti ljudje se niso zmotili. Božje Besede niso uporabili za lastne interese. Poslušali so jo in si prizadevali biti nekoliko boljši.

Kaj lahko storimo mi, da ne bi ubili Božje Besede, da bi bili poslušni, da Svetega Duha ne bi zaprli v kletko. V odgovor ponujam dve preprosti stvari: To je drža tistega, ki želi poslušati Božjo Besedo: prva – ponižnost; druga – molitev. Če ne čutimo potrebe, da bi molili, se počutimo gotove, močne, počutimo se kot bogovi. Ponižnost in molitev: s ponižnostjo in molitvijo pojdimo dalje, da bi poslušali Božjo Besedo in ji bili pokorni. V Cerkvi. Ponižnost in molitev v Cerkvi. In tako ne bomo ubili, ampak zaščitili Božjo Besedo, tisto Božjo Besedo, za katero mi verjamemo, da je Božja Beseda.

Božja beseda je živa in učinkovita, razločuje čustva in misli srca. A da bi jo lahko zares sprejeli, moramo imeti tudi držo poslušnosti. Božja beseda je živa in zato prihaja in nam govori to, kar hoče povedati, in ne to, kar jaz pričakujem ali upam, da mi pove. Je svobodna beseda. Prav tako je presenečenje, kajti naš Bog je Bog presenečenj. Je novost. Evangelij je novost. Razodetje je novost. Naš Bog je Bog, ki vedno dela nove stvari in od nas zahteva poslušnost tej novosti. Lahko se vprašamo: Sem poslušen Božji besedi ali pa vedno delam tisto, kar jaz mislim, da je Božja beseda? Ali pa pustim, da Božja beseda steče skozi destilacijsko napravo in je na koncu neka druga stvar v primerjavi s tistim, kar Bog želi, da storimo? Prilagoditi se Božji besedi, da bi jo lahko sprejeli, pomeni asketsko držo. Če želim vir elektrike za neko napravo, moram včasih uporabiti adapter, ki prilagodi električno energijo za napravo. Vedno si moramo prizadevati, da se prilagodimo, da se uskladimo z novostjo Božje besede, da smo odprti za novost.

Naš Bog ni Bog navad: je Bog presenečenj. Upor, neposlušnost Božji besedi je greh vraževerja in vztrajanje pri tem, da delam to, kar hočem, in ne to, kar hoče Bog, je greh malikovalstva.

To pa nas vodi v premislek o tem, kaj je krščanska svoboda, kaj je krščanska poslušnost. Krščanska svoboda in krščanska poslušnost sta poslušnost Božji besedi. Pomeni imeti pogum, da vedno razločujem: razločujem in ne relativiziram. Vedno razločevati, kaj dela Sveti Duh v mojem srcu, kaj želi Sveti Duh v mojem srcu, kam me Sveti Duh vodi v mojem srcu. In biti poslušen. Razločevati in biti poslušen. Prosimo danes za milost poslušnosti Božji besedi, tej Besedi, ki je živa in učinkovita, ki razločuje čustva in misli srca.

Ervin Mozetič

14. navadna nedelja, leto 2014

Evangeljski odlomek 14. nedelje med letom ponuja v premislek dve temi: prvo bi lahko imenovali Jezusova hvalnica Očetu za tiste, ki bodo deležni njegovega razodetja, za preproste, male in uboge: "Slavim te, Oče..., ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim." Druga misel pa je tema jarma, ki jo spremlja povabilo: "Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen." "Mali" razumejo evangelij ne zato, ker so nevedni, ampak zato, ker so ponižni. "Modrim" in "razumnim" pa ostaja skrit ne zato, ker so učeni, ampak zato, ker so prevzetni.
V družbi danes, na žalost, krotkost in ponižnost nista preveč cenjeni kreposti. Mnogokrat sta celo prezirani in ljudi, ki tako živijo, imajo za ljudi brez hrbtenice, nikoli odrasle, nesposobne postaviti se za svoje pravice ali se zanje boriti. Mnogo bolj cenjeno je uveljavljanje lastnih pravic; prenašamo nasilje, ki ga je toliko po naših mestih in ulicah, celo v šolah in na športnih prireditvah. Vse prepogosto beremo ali slišimo o zlorabljenih ženskah in otrocih, o uničevanju življenja, o nasilju v družinah, in podobnem. Se kdaj vprašamo, ali ni tako tudi zato, ker se svet vedno manj meni za Jezusov nauk? Ali zato, ker kristjani nismo to, kar bi morali biti?
Kaj pomeni biti ponižen in krotak? Ponižnost je krepost, ki nam pomaga, da na sebe gledamo tako, kakršni smo v resnici: z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Ponižnost je priznanje resničnosti.
Ponižnost ni v tem, da zanikamo svoje talente ali dobre lastnosti, ali da se delamo, da nismo tako sposobni kot drugi, da bi nas pohvalili.
Prav ponižnost je mati številnih kreposti, kot so: poštenost, skromnost, potrpežljivost, hvaležnost, poslušnost, spoštovanje in strpnost. Sad ponižnosti je mir srca, odprtost, veselje.
Pa naj ponazorim pravo ponižnost še z zgodbo.
Manjša šola se je bojevala za finančno preživetje. Stavba je bila v slabem stanju. Učitelji in drugi zaposleni pa so bili slabo plačani. Nekega dne je neki premožen človek obiskal to šolo in vprašal delavca, ki je čistil tla: »Kdaj bi se lahko srečal z ravnateljem?« »Od poldne naprej ga lahko dobite v njegovi pisarni,« mu je odgovoril čistilec.
Ko je obiskovalec ob tisti uri stopil v pisarno, je v ravnatelju prepoznal čistilca, čeprav je bil sedaj drugače oblečen. Čez nekaj dni je ravnatelj prejel ček s precej visoko vsoto. To, da je ravnatelj v duhu služenja opravljal tako preprosto delo, je premožneža tako pretreslo, da je sklenil nameniti šoli lep dar.
Jezus preprosto pravi: "učite se od mene!" Zelo bi morali biti hvaležni, da imamo Boga, ki ne zahteva od nas nemogočega; ki ne zahteva nekaj, česar ni poprej sam storil, ko je živel na zemlji. Pokazal nam je torej pot: sedaj je na nas, da svoje življenje oblikujemo po njegovem in svojo ljubezen po njegovi. Ob tem pa moramo biti prepričani o njegovi vedno prisotni pomoči in milosti ter se zavedati, da bomo nekoč pri njem srečni v nebesih in to vso večnost. Če smo torej povezani z njim, je naš jarem prijeten, naše breme lahko in Jezusov blagor preprostih je tudi naš blagor.
Cerkev na Slovenskem danes obhaja Izseljensko nedeljo ali Dan Slovencev po svetu, posvečeno vsem našim rojakom, ki živijo raztreseni po skoraj vseh deželah sveta. Naša prošnja zanje danes je, da bi ostali vedno zvesti Bogu in svoji domovini, ne glede na to, kam jih je vodila njihova življenjska pot. Morda je bila včasih zelo kruta, krivična - morda je bila taka predvsem tista, ki jih je za stalno prisilila v tujino, proč od naroda, doma in domovine.
Radi pravimo, da so naši rojaki na tujem kakor most med različnimi kulturami in naš ponos. Svet, ki postaja vse bolj ena sama velika družina narodov in ljudstev, zahteva po eni strani odprt in spoštljiv odnos do drugih, po drugi strani pa še večjo zvestobo lastnemu narodu, kulturi in vrednotam, iz katerih se narod in kultura hranita in iz njih živita. Ohraniti pristno slovensko, kar v tujini hrani predvsem človekovo srce, tam pa znati sprejemati drugačnost, tuje izkušnje, širino in bogastvo nove kulture kot pogoj za življenje v novem kraju, je velik izziv. Za vse, ki so morali zapustiti domovino, pa tudi za tiste, ki so se za to odločili prostovoljno, naj bo izseljenska nedelja bogat trenutek vračanja k dediščini, ki so jo ponesli s seboj na tuje. Za njihove svojce, domače in znance pa je lahko nova spodbuda za ohranjanje vezi in vzdrževanje stikov z njimi, da se ne čutijo pozabljene od doma in domovine. Svoj dolg do njih izpolnjujeta tudi Cerkev in država, vsaka s svojimi obveznostmi.
Morda se ob tej nedelji spomnimo tudi na to, da je končno naša prava domovina v nebesih, kjer ne bomo več obhajali izseljenske nedelje, saj bomo spet doma, pri Očetu.

Ervin Mozetič

Apostola Peter in Pavel, 2014

Obhajamo praznik apostolskih prvakov. Pogosto slišimo govoriti tudi, da sta ta dva apostola temelj Cerkve, saj sta vsak na svoj način s svojim oznanjevanjem polagala temelje poznejši rasti Kristusovega kraljestva, prvi predvsem med Judi v Jeruzalemu in v Rimu, drugi pa med pogani v takratnem rimskem cesarstvu, predvsem na vzhodni obali Sredozemskega morja. Posebna čast jima gre zato, ker ju je Jezus sam, zopet vsakega na svoj način, pa vendar s posebno pozornostjo in ljubeznijo, izbral za to službo, ki sta jo vršila za ceno velikih žrtev in nazadnje dokončala z žrtvovanjem svojega življenja.
Ko vidimo predanost in notranji ogenj, s katerim sta se Peter in Pavel vrgla v delo za rast Cerkve, začutimo tudi sami veselje nad tem, da pripadamo isti Cerkvi in da smo dediči tako požrtvovalnih neposrednih Jezusovih učencev. Kot vemo, nam Sveto pismo nič ne prikriva napak in nepopolnosti, ki sta jih ta dva imela.
Velika skrivnost ostaja za nas, da je Jezus že od vsega začetka izbral Petra za voditelja skupinice njegovih učencev in računal z njim kot svojim naslednikom na zemlji, čeprav je bil Peter od vsega začetka nezanesljiv in vihrav, nazadnje pa je Jezusa iz strahu pred drugimi celo zatajil. Prav tako je za nas nerazložljiva skrivnost, kako to, da se je Jezus na tako dramatičen način razodel in neločljivo spoprijateljil s takrat največjim sovražnikom prvih krščanskih skupnosti ter mu zaupal odgovorno nalogo, zasejati seme Božje besede po vsem tedaj znanem kulturnem svetu. Kot nam je poznano iz Božje besede, sta to Jezusovo velikodušnost pozneje znala ceniti in mu vračala s prav tako predanim zaupanjem.
Zato je tudi za nas današnji praznik priložnost za veselje, da je Jezus tudi nas izbral za svoje učence in nam kljub našim slabostim, ki jih vsak sam najbolje pozna, veliko zaupal. Predvsem je za nas največja čast v tem, da pripadamo Cerkvi kot izvoljenemu Božjemu ljudstvu. Tudi današnja Cerkev se vedno znova pokaže kot grešna in nepopolna.
Danes je praznik, ki je velik praznik za vesoljno Cerkev, saj vse Božje ljudstvo prav sv. Petru in Pavlu dolguje dar vere. Peter je namreč prvi izpovedal, da je Jezus, Kristus, Božji Sin, Pavel pa je to oznanilo razširil po takratnem grško rimskem svetu. Po Božji previdnosti sta oba prišla v Rim in za vero prelila svojo kri. Zaradi tega je Cerkev v Rimu takoj in spontano postala oporna točka za vse Cerkve, razširjene po vsem svetu, ne zaradi moči imperija, temveč v moči mučeništva, zaradi pričevanja za Kristusa. Dejansko je vedno in samo Kristusova ljubezen, ki poraja vero in ki daje, da gre Cerkev naprej. To velja tudi za Petra. Ko je namreč izpovedal svojo vero v Kristusa, tega ni storil zaradi svojih človeških sposobnosti, temveč zato, ker ga je osvojila milost, ki jo je Jezus izžareval; ker ga je osvojila ljubezen, ki jo je čutil v njegovih besedah ter videl v njegovih dejanjih. Jezus je bil, poosebljena Božja ljubezen.

Isto, čeprav na drugačen način, se je zgodilo tudi Pavlu. Pavel je bil od svoje mladosti sovražen do kristjanov. Ko pa ga je Kristus poklical na poti v Damask, se je njegovo življenje povsem spremenilo. Razumel je, da Kristus ni mrtev, temveč živ, razumel pa je tudi to, da ga ljubi, čeprav je bil njegov sovražnik. To je, izkušnja usmiljenja, Božjega odpuščanja v Jezusu Kristusu. To je vesela novica, evangelij, ki sta ga Peter in Pavel okusila na sebi in za katerega sta dala življenje. Usmiljenje, odpuščanje; Gospod nam vedno odpušča. Gospod ima usmiljenje, je usmiljen, ima usmiljeno srce, ki nas vedno čaka.

Neizmerno veselje je verovati v Boga, ki je ves ljubezen, ves milost. To je vera, ki sta jo Peter in Pavel prejela od Kristusa ter jo naprej posredovala Cerkvi. Skupaj se zahvalimo Gospodu za ti dve slavni priči ter se pustimo osvojiti Kristusu in njegovem usmiljenju.

Prosimo sveta apostola Petra in Pavla, da bi bili sposobni tako kot on dva podeliti izkušnjo vere v Jezusa.
Prosimo ju, da ne bi nikoli zatajili svoje Cerkve. Saj, zatajiti Cerkev je kakor zatajiti lastno mater, kajti Cerkev nas je v krstu rodila in nas hrani z zakramenti in z besedo. Sv. Ciprijan je rekel: »Ne more imeti Boga za očeta, kdor nima Cerkve za mater.« Prišel bo trenutek, ko bo edina stvar, ki nam bo lahko dala gotovost, prav občutek, da smo del Cerkve. Sv. Terezija Avilska, ki so jo ob smrtni uri napadali demoni in hude skušnjave, je našla tolažbo in gotovost v besedah, ki si jih je ponavljala: »Sem hči Cerkve!« Tudi mi se naučimo z Jezusom reči: »Moja Cerkev!« To bi bil lep sad praznika sv. apostolov Petra in Pavla.

Ervin Mozetič

12. navadna nedelja, leto 2014

Današnji evangelij govori o strahu. Ne smemo se bati problemov. Jezus sam je dejal svojim učencem: »Jaz sem, ne bojte se, jaz sem!« V težavah življenja, v problemih, kadar se lotevamo česa novega, povsod je Gospod z nami. Seveda se lahko zmotimo, a on je vedno ob nas in nam govori: »Zmotil si se, vrni se na pravo pot. Ne bojmo se. Ne bojmo se ljubezni, ljubezni Boga, našega Očeta. Ne bojmo se. Ne bojmo se prejeti Jezusove milosti, ne bojmo se svoje svobode, ki nam je dana po Jezusovi milosti. Ne bojmo se milosti, ne bojmo se iti ven iz nas samih, ne bojmo se iti ven iz naših krščanskih skupnosti, da bi šli po¬iskat devetindevetdeset ovčic, ki jih ni doma. In da bi z njimi začeli dialog, jim povedali, kaj mislimo, jim pokazali našo ljubezen, ki je ljubezen Boga.
Razločevati pa moramo med bivanjskim strahom in strahom božjim, ki je še kako potreben v našem življenju. Strah božji ne pomeni imeti strahu pred Bogom. Dobro vemo, da je Bog Oče, ki nas ljubi in želi naše zveličanje; vedno nam odpušča! Zato nimamo razloga za strah pred Njim. Strah božji je dar Svetega Duha, ki nas spominja, kako majhni smo pred Bogom in njegovo ljubeznijo, in da je naše dobro v izročitvi v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Strah Božji jeizročitev dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad.
Ko Sveti Duh začne bivati v našem srcu, nam vliva tolažbo in mir. Z njegovo pomočjo se čutimo takšni kot smo: majhni. Z držo tistega, ki vse svoje skrbi in pričakovanja polaga v Boga in se čuti ovit in podpiran z njegovo toplino in močjo, tako kot otrok ob svojem očku. K temu nas usmerja Sveti Duha, da se čutimo kot otroci v objemu svojega očeta. V tem smislu lažje razumemo, kako strah božji v nas prevzame obliko poslušnosti, hvaležnosti in slavljenja, napolnjuje naše srce z upanjem. Velikokrat nam namreč ne uspe doumeti Božjega načrta in zavemo se, da si sami ne moremo zagotoviti sreče in večnega življenja. Ravno v izkušnji svojih omejitev in uboštva nas Sveti duh tolaži in nam pomaga razumeti, kako je edina pomembna stvar to, da Jezusu pustimo, da nas vodi v Očetov objem.
Strah božji nam pomaga, da se zavedamo, da vse prihaja od milosti ter da je naša prava moč samo v hoji za Gospodom Jezusom in v tem, da Očetu pustimo izliti na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. »Odpreti srce, da bosta dobrota in usmiljenje Boga prišla k nam. Sveti Duh s tem darom odpira naša srca, da lahko k nam pridejo Očetovo odpuščanje, usmiljenje, dobrota, ljubkovanje. Kajti mi smo neskončno ljubljeni otroci.
Ko smo prežeti s strahom božjim, smo usmerjeni v sledenje Gospodu s ponižnostjo, poslušnostjo in pokorščino. A ne z držo predaje in pasivnosti, ampak s čudenjem in veseljem; veseljem otroka, ki vidi, kako mu Oče streže in ga ljubi. »Strah božji torej iz nas ne naredi boječe in popustljive kristjane, ampak daje pogum in moč. »Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo pokorni Gospodu iz strahu, ampak ker jih je ganila in osvojila njegova ljubezen. Biti osvojen z Božjo ljubeznijo. Pustiti se osvojiti tej ljubezni očka, ki nas zelo ljubi, ljubi nas z vsem svojim srcem.
Strah božji je tudi »alarm« pred vztrajanjem v grehu. Ko oseba živi v slabem, preklinja Boga, ko izkorišča druge in jih tiranizira, ko živi samo za denar, nečimrnost, oblast ali ponos, takrat strah božji povzroči alarm, preplah. Z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom in nečimrnostjo ne boš srečen. Nihče ne bo odnesel s sabo na drugo stran ne denarja ne oblasti ne ponosa, ničesar. Odnesemo lahko samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, gotovosti, ki smo jih z ljubeznijo sprejeli od Boga. Odnesemo lahko samo tisto, kar smo storili za druge. Zato svojega upanja ne polagajmo v denar, ponos, moč, saj nam te stvari ničesar ne obljubljajo.
Prosimo Gospoda milosti, da bi sprejeli dar strahu božjega in skupaj z vsemi priznali, da je Bog naš Oče, naš očka.

Ervin Mozetič

Sveta Trojica

»Milost Gospoda Jezusa Kristusa
in ljubezen Boga
in občestvo Svetega Duha z vami vsemi!«
To je pozdrav, ki ga sv. Pavel v drugem berilu na praznik Sv. Trojice namenja kristjanom v Korintu. Gre za trojiški pozdrav; v njem so dejansko omenjene tri Božje osebe: Oče (Bog), Sin (Jezus Kristus) in Sveti Duh.
Vse krščansko življenje se odvija v znamenju in navzočnosti Trojice. Ob zarji življenja smo bili krščeni »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«, in ob koncu, v upanju na milost, da bomo umrli kot kristjani, bodo ob naši bolniški postelji molili z besedami: »Odidi, krščanska duša, s tega sveta v imenu Očeta, ki te je ustvaril, Sina, ki te je odrešil in Svetega Duha, ki te je posvetil.«
Med tema dvema skrajnima trenutkoma so uvrščeni drugi t.i. »prehodni« trenutki, ki so za kristjane vsi zaznamovani s klicanjem Trojice. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha se novoporočenca združita v zakonu in si izmenjata prstana, v imenu Trojice so po škofovih rokah posvečeni duhovniki. Nekoč so v imenu Trojice začeli z delom kmetje, izrekali razsodbe, skratka vsak pomemben družben ali verski dogodek je bil povezan z imenom Svete Trojice.
Sveta Trojica je naročje, v katerem smo bili spočeti, kajti Bog nas je izbral pred stvarjenjem sveta, da bi bili njegovi otroci, upodobljeni po njegovem Sinu (prim. Ef 1,4) in je tudi pristanišče, kamor vsi plujemo; je »ocean miru«, iz katerega se vse poraja in v katerega se vse ponovno steka.
Ne bo torej držalo, da je Trojica oddaljena skrivnost, nepomembna za vsakdanje življenje. Nasprotno, to so tri osebe, ki so nam v življenju »najbližje«: torej niso zunaj nas, kot so to naše najbolj ljubljene osebe: recimo žena ali mož, ampak so v nas. One »prebivajo v nas« (Jn 14,23), mi smo njihov »tempelj«. Zakaj kristjani verujemo v Trojico? Ali ni že dovolj težko verovati, da Bog je in sedaj dodajamo še, da je »eden in troedin«? Danes so nekateri, ki bi brez težav pustili ob strani Trojico tudi zato, da bi se tako lažje pogovarjali z Judi in muslimani, ki izpovedujejo vero v Boga, ki je strogo eden.
Odgovor je naslednji: kristjani verujemo, da je Bog troedini, ker verujemo, da je Bog ljubezen. Razodetje Boga ljubezni, ki ga je prinesel Jezus, nas je napotilo k priznanju Trojice. To ni človeška iznajdba. Če mi boste pozorno sledili, vam ne bom ravno razložil, v čem je Sveta Trojica (tega razumsko ni mogoče razložiti, ker le-ta ni sad človeškega razuma), a verjamem, da vam bom vsaj pomagal razumeti, kako naravno je, da je krščanski Bog eden in troedin. Kako drugače sploh ne bi moglo biti.
Bog je ljubezen, pravi Sveto pismo. Če je torej ljubezen, je jasno, da mora nekoga ljubiti. Ljubezen v prazno, ki ni usmerjena v nikogar, ne more obstajati. Zato se torej sprašujemo: koga ljubi Bog, da ga lahko opišemo kot ljubezen? Prvi odgovor bi lahko bil: ljubi ljudi. Toda vsi vemo, da ljudje obstajajo le nekaj milijonov let in ne več. Koga je pred tem ljubil Bog, ko pa je ljubezen? Bog ni začel biti ljubezen v nekem določenem trenutku časa, kajti Bog se ne more spreminjati. Drugi odgovor: pred tem je ljubil vesolje, vsemirje. Toda vsemirje obstaja nekaj milijard let. In koga je prej ljubil Bog, da ga lahko opišemo kot ljubezen? Ne moremo reči: ljubil je samega sebe, kajti ljubiti samega sebe ni ljubezen, ampak samoljubje, psihologi bi rekli narcisizem.
In glejte odgovor krščanskega razodetja, ki ga je Cerkev zbrala in razložila. Bog je ljubezen v samem sebi, pred časom, kajti od vedno ima v sebi Sina, Besedo, ki ga ljubi z neskončno ljubeznijo, t.j. v Svetem Duhu. V vsaki ljubezni so vedno tri resničnosti ali osebe: nekdo, ki ljubi, nekdo, ki je ljubljen in ljubezen, ki ju povezuje.
Krščanski Bog je eden in troedin, ker je občestvo ljubezni. V ljubezni se med seboj spravita edinost in raznolikost; ljubezen ustvarja edinost v različnosti: edinost namenov, misli, hotenja; različnost oseb, značilnosti in v človeškem svetu tudi spolov.
Teologija je uporabljala izraz narava, da bi označila v Bogu edinost, in izraz oseba, da bi označila razliko. Zato pravimo, da je naš Bog en sam Bog v treh osebah. Krščanski nauk o Trojici ni korak nazaj, kompromis med enoboštvom in mnogoboštvom. Je prav nasprotno: korak naprej, ki ga je le Bog sam lahko izvršil v človeškem razumu.
Med drugim nam osvetli globoko nasprotje modernega ateizma. Karl Marx in v glavnem vsi moderni ateisti menijo, da Bog ni nič drugega, kakor projekcija človeka. Ni Bog, ki bi ustvaril človeka po svoji podobi, ampak naj bi človek ustvaril Boga po svoji podobi. Z drugimi besedami, za izrazom Bog naj ne bi bilo nič drugega, kakor človekova ideja o samem sebi, kakor nekdo, ki odsev svoje podobe v potoku zamenja za drugo osebo.
Vse to bi bilo lahko resnično v primerjavi z drugimi bogovi, ne pa s krščanskim Bogom. Kakšno potrebo bi mogel imeti človek, da bi samega sebe razklal v tri osebe: Očeta, Sina in Svetega Duha, če Bog ni nič drugega, kakor človekova projekcija samega sebe? Nauk o Sveti Trojici je sama po sebi najboljša protiutež modernemu ateizmu.
Ali se vam je to, kar sem rekel, zdelo pretežko? Morda niste veliko razumeli? Rekel bi: ne vznemirjajte se. Ko stojimo na obali jezera ali pa na morski obali in bi hoteli vedeti, kaj je na drugi strani, ni najpomembnejše izostriti vid in skušati videti drugo obzorje, ampak je potrebno stopiti na barko, ki nas popelje na drugo stran. V odnosu do Svete Trojice ni najpomembnejše razglabljanje o skrivnosti, ampak ostati v veri Cerkve, ki je barka, ki nas pelje k Trojici.
Trojica je model vsake človeške skupnosti, od najpreprostejše in prvinske, ki je družina, vse do vesoljne Cerkve. Vidimo lahko, kaj vse se lahko družina nauči od trojiškega modela. Če pozorno beremo Novo zavezo, kjer se je Trojica razodela, opazimo neke vrste pravilo. Nobena od treh Božjih oseb ne govori o sebi, ampak govori o drugi, ne priteguje pozornosti nase, ampak na drugega.
Vsakokrat, ko Bog Oče spregovori v evangeliju, vedno nekaj razodeva o Sinu: »Ta je moj ljubljeni Sin. Poslušajte ga!«; ali pa: »Poveličal sem ga in ga bom še poveličal.« Jezus tudi ne dela drugega, kakor da govori o Očetu. Ko Sveti Duh pride v srce vernega človeka, ne začenja razglašati svojega imena. Njegovo ime v hebrejščini se glasi Ruach. Toda on nas ne uči reči: Ruach! Marveč nas uči izgovarjati Aba!, kar je ime za Očeta in izgovarjati Maranatha, kar je neposredno klicanje Kristusa in pomeni: »Pridi, Gospod!«
Poskušajte pomisliti, kaj bi povzročil ta slog, če bi ga prenesli v družinsko življenje: oče, ki ga ne skrbi pretirano, kako bo uveljavil svojo avtoriteto, ampak želi bolj uveljaviti mamino. Mama, ki skuša otroka naučiti izgovarjati besedico ata, še preden bi ga učila izgovarjati besedo mama. To je zakon ljubezni! Marija dokazuje, da je ta zakon v polnosti ponotranjila. Ko se po najdenju v templju obrne nanj, mu reče: »Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« Stisko moža postavi pred svojo. »Tvoj oče in jaz,« ne »Jaz in tvoj oče.«
To se zdi povsem zanemarljivo, toda koliko stvari bi se spremenilo, če bi posnemali ta slog v naših družinah in naših skupnostih! Le-te bi zares postale odsev Svete Trojice na zemlji, kraji, kjer bi bila ljubezen tisti zakon, ki vse ureja. To bi bila mala nebesa na zemlji.
Na začetku sem rekel, da nas Sveta Trojica spremlja skozi ves tek življenja. Obstaja majhno znamenje, ki nas spominja na to navzočnost in nam pomaga, da vstopamo v stik z njo in to je znamenje križa. Prav v kretnji, ko se zaznamujemo z znamenjem križa, se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti, medtem ko z besedami, ki jih izgovarjamo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«, oznanjamo Sveto Trojico. Ponovno moramo odkriti lepoto in učinkovitost tega preprostega znamenja. Vsakokrat, ko se v miru in spoštljivo – ne pa površno in na pol, kakor da bi se skoraj sramovali – pokrižamo, se izročamo Sveti Trojici, kličemo nase njeno varstvo proti notranjim in zunanjim sovražnikom in poživljamo našo vero. Čudeži so se dogajali po preprostem znamenju križa.
Kako lepo je videti očeta ali mamo, ki uči svojega otroka, kako naj se pokriža. To znamenje jih bo varovalo tudi tam, kjer jih onadva osebno ne bosta mogla varovati med tisoč nevarnostmi, ki ogrožajo življenje otrok sredi današnjega sveta. Kdor želi, se lahko ob koncu skupaj z menoj pobožno pokriža: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.«

Ervin Mozetič

Binkošti 2014

Vsakemu od nas se je že primerilo, da je videl naslednji prizor: avto v okvari, v njem je voznik, zadaj pa eden ali dva s težavo porivata avto, da bi dobil toliko hitrosti, da bi vžgal …, pa nič. Za nekaj časa se ustavijo, si obrišejo pot in znova začno porivati avto … Potem pa naenkrat zaslišimo hrup in motor začne delovati, avto spelje in tisti, ki so ga porivali, se z olajšanjem oddahnejo.
To je podoba tega, kar se dogaja v krščanskem življenju. S težavo rinemo naprej, a brez velikega napredovanja. Pomislim, da imamo na razpolago izjemno močan motor – »moč od zgoraj« –, ki samo čaka, da ga spravimo v tek. Današnji binkoštni praznik nam bi moral pomagati odkriti ta motor in kako ga spraviti v tek.
Današnje bogoslužje je ena sama molitev, ki jo Cerkev skupaj z Jezusom dviga k Očetu, da bi obnovil izlitje Svetega Duha… Cerkev tudi danes, kakor ob svojem rojstvu, skupaj z Marijo kliče: Pridi Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni'.
Tri besede so povezane z delovanjem Svetega Duha. Prva je novost.
Novosti se vedno malo bojimo, saj se počutimo bolj varne, če imamo vse pod kontrolo, če smo mi, ki ustvarjamo... Podobno je tudi z Bogom. Pogosto hodimo za njim, ga sprejmemo, a le do neke mere... Novost, ki jo Bog prinaša v naše življenje, je to, kar nas resnično uresničuje, to kar nam daje resnično veselje, vedrino, saj nas Bog ljubi in nam hoče samo dobro… Vprašajmo se: smo odprti Božjim presenečenjem? Ali pa se zaradi strahu zapremo novosti Svetega Duha? Imamo pogum, iti po novih poteh, ki nam jih Božja novost ponuja ali pa se jih branimo in se zapiramo v zakrnele strukture, ki so izgubile sposobnost sprejemanja?...
Druga beseda in misel je karizma. Sveti Duh prinaša različne karizme.
Na prvi pogled se zdi, da Sveti Duh v Cerkvi ustvarja nered, saj prinaša različnost karizem, darov. Vendar pa je pod njegovim delovanjem vse to veliko bogastvo, saj je Sveti Duh, Duh edinosti, kar nikakor ne pomeni uniformiranosti, ampak vse vodi k skladnosti (harmoniji)… seveda pod pogojem, če se mu pustimo voditi, saj v primeru, ko hočemo isti učinek sami, hitro zapademo ali v spore in razdeljenost ali pa v uniformiranost. Če pa se pustimo voditi Svetemu Duhu, bogastvo karizem, raznolikost in različnost nikoli ne vodijo v spor, saj nas On spodbuja živeti različnost v občestvu s Cerkvijo. Hoditi skupaj v Cerkvi pod vodstvom pastirjev, je znamenje Svetega Duha. Cerkvenost je temeljna značilnost vsakega kristjana, skupnosti, gibanja. Zato se vprašajmo, sem odprt za skladnost Svetega Duha in tako preraščam vsak ekskluzivizem? Se Mu pustim voditi tako, da živim v Cerkvi in s Cerkvijo?...
Tretja beseda in misel pa govori o poslanstvu. Sveti Duh nas pošilja. Antični teologi so rekli: duša je neke vrste jadrnica, Sveti Duh je veter, ki piha v jadro, da pluje. Sunki, moč vetra pa so darovi Svetega Duha. Brez njegove spodbude, brez njegove milosti, ne moremo iti naprej... Sveti Duh je namreč duša poslanstva... daje nam pogum, da gremo na poti sveta, da tja prinašamo evangelij. Sveti Duh nam odpira obzorja in nas vodi na bivanjska obrobja zato, da bi oznanjali življenje po Jezusu Kristusu. Vprašajmo se ali imamo težnjo zapirati se vase, v skupino ali pa pustimo, da nas Sveti Duh odpre za poslanstvo?«
Naloga nas kristjanov je, da 'odpremo vrata, se podamo v svet ter oznanjujemo in pričujemo lepo življenje po evangeliju, in da povsod prinašamo radost vere in srečanja s Kristusom'. Kar se je pred dva tisoč leti zgodilo v Jeruzalemu, ni nekakšen oddaljen dogodek, pač pa mora za vsakogar postati živa izkušnja.
Na binkošti se priporočimo Svetemu Duhu, naj nas varuje na poti naše vere. Prosimo ga, naj ves čas omogoča medsebojno sporazumevanje in nas ohranja v občestvu.
Tako bo po Svetem Duhu vsem pot do Jezusa Kristusa še bolj na široko odprta!

Ervin Mozetič

6. velikonočna nedelja, 2014

Razmišljajmo danes o današnjem drugem berilu, ko pravi apostol Peter: Bodite vsakomur pripravljeni povedati razlog svojega upanja. Zato se kar vprašajmo: V čem je smisel, da smo kristjani? Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, se moramo najprej vprašati, v čem je smisel česar koli. Ali naše življenje oblikuje nek višji cilj, ki mu daje pomen, ali ne? Krščanstvo je bodisi poskus, da odgovorimo na to najbolj temeljno vprašanje, ali pa ni nič.
In to je vprašanje, ki v današnjem času bega mnoge ljudi. Ali smo kam namenjeni? Ali smo usmerjeni proti nekemu končnemu cilju? In če nismo, v čem je potem smisel česar koli, celo tega, da zjutraj vstanemo iz postelje? Gre za vprašanje, ali si drznemo upati ali ne, ali upamo stopiti na pot, biti življenjski romarji, avanturisti?
Ironija je, da naši otroci odraščajo z obširnejšim pojmovanjem časa kot katera koli druga generacija. Vsak otrok ve, da živimo med velikim pokom in veliko zmrzaljo, ko se bo celoten svet ohladil. Številni otroci na zahodu vedo več o dinozavrih kot o kravah in ovcah.
To je torej morebiti čudovit trenutek za krščanstvo. Če bomo zmogli poiskati način, kako živeti in deliti naše krščansko upanje, potem bomo ponudili nekaj, po čemer žeja ves svet. Upanje naših krščanskih prednikov je bilo zaščiteno z optimizmom celotne družbe. Zdaj lahko ponudimo nekaj zelo posebnega in redkega, namreč upanje, ki se ne opira na posvetne pohodne palice, ampak je novo, sveže in zaželeno. Kako naj to ponudimo? Naše Cerkve pogosto same občutijo nekakšno krizo brezupa. Opažamo lahko vedno manjše število ljudi v cerkvah, izgubljanje živcev, notranje razdelitve. Glavne Cerkve v Evropi so same izgubile pogum. Koliko upanja je torej še ostalo?
Lani sem prvič obiskal Auschwitz. Tam sem videl velikanski zemljevid, na katerem so vrisane železniške poti, ki iz vse Evrope vodijo v koncentracijsko taborišče. Tiri se zaključijo v plinskih celicah. Dobesedno pomenijo konec poti. Vse tisto načrtovanje in risanje zemljevidov za prihodnost se je končalo v obupu in z milijoni mrtvih. Rabin Hugo Gryn opisuje, kako je bil vhod v Auschwitz, ko ga je obiskal sam, posejan z odvrženimi tefilini, judovskimi molitvenimi jermeni v škatlicah, ki vsebujejo zvitke, popisane z besedami iz Tore. Te jermene s škatlicami judje uporabljajo pri vsakodnevni molitvi. To je bil znak, da tu v taborišču molitev ni imela več nikakršnega smisla. Auschwitz je sam postal neke vrste romarski kraj. Mladi, v črnino oblečeni ljudje, v menjajočem se ritmu izgovarjajo imena vseh tistih, ki so tam umrli, kot da bi prepevali psalme. To je romanje, ki našim upom postavlja največji izziv.
Ravno Auschwitz in podobni kraji nas svarijo, da moramo biti oprezni do tistih, ki so si zamislili popoln načrt in silijo vse, naj se zgledujejo po njem. In prav ta popoln načrt je največja grožnja človeštvu in človeku kot takemu v njegovem iskanju svobode? Ali je sploh še kje prostor za presenečenja, za svobodo bivanja, ki odpira neskončne možnosti? Popoln načrt je uničenje človekove svobode!
Krščanstvo ne ponuja zemljevida, lahko pa pove svojo zgodbo in ne sme in ne more govoriti o nekem popolnem načrtu in pri tem zaiti v aroganco in poceni moraliziranje. Jedro naše zgodbe so trije dnevi (velikonočna skrivnost), ki nas popeljejo od zadnje večerje do praznega groba. Vendar je bila zadnja večerja tudi trenutek, ko se je učencem zazdelo, da so izgubili zgodbo, ki bi jo lahko pripovedovali o prihodnosti. Ali kot sta učenca na poti v Emavs priznala Jezusu: »Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael« (Lk 24,21). Kakršno koli zgodbo so že pripovedovali, tistega večera se je sesula.
Vaclav Havel, dramatik in nekdanji predsednik Republike Češke, je upanje definiral takole: »Upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, ampak prepričanje, da je nekaj smiselno, ne glede na to, kako se izide«. To je prepričanje, da ima vse, za kar živimo, sreča in žalost, zmaga in poraz, na koncu nek smisel.
Upati ne pomeni zgolj staviti, da je dobrota močnejša od zla. Ni zgolj naše zaupanje, da bo Bog imel zadnjo besedo, kot kakšen junak na Zahodu, ki v zadnjem trenutku prigalopira in nas reši. S tem znamenjem Jezus sprejema resnično temačno dejanje, umor Božjega sina, in z njegovo pomočjo to dejanje obrodi sadove. Ko je papež Janez Pavel II. obiskal Jeruzalem, je bilo po besedah rabina Jonathana Sachsa precej Izraelcev v dvomu. Kaj se s tem obiskom lahko spremeni? Še več besed. Papež pa je položaj spremenil, ko je obiskal zid objokovanja in se tiho pomešal med jude, ki so žalovali za podrtim templjem. Z njimi je delil obup. Ganjeni so bili »ob pogledu na krhkega, osamljenega človeka, ki je stal ob zidu, nekdanjem templju, in s seboj nosil težo stoletij odtujitve, odločen, da se pokesa preteklosti in zariše novo pot v prihodnost«. Znamenja, ki govorijo, delujejo.
Na Zahodu se Cerkev sooča s svojo lastno izdajo, ki jo mora sprejeti. Spolne zlorabe, ki jih zagreši majhen odstotek duhovnikov. Številni cerkveni voditelji so očitno upali, da se bodo nekega jutra prebudili in ugotovili, da je nočne more konec in da lahko mirno nadaljujejo s svojim delom. Vendar moramo drzno upati, da se tudi s to bolečino lahko soočimo z jasnostjo in upanjem. Prav tam se moramo zdaj zbrati vsi, kot bratje in sestre v Kristusu, in se potruditi, da bi z njimi delili njihovo bolečino, temo in brezup. Morda bomo skupaj z njimi odkrili novo, živahno upanje. Če pa zbežimo, bo trenutek jalov, kot da bi se bil Jezus skušal odplaziti skozi zadnja vrata, namesto da bi se soočil s temno nočjo izdajstva.
Človek kot tak hrepeni po večnosti. Vendar večnost ni tisto, kar se bo zgodilo ob koncu časov, ko bomo že umrli. Začenja se zdaj, kadar koli si z Gospodom delimo življenje. Začne se vsakokrat, ko sovraštvo premagamo z ljubeznijo. Zdajšnje generacije dejansko ne živijo v sedanjem trenutku, ampak za to, kar se ima vsak hip zgoditi, za zadoščenje, ki jim bo vsak trenutek dano, za trenuten nakup, za nekaj, kar bodo s slastjo použili. Hrepenimo po zaključku. Upanje pomeni, da si drznemo dopustiti Božji večnosti prodreti skozi oblake ta trenutek. Upati pomeni živeti v sedanjem trenutku, v katerem se lahko zgodi kar koli. Ali kot je zapisal mojster Eckhart, dominikanec iz štirinajstega stoletja: »Kaj je današnji dan? Današnji dan je večnost.«
Leta 1966 sta papež Pavel VI. in anglikanski nadškof Michael Ramsey skupaj obhajala ekumensko bogoslužje v baziliki svetega Pavla zunaj obzidja v Rimu. Podpisala sta skupno izjavo, ki je potrjevala njuno željo po edinosti. Nato je papež nadškofa potegnil na stran, da bi mu pokazal nekaj fresk. Nenadoma je Ramseya prosil, naj si sname škofovski prstan. Ramsey je bil globoko začuden, vendar je to naposled tudi storil. Papež mu je na prst nataknil svoj prstan, ki ga je nosil kot milanski nadškof. Ramsey je bruhnil v jok in prstan nosil do konca svojega življenja.
Če bodo ljudje videli, da so kristjani pripravljeni storiti kakšno malce noro stvar, namesto da se vedno plašno umaknejo, ker pač morda ne bo uspela, ali pa zato, ker jih ljudje zaradi tega utegnejo ne imeti radi, potem bodo okusili delček našega ekstravagantnega upanja.
Pa veliko razlogov upanja želim vsem.

Ervin Mozetič

5. velikonočna nedelja, leto 2014

V evangeliju pete velikonočne nedelje srečamo eno najmočnejših in absolutnih trditev v vsej Novi zavezi. V odgovoru na Tomaževo vprašanje o poti, po kateri naj bi šli k Očetu, Jezus odgovarja:
»Jaz sem pot, resnica in življenje.
Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.«
Jezus se razglasi za zadnji cilj našega bivanja in za pot, po kateri ga dosežemo.
»Kdor vidi mene, vidi Očeta«, je bil Jezusov odgovor Filipu, ki je malo prej rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta!« V ozadju teh Filipovih besed je mogoče zaznati neko tiho željo: »Kako naj verujemo v Boga, če ga ne moremo videti, se ga dotakniti, ga otipati? Ker smo ljudje, hočemo vse sami otipati. Med največje skrivnosti lahko štejemo to, da Bog kot naš stvarnik natančno ve, kako mi delujemo; kakšne sposobnosti imamo. Vse to kliče po konkretnem. Prav zato je Bog v Jezusu Kristusu postal človek. On lahko v polnem pomenu reče: »Kdor vidi mene, vidi Očeta!« V Jezusu je sam Bog postal človek, zato mi lahko z njim komuniciramo po človeško. To je jedro in najgloblja skrivnost naše vere!
Po Jezusovem vnebohodu nimamo več možnosti, da bi občevali s Kristusom in v njem z Očetom na povsem neposreden način. A hrepenenje po tem ostaja. Tudi danes potrebujemo nekaj vidnega. Ali ni mogoče že v ogromni množici udeležencev slovesne kanonizacije papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II., videti nekakšno znamenje, da papež res lahko prevzame vlogo biti »največji graditelj mostov«?
»Kristusov namestnik na zemlji« je eden izmed najstarejših in največkrat uporabljenih nazivov za papeža. Tudi za papeža velja, kar pravi Kristus v današnjem evangeliju: »Kdor vidi mene, vidi Očeta.« Kdor vidi papeža, vidi Kristusa in v njem Boga samega!
Prav v to je bila usmerjena glavna ost Lutrove kritike papeštva. On uči: Jezus Kristus je edini srednik med Bogom in človekom in v tem smislu je on tudi edini »graditelj mostov«, ki ga potrebujemo. Vsak kristjan ima po v veri neposreden dostop do Kristusa, zato ne potrebujemo nobenih človeških posrednikov, nobenih duhovnikov, škofov in papežev. Če pa se človek primerja z njim in se postavlja v vlogo Kristusovega namestnika, potem je tak človek pravzaprav »anti-krist«, nekdo ki zapira dostop do Kristusa. Luter je vztrajno zanikal papeštvo, zato so še danes reformirane Cerkve prepričane, da je treba prav zaradi zaščite prave vere, odkloniti papeštvo.
»Kdor vidi mene, vidi Očeta!« Kdor vidi papeža, vidi Kristusa. Če beremo zelo natančno sveto pismo nove zaveze, potem pridemo do osupljivega odkritja: Pravica biti Kristusov namestnik tu na zemlji ni pravica, ki bi pripadala samo papežu, ampak pripada vsakemu kristjanu. Nekdanji kardinal Volk je to povedal na slikovit način, ko je rekel: »Imenujemo se kristjani in ne morda ‘Jezusovci’«. To pomeni, da smo vsi poklicani predstavljati Kristusa na tem svetu. »Kdor vidi mene, vidi Kristusa.« To velja ne samo za papeža, ampak v globljem smislu prav za vsakega kristjana. Tako smo vsi »Kristusovi namestniki na zemlji«! Če se tega zavedamo, potem se naenkrat pokaže naziv, ki je povezan s papeštvom, v povsem drugačni luči. Potem papež ni Kristusov namestnik sam ali izolirano od drugih. Vsak, ki že sedaj priznava Kristusa v občestvu z vso Cerkvijo in z vsem krščanstvom, ga kaže na viden in otipljiv način. S svojo osebnostjo in načinom, kako vero živi in oznanja, nam kliče v spomin naše skupno poslanstvo, ki je: biti na zemlji ne le nekakšni »Jezusovci« ali navijaški klub za Jezusa, ampak biti kristjani, torej ljudje, ki Jezusa Kristusa oznanjajo s svojim življenjem in skrbijo, da ostaja Božja ljubezen do ljudi otipljiva in vidna ter sposobna učinkovito spreminjati ta svet.
Prosimo za milost otipljivega oznanjevanja Kristusa.

Ervin Mozetič

2. velikonočna nedelja, leto 2014

Evangelij, ki spregovori o Tomaževem doživetju, vztrajno prihaja naproti sodobnemu bralcu, človeku tehnološke dobe, ki veruje le tistemu, kar lahko preveri. Predstavlja mu verodostojen vzor; nekoga, ki mu je kar precej podoben in bi ga lahko upošteval: Tomaža dvomljivca, praktičnega človeka, njega, ki izjavlja, da ga ne bo ravno lahko pripraviti, da bi se vdal in bi veroval! Človeku prihajajo na misel določeni ljudje iz sodobnega kulturnega sveta, ki se pohujšajo, ko slišijo, da se je kakšen njihov kolega približal veri in s tem dajo vedeti, da se to njim ne bi nikoli zgodilo. Tomaža lahko imenujemo naš sodobnik med apostoli.
Nekaj podobnega kot Jezus je doživljal tudi današnji slavljenec Janez Pavel II. Na njegovem prvem potovanju v Francijo se je na stadionu Park princev v Parizu zbralo na tisoče mladih. Ko je zapuščal stadion, se mu je približal fant dvajsetih let in mu zavpil:
»Sem ateist, pomagajte mi!«
Papež se mu je približal in mu namenil nekaj besed. Nekaj časa kasneje, že v Rimu, je svojemu tajniku zau¬pal svoje skrbi:
»Ne vem, če sem znal primerno odgovoriti tistemu fantu iz Pariza. Pišite, prosim, kardinalu, če ga je možno najti.«
Čeprav je bilo videti nemogoče, da bi lahko stopili v stik z njim, so s pomočjo nekaterih organizacij, ki so sodelovale pri tistem srečanju, in nekaj oseb, ki so bile fotografirane ob papeževem odhodu, ateističnega fanta lahko našli.
»Papež je prosil,« so mu rekli, »da te poiščemo. Želi, da veš, da moli zate in da je zaskrbljen, ker se mu zdi, da ti ni znal dati primernega odgovora na tvoje vprašanje.«
»Veste, po koncu srečanja sem zavil v knjigarno in kupil Sveto pismo Nove Zaveze. Ko sem jo odprl in bral, sem našel odgovor na to, kar sem iskal. Sedaj se udeležujem katehez o katoliški veri. Povejte papežu, da bom kmalu krščen.« Sodobni Tomaž in isti Kristus.
Tisto, kar je Tomaža rešilo, je bilo njegovo trpljenje v lastnem ne-verovanju. Trdota pogojev, ki jih postavlja, da bi veroval (položiti roko v njegovo stran, prst v njegovo rano) prihaja iz velikega trpljenja. Toda trpeti, ker nekoga nisem ljubil, je znamenje resnične ljubezni. Trpeti, ker ni mogel verovati, je oblika nepopolne, a iskrene vere!
To, kar je Tomaž izrazil kot absurdno zahtevo, kot nezaslišan izziv, kot izraz njegove strastne upornosti: »Če ne vidim …, če ne položim prsta …«, glejte, to Jezus sprejme. Pusti se premagati Tomažu. Jezus je ljubil Tomaža; vedel je, da je tako uporen samo zato, ker se je počutil tako zelo nesrečen; zato se mu je približal, ga zavaroval pred njim samim, mu spregovoril na srce, da je bil ves pretresen.
Ko je Tomaž videl Jezusa pred seboj, je v hipu razumel, da je vedno vedel za njegovo vstajenje.
Kakor da bi ga zadela strela, je Tomaž padel na kolena in vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog!« Noben drug apostol ni prišel tako daleč, da bi mu rekel: »Moj Bog.« Sv. Gregor Veliki pravi, da nam je bil Tomaž s svojo nevero koristnejši kot vsi ostali apostoli, ki so takoj verovali. Vera v vstajenje je z dvomom postala močnejša.
Izreči moram pa vsaj eno željo: da bi imel sv. Tomaž danes mnogo posnemovalcev ne le v prvem delu svoje zgodbe (ko izjavi, da ne veruje), ampak tudi v drugem delu in predvsem v svojem finalu, v svojem čudovitem dejanju vere. Tomaža pa je vredno posnemati še zaradi nekega drugega dejstva. On ne zapre vrat; se ne fiksira v svojem stališču češ, da je enkrat za vselej rešil problem. Dejstvo je, da ga čez osem dni najdemo z ostalimi apostoli v dvorani zadnje večerje. Če ne bi želel verovati ali »se premisliti«, ga ne bi bilo tam. Hoče videti in se dotakniti: torej išče. In ob koncu, ko je videl in se z roko dotaknil, obrnjen k Jezusu vzklikne – ne kot poraženec, ampak kot zmagovalec: »Moj Gospod in moj Bog!«
Nas kristjane pa Tomaževa zgodba spodbuja, da cenimo privilegij, ki ga imamo. Mi lahko verujemo še prej, preden bi prisilili Boga, da bi se nam dal videti in pustil dotakniti v znamenjih in čudežih. Lahko verujemo, »preden smo videli«. Ko bomo nekega dne prestopili prag tega življenja, bomo tudi mi videli rane na Kristusovih rokah in na strani in bomo morali vzklikniti – upajmo, da v našo srečo in ne v obsodbo: »Moj Gospod in moj Bog!«

Ervin Mozetič

Velikonočni ponedeljek, 2014

Svetopisemska pripoved o dveh Jezusovih učencih, ki sta na poti v Emavs na velikonočno jutro je zelo zanimiva in nad vse poučna. Učenca sta na poti iz Jeruzalema v Emavs razočarana in zaskrbljena. Njuno upanje je povsem izplahnelo in življenje zadnjem času se jima kaže kot velika izguba časa. Hočeta proč, čim dalj proč od kraja njune katastrofe. Čeprav se je bistveno velikonočno dejanje že zgodilo, sta ona dva še pred veliko nočjo. Zgodba z Jezusom je zanju še en neuspeh v življenju in je definitivno končana. Vendar jima to, kar vesta o Jezusu ne da miru in se med seboj ves čas o tem pogovarjata in iščeta razlage mnogim nejasnostim. To razlagata tudi neznancu, ki se jima med potjo pridruži. Ne moreta razumeti, kako je lahko Bog dopustil, da so voditelji takega človeka, preroka, kar usmrtili. Vedela sta vse o Jezusu, vedela kaj je govoril, kaj je storil, a vendar nista vedela bistvenega o njem, kdo pravzaprav on je. Še vedno sta ga presojala po meri lastnih predstav in pričakovanj.
Zgodba o učencih na poti v Emavs je zelo poučna zgodba. Poučuje nas namreč, kako lahko človek pride do vere. Vera v Jezusa namreč ni vera v izpolnitev lastnih fantazij. Naravno je, da si ljudje delamo razne predstave in si po svoje zamišljamo, kako bi bilo najbolje, da bi se izpolnila naša pričakovanja. Toda Bog ni zato tu. On ne obstaja zato, da bi bil izpolnjevalec naših želja. Kristusov križ in vstajenje nas učita, da mora najprej nekaj umreti, da se lahko pokaže vsa resničnost Božjega obstoja. Do pravega spoznanja Boga, do prave vere vanj, običajno pridemo le postopoma in velikokrat preko trpljenja. Treba je pogosto skozi temo smrti, da bi zagledali zarjo vstajenja. Učenca na poti v Emavs morata prehoditi tudi notranjo pot do vere. To pot morajo prehoditi tudi mnogi ljudje današnjega časa. To je tudi bistvo praznovanja velike noči: v mejnih situacijah našega življenja, ko nam gre na videz zelo slabo in se življenje lomi, odkriti, da je v ozadju vendarle na delu Božja milost, ki nas bo pripeljala do prave in trajne rešitve. Šele tam, kjer se končajo naše moči in možnosti, lahko dejansko nastopi Božja milost in moč. Drugače morda, kakor smo mi želeli in načrtovali, vendar se dejansko izpolnjujejo Božje obljube, kar bomo večinoma spoznali šele veliko pozneje. Velika noč je praznik praznih rok, ki jih napolni s svojo milostjo edino Bog. Učenca na poti v Emavs morata napraviti v svojem duhovnem razvoju posamezne zaporedne korake. Najprej izrazita svoje razočaranje, priznata svoj strah in žalost. To pripovedujeta drug drugemu in potem tujcu, ki se pridruži. Na ta način se oblikuje romarska skupnost, kjer se navzven izrazijo strahovi in pričakovanja. Ta skupnost Jezusovih učencev je model vsakega občestva, model Cerkve. Prava Cerkev se lahko oblikuje le tam, kjer se ljudje kot Jezusovi učenci medsebojno srečujejo in si izmenjavajo svoje notranje občutke in svoja življenjska doživetja in kjer čutijo, da jih drugi jemljejo resno takšne kot so. Učenca se spominjata, kaj vse sta doživela z Jezusom v prejšnjih časih. Pripovedujeta o njegovih besedah in dejanjih. Ob tem sta čutila, kako jima je srce gorelo, ko sta to premišljevala in soočala s sedanjim doživljanjem življenja. To kar je bil sprva le spomin, je ob premišljevanju in pripovedovanju postajalo v njima ogenj, ki jima ni dal miru. Toda šele ob lomljenju kruha v gostišču spoznata, kdo je pravzaprav ves čas z njima. Odprejo se jima oči tudi za realnost,ki jo prej le nejasno slutita, sedaj pa postane nedvoumna gotovost: Jezus je realno med njima navzoč! On je tukaj! Jezus je vstal in živi! Jezus hodi s človekom skozi življenje tudi takrat, ko se tega ne zaveda. Tudi mi praznujemo v teh praznikih isto: Jezus je dejansko med nami, čeprav tega ne vidimo z očmi, čutimo pa s srcem. Res je tisto, kar je napovedal: Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz med njimi. Jezus hodi z nami skozi življenje tudi, ko smo v dvomih in negotovosti, ko se nam zdi, da se naša pričakovanja rušijo. Sedaj pri evharistij pa se nam po lomljenju kruha daje spoznati. Še več. Daje nam samega sebe, da ga uživamo in v moči te hrane potujemo skozi življenje. Prihajajmo vedno znova, ko nam je le mogoče v cerkve k evharistiji, da bomo prejemali nova in nova zagotovila, da je med nami in nas nikoli ne pušča samih!

Ervin Mozetič

Velika Noč, 2014

Osrednja oseba današnjega evangelija je Marija Magdalena. To je zlorabljena ženska in tudi prezirana s strani tistih, ki so se imeli za pravične. Je prav tako ženska, kateri je Jezus dejal, da je mnogo ljubila in zato so ji odpuščeni njeni številni grehi. Ta ženska se je morala soočiti tudi s padcem vsega svojega upanja. Jezusa, njene ljubezni, ni bilo več. Marija Magdalena joče. Gre za trenutek teme v njeni duši. Pa vendar ne pravi, da se je zmotila na tej poti, am-pak preprosto joče. Nato gre in oznani: Videla sem Gospoda. V tem je Marija Magdalena vzor za hojo po življenjski poti. In res so včasih tudi v našem življenju očala, s katerimi gledamo Jezusa, solze. Vsi smo v svojem življenju doživeli veselje, žalost, bolečino, ampak ali smo v najtemnejših trenutkih jokali? Ali smo imeli dobroto solz, ki pripravljajo oči, da potem lahko vidimo Gospoda? Ob Mariji Magdaleni, ki joče, lahko tudi mi prosimo Gospoda za milost solza. To je lepa milost. Jokati za vse: za dobro, za naše grehe, za milosti in za veselje. Jok nas namreč pripravlja, da vidimo Jezusa. In Gospod vsem nam daje milost, da lahko s svojim življenjem rečemo: Videl sem Gospoda. Ne ker se mi je prikazal, ampak ker sem ga videl v notranjosti svojega srca. To je pričevanje našega življenja: Živim tako, ker sem videl Gospoda.
Učence je bilo strah. Strah pa zapira človeka v samega sebe. Pred seboj tak človek ne vidi obzorja, temveč le zid. Po tem, ko so dolgo upali, so učenci doživeli polom vsega, v kar so verjeli. Menim, da smo tudi mi pogostokrat, kadar doživimo kaj težkega, kadar nas obišče križ, v nevarnosti, da se zapremo v objokovanje. Vendar pa je Gospod tudi v takih trenutkih blizu nas, hodi z nami, le da ga mi ne prepoznamo. In četudi nam Gospod govori in ob tem v sebi čutimo nekaj lepega, nas je v globini še vedno strah. Objokovanje se zdi kot nekakšna gotovost, ki pravi: to je moja resnica, moj polom, upanja ni več.
Toda v še tako temnih trenutkih je Jezus z nami in nam navsezadnje daje videti svojo navzočnost. Pritoževanje je slabo. Ne le tisto nad drugimi, ampak tudi pritoževanje nad samimi seboj, kadar se nam vse dozdeva grenko. Onemogoča nam upanje in škoduje našim srcem. Kadar kaj ne gre, se raje zatecimo h Gospodu in se mu zaupajmo. Pritoževanje nam namreč odvzame obzorje in nas zapre, obda nas z zidom, tako da ne moremo več ven.
A Gospod je potrpežljiv. Ve, kako lahko pridemo ven iz te situacije. Zaupajmo torej Vanj, ki nas na naši poti vedno spremlja, tudi v najtemnejših urah. Bodimo prepričani, da nas ne zapusti.
Ob vstajenju pa pride do izraza še osuplost. Osuplost je velika milost. Je milost, ki nam jo Bog pokloni ob srečanju z Jezusom Kristusom. Pomeni, da smo nekoliko iz sebe zaradi veselja. To ni navadno navdušenje navijačev ob zmagi njihovega kluba, ampak je nekaj globljega. Je notranje doživetje ob srečanju z živim Jezusom, ko pomislimo, da kaj takega ni mogoče, a nam Gospod da spoznati, da gre za resničnost.
Morda je bolj običajna ravno nasprotna izkušnja, ko se zaradi človeške slabosti ali duševnih bolezni, morda celo hudiča, verjame, da so realnost fantazme, fantazije. Vendar to ni od Boga. Od Boga je takšno veselje, ki je tako veliko, da skoraj ne moremo verjeti. In pomislimo: Ne, to ni mogoče. A takšna izkušnja prihaja od Gospoda. Ta osuplost je začetek običajnega kristjanovega stanja. Seveda ne moremo vedno živeti v tej osuplosti. Je pa začetek. Ta osuplost v duši pušča odtis in duhovno tolažbo. Gre za tolažbo tistemu, ki se je srečal z Jezusom Kristusom.
Po osuplosti torej pride do duhovne tolažbe in na koncu do 'zadnje stopnice', in to je mir. Kristjan nikoli, tudi v najtežjih preizkušnjah, ne izgubi miru in Jezusove navzočnosti. Z nekoliko poguma lahko moli: Gospod, daj mi to milost, ki je odtisnjena v srečanje s tabo, duhovno tolažbo in mir. Mir, ki ga ni mogoče izgubiti, ker ni naš, ampak je od Gospoda - pravi mir se ne prodaja in se ne kupuje. Je Božji dar. Prosimo za milost duhovne tolažbe in duhovnega miru, ki se začneta z radostno osuplostjo ob srečanju z Jezusom Kristusom.
Skozi dobre solze vidite vstalega Gospoda.

Ervin Mozetič

Velikonočna sobota 2014

Ne zapirajmo se pred novim, ki ga hoče Bog prinesti v naše življenje! Ni položaja, ki ga Bog ne bi mogel spremeniti, če se mu človek odpre. Jezus se z vstajenjem ni preprosto vrnil v življenje, ampak je življenje samo. Jezus ni več v preteklosti, marveč živi v sedanjosti, je naravnan v prihodnost, je večni božji ‚danes’.
Zato je potrebno Boga sprejemati z zaupanjem in biti pripravljeni na njegova presenečenja. Človek se mora pri tem učiti občutiti božje delovanje in se spominjati tega, kar je Bog že naredil v njegovem življenju. »Ne zapirajmo se vase, ne izgubljajmo zaupanja, nikdar ne odpovejmo.
Sporočilo in veselje velike noči prinašajmo v vsakdanje življenje, v svoja dejanja: »Sovraštvo premagujte z ljubeznijo, laž z resnico, sovraštvo z odpuščanjem in žalost z veseljem.« To delajmo v zavesti, da je Jezus popolnoma in dokončno premagal zlo. Moč njegovega vstajenja naj doseže vse ljudi, predvsem siromašne in vse tiste, ki jim manjka zaupanja vase in upanja.

Velikonočna zakramenta krsta in svete evharistije je treba uresničevati v konkretnih dejanjih in odločitvah. Milost teh zakramentov ima namreč »izjemno moč preobraženja posameznika, družine in družbenih odnosov. Vendar se vse dogaja v človekovem srcu. Če sem odprt za milost vstalega Kristusa, če mu dovolim, spremeni v meni to, kar ni dobro in s čimer ranim druge.« Šele na ta način lahko Kristusova zmaga vstopi v človeško življenje in v njem deluje, kajti: »Brez milosti ne moremo nič.«
»Kristusovo vstajenje je naša moč!«
Na žalost pogosto hočemo zamegliti Jezusovo vstajenje. Tudi med samimi verniki so se pojavili dvomi. In to zaradi površinskosti ali ravnodušnosti, zaradi zaposlenosti s tisočimi stvarmi, ki se zdijo pomembnejše od vere, ali zaradi zgolj horizontalnega pogleda na življenje. »A ravno vstajenje nas odpre za večje upanje, kajti naše življenje in življenje sveta odpre za večno prihodnost Boga, za polno srečo, za gotovost, da se zlo, greh, smrt lahko premaga. To pomeni, da lahko vsakdanje stvarnosti živimo z večjim zaupanjem in k njim pristopamo s pogumom in zavzetostjo, saj jih Kristusovo vstajenje razsvetljuje z novo lučjo. Kristusovo vstajenje je naša moč.
Resnica vere v Kristusovo vstajenje je posredovana s pričevanji. Prvi pričevalci Jezusovega vstajenja so bile ženske. Navsezgodaj so se odpravile h grobu, da bi mazilile Jezusovo telo, in našle so prvo znamenje: prazen grob. Sledi srečanje z Božjim glasnikom, ki oznani: Jezus, Nazarečan, križani ni tukaj, vstal je. »Ženske so spodbujene z ljubeznijo iz znajo to oznanilo sprejeti z vero: verujejo vanj in ga takoj posredujejo naprej, ne zadržijo ga zase. Veselje ob tem, da je Jezus živ, upanje, ki napolnjuje srce, se ne moreta zadrževati zase in tako mora biti tudi v našem življenju. Zato začutimo to veselje, da smo kristjani. Verujemo v Vstalega, ki je premagal zlo in smrt! Imejmo pogum, da stopimo ven in ponesemo to veselje in to luč na vse kraje našega življenja! Kristusovo vstajenje je naša največja gotovost, je najdragocenejši zaklad! Kako vendar ne bi delili z drugimi tega zaklada, te gotovosti! Ni namreč namenjen samo nam, ampak za to, da se posreduje naprej in deli z drugimi; to je naše pričevanje.
Mame in ženske, naprej s tem pričevanjem!
Po judovski postavi v tistem času namreč ženske in otroci niso bili verodostojni in zaupanja vredni pričevalci. V evangelijih pa imajo ženske primarno, temeljno vlogo. To dejstvo je lahko v prid zgodovinskosti vstajenja. Če bi bilo izmišljen dogodek, v tistem družbenem kontekstu ne bi bil vezan na pričevanje žensk. Vendar pa evangelisti preprosto pripovedujejo to, kar se je zgodilo: ženske so prve pričevalke. To nam govori, da Bog ne izbira v skladu s človeškimi kriteriji: prvi pričevalci Jezusovega rojstva so bili pastirji, preprosti in ponižni ljudje; prvi pričevalci vstajenja pa so ženske. To je tudi poslanstvo žensk, mam, babic. Pričevati svojim otrokom, svojim vnukom, da je Jezus živ, da živi, da je vstal. Ženske v zgodovini Cerkve so imele in imajo tudi danes posebno vlogo pri odpiranju vrat za Gospoda, pri hoji za njim in sporočanju njegovega Obličja, kajti pogled vere vedno potrebuje preprost in globok pogled ljubezni. Apostoli in učenci imajo več težav pri verovanju, medtem ko ženske ne: Peter teče h grobu, a se pred njim zaustavi; Tomaž se mora z rokami dotakniti Jezusovih ran. Tudi na naši poti vere je pomembno vedeti in čutiti, da nas Bog ljubi, ne se bati ljubiti ga: vera se izpoveduje z usti in s srcem, z besedami in z ljubeznijo. Pa ga dokažimo na tak način.

Ervin Mozetič

Veliki petek, 2014

Zrenje križa nima nobene povezave z mazohizmom ali obsedenostjo s trpljenjem, tudi ne s sočutjem. Nasprotno zrenje križa je opazovanje Jezusove ljubezni. Na križu lahko vidim Jezusovo ljubezen do sebe: to ljubezen začutim, ko opazujem bolečino, ki jo je prevzel nase tudi zame.
Zadnja Jezusovo misel na križu je njegov zaupni vzdih: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« To so besede iz Psalma 31, ki so ga pobožni Judje molili kot večerno molitev. Ob istem času, ko so Izraelci v templju izgovarjali ta psalm, ga je Jezus molil kot večerno molitev svojega življenja. Evangelist doda besedam psalma še besedo »Oče«. »Aba, ljubi očka«, to je nežni nagovor Očeta, ki je značilen za Jezusa, k temu pa nagovarja tudi nas. Občudovanja vredno je že to, da je Jezus v tem bolečem trenutku umiranja Očeta nagovoril s to zaupno in obenem tako nežno besedo. To je usmiljeni, ljubeči Oče, ki izgubljenega sina stisne v svoje naročje, ki sinu podarja samo dobro, če ga za to prosi. V umiranju se izpolni Jezusov odnos do Očeta, saj se prepusti njegovim ljubečim rokam. Popolnoma zaupa, da ga bodo objele dobre Božje roke.
Jezus nameni to misel vsem, ki se bojijo umiranja, ko bodo morali vse spustiti, ko bodo izgubili kontrolo nad seboj in vsem, in predvsem tega, da bo njihova smrt kot padec v nekaj nepoznanega in temačnega. Ko mi ljudje pripovedujejo o svojih strahovih pred umiranjem, jih vedno podrobno sprašujem, česa se resnično bojijo.
• Mnoge je strah bolečin.
• Drugi se bojijo tega, da bodo odvisni od pomoči bližnjih.
• Spet nekateri so prestrašeni, da jih morda začne zapuščati razum in tako se lahko med umiranjem razkrije kaj takega, kar so doslej skrivali.
• Bojijo se, da se bodo morda pred bližnjimi izkazali kot prestrašeni, ker se še močno oklepajo življenja, ali pa bodo govorili o stvareh, o katerih nikoli niso govorili.
Ljudi je strah, da bi se pred drugimi pokazali šibki, nekontrolirani, kot slabiči, nepopolni in nemirni. Do konca bi radi imeli vse v rokah. Spustiti iz rok in se prepustiti, zaupati se drugemu - to ljudem povzroča blazen strah.
Proti temu strahu nam pokaže evangelist podobo očetovskega in materinskega naročja, ki nas bo ujelo. Smemo se zaupati dobrim Božjim rokam. Krščanska tradicija je ustvarila podobo pieta žalostne Matere božje, ki objema svojega sina, da bi premagali ta strah pred padcem v prazno. Marija drži mrtvega Jezusa v svojem naročju: ta podoba nam govori, da nas v smrti pričakujejo materinske roke. Smrt ni nikakršna groza, ampak pristanek v dobrih in usmiljenih rokah.
Ob teh Jezusovih besedah pa je zame pomemben še en pogled: njegove besede so molitev. Jezus umira z molitvijo.
Tako nam evangelist kaže pot, kako lahko spremenimo svoje življenje in umiranje. To je pot molitve, ko smo povezani z Jezusovim duhom. Samo z molitvijo bomo dojemali, kdo je bil Jezus. In v molitvi se vedno bolj poglabljamo v Jezusovo držo življenja in umiranja. Dojemamo pa tudi sami sebe. V molitvi postajamo podobni Jezusu; urimo se v tem, da bi nas prežemal Duh njegovega zaupanja in pristnega odnosa do Boga.
Jezus je umiranje spremenil v molitev. Zanj postane smrt vrhunec molitve: z molitvijo pristane v ljubečih Očetovih rokah. Tako se lahko tudi mi vsak večer urimo v zaupanju Jezusu, ki je močnejši od smrti. Prepustimo se Božjim očetovskim in materinskim rokam, v njih bomo za vselej varni.

Ervin Mozetič

Veliki petek, 2014

Zrenje križa nima nobene povezave z mazohizmom ali obsedenostjo s trpljenjem, tudi ne s sočutjem. Nasprotno zrenje križa je opazovanje Jezusove ljubezni. Na križu lahko vidim Jezusovo ljubezen do sebe: to ljubezen začutim, ko opazujem bolečino, ki jo je prevzel nase tudi zame.
Zadnja Jezusovo misel na križu je njegov zaupni vzdih: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« To so besede iz Psalma 31, ki so ga pobožni Judje molili kot večerno molitev. Ob istem času, ko so Izraelci v templju izgovarjali ta psalm, ga je Jezus molil kot večerno molitev svojega življenja. Evangelist doda besedam psalma še besedo »Oče«. »Aba, ljubi očka«, to je nežni nagovor Očeta, ki je značilen za Jezusa, k temu pa nagovarja tudi nas. Občudovanja vredno je že to, da je Jezus v tem bolečem trenutku umiranja Očeta nagovoril s to zaupno in obenem tako nežno besedo. To je usmiljeni, ljubeči Oče, ki izgubljenega sina stisne v svoje naročje, ki sinu podarja samo dobro, če ga za to prosi. V umiranju se izpolni Jezusov odnos do Očeta, saj se prepusti njegovim ljubečim rokam. Popolnoma zaupa, da ga bodo objele dobre Božje roke.
Jezus nameni to misel vsem, ki se bojijo umiranja, ko bodo morali vse spustiti, ko bodo izgubili kontrolo nad seboj in vsem, in predvsem tega, da bo njihova smrt kot padec v nekaj nepoznanega in temačnega. Ko mi ljudje pripovedujejo o svojih strahovih pred umiranjem, jih vedno podrobno sprašujem, česa se resnično bojijo.
• Mnoge je strah bolečin.
• Drugi se bojijo tega, da bodo odvisni od pomoči bližnjih.
• Spet nekateri so prestrašeni, da jih morda začne zapuščati razum in tako se lahko med umiranjem razkrije kaj takega, kar so doslej skrivali.
• Bojijo se, da se bodo morda pred bližnjimi izkazali kot prestrašeni, ker se še močno oklepajo življenja, ali pa bodo govorili o stvareh, o katerih nikoli niso govorili.
Ljudi je strah, da bi se pred drugimi pokazali šibki, nekontrolirani, kot slabiči, nepopolni in nemirni. Do konca bi radi imeli vse v rokah. Spustiti iz rok in se prepustiti, zaupati se drugemu - to ljudem povzroča blazen strah.
Proti temu strahu nam pokaže evangelist podobo očetovskega in materinskega naročja, ki nas bo ujelo. Smemo se zaupati dobrim Božjim rokam. Krščanska tradicija je ustvarila podobo pieta žalostne Matere božje, ki objema svojega sina, da bi premagali ta strah pred padcem v prazno. Marija drži mrtvega Jezusa v svojem naročju: ta podoba nam govori, da nas v smrti pričakujejo materinske roke. Smrt ni nikakršna groza, ampak pristanek v dobrih in usmiljenih rokah.
Ob teh Jezusovih besedah pa je zame pomemben še en pogled: njegove besede so molitev. Jezus umira z molitvijo.
Tako nam evangelist kaže pot, kako lahko spremenimo svoje življenje in umiranje. To je pot molitve, ko smo povezani z Jezusovim duhom. Samo z molitvijo bomo dojemali, kdo je bil Jezus. In v molitvi se vedno bolj poglabljamo v Jezusovo držo življenja in umiranja. Dojemamo pa tudi sami sebe. V molitvi postajamo podobni Jezusu; urimo se v tem, da bi nas prežemal Duh njegovega zaupanja in pristnega odnosa do Boga.
Jezus je umiranje spremenil v molitev. Zanj postane smrt vrhunec molitve: z molitvijo pristane v ljubečih Očetovih rokah. Tako se lahko tudi mi vsak večer urimo v zaupanju Jezusu, ki je močnejši od smrti. Prepustimo se Božjim očetovskim in materinskim rokam, v njih bomo za vselej varni.

Ervin Mozetič

Veliki četrtek, 2014

Nekega dne je prišel v neko knjižnico nek mladenič. Pri okencu za izposojo je prosil za nasvet: »Oprostite, ali mi lahko priporočite knjigo, triler, v kateri bo polno nasilja, nezvestobe, prevare, izdajstva, prelivanja krvi, umorov in podobnih zadev?« Svetovalec na okencu nekaj časa razmišlja, razmišlja, potem pa se mu posveti. Brez besed odide med knjižne police in se kmalu vrne s knjigo. Izroči jo mladeniču. Ta jo pogleda in presenečeno odvrne: »Oprostite še enkrat. Dali ste mi Sveto pismo.« Knjižničar odvrne: »Vse kar ste našteli in še več je podrobno opisano v tej knjigi.«
Sveto pismo je poročilo o človekovi drami, je pravcati triler. Vendar to ni neka domišljijska zgodba, je preveč življenjsko poročilo o največji, lahko rečem ljubezenski drami med dvema osebama: O Bogu, ki hoče. Ter o človeku, ki včasih noče.
Današnja Božja beseda je polna nasilja, krvi, izdajstva, krutosti. Pa tudi pravičnosti, resnice in Odrešenja. Ko sem prebral današnjo Božjo besedo, se mi je iz prvega berila utrnila misel: naglica. Opis, kako naj Judje jedo pashalno večerjo, je opis naglice, pripravljenosti. Pasha ni lagodna večerja ob svečah in cigansko violino. Temveč je obed opravljen v naglici, hitenju, v težkem pričakovanju, pa tudi strahu in tesnobi, kaj bo, če bo, ko bo itd. »Jejte ga naglo!« Ne obotavljajte se, ne kramljajte o vsakdanjih brez veznih zadevah. To ni čajanka. To je naše vsakdanje življenje. Kolikokrat opravljamo razna dela v naglici, hitenju. Lovimo različne datume, roke, ko mora biti nekaj opravljeno. Želimo ustreči vsem in vsemu. Pa ne gre.
Nato pa: »Tedaj bo za vas kri znamenje na hišah, v katerih bivate: ko zagledam kri, pojdem mimo vas.« Zakaj ravno kri? Mar ne bi bilo bolje hiše pomazati s kakšno barvo, ali pa venec cvetja in vonj po marihuani, kakor pri »Otrocih cvetja«? Kri. Krvi se ne da pretočiti brez kančka bolečine, brez kančka krutosti, čeprav je to samo žival. Mislim, da ravno zato. Kajti ko bo Bog zagledal kri na naših hišah, čeprav samo metaforično, bo šla njegova šiba mimo nas. Pri nas ne bo več umorov, pri nas ne bo več maščevanja, pri nas ne bo več, krutosti.
In Kristus je prelil to kri. Enkrat za vselej, da je mi ne bi prelivali. Kristus je doživel najhujše bolečine, da jih mi ne bi več doživljali. Jezusova kri je znamenje, da smo rešeni. Jezusova kri je tista, kri s katero so stari Izraelci pomazali podboje, da bi šel angel smrti mimo njihove hiše. Jezusova kri, nas Odrešuje.
Zato pravi apostol Pavel v drugem berilu: »Kajti kólikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.« Toliko časa dokler bomo obhajali sveto evharistijo, dokler bomo bili deležni oltarnega občestva. Toliko časa dokler bomo ostajali v pripravljenosti in čuli, toliko časa bomo oznanjali Gospodovo smrt, bomo oznanjali resnico, da je Jezus prelil kri za naše Odrešenje.
Ko bomo svoje krščansko življenje spremenili iz Pashe, v lagodno čajanko ob reki, bomo nehali oznanjati Gospodovo smrt, bomo pozabili, kaj vse je Jezus storil za nas. In kaj je Jezus storil za nas: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.« Jezus ni samo učencem umil noge. Jezus se je ponižal. Bog se je ponižal na človeško raven. Bog je prelil kri, da bi angel smrti, ki nas želi uničiti, šel mimo nas.
Pasho Judje ne opravljajo zasebno, vsak sam. Temveč se cela družina, rodbina zbere okoli enega jagnjeta. Tudi mi se zbiramo, kot družina okoli oltarnega občestva. In kri, ki jo jaz prelivam, ko mi moj bližnji zadaja rane in bolečine, je kri, ki jo tudi moj bližnji preliva zaradi mene. In to kri je Jezus prelil na križu. In ta kri je znamenje. Ne, da je naše življenje ena sama solzna dolina. Ta kri je znamenje, da smo povezni skupaj, povezani s Jezusom Kristusom, da smo kristjani. In zaradi tega, ker smo Kristjani, nismo dolžni drug drugemu odpirati rane in prelivati kri. Temveč, da drug drugemu služimo v Kristusovi ljubezni.
Svetovalec v knjižnici je že res dal mladeniču knjigo, ki je polna nasilja, prevare, izdajstva, prelivanja krvi. Ampak dal mu je tudi knjigo, ki govori o ljubezni, o odpuščanju, o spravi in življenju v občestvu. Zato prosim in kličem: Živimo v in iz njegove ljubezni in nikar ne odpirajmo ran in prelivajmo krvi drugim!

Ervin Mozetič

Cvetna nedelja 2014

Cvetna nedelja je poleg velikega petka edini dan v bogoslužnem letu, ko beremo v evangeliju Kristusov pasijon. Zdi se mi, da bi zatajil svoje poslanstvo, če bi govoril o čem drugem, kot o tem. Morda je za mnoge to edinstvena priložnost, ko lahko posvetijo nekaj časa in pozornosti Kristusovemu trpljenju. Eden od psalmov pravi o Jeruzalemu: »Vsi smo tam rojeni.« Še veliko bolj upravičeno lahko to misel ponovimo za Kristusovo trpljenje: Vsi smo tam rojeni!
Ob premišljevanju Jezusovega trpljenja in križa moramo reči: »Jezus je na križu vse do konca sveta.« In to v vseh, ki po nedolžnem trpijo. Pribit je na križ v hudo bolnih. Žeblji, ki ga še vedno držijo na križu, so vsa krivična dejanja do revnih. V enem od nacističnih taborišč so obesili človeka. Nekdo je s prstom pokazal na žrtev in vprašal vernega človeka ob sebi: »Kje je v tem trenutku tvoj Bog?« »Ga ne vidiš?«, mu je odgovoril. »Visi na vislicah.«
V vseh »snemanjih s križa« vedno izstopa osebnost Jožefa iz Arimateja. On predstavlja vse tiste, ki tudi danes izzivajo politične režime ali pa javno mnenje, da bi se približali obsojencem, zavrženim in bi se potrudili, da bi vsaj komu od njih pomagali stopiti s križa. Za koga od današnjih »križanih« bi bil lahko pričakovani »Jožef iz Arimateje« prav eden od nas.
Vsaj eno misel posvetim tudi materi Mariji. Po Auschwitzu se je veliko govorilo o Božjem molku. Toda nihče ne ve bolje, kakor Marija, kaj je Božji molk. Ona bi lahko za svoje vzela besede, ki jih je izrekel eden starodavnih cerkvenih očetov, ko se je spominjal grozot, ki so jih nekega dne med preganjanjem prizadejali kristjanom: »O Bog, kako težko je bilo tisti dan prenašati tvoj molk!«
Tako smo sklenili naš kratek križev pot. Zelo lepa črnska duhovna pesem pravi: »Kje si bil, kje si bil, ko so križali Boga?« Vsakič, ko poslušam to pesem, sem prisiljen odgovoriti: Da, tudi jaz sem bil zraven, tudi jaz sem bil zraven, ko so križali Jezusa. Na njegovi glavi je bil tudi moj trn, na njegovem telesu je bila tudi moja rana … Ne morem, nočem reči, kakor je rekel Pilat: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka!«
Piše, da je bilo v Jeruzalemu čudežno kopališče. Občasno je voda zaplivkala in kdor je ob tej priložnosti prvi stopil v vodo, je bil ozdravljen. Kristusovo trpljenje je kakor veliko kopališče, čigar vode v tem velikem tednu »zaplivkajo« v veliko milost, ki kroži v Cerkvi. Kdor ima pogum in se poln vere in zaupanja vrže vanjo, pride iz nje ozdravljen.
»Vreči se v vodo« bo za koga konkretno pomenilo opraviti dobro spoved. Spraviti se z Bogom. Ne še naprej odlagati na kasneje. V mnogih italijanskih pokrajinah je tradicija t.i. »velikega čiščenja pred veliko nočjo«. Ali bomo to opravili le v naših zidanih hišah, samo »zunaj« nas, ne pa tudi »znotraj« nas?

Ervin Mozetič

5. postna nedelja, leto 2014

Evangelij pete postne nedelje nam pripoveduje o Jezusovem obujenju Lazarja. Zapisano doživetje ob Lazarju se je zgodilo, da bi nam sporočilo tole: obstaja vstajenje telesa in obstaja vstajenje srca; če se bo vstajenje telesa zgodilo »poslednji dan«, pa se vstajenje srca zgodi oz. se lahko zgodi, vsak dan. Prav danes.
Iz vsega tega lahko izluščimo nekaj, kar poznamo tudi iz izkušnje: da smo lahko mrtvi tudi preden … umrjemo, medtem ko še živimo to življenje. In ne govorim le o smrti duše zaradi greha; govorim tudi o stanju popolne odsotnosti upanja, volje, da bi se borili in živeli, kar ne moremo poimenovati z bolj pomenljivim imenom, kot: smrt srca.
Vsem tistim, ki se iz najrazličnejših razlogov (propadel zakon, prevara zakonca, zabloda ali bolezen otroka, finančni propad, depresija, nemoč, da bi premagali alkoholizem ali drogo) znajdejo v tem položaju, bi morala zgodba o Lazarju zazveneti kakor zvonovi velikonočnega jutra.
Kdo nam lahko nakloni vstajenje srca? Dobro vemo, da za določene slabosti ni človeškega zdravila, ki bi pomagalo. Spodbudne besede puščajo za seboj ravno tako zemljo, kot so jo našle. Tudi v primeru Marte in Marije so prišli Judje, »da bi ju tolažili«, toda njihova navzočnost ni ničesar spremenila. Potrebno je bilo »poslati sporočilo Jezusu«.
Toda nekaj moram dodati. Ljudje, ki se znajdejo v takem položaju, pogosto ne zmorejo storiti ničesar, niti moliti ne morejo. So kakor Lazar v grobu. Potrebno je, da drugi zanje nekaj storijo. Na Jezusovih ustih ob neki priložnosti najdemo tole naročilo, ki ga je namenil svojim učencem:
»Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte« (Mt 10,8).
Kaj je hotel reči Jezus: da moramo fizično obujati mrtve? Če bi bilo tako, bi na prste ene roke lahko prešteli tiste svetnike, ki so v zgodovini udejanjili to Jezusovo zapoved. Ne, Jezus je imel v mislih tudi in predvsem mrtve v srcu, duhovno mrtve. Ko govori o izgubljenem sinu, oče pravi: »Bil je mrtev in je oživel« (Lk 15,32). Tu nikakor ne gre za fizično smrt, če se je vrnil domov.
Naročilo: »Mrtve obujajte!« se torej nanaša na vse Jezusove učence. Tudi na nas! Razkril vam bom, kako obuditi še ta večer ali pa v naslednjih dneh nekoga, ki je mrtev. Morda imaš doma ali v domu za ostarele onemoglega enega od staršev? Morda je njegovo srce mrtvo zaradi molka otrok. Preseneti ga in ga pokliči po telefonu; če moreš, mu obljubi, da ga boš jutri obiskal. Verjetno si obudil mrtvega.
Tvoj mož je po ponovnem prepiru, ti so kar pogosti, ves potrt in nejevoljen odšel od doma: telefoniraj mu, prebudi v njegovem srcu zaupanje. Če si mož, stori isto svoji ženi. Morda sta tudi vidva obudila mrtvega ali mrtvo. Vidite, da konec koncev ni tako težko obujati mrtve …
Doslej sem le bežno omenil najhujši primer smrti (lahko vodi v večno smrt!): smrt tistega, ki živi v stanju težkega greha, ki je duhovno mrtev. Predvsem njim naj bi Lazarjevo vstajenje ob letošnji veliki noči zanetilo v srcu željo po vstajenju.
Bolezen za smrt je v resnici ena sama - greh. Smrt¬ni greh človeka oropa nadnaravnega življenja, smrtni greh te porine v duhovno smrt. Smrtni greh je torej samouničenje. Zato se iz tega pekla človek nikoli ne more rešiti sam. Greha nas more rešiti samo On, ki je stvarnik življenja in nam izgubljeno in umorjeno življenje more znova podariti.
Kako grozoten in uničujoč je torej greh v svojih daljnosežnih posledicah!
Najhujša sodobna bolezen, hujša tudi od najtežje telesne bolezni, je odmiranje čuta za greh. Izguba čuta za greh človeka hromi, razoseblja in razčlovečuje. Spreminja ga v bitje brez srca in brez duše, ki se ne čuti nikomur odgovornega. Gluh in slep za vsakršen vzgib vesti ne opazi, da si je nakopal najhujšo bolezen, bolezen za smrt. Te bolezni ga lahko ozdravi samo božji Zdravnik, vendar ne brez njegovega sodelovanja: bolnik se mora najprej zavedeti svojega stanja in priznati svojo bolezen. Uvideti mora, da se je sam ne more rešiti. Kot osebno in svobodno bitje mora prostovoljno privoliti v Božji poseg in se zaupno obrniti na Boga, da ga ozdravi v zakramentu spovedi.
Zdi se, da je za današnjega človeka najtežje prav priznanje, da leži v grobu, kamor ga je pokopal greh.
V postnem času moramo globlje začutiti in priznati, da smo pred Bogom vsi grešniki. In ker je greh bolezen za smrt, smo torej vsi bolniki in umirajoči, potrebni božjega Zdravnika. V zakramentu svete spovedi nam prihaja naproti, da nas spet oživi in ozdravi. Vsakega od nas Bog vztrajno kliče iz groba grešnosti in sebičnosti v luč in veselje velikonočnega dne. Oglasimo in odzovimo se mu. Za našo večnost gre!

Ervin Mozetič

4. postna nedelja, leto 2014

Kakšen vtis nam pusti današnji evangelij?
Na trenutke vse postane že prav zabavno. Ozdravljeni kot kakšen otrok dopoveduje učenjakom, da mora biti tisti, ki ga je ozdravil, Bogu blizu, sicer tega ne bi mogel storiti.
Farizeji mogoče v nas zbujajo grozo zakrknjenosti. Kljub čudovitemu čudežu ostajajo pri svoji odločitvi. Ta, ki ozdravlja, je vreden samo še obsodbe. Nobena stvar jih ne bo premaknila.
Starši združujejo oba pola – komična ugotovitev, da je to res njihov otrok, ki pa bi moral biti slep. Kako to da vidi, tega pa ne vedo in se v to raje ne poglabljajo, ker jim bi lahko škodilo.
Jezus pa izstopa iz te zmede. Prišel je, da prinese na svet sodbo, da vznemirja vse. Tako tiste, ki se zdi da vidijo, kot tiste, ki ne vidijo. Nikogar, prav nikogar ne pusti pri miru. Pravi, da je prišel, da spregledajo, tisti, ki ne vidijo in oslepijo tisti, ki vidijo. Ne pusti nas pri miru. Hoče, da živimo. Hoče, da spregledamo. Vendar, ko spregledamo, smo med tistimi, ki vidijo. Torej sledi, da spet oslepimo? Kaj to pomeni? Naj čakamo do sodnega dne, da bomo v pravem trenutku v pravem stanju.
Poglejmo najprej na evangeljskih likih, kam sodijo in kaj je njihova naloga?
Slepi – je spregledal. Nevarno je, da kmalu oslepi in se ima za tistega, ki vidi. Zakaj? Ker bo ugotovil, da tisti, ki mu je spremenil življenje ni priljubljen. O njem bo nehal govoriti. Moral se bo srečati z novim križem. Križ bolezni je odpadel, prišel pa je križ pričevanja. Šel je namreč k vodnjaku Siloa – poslani. Poslan je, da pričuje. Začel je dobro. Moral bo tudi vztrajati!
Če ne bo vztrajal, bo šel po poti svojih staršev – ti so že zaslepljeni, imajo pa se za tiste, ki vidijo. Vedo, kdo je Jezus, vedo, kaj se je zgodilo s sinom. Si predstavljate, da vam nekdo ozdravi sina in se v istem hipu sprenevedate, da veste le, da je bil bolan. Več kot to pa ni vaša stvar. Da prepričani so, da vidijo, zato se jih Jezus ne more dotakniti. Prepričani so, da je tako kot delajo najbolj prav. Kdo bo nosil glavo na prodaj. Morali bi priznati svoje sprenevedanje in začenjati vedno znova. In če bi jih Jezus trdo prijel zaradi sprenevedanja, bi ti postali najbolj podobni farizejem.
Tako smo pri farizejih, ki so nasploh prepričani, da vse vedo in vse prav vidijo. Kljub temu, da jih vodi le eno – njihova korist in oblast. Kljub vsem čudežem ostajajo v svoji drži vsevednosti. Kdor jih ogroža, ni božji. Vidijo in njihov greh ostaja. Morali bi priznati svoj napuh, pohlep in zlaganost.
Kaj je pravzaprav problem slepote, o kateri govori Jezus? To, da se ustavljamo v lagodju in nehamo rasti. Da lovimo veter v svoja jadra in ne iščemo prave smeri in si ne prizadevamo za resnico. Lagodje uniči vsak občutek za resnično, dobro, popolno. V lagodju ni več prostora za Boga, ni prostora za tisto več. Trdimo, da vidimo, a smo v resnici zaslepljeni z lagodjem in utrjeni v svojih položajih.
Obstajata pravzaprav dve poti. Pot k neprestanemu globljemu gledanju – iz teme k luči, ter druga pot od luči k vedno večji temi. Ozdravljeni izbira. Če bo tvegal tudi naslednji dan in dneve potem govoriti resnico, bo ostajal v luči in videl svet vedno globlje. Če pa se bo umaknil, bo postajal najprej podoben svojim staršem in bo nazadnje pristal med farizeji. Post se je prevesil v drugo polovico. Če smo se v prvi polovici trudili spoznavati, kdo smo, danes že dobro vemo, da je potrebno neprestano spreminjanje. Poslani smo, da se vsak dan umijemo in pričamo o luči. Radikalno se odločimo za luč, za pot pričevanja o njej, naj stane kolikor hoče. Naj bo odločitev tega posta, vztrajno iskanje luči, vztrajanje v resnici in upor vsakemu farizejstvu. Naj k temu prispeva tudi dobra spoved. Naj bomo kot ozdravljeni, a ozdravljeni vsak dan in navdušeni nad lučjo in resnico vsak dan, za vsako ceno. Tisti, ki ozdravlja, nam želi polno življenje. Vzemimo ga zares!
Pa še nekaj: Ko nam Janez evangelist tako podrobno vse opiše, je kot da bi nas hotel zelo diskretno povabiti, naj se vprašamo: » Kdo je za mene Jezus iz Nazareta?« Da je Jezus človek – kar pomeni, da je obstajal človek z imenom Jezus – tega danes nihče ne zanika. Da naj bi bil prerok, Božji poslanec, ki je človeštvu odprl nova verska in moralna obzorja, tudi to je skoraj vsesplošno sprejeto.
Mnogi se ustavijo tu. A to ni dovolj. Tudi musliman, če je le dosleden temu, kar bere v Koranu, priznava, da je Jezus prerok. A zaradi tega se nima za kristjana. Preskok, zaradi katerega nekdo v pravem pomenu besede postane kristjan, se zgodi takrat, ko človek, enako kakor sleporojeni, prizna, da je Jezus »Gospod« in ga časti kot Boga.
Razlog, zakaj je potrebno narediti ta skok, je preprost: Jezus se je predstavil svetu kot Božji Sin in je na edinstven način, drugačen od drugih, imenoval Boga svojega »Očeta«.
Evangelij o sleporojenem nam ponuja priložnost, da razmislimo o večnem problemu odnosa med vero in razumom. Velik del težav, ki jih sodoben človek sreča, ko hoče med seboj spraviti ti dve stvari, je odvisen od tega, ker je problem napačno postavljen. Dokler se vera in razum soočata za mizo, ne bomo prišli nikamor. Nihče se ne zaljubi zato, ker je prepričan, da se je zaljubiti lepo ali pa zato, ker je prebral več razprav o pojavu zaljubljenosti. Človek se zaljubi, ker je srečal nekoga, ki je v njem zbudil ljubezen. Na enak način se nihče ne bo odločil, da bo veroval zato, ker je temeljito preštudiral pojem vere in je razumel, da ni v nasprotju z razumom. Človek veruje, ker je srečal nekoga, ki je vreden vere, nekoga, ki zbuja zaupanje. Ni ljubezni, ki ne bi bila ljubezen do nekoga, in ni vere, ki ne bi bila vera v nekoga.
Krščanska vera ni v prvi vrsti nekaj verovati ampak je vera v nekoga. Jezus nam v evangeliju ne daje seznama stvari, ki naj bi jih verovali, ne pravi: »Verujte to in to«, pravi pa: »Verujete v Boga, tudi vame verujte!« (Jn 14,1). Za kristjane verovati pomeni verovati v Jezusa Kristusa. Če bi ravnali drugače, bi bilo, kakor da bi postavili voz pred vola. Težave številnih intelektualcev glede verovanja so odvisne od dejstva, da niso nikdar zares srečali Jezusa Kristusa in morda se niso niti prizadevali, da bi ga srečali.
Vsaj za nekaj trenutkov prenehajmo razpravljati o veri in razumu za mizo. Če hoče nekdo odkriti, ali je zunaj sončno ali oblačno, obstaja preprostejša pot, kot primerjati med seboj vremenske napovedi iz časopisov in televizije: potrebno je odpreti okno in pogledati ven. V našem primeru so okna, ki jih je potrebno odpreti, strani evangelija. Pa ne le napisani evangelij, ampak tudi evangelij, iz katerega danes verodostojno živijo številni pričevalci. Vera – posebej vera v Kristusa – se prenaša s tem, da te nekdo okuži.
Če nam še ne bo uspelo, da bi zaklicali kakor sleporojeni: »Verujem, Gospod!«, mu recimo vsaj, kakor je to storil nekdo drug iz evangelija: »Gospod, pomnoži mojo vero!«.

Ervin Mozetič

3. postna nedelja, leto 2014

Verjetno ima vsakdo izmed nas prijetno izkušnjo dogodka, ko je nekaj dal, podaril. Rek, lepo je prejeti a še lepše je dati pa nas tudi spominja na današnji evangelij, kjer je Samarijanka prišla, da bi zajela vode. Ni bila srečna in zavedala se je, da ji v življenju še nekaj manjka. Petkrat je bila poročena in ni odkrila, kaj ji manjka v življenju. K vodnjaku je prišla opoldne, ko je bila največja vročina. Da bi bila sama, da je nihče ne bi srečal, kajti počutila se je ožigosano in prezrto zaradi nesrečne ljubezni. Pri vodnjaku jo je Jezus prosil za običajno vodo, njo pa je mučila žeja srca. Pozna jo bolj, kot ona sama sebe. Jezus jo povabi v odnos s tem, da se sam naredi ranljivega. Jezus jo je prosil nekaj majhnega, ona mu je to dala in med njima se je razvil prijeten pogovor. Žena se je po tem srečanju z Jezusom navdušena vrnila domov. Kristus ji pravzaprav ni ničesar dal, ampak jo je samo spodbudil, da je odkrila bogastvo, ki je v njej. Spodbudil ji je čut za lastno dostojanstvo in tako je v njej začel spreobrnjenje. Ona mu je dala vode, on pa je v njej potešil najglobljo žejo – žejo srca, žejo po odrešenju.
Prvo, kar me zbode v ušesa je namreč navdušena ugotovitev Samarijanke: Vse mi je povedal, kar sem storila. Samarijanka je očitno dolgo iskala resnico, da je mogla biti nad njo tako navdušena. Kdor resnice ne išče v trdem naporu, nad njo ne bo navdušen. Ob tem pomislim na spovedi, ki se bodo zvrstile pred prazniki. Kako težko je večini sprejeti resnico, ki jo želim pomagati iskati. Kako pogosto je čutiti željo, naj bo iskanje resnice čim prej mimo. Kaj kompliciramo, še to naredimo in bo. Saj smo v redu. Globokega navdušenja nad jasnim pogledom na polomijo odnosov kot ga srečamo v odlomku ob sogovornikih največkrat ne doživim.
Današnji odlomek mi omogoča izpraševanje: Ali si res želim izvedeti vso resnico o sebi? In drugo temu sledi: Ali si želim novega življenja, ker to sedaj, ni takšno, kot bi moralo biti? To, da življenje, ki ga živimo - ne moje, ne vaše, ni kot bi moralo biti, vam lahko na pamet povem! Veliko več zmoremo! Si tega zares želimo? Če smo navdušeni nad novim pogledom in če ne bežimo pred trpljenjem, bomo novo življenje našli, drugače pa ne!
S tem smo se približali tudi resnici o pravi molitvi in pravi hrani, o kateri govori Jezus. Molitev je prava, če je v resnici. Če iščemo resnico o tem trenutku, o vseh svojih odnosih. Nič več kot to ne potrebujemo. Sicer pa iščemo posebna doživetja, posebne metode molitve. Molitev ni metoda, je odnos vsega našega življenja do resnice. Potem nam postane molitev tudi hrana za življenje. Hrana pa postane postranski problem. Sicer, se ukvarjamo bolj z dietami in alternativami kot z molitvijo in Bogom.
Na koncu lahko razočarani ugotovimo, da nam evangelij ne obljublja nebes brez napora. Lahko pa smo veseli, da ni potrebno več kot vzljubiti resnico in njeno težo, ter v njej vztrajati. Naj bo to nadaljevanje našega posta.
Lahko se vprašamo, kaj pa so naše želje, ki jih nosimo globoko v srcu? V vsakem človeku je dobro. Vsak človek je ustvarjen po božji podobi. Tudi v samarijanski ženi, ki ni slovela po krepostnem življenju, je bila skrita dobrota, na kateri je gradil Kristus. Največje dobro, ki ga lahko storimo za druge, ni to, da jim damo nekaj dobrega, ampak, da pokažemo na dobro, ki je v njih. In tukaj se tudi skriva skrivnost dajanja in prejemanja. Tako Bog kaže na bogastvo, ki je v nas. Kristus računa z nami, čeprav smo grešni. Bog nas potrebuje in nas išče, ker smo zanj dragoceni, in želi, da sodelujemo z njim. V vodi, ki je omenjena v današnjem evangeliju lahko vidimo tudi simbol božje milosti, ki jo Bog naklanja človeku. Božja milost je kakor izvir vode, ki teče v večno življenje.
Lahko si postavimo vprašanje: Kam pa jaz hodim zajemat vodo? Kje si gasim žejo? Če gremo v teh svojih željah do konca, bomo videli, da nas nobena zemeljska stvar ali dobrina ne osreči popolnoma. Vedno v nas zeva praznina, ki pomeni, da je človek ustvarjen za presežno. To hrepenenje pa je v resnici hrepenenje po živi vodi. Dopustimo, da bo ta voda v nas postala izvir. Naša ranjenost in nemoč je izvir za življenje. Pripeljala nas bo h Kristusu, našemu Odrešeniku, tako kot je k vodnjaku prišla Samarijanka. Dopustimo Jezusu, da posveti v našo temo. Tam kjer me Jezus ozdravi, tam lahko postanem njegov glasnik.
Prosimo Gospoda, ki je izrazil svojo žejo, naj v postnem času sodelujemo z njegovo milostjo, se trudimo v drugih odkriti dobro, pokazati nanj in jih voditi k Bogu.

Ervin Mozetič

Druga postna nedelja, leto 2014

Evangelij druge postne nedelje nam predstavi Jezusovo spremenjenje.
Skušajmo pozorno pogledati spremenjenje z očmi treh učencev. Kaj se jim zgodi? Kaj jim je pomenil tisti trenutek? Doslej so poznali Jezusa v njegovi zunanji pojavi: moški, ki ni bil nič drugačen od drugih; poznali so njegovo poreklo, navade, barvo njegovega glasu … Zdaj poznajo drug(ačn)ega Jezusa, pravega Jezusa, tistega, ki ga ni mogoče videti z vsakodnevnimi očmi, v običajni dnevni svetlobi; to je sad nenadnega razodetja, neke spremembe, nekega daru.
V tem duhu se torej vprašajmo: kaj manjka današnjim kristjanom? Zakaj je vera in verska praksa v zatonu in se zdi, da vsaj večinoma ne predstavljata središča življenjske moči? Zakaj je pri vernikih čutiti dolgočasje, utrujenost, napor v sprejemanju verskih dolžnosti? Zakaj se mladi ne čutijo nagovorjene? Skratka, zakaj ta sivina in to pomanjkanje veselja med tistimi, ki verujemo v Kristusa?
Bi radi vedeli moj odgovor? Ker je naše krščanstvo brez Kristusa! Kako brez Kristusa, boste rekli, če pa ne delamo drugega, kot da govorimo in pišemo o njem! Že, toda to je neosebni, oddaljeni Kristus, ki se nas pobližje ne tiče, ki je tujec, čeprav tako zelo znan. Ki je bolj argument, kot pa živa in resnična oseba ter prijatelj.
Da bi se tudi za nas, kakor za tiste tri učence na gori Tabor, stvari spremenile, se mora v našem življenju zgoditi nekaj podobnega, kot se zgodi mlademu fantu ali dekletu, ko se zaljubita. Primerjava nikakor ne preseneča, saj se je sam Jezus primerjal z ženinom, svoje učence pa je primerjal »desetim devicam, ki so čakale ženina, da bi z njim vstopile na svatbo«.
Kaj se zgodi pri zaljubljenosti? Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, ni potrebno, da bi brali psihološke knjige. Vsak od nas lahko vse to opazuje v vsakdanjem življenju, ki ga obkroža. Ljubljena oseba, ki je bila prej ena od mnogih, ali morda popolna neznanka, naenkrat postane edinstvena in edina, za katero se zanimam. Vse drugo se umakne v nevtralno ozadje. Srce in misli, ki so prej begale od ene do druge stvari ali od enega do drugega človeka, so zdaj usmerjene le v eno in edino stvar. Človek ni več sposoben misliti na kar koli drugega.
Zgodi se resnično spremenjenje. Ljubljeno osebo človek vidi kakor v svetlobnem siju. Vse na njej je videti lepo, celo napake. Človek se nekako čuti nevreden te osebe. Resnična ljubezen poraja ponižnost. Kako radi bi, da bi bilo življenje vedno táko. Novo veselje do življenja, nov zagon v soočenju z nalogami.
Marsikatera čisto konkretna življenjska navada se spremeni. Poznal sem odraščajoče fante in dekleta, ki jih starši zjutraj nikakor niso mogli spraviti iz postelje, da bi šli v šolo; če so jim našli delo, so ga kaj kmalu pustili; ali pa so zavlačevali s študijem in nikakor niso mogli diplomirati … Ko pa se enkrat zaljubijo in imajo fanta oz. dekle, zjutraj skočijo iz postelje, komaj čakajo, da bi končali študij, in če imajo službo, jim je ta zelo dragocena.
Kaj se je zgodilo? Nič posebnega: tisto, kar so prej delali zaradi prisile, zdaj počno zaradi privlačnosti. Privlačnost je sposobna pripraviti človeka, da dela stvari, za katere ga ne more pripraviti nobena prisila; nogam daje krila. Pesnik Ovid je rekel: »Vsakega privlači tista stvar, ki mu ugaja«. Rekel sem, da bi se nam moralo nekaj podobnega zgoditi v življenju, da bi postali pravi, prepričani kristjani ter veseli, da to smo.
Nesreča našega krščanstva je v tem, da skoraj vse delamo zaradi prisile, kot da bi nekomu morali plačevati davek. Ne vemo, kaj pomeni, da nas neka stvar privlači. To pa se nam dogaja zaradi tega, ker dajemo premalo prostora Svetemu Duhu, ki nas s svojo močjo »privlači« k Bogu, ki Boga napravlja »privlačnega«.
Rekli mi boste: toda dekle ali fanta lahko vidimo, se ga lahko dotaknemo. Odgovarjam vam, da tudi Jezusa lahko vidite in se ga dotaknete. Toda drugače: z očmi in z rokami srca, z očmi in z rokami vere. On je vstal in živi. On je povsem konkreten, ni nekaj abstraktnega, za tistega seveda, ki ga izkusi in spozna. Reči moramo celo, da se pri Jezusu stvari odvijajo še mnogo bolje. Pri človeški zaljubljenosti se žal pogosto varamo, ko ljubljeni osebi pripisujemo vrline, ki jih morda nima in smo se sčasoma nemalokrat prisiljeni premisliti. V Jezusovem primeru pa bolj ko se poznamo, več ko smo skupaj, bolj odkrivamo nove razloge, da smo lahko ponosni nanj in potrjeni v naši izbiri.
Najmočnejši primer spremembe, ki jo odkritje Jezusa prinaša v življenje določenega človeka, je sv. Pavel. V enem svojih pisem pripoveduje: Bil sem človek, ki je v življenju veliko »dosegel«, bil sem moralno neoporečen, navidez sem bil cvet izvoljenega ljudstva. Toda – nadaljuje – tisto, kar je bilo zame dobiček, čast, je postalo izguba, smeti – v trenutku, ko se je na obzorju mojega življenja pojavil Jezus Kristus, moj Gospod. Z njim se je pred menoj odprlo novo obzorje: ne več obzorje moje osebne uresničitve, ki je tako kratkotrajna, ampak priložnost, da svojo usodo delim s Kristusovo in to za vso večnost. Od tistega trenutka si želim eno samo stvar: poznati njega, osvojiti ga, potem, ko me je on »osvojil«.
Srečanje s Kristusom je razdelilo Savlovo življenje na dvoje: ustvarilo je neki »prej« in »potem«. Prav to se zgodi vsakič, ko nekdo sreča Kristusa na tako globok in resničen način.
Morda bi kdo lahko rekel: če je to, o čemer govoriš, podobno zaljubljenosti, ne morem ničesar storiti, ampak le mirno čakam pregovorni udarec strele … Pa ne bo držalo. Če fant ali dekle ves čas čepi v svoji hiši in zato ne sreča nikogar, se v njegovem oz. njenem življenju ne bo nikoli nič zgodilo. Če se hoče kdo zaljubiti, mora nekoga obiskovati! Če je nekdo prepričan ali pa preprosto pomisli, da je morda lepo in vredno poznati Jezusa na ta drugačen, spremenjen način, tedaj ga mora začeti »obiskovati«, prebirati njegove spise. Njegova ljubezenska pisma so evangeliji! Prav v njih se on sam razodeva, se »spreminja«.
Vemo, da se zaljubljenci, preden izpovedo svojo ljubezen, zanimajo za ljubljenega človeka, od daleč opazujejo njegove kretnje, skušajo stopiti v stik z njegovimi prijatelji. Včasih je dovolj, da vidijo le hišo, kjer prebiva. Vsega tega ni težko prenesti na Jezusa. Hiša, kjer on prebiva, je Cerkev.

Ervin Mozetič

Prva postna nedelja, leto 2014

Znašli smo se v čudnem in zapletenem času. Vsaj kar zadeva vero in Cerkev. Prepričan sem, besede verujem v sveto katoliško in apostolsko Cerkev vzete iz veroizpovedi, ki jo ob nedeljah in praznikih molimo po cerkvah pri maši – prepogosto izgovarjamo lahkomiselno, brez da bi jih pravilno razumeli. Ali pa zaradi zadnjih pretresov in škandalov morda kdo jih sploh ne izgovarja, ker ne more več verovati v to čudno Cerkev, polno afer, kriminala in nepojasnjenih zgodb. V kaj naj torej verujem?
Verujem, da je Cerkev grešna in sveta, ker jo sestavljamo ljudje, vendar zaradi njenega ustanovitelja Jezusa Kristusa je tudi sveta. Je skupnost nas grešnikov, ki vsak na svoj način, bolj ali manj posrečeno, iščemo odgovore na temeljna življenjska vprašanja, pa tudi na tista, ki presegajo življenje.
Vera ni poceni, izdelek za enkratno uporabo, ki ga zamenjamo tako hitro, kakor se menja vreme. Vera je mnogo več kot to. Za rast in življenje potrebuje svojevrsten humus, tako v družbi kot pri posamezniku, da lahko uspe. V sebi moramo biti preprosti in ponižni, da lahko damo upanju potreben kisik. Tam kjer je veliko mene, egoizma in samohvale, ni prostora za vero. Niti za Boga.
Moram priznati, da so me afere v Cerkvi, ki so v zadnjih nekaj letih prišle v javnost, močno prizadele: od pedofilije s strani posvečenih oseb do pohlepa, ki je marsikomu zameglil pogled. Pa tudi drugi grehi in prestopki posameznih duhovnikov, za katere sem tu in tam slišal že pred leti. Ta dejanja niso le omadeževala podobe Cerkve v javnosti, ampak so zamajala njeno edinost. Po drugi strani pa sem se zavedel, da sem tudi sam padel v zanko splošnega načina razmišljanja. Mar so samo posvečene osebe Cerkev? Kaj pa laiki? Ali niso njihovi grehi prav tako vnebovpijoči? Duhovniki in redovniki so sad te družbe, saj izhajajo iz naših družin. Zavedel pa sem se tudi, da nimam pravice nikogar obsojati: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen ...« Kdo ve, kakšne okoliščine človeka pripeljejo do nekega dejanja. Res bi lahko človek obupal in dvignil roke, če ne bi verjel, da je Cerkev pravzaprav božja ustanova. In še nekaj je zelo pomembno: koliko svetih duhovnikov in laikov jo vsak dan bogati in plemeniti. Njihovo življenje je pogosto skrito in v ozadju. Poznam duhovnike, ki se vsak dan znova darujejo samo za druge; duhovnike, ki sveto opravljajo svoje poslanstvo, a jih javnost ne opazi, ker svetost po navadi v vsej lepoti zasije šele po smrti. Pomislimo, kaj dejansko lahko vsak dan prejemamo prav zaradi duhovnikov: evharistijo, življenje v milosti preko svete spovedi in tudi druge zakramente. Ali sploh kdaj pomislimo, kako bi bilo brez duhovnika, ne glede na to, koliko svet je? In kdo bi mi zagotavljal, da je to, v kar verujem, resnično, brez hierarhije Cerkve? V vseh teh situacijah se sprašujem, kako naprej. Kakšna je naša vloga. Vsekakor si ne sme nihče zatiskati oči pred resnico. Po drugi strani pa je prav, da začutimo klic k bolj korenitemu krščanskemu življenju, ki vsebuje tudi čistost in skromnost.
Predno je Jezusi izbral svoje prve apostole, je šel na goro in tam premolil vso noč. V tistem času mu je sledilo veliko ljudi. V molitvi je Jezus govoril z Očetom, katere izmed teh, ki so mu sledili, naj izbere za dvanajstero apostolov, katere bo vzgajal osebno, katere bo poslal, da v njegovem imenu oznanjajo Veselo sporočilo. Kljub temu je bil eden med njimi izdajalec. Eden od teh, ki so sledili Gospodu, eden od teh, ki jim je Gospod umival noge, ki so ga videli hoditi po morju, obujati mrtve in odpuščati grehe, je Gospoda izdal. Med prvimi dvanajstimi, ki jih je Jezus izbral, je eden zakrivil strašno izdajo. Zgodi se, da celo božji izbranci izdajo Boga. To dejstvo moramo sprejeti. To dejstvo je sprejela tudi prva Cerkev. Če bi člani prve Cerkve posvečali Judovemu izdajstvu preveliko pozornost, bi bilo Cerkve konec predno bi pričela rasti.
Nasprotno je Cerkev spoznala, da ni mogoče soditi nekega nauka po tistih, ki ga zavračajo, temveč le po teh, ki ga živijo. Niso osredotočili pozornosti na Juda, ki je Jezusa izdal, temveč na enajst ostalih, po katerih zaslugah, delu, učenju, čudežih in ljubezni do Boga, smo danes tu.
Ponovno smo postavljeni pred isto stvarnost. Lahko osredotočimo svojo pozornost na tiste, ki so Gospoda izdali ali da storimo kot prva Cerkev in sledimo tem, ki ostajajo zvesti, duhovnikom, ki še naprej žrtvujejo svoje življenje v službi Kristusa, da lahko služijo v ljubezni tudi vam. Mediji skoraj nikoli ne omenjajo teh dobrih »enajst«, katere je Jezus izbral in ki mu ostajajo zvesti, ki so živeli življenje tihe svetosti. Mi, ki smo Cerkev, pa moramo gledati na strašno pohujšanje, kateremu smo priče, v pravi in celotni perspektivi.
Pohujšanje za Cerkev na žalost ni nekaj novega. V njeni zgodovini je veliko obdobij, ki so bila slabša od današnjega. Zgodovina Cerkve je podobna sinusovi krivulji, ki jo pozna matematika, s svojim nihanjem in valovanjem, z vzponi in padci skozi stoletja. V vsakem od obdobij, ko je zdrsnila Cerkev na najnižjo točko, je poslal Bog čudovite svetnike, ki so jo peljali znova nazaj k njenemu pravemu poslanstvu. Zdi se, kot da bi v takih temnih trenutkih luč Kristusova zažarela močneje.

Tako da vas ponovno vprašam: »Kako naj odgovori Cerkev na taka dejanja? O njih so na široko poročali mediji. Ali naj Cerkev od zdaj še bolj poskrbi, da ne bo nihče, ki je nagnjen k pedofilji, posvečen v duhovnika in nihče, ki ni ekonomist ne upravljal s financami?« Na vsak način je to potrebno, a ni dovolj. »Ali naj Cerkev v takih in podobnih primerih bolje in hitreje reagira?« Glede tega se je v Cerkvi od osemdesetih let že marsikaj spremenilo na bolje, a je vedno mogoče še kaj izboljšati. A tudi to še ni dovolj.
Edini primeren odgovor na to strašno pohujšanje je SVETOST.
Prepričan sem namreč, da lahko vsak kristjan prispeva k lepoti in svetosti Cerkve, in tudi to, da k svetosti niso poklicani samo duhovniki, ampak tudi verniki. Prav papež Janez Pavel II., ki bo kmalu razglašen za svetnika, je večkrat poudarjal, da bo svetost rešila svet. Njegov zgled še danes privlači množice, ki v njem vidijo priprošnjika in vzornika. Mogoče je res prišel čas, da kristjani na nov način pričujemo za Jezusa. Nasproti miselnosti sodobnega sveta, ki se utaplja v individualizmu, bi lahko pokazali lepoto občestva, življenja v skupnosti, kjer drug drugega podpiramo, se spodbujamo in si pomagamo v vztrajanju na poti svetosti. Mogoče je prav v tem prihodnost svetosti Cerkve – svetosti ne samo nekega posameznika, ampak vsega božjega ljudstva, ki ga posvečuje Jezus med nami. Takšne skupnosti bi lahko bile v veliko oporo tudi številnim duhovnikom, ki sicer sami na neki župniji ali v nekem drugem okolju pogosto ne vedo, kako naprej. Mogoče je res prišel čas, mogoče nas k temu spodbujajo tudi afere, ki so prišle v javnost, da kot kristjani naredimo korak naprej: da se zavemo svoje odgovornosti v družbi. Nismo osamljeni otočki in naša dejanja imajo posledice za celotno človeštvo.
Vsaka kriza, s katero se sooča Cerkev, vsaka kriza, s katero se sooča svet, je kriza svetosti. Svetost je bistvenega pomena, ker predstavlja resničen obraz Cerkve. Vedno so med nami osebe, duhovnik jih srečuje redno, pa tudi vi gotovo poznate nekatere, ki iščejo izgovore, zakaj ne živijo po svoji veri, zakaj drsijo polagoma v duhovni samomor. Brez dvoma bo v teh dneh veliko ljudi, s katerimi se boste srečevali, ki bodo rekli: »Zakaj bi živeli po veri, zakaj bi hodili v cerkev, saj ta Cerkev ne more biti pravilna, sicer bi njeni izbranci ne mogli delati reči o katerih beremo?« Ta pohujšanja so kakor velik obešalnik, na katerega obešajo ljudje svoja opravičila, zakaj ne živijo po veri. Zato je svetost tako velikega pomena! Ti ljudje potrebujejo najti v vsakem od nas razlog za vztrajanje v veri. Razlog, da lahko ohranijo upanje, razlog, zakaj naj na Gospodovo ljubezen odgovorijo z ljubeznijo.
Ali je potrebno, da so bolj sveti duhovniki? Brez dvoma je tako. Ali morajo živeti bolj sveto redovniki, redovnice in tako bolj prepričljivo pričati o Bogu v nebesih? Na vsak način! Vendar to je naloga vseh, ki smo v Cerkvi, tudi laikov! Vsi smo poklicani k svetosti in kriza, ki jo doživljamo, je le klic, ki naj nas pretrese, da se zbudimo.
Za duhovnika so danes težki časi. Za vsakega katoličana so danes težki časi. So pa to tudi čudoviti časi, da si duhovnik, pa so tudi čudoviti časi, da si katoličan.
Živimo v sijajnih časih za kristjane, ko nas Bog resnično potrebuje, da pokažemo Njegov pravi obraz. Eden velikih pridigarjev, škof Fulton Sheen, je imel navado reči, da bi raje živel v časih, ko bi Cerkev trpela, ko bi se morala truditi proti toku svetne kulture, kot v času, ko se razcveta. »Ko je Cerkev spoštovana,« je pravil, »je veliko ljudi, ki se potegujejo zanjo, saj še mrliči lahko plavajo s tokom. Treba pa je pokončnih mož in žena, da morejo plavati proti toku.« Kako prav je imel.
Treba je biti resničen mož in resnična žena, da se obdržimo na površju, ko plavamo proti toku, ki zdaj dere v smeri proti Cerkvi. Treba je biti resničen mož in resnična žena tudi, da spoznamo, ko plavamo proti javnemu mnenju, da smo varni, dokler se držimo Skale, na katero je Kristus postavil Cerkev. To drži za današnji čas. To je eden od velikih trenutkov za nas kristjane.
Nekateri menijo, da bo v tem delu sveta morala prestajati Cerkev še težke čase. Morda imajo prav, a Cerkev bo preživela, ker to zagotavlja Gospod. Enega hudih pretresov je doživela Cerkev tudi nekako pred 200 leti. Francoski cesar Napoleon je takrat osvajal Evropo z namenom, da bo obvladal ves svet. Nekoč je rekel kardinalu Consalvi, da bo razrušil Cerkev. Kardinal pa mu je odgovoril: »Ne boste mogli, veličanstvo. Tega nismo zmožni niti mi.« Predstavnik Cerkve je hotel povedati cesarju, da če slabi papeži in nezvesti duhovniki in množice grešnikov v Cerkvi v teku stoletij niso mogli razrušiti te od znotraj, kako si domišlja cesar, da bo to uspelo njemu?
Kristus ne bo nikoli dopustil, da bi Cerkev propadla. Obljubil je, da je peklenska vrata ne bodo premagala, da se Petrova ladja, Cerkev, ki pluje proti večnemu pristanu, ne bo nikoli potopila, ne sicer ker ti, ki se na njej vozimo, ne bi storili vseh mogočih grehov, da bi jo potopili, marveč ker Kristus, ki je tudi na tem čolnu, ne bo dovolil, da bi se to zgodilo. Kristus potuje z nami na tej ladji in je ne bo nikoli zapustil.
Teža pohujšanja, ki ga doživljamo, utegne biti tako velika, da se lahko zgodi, da verniki ne boste mogli nikdar več zaupati duhovnikom, kot ste mogli to do zdaj. To se lahko zgodi in niti ni najslabše. Ne izgubite pa zaupanja v Gospoda! Cerkev je Njegova! Čeprav so jo nekateri njegovi izbranci izdali! Poklical bo nove, ki mu bodo zvesti in vam bodo služili kot to zaslužite. Mar se ni zgodilo tako po smrti Juda Iškarjota, ko se je enajst apostolov dogovorilo in s tem omogočilo Gospodu, da je nadomestil Juda in izpolnil izpraznjeno mesto. Ta človek je bil Matija, ki je nato zvesto oznanjal evangelij in umrl mučeniške smrti.
Živimo v času, ko se moramo vsi osredotočiti, še bolj kot do zdaj, na svetost. Poklicani smo k svetosti, ker je potrebno, da vidi družba po nas lepo, žareče obličje Cerkve. Vi ste bistveni del rešitve! Ko se danes približate, da boste prejeli iz duhovnih posvečenih rok sveto Telo Jezusa Kristusa, prosite Njega, naj vas napolni z željo po svetosti, z resnično željo kazati svetu Njegov pravi obraz.
Morda vas pohujšanje nad Cerkvijo lahko privede do duhovnega samomora, ali pa do tega, da boste rekli: »Hočem biti svetnik, da bom mogel skupaj z vso Cerkvijo slaviti Tvoje ime, kakor Ti zaslužiš, da Te bodo tudi drugi mogli odkriti v ljubezni in odrešenju, kakor sem te odkril jaz.« Jezus je z nami, kakor je obljubil, in bo z nami do konca časov. On vztraja na čolnu, kakor je vztrajal po smrti Juda. Dosegel je največjo zmago v zgodovini sveta, naše odrešenje v trenutkih trpljenja, smrti in Vstajenja. Zdaj je čas, da vstanejo v Cerkvi pravi možje in prave žene. Zdaj je čas svetnikov! Kako boš odgovoril nanj?
Naj končam z mislijo sv. Terezije Deteta Jezusa, ki me pogosto spremlja v trenutkih premišljevanja o Cerkvi: »V Cerkvi, svoji Materi, bom ljubezen.« In ta ljubezen, ki vsebuje tudi vse druge kreposti, je po mojem mnenju osrednja poklicanost vsakega kristjana.

Ervin Mozetič

Pepelnica 2014

Spomni se človek, da si prah... In kljub temu včasih pozabljamo, da brez Gospoda nismo nič. Brez Boga od človeške veličine ne ostane nič drugega ka-kor ta kupček pepela na krožniku, ki je na pepelnično sredo postavljen na rob oltarja in s katerim nas Cer¬kev kakor z našo lastno snovjo zaznamuje na glavi.
Gospod hoče, da se ne navezujemo na zemeljske stvari, da se obrnemo k Njemu in da opustimo greh, ki postara in ubija, ter se vrnemo k izviru Življenja in veselja.
Obrniti srce k Bogu, spreobrniti se, pomeni, da smo pripravljeni narediti vse, da bi živeli tako, kakor pričakuje On, da smo iskreni do sebe, da ne poskušamo služiti dvema Gospodarjema, da ljubimo Boga z vso dušo in oddaljimo od svojega življenja kakršen koli premišljeni greh. Vse to sredi delovnih, zdrav-stvenih, družinskih in drugih okoliščin, ki so lastne vsakemu od nas.
Jezus v nas išče skesano srce, ki pozna svoje na¬pake in grehe in jih je pripravljeno odstraniti. Gospod želi iskreno bolečino zaradi grehov, ki se izraža predvsem v zakramentu spovedi, pa tudi v majhnih delih odpovedi in pokore, narejenih iz ljubezni. Spreobrniti se za nas pomeni ponovno iskati božje odpuščanje in moč v zakramentu sprave ter tako vedno znova ponovno začenjati, vsak dan napredovati.
Med postom nas Cerkev prosi za izkaze pokore (vzdržnost od mesa od štirinajstega leta naprej ter post med izpolnjenim 18 in 59 letom), ki nas pri-bližajo Gospodu in dajo duši posebno veselje; tudi z miloščino, izročeno z usmiljenim srcem, želimo prinesti vsaj malo tolažbe tistemu, ki živi v pomanj-kanju, ali pa glede na naša sredstva prispevamo za neko apostolsko delo v dobro duš. Vsi kristjani lah¬ko dajejo miloščino, ne le bogati, ampak tudi manj premožni in revni, če so le pravi kristjani. Različna so po zmožnosti dajanja miloščine, enaka pa so si lahko v blagosrčnosti.
Nenavezanost na gmotne stvari, mrtvičenje in vzdržnost očistita naše grehe in nam pomagata najti Gospoda v naših vsakdanjih opravkih. Kajti kdor išče Boga, pa se ne mara odpovedati svojemu ugodju in udobju, ga išče ponoči in ga zato ne bo našel. Vir tega mrtvičenja je najprej v vsakodnevnem delu: v redu, v točnosti ob začetku dela, v zavzetosti, s katero ga opravljamo itd. V sobivanju z drugimi ljudmi najdemo priložnost, da se odpovemo svoji sebično-sti in prispevamo k ustvarjanju prijetnejšega vzdušja okrog nas. In najboljše mrtvičenje je tisto, ki se bori v majhnih podrobnostih čez dan -, proti poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja. Mrtvičenje, ki ne mrtviči drugih: da bi bili bolj obzirni, bolj razumevajoči, bolj sprejemljivi do drugih. Ne mrtvičiš se, če si občutljiv, če si odvisen le od svojih egoizmov, če hočeš zagospodovati nad drugimi, če se ne znaš odreči nepotrebnim rečem, in včasih, tudi potrebnim; če se užalostiš, ko se načrti ne iztečejo, kot si predvidel. Nasprotno pa se mrtvičiš, če znaš vsem postati vse, da bi jih vse rešil. Vsakdo mora narediti konkreten načrt svojih mrtvičenj, ki jih bo v tem postu vsakodnevno izročal Gospodu. Ne moremo pustiti, da bi ta dan minil, ne da bi v naši duši povečali globoko in učinkovito željo po tem, da bi se kakor izgubljeni sin ponovno vrnili, da bi bili bližje Gospodu. Sveti Pavel nam v drugem berilu pri maši pravi, da je to odličen čas, ki ga moramo izkoristiti za spreobrnjenje: Prosimo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno! (...) Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve. In Gospod v globini srca vsakemu od nas ponavlja: Spreobrnite se. Obrnite se k meni z vsem svojim srcem.
Zdaj je pred nami čas, ko bo ta ponovni začetek v Kristusu podpirala posebna božja milost, lastna času, ki smo ga začeli. Zato je postno sporočilo polno veselja in upanja, čeprav je sporočilo o pokori in odpovedih.
Kadar nekdo izmed nas vidi, da je žalosten, mora pomisliti: 'to je zato, ker nisem dovolj blizu Kristusu.’ Kadar nekdo izmed nas v svojem življenju opazi na primer nagnjenost k slabi volji, k negativnemu značaju, mora pomisliti enako; ne sme iskati krivde v stvareh okrog sebe, kar je ena od možnih zmot, eden od načinov, da v našem iskanju zgrešimo smer. Včasih sta apatija ali žalost lahko posledica utrujenosti, bolezni itd., toda bolj pogosto se pojavita zaradi pomanjkanja velikodušnosti v tem, za kar nas prosi Bog, v neznatnem boju za mrtvičenje čutov, v tem, da ne skrbimo za druge. Skratka, zaradi mlačnosti.
Ko smo skupaj s Kristusom, vedno najdemo zdravilo za morebitno mlačnost ter moč, da premagamo tiste napake, ki bi se nam sicer zdele nepremagljive. Ko nekdo reče: 'Moja lenoba je neozdravljiva, nisem vztrajen, ne morem dokončati stvari, ki jih začnem,' bi moral (danes) pomisliti: 'Nisem dovolj blizu Kristusu.'
Zato bi se ob tem, kar v svojem življenju prepozna kot napako, kot bolezen, vsakdo moral takoj zateči k zaupnemu in neposrednemu spraševanju vesti: 'Nisem vztrajen, nisem blizu Kristusu; nisem vesel, nisem blizu Kristusu.' Ne bom več mislil, da je krivo delo, družina, starši ali otroci ... Ne. Oseb¬na krivda je v tem, da jaz nisem blizu Kristusu. In Kristus mi pravi: Obrni se! Obrnite se k meni z vsem svojim srcem!
To je čas, da vsakdo začuti, da Kristus pritiska nanj. Da bomo tisti, ki včasih čutimo nagnjenost k odlaganju te odločitve, vedeli, da je prišel pravi trenutek. Naj tisti, ki so pesimistični in mislijo, da ni zdravila za njihove napake, vedo, da je prišel pravi trenutek. Začenja se postni čas; poglejmo nanj kot na čas spremembe in upanja.

Ervin Mozetič

6. navadna nedelja, leto 2014

Današnji evangelij je – kot evangelija obeh prejšnjih nedelj – izvzet iz tako imenovane Pridige na gori. Vendar je ton današnje pridige na videz bolj oster. Jezusov namen je izražen takoj v prvem verzu (daljše verzije): "Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel." V šestih tako imenovanih dvojnostih – slišali ste – Jaz pa vam pravim predstavi svojo novo, poglobljeno razlago tradicionalne postave, učene s strani učenjakov in farizejev njegovega časa. Tu ne želi naložiti ljudem nekega dodatnega bremena, temveč bolj kakovostno razlago zakonov. Ko Jezus v zvezi s tem govori o "pravičnosti", mu ni bistveno uresničevanje pravnih določil, temveč razumevanje tega, kaj je pravično in kaj je pravilno pred Bogom in človekom, saj nas to, kar je pravilno vodi do tiste svobode, h kateri smo poklicani vse od začetka. V prvi vrsti gre za odnos – odnos med ljudmi in odnos med ljudmi in Bogom. Odnose kljub temu le težko stlačimo v nek sistem pravil. Zgolj kazen in obsodba nimata veliko smisla, če se ne spremeni človekova miselnost, notranja motivacija in srce – t.j. tisto področje, kjer prihaja do odločitev.
Dvojnosti nasprotij merijo na vse ljudi. Ni dovolj, da opustimo določena slaba dejanja. Veliko bolj gre za tisto notranjo naravnanost, ki omogoča svobodno, zdravo in uspešno življenje.
Izpolnjevati Jezusove zahteve je in ostaja težko za nas ljudi. Vendar so te zahteve povabilo, ki nas usmerja v prihodnost – v svobodo, ki nam je obljubljena in po kateri vsi hrepenimo.
V svobodo, v kateri lahko novi človek živi v miru s seboj in drugimi, saj tam ni več strahu, nezaupanja in zlaganosti...
V tej svobodi bo več kot zgolj odsotnost ubijanja; v celoti bomo mislili na dobro soljudi, s tem ko bomo skušali tako uravnotežiti naše konflikte in interese, da bomo imeli vsi enako.
V tej svobodi bo več kot zgolj odsotnost prešuštvovanja; naše odnose bomo oblikovali tako, da bomo spoštovali dostojanstvo drugega, da ga ne bomo zlorabljali zaradi zadovoljevanja lastnih potreb in da se bomo odločali iz odgovornosti do drug drugega.
V tej svobodi bo več kot zgolj odsotnost priseganja; govorili bomo po resnici in ravnali bomo po resnici, tako da nam bodo drugi lahko zaupali in se popolnoma zanesli na nas, četudi se nam bo zdelo težko in nas bo stalo marsikatere koristi. Če nam uspe z drugimi ravnati odprto in po resnici, ne bomo več potrebovali prisegati.
Ne gre torej za to, da bi nadgrajevali zakone, gre za "več" pri uresničitvi in izpolnjevanju, ki je že v nas. Kdor sledi Jezusu in skuša živeti po njegovih navodilih, bo vsekakor hkrati tudi žel nasprotovanje in sovražnost družbe. Kajti krščansko ravnanje radikalno postavlja obstoječ način vedenja pod vprašaj. Takoj ko bo naše srce razumelo, da ne gre za to, kako se bomo izkazali pred Bogom, temveč za odnos in za Božje hrepenenje po odnosu z nami, nam bo povsem samoumevno ravnati tako, da bo naše življenje in življenje soljudi
bolj srečno, bolj svobodno in bolj zdravo – ni pomembno, kaj si družba okoli nas misli o tem.
Mnogo kristjanov se danes sooča s situacijami, ki človeka postavijo pred vprašanje: Kako ravnati, da bo moj odziv odraz krščanstva? Gre za situacije iz vsakdanjega življenja, kjer se znajdemo v stiski, saj kot kristjani nismo popolnoma prepričani, kateri odziv bi bil najprimernejši. Biti strog ali usmiljen? Odpustiti ali ob tem zahtevati tudi opravičilo oziroma povrnitev nastale škode? Javno/glasno obsoditi neko splošno sprejeto pravilo ali bo dovolj, če sam živim o vesti, drugi pa naj se odločajo po svoje?
Takšne in podobne dileme nas soočajo z lastno vero. Pomagajo nam pri prečiščevanju živetega krščanstva in nas spodbujajo, da skupaj z drugimi iščemo odgovore na posamezno situacijo. Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom pravi: »Dobro je, če nam ljudje včasih nasprotujejo, če slabo in nepopolno sodijo o nas, četudi dobro delamo in z najboljšim namenom. To je velikokrat dobro za ponižnost in nas varuje nečimrnosti. Kadar nas ljudje zunaj malo cenijo in ne mislijo dobro o nas, tedaj namreč iskreneje iščemo Boga za svojo notranjo pričo«.
Krščanski nauk se zdi preprost in jasen, pa vendar se nam včasih zdi, da si z zapovedmi ne moremo ali ne znamo pomagati.
Zdi se, da družba od kristjanov med drugim pričakuje, da se bomo držali zakonov, pošteno plačevali davke in se ne bodo vmešavali v državne zadeve.
Toda kako je pravzaprav s poštenostjo? Živeti pošteno pomeni spoštovati zakone, poleg cerkvenih tudi državne (razen v primeru, da kršijo temeljne vrednote krščanstva). Vprašajmo se, v kolikšni meri najprej sami živimo pošteno? Si tega sploh želimo?
Vera je v svojih načelih mnogokrat nasprotna družbenim praksam kot na primer individualizmu in potrošništvu. Poleg tega ima drugačen pogled na bogastvo, spoštuje življenje v vseh pogledih od spočetja do smrti, spodbuja solidarnost, zahteva pravičnost in resnico. Zato kristjan, kakor se zdi, s svojim življenjem pluje proti toku, zaradi česar je lahko deležen neodobravanja in nerazumevanja.
Zopet drugi menijo, da je vera privatna zadeva in svoje krščanstvo prakticirajo doma z molitvijo ter ob nedeljah z obiskom svete maše. Neprimerno pa se jim zdi, da bi se krščanstvo s svojim naukom vmešavalo v politiko in državne zadeve. Vero bi radi po vzoru individualistične miselnosti živeli sami, kakor sami želijo, drugi pa naj se zanje ne zmenijo (»Jaz se že z Bogom vse pogovorim, ne potrebujem župnika.«)
Za zdrav odnos do sveta potrebujemo trdnost (hrbtenico). To pomeni, da kristjan pozna krščanski nauk, ga sprejema in ko naleti na vsebine, s katerimi se ne strinja, išče odgovore in razlage, zakaj Cerkev tako uči. Poleg tega ima jasne vrednote, za katere se zavzema in po njih živi. Prav vrednote, izvirajoče iz nauka Cerkve, mu bodo najboljše vodilo pri odločanju v težjih situacijah.
Od zunanjosti v notranjost, od videza k resnici, onkraj mask in lepih besed. V tem je naboj in izziv današnjih zahtev iz evangelija. Upoštevanje teh zahtev je najbrž tudi edina možnost za spremembo, za počlovečenje človeka in sveta. Treba samo eno: prevesti jih v življenje. Pa veliko uspeha v tem vam želim ta teden!

Ervin Mozetič

5. navadna nedelja, leto 2014

'Vi ste luč sveta …
Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela'. Toda kaj pomeni biti luč in svetiti? Blesteti zaradi znanja, kulture, bogastva, popularnosti? Ne, Jezus govori o drugačni luči. Ne govori toliko o luči, ki prihaja od idej, ki so zbrane v knjigah, ampak o tisti luči, ko jo odsevajo dela, ko spregovori življenje. »Vaša luč naj sveti« pomeni: »Vidijo naj vaša dobra dela.« Na ta način je potrebno razumeti Jezusovo besedo v berilih današnje nedelje. Vsa »dobra dela« so luč, na poseben način pa tista, ki so v prid bližnjemu, revežem. Svetilka sveti le, če jo nekdo prižge. Ko nam Gospod naroča, naj svetimo vsem, ve, da tega ne zmoremo sami od sebe. Toda On, ki je luč sveta, je tu ob meni in tebi, da naju prižge, da nama dá svetlobo, da moreva svetiti vsem, s katerimi se srečujeva v svojem vsakdanjem življenju. On je luč na najini poti in On je luč za vse, ki jih srečujeva. Njegov Sveti Duh naj naju razsvetli, da se mu odpreva v Besedi in dovoliva, da ogreje najino srce in naju naredi za luč.
Poklicani smo, da smo sol in luč za druge, za ves svet. Naše življenje - to kar delamo in svet, v katerem delujemo – naj bi bilo izvir luči in smisel za druge. Naša dejanja so kot vidna znamenja Božje ljubezni v svetu. Jezus na nas računa in želi, da čutimo odgovornost do drugih in Božjo previdnost, ki nas povezuje z odrešenjem drugih.
Kristjan ima svoj slog. Je slog življenja, ki odseva čut uboštva. V temeljnih
odločitvah in v vsakdanjih dolžnostih pride do izraza karitativna ljubezen, to je predanost v služenju soljudem, še posebej tistim (ni jih tako malo), ki trpijo. Od nas se zahteva, da skrbno presojamo naša nagnjenja in naše temeljne interese.
Oblecimo Kristusa, to je naš slog. Naj se to pozna po načinu našega oblačenja, v tem kaj gledamo po televiziji, v tem, da si vzamemo čas za molitev, v načinu našega govorjenja, tako da damo verski pomen našim obrokom, našemu počitku in delu. Svet potrebuje sol in luč. Zaživimo svojo krščansko identiteto.
Oglejmo si današnji odlomek tudi s kulinaričnega vidika. Saj veste: Ljubezen gre skozi želodec. A tudi ta rek je potrebno pravilno razumeti.
Čeprav se beseda »sol« v Svetem pismu pojavi le devetnajstkrat, pa je zelo pomembna za človekovo življenje. Je majhna, iz še manjših zrnc, ki pa dajo hrani močan okus. Brez nje hrana postane pusta, v preveliki količini pa prav tako neužitna.
V čem je torej bistvo, da Jezus vzame za prispodobo svojega učenca prav sol? Lahko začnem že pri količini in okusu. Malo je je potrebno za oplemenitenje življenja drugih, če pri tem ne izgubi svojega okusa slanosti. Ali z drugimi besedami: Pomembno je, da kot kristjan ohranjam to »slanost«, tega Gospodovega Duha v sebi, da bom užiten tudi za druge. Pri »osoljevanju« oz. oznanjevanju evangelija se bom morda čutil osamljenega, a tudi Jezus je začel le z dvanajstimi učenci, ki pa so bili »sol« vsak v svojem kraju. Pa še na nekaj moram pri tem računati: z ljubeznijo in izkazovanjem le-te je kot z okusi jedi – niso vsakemu všeč vse jedi in tudi vsako dejanje ljubezni ne naleti na pozitiven odziv. A Jezus mi danes ne govori, da se moram ozirati na reakcije drugih, temveč naj sledim le temu, da bi preko mene tudi drugi spoznali in slavili Boga, ki je Oče vseh. S tem receptom pa tudi moja »slanost« ne more kar tako zvodeneti.
Koliko si bom torej prizadeval za »slanost« lastnega življenja in življenja drugih?
Na žalost v nekaterih kristjanih ni bilo nikoli veliko moči soli. Za take kristjane je vera samo skupek zapovedi in pravil, ki zagotovijo vstop v nebesa, če so izpolnjena. Po njihovem gledanju je Cerkev le organizacija, ki ima nalogo razglašati te zapovedi in pravila. Mislijo, da je dovolj pasivna prisotnost pri nedeljski maši, pa morda še strah pred božjo sodbo in peklenskim ognjem. V takem gledanju na vero je kaj malo življenja ali veselja.
Spet drugi so morda izgubili moč biti sol. Ni tako pomembno poznati razloge, zakaj se je to zgodilo; bolj pomembno se je zavesti, da sedaj nekaj manjka. Dokler človek ne čuti, da v njegovem življenju nekaj manjka, se ne bo mogel vrniti k živi, veseli izkušnji Boga. - Kaj pa če bi nas morale besede: vi ste sol zemlje spomniti na to, da se moramo dvigniti iz povprečnosti in priti do živega izkustva Boga? Toda kako? Iz izkušnje vemo, da nas more ogenj ogreti samo, če se mu približamo. Zato bomo morali začeti iskati ta ogenj in mu slediti vse dotlej, dokler ne bomo prišli do veselega spoznanja, da ta ogenj sploh ni zunaj nas, ampak globoko v nas. Z besedami sv. Avguština bi lahko rekli: "Zase si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi."
"Vi ste luč sveta!. Te besede govore o veliki odgovornosti, ki nam je zaupana. Biti luč pomeni biti pričevalec. Vsakdo je poklican biti luč za koga; vsi smo v življenju verjetno tudi izkusili, kako so v naše življenje vstopili ljudje in v njem ostali kot luč, kot božji dar. Tudi sami smo imeli priložnost biti luč za druge - ali pa smo morda zamudili ta trenutek? V dobrih delih in ne toliko v besedah sije naša luč pred ljudmi, da morejo prepoznati nebeškega Očeta. Ne gre za velika dela, ampak preprosta, vsakdanja dejanja življenja, narejena z dobroto, z ljubeznijo. Dela postanejo dobra, če so storjena z dobroto, z ljubeznijo. Storimo vse, da bo Kristusova luč svetila naprej, da jo bomo drugim prinašali s svojo dobroto. Prosimo ga:
"Gospod, razsvetli nas z lučjo svoje modrosti, da bi znali z besedami in dejanji širiti v svetu luč in sol evangelija. Iz vsega našega življenja naredi svetal odsev sebe samega, ki si resnična Luč, ki je prišla na svet". Naj nam pri tem on sam pomaga.

Ervin Mozetič

Svečnica 2014

Evangelist Luka nam skrivnost Božjega otroka tudi po rojstvu v betlehemskem hlevu prikazuje v vedno novih srečanjih. Eno najlepših srečanj se zgodi med otrokom in starcem Simeonom.
Tega pri Grkih in Judih enako znanega motiva - srečanja med otrokom in star-cem - se je Luka gotovo lotil s posebnim veseljem. Ve, da se takšna srečanja dotaknejo človeških src. Tako želi skozi to srečanje prikazati, kdo je otrok in kako nas lahko spremeni, posebej če smo tako stari kot osiveli Simeon.
Štirideset dni po rojstvu Marija in Jožef prineseta otroka v jeruzalemski tempelj, da bi ga posvetila Gospodu. Obred materinega očiščevanja in otrokovega posvečenja Luka preskoči. Pomembnejše mu je srečanje, ki se ob tej priložnosti zgodi v templju.
Luka s štirimi podobami opiše narave starca. Pravičen je in bogaboječ. Pričakuje Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je nad njim. Da je Simeon pravičen, je tedaj pomenilo, da pooseblja ideal pravičnega človeka. Gre za to, da živi v sozvočju z Bogom.
Z bogaboječnostjo je mišljen notranji odnos do Boga, mišljena je čustvena vez z Bogom. Simeon je oboje: živi prav in pokončno, svoje srce je odprl za Boga.
In Luka govori o tem, da Simeon čaka, da pričakuje Izraelovo rešitev - ali kot je rečeno: Izraelovo tolažbo. S tem izrazom so v Izraelu opisovali (od)rešenje, ki naj bi ga ljudstvu prinesel Mesija. Ozdravljenje naših ran se prične s tolažbo v naši žalosti. Tolažba je v izkušnji, da je Bog z nami v naši žalosti in nas ne bo pustil samih. V Jezusu je k nam prišel Bog, da bi bil pri nas - da nas ne bi tolažil z besedami, pač pa bi vztrajal pri nas in v naši žalosti.
Nad Simeonom pa je Sveti Duh, Simeon je napolnjen s Svetim Duhom. V Simeonu Luka opiše podobo pravega kristjana.
Ta starec, napolnjen s Svetim Duhom, vzame tedaj otroka v naročje in o njem govori z besedami, ki so namenjene Bogu. Simeon slavi Boga. A v hvalnici govori otroku in razkrije njegovo skrivnost. Zahvaljuje se Bogu, da ga sedaj odpušča v miru. Njegovo hrepenenje je izpolnjeno, ker sedaj drži v naročju tega otroka. V tem otroku vidi (od)rešenje, ki ga je Bog pripravil pred obličjem vseh ljudstev. Jezus ni samo sveti otrok, pač pa otrok, s katerim ima Bog velike načrte. Ta otrok je luč, luč v razodetje poganom in razsvetljenje njihovi temi ter v slavo Izraela.
Marija in Jožef se čudita tudi besedam osivelega Simeona. Ta blagoslovi starše in otroka. To je lepa podoba za vsako srečanje med otroki in starejšimi ljudmi, pa naj gre za stare starše ali druge stare ljudi. Ob srečanju z otrokom obraz starega človeka zažari. Starec na otroka odgovori z blagoslovom, o njem in njegovih starših spregovori z dobrohotnimi besedami, tako da je jasno, da je on sam blagoslov za druge.
Otroci potrebujejo potrditev starih ljudi, da lahko verjamejo vase in da lahko pri vseh negativnih besedah, ki jih pogosto tudi ranijo, dovolijo vstop dobrohotnim besedam, ki v njih prebujajo dobro. Blagoslov starejših potrebujejo, da lahko gredo v svet polni zaupanja. Ker so prejeli blagoslov, vedo, da jih Bog varuje, in si drznejo drugače živeti svoje življenje.
Otroci so vedno obljuba nečesa novega. Toda tisto, kar žari v vsakem otroku, v otroku Jezusu žari na poseben način. V njem sije Božje veličastvo. Starec je presrečen, da lahko vzame otroka v naročje. To je materinska kretnja. V starih Simeonovih rokah je otrok varen. In starec lahko sedaj, ko v Božjem otroku v svojih rokah drži rešitev, vse izpusti. V smrti se lahko prepusti dobrim Božjim rokam.
Srečanje med starcem in otrokom, kot nam ga opiše evangelist Luka, je podoba upanja, da se bodo konflikti med generacijami tudi v našem času rešili na dober način. Ko otrok osreči starega človeka, in starec, napolnjen z modrostjo, prepozna otrokovo naravo, jo poimenuje in otroka nazadnje blagoslovi, postanejo stari in mladi drug drugemu blagoslov in (od) rešenje.
Preden starec odide, Mariji pove še nekaj pomembnega. Razodene ji usodo, ki čaka njo samo: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« (Lk 2,34-35)
Luka tu ne slika nikakršne idile. Starec Mariji razkrije, kaj bo njen sin pomenil ljudstvu. Na njem se bo odločilo, ali bo nekdo vstal ali padel, ali bo izkusil vstajenje ali padec. Jezus bo znamenje, ki se mu bo nasprotovalo.
Mariji bo dušo presunil meč. Te besede se nanašajo na izpuščanje sina, ki ga pogosto ne bo razumela in ki bo šel po svoji poti. Nanašajo pa se tudi na križ. Tam bo sinovo bolečino podoživela v lastnem srcu. Zanjo bo le-ta meč, ki jo bo kot presekal na dvoje.
Osiveli Simeon Mariji napove, kaj jo čaka. Ničesar mu ni treba prikrivati. Sme ji povedati resnico. Čuti namreč, da bo v tem sinu tudi ona prepoznala luč, ki jo je Bog poslal svetu, da bi razsvetlil temo.
Božič za nas ni le idiličen praznik. Tudi nas lahko sooči z lastno resnico. Če tako kot Simeon vzamemo dete v naročje, bo s svojo lučjo prodrlo tudi v našo temo in nam pokazalo skrite težnje našega srca, ki nam preprečujejo življenje in zatemnjujejo našo pravo naravo.
Srečanju z detetom v jaslih ni le lepo, ampak nas tudi izziva. Sili nas v lastno resnico. Otrok nam pred očmi tako rekoč podrži ogledalo. Če kot Marija Jezusa sprejmemo z vero in mu dovolimo vstopiti, bo meč prodrl tudi v naše srce. Tisto v nas, kar služi življenju, bo ločil od tega, kar življenje ovira. Ločil bo med tem, kar je Bogu všeč, in tem, kar mu nasprotuje.
Evangelist Luka ljubi nasprotja. Če govori o srečanju otroka Jezusa z moškim, gotovo govori tudi o ženski, ki sme imeti podobno izkušnjo. Jezusovo skrivnost spoznamo šele, ko si jo ogledamo z moškimi in ženskimi očmi.
Tako Luka osivelemu Simeonu ob bok postavi staro prerokinjo Ano. Njeno ime pomeni, da ji je Bog milostljiv. Poleg tega je prerokinja: s svojim življenjem in besedami o Bogu izraža nekaj, kar lahko izrazi le ona. Je hči Fanuela, čigar ime pomeni Božje obličje. Ana je tista, ki gleda, ženska, ki si prizadeva, da bi gledala Božje obličje. Izhaja iz Aserjevega rodu, ki v prevodu pomeni sreča. Ana je v sozvočju s seboj in v zrenju Boga doživlja srečo.
Zanimivo je, kako Luka oriše staro prerokinjo. Medtem ko pri Simeonu opisuje njegovo naravo in ravnanje, nam pri Ani pripoveduje njeno zgodbo. Njeno naravo nam razkrije s pripovedovanjem o njenem življenju.
V času opisovanja ima štiriinosemdeset let. Lahko bi rekli, da Ana z obema nogama stoji na tleh. Zemlja jo v celoti določa, a je kljub temu odprta za Boga. Živi v templju, v katerem nenehno govori z Bogom in ga hvali.
Luka ne zapiše Aninih besed. Pove le da v trenutku, ko Marija in Jožef z otrokom stopita v tempelj, tja pride tudi ona.
Ko Ana govori o otroku, očitno pripoveduje, kakšna je narava tega otroka in kaj lahko od njega pričakujejo. Domnevamo lahko, da o otroku govori kot o tistem, po katerem bo prišla odkupitev. Po Jezusu bodo lahko izkusili osvo-boditev in (od)rešitev.
Starka vidi globlje. Prepozna skrivnost tega otroka in jo razkriva vsem, ki so za-njo odprti.
Po svojem rojstvu Jezus spravi v gibanje številne ljudi. Marijo in Jožefa vodi na skupno pot iz Nazareta v Betlehem. Pastirje napoti v Betlehem. Ti se po otroku zbližajo, srečanje z otrokom njihovemu življenju da nov polet. Otroka premika nebo. Angeli pridejo iz nebes, da bi oznanili veselo sporočilo. In otrok nagovori oba stara človeka: osivelega Simeona in staro prerokinjo Ano.
Otrok v vsakem od nas nekaj izzove. Božič želi tudi nas voditi v srečanje z otrokom, ne glede na to, koliko smo stari. Po srečanju z otrokom želi božič spreminjati tudi naše življenje: naš strah v zaupanje, našo temo v svetlobo, našo nevednost v jasnost, našo odtujenost v dom, naše rane v bisere in našo ujetost v odrešenje.

Ervin Mozetič

3. navadna nedelja, Nedelja Svetega pisma, 2014

Ali je v Svetem pismu res mogoče najti odgovore na vsa vprašanja? Prav neverjetno je, kaj vse je mogoče najti v knjigi vseh knjig. Toda najpomembnejše vprašanje je, kako lahko pomaga vsakemu izmed nas. Ali smo že poskušali najti odgovore na osebna ali družinska vprašanja z branjem Svetega pisma, meditacijo in molitvijo. Zakaj mislimo, da nas danes Bog več ne nagovarja osebno in ponuja najboljših odgovorov? Veliko ljudi trdi, da je res ravno nasprotno. Da Besede še vedno nagovarjajo in dajejo odgovore in rešitve.
Vsaka nedelja je pravzaprav nedelja Svetega pisma, saj je branje odlomkov Svetega pisma eden od dveh glavnih delov sv. maše. Pri vsaki maši nam Cerkev pogrinja dve mizi. Mizo Božje besede in mizo evharistije.

Kaj delamo, ko pri sv. maši poslušamo Božjo besedo? Srečamo se s klicem živega navzočega Boga, ki nas nagovarja. Oznanilo, ki ga poslušamo, sta skupaj formulirala Bog in pisatelj. Zapisano oznanilo ni mrtvo, ampak živo.
Tudi pri vsaki maši so svetopisemski teksti namenjeni živim ljudem. Narobe bi bilo, če bi jih občudovali kot slavne starodavne tekste. Ne, namenjeni so za ta trenutek za konkretne pri maši navzoče ljudi. Zato pa nobeno drugo pisanje ni tolikokrat prepisano, natisnjeno, prevedeno, prebrano in razlagano kot Sveto pismo. Stara zaveza je bila pred davnimi stoletji podlaga za 3 svetovne religije, Nova zaveza pa posebej temelj krščanstva, ki je najbolj razširjeno gibanje vseh časov, vir zamisli v umetnosti in literaturi, spodbuda družbenim gibanjem.

Seveda je umestno, če se danes vprašamo, ali nas dejstvo, da je Božja beseda namenjena vsakemu osebno, kaj pretrese. Ali Božjo besedo poslušam površno in raztreseno, ali pa zbrano z živo zavestjo, da sem v živem stiku z Bogom? Kakšna je pri tem moja zunanja in tudi notranja drža? Ali gojim spoštovanje do te Božje besede? Ali sem pozoren, kdaj se me bo kakšna misel te besede posebej dotaknila v srcu? Kako mi odgovarja na moje življenjske probleme, stiske, veselje in uspehe? In končno, ali premišljujem vse te besede, kot jih je premišljevala v svojem srcu Marija?

Drugi vatikanski cerkveni zbor je pred 50-imi leti bogoslužnemu oznanjevanju Božje besede pri maši dodelil enakovreden položaj, kot ga ima evharistično bogoslužje: »Cerkev je Sveto pismo vedno spoštovala podobno kakor Gospodov telo samo, saj, posebno v svetem bogoslužju, z mize Božje besede in Kristusovega telesa, neprenehoma jemlje Kruh življenja in ga daje na voljo vernim« (BR 21).

Nekoč so rekli: »Povej mi, s kom se družiš, in ti povem, kdo si.« Danes se vse pogosteje sliši: »Povej mi, kaj bereš, kar velja tudi za internet, pa ti povem, kakšen si.«
Dva načina sta, kako se lahko približamo Svetemu pismu. Prvi je ta, da jemljemo Sveto pismo kot staro knjigo, polno verskih modrosti, moralnih vrednot in tudi poezije. Iz tega zornega kota je to najpomembnejša knjiga za razumevanje naše zahodne kulture ter judovsko-krščanskega verovanja. To je »knjiga« v pravem pomenu besede, kakor pove tudi samo ime (Biblija pomeni knjiga ali zbirka knjig). Še danes vidimo, kako svetopisemske osebe ali zgodbe v zgoščenih televizijskih predstavitvah nagovorijo veliko ljudi.
Obstaja pa še drugi, precej bolj zahteven način, kako se približati Svetemu pismu: verovati, da vsebuje živo Božjo besedo za nas. Da je »navdihnjena« knjiga, ki so jo sicer pisali ljudje z vsemi svojimi omejitvami, toda pod neposrednim posredovanjem Boga. To je še kako človeška knjiga, a je obenem tudi Božja. Govori človeku vseh časov, razodeva mu smisel življenja in smrti. Predvsem pa mu razodeva Božjo ljubezen.
Če bi bila vsa Sveta pisma na svetu, je rekel sv. Avguštin, v kakšni naravni katastrofi uničena in bi ostal le en sam izvod in tudi ta bi bil tako poškodovan, da bi lahko prebrali le še eno samo stran in na tej strani le eno samo vrstico; če bi bila ta vrstica iz prvega Janezovega pisma, kjer piše: »Bog je ljubezen«, bi bilo vse rešeno. Kajti vse Sveto pismo je povzeto tukaj. Vse je eno samo ljubezensko pismo, ki ga Bog pošilja človeštvu.
To razlaga, zakaj se toliko ljudi brez posebne izobrazbe in akademskih naslovov preprosto približa Svetemu pismu v veri, da po njem govori Sveti Duh in v njem najdejo odgovore na svoje težave, razsvetljenje, opogumljenje, z eno besedo: življenje.
Božja beseda je »živa in dejavna«, udejanji tisto, kar pomeni, dá tisto, kar obljublja. Je tudi »večna« beseda.
Dva načina, kako se približati Svetemu pismu, na katera sem spomnil – študijski način in način vere –, se med seboj ne izključujeta, ampak ju je treba ohranjati v povezanosti.
Kaj lahko naredimo, da bi tudi mi prebili led in začeli odkrivati zaklad Svetega pisma? Najpreprostejši način je ta, da si najprej preskrbimo Sveto pismo ali pa vsaj vse štiri evangelije in vsak dan, ali vsaj občasno preberemo kakšno stran. Ko pridem h kakšni družini, se vedno razveselim, ko v kuhinji ali na nočni omarici vidim Sveto pismo.
Danes v mnogočem posnemamo življenjske navade Američanov: Coca Cola, Fast food, Blue jeans, rok glasba, ne posnemamo pa jih v tistem, kjer nas lahko veliko naučijo. Skoraj vsaka ameriška družina ima v svojem domu Sveto pismo na častnem mestu. Sveto pismo je prvo darilo, ki ga starši, če so verni, dajo svojim otrokom ob poroki. Na prve strani, ki so namenoma prazne, lahko zapisujemo lepe in žalostne dogodke življenja: rojstva, smrti, krste, prva obhajila, tja zapišemo odlomke, ki so najbolj vplivali na osebno življenje. Tako je Sveto pismo kakor neke vrste dnevnik, ki vsebuje najresničnejšo družinsko zgodovino.
Hvala Bogu je vedno več ljudi, ki so v Svetem pismu odkrili svoje rešilno sidro.
Sklenimo z vzklikom pred evangelijem, ki naj postane naša molitev: »Gospod Jezus, razkrivaj nam Pisma, vžgi nam srce, ko govoriš z nami.«

Ervin Mozetič

2. navadna nedelja, leto 2014

Ob pozornem poslušanju evangelija se zavemo, da je danes pred nami evangeljski odlomek, v katerem Jezus ne reče niti besede. Glavna oseba je Janez Krstnik, ki je s svojim oznanjevanjem Odrešeniku pripravil pot, sedaj pa ga je ljudem tudi pokazal: "Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta".
Beseda "jagnje" v aramejskem jeziku lahko pomeni tudi služabnika. Zato smemo sklepati, da je evangelist pri tem mislil na uresničitev Izaijeve prerokbe o božjem služabniku, ki bo nase vzel človeško hudobijo. Evangelist je s tem poudaril še eno razsežnost Jezusovega prihoda na svet, da namreč ne bo samo sodnik, ampak predvsem odrešenik vseh ljudi.
Jezus je torej v najbolj pristnem pomenu besede Nedolžni, ki trpi.
Nekdo je zapisal, da je trpljenje nedolžnih »kamen ateizma«. Trpljenje je zares »trda kost« vsake veroizpovedi.
Kaj lahko na vse to odgovori vera? Predvsem je potrebno, da vsi, verni in neverni, zavzamemo držo ponižnosti, kajti če vera ni sposobna »razložiti« trpljenja, bo to še toliko manj zmogel razum. Trpljenje nedolžnih je nekaj, kar je preveč čisto in skrivnostno, da bi ga lahko vklenili v naše revne »razlage«. Jezus, ki je imel v rokavu veliko več razlag kakor mi, ob trpljenju vdove iz Naima in ob trpljenju Lazarjevih sester ne zmore storiti nič boljšega, kakor da se ganjen zjoče.
Zato vprašujem: Koga trpljenje nedolžnih odvrača od Boga: tistega, ki trpljenje izkuša na lastni koži, ali onega, ki za pisalno mizo piše o njem romane in razprave?
Krščanski odgovor na nedolžno trpljenje tiči v imenu: Jezus Kristus! Jezus ni prišel, da bi nam učeno razlagal trpljenje, ampak je prišel in ga molče vzel nase. Ko pa je to storil, je trpljenje spremenil od znotraj: iz znamenja prekletstva je naredil orodje odrešenja.
Še več: iz njega je naredil največje junaštvo, nekaj najvišjega na tem svetu. Tovrstno trpljenje človeka približuje Bogu.
Jezus iz Nazareta je, »brezmadežno Jagnje«. Čeprav ni storil nobene krivde, je nosil na sebi posledice sleherne krivde. Tisto, kar je v očeh sveta največje pohujšanje – trpljenje nedolžnih –, je pred Bogom najdragocenejši biser na svetu.
Jezus pa nedolžnemu trpljenju ni dal le nekega določenega smisla, ampak mu je dal tudi novo moč, skrivnostno rodovitnost. Vse nedolžno trpljenje se na svojevrsten način »staplja« s Kristusovim, ga »dopolnjuje« in prejema od njega sposobnost, da okoli sebe poraja upanje in življenje.
Glede trpljenja nedolžnih nas vera vabi, da se ne ustavljamo toliko ob njegovih vzrokih: »zakaj« trpljenje, ampak ob njegovih učinkih: kaj se rojeva iz takšnega trpljenja.
Kolikokrat se sprašujemo: »Kaj sem naredil slabega, da me Bog tako kaznuje?« Kot da bi bilo trpljenje vedno le kazen in prekletstvo, ne pa tudi, kakor pravi sv. Pavel, priložnost, da bi imeli »delež pri njegovem trpljenju«, ki nam potem dovoljuje, da smo deležni tudi njegove slave in radosti vstajenja.
Ne smemo gledati toliko na vzroke nedolžnega trpljenja, ampak predvsem na njegove učinke, na tisto, kar se iz njega poraja. Iz Kristusovega trpljenja se je rodilo vstajenje in upanje za vse človeštvo. Kakšna slava za njega samega! V prvem berilu današnje nedelje Bog preroško pravi Kristusu: »Zato sem te postavil za luč narodom, da boš moje odrešenje do konca zemlje.« In po dva tisoč letih vemo, da se je tako tudi zgodilo. Jezus je dejansko postal »luč narodom«.
Toda poglejmo tudi na to, kar se danes dogaja okoli nas. Koliko energije in herojskega žrtvovanja se pogosto prebudi pri zakoncih, ki sprejmeta prizadetega otroka, leta in leta priklenjenega na posteljo! Koliko nepričakovane solidarnosti okoli njih. Koliko ljubezni, ki je sicer sploh ne bi poznali!
Ko govorimo o nedolžnem trpljenju, ni najpomembnejše, da ga razumemo ali razložimo, marveč da ga ne povečujemo! Veliko tega trpljenja ni sad usode ali narave; izhaja iz nas, iz naše svobode, iz volje, da bi prevladali nad drugim ali pa preprosto zaradi naših opustitev. Jezus je hotel, da bi bili njegovi učenci v svetu kakor »jagnjeta med volkovi«; a kolikokrat se zgodi prav nasprotno: da smo volkovi med drugimi volkovi ali še slabše, volkovi med jagnjeti.
Da ne povečujemo nedolžnega trpljenja je potrebno žigosati prepotentnost, napuh! Ta zastruplja medčloveške odnose. Ta zagotovo ni znamenje moči, ampak šibkosti. Kdor je v sebi negotov in poln kompleksov, je bolj nagnjen k temu, da se povzdiguje nad drugimi. Pogosto je tudi znamenje strahopetnosti. Prepotentnež je običajno močan pred šibkimi in šibak pred močnimi.
A to še ni dovolj, da ne povečujemo nedolžnega trpljenja; potrebno je tudi poskušati lajšati trpljenje! Ko je neki človek videl od mraza otrplo deklico, ki je jokala zaradi lakote, je v svojem srcu vzkliknil k Bogu: »O Bog, kje si? Zakaj ničesar ne storiš za to nedolžno deklico?« In Bog mu je odgovoril: »Seveda sem zanjo nekaj storil: naredil sem tebe!«
Dobro si zapomnimo ta odgovor in si ga v sebi ponavljajmo, ko bomo zaznali skušnjavo, da bi Bogu postavili gornje vprašanje.
Biti verodostojne priče Božjega sporočila je za nas bistvo našega krščanskega izkustva in se zlasti pokaže ob stiku s kakršnim koli trpljenjem. Tudi mi se moramo osebno srečati z Jezusom Kristusom in resnično pritrditi njegovi osebi in njegovi ljubezni. Od njegovega prihoda naprej je za vsakega človeka pot do Boga odprta. Vprašanje pa je, koliko se človek podaja na to pot Božjega spoznanja, koliko izstopa iz notranje praznine in nemira v osebni pogovor z Bogom, koliko zna iz srca reči: Jagnje Božje, Jezus Kristus, tvoj sem, tvoja sem. Hvala ti zdaj in vekomaj. Tako bodi!

Ervin Mozetič

Jezusov krst, 2014

Praznik, ki ga danes obhajamo, je praznik prehoda v cerkvenem letu. Prav tako pa je tudi praznik prehoda v svoji sporočilnosti. Na koncu Božičnega časa, v katerem smo slavili detece, v katerem nas Gospod želi srečati na popolnoma nov način, kot revne in bogate, kot male in velike, kot pastirje in kralje, je praznik Jezusovega krsta.
Biti krščen se vedno znova najgloblje dotakne našega človeškega bitja. To je povabilo, da naše življenje radikalno – t.j. korenito spremenimo oziroma dovolimo, da se spremeni. Krstiti se pomeni, obhajati spomin na krst. Pomeni, prepoznati dimenzije življenja, ki se raztezajo preko človeških izkustev. Pomeni, priznati, da si človek navsezadnje ne more sam dati smisla in cilja življenja. Pomeni, da verujemo in zaupamo, da vsaka poklicanost, ki si jo za nas želi Gospod, ne zoži naše življenjske poti, temveč jo razširi in da je vgrajena v večno Božjo bližino in ljubečo Božjo skrb. Tako kot se zgodi Jezusov krst na začetku njegovega javnega življenja, ima tudi pri vsakem človeškem krstu družbeni aspekt pomembno dimenzijo – premik iz lastne ozke samozadostnosti k odprtosti za druge. Smiselno je, da se nahaja ta praznik na prehodu iz Božičnega v običajni vsakdanjik.
Če smo se preko obhajanja dogodkov preteklih tednov spomnili tega od kod smo prišli in kam gremo, lahko ponovno stopimo močnejši v naš vsakdanjik. Na ta svet prinašamo s pomočjo naše poklicanosti zapostavljenim in neuspešnim popolnoma drugačno Božjo resničnost. Na način, ki nikoli ne mine, temveč osvobaja.
Jezus se je dal krstiti ko je bil star približno 30 let. Prej je živel v anonimnosti. Nihče ga ni poznal, ne vemo kaj je počel, vemo samo da je bil. S svojim krstom pa je začel javno delovati.

Starši začnejo javno delovati v cerkvi, takrat ko svoje otroke prinesejo h krstu. S tem dejanjem izrazijo svojo voljo in željo da otrok sprejme Božje življenje in obveznost da ga bodo vzgajali in učili v krščanskem duhu. Starši so odgovorni za vzgojo otroka: ne šola in ne družba. In vzgaja, ter uči se jih, če ne drugega zato, da bo nekega dne, na dan svoje birme sam prevzeli odgovornost do Boga in za svoje življenje.

Vsi pa bolj ali manj začnemo javno delovati ko gremo h birmi. Kajti brž ko bo škof položil roke na birmanca je kakor v današnjem evangeliju ko je Jezus »stopil iz vode, je zagledal nebesa odprta in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob.« Na dan svete birme prevzamemo vso odgovornost za svoje krščansko življenje. Postanemo dejavni kot Jezus Kristus.

Stopiti iz prostora svoje zasebnosti in se javno izpostaviti kakor Jezus Kristus ni lahko dejanje. Iskanje svojega mesta in položaja v svetu in Cerkvi zna biti mukotrpno. Jezus se je ozrl na Janeza in preko krsta, ki ga je prejel od Janeza Krstnika začel javno delovati.

Zato nam blaženi pp. Janez Pavel II. kliče: »Ne bojte se Boga, ne bojte se Cerkve, « To je tukaj zaradi nas samih. Kakor se Jezus sam ni mogel krstiti in je potreboval človeka Janeza, tako mi potrebujemo človeka, ki nam prinaša, ki nam kaže našo pot, ki osvetljuje našo vero: pa naj bo ta človek Cerkev, starši, duhovnik, katehet, prijatelji, sorodnik ali pa neznanec s ceste.

To so pripomočki, da bi lahko javno delovali. Vsi na nek način javno delujemo, kakor Jezus Kristus. In Jezus Kristus je Božji Sin. »Vse, kar je rojěno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera.« To je tisto, kar je za nas glavno in bistveno. Jezus Kristus ne bi zmogel vsega kar je delal, učil, in trpel, če bi bil samo človek. Ker pa je bil človek in Božji Sin mu je to uspelo. Mi pa kot Božji otroci, rojeni preko krsta iz Boga, nimamo razloga za dvom in žalost.

To je naše dostojanstvo, to je naša čast, to je naša identiteta, ki nam je nihče ne more odvzeti. Svet in družba se bo vedno trudila spraviti kristjane v kot. In včasih je res težko misliti, govoriti in ravnati kot kristjan. Toda nismo mi kristjani sami od sebe, mi smo kristjani po volji Očeta in Sina in Svetega Duha. Na nas je samo da se držimo Njegove zapovedi. Ostalo naredi On, oziroma kakor je rekel apostol Pavel: »Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin?«
V naši družbi je vedno več ljudi, ki zaradi različnih vzrokov niso bili krščeni kot otroci. Včasih se to zgodi, ker se staršem zdi, da morajo prepustiti odločitev otrokom, ko bodo odrasli, ali se bodo dali krstiti ali ne. Na tem mestu ne bom razpravljal o takšni odločitvi. Opozoril bi le na veliko tveganje, in sicer: ti otroci bodo odrasli, ne da bi se kdorkoli odločil, ne v eno ne v drugo smer. Starši se s tem ne ukvarjajo več, ker pač mislijo, da to ni več njihova dolžnost, otroci pa, ker morajo misliti na druge stvari in tudi zato, ker še ni postalo del našega vsakdanjega razmišljanja, da se mora človek sam zavzeti in se hoteti dati krstiti. Tako se ustvarja nevarna praznina. Nekateri se zavedo, da niso bili krščeni in birmani, šele, ko se začno pripravljati na poroko. Sicer je pa tudi to že velika milost, ker jih veliko preskoči tudi to priložnost in pridejo do konca življenja, ne da bi o tem sploh kdaj razmišljali.
Prav zato, da bi šla naproti temu stanju, daje danes Cerkev velik pomen t. i. »uvajanju odraslih v krščanstvo«. To ponuja mlademu ali pa odraslemu nekrščenemu človeku priložnost, da se sam svobodno pouči, pripravi in odloči. Treba je prekiniti s prepričanjem, da naj bi bil krst nekaj, kar je le za otroke. Krst izrazi svoj polni pomen prav takrat, ko ga človek osebno hoče in se zanj odloči. Pomeni namreč svobodno in zavestno pripadnost Kristusu in Cerkvi. Seveda pa nikakor ne smemo podcenjevati veljavnosti in daru, ki ga prinaša dejstvo, da smo mnogi bili krščeni kot otroci. Sam sem hvaležen staršem, da so me dali krstiti že nekaj dni po rojstvu. Ni isto živeti svoje otroštvo in mladost v posvečujoči milosti ali pa brez nje!
Resnično, kristjani bi morali biti iskreno hvaležni Bogu za neprecenljivi dar krsta! Žal pa se večina kristjanov niti ne spomni, kdaj je bil kdo krščen. Obhajamo rojstne dneve, in to vedno bolj slovesno, pozabili pa smo na obhajanje godov, ko se spominjamo svetnikov, naših krstnih zavetnikov, katerih imena nosimo, še bolj pa pozabljamo na sam dan svojega krsta. To je velika škoda! Krst pomeni za nas vrata v Božje kraljestvo, saj smo prav po krstu postali Božji otroci. Zato vsaj danes obudimo hvaležnost vsem tistim, ki so nam omogočili krst, se zanje in za krst Bogu zahvalimo!

Ervin Mozetič

2. nedelja po božiču 2014

V božičnem času poslušamo svetopisemska besedila, ki večinoma opisujejo človeško rojstvo Božjega Sina, zato so te pripovedi polne neke posebne miline in človeških čustev. Najbolj značilna podoba božične skrivnosti je podoba Marije in Jože ter deteta Jezusa v sredini. Pastirji se veselijo, angeli nekje med nebom in zemljo prepevajo: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem!«. Vse preveva neko posebno in edinstveno božično občutje. Na današnjo nedeljo pa je nekoliko drugače. Podobno je tudi pri dnevni maši na sam božični praznik. Soočeni smo s svetopisemskimi besedili, ki za njih pravo razumevanje potrebujejo že dobro poznavanje globokih in težkih teoloških razprav. Zdi se kot bi stali pred živo in kremenito skalo, ki kljubuje vsem poskusom, da bi jo zdrobili. Pri današnjem evangeliju slišimo o tem, kako je Beseda – Božja beseda, meso postala in se naselila med nami.
Eno je torej povsem gotovo: Druge Besede kot je Jezus Kristus, nam Bog ne bo izrekel. V njem je povedano vse, nam pravi tudi sv. Janez od Križa: »Če ti prav vse povem z Besedo, ki je moj sin in nimam nobene druge več, kaj bi ti sploh še lahko rekel, kar bi bilo več kot to? Usmeri svoj pogled le nanj, kajti v njem sem že vse povedal in razodel.
Pravi božič se dogodi tedaj, ko Bog stopi ne samo na zemljo, ampak tudi v moje srce. Tedaj ko Jezus zame ni le neka nepoznana osebnost izpred 2000 let, ampak On zame pomeni »veliki Ti« v mojem življenju.
Tako se za nas vse začne pravzaprav šele po božiču. Vsak od nas si mora sedaj zastaviti vprašanje: »Kakšen pomen ima Jezus v jaslih zame?« Sem pripravljen to vgraditi v svoje življenje, v srce, pa tudi v strahove in dvome? »Njegovi ga niso sprejeli«, pravi evangelist, »vsem pa, ki so ga sprejeli, je dal moč,da postanejo Božji otroci«. Božič prinaša dejansko prav to moč. Moč postati Božji otrok. To je moč, ki nam prinaša srečo, hkrati pa predstavlja za vsakega kristjana njegov življenjski program.
Božični čas je čas lepih besed. Voščimo si jih in si jih pišemo. Hkrati pa čutimo, kako je prijetno, če nam jih kdo zaželi. Etiopijski pregovor pravi: "Beseda, ki ti pomaga, si je ne moreš izreči sam".
To so besede, s katerimi si izražamo spoštovanje in odobravanje. Z lepo besedo lahko oseba resnično zacveti. Lepa beseda lahko okrepča veliko močneje kot katerikoli Božični praznični jedilnik.
Veliko besed slišimo in preberemo. Vendar je beseda, ki pomaga, ki dene dobro, ki sprejema in razume ter je prijateljska in izraža bližino, redka. Med množico besed, tudi in predvsem med mašo, je mogoče zgolj nekaj stavkov, ki ne dosežejo zgolj naših ušes, temveč tudi naše srce.
O takšni besedi je tudi danes govor v Božji Besedi. Predstavljajte si, da bi v Svetem pismu pisalo: "Na začetku je bilo naključje in naključje je bilo pri Bogu in naključje je bil Bog. Vse je nastalo po naključju in brez naključja ni bilo nič, kar je nastalo..." – svet bi bilo naključje, vi in jaz bi bila naključji, prav tako začetek in konec, naše celo življenje, celotna človeška zgodovina... Ne, v Svetem Pismu je jasno napisano: "Na začetku je bila beseda"! Na začetku ni bilo nekaj neotipljivega, nepoznanega, nesmiselnega, temveč nekaj zelo osebnega: beseda, ki jo je izrekel Gospod.
Besede ustvarjajo odnose, bližino, povezanost. S pogovorom si delimo koščke življenja. Sam se podarim drugemu, če povem nekaj o tem, kar je v moji globini, kar mislim, čutim, upam in si želim, doživljam...
Besede lahko pomagajo razumeti in živeti. Takšno besedo je spregovoril Bog. Beseda, ki nam jo spregovori, je Njegovo življenje, Njegova ljubezen, Njegova resnica in Njegova odločitev za nas ljudi. On želi vse to deliti z nami. Njegova obljuba od vsega začetka se glasi: "Ljubim te. Dobro je, da si. Želim tvoje življenje." Beseda je izrečena glede vsega, kar obstaja, glede stvarstva, zgodovine, glede vsakega posameznika. Vse je nastalo zaradi te besede in brez te besede ne bi nastalo nič, kar je nastalo.
Besedila te nedelje govorijo o globoki Božji naklonjenosti, ljubezni in zaupanju do nas ljudi. Življenje je razumljeno kot povezanost z Bogom, kot rast našega življenja iz Njegovih korenin. Ravno v začetku novega leta, ter tudi pred vsem novim in nepoznanim, je pametno, da se prihajajočih problemov lotimo z zaupanjem. Božja ljubezen do nas nam je lahko v oporo in nas opogumlja, da si upamo storiti stvari, ki bi bile brez Božjega varstva prenevarne, preveč težavne in prenaporne. Neuspehi, ki so vedno del človeškega življenja, ne pomenijo iz
te perspektive manj trpljenja in nadlog, temveč izgubijo svojo obstoječo grožnjo, saj nas varuje Božja roka. Gospodova beseda privolitve, ki je izrečena vsakemu izmed nas, ostaja prošnja in povabilo za vse nas. Popolnoma naša odločitev je, če ji dovolimo, da živi v našem življenju, če smo Gospodu pripravljeni odpreti srce in če postane ta beseda v našem življenju "meso". Gospod si vsekakor iz vsega srca želi osebnega srečanja in osebnega odnosa z nami.
Vprašujem pa se zakaj v naše odnose kljub besedi, ki je prišla na svet in je beseda ljubezni ne zasije luč, zakaj jo pokrije tema?
- Zato ker ne sprejmemo bližnjega, ki je drugačen. Če imamo odpor do drugačnega, ne sprejemamo Jezusa. Ne bo luči v naših odnosih. Ne moremo reči, sem pač takšen, nisem za takšne stvari. Moramo se ustaviti in ugotoviti, kaj se nam dogaja. Sicer ne bo luči v naših odnosih, tudi v tistih ne, ki se zdi, da so dobri.
- Ker ne prenesemo, da je med nami nekdo boljši, bolj moder, bolj sposoben. Zavrnemo ga kot Jezusa njegovi domači. Vsi naši odnosi so zato ena sama povprečnost.
- Ker nas jezi, ker je naš sopotnik bolj zahteven. Zopet se skrije se luč, luč rasti naših odnosov, luč božjega v tem sivem vsakdanu.
- Ker nas vznemirjajo novosti, novi izzivi v odnosu, v veri, novi izrazi. Če raje ostajamo v ustaljenih tirih, bomo izgnali iz svoje srede Luč, Jezusa, ki presega postavo in prinaša novo zapoved ljubezni.
- Ker se zdijo zahteve vere nevzdržne. Podobne stvari bi še lahko našteval.

Vse te odklone od Luči mirne duše lahko v vsakdanjem življenju spregledamo. To se pogosto tudi dogaja. Verjetno je mogoče prepoznavati Luč le, če se resnično oklenemo besede Evangelija. Če bomo iz teh besed črpali spoznanje Resnice v naših odnosih, se bo v naših odnosih tudi kaj spremenilo. Le v molitvi in v besedah Evangelija bomo našli moč, da spoznanja izpolnimo. Tako bodo lahko naši odnosi v tem letu drugačni od prejšnjih, boljši in bolj svetli. Naj za nas držijo besede evangelija: Tistim pa, ki so Luč sprejeli, je dala pravico, da so postali božji otroci.

Ervin Mozetič

Sveti trije kralji 2014

Sveti Avguštin je na praznik svetih treh kraljev govoril: »Pred nekaj dnevi smo obhajali Gospodovo rojstvo, danes nič manj slovesno obhajamo njegovo razglašenje, s katerim se je začel razodevati poganom … Rodil se je on, ki je vogelni kamen; mir, ki izhaja iz tistih, ki so iz obreze in iz neobreze, da bi se združili v njem, ki je naš mir in je iz dveh naredil en sam narod. Vse to se je za Jude zgodilo v podobi pastirjev, za pogane pa v podobi modrih … Judovske pastirje je privedel k njemu angel, poganske modrece pa pojavitev zvezde«.
Danes torej obhajamo vesoljnost Cerkve.
Poglejmo sedaj od blizu evangeljsko pripoved o prihodu modrih v Betlehem, da bi v njem odkrili kakšno praktično smernico za svoje življenje.
V pripovedi jasno prihajajo na površje trije različni odzivi na oznanilo o Jezusovem rojstvu: odziv modrih, Heroda in duhovnikov. Začnimo z negativnim zgledom tistih, ki bežijo. To je predvsem Herod. On se, ko je komaj zvedel za stvar, »vznemiri«, skliče duhovnike in pismouke. A ne zato, da bi zvedel resnico, ampak zato, da bi skoval zaroto. Ta namen se pokaže v sklepnem priporočilu, naj odidejo in se pozneje vrnejo ter mu o vsem poročajo. Njegov projekt je, da bi modri, ki so poslani, postali vohuni.
Herod predstavlja človeka, ki je izbral. Med Božjo in svojo voljo je jasno izbral svojo. Tu niti ni potrebno pomisliti na sovraštvo do Boga ali kaj podobnega. On ne vidi drugega kot le lasten dobiček in je pripravljen zadušiti sleherno grožnjo, ki vznemirja njegov položaj. Morda pomisli celo na to, da bo opravil svojo dolžnost, ko bo branil svoje kraljevanje, svojo rodovino, dobro naroda. Tudi ukaz za poboj nedolžnih bi se morda zdel kot številnim drugim diktatorjem v zgodovini poteza, ki jo zahteva javnost in je zato moralno upravičena. Če gledamo s tega zornega kota, je tudi današnji svet poln »herodov«. Zanje ni bilo »razglašenja«, Božjega prihoda, ki bi jim zadoščal. »Zaslepljeni« so; ne vidijo, ker nočejo videti. Samo čudež milosti lahko zdrobi ta oklep samoljubja.
Verjetno to ni položaj večine tistih, ki danes zahajajo v cerkev in poslušajo evangelij. Zato se ustavimo pri drži duhovnikov. Ko jih Herod in modri vprašajo po kraju, kjer naj bi se rodil Mesija, veliki duhovniki in pismouki niso v zadregi in odgovorijo: »V Betlehemu v Judeji, kajti takóle je pisano po preroku: In ti, Betlehem, dežela Judova, nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.«
Oni vedo, kje se je Mesija rodil; to zmorejo pokazati tudi drugim; vendar se ne ganejo. Ne pohitijo v Betlehem, kot bi pričakovali od ljudi, ki nenehno čakajo Mesijev prihod; oni ostanejo udobno v svojih hišah, v Jeruzalemu.
Tu vidimo simbolično držo, ki je razširjena tudi med nami. Dobro vemo, kaj vsebuje hoja za Jezusom, kaj pomeni »hoditi za njim«, in po potrebi to znamo razložiti tudi drugim. Toda manjka nam poguma in korenitosti, da bi to uresničili.
Končno preidimo h glavnim osebam tega praznika, k modrim. Oni nas ne poučujejo z besedami, ampak z dejanji; ne s tem, kar govorijo, ampak s tem, kar delajo. Bog se jim je razodel, kot je običajno, znotraj njihove izkušnje; uporabil je sredstva, ki so jih imeli na voljo; v njihovem primeru navado, da so raziskovali nebo. Oni se niso obotavljali, šli so na pot; zapustili so gotovost, ki jo ponuja gibanje v svojem okolju, med poznanimi ljudmi, ki so jih spoštovali.
Videli so in so prišli: tu je veliki nauk teh anonimnih svetopisemskih »pridigarjev«. Odzvali so se in se niso obotavljali. Če bi začeli preštevati nevarnosti, neznanke na poti, bi jim uplahnila začetna odločenost in bi se izgubili v praznih, nerodovitnih razglabljanjih. Takoj so se odzvali, in to je skrivnost, ko človek prejme Božji navdih.
Gredo, da bi »ga počastili«. Modri so dobro vedeli, kaj pomeni častiti. To je pomenilo izkazati največjo čast, priznati nekomu absolutno gospostvo. Modrih torej ne vodi radovednost, ampak resnična pobožnost. Ne gre jim za to, da bi več vedeli, ampak, da bi izkazali svojo pobožnost in podložnost Bogu. Tudi danes je češčenje drža, ki jo hranimo samo za Boga. Marijo spoštujemo, slavimo, molimo, a je ne častimo po božje. To čast lahko izkazujemo samo trem Božjim osebam. Češčenje je versko čutenje, ki ga moramo vnovič odkriti v vsej njegovi moči in lepoti.
Modri so počastili dete v »hiši«, na kolenih, danes ga lahko častimo v evharistiji, lahko ga častimo »v duhu in resnici«, v globini srca … Priložnosti nam ne manjka.
In še zadnji dragocen namig, ki nam prihaja od modrih: »In ker so bili v sanjah opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Herodu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo.«
Ko človek enkrat sreča Kristusa, se ne more več vrniti po isti poti. Ko spremeni življenje, spremeni tudi pot. Srečanje s Kristusom mora povzročiti zasuk, spremembo navad. Tudi mi se danes ne moremo vrniti domov po isti poti, po kateri smo prišli, se pravi enako, kot smo prišli v cerkev. Božja beseda bi v nas morala nekaj spremeniti, če ne drugega, naše prepričanje in naše namene.
Na praznik Gospodovega razglašenja nas je Božja beseda soočila s tremi primeri in vsak izmed njih pomeni življenjsko izbiro: Herod, duhovniki, modri. Komu hočemo biti v življenju podobni?
Sklenimo z besedami, s katerimi sv. Avguštin končuje enega svojih govorov na praznik Gospodovega razglašenja: »Tudi mi smo prišli, da bi počastili Kristusa v resnici, ki sije iz evangelija, kakor zvezde na nebu, zdaj nam manjka le, da zanj tudi pričujemo, da se odpravimo po novi poti, ki bo drugačna od tiste, po kateri smo prišli«.

Ervin Mozetič

Novo leto, 2014

V današnjem evangeliju se na besede pastirjev ne odzove otrok, pač pa starši. Pastirji v otrokovih starših vzbudijo začudenje. Evangelist vse do tistega trenut¬ka ni ničesar povedal o tem, kako so se starši odzvali na otrokovo rojstvo. Šele tedaj, ko jima pastirji pripovedujejo, kaj je o otroku povedal angel, izvemo ne¬kaj o Marijinih in Jožefovih občutkih. Čudežu, ki se jima je zgodil, se čudita.
Čudenje je temeljni vzgib življenja. Čuditi se pomeni gledati na svet kot na čudež, videti in prepoznavati čudovito Božje delovanje.
Marija in Jožef se čudita besedam pastirjev. Bržkone se zaradi teh besed čudita tudi otroku.
Pa poglejmo koliko staršev se je čudilo rojstvu svojih otrok. Krščenih je bilo 56 otrok, dva manj kot v letu 2012, od tega je bilo 33 deklic in 23 dečkov. V zakonu rojenih otrok je bilo 30, ostali so rojeni v izvenzakonski skupnosti, kar je več kot polovica. Zaskrbljujoče je, da je ta trend vsako leto približno enak. Praksa je, da se prvega otroka iz izvenzakonske skupnosti krsti, vsak naslednji otrok, če hoče biti krščen mora biti rojen v zakonu. Starša morata urediti svoj odnos, pred drugimi, Bogom in cerkvijo, s cerkveno poroko, drugače se krst odloži.
Pastirji so s svojimi besedami vzpostavili odnos s starši. Njihovo govorjenje staršem tedaj odpre oči; Marija in Jožef prepoznata skrivnost svojega otroka, čudež, ki ga je v njem storil Bog. Marijin odziv na besede pastirjev pa je opisan bolj izčrpno. »Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu.« Poglejmo kolikokrat so bližnji morali ob soočanju s smrtjo premišljevati in sprejeti dejstvo, da ljubljeni živijo na drugi ravni. V večnost se je v župniji Postojna preselilo 39 naših dragih. Od tega je bilo 17 žensk in 22 moških. Previdenih je bilo 20 pokojnih. Bil je en pogreb več kot leta 2012. Imeli pa smo 17 krstov več kot pogrebov. Še vedno spodbujam k temu da poskrbite, da bi bili vsi naši dragi rajni deležni zakramenta bolniškega maziljenja. Ta zakrament je namenjen vsem, ki hudo zbolijo in je v nevarnosti njihovo življenje. Priporočamo ga vsem kristjanom pred večjimi operacijami. Priporočamo ga tudi ostarelim, ki jim slabijo moči in so v nevarnosti, da nenadoma zbolijo. Zato ne more biti govora o tem, češ, nas je smrt prehitela. Izjema so samo nenadne smrti, nesreče.
Ob pogrebih že leto za letom in tako tudi letos pozivam k dobrodelnosti in darovanju za cerkev, ne pa kopičenju cvetja in sveč. Žal še vedno lahko ugotavljam, da vsi pogrebi niso vedno izraz vere in tudi ne odsevajo vselej spoštovanja do pokojnega. Duhovnikovo molitev pri pogrebu marsikdaj preglasi glasno govorjenje. Dejal bi lahko, da so mnogi ljudje izgubili čut za lepo vedenje na pokopališču ali ob srečanju pogrebnega sprevoda. Prosil bi tudi, da imate pogum in če slišite glasno govorjenje, nekulturne ljudi, opomnite in jih spomnite zakaj se udeležujejo pogreba.
Marija si izrečene besede ogleda in sprejme vase. Besede in dogajanje skuša videti skupaj. Gleda svojega otroka in hkrati notranje besede, ki so se po besedah pastirjev v njej izoblikovale. Oboje sestavi, da bi razumela skriv¬nost svojega otroka. Pripravljena se je odreči lastnemu videnju otroka in nanj pogledati z novimi očmi.
Pogosto mislimo, da mama svojega ot¬roka razume bolje kot kdor koli drug. Vendar včasih vsakodnevna skrb za ot¬roka zasenči pogled na njegovo skriv-nost. Zaradi pričakovanj, ki jih gojimo do otroka, in upanja, ki ga stavimo nanj, prezremo enkratno v njem. Kot Marija potrebujemo oboje: lastne oči, s katerimi gledamo otroka, in oči dru¬gih, ki širijo naše obzorje.
Marija dopušča, da se besede srečajo v njenem srcu, da tako po različnih be-sedah spoznava pravi pomen. Ne sre¬čujejo se samo ljudje, srečujejo se tudi besede. Ko se besede srečajo v našem srcu, v nas nastane nekaj novega. Tedaj se v nas izoblikuje nova beseda, ki daje slutiti skrivnost.
Poglejmo koliko je bilo skrivnosti ljubezni, ki se pozna v sklenitvi cerkvenega zakona. V župniji je bilo 16 porok, prav toliko kot v letu 2012. Zakon je za kristjana globoka duhovna zveza. Zakon kot zakrament da milost in obljube so poleg partnerju dane tudi pred Bogom in Bogu. Zato spodbujam mlade, da se odločijo skleniti sveto zakonsko zvezo.
Obstajajo pa besede, ki jih pogosto ne moremo združiti. Zdi se, da si naspro-tujejo. Premišljevanje in zlaganje teh besed naj bi nam omogočilo, da za nji¬mi prepoznamo globlji pomen. Marija odgovori na povabilo pastirjev, naj sprejme besede v svoje srce in o njih meditira. Poda se navznoter. Srečanje s pastirji jo vodi nazaj v lastno srce.
To se zgodi tudi pri vsakem pravem srečanju z drugim. Poslušamo besede drugega. Z njim govorimo. Kasneje o tem premišljujemo.
Srečanje v nas odzvanja tudi pozne¬je. Njegovo skrivnost hranimo v srcu in po njej prodiramo vedno globlje k temeljem svoje duše, v lastno globino, v kateri ne srečamo le samega sebe in drugega, ampak tudi Boga.
Najbolj se naš odnos kaže v odnosu do obhajila. Razdeljenih je bilo 50 500 obhajil, 2500 več kot leta 2012, verjetno tudi zato, ker je v župniji v postnem času bil misijon. Vsekakor se človek sprašuje, ali je misijon uspel ali ni. Odgovora na to ne vem, vem le to, da je bila dana možnost za poglobitev vere, če si to hotel. Pričakoval sem zlasti več ljudi pri daritvah svete maše in splošnih nagovorih in pri spovedi. Če se meri uspešnost misijona po tem, da pridejo k sveti spovedi taki, ki že leta niso bili, potem je misijon uspel, saj so bili pri spovedi ljudje po 60 letih. Upam pa, da bo takih tudi še kakšno leto po misijonu, ko misijon odmeva v srcih.
Tisti, ki želijo prejeti Gospodovo telo morajo pristopiti s čisto vestjo in duhovno in telesno pripravljeni. Tisti, ki se zaveda smrtnega greha, ( po nemarnem opusti nedeljsko sveto mašo ima hudo sovraštvo ali je nezvest v zakonu…) brez poprejšnje spovedi ne sme pristopiti k obhajilu. Obhajanci naj prejmejo zakrament le, če so se eno uro zdržali trdne hrane in vsake pijače in niso žvečili žvečilnega gumija, razen vode. Če kdo živi v izvenzakonski skupnosti ali je razvezan in potem ponovno poročen, ne more prejemati Gospodovega telesa. Pri obhajanju ni potrebno nobeno priklanjanje in poklekovanje. Ko pristopimo k obhajilu je potrebno na duhovnikov poziv Kristusovo telo glasno odgovoriti Amen, kar je to jasen izraz naše vere.
Marija je zgled verovanja.
Mnogi besede Svetega pisma ali cer¬kvenega nauka zavračajo, ker jih ne povežejo s svojimi besedami. Potrebujemo besede, ki zvenijo tako zelo drugače od besed, ki jih dnev¬no beremo v časopisih. Hrepenimo po besedah angela in po besedah pastirjev, da pravilno vidimo svoje življenje in resničnost tega sveta, da v vsem, kar vi¬dimo, zažari skrivnost Boga in njegove ljubezni do ljudi. Te besede nas vabijo, da odpremo oči in v povprečnosti svojega vsakdana odkrivamo skrivnost Božjega otroka. Ta osvetljuje naše življenje in ga na¬polnjuje z ljubeznijo, ki ne usahne, ker je Božja.
Naše hrepenenje se kaže tudi pri odločitvi za Gospoda, ko vstopamo v odraslo dobo in se to najprej zgodi pri zakramentu birme. V letu 2013 je prejelo zakrament svete birme 44 mladih iz osmega razreda, ki povečini vsi po birmi tudi nadaljujejo verouk. Birma v letu 2014 bo 8. junija – na binkošti ob 10 dopoldne. Birmanci bodo letos prvič imeli tudi vsi enake obleke.
Najbolj prisrčno so se za Gospoda odločili prvoobhajanci. K prvemu svetemu obhajilu je pristopilo 3o prvoobhajancev, ki so se skupaj s starši pripravljali na prejem Jezusa pod podobo kruha. V letošnjem letu bo prvo sveto obhajilo 1. junija ob 10. dopoldne.
Med kristjane smo na velikonočno vigilijo sprejeli 5 odraslih katehumenov. Letos jih bomo na velikonočno soboto sprejeli, če Bog da, tri.
Poleg že obstoječih skupin,( rednih srečanj za starše veroukarjev, štirih mladinskih, Nikodemovih srečanj, srečanj za pare v spoznavanju, Svetopisemske skupine, skupine ovdovelih, molitvene skupine, Karitas, Gondoljerjev, Slomškovih Zakoncev, Štefanovih zakoncev, zakoncev Martin, Aninih zakoncev) je v letošnjem letu, kar je zelo razveseljivo, nastala še Svetopisemska skupina mladih, ki si je nadela ime Frančiškova skupina. Vse skupine, razen posameznih so odprte in se jim lahko pridružite tudi novi člani.
Pohvalil bi tudi župnijski zbor in mladinski zbor, ki sta s svojo prisotnostjo lepšala bogoslužja. Veliko žrtev in odpovedi je za to potrebno, zlasti organistki in pevovodkinjam izrekam iskreno hvalo. Želim tudi, da bi se župnijskemu zboru priključili novi člani, ki bi jih člani zbora kakor vem z veseljem sprejeli. Mladim pa želim veliko energije in sposobnosti, da bi peli vsako nedeljo pri maši.
Razveseljiv je nastanek otroškega zborčka. Upam le, da bo zborček postal še bolj številčen in pogumen pri petju za kar želim veliko moči Mojci in Katarini, ter Tjaši in Teji, ki priskočita na pomoč.
Vsem želim veliko pripravljenosti sodelovanja pri bogoslužju zlasti med prazniki.
Vesel sem svete maše za mlade družine z majhnimi otroki, katero smo imeli vsak mesec.
Vesel sem tudi Katehetsko pastoralne šole - oddelka Teološke Fakultete, ki se je v tem akademskem letu pri nas že četrto leto in jo obiskuje 20 slušateljev in kar sedem iz naše župnije in se letos zaključuje.
Vesel sem tudi farnega dne, ko utrjujemo medsebojno sožitje in radost, da znamo biti skupaj.
V letu 2013 ste mi pripravili tudi srebrno sveto mašo, za kar sem vam iskreno hvaležen, saj kot duhovnik dobiš potrditev, da je lepo, da si rad duhovnik in to med ljudmi, ki te imajo radi.
Bilo je postorjenih tudi kar nekaj materialnih stvari: Izdelani so projekti za novo ogrevanje v župnišču; zamenjati je bilo nujno strešna okna na župnišču, postavil se je križ ob letu vere na dvorišču pred cerkvijo, opravljajo se dela v cerkvi svete Elizabete v Malem Otoku.
Za novo leto želim sebi in vam svež pogum, kot je jutranje sonce. Kljub vsej žalosti sveta, se vsako jutro začenja na novo.

Ervin Mozetič

Sveta družina, 2013

Danes na nedeljo Svete Družina sta predstavljena dva temeljna odnosa, ki skupaj ustvarjata družino: odnos med ženo in možem ter odnos med starši in otroki.
Od teh dveh odnosov je pomembnejši prvi, odnos med zakoncema, kajti od njega je v veliki meri odvisen tudi drugi, odnos do otrok. Oba od staršev lahko ljubita svoje otroke kolikor hočeta, a če se hkrati ne ljubita med seboj, nobena stvar ne bo mogla preprečiti, da bo otrok odraščal v negotovosti. Pogosto se zgodi, da ko se starša ne ljubita več, vsak od njih vso svojo naklonjenost usmeri na otroka in ga nezavedno skuša navezati nase. Toda to ni to, kar si otrok potihoma želi. On si ne želi ljubezni, ki je oddvojena; želi si pa, da se oče in mati medsebojno ljubita in ga vključita v to njuno ljubezen. Otroci vedo, da so se iz te ljubezni rodili in če se ta pretrga, je kakor da bi jim zmanjkalo tal pod nogami.

Če hočemo razumeti lepoto in dostojanstvo odnosa zakonskega para, moramo seči po Svetem pismu. Pisano je:

»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi,
po Božji podobi ga je ustvaril,
moškega in žensko je ustvaril« (1 Mz 1,27).

Iz tega svetopisemskega odlomka je razvidno, kako tesen je odnos med biti ustvarjen »po Božji podobi« in dejstvom, biti »moški in ženska«. Človeška družina je odsev Sv. Trojice. Mož in žena sta dejansko eno telo, eno srce, ena duša, čeprav v različnosti spolov in osebnosti. V zakonskem paru bivata v medsebojnem sozvočju enotnost in različnost.
Dobro vemo, da je to ideal in, kot pri vseh stvareh, je tudi tu resničnost pogosto precej drugačna, bolj skromna in bolj zapletena, včasih celo tragična. Danes smo tako zelo bombardirani z negativnimi zgledi propadlih zakonov, da je morda prav vsaj enkrat predstaviti ideal zakonske skupnosti najprej na povsem naravni in človeški ravni, potem pa tudi na krščanski ravni. Gorje, če bi prišli do točke, ko bi se sramovali idealov zaradi napačno razumljenega realizma. V tem primeru bi si sami začrtali konec neke družbe. Mladi imajo pravico, da jim odrasli posredujejo optimizem, ne pa nezaupanje in cinizem. Ideali imajo v sebi neverjetno privlačno moč.

Poglejmo si opis zakonske sreče, kakor nam jo je zapustil pisatelj Dostojevski: »Če je bila nekoč ljubezen, če sta se zaradi ljubezni poročila, zakaj bi morala ljubezen prenehati? Je res nemogoče, da bi jo hranili? Res je, da prva zakonska ljubezen mine, toda tej sledi še lepša ljubezen. Takrat pride do združenja duš, o vsem se odločata skupaj; drug pred drugim nimata skrivnosti. In ko pridejo otroci, se zdi vsak trenutek, tudi najtežji, kakor sreča … Kako se ne bi takrat oče in mati še tesneje povezala. Pravijo, da je napor imeti otroke. Kdo to pravi? To je nebeška sreča. Saj veš, kaj pomeni priviti k sebi malčka, ki sesa na tvojih prsih; in kakšen bi lahko bil mož, ki bi zasovražil ženo, ko jo vidi z njunim otrokom v naročju?« (F. Dostojevski, Spomini iz podzemlja).

Kaj temu idealu prinaša novega krščanska vera? Preprosto: možnost, da to postane resničnost; da ideal, po katerem hrepenimo, postane življenjska izkušnja. Jasno je, da se to ne zgodi avtomatsko in magično, ampak z našim sodelovanjem, po poti učenja in rasti.

Krščanstvo naravi doda milost. To je sad »zakramenta« svetega zakona: le-ta podeli zakoncem »milost stanu«. Milost: pozabljena beseda in pogosto zožena na njen profan pomen; beseda, ki jo moramo ponovno odkriti! Milost je tisto »več«, ki prihaja s Kristusovega križa, ki ne uniči ali spodrine narave, ampak jo povzdigne, ozdravi in okrepi, da nov razlog za premagovanje težav. Reši pred vsakim porazom.
Podčrtal bi pa predvsem … medsebojno odpuščanje.

To bi bil lahko namig za zakonske pare …Jezusovo rojstvo je marsikaj spremenilo. Jožefu in Mariji je pomenilo uresničitev angelovih besed in božjega načrta, pastirjem je popestrilo noč, Modrim z Vzhoda je pomenilo konec njihovega dolgega popotovanja, kralja Heroda je navdalo s strahom …
Kaj pa Jezusovo rojstvo pomeni nam?
Ob prazniku Svete Družine lahko ob jaslicah najprej občudujemo dejstvo, da sta ob novorojenem Detetu oba – Jožef in Marija. Danes pa na žalost poznamo veliko enostarševskih družin, razbitih družin. Velikokrat ni nikjer očeta, ker je prezaposlen, ker ga preprosto ni, ker je pijan, ker … Samo želimo si lahko, da bi vse družine mogle ostati skupaj.
Novorojeno Dete samo nam je povod za razmišljanje o zaskrbljujočem dejstvu, da je vse manj otrok, da se možje in žene ne odločajo za več otrok, … Da ostanejo pri enem ali morda dveh, celo se zgodi, da ne želijo imeti otrok, ali pa jih ne morejo imeti zaradi zdravstvenih razlogov, ki so velikokrat posledica stresnega načina življenja. Ob pogledu na jaslice ne moremo niti mimo razmišljanja o tem, da sta Jožef in Marija morala iti skozi težke preizkušnje, da sta sploh ostala skupaj. Jožef bi namreč lahko Marijo zapustil, ker je bila noseča – in to ne z njim. Vendar je prisluhnil angelovemu sporočilu – in jo vzel k sebi.
Kolikokrat se na žalost zgodi, da fant in dekle na vztrajata v začetni ljubezni, ne znata premostiti nesoglasij – se ne znata pogovoriti, kar se velikokrat nadaljuje tudi v samem zakonu. Služba, otroci in druge obveznosti so velikokrat izgovor, da nimajo časa za graditev zakonskega odnosa, za doživljanje sebe kot moža in ženo. In tako ne moreta več biti skupaj, ker se ne poznata in ne čutita drug drugega.
Sveta Družina nam pričuje tudi s svojo vztrajnostjo pri soočanju s težavami, s pomanjkanjem prenočišč, s preganjanjem in begunstvom … Dandanes je težko vztrajati. Preveč smo se navzeli računalniške logike.
Vendar je potrebno vztrajati, potrebno je iti do konca, potrebno je začeti pogovor, graditi odnos, biti poleg, prisluhniti, začutiti, podpirati, … Samo tako se lahko nadejamo uspeha, veselja in miru. Le tako ne bo prihajalo do potreb po alkoholu in drugih odvisnostih, le tako bodo možje in očetje znali začutiti stisko mater in žen, le tako bodo starši znali vzgajati svoje otroke. Tega pa si vsi želimo, kajne?
Bodimo torej drug drugemu zgled zaupanja, miru in ljubezni!

Ervin Mozetič

Božič, dnevna maša 2013

Glavno sporočilo božiča je mir. Angeli so v božični noči peli: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem….
Danes veliko ljudi trpi zaradi nemira. Hrepenijo po miru, vendar se ne znajo umiriti. Za nemir je veliko razlogov. Tu so številne skrbi, ki človeka oropajo no-tranjega miru in celo spanca. Ljudje ne morejo spati, ker jih skrbi za otroke, ker si morda izberejo čisto druge poti, kot so si jih oni kot starši zamislili zanje. Potem je tu skrb za finančni položaj družine. Človeku danes ne da spati brezposelnost. Mogoče oče in mati ne bosta zmogla preživljati družine in od-plačevati kreditov.
Tu so številne skrbi, ki si jih ljudje delajo vsak dan. Skrbi jih, kaj drugi mislijo o njih, ali naredijo vse prav, ali se s svojim obnašanjem zaletijo. Razbijajo si glavo o tem, kakšne skrbi zaradi njih tarejo druge.
Predvsem ljudje na odgovornih delovnih mestih tožijo o tem, da nimajo nikoli miru. Drugi od njih ne¬nehno kaj hočejo. Premišljujejo, ali so se odzvali prav, ali so odločitve, ki so jih sprejeli, v korist podjetja ali vodijo v napačno smer. In ko se zvečer vrnejo domov in hrepenijo po miru, ga tudi tu ne najdejo, ker situa-cije preprosto ne morejo odmisliti. Tudi na dopustu ne najdejo miru. Nenehno jih muči slaba vest in raz¬mišljajo, ali je bilo vse, kar so naredili, resnično v redu. Ker v svoji notranjosti ne najdejo miru, jim tudi najboljši dopust nič ne koristi. V stresu in napetosti se vrnejo s počitnic in se še naprej vrtijo v istem krogu. V nekem trenutku se pod bremenom zrušijo.
Spet drugi ne najdejo miru, ker se bojijo tega, da v nekem trenutku ne bi ničesar počeli. Strah jih je, da bi se v tišini in miru soočili z lastno resnico. Ko ni-mam ničesar, česar bi se lahko oprijel, bi v meni vendar lahko priplavalo na površje vse razočaranje nad življe¬njem, lahko bi odkril, da je moje življenje prazno, da je vse moje delo za druge vprašljivo. Po starem nadalju¬jem, da se izognem obupu, v resnici pa ne verjamem več, da ima to, kar počnem in živim, še smisel. Vse je prazno. Pred to praznino bežim. Sicer bi se lahko ogla¬sila moja vest. Lahko bi se pojavili občutki krivde. Tega se bojim.
Tako bežim pred tišino in mirom. Najhujše, kar bi se mi lahko zgodilo, bi bilo to, da bi se moral v nekem trenutku srečati z lastno resnico. Ker se želim temu za vsako ceno izogniti, moram vedno nekaj početi, se vedno z nečim ukvarjati. Tako tudi prosti čas posta¬ne stres, saj tudi v prostem času praznino zapolnim s številnimi aktivnostmi. Ljudje, ki se izogibajo lastni resnici, nenehno bežijo pred samimi seboj.
Da ne bi bežali pred svojim nemirom, pač pa bi ga zdržali in sredi njega našli mir, potrebujemo božično skrivnost, ki je skrivnost tišine, ki nam omogoči, da se v vsej naglici ustavimo. Ko utihnemo, namreč potrebujemo Boga, ki bo nahranil našo dušo, kot mati nahrani svojega otroka.
Božična skrivnost nas želi naučiti, kako obmolkniti in se predati Božji ljubezni. Popelje nas v prostor tišine, ki je blagodejna za našo dušo. Ko stopimo v prostor tišine, nas ta tišina objame kot topel plašč. Varuje nas pred notranjim hrupom naših misli ter pred vsiljivostjo lju¬di okrog nas. V tišini se ustavimo. Tedaj najdemo mir, tedaj lahko uživamo v miru, ki nam ga je Bog obljubil kot mir, v katerem lahko polni hvaležnosti rečemo: Vse je dobro. Božična skrivnost nas želi peljati tja, kjer naša nemirna duša najde ta mir in notranje ravnovesje.
Bog ne zbeži od mene, tudi če sem sam nenehno na begu pred seboj. Ker osta-ja pri meni v mojem nemiru, mi kaže vzrok za moj nemir. Ne pusti se na hitro odpraviti s tem, da imam ravno v tistem trenutku toliko dela. Preprosto obsta-ne, me pogleda in me vpraša, ali sam res verjamem v to.
Božji mir, s katerim preprosto zdrži ob meni, me sili, da raziščem pravi vzrok za svoj nemir. In tu nale¬tim na občutke krivde, od katerih bežim. Takrat na-letim na nerazrešene stvari, ki naj jih končno uredim v svoji notranjosti. Na konflikt s kolegom, na prezrto žalost, da s prijateljstvom ni tako, kot sem si predsta¬vljal, na občutek, da stvari v mojem življenju v tem trenutku ne držijo.
Bog ne popusti in čaka, dokler se ne soočim z lastno resnico. V Njegovi bližini si upam stopiti naproti svojim potlačenim občutkom in nedokončanim nalogam. Kajti on me ne obsoja. Preprosto ostane pri meni in čaka, dokler se ne lotim svojih nalog in se pred Njim počasi umirim.
Ko se me polotita nemir in naglica, včasih opazim, kako mnogo stvari okrog sebe sploh ne opazim več. Nič več ne poslušam, stvari preslišim. Tedaj me Novorojeni, trdno drži in mi kaže, kako lahko slišim tudi tiho zvenenje življenja in odkrivam njegovo lepoto.
On mi daje čas za mir in tišino. Lahko se usta¬vim in zajamem sapo. Osvobodim se vsiljivih misli, ki me preganjajo skozi življenje. Tako mi pomaga, da sem lažje kos številnim zahtevam, ki jih prinaša vsakdanjik. Življenje se naučim jemati nekoliko bolj sproščeno.
Ob skrivnosti Novorojenega - božiča morem tudi sam utihniti. Srečava se v prostorih tiši¬ne, ki so tako tihi, da se njihova tišina širi okrog mene in me prežema. Srečava se v glasbi, ki me vodi v tišino. Srečava se v ljudeh, ki so utihnili in tudi sami izžare¬vajo tišino.
Ko pristopi, se ustavim in utihnem. Nahrani me s svojo ljubeznijo. V tišini se zbistri vse kalno v meni, moja zamazana čustva se razjasnijo, moje zamotano razmišljanje se odmota. Znova razločno vidim.
Potrebujem skrivnost Boga, ki me obdaja. To skrivnostno ljubezen lahko izkusim samo v tišini. To smem do¬živeti jaz, ko se moj notranji hrup spremeni v molk in me odpira za Boga tišine, čigar tišina me zdravilno obdaja.
V tišini božične skrivnosti, ki jo je danes zelo težko ustvariti, odkrijemo da je Bog ljubezen. Kdor je v Bogu, je tudi v ljubezni. Velja pa tudi obratno. Vendar ni dovolj, da uživamo božji dar ljubezni. Pustiti moramo, da se ta ljubezen pretaka v ljudi in v svet. Izraziti jo moramo z drugačnim vedenjem. Sicer umre. Si¬cer se zadušimo zaradi čustva ljubezni. Ljubezen se mora pretakati, da ostane živa.
Če v sebi čutimo ljubezen, to pomeni, da smo nekoliko ra¬zumeli Boga, da smo deležni Boga. Ta ljubezen nam omo¬goča, da vzdržimo v svetu, v katerem je toliko stvari, ki jih ne razumemo in jih le stežka sprejemamo.
Bog je ljubezen, ki nas obdaja in ki je v nas. Je nedojemljiva skrivnost, ki nas v vsem presvetljuje. Je ti, ki nam prihaja naproti. Je duh, ki je v globini naše duše navzoč kot vrelec, ki nenehno žubori in nas napolnjuje s svežino in z živostjo V Njem, ki je ljubezen. Bog je temelj, ki prežema vse, duh, ki preveva vse, ljubezen, ki pregnete vse. Bog podpira in prežema svet. Zunaj mene je in hkrati v mojem srcu. V svetu je in nad svetom. Včasih se moram umakniti od sveta, da ga lahko zaznam v tišini. A če sem dovolj občutljiv, ga lahko zaznavam povsod.
Zato moje voščilo: Ustvarjajte v sebi tišino in mir. Začutite skrivnost božiča, ki je skrivnost ljubezni. Ljubiti pomeni izžarevati toploto, ne da bi drugega zadušili. Ljubiti pomeni biti ogenj, ne da bi drugega opekli. Ljubiti pomeni biti si blizu, ne da bi si drugega lastili. Ljubezen je velika pustolovščina človeškega srca. Ko človek začuti srce ljubezni, resnično oživi! Zato ljudem, ki ljubijo, je raj odprt. Če živite v ljubezni, boste že na zemlji skupaj v raju. Živite skrivnost božiča, živite v ljubezni!

Ervin Mozetič

Polnočnica 2013

Vsak človek hrepeni po naklonjenosti. Izvirna in temeljna želja vsakega otroka je, da bi ga mati ljubeče pogledala in se mu nasmehnila. Ta prvobitna izkušnja, ki otroku podarja pravico do obstoja, mu sporoča: dobrodošel si na svetu. To želimo vedno znova izkusiti. Materina naklonjenost je podoba blagoslova.
Vsak človek hrepeni tudi po domu. Doma sem tam, kjer sem ljubljen, kjer mi ni treba igrati nobene vloge, kjer sem lahko, kar sem, saj vem, da sem brezpogojno ljubljen. Te ljubezni mi ni treba z ničemer pridobiti. Podarjena mi je. Preprosto tu je. V njenem naročju sem. In to je glavno sporočilo božiča. Zato se zazrimo v jaslice, kjer je prisotna mati, kjer je ljubezen.
V dejanskem življenju pa ni tako. Koliko je osamljenih?
Veliki nemški pesnik Hermann Hesse v neki pesmi pravi: »Življenje je samota. Nihče ne pozna drugega, vsak je sam.« Številni ljudje se počutijo same. Tožijo, da so izolirani, izključeni iz kroga veselih, iz kluba zdravih. Razlikovati je potrebno med osamljenostjo in samoto. Človek trpi zaradi osamljenosti. V skupini ljudi se ne počuti več varnega.
Biti sam pa ima izvorno pozitiven pomen. Označuje človeka, ki je sam, ki je le eden od mnogih, vendar hkrati pomeni tudi tistega, ki je eno s seboj. Sam je pravzaprav tisti, ki v sebi združuje vse, kar je v njem. Počuti se kot enkratni človek, hkrati pa je povezan z vsemi, povezan s samim seboj in z različnimi silami v sebi.
Številni pa tarnajo, da so tako zelo osamljeni. Vendar pa švicarski psihoanalitik Peter Schellenbaum meni, da je pravzaprav čudovito, če si sam, saj to pomeni, da si eno z vsemi ljudmi in z vsem, kar je. Odvisno je le od tega, kako s svojo samoto ravnaš.
Saj veš, kako osamljeni so ljudje, kako občutljivi in ranljivi.
Saj veš, koliko je solza in kako velika je lahko žalost v srcu, ki ga nihče ne
razume. Saj veš, kako neznosno je lahko včasih življenje.
Evangeličanski teolog Paul Tillich je mnenja, da je vera način, kako se vsak s svojo samoto sooči. Samota predstavlja eno bistvenih plati človeka. Potrebno je le to, da jo človek sprejme. Tedaj mu je v blagoslov. Tudi Friedrich Nietzsche je dejal, da poslednje reči pozna tisti, ki pozna poslednjo samoto.
Samota nas želi vpeljati v skrivnost življenja. In želi nas opozoriti na enost, ki nas združuje v temelju naše duše, ki dopušča, da smo eno z vsemi in vsem. Sporočilo božiča, je sporočilo ljubezni, ki jo Bog pošilja v mojo samoto. Sporočilo ljubezni ob božiču želi osamljenost, zaradi katere trpim, preobraziti v samoto, ki me združuje z vsem, kar je.
Ljubezen mi obljublja, da me tudi takrat, ko se počutim samega, napolnjuje ljubezen. Kajti ljubezen, ki sem jo izkusil od ljudi, me opozarja, da je v meni iz-vir ljubezni. Navsezadnje je to Božji izvir, ki ne usahne. O tem izviru ljubezni, ki je vedno v meni, tudi takrat, ko ne čutim človeške ljubezni, je rečeno: »Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.«
Ta ljubezen je Božji dar. Vse, kar počnemo, šele po njej dobi globino in vzdržljivost. Šele ko dajemo iz globine svojega srca, dajemo v resnici. Tega ne delamo zato, ker to od nas pričakujejo ali zahtevajo ali ker bi želeli s tem posebej izstopati, pač pa zato, ker res tako čutimo. To naredimo iz ljubezni.
Sporočilo ljubezni ob božiču me pripelje v stik s tem Božjim izvi¬rom ljubezni v globini moje duše.
Občutek samote je boleč: ko se čutim zapuščenega, ko mislim, da me nihče nima rad, da nikomur ni mar zame, da za ljudi nisem pomemben in da me zato puščajo samega.
Danes Božji otrok vstopa v mojo osamljenost, če mu to seveda dopustim. Vstopa po ljudeh, ki so mi pokazali, da me imajo radi. V zavesti, da sem ljubljen, bom mogel svojo osamljenost bolje prenašati. Vem namreč, da nisem čisto sam. Ljubezen nekega človeka je namenjena meni in zmore premagati tudi prostorsko oddaljenost. Sega v mojo samoto.
Bog pa ostaja pri meni tudi takrat, ko imam občutek, da me ljudje, ki so mi pri srcu, ne ljubijo tako kot jaz njih, ali da se na mojo ljubezen ne odzovejo. Pokaže mi, da je v meni ljubezen, ki je neodvisna od človeške ljubezni. V globini moje duše je izvir ljubezni, ki ne presahne, ker ima delež Božje ljubezni, ki je neskončna.
Po vseh izkušnjah ljubezni, ki so me bodisi izpolnile bodisi razočarale, me Božji otrok želi pripeljati k ljubezni v meni, ki je onkraj teh izkušenj.
Ta ljubezen ni občutek, ki pride in mine. Je kakovost bivanja. Neodvisna je od odnosov, v katerih sem v tem trenutku, neodvisna je od ljubezni, ki jo ravno prejemam od ljudi in jo do njih občutim. Ta ljubezen se prebuja po izkušnjah ljubezni do drugih ljudi in tako vstopa tudi v zavest. Vendar je vedno prisotna. Gre za ljubezen, ki jo je Bog sam položil v nas, globlje in dlje od vsega drugega v mojem življenju.

Sporočilo božiča, ki je sporočilo neizmerne ljubezni želi pokazati, da lahko tej ljubezni zaupam, da ta ljubezen pripada meni in mi je nihče ne more vzeti. Od tega izvira ljubezni me ne more odrezati nobeno razočaranje v ljubezni. Vodi me v globino moje duše, kjer se ta ljubezen pretaka in kjer smem izkusiti, da me kot enkratno osebo Bog brezpogojno ljubi.
Zato moje letošnje voščilo vsakemu posamezniku: Bodi občutljiv, obleci se v dobroto, ki je ljubezen.
Poskusi sočustvovati z ljudmi.
Približaj se jim s toplo roko, kajti ljudje so zelo ranljivi. Vstopi v njihovo bolečino, v njihovo zapuščenost. Sestopi v človeško temino, kjer je osamljenost in trpljenje. V sočutju se skriva neskončna tolažba za vse, ki v življenju trpijo.
Vsak človek se prijetno počuti, če ga objame toplina, čuteča beseda, nežen dotik. To izkuša že dojenček na prsih svoje matere. O tem bi nam lahko prepevali zaljubljeni. In tudi umirajoči potrebujejo v svojem smrtnem strahu - bolj kot tolažbo človeške bližine - le nežno roko, ki vliva toplino v njihovo nemoč. Že samo trda beseda, krivični očitek, zahrbtnost ali brezbrižnost lahko pustijo globoke rane. Tudi največji grobjan se lahko odziva kot občutljiva mimoza.
Bodi nežen. Nežnost ni nemoč, ampak nežna moč. Nežnost ni romantična vsiljivost, ampak zelo prefinjen občutek, ki ob največji bližini ohranja svobodo drugega. Nežnost je velika umetnost, sodi k umetnosti življenja in ljubezni.
Samo tako bo Božič blagoslovljen in tega vam želim.

Ervin Mozetič

Četrta adventna nedelja, leto 2013

V evangeliju beremo, da je angel rekel Jožefu, naj svojo zaročenko vzame za ženo, čeprav ni bila noseča z njim. Da Jožef svo¬je žene ne odslovi in se ne loči od nje, mora vmes poseči angel. Evangelist Jožefa imenuje pravičnega moža. Ne delu¬je po črki zakona - v tem primeru bi Marijo kamnali -, do ljudi je pravičen. Drugih ne sodi, marveč jih hrabri. Jožef svoje noseče zaročenke ne pusti na cedilu. Stoji ji ob strani. Če se vpra¬šamo o Jožefovi drži, kakršno prikazuje evangelij, je to predvsem ljube¬zen do miru. Jožef ni revolucionar Jožef iz evangelija odseva notranji mir in prip¬ravljenost na sklepanje miru, držo, ki so jo umetniki pogosto predstavljali na svojih upodobitvah božiča.
Jezus združi Jožefa in Marijo. Oba prevzameta odgovornost za otroka. Marija in Jožef nista običa¬jen par. Drug z drugim sta zaročena. V tistem trenutku se morata sama odlo¬čiti drug za drugega. In tu ne gre brez dvomov. Vendar sta ravno v tem pos¬tala zgled številnim zakonskim parom. Ni zakonskega para, ki bi ne poznal tudi dvomov. Mož podvomi, ali je njego¬va žena zares tista prava. In žena pod¬vomi, ali bo s tem možem srečna in bo z njim lahko delila svoje življenje. V takšnih situacijah je prav tako potre¬ben angel, ki se pojavi v sanjah in nas opogumi, da se odločimo za ženo ali moža. Sredi dvomov nam angel lahko da zaupanje, da se lahko podamo na skupno pot - skozi vse zunanje prepreke in negotovosti. Ko ste kot mož in žena v odnosu, potrebujete angela, ki vas usposobi, da drug drugega brezpo¬gojno sprejmete in se kot Marija in Jožef spremljate na tej poti. Po tem brezpogojnem sprejemanju drugega raste zaupanje vanj. Drug na drugega se lahko zanesete. In vaša skupna pot postane blagoslov za vas in za vse, s katerimi se čutite povezani. Tako Marija kot Jožef sta navsezad¬nje pokorna Bogu. Prisluhneta temu, kar od njiju pričakuje Bog. In v tej po¬korščini se odvija njuna skupna pot na kraj, na katerem se zgodi Božje odreše¬nje za ves svet.
Jožefa na slikah različno upodabljajo. Na ikonah pogosto sedi ob strani in premišljuje. Včasih njegov obraz izraža dvom. Kar se je zgodilo, mu je še tuje Na zahodu Jožefa pogosto predstavlja¬jo drugače: denimo kot gospodinjca, ki neti ogenj. Ali pa zaščitniško stoji za Marijo ter osuplo in hvaležno gleda otroka. Včasih Jožef v rokah drži svečo in skrbi, da ne ugasne. Vendar otrokova luč zasenči svečo.
V evangeliju Jožef dobi vlogo samo v zgodbi o Jezusovem otroštvu, v središču te zgodbe pa stoji mati z otrokom. Vendar se vse vrti okrog otroka. Vsak ima svojo vlogo. O njunem med¬sebojnem odnosu ne izvemo veliko. Ko se konča Jezusovo otroštvo, se iz¬ iz¬gubi tudi Jožefov lik. Ni več omenjen. Vendar Jezus velja za tesarjevega sina. Lahko se oprimemo samo tega, da se Marija in Jožef dasta na razpo¬lago Bogu in njegovemu angelu ter se prepustita temu, kar od njiju pričakuje Bog. Oba sta pokorna. Oba prisluhne¬ta Božji besedi. In tako sta oba soude¬ležena pri zveličavnem in odrešilnem Božjem delovanju.
Številne božične slike prikazujejo, kako Marija in Jožef skupaj zreta v otroka. Otrok ju pripelje skupaj. Otrok je vez, ki starša povezuje. Otroka sta sprejela kot Božji dar. V skrbi za otroka skupaj rasteta. Tako Jezus postane blagoslov za njiju in njuno skupnost. Za božič smejo družine z majhnimi otroki pogosto izkusiti podobno, kot je predstavljeno na slikah o Jezusovem rojstvu. Starši se veselijo žarečih pogle¬dov otrok, ki občudujejo božično dre¬vesce in jaslice. Veselje otrok starše po¬veže na nov način. Otroci starše moti¬virajo, da z veliko ljubezni pripravljajo slavje in skupaj razmišljajo, kaj bi lahko otrokom podarili. Veselje, ki ga starši pripravijo otrokom, po otrocih dobijo nazaj. Ta izkušnja božiča se čuti v šte¬vilnih družinskih praznovanjih. Takšnega doživetja božiča sicer ne moremo ohranjati. Spreminjalo se bo z odraščanjem otrok. Tedaj je potrebna drugačna motivacija, da božič praznu¬jemo tako, da se starši in otroci srečajo na nov način. Pogosto se zgodi, da se previsoka pri¬čakovanja do Sv. družine končajo v medsebojnih očitkih in konfliktih. Zato vsako leto predstavlja nov izziv, da se s premišljevanjem božične skrivnos¬ti pustimo spreobrniti tako, da lahko drugega srečujemo spravljeni in z novo vero v dobro v njem. Vsi, tako starši kot otroci, ste na božič izzvani, da na novo odkrijete središče svoje skupnos¬ti. Novo sožitje bo možno le tedaj, ko boste skupaj zrli v Božjega otroka v jaslih. Če boste gledali le drug drugega ter med seboj primerjali sposobnosti, darove in darila, se boste vse bolj od¬tujevali. Potrebno je središče skrivnos¬ti, da lahko družina za božič postane dom. Doma smo namreč lahko le tam kjer v resnici prebiva skrivnost Boga ki je postal človek. Ustvarite tak dom!

Ervin Mozetič

Tretja adventna nedelja, leto 2013

Tretja adventna nedelja je nedelja veselja.

To je torej primerna priložnost, da spregovorimo o stvari, ki je vernim in nevernim skupna: o hrepenenju po veselju, po sreči. Vsi bi bili radi srečni. Že ko ljudje samo slišijo govoriti o sreči, se tako rekoč zdrznejo in pogledajo v tvoje roke, da bi videli, če jim morda ti lahko ponudiš nekaj, kar bi potešilo njihovo žejo.
Iskanje sreče je ena od temeljnih človekovih pravic. Zakaj je potem tako malo ljudi zares srečnih in tudi tisti, ki so, so le za malo časa?
Ni težko odkriti, kje tiči napaka. Razodetje pravi: »Bog je ljubezen.« Človek je verjel, da bi lahko ta stavek preobrnil in rekel: »Ljubezen je Bog!« Razodetje pravi tudi: »Bog je sreča«; človek ponovno preobrača red in pravi: »Sreča je Bog!«.

Toda kaj se na ta način zgodi? Tu na zemlji ne poznamo čiste, absolutne sreče, kot tudi ne poznamo absolutne ljubezni; poznamo le delčke sreče, ki se pogosto zožijo le na bežne opojnosti čutov: stekleno veselje, ki za trenutek zaslepi, a v sebi nosi tesnobo, da se lahko iz trenutka v trenutek razleti. Ko pa pravimo: »Sreča je Bog« pobožanstvimo naše male izkušnje; delo naših rok ali našega razuma imenujemo »Bog«. Iz sreče delamo malika.

To nam pojasni, zakaj tisti, ki išče Boga, vedno najde veselje, medtem ko tisti, ki išče veselje, ne najde vedno Boga. Kdor išče srečo, preden išče Boga in jo išče izven Boga, ne bo našel drugega, kot njeno prazno podobo.
V Bogu najdemo vse tisto, kar človek običajno povezuje s srečo in še neskončno več. Končni cilj, ki ga krščanska vera kaže človeku, ni preprosto prenehanje bolečine, ugašanje želja, kot to učijo nekatere druge vere. Je neskončno več: je utišanje vseh želja. Sveto pismo opisuje večno življenje s podobami praznovanja, poročne pojedine, pesmi in plesa. Vstopiti vanj pomeni dokončno vstopiti v srečo: »Vstopi v veselje svojega gospodarja!«.

Čas je, da začnemo pogumneje oznanjati »veselo oznanilo«, da je Bog sreča, da bo imela zadnjo besedo sreča, ne pa trpljenje, odrekanje ali križ. Trpljenje je potrebno le v toliko, da odstrani oviro do veselja, da razširi dušo, da bo lahko nekega dne sprejela veselje v največji možni meri.

Evangelij je oznanilo veselja! Človeštvu se je uspelo prepričati, da mora izbirati med Bogom in srečo. Nezavedno smo Boga naredili za tekmeca, sovražnika človekovega veselja. Toda to je zagotovo Satanovo delo, orožje, ki ga je uspešno uporabil proti Evi.

Toda veselje je kakor tekoča voda: potrebno jo je razdajati, da bi jo lahko prejeli. »Pokažite nam vaše veselje!«, so v izzivalnem tonu govorili Judom tisti, ki so jih vodili v izgnanstvo (prim. Iz 66,5). Tudi kristjanom neverni potihoma nastavljajo isti izziv: »Pokažite nam svoje veselje!«.

Kako pričevati za veselje? Sv. Pavel, potem ko je spodbujal kristjane, naj se »vedno veselijo«, takoj dodaja:

»Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem«.

Beseda »dobrota« tu označuje cel sveženj drž, ki ga sestavljajo prizanesljivost, srčna dobrotljivost, sposobnost, da se umakneš. Verniki pričajo za veselje, ko se izogibajo sleherni neprijaznosti in samoljubju, ko znajo izžarevati zaupanje. Kdor je srečen, ni zagrenjen in pikolovski, ne čuti potrebe, da bi na vse in vedno pokazal s prstom.

Vsem nam je namenjena spodbuda, ki jo je eden od prerokov namenil judovskemu ljudstvu v trenutku velike potrtosti:

»Ne žalujte in ne jokajte: Gospodovo veselje je vaša moč« (Neh 8).
Kaj naj torej storimo? To je večno vprašanje, ki lahko izraža dvoje: iskrena želja po napredovanju ali pa izgovor iz lenobe.
Predvsem bodimo to kar smo. Jezus prav dobro ve, da volk ne more iz svoje kože. Da pa mora vsak v svojem stanu, v svoji službi, ki jo opravlja strmeti k dobremu. Jezus nas spodbuja, da bi dosegli resnično veselje, v tem kar smo, da bi se rešili, ni potrebno zamenjati službe, toda tam kjer smo, delajmo pošteno.
Lepota krščanstva je ta, da nam ni prepovedano nobeno delo, vsak je lahko kristjan, ne glede na to, kaj dela, pomembno je kako to dela. Ni pomembna kvantiteta dela, temveč kvaliteta dela. Kajti če bomo delali čim bolj pošteno, ne bo nobenega razloga, da bi se ljudje jezili na nas in postajali naši sovražniki.
Toda današnjemu človeku, se ne da čakati, ne zna, ne zmore ali pa se mu ne da, biti potrpežljiv. Pričakuje marsikaj, toda to kar pričakuje hoče dobiti sedaj. Ne jutri. Ravno to je ključno.
Biti dober, biti hvaležen, to so odlike kristjana. Kristjan pričakuje rešitev od Boga. Čisto konkretno rešitev iz konkretne vsakdanje situacije, iz situacije, ki nas teži, nas mori, nam ne pusti spati, nas sili, da hujšamo ali pa redimo, skratka situacije, dogodka, ki nas meče iz življenjskega ritma. Tu potrebuje človek rešitev. In tu jo bo dobil, če bo sprejel Boga v svoje srce. Ni pomembno kakšno je srce. Jezus se je rodil v jaslih, ne v hotelu s peti zvezdicami. In tisti, ki so bili takrat tam so ga sprejeli in se ga veselili. Veselite se že zdaj, da boste sprejeli Jezusa v svoje življenje, ne glede na to kakšno je. Pomembno je samo to, da si ga želite sprejeti in to željo izrazite Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.

Ervin Mozetič

Brezmadežna, 2013

En sam evangeljski stavek nam ponudi ključ za razumevanje pomena današnjega praznika; ko je angel stopil k Mariji, je rekel:
»Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj.«
Ko pravimo, da je Marija brezmadežna, povemo o njej dve stvari. Prva je ta, da je bila Marija spočeta brez »madeža« izvirnega greha, druga pa, da je prišla na svet polna vseh milosti in darov.
Beseda milost ima dva pomena. Pomeni lahko naklonjenost, odpuščanje, pomilostitev kakor takrat, ko rečemo o obsojencu, da je bil pomiloščen. Lahko pa pomeni tudi lepota, privlačnost, ljubeznivost. Iz iste grške besede, iz katere izhaja beseda milost, izhaja tudi beseda prikupen, šarmanten: vsi ti izrazi kličejo v spomin lepoto in privlačnost. Ni potrebno vztrajati. Današnji svet zelo dobro pozna ta drugi pomen milosti, je celo edini pomen, ki ga pozna.
Tudi v Svetem pismu ima milost ta dva pomena. Pomeni predvsem in najprej zastonjsko in nezasluženo Božjo naklonjenost, ki se v povezavi z grehom prevaja z odpuščanje in usmiljenje; pomeni pa tudi lepoto, ki izhaja iz te Božje naklonjenosti, kar imenujemo stanje Božje milosti.
Pri Mariji odkrijemo ta dva pomena milosti. »Polna milosti« je predvsem zato, ker je bila deležna edinstvene naklonjenosti in izvolitve; bila pa je tudi »pomiloščena«, se pravi zastonjsko po Kristusovi milosti odrešena. »Polna milosti« je tudi zaradi tega, ker jo je Božja izvolitev napravila bleščečo, brez madeža, »Vso lepo«, kakor jo opeva Cerkev na današnji praznik.
Tako smo prišli do točke, iz katere izvira sporočilo današnjega praznika za nas. Če je brezmadežno spočetje praznik milosti in lepote, ima to za nas zelo pomembno sporočilo. Lepota zadeva nas vse, saj je eden najglobljih vzgibov človekovega delovanja. Ljubezen do nje nas vse povezuje. Morda se ne strinjamo glede tega, kaj je lepo, toda lepota nas vse privlači. Dostojevski je rekel: »Svet bo rešila lepota.« Toda takoj moramo dodati, da se zaradi lepote svet lahko tudi pogubi.
Sprašujem se, zakaj se lepota, ki je poleg resnice in dobrote lastnost Boga in človeškega bitja, tako pogosto spremeni v smrtonosno zanko ter v razlog zločinov in tolikih grenkih solz? Zakaj so bile tolikere poosebljene lepote, če začnemo pri Homerjevi Heleni, vzrok za grozna žalovanja in tragedije; zakaj je toliko modernih mitov lepote končalo s samomorom?
Filozof Pascal nam pomaga odgovoriti na ta vprašanja. Pravi, da v svetu obstajajo tri vrste veličine oz. tri kategorije vrednot: področje telesa in materialnih stvari, področje inteligence in genialnost ter področje dobrote ali svetosti. V prvem področju sta moč in materialno bogastvo; v drugem so genialnost, znanost in umetnost; v tretjem pa dobrota, svetost in milost.
Med področji je malodane neskončen kvalitativen preskok. Genialnosti ničesar ne doda niti ne odvzame okoliščina, da je nekdo bogat ali reven, lep ali grd; njegova veličina je na drugi, višji ravni, in v resnici so se morali največji geniji pogosto otepati z najhujšo revščino ali pa so bili celo iznakaženi … Tudi svetniku ničesar ne doda in ne odvzame dejstvo, da je močan ali slaboten, bogat ali reven, genij ali nepismen: njegova veličina je na drugi ravni, ki je neskončno višja. Glasbenik Gounod je dejal, da je ena kapljica svetosti vredna več kot ocean genialnosti.
Vse to, kar Pascal pravi o veličini na splošno, velja tudi za lepoto. Obstajajo tri vrste lepote: telesna lepota, intelektualna ali estetska lepota ter moralna in duhovna lepota. Tudi tukaj je med ravnmi prepad.
Telesna lepota, ki je vezana na materijo, je negotova: lahko je ali pa je ni, lahko traja nekaj časa, potem pa nenadoma, zaradi bolezni ali starosti, preda mesto svojemu nasprotju. Zato so to lepoto pesniki in filozofi vedno razglašali za »lažnivko«. »Milina je varljiva in lepota je prazna«, pravi o njej Sveto pismo. Varljiva je, ker ustvarja utvaro, da je večna, nespremenljiva, sama sebi zadostna, resnica pa je prav nasprotna.
Lepota Marije Brezmadežne pa se uvršča na tretjo raven, na raven svetosti in milosti in pomeni – takoj za Kristusom – njen vrh. To je notranja lepota. Ustvarja jo luč, harmonija, popolno ujemanje med resničnostjo in podobo, ki jo je imel Bog, ko je ustvarjal žensko. Ona je Eva v vsem njenem sijaju in popolnosti, je »nova Eva«.
Potem ko smo zrli Marijino lepoto v njeni najvišji stopnji, skušajmo za trenutek usmeriti pogled na zemljo in opazovati, kako človek uporablja lepoto, ta Božji dar. Ta tema je bila posebej pri srcu papežu Pavlu VI. Še kot milanski kardinal se je v vseh svojih nagovorih ob prazniku Brezmadežne vračal k njej. Navajam enega izmed njih: »Kdor bi hotel videti odsev teh božjih in človeških Marijinih žarkov v svoji duši in v dušah naših bratov in sester, se mu krči srce, ker vidi vse kaj drugega. Številne duše odraščajoče mladine in celo otrok, ki naj bi bile lepe in odprte za plemenite kreposti, za poezijo duha, za moč dejanj, so takoj ranjene, umazane in oslabljene zaradi poplave skušnjav, ki jih ne zmoremo več obrzdati. Kaj prebirajo naši fantje in dekleta? Kaj gledajo, kaj razmišljajo, kaj si želijo? … Koliko oskrunjenih duš! Koliko razbitih družin! Koliko ljudi živi dvojno življenje! Koliko izdanih ljubezni! Koliko zapravljenih človeških moči prav v tej zmešnjavi neurejenih navad in že kar toleriranih pregreh, ko se človek predaja strastem in grehu.«
Ali morda kristjani preziramo lepoto v njenem pravem pomenu besede? Se je bojimo? Nikakor ne. Visoka pesem z neizmernim navdušenjem in brez kompleksov v ženinu in nevesti poveličuje lepoto. Toda vedno mora biti lepota »človeška« in zato odsev duše in duha. Ne sme biti ponižana na raven zgolj telesne lepote, skrčena le na dražljaj za čute, na sredstvo zapeljevanja, na spolno privlačnost. S tem bi jo oropali človeškosti.
Med ljudmi je glede tega veliko zmede. Mnogi, ki ustvarjajo javno mnenje, se obnašajo kot nekdo, ki je vrgel kamen, potem pa pred razbitim steklom dviga roke. Spodbujajo odstranjevanje vseh zavor; vsak nov udarec sramežljivosti proslavljajo kot zmago civilizacije; hočejo inkvizicijo, grmado, križarsko vojno, kakor hitro si kdo drzne s prstom pokazati na kak pretiran plakat, naslednji dan pa si kakor Pilat umijejo roke ali kakor Kajfa pretrgajo oblačilo spričo že tolikokrat ponovljenega nezaslišanega hudodelstva, v katero so bili vpleteni mladostniki.
Toda nočem skleniti s tem negativnim vtisom o sedanjem stanju. Veliko več mi je do tega, da osvetlim tisto, kar Bog v tem položaju želi od nas kristjanov in slehernega človeka dobre volje. Bog nas kliče, da bi pred očmi sveta spet zasvetil ideal lepote, ki je tudi užitek, vendar vključuje smisel za odgovornost do telesa, spolnosti, ženske in sploh vseh Božjih ustvarjenin.
Vsakdo izmed nas lahko naredi nekaj, da bi prihodnjim rodovom zapustili lepši in čistejši svet, če ne drugače, pa vsaj tako, da skrbno izbiramo, kaj bo skozi okna oči prišlo v našo hišo in v naše srce. Naj nam Brezmadežna Devica, ki je vsa lepa, nakloni pogum, da bi vsaj poskusili.

Ervin Mozetič

Prva adventna nedelja

Adventni čas je za kristjane poseben čas, ker nas vabi, da se spomnimo na preteklost, nas spodbuja, da živimo v sedanjosti in da se pripravimo na bodočnost.
V tem času pa nas »bombardirajo« z reklamnimi oglasi za nakupovanje vsega mogočega in nas vabijo na vsa mogoča praznovanja. Vse to pa nas utegne privesti do tega, da pozabimo na pravi smisel Adventa.
Potrudimo se, da bomo živeli ta liturgični čas poglobljeno, v krščanskem smislu.
Na ta način bomo preživeli Gospodov božič prevzeti od Njega, ki je Gospod božiča. Zato varujmo svojo vero.
Advent je čas pričakovanja, čas upanja, čas luči. Pričakovanje nečesa novega, velikega je glavna misel adventa. Kaj čakamo? Kaj se bo zgodilo? Odgovor je na dlani in ga pozna vsak otrok. Čakamo Gospoda, Odrešenika.
A Jezus Kristus je že prišel. Rodil se je pred dobrimi 2000 leti v Betlehemu. Živel je na zemlji, učil, ozdravljal ljudi, trpel, umrl, vstal od mrtvih in šel v nebesa. Njegovo rojstvo in življenje je bilo nekaj edinstvenega v zgodovini človeštva. Hkrati pa je učil, da je sredi med nami, ko sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu. Pri vsaki maši je navzoč v podobi kruha in vina. V nas je, kajti takrat, ko ga ljubimo, kot sam pravi, bosta On in Oče prišla k nam in se naselila v nas.
Boljše vprašanje je: Kako čakati? Nanj odgovori zgled Marije, Jezusove matere, nosečnice, ki pričakuje otroka. Bila je polna pričakovanja, molila, bila pripravljena, da rodi Jezusa.
Veselje, mir, jasnost. Jezus je že tukaj, ne samo med nami, ampak tudi v nas. Živi v nas kot droben otrok v maternici, ki čaka na porod.
Božič za nas ni samo 25. decembra. Božič je, ko zaživi Jezus otrok v naši ljubezni. Božič je, ko Jezus postane stvaren, resničen. Da bi Jezus postal resničen, moramo pomagati, da se to zgodi: prek našega čakanja, prek naše molitve in včasih tudi prek naših bolečin.
Zgled Marije, ki pričakuje umirjena v tihem veselju, je v današnjem času vedno večji izziv.
December je poln nakupovalne mrzlice, božičnih in prednovoletnih zabav, okraševanja domov, prometnih zamaškov zaradi snega in množice ljudi. Vendar si moramo ravno v tem času prizadevati za trenutke tišine in miru v naših srcih, v naših družinah.
Adventni čas je čas, ko naše dnevne sobe postanejo svetišča.
Adventni čas vabi tudi k spreobrnjenju. Kaj vse bi se spremenilo v Cerkvi in v naši družbi, če bi tisti, ki redno prihajamo k maši, dosledno ravnali, govorili in mislili v duhu in v luči evangelija, ki ga vsako nedeljo poslušamo? Kakšna preobrazba bi to bila!
Naše krščanstvo je v marsičem razvodenelo, vse preveč ga je prepojil duh časa, porabniška miselnost, ki razžira vse, kar je pristno duhovnega in verskega. Klic adventnega časa, naj se spreobrnemo, naj začnemo razmišljati in delati drugače, nas zato zadene v živo.
Nihče ne more samo z lastno močjo spremeniti samega sebe in postati nov človek. Samo Bog nam more podariti spreobrnjenje, spravo in mir. Bistvo spreobrnjenja pa je odvračanje od sebe in od svoje sebičnosti ter obračanje k Bogu, pri katerem dobivamo moč, da lahko delamo dobro drugim: osamljenim, bolnim, trpečim, žalostnim in drugim, ki potrebujejo našo duhovno in gmotno pomoč.
Čim več tega prizadevanja bo v adventnem času, tem več veselja in zadoščenja bomo doživeli za božič.
V adventnem času naj bi več molili. Kaj je molitev? Molitev je prošnja. V drugem berilu smo slišali: ko Pavel moli, Pavel prosi, prosi za druge, ne zase, prosi za večne dobrine in ne zemeljske. Molitev je tudi hvala in zahvala. Saj ko prosimo za nekoga nekaj, to pomeni, da nam nekaj pomeni in se s tem Bogu tudi zahvaljujemo za to osebo. Koliko ljudi imamo radi, pa nanje niti ne pomislimo in koliko ljudi ne maramo, pa stalno nanje mislimo? Še tako slaba misel, se na poti do Boga očisti in postane dobra. Kajti molitev je ? To je Božje delo. Izročite torej Bogu vse simpatične in antipatične misli, pa boste videli, da boste lažje živeli.
Če imamo Kristusa res tako radi, kakor pravimo ali mislimo, da ga imamo, potem bomo naredili vse, da bi bili z Njim vedno in povsod, potem bomo spoštovali in imeli radi to, kar On spoštuje in ima rad: torej svoje brate in sestre v Kristusu, Katoliško Cerkev, Božje in cerkvene zapovedi. Molitev je vstopanje v odnos z Bogom.
Molitev je zmeraj dejanje vere. Molitev je tisto "osnovno sredstvo" s pomočjo katerega prihajamo k Bogu. Rad bi veroval. Prihajaj na kraje, kjer se zbira občestvo verujočih. Naj ti ne bo nerodno. Bodi tam. Nič posebnega ti ni treba početi. Beri Sveto pismo; v božji besedi je namreč navzoč Sveti Duh. Moraš pa vedeti, da je vera svoboden dar Boga. Pomisli, mar ni že to dar vere, da ga iščeš, da ga hočeš spoznati.
Moliti pomeni nek čas še posebej posvetiti bivanju v božji navzočnosti; odtegniti se delu, zaposlenosti in "počivati" pred Bogom v njegovo slavo. Nameniti mu čas.
Ko so nekoč vprašali nekega moža, kaj počne v cerkvi, ko se grede na polje ali nazaj domov za krajši čas ustavi v njej, je odgovoril: "Nič posebnega. On gleda mene, jaz gledam njega in to je to."
Veliko premalo poznamo bogati svet tišine. Dva prava prijatelja bosta znala biti skupaj brez govorjenja, ne da bi ob tem brala vsak svoj časopis, poslušala glasbo, ali gledala televizijo, in se bo tem ne bosta počutila neprijetno. Tišina velikokrat pove več, kakor tisoče besed; pri Bogu pa je sploh eden temeljnih jezikov.
Naša molitev je pridruževanje molitvi Svetega Duha. Velikokrat stremimo po "popolnejši molitvi. Bog hoče veselih in svobodnih molivcev, ne pa v sanje ujetih zagrenjenih, pohlepnih samovšečnikov, ki mu ukazujejo kaj naj želi zanje. Pustimo Bogu svobodo, kakor jo on pušča nam. Slednje je izraz ljubezni. LJUBEZEN pa je najlepša molitev. Naj se pozna v našem adventu, da več molimo.

Ervin Mozetič

Kristus kralj, 2013

Končuje se liturgično leto in v sveti oltarni daritvi Očetu ponovno darujemo žrtev, Kristusa, Kralja svetosti in milosti, Kralja pravičnosti, ljubezni in miru, kot bomo kmalu prebrali v hvalospevu. On je Kralj s srcem iz mesa, kot je naše, je Stvarnik vesolja in vsakega posameznega bitja in nam ne vlada z zapovedovanjem, temveč prosi za malo ljubezni in nam tiho kaže svoje ranjene roke.
Toda zakaj ga potem toliko ljudi ne pozna? Na svetu je na milijone ljudi, ki tako gledajo na Kristusa oziroma, bolje rečeno, na Kristusovo senco, saj Kristusa sploh ne poznajo in niso videli ne lepote njegovega obraza ne spoznali Njegovega čudovitega nauka.

Ob tem žalostnem pogledu se čutim poklicanega k zadoščevanju. Ko poslušam to vpitje, ki ne poneha in ki se bolj kot s samim glasom izraža v slabih dejanjih, čutim potrebo, da na ves glas zakličem: Prav je, da On kraljuje.

Mnogi ne prenesejo, da vlada Kristus. Nasprotujejo mu na nešteto načinov: v splošnem prikazovanju sveta in človeškega sožitja, v navadah, v znanosti in umetnosti. Celo v samem življenju Cerkve! Sv. Avguštin piše: "Ne govorim o hudobnežih, ki preklinjajo Kristusa. Pravzaprav so redki tisti, ki ga preklinjajo z jezikom, veliko pa je takih, ki ga preklinjajo s svojim vedenjem."

Nekatere moti celo izraz Kristus Kralj, in to zaradi nepomembnega vprašanja besed, kot da bi Kristusovo kraljestvo lahko zamenjali s kako politično formulo. Ali pa zato, ker bi s priznanjem Gospodovega kraljevskega dostojanstva priznali njegov zakon. Zakona pa ne prenesejo, celo prijetne zapovedi ljubezni ne, ker se nočejo približati Božji ljubezni. Služiti skušajo zgolj svoji sebičnosti.

Kristusovo kraljestvo ni le izraz ali retorična podoba. Kristus, pravi Bog in pravi Človek, živi in kraljuje in je gospod sveta. Samo po Njem se ohranja pri življenju vse, kar živi.
Resnica in pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu. To je Kristusovo kraljestvo.
Ko Kristus začne učiti na zemlji, ne ponudi političnega programa, temveč reče: Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo. Svojim učencem naroči, naj oznanjajo to dobro novico, in ljudi pouči, naj v molitvi prosijo za prihod Božjega kraljestva. Kraljestvo Boga in njegove pravičnosti je sveto življenje, to, za kar si moramo najprej prizadevati in kar je edino zares potrebno.

Zveličanje, ki ga oznanja Jezus, je vabilo za vse.
Nihče ni izključen iz odrešenja, če se prostovoljno podredi ljubeznivim Kristusovim zahtevam: se ponovno rodi, v preprostosti duha postane kot otrok, oddalji srce od vsega, kar nas ločuje od Boga. Jezus hoče dejanja, ne samo besed, poleg tega pa neustrašno prizadevanje, kajti samo tisti, ki se borijo, si bodo zaslužili večno dediščino.

Kdor razume kraljestvo, ki ga ponuja Kristus, se zaveda, da se zanj splača zastaviti vse. Nebeško kraljestvo si je težko pridobiti in nihče ne more biti prepričan, da ga je osvojil. Vendar je ponižen klic skesanega človeka dovolj, da se vrata na stežaj odprejo.
Kristus mora kraljevati predvsem v naši duši. Toda kako bi mu odgovorili, če bi vprašal: kako mi ti pustiš vladati v sebi? Sam bi mu odgovoril, da za to potrebujem obilo Njegove milosti. Samo tako se bodo tudi zadnji utrip mojega srca, tudi zadnji dih, tudi najmanj odločen pogled, tudi najbolj običajna beseda, tudi najbolj navadno občutje spremenili v hozano mojemu Kristusu kralju. Če si prizadevamo, da bi Kristus vladal, moramo biti dosledni in začeti s tem, da mu izročimo svoje srce. Če tega ne bi storili, bi bilo govorjenje o Kristusovem kraljestvu vpitje brez krščanske vsebine, zunanji znak vere, ki ne obstaja, goljufiva izraba Božjega imena za človeške namene.

Jezus ne mara preračunljive zvitosti, krutosti hladnih src, čudovite, a prazne lepote. Naš Gospod ceni veselje mladostnega srca, preprost korak, nenarejen glas, čiste oči, ušesa, pozorna na njegovo besedo ljubezni. Na ta način kraljuje v naši duši. Če pustimo, da Kristus vlada v naši duši, se ne bomo sprevrgli v oblastneže, temveč služili vsem ljudem. Služenje. Služiti svojemu Kralju in po Njem vsem ljudem, ki jih je odkupil s svojo krvjo. Ko bi le kristjani znali služiti! Zaupajmo Gospodu svojo odločitev, da se bomo naučili uresničevati to nalogo služenja, kajti samo tako bomo lahko spoznali in ljubili Kristusa ter dosegli, da ga bodo spoznali in ljubili še drugi.

Kako ga bomo pokazali ljudem? Z zgledom. Ko bomo tako dali pričevanje z zgledom, bomo sposobni učiti tudi z besedo, z naukom.
Služenje drugim zaradi Kristusa zahteva, da smo zelo človeški. Če naše življenje ni človeško, Bog ne bo nič naredil iz njega. Vsem moramo oprostiti, vsem odpustiti. Ne bomo rekli, da je krivica pravica, da žalitev Boga ni žalitev Boga, da je slabo dobro. Toda na zlo ne bomo odgovorili z drugim zlom, temveč z jasnim naukom in dobrim dejanjem; zlo bomo utopili v obilju dobrega. Tako bo Kristus vladal v naši duši in dušah vseh, ki nas obdajajo.

Ko bi se ljudje le odločili v svoja srca sprejeti Božjo ljubezen!
K temu smo poklicani kristjani, to je naša apostolska naloga in skrb, ki nam mora goreti v duši: doseči, da Kristusovo kraljestvo postane resničnost, da preženemo sovraštvo in krutost ter po vsem svetu razširimo močni in miroljubni balzam ljubezni. Prosimo danes našega Kralja, naj nam pomaga, da bomo ponižno in goreče sodelovali pri Božjem načrtu, da združimo to, iz česar je človek napravil nered, da vodimo k cilju, kar je zašlo s poti, da ponovno izgradimo slogo v vsem stvarstvu.

Okleniti se krščanske vere pomeni zavezati se, da bomo med ljudmi nadaljevali Jezusovo poslanstvo. Vsak od nas mora biti drugi Kristus, sam Kristus.

Ervin Mozetič

33. navadna nedelja, leto 2013

Čim bolj se bližamo zaključku cerkvenega leta – še ena nedelja nas loči od tega trenutka – toliko bolj nam tudi Božja beseda govori o nekem neizogibnem koncu, ki bo povezan z materialnim uničenjem in sodbo. Preden pa se bo to zgodilo, naj bi svet zašel v neko duhovno zmedo, ko ljudje ne bodo vedeli, kdo je njihov pravi odrešenik. Duhovna zmeda je pravzaprav stvarnost, v kateri živimo. Po statističnih podatkih naj bi bilo v Sloveniji prijavljenih čez 30 različnih verskih skupnosti in sekt. Vsaka od njih govori, da ima odrešenika, ki bo človeštvo rešil. Kateri od teh veroizpovedi pa lahko zares zaupamo in se je oprimemo kot rešilne bilke? Na prvi pogled je težko odgovoriti na to vprašanje in zato se ne smemo čuditi, da mnogi ne želijo imeti opravka z nobeno vero, ker jih ta verski kaos bega.
Res smo tudi v Sloveniji priča veliki verski zmedi na eni strani in verski brezbrižnosti in relativizmu na drugi strani. Marsikdo pravi, da je čisto vseeno, katere vere se okleneš, ker te nobena ne more obvarovati pred smrtjo, kar pa sledi potem, ti ravno tako nobena ne pove dovolj jasno in zanesljivo. To versko zmedo je Jezus dejansko napovedal in svoje poslušalce posvaril: »Mnogo jih bo prišlo z mojim imenom in bodo govorili: 'Jaz sem' in 'Čas se je približal.' Ne hodite za njimi.«
Svet in človeštvo potrebujeta odrešenika že od prvega greha, ko sta bila Adam in Eva izgnana iz raja.
Zgodba pripoveduje, da sta bila Adam in Eva ob izgonu iz raja zelo jezna drug na drugega. Njuna obraza sta bila modrikasta, ustnici stisnjeni in bledi od bolečine, srci trpki in trdi. Drug drugega sta obtoževala, žalila in si grozila.
»Preklet ničvrednež, za nobeno stvar nisi sposoben…« je vpila Eva.
»To je samo tvoja krivda!« je vpil Adam vedno bolj hripav.
Korakala sta s stisnjenimi pestmi, s široko razprtimi očmi, iz katerih se je kar bliskalo, z veliko težo, ki sta jo komaj prenašala in trmasta kot mula.
Ko ju je Bog opazoval, je bil vedno bolj žalosten. Sklenil je, da mora stvarstvu, ki ga je ustvaril, nekaj dodati, sicer bo življenje na zemlji nevzdržno. Stvarstvu bo treba dodati nekaj, kar ni bilo predvideno.
Previdno je pristopil k prvima človekoma in se mehko dotaknil njunih src in njunih oči. Tako je ustvaril solze. Adam in Eva sta začela jokati. Trdota in jeza, ki sta ju nosila v srcih se je naenkrat začela topiti. Začutila sta novo nežnost in toplino, se objela in se vsa solzna smejala drug drugemu zaradi neumnosti, ki sta jih počela.
Morda je za odrešenje potrebno tudi to, da opazimo, kaj smo delali narobe, se zjočemo in gremo naprej neobremenjeni, z novo energijo, bolj pogumni kot smo bili prej. Vsaka stvar je za kaj dobra.
Današnja Božja beseda ima zelo oster ton, ima ton grožnje. Tega tona nismo vajeni. Na sploh ljudje ne maramo preveč da nas kdo opozarja ter tako ali drugače grozi. Dejansko je današnja Božja beseda polna nekih opozoril. Vendar se razlikuje opozorilo Boga od opozorila človeka. Bog opozarja z namenom, da bi se nam približal, da bi nas spreobrnil, rešil, odrešil, zveličal. Njegov namen je popolnoma nesebičen in dobrosrčen. Po drugi strani pa človek ne more iz svoje kože in ne more popolnoma nesebično in objektivno opozarjati svojega sočloveka. Večkrat se ta opozorila prelevijo v odkrite grožnje z vsemogočnimi grozodejstvi, ki se bodo ubogemu osebku dogodile. Bog opozarja, ne da bi se jezil, ne da bi pri tem grešil. Človek pa težko opozarja, ne da bi grozil, težko grozi, ne da bi bil privoščljiv.
Zato moramo nadvse paziti, kaj počnemo in kako počnemo, pa ne samo to, kaj mislimo in kaj govorimo, kajti vsa naša dejanja: v mislih, besedah in dejanju nikoli niso brez posledice. Vsak, kdo se znajde zapisan v knjigi bo rešen – rešitev si sami gradimo preko življenja. Kajti prišel bo čas stiske in takrat ko smo v stiskah in težavah se vidi kje in kako smo sejali, kje in kako smo delali. Kajti mnogi izmed teh, ki so umrli se bodo prebudili in odvisno od tega, kako so zapisani, se bodo nekateri prebudili za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo. Torej tistega dne, bo prišel čas stiske.
Veliko je stisk, ki jih človek v svojem življenju preživi. Stiske se pojavljajo na vseh področjih človekovega bivanja: v družini, v šoli, v službi, v družbi, povsod. Stisko doživimo, preživimo, a po samem dogodku običajno zagrne naše srce, naš um, tema. Globoka in gosta tema, ni sonca, da bi jo pregnala, niti lune, da bi vsaj malo osvetlila. Tistega dne bo prišla tema, bo prišla noč. Po stiski se pojavi kriza, obdobje teme, nespečnosti, depresije.
Tistega dne, nas bo velika stiska spravila iz ravnotežja, da se zamajemo, kot nebeške sile in pademo, kakor padejo zvezde z neba. In v našem padcu, v naši bedi in izgubljenosti, bo tedaj prišel On, ki je vzrok današnjega zbiranja tukaj v cerkvi. Tedaj pride On, ki je sonce našega življenja – Jezus Kristus, da bi nas zbral, da ne bi več tavali v temi in depresiji. Ko boste videli, da se v Vašem življenju dogajajo velike stiske, da se majete in padate, takrat vedite, da je On blizu, tako rekoč pred vrati. Mi se lahko do onemoglosti trudimo oprati svoje grehe, pa vendar, brez Njega ne moremo nič storiti. Jezus je naš Persil, Jezus je naš Ariel. Brez Njegove pomoči in blagoslova smo popolnoma nemočni.
Zato če smo razumni in pravični bomo gradili na skali in ne na pesku, zato da nas še tako velika stiska ne bo mogla omajati, da še tako velika tema ne bo mogla biti pretemna za nas, kajti lesketali se bomo sami od sebe, izžarevali bomo Kristusa.

Ervin Mozetič

Zahvalna nedelja, leto 2013

V današnjem času se nam zdi samoumevno, da prejemamo. Samoumevno nam je, da nam nekaj pripada in imamo do tega vso pravico. Zato ne čutimo potrebe po tem, da bi bili hvaležni. In ne znamo oz. ne zmoremo reči ne prosim ne hvala.
Zato nam je zahvalna nedelja v spodbudo, da začnemo gojiti kulturo hvaležnosti tudi v naših medsebojnih odnosih. Da se naučimo prositi, ko nekaj potrebujemo, pričakujemo ali si želimo, ter reči hvala, ko nekaj dobimo, nam kdo pomaga ali naredi uslugo.
Na svetu nismo sami. Ne moremo preživeti brez materialnih dobrin, ki nam jih daje narava, in ne moremo preživeti brez duhovnih dobrin, ki nam jih dajejo topli medosebni odnosi. Bodimo hvaležni zanje in vsaj danes recimo HVALA zanje!
Hvaležnost je stanje duha, v katerem čutimo srčno ljubezen, obenem pa popolno svobodo.
Naj bo vsak naš dan zahvalni dan.

Zahvalimo se za življenje, za hrano, za zdravje, prijatelje, za svobodo in za to, da lahko služimo. In da bi z darovi, ki so podarjeni nam, lahko služili tudi drugim.
Ne pozabimo: hvaležnost gradi mostove med ljudmi, utira pot k Bogu.

Hvaležnost je zelo pozitivna vrlina. Z njo so povezane pozitivne misli in predvsem pozitivna čustva. Čutimo hvaležnost za to, kar so nam drugi ljudje ali Bog dali. Prinaša mir in neke vrste tiho srečo. Poglejmo na pomen hvaležnosti v luči vere. Beseda evharistija pomeni zahvaljevanje, torej način izražanja hvaležnosti Bogu. Zahvaljevanje je v središču naše vere.
Če začnemo postajati hvaležni za stvari v svojem življenju, ko se enkrat zavemo, da so nam bile podarjene, in sicer zastonjsko, se stvari spremenijo. Bogu niste plačali, da vam da življenje; nihče ni plačal Bogu za to, da je med nas poslal Odrešenika. Ko se zaveste tega, kar imate, tega, kar ste dobili, in vas to napolni s hvaležnostjo, to postavi jezo, zagrenjenost, zamero na stran. Ko se zaveste, kaj vam je bilo podarjeno, laže odpustite.
Vera je hvaležnost do Boga, ker nam je poslal Jezusa zato, da je odkupil naše grehe. Je hvaležnost za vse darove, ki nam jih je Bog dal, za ljudi, ki jih poznamo, za lepoto sveta okoli nas.

Hvaležnost in ljubezen sta si zelo blizu, sta tesno povezani. Tako smo na najgloblji način poklicani ljubiti Boga in ljubiti druge. Hvaležnost to omogoča. Hvaležnost vodi k ljubezni in ker je Bog ljubezen, nas hvaležnost na najgloblji ravni vodi k Bogu.
V vsem, kar delamo, nas morata voditi dve načeli: delati »v imenu Gospoda Jezusa« in »zahvaljevati se Bogu Očetu po njem«. To postavi čudovito ločnico!
Zahvaljevanje ni izbira, temveč zapoved.

Ko si poln Svetega Duha, se boš Bogu neprenehoma zahvaljeval. Pravzaprav lahko delno merite, koliko Duha je v vas, prav s časom, ki ga preživite v zahvaljevanju Bogu. Zmanjševanje zahvaljevanja je zanesljiv kazalnik, da nekje »puščamo«.
Kaj je Božja volja v Jezusu Kristusu? Da se zahvaljujemo v vsem. Če se torej ne zahvaljuješ, si zunaj Božje volje.
Zapomnimo si torej; takoj ko nehaš biti hvaležen, si zunaj Božje volje. Ne zaradi tega, kar delaš, ampak ker se ne odzivaš primerno na Božjo dobroto.
Nikoli ne prinašajte prošnje k Bogu brez zahvaljevanja.
Prvič, zahvaljevanje omogoča pristop k Bogu. Prepričan sem, da nihče ne more priti blizu Boga, če ne upošteva predpisanega načina: z zahvaljevanjem in slavljenjem.
Morda imate včasih občutek, da ste kljub molitvam daleč od Boga. Če je tako, je zelo verjetno, da se mu ne približujete prav. Lahko stojite pred njegovimi dvori in vpijete k Bogu. Slišal vas bo in vam naklonil milost, vendar ne boste uživali Očetove bližine, če ne pridete k njemu z zahvaljevanjem in slavljenjem.
Nekateri ljudje bodo morda nezadovoljno rekli: »Nimam se za kaj zahvaljevati Bogu. Vse gre narobe. Moje življenje je polno težav. Le za kaj bi se mu zahvaljeval?«

Ne glede na to, kako se počutimo in kakšne so naše okoliščine, sey tri dejstva nikoli ne spremenijo: Gospod je vedno dober; njegovo usmiljenje je večno; njegova zvestoba ostane za vse rodove. Imamo torej tri trajne, nespremenljive vzroke za zahvaljevanje Bogu.
Ne osredotočite se na svoje občutke in na to, kar se dogaja okoli vas, temveč usmerite svoje misli na te večne, nespremenljive lastnosti narave Boga in njegovega ravnanja z nami. Potem se mu boste neprenehoma zahvaljevali.

Velikokrat ne doživimo Božje moči samo zato, ker se ne zahvaljujemo.

Rad bi ponovil, da bomo, če se ne bomo zahvaljevali Bogu, zamudili veliko njegove nadnaravne sile. Ni treba, da so naše molitve dolge, da sproščajo Božjo moč. Večina res močnih molitev, zapisanih v Svetem pismu, je zelo kratkih.
Preden končamo razmišljati o zahvaljevanju, moramo pogledati še temno stran te resnice, nasprotje hvaležnosti. Sveto pismo veliko govori o nehvaležnosti.
Vsakokrat ko nekdo preneha biti hvaležen, se začne njegova pot navzdol. Opozarjam vas, da niti ne poskušajte iti po tej poti, kajti težko se je obrniti in se vrniti nazaj!
Biti nehvaležen pomeni biti nesvet. Ne moreš biti svet in nehvaležen. Zahvaljevanje je pomemben korak k svetosti.
Kaj je nasprotje od biti hvaležen? Mislim, da je najboljši svetopisemski izraz za to »godrnjanje«, v bolj sodobnem jeziku pa »pritoževanje«. Če ne bomo izražali hvaležnosti, bomo skoraj zagotovo godrnjali in se pritoževali. Ne bodite človek, ki bi godrnjal in se pritoževal!
Godrnjanje je lahko zelo nevarno. Zaradi raznovrstnih duhovnih strupov, ki jih prinese v vašega duha.
Imamo torej dve možnosti: ali smo hvaležni, kar nam odpira pot v Božjo navzočnost in njegove čudeže, ali pa godrnjači. Premislite in se trdno odločite:

»Hvaležen bom! Še naprej bom v Svetem pismu iskal vzroke za zahvaljevanje in jih premišljeval. Vedno se bom zahvaljeval Bogu.«

Ervin Mozetič

Verne duše, 2013

Včeraj smo slavili vse Svete, danes pa molimo za duše naših dragih, ki so v kraju očiščevanja v vicah. Zdi se, da je med tema praznikoma neko nasprotje, saj nas oba praznika vodita v bistvo človeškega življenja, v središče napetosti med življenjem in smrtjo. Oba praznika se v svojem bistvu dotikata istih danosti: življenja in smrti. Že samo današnje praznovanje neverjetno jasno kaže na to dvojno napetost in hkrati povezanost med življenjem in smrtjo, med lučjo in temo. Včeraj smo praznovali poživljajočo moč življenja, danes je v ospredju usodno dejstvo smrti. Včeraj smo govorili o vstajenju od mrtvih in življenju poveličanih pri Bogu, danes o očiščevanju duš v vicah.
Najbolj pomagamo našim dragim z daritvijo svete maše. Zakaj? Zato, ker se na našo prošnjo daruje Kristus. Bogu se daruje samo Kristus kot najljubša žrtev. Duhovnik je samo božji predstavnik, tisti ki se žrtvuje za nas, pa je Bog.
Dobro pa je vedeti tole. Maša "pomaga" veliko bolj tistim rajnim, kateri so jo cenili v svojem življenju! Če so se maše udeležili kdaj tudi med tednom in če so molili s srcem, jim maše, darovane za njihov pokoj, veliko koristijo. Še vedno drži isto: vsak žanje, kar je sejal.
Duša pokojnika, ki je prišla v vice, na dan pokopa jasno vidi, če resnično molimo zanjo ali pa smo na pogrebu samo kot gledalci. Duše umrlih opozarjajo, da jim naše solze nič ne koristijo, pomaga jim samo molitev. Pogosto obžalujejo, da se ljudje udeležujejo pogrebov, ne da bi se obrnili na Boga z eno samo prošnjo!
V zvezi z mašo naj navedem lep primer, ki ga je povedal arški župnik svojim faranom: "Dragi moji, neki dober duhovnik je imel nesrečo, da je zgubil svojega dragega prijatelja in je veliko molil za pokoj njegove duše.
Nekega dne mu je Bog dal spoznati, da je prijatelj v vicah in da strašno trpi. Sveti duhovnik je bil prepričan, da za pokojnega prijatelja ne more nič boljšega storiti, kot da daruje zanj sveto mašo.
V trenutku posvetitve je vzel v roke hostijo in rekel: »Sveti in večni Oče, narediva pogodbo. Ti imaš v svojih rokah dušo mojega prijatelja, ki je v vicah, jaz pa imam v mojih telo tvojega Sina. Zato, dobri in usmiljeni Oče, osvobodi mojega prijatelja, jaz pa ti podarjam tvojega Sina z vsemi zasluženji njegovega trpljenja in smrti.«
Prošnja je bila uslišana. Prav v trenutku povzdigovanja je videl kako duša njegovega prijatelja, žareča od sreče, gre v nebesa. Bog je sprejel pogodbo."
Zato, kadar hočemo rešiti dušo dragega bitja iz vic, naredimo isto: darujmo Bogu s pomočjo svete daritve njegovega ljubljenega Sina z vsemi zaslugami njegovega trpljenja in smrti. Oče nam ne bo mogel odreči te milosti."
Verni ljudje molimo za svoje drage, ki so že umrli pa so morda še v kraju očiščevanja in zorenja za nebesa.
Kako dolgo traja boleče očiščevanje v vicah pri posameznih dušah, tega ne moremo vedeti. Vemo pa, da si te duše same ne morejo nič pomagati.
Čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pomagati jim moremo mi, dokler živimo, pa tudi zveličani v nebesih.
Že od nekdaj je Cerkev na današnji dan darovala priprošnje za rajne, zlasti še sveto mašo. Svojim vernikom je tudi priporočala, naj pomagajo tem dušam, da pridejo čimprej do nebeške sreče, še drugače: z dajanjem miloščine ter z darovanjem odpustkov in spokornih del.
Sveto pismo nas opozarja, naj drug za drugega molimo ne le na tem svetu ter se priporočamo svetnikom in angelom, temveč naj molimo za duše naših rajnih bratov
Cerkev svojim otrokom te duhovne vaje prikazuje tako, da je 2. november določila kot spomin vseh vernih rajnih in dovolila duhovnikom, da na ta dan opravijo tri svete maše za duše rajnih. Poleg tega je mesec november v celoti določila kot mesec posebnih molitev za duše v vicah.
Duša vam bo neskončno hvaležna, če boste: Na dan Vernih duš v vicah, 2. novembra, šli k maši, katere se trikrat darujejo Gospodu!
Obvezno sprejeli Sveto obhajilo! In šli na grob duše za katero prosite.
Zmoliti rožni venec. In biti tisti dan brez greha! Zelo težko je biti brez greha.
Ko se boste trudili biti brez greha v mislih, besedah in dejanjih, boste spoznali, kako duša trpi v vicah. Saj mora v Nebesa priti popolnoma čista.

Ervin Mozetič

Vsi sveti popoldne, 2013

Smrt je proces, ki se praviloma odvija v skladu s tem, kako smo živeli. In predvsem – za kaj, oziroma za koga smo živeli. Zavedanje smrti osmišlja naše življenje. Morda se čudno sliši, toda smrt daje smisel življenju na tem svetu. Zato modri pravijo: »Kakor živite, tako boste umrli«. In če je skrivnost življenja odgovor na vprašanje, KDO SI?, pred obličjem smrti zagotovo slišimo prav to vprašanje. Ne vem pa, koliko ljudi zna odgovoriti nanj … Sam si prizadevam, da bi živel v skladu s tem odgovorom že zdaj in tukaj. Koliko mi uspeva, to bo pa pokazala prav moja smrt!
Mladi (po letih) si ne morejo predstavljati, da tudi njih čaka smrt. Čisto naravno je, da nas smrt vse bolj intenzivno ogovarja, čim starejši smo. Že zato, ker umirajo ljudje, ki prej niso. Naši ljudje! Smrt je naša vsakdanja sopotnica. Se mi zdi, da se danes mnogi bojijo smrti, da je smrt tabu in to ne le za mlade. Odkar se dogaja v »dislociranih enotah« to, kar se je tisočletja naravno godilo doma, med bližnjimi in z bližnjimi, postaja smrt strah in trepet za mnoge, ki se nikakor ne morejo sprijazniti z dejstvom, da na tem božjem svetu vse mine, prav vse, celo jaz in ti!
Kot živimo življenje vsak na svojstven, enkraten način, tako je vsaka smrt enkratna za tistega, ki odhaja in za vse, ki ga spremljajo. Zame spremljanje umirajočega ni travmatično. Travmatična bi bila zame hitra smrt. Zato pa delajmo na tem, da ne bi ostalo nič pomembnega med nami in našimi bližnjimi. Zato izrecimo, objamimo, poljubimo dokler še lahko.
Zdi se mi, da se s tesnobo ob odhodu dragega človeka srečujejo tisti, ki niso mogli ali hoteli izreči besed ljubezni, odpuščanja, sprejemanja. Neizgovorjene besede jih potem žrejo. Zato izrecimo besede ljubezni, odpuščanja in sprejemanja danes, na tej božji njivi, ob grobovih naših bližnjih. Tesnoba se naseli tudi v tiste ljudi, ki se smrti bojijo, pa si tega strahu nočejo ali ne zmorejo priznati, še manj, da bi se začeli ukvarjati z njim. Pa bi bilo dobro, zelo dobro, da bi se! Kajti še za časa življenja si je treba odgovoriti na temeljna vprašanja in med najbolj bistvena za tiste, ki se smrti bojijo, zagotovo sodi vprašanje, čemu jih je strah.

Velikokrat slišim, ob smrti: Čas celi rane. Čas res celi rane, jih pa nikoli ne zaceli dokončno. In dobro je to! Kajti biti odprt za življenje in ljudi, biti sočuten, pomeni imeti svoje rane, se jih zavedati, trpeti zaradi njih, a biti pogumno soočen s svojo bolečino. Kogar ne boli, kdor ni ranjen, ta ni sposoben sodoživljanja tako umirajočih kot tistih, ki žalujejo zaradi njih. Kajti vrata v naše srce so ena sama: skozi ista vrata vstopata bolečina in trpljenje ter ljubezen in radost bivanja. Skozi ista vrata! Če ta vrata zaradi strahu pred tem, da bi nas bolelo, da bi rane ponovno zakrvavele, zapremo, smo hkrati zaprli vrata za bližino in ljubezen. Največja tolažba je namreč predana tiha in mirna prisotnost. In danes smo prisotni na tej božji njivi smrti. Pomembno pa je, kako smo prisotni. Kar vprašajmo se, smo prisotni iz ljubezni?
Za kakovost našega življenja so bistvene tri stvari, povezane s smrtjo: kako jo sprejemamo, kako spremljamo umirajoče in kako se od pokojnih poslavljamo. Če sprejemamo smrt kot del življenja, vemo, da je vsak dan lahko zadnji, in bomo vsakemu trenutku, ki ga živimo, dali vsebino. Ne bomo se slepili, da je še čas. Morda ga ni. Hudo je, ker toliko ljudi trepeta pred smrtjo, hkrati pa se ne zna veseliti življenja. Spremljanje umirajočih ni pomembno samo zanje, ampak tudi za njihove spremljevalce. Ob spremljanju zasijejo nove vrednote, bolj se izkristalizira, kaj je bistveno v življenju.
Tudi poslavljanje od pokojnih je verjetno pomembnejše za žive, ki se ob slovesu dotikajo velike skrivnosti življenja in smrti.
Praznik vseh svetih je praznik nas vseh. Nas, ki smo še na poti, ujeti v to zemeljsko življenje, in praznik neskončnega števila ljudi, ki so cilj dosegli in tistih, ki so še na poti. Današnji dan nas povezuje z njimi, predvsem pa z neskončno skrivnostnim Bogom. Današnji dan je praznik naše vere, upanja in ljubezni.
Sv. Pavel nas želi opogumiti, da se še bolj oklenemo Kristusa, ki vsakemu od nas kliče, da volja Boga Očeta ni, da bi se udinjali žalosti in obupu, saj smo ustvarjeni za življenje. Vsak kdor gre po poti Božjega Sina in vanj veruje ima večno življenje. Jezus pravi, »da ga bo obudil poslednji dan!«
Zato, spomnimo se naših pokojnih z molitvijo in dobrimi deli, ne samo z lepo urejenim grobom!

Ervin Mozetič

Vsi sveti 2013

»Vsi se nekoč snidemo tam gori. Da, to verujem« tako je napisal Feuerbach svoji materi.
Najlepše v »Filozofski oporoki«, ki jo je izpisal znameniti apologet krščanstva, profesor na različnih univerzah v Franciji, nazadnje na državni univerzi Sorboni v Parizu Jean Guitton(1901-1999), so besede, ki jih polaga na usta sv. Terezije iz Lisieuxa, Terezije Deteta Jezusa:
»Božjemu Srcu sem vse podarila … Umreti iz Ljubezni, to je moje upanje. Ko bom videla, kako pokajo moje vezi, Moj Bog bo moje véliko Plačilo, imeti ničesar drugega nočem. Hočem, da me vžge ogenj Njegove Ljubezni, hočem Ga videti in se za vekomaj združiti z Njim; to je moje nebo, to je moja usoda: Živeti iz Ljubezni.«
Ko je vse kazalo, da bo poslednji sodni zbor neusmiljeno zavrgel zdaj tega, zdaj onega, je sv. Terezija Deteta Jezusa padla na kolena in iztegnila roke k Božji Materi.
Svetniki so naši zavetniki, so naši odrešeniki, naši zagovorniki za nebesa. Koliko krat molimo za svojce, prijatelje, znance, starše, otroke, pa nam oni vračajo s trojno mero.
Spodbudna in poučna je zgodba mlade mamice iz Nikaragve. Ko je bila stara devetnajst let, ji je umrl oče. Zanjo neskončna bolečina, ki ji je zamajala njeno vero, vedno bolj se je oddaljevala od Cerkve. Imela je sina, njegov oče pa je odšel v neznano kam. Nič manjša bolečina. Ostala je sama s sinom. Težko je prenašala bremena življenja, zato se je oddaljevala tudi ljudem. Edino njeno okno v svet je bila televizija. Pretresla jo je neka oddaja. Pogovor z redovnico: o spovedi. Mlado mater je presunilo, to pa tako močno, da je še sama šla k spovedi, v očeh spovednika je začutila božji pogled in božjo ljubezen. V hipu je začutila potrebo, da bi pomagala osamljenim, starim in bolnim ljudem, prinašala jim je pakete hrane, postala je katehetinja, zanjo so bili najlepši trenutki, ko je lahko ljudem prinašala sveto obhajilo – in njena osamljenost je vedno bolj plahnela. Dotaknila se jo je Božja ljubezen, ta pa jo je usmerila k ljubezni do bližnjega. Neločljivo sta povezani ljubezen do Boga in bližnjega. Mlada mamica iz Nikaragve ni z besedami oznanjala Božje ljubezni, temveč jo je v resnici živela. Kdor pa jo v resnici živi – takih ne podé od nebeškega praga.
Nimamo pravih besed, s katerimi bi opredelili kraljestvo svetih – in popotovanje k temu cilju. Vemo, kar vemo – in vemo po tem, kar smo v cerkvi slišali, ali brali pri imenitnih mislecih.
»Ob misli na odhod s tega sveta, sem popolnoma miren,« je zapisal Goethe, »zakaj neomajno je moje prepričanje, da je naš duh neuničljiv. Podoben je soncu, ki zatone samo za naš človeški pogled, v resnici pa ne zaide, temveč sveti naprej.« Vendar je tudi vse, kar vemo o občestvu svetih zgolj jecljanje.
Neki stari oče je pripovedoval zgodbico o svojem vnuku. Ta je v pogovoru večkrat obstal in namesto kake razločne besede le zamomljal »e-e-e …« Ded ga je vprašal, zakaj to dela. Vnuk mu je odgovoril, da med »e-e-e …« premišlja, kaj bi še povedal, ker ne ve, kaj naj reče. Ded je vnuku svetoval, naj bo rajši tiho in z zaprtimi usti premisli, kaj bo povedal. In stari oče dodaja, da je vnuk upošteval njegov nasvet – in danes lepo tekoče govori.
Mi lahko samo še momljamo o nebesih, blaženih, srečnih – kaj drugega ne zmoremo. Naše védenje o svetih, onstranstvu, je podobno tistim besedam, ki jim pravimo mašilo, ne zmoremo pravih besed, zato v nedogled uporabljamo izraze: dejansko, v bistvu, dejstvo, pravzaprav, definitivno in podobno. To radi ponavljajo kakšni politiki, ko ne vedo, kaj bi radi povedali, ali pa sploh nimajo kaj reči, pa si želijo, da se sliši njihov glas.
Sveti Efrem Sirski (303-338), cerkveni učitelj, po svoji poeziji (20 himen) znan tudi kot »harfa Svetega Duha« in »Marijin pevec« nam pomaga najti prave besede. Takole je zapisal: »To življenje je podoba prenočišča. Zapuščamo ga, se razidemo, vsak potuje v svoj kraj, vsak dobro ve, kam vodi njegova pot. Slehernemu je tudi znano, kaj je poslal naprej: molitev s solzami ali prečute noči ali petje psalmov s skesanostjo, ali odpoved pozemeljskim rečem, ali nehlinjeno ljubezen in hrepenenje po Kristusu. Če je vse to poslal pred seboj, potem je lahko dobre volje, zakaj domov odhaja v miru.«
Prepričljivo nas poučuje tudi največji med pisatelji Fjodor Mihajlovič Dostojevski. Na usta Trofimoviča v romanu Besi je položil naslednje besede: »Moja nesmrtnost je že zato potrebna, ker Bog ne bo hotel narediti krivice, da bi ogenj ljubezni do njega, ki je zagorel v mojem srcu, do kraja pogasil. Ljubezen je več kot življenje, ljubezen je krona življenja, kako naj ne bi bilo življenje podložno ljubezni.«
Iz krika po večnosti, po Božji ljubezni, se je na smrtni postelji Tonetu Pavčku porodila še zadnja pesem, ki ji je dal naslov »Angel za srce«. Tako razumem prvo kitico te pesmi: »Povsod, tu in zdaj in vekomaj ljudje / govore – srce, srce me boli, ah to srce! / Nihče ga ne vidi, nihče ga ne otipa, pa vsi / v en glas govore: srce me je izdalo. / Samo še malo pa bo opešalo, samo še malo / in bo obstalo. To srce in v njem tisoče zgodb / in tisoč prigod, to srce tisočkrat / prebodeno s strelico božjo, / a božje je obstalo in spet nadaljevalo svoj križev pot.«
Motiv za svetnika je jasen: želja po Bogu, želja po smislu, želja po polnosti življenja, želja po miru in veselju, želja po večnem življenju v nebeškem kraljestvu, kjer ni vojne, nasilja, lakote, žeje, revščine ali bogastva. Svetnik postane svetnik zaradi »ljubezni, ki nam jo je izkazal Oče, da se imenujemo in smo božji otroci«. Zaradi te ljubezni se niso ustrašili preganjanj, ustrahovanj, smrti. V nobenem obdobju svetovne zgodovine, kristjanom ni bilo lepo, kakor je drugim navidezno lepo. Še danes je krščanstvo eno najbolj preganjanih verstev na celem svetu. Zaradi tega nas svet ne pozna, nas ne razume, kako si lahko to dopustimo, ker svet ni spoznal Jezusa Kristusa, v celoti in polnosti. Ni spoznal ljubezni, ki nas žene naprej, ki nas spodbuja, ki nas izpopolnjuje.
Sedaj pa glavno, tisto, kar svetnika naredi svetnika, temu lahko rečemo sredstva za svetništvo: Jezusovi blagri, ki so sreča, Jezusovo veselje, nad našo zadovoljnostjo, nad našo duhovno in materialno koristjo. Svetniki so ubogi v duhu, kajti le če si dovolj preprost lahko razumeš skrivnost božjega kraljestva. Svetniki so krotki, pustijo se odpeljati v klavnico, pustijo se voditi, kajti vedo, da jih nič ne more ločiti od Kristusa. Svetnik je žalosten, ker ve, da če bo žalosten, ga bo Jezus potolažil. Svetnik je lačen in žejen pravice, vsi ga preganjajo, kajti s tem ko ga preganjajo s tega sveta, ga preganjajo v nebesa. Svetnik je usmiljen, ker ve, kako neizmerno je Bog usmiljen z njim. Svetnik je čist v srcu, in mu misli ne spreletavajo nepomembne in puhle misli in lahko tako v vsakem vidi Božjo podobo. Svetnik je miroljuben, se ne jezi, ne godrnja, ker noče, da bi mu jeza zatemnila svetlobo resnice. Predvsem pa se svetnik veseli in raduje, če ga zaradi Jezusa preganjajo, zasmehujejo, in vse hudo lažnivo govorijo – mar niso z Jezusom počeli prav tako? Mar ni On naš vzornik, ideal, da mu želimo biti podobni ne samo v lepem, temveč tudi v hudem? Če je Jezus naš vzornik, naš ideal, potem si želimo biti mu podobni, kajti tam kjer je On, bomo nekoč tudi mi, z vsemi svetimi, z večnim življenjem v nebeškem kraljestvu.
Naj Božja sled v nas nikoli ne zamre!

Ervin Mozetič

30. navadna nedelja, leto 2013

Nihče si ne more ustvariti podobe o sebi, če se ne primerja z drugimi.
Danes radi govorimo o pomenu pozitivnega vrednotenja sebe, češ: ni
mogoče ljubiti bližnjega, če ne ljubiš sebe. Nihče ne more prav ljubiti sebe,
če v sebi ne prepozna vrednot. Povsem drugače pa je, ko skušajo ljudje zgraditi visoko pojmovanje samega sebe tako, da ponižujejo bližnjega. S podcenjevanjem drugega nastaja negativno ozračje, ki poraja greh. O tem govori evangelij: o človeku, ki samovšečno hvali sebe s preziranjem
bližnjih. »Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje ...«
Danes bi komaj našli koga, ki bi se pred Bogom hvalil s svojimi
pobožnimi vajami, z verskim postom ali podobno. Cena človekove vrednosti
je danes povezana s pripadnostjo skupini: sloju, življenjskemu slogu, družbenemu okolju, poklicu ali podobno.
Evangeljska pripoved nas skuša nagovoriti tudi s pomočjo telesne
govorice cestninarja in farizeja. Farizej se izprsi - verjetno čisto v ospredju
templja - in začne glasno zahvalno molitev. Cestninar ostane čisto v
ozadju. Še oči ne more dvigniti k nebu. Trka se po prsih in prosi za
sprejetje. Molitev obeh je bila resnična, toda farizejevo je pokvarilo
dejstvo, da se je želel postaviti visoko s tem, da je poniževal drugega. Ni
se hvalil le s svojim dobrim življenjem, marveč tudi s tem, da ni tako
ničvreden kot bližnji cestninar. Prav to vedenje je pokvarilo njegovo pobožnost. Evangeljska pripoved nas svari, da se izognemo sodbam o tem, koliko so drugi vredni pred Bogom. Le Bog vidi v srce.
Evangelist Luka nam želi spregovoriti, da smo velikokrat v nevarnosti, da bi se s svojo molitvijo postavljali nad druge, se imeli za boljše od drugih. Molitev farizeja je pobožni narcizem (narcizem: občudovanje samega sebe, zlasti svoje lepote). Vrti se samo okrog sebe. V tej priliki pa sta predstavljena dva načina molitve: molitev samoopravičnega farizeja in molitev ponižnega cestninarja. Že samo navzven sta njuni molitvi različni. Medtem ko je molitev farizeja dolga, je cestninarjeva kratka. Temu nasproti je priprava na molitev pri farizeju kratka. Preprosto se postavi tja in začne moliti. Cestninar pa ostane zadaj, se boji pogledati proti nebu in se udarja na prsi. Svojo molitev izrazi predvsem »v telesu«, s kretnjami. Farizej pa se v molitvi vrti le okrog sebe. Boga uporablja za to, da postavi samega sebe v pravo luč. Ne gre mu za Boga, ampak za lastno samoopravičenost. V grščini beremo dobesedno takole: »Molil je k samemu sebi.« Sicer uporablja besedo »Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje«, toda v molitvi ostaja pravzaprav pri sebi. Ne zre v Boga, temveč le na samega sebe. Ne le on, temveč mnogi pobožni ljudje mislijo, da molijo k Bogu. Toda ostajajo pri sebi. Molijo k sebi samemu. Molijo samega sebe. Zlorabljajo molitev, da bi predstavili svojo veličino, da bi pred Bogom in pred ljudmi postavili sebe v lepo luč. Cestninar pa nasproti temu čuti svojo oddaljenost od Boga. Pred Bogom spoznava, kdo v resnici je. Tako se tolče po prsih in moli: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku« (Lk 18,13)! Jezus sam poda sedaj komentar k tema načinoma molitve. Cestninar gre po svoji molitvi opravičen domov. Pred Bogom je spoznal resnico o samem sebi in mu jo poln kesanja predložil. Samo molitev, v kateri stopimo pred Boga brez prizanašanja samemu sebi, nas bo naravnala na Boga in opravičila.
V molitvi pride na dan vsa resnica srca: vzvišenost ali ponižnost, domišljavost pravičnih ali priznanje krivde. Jezus nas želi uvesti v duhovno razlikovanje, kateri duh vodi našo molitev in nato ravnanje. Farizej uporabi Božje darove svojega življenja, da se hvali. Če res ni bil grabežljiv, krivičen, če res ni prešuštvoval; če se je res postil in dajal miloščino; je bilo to Božje delo v njem. In pošteno bi bilo, da bi za to hvalil Boga. Ker ni, ga je molitev odtujevala od Boga in od ljudi, to pa je diabolično početje. Cestninar pa je »stal od daleč«, torej v vidnem polju Boga, kot ga poznamo iz zgodbe o izgubljenem sinu in iz dogajanja pod križem, kjer so žene stale od daleč, in zato je Bog mogel »slišati« njegovo, najglobljo, resnico o človeku pred Bogom: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku« (Lk 18,13).
Prosim vas, zavzemimo ta hip to držo in Bog bo v nas uresničil odrešenje in po nas v svetu.
Ob evangeliju smo spoznali, da je molitev živo komuniciranje z Bogom, ne preko interneta. Poznamo stisko našega časa glede usihanja molitve in prave pohabljenosti tolikih src, tudi otroških, ki niso sposobna več molitve. Zato je potrebno klicati: »Moli in delaj! Imej pri Bogu svoje srce, imej pri delu svoje roke. Bolj kot kdaj je danes potreben pereč klic, ki pravi »Učite moliti, vi očetje in matere, svoje otroke in iz mladih dni vadite jih. Kdor prav moli, tudi prav živi. Tako je naročal že blaženi škof Slomšek. Malo pa ga moram dopolniti, saj je naše stanje glede molitve verjetno še krutejše: mnogi starši današnjih otrok sami ne znajo več moliti, zato tudi otrok ne morejo naučiti; nekateri otroci se pri verouku še uspejo naučiti molitvene obrazce za »oceno« ... Zato smo vsi, ki še molimo, dolžni vse, ki si to želijo, in vedno več jih je, uvajati v molitev. Po župnijah naj bo obilo možnosti za molitev in za uvajanje v molitev, otrok in še bolj odraslih. Naj se množijo med nami molitvene in biblične skupine in pogosto postane češčenje Svetega Rešnjega telesa, širijo naj se delavnice molitve in življenja, takšno in drugačno uvajanje v premišljevalno molitev ali meditacijo, da bo Bog lahko podeljeval tudi milosti poglobljene molitve v zrenju ali kontemplaciji, katerim bo želel.
Ker je Jezus sam resnična Božja ponudba odrešenja, potem res ni nobene potrebe več, da bi se pred Bogom s čimerkoli hvalili in napihovali. Ni se nam treba pred njim ločevati in delati pomembnejšega. V molitvi se učimo zaupati v njegovo ponudbo odrešenja. To je pravi in edini smisel in cilj molitve.
Kolikor bolj se nekdo hvali, toliko šibkejšo podobo o Bogu pusti rasti v sebi; čim bolj se hoče delati pomembnejšega od drugih in sebe izpostavljati, tem manj po¬zna Božje odrešenje, tem bolj je sam in brez resnične notranje moči. Naj nas Jezus nauči molitve iz resnice, da smo vsi njegovi ljubljeni sinovi in hčere, On pa je naš ljubljeni Oče, ki nas podarja drug drugemu.

Ervin Mozetič

Misijonska nedelja, 2013

Današnja nedelja je misijonska nedelja, ko so pred našimi očmi vsi tisti, ki se trudijo za oznanjevanje evangelija. Ni to oznanjevanje samo v daljnih deželah. Oznanjevanje je danes potrebno in nujno med nami. Božja beseda današnje nedelje pa izraža mnenje o molitvi in ravno molitev je za oznanjevanje še kako potrebna.
Molitev je tista, ki lahko vdihne dušo naši tehnološki civilizaciji in prepreči, da bi se naša mesta spremenila v človeške puščave. Molitev je dejansko to: vstopiti v stik z drugim svetom, ki je nad nami. Ne preprosto »z drugimi razumnimi bitji«, ampak s Stvarnikom vsega, z Očetom, ki nas pozna, ki nas ljubi in nam želi pomagati.
Molitev ima dokaz sama v sebi, ne izven sebe. »Tek se nam povrne s tem, da jemo«, pravi pregovor; Veselje do molitve se povrne, ko molimo. Samo tisti, ki moli, razume, da molitev ni pretvarjanje ali utvara. Zave se, da resnično vzpostavlja odnos z Bogom, ki pa je skrivnosten in ga ni mogoče izraziti s človeško govorico.
Eden od najbolj pogostih ugovorov proti molitvi je naslednji: Bog pozna in je od vekomaj določil tek dogodkov: kako si torej more ustvarjeno bitje misliti, da bo s svojo molitvijo spremenilo večno Božjo odločitev? Sv. Tomaž Akvinski nam odgovarja: »Mi ne molimo, da bi spremenili Božjo odločitev, ampak da bi dosegli tisto, kar nam je Bog od vekomaj odločil dati kot odgovor na našo molitev.
Molitev je danes za mnoge zelo sporna zadeva. Mnogi ne vedo, zakaj naj bi bila ta verska praksa koristna. Otrok sicer v svojih najnežnejših letih verjame v angela varuha in z veseljem zmoli to molitev redno zvečer in morda še včasih zjutraj. Kmalu pa mu molitev nič več ne pomeni, ker ne odkriva sadov svoje molitev. Podobno se dogaja z odraslimi: od časa do časa kaj zmolijo in čakajo na uresničitev molitev, a brezuspešno. »Saj sem molila, da bi naredila izpit, pa sem kljub temu padla!« se izgovarja kakšna študentka, študent pa morda niti ne pomisli na Boga in zato sploh ne moli. Molitev od časa do časa je kot tabletka proti glavobolu: naj bi pomagala odpraviti trenutno težavo. Če bi redno molili, bi nam molitev postala kot vsakdanji kruh, ki se ga ne naveličaš, ker ga potrebuješ vsak dan. Molitev namreč ni le za čas stiske, ampak je potrebna kot zrak za dihanje. Bog tudi ni prvenstveno zato, da bo zapolnil naše neznanje in lenobo. Kar lahko sami naredimo, ne pričakujmo, da bo naredil Bog!
Da bi razumeli pomen molitve, njeno potrebnost in nujnost, moramo najprej dobiti odgovor na bolj osnovno vprašanje: Kaj je zate Bog? Če je Bog oddaljeno bitje, ki nima nobenega vpliva na tvoje življenje, ti tudi molitev ne bo nič pomenila! Zakaj bi molil in se zatekal k nekomu, za katerega sploh ne veš, če obstaja!
Kako smo se naučili molitev Sveti angel? Stara mama, mama ali kdo drug od odraslih nam je gotovo pripovedoval zgodbico, kako nas angel varuje in rešuje. Na podlagi zgodbice smo si kot otroci živo predstavljali kako nas angel zares varuje. Zato je bila naša molitev goreča in zaupna. Verjeli smo v moč angela varuha.
Kdaj se ta živi odnos do nebeških bitij pretrga? Ko malo odrastemo, ko začnemo uporabljati svoj razum, ko se nam zdi, da smo postali pametni in je treba vse, kar je bilo v otroštvu bistveno, zavreči. Navadno je to čas, ko spustimo vajeti tudi na moralnem področju in si domišljamo, da je vse dovoljeno. Danes mnogi trdijo, da greha ni več. Sodeč po obnašanju večine, je trditev resnična. Toda, če smo prejeli vsaj malo vzgoje, dobro vemo, kaj se sme in kaj ne, kaj je krepost in kaj greh. Če to ne bi bilo res, bi bili še vedno podobni iskrenim nedolžnim otrokom, ki zaupajo in se ne bojijo.
Kaj je treba narediti, da bo naša molitev spet živa in resničen pogovor z Bogom? Najprej je treba urediti svoj odnos do Boga. Treba je hrepeneti po njem in ga iskati. Treba ga je sprejeti za sopotnika in vodnika, kajti kdor moli, ta išče in trka na nebeška vrata. Kdor moli vzpostavlja pretrgano povezavo in se trudi, da bi se vrnili časi spontanosti in otroškega zaupanja.
Pred kratkim me je ena skupina otrok vprašala, koliko časa jaz dnevno molim. Ko sem jim razložil, kaj vse obsega moja redna molitev, premišljevanje in osebna molitev in da vse to zaobseže približno dve uri na dan, so se mnogi prijeli za glavo in niso mogli razumeti. Jaz tudi ne bi mogel razumeti, če bi na dan posvetil molitvi dve minuti. Zadevo lažje razumejo, ko se pogovarjamo o prijateljih, za katere moraš imeti vedno čas. Ko jim rečem, da je Jezus moj najboljši prijatelj, ki me vedno razume in zato mi ni škoda z njim zapraviti čim več časa, začnejo prikimavati in pripovedovati koliko časa sami preživijo s prijatelji.
Molitev je res kot pogovor s prijateljem: čim boljši so odnosi z njim, toliko raje moliš, razmišljaš, premišljuješ in poslušaš. S tistim, ki ga imaš rad, hočeš biti čim dlje časa skupaj, ker veš, da si zaradi tega bogatejši in boljši. Ko bo Jezus naš vsakodnevni sopotnik in prijatelj, se ne bomo več spraševali, zakaj je molitev potrebna.
On je pred nami kot kruh, ki se ga nikoli ne naveličaš. On je dobrota, ki jo potrebujemo na vsakem koraku, sicer bi že zblazneli zaradi številnih krivic, ki smo jim priča. On je ljubezen, ki ne išče nobene koristi, ampak je zastonj, vedno na razpolago, brez naših zaslug. Zares, koliko je vedno priložnosti, da rečemo Bogu hvala za življenje, za ljubezen, za odpuščanje, za notranji mir, za medsebojno razumevanje. In najlepša hvaležnost je takrat, ko smo na kolenih, ko mu priznavamo, da smo krhki in negotovi: takrat mu dajemo priložnost, da nas dvigne in okrepi za prihodnost, ki je še pred nami.
Sebi in vam želim, da bi nam molitev in češčenje Boga postala vsakodnevna potreba, kot je dihanje: nekaj, kar nujno rabimo, če hočemo živeti kot ljudje.

Bolj kot obveznost je torej molitev nezaslišan privilegij, dar. Potrebno bi se bilo znajti v določenih skrajnih položajih, da bi odkrili, kaj za človeka pomeni preprosto dejstvo, da mu je »dovoljeno« moliti.
V današnji priliki Jezus pravi, da Bog ne bo odlašal, ampak bo »hitro« odgovoril tistim, ki ga prosijo. Takoj se bomo vprašali, zakaj so torej tolike naše molitve neuslišane? To je za vernika resna in boleča težava, zato se je treba izogibati lahkim in preprostim odgovorom.
Če ne moremo razumeti, zakaj Bog nekaterih naših molitev ne usliši, pa lahko razumemo, kakšna katastrofa bi bila … če bi vedno uslišal vse molitve. Koliko ljudi je kasneje slavilo Boga, da jih ni uslišal, ko so ga prosili neko določeno stvar, ko so kasneje videli, za kaj vse bi jih tisto prikrajšalo.

Ker smo govorili o molitvi, bi vas rad spodbudil : ob nedeljah naj bi pred kosilom v vsaki krščanski družini zmolili Oče naš!

Ervin Mozetič

28. navadna nedelja, leto 2013

Komu verjamejo ljudje 21. stoletja? Na podlagi obnašanja lahko trdimo, da so danes ljudje zelo nezaupljivi in zmedeni. Ko življenje nima pravega smisla in so prave vrednote na stranskem tiru, je treba najti kakšna nadomestila. Mnogi se oklepajo duhovnosti, ki je modni izdelek, zato si obešajo okrog vratu različne amulete, brskajo po horoskopih, zaupajo bajalici, hodijo na spiritistične seanse, si oblečejo tuniko in poskakujejo v azijskih ritmih. Zanimivo je opazovati sodobne »vernike«, ki se obnašajo kot majhni otroci v peskovniku. Sicer pa sploh ni pomembno, kakšno korist imaš od tega. Pomembno je, da si čim dlje od ponorelega sveta.
K Jezusu je prišlo deset gobavcev s prošnjo, naj jih ozdravi. Jezus jih pošlje k duhovnikom in med potjo so bili ozdravljeni. Od desetih se eden vrne in se zahvali. In ta je bil tujec. Jezus ga odslovi z besedami: »Pojdi, tvoja vera te je rešila.« Temu tujcu je ozdravljenje odprlo oči, da je opazil Božjo roko, ki mu je odprla novo prihodnost. Vrnil se je, da bi slavil Boga.
Velik del modernih vernikov sprejema vero kot modni dodatek: ob novem rojstvu je lepo, da otroka z lepim obredom vpeljemo v življenje; ko otrok začne hoditi v šolo, mu ob prvem obhajilu še enkrat oblečemo belo oblekco, mu pobožno sklenemo roke in morda z nostalgijo pomislimo na svoje otroštvo. Nato se še ozremo v digitalne posnetke rajske sreče in rečemo: »Škoda, da je ta čas nedolžnosti tako kratek.« Nato pride birma, slovo od brezskrbnega življenja in vstop v boj za poklic in preživetje. Naslednji verski obred bo morda povezan s poroko ali pa s pogrebom družinskega člana. Takšna je vera kot »modni dodatek«, ki je drugačen za različna priložnostna slavja. Med tednom pa teče vse po ustaljenih tirih tekme za boljše položaje in premagovanja ovir na poti kariere.
Zakaj je naša duhovnost tako daleč od pravega življenja? Zakaj stalno premišljujem o tem, kaj je za mene, za moje dobro počutje in kaj je za Boga? Zdi se mi, da je ena od težav v tem, da smo vero zamenjali s pobožnostjo, zaupanje in ljubezen nadomestili z obredom. To nam sicer prinese nekaj veselja in sreče, kar se konča v fotoalbumu in na DVD-ju. Naša duša pa je čez nekaj dni ponovno prazna in brez pravih idej.
Prava vera ni v gledanju in hvaležnost ni lepo čustvo. Ozdravljeni bolnik je v Jezusu prepoznal svojega odrešenika in Boga. Njegova hvaležnost niso besede, ampak zaupanje in predanost njemu, ki nam edini zagotavlja srečo, ki ne mine. Zato vas vprašujem, kdaj si nazadnje svojemu odrešeniku rekel: »Jezus, rad te imam!« On večkrat zaman čaka na to izpoved ljubezni. Vsaj enkrat na dan bi jo rad slišal.
Toda vprašajmo se: zakaj čudež? Kaj si misliti o tem pojavu, ki je spremljal vso zgodovino odrešenja in jo tudi danes, v življenju Cerkve, še naprej spremlja? Kakor vsaka karizma, je tudi čudež »izraz Duha«; ne nekaj, kar bi bilo prepuščeno našemu okusu ali moči kritike, ki ga sprejme ali zavrne. Je del izraza vere, kar pa seveda ne pomeni verjeti vsemu, kar se prodaja kot čudež, ampak vsaj dopuščati možnost in tudi obstoj resničnih čudežev.
Čudež povzroči nenaden skok zavedanja, ohranja živo čudenje, ki je še kako potrebno v odnosu z Bogom. Poleg tega dejanski čudež pomaga dojeti običajni čudež življenja in bivanja, v katerega smo potopljeni in smo vedno v nevarnosti, da ga izgubimo izpred oči ali pa ga banaliziramo.

Čudež je spodbuda in nagrada za vero.
Čudež se v evangeliju zdi dvoumen. Enkrat se kaže v pozitivni, drugič pa v negativni luči. Pozitiven je takrat, ko ga ljudje sprejmejo s hvaležnostjo in veseljem, ko prebuja vero v Kristusa in odpira upanje v prihodnji svet, kjer ne bo več ne bolezni, ne smrti; negativen pa je takrat, kadar ljudje zanj moledujejo ali pa ga celo zahtevajo, da bi verovali.
Dvoumnost se v drugi obliki nadaljuje v današnjem svetu. Na eni strani so tisti, ki iščejo čudež za vsako ceno; vedno so na lovu za izjemnimi dogodki, ustavljajo se pri njih in pri njihovi neposredni koristnosti. Na drugi strani pa so tisti, ki čudežem ne dajejo nikakršnega prostora; nanje gledajo kot na svojevrstno nadlego, kot da bi šlo za negativni pojav vernosti, pri tem pa se ne zavedajo, kako si s tem domišljajo, da bodo učili Boga samega, kaj je resnična vernost in kaj ne.

Ni res, na primer, da ima Cerkev za čudež vsako nerazložljivo dejstvo (vsi vemo, da je teh na svetu in tudi v medicini vse polno!). Za čudež ima le tista nerazložljiva dejstva, ki imajo zaradi okoliščin, v katerih se zgodijo (in so natančno preverjene), značaj Božjega znamenja; to je potrditev, ki je dana določeni osebi ali uslišana molitev. Če ženska, ki je bila od rojstva brez zenice, v nekem določenem trenutku spregleda, čeprav zenic še vedno nima, to lahko uvrstimo med nerazložljiva dejstva. Toda če se to zgodi prav v trenutku, ko je pri spovedi pri p. Piju, kot se je dejansko zgodilo, tedaj ni več dovolj govoriti le o »nerazložljivem dejstvu«.

Tisti, ki dvomijo v čudeže, ne da bi hoteli, prispevajo s svojim kritičnim odnosom do čudežev nekaj dragocenega k naši veri, ker nas ohranjajo pozorne na morebitne ponaredbe na tem področju. Toda tudi oni se morajo varovati nekritične drže. Enako zgrešeno je vnaprej verovati vsemu tistemu, kar se predstavlja kot čudež ali pa vnaprej zavračati vse, ne da bi pregledali dokaze. Človek je lahko lahkovernež, in tudi … nevernež, kar pa ni nekaj tako zelo različnega.

V današnji evangeljski pripovedi vidimo odsev dveh možnih drž v odnosu do čudežev: pri devetih gobavcih, ki se ne vrnejo, je drža koristnosti tistega, ki išče čudež, potem pa ga zlepa ne vidiš več; pri desetem, ki se je vrnil in zahvalil, pa je pravična drža tistega, ki ne išče pri Bogu le čudežev, ampak še prej Boga, ki dela čudeže. Ta ni bil deležen le zdravja, ampak tudi odrešenja. Jezus ga namreč odslovi z besedami: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«Želim, da tudi mi danes od maše odidemo polni gotovosti in veselja z glasom v srcu: Vstani in pojdi, tvoja vera te je rešila!

Ervin Mozetič

Rožnovenska nedelja, leto 2013

Naj začnem danes kar z našim akademikom in pisateljem Alojzem Rebulo, ki pripoveduje tako:
Poznal sem italijanskega intelektualca, polnega kulturnih zanimanj in od nedavna tudi vernega katoličana. Bolj kot to pa me je začudilo, da sem nekoč, ko sem prišel k njemu nenapovedan, našel tega človeka sedečega na balkonu z rožnim vencem v roki. Pričakoval sem, da bo prijatelj rožni venec, to domnevno starinsko reč za stare ljudi, skril pred mojimi očmi. Tega ni storil. Nasprotno, rekel je, da se je tiste molitve navadil že pred kakšnim letom – kakor cigaret. Vprašal sem ga, kaj ga je spodbudilo k tej na videz dolgočasni, ponavljajoči se molitvi. »Kakšen menih?« sem ga vprašal. »Ali kakšen prijatelj duhovnik?« Debelo sem pogledal, ko je odgovoril: »Neki literat, pa ne Italijan, ampak Anglež.« »Le kdo?« sem ga vprašal, »saj so tam v glavnem doma protestanti, katoličani pa so v veliki manjšini.« Rekel je: »A to je manjšina, ki je dala npr. človeka, kot je bil Chesterton in danes že blaženi kardinal Newman.« »Ampak to so velike izjeme, dragec!« »Ne,« odgovori on, »lahko je takšna izjema tudi neki romanopisec katoliške vere.« »Kdo naj bi to bil?« sem ga vprašal, slab poznavalec moderne angleške literature. Odgovoril je: »Tisti, ki je napisal roman Zvezde gledajo z neba. Roman je verjetno preveden tudi v tvoj jezik, v slovenščino.« »Ja,« sem odgovoril, »preveden je tudi v slovenščino, samo da se imena avtorja ne spominjam.« Italijan se zasmeje in reče: »Archibald Cronin.« »Ali si ga osebno srečal, da ti je kaj takega povedal? Da moli rožni venec!« »Ne, osebno ga nisem nikoli srečal, sem pa bral neki časopis z njegovim intervjujem, v katerem je to priznal.« »Priznal?« sem se začudil. »Spominjam se, da sem v intervjuju bral naslednji stavek, ki ga je izrekel: 'Vsakdanji rožni venec me je obvaroval pred mnogimi življenjskimi prepadi.'« »Tako da je rekel?« »Ja, tako je rekel.« In prijatelj je dodal, da je šel takoj kupit rožni venec, čeprav ni natanko vedel, kako se ga moli in da ima tri dele. »Od tistega dne te molitve nisem opustil. Če bi jo, bi mi bilo, kakor če bi včasih, ko sem kadil, ostal brez cigaret.« »Ali te ta molitev ne dolgočasi?« Odgovoril je: »Dosti bolj me na primer dolgočasi televizija.«
Papež Frančišek je kmalu po izvolitvi ob začetku Marijinega meseca maja prvič javno molil rožni venec. V rimski baziliki Marije Snežne je na prvo majsko soboto to lepo molitev molil skupaj s predstavniki katoliških bratovščin iz Italije in drugih evropskih držav. V svojem nagovoru je Frančišek izrekel obžalovanje zaradi naraščajoče nepredanosti obveznostim v življenjsko pomembnih vprašanjih. »Smo žrtve nagnjenosti, ki nas vodi v nepredanost«, je dejal papež. V današnjem času se je težko v polnosti predati nekemu cilju. Vzrok za to je pogosto skrb, da bomo storili napačen korak na svoji poti in tako nase naložili breme krivde.

Božja Mati Marija pa bi lahko ljudem pomagala, da se zoperstavijo življenjskim težavam in jim pogumno kljubujejo. Kot 'dobra mamica' vernikom daje svobodo, da sami sprejemajo končne odločitve, je prepričan papež Frančišek. Marija nas uči, naj bomo odprti za življenje in naj drugim življenje podarjamo z veseljem in s pogumom.

Minuli petek pa je Frančišek v sporočilu na socialnem omrežju Twitter družine pozval tudi k skupni molitvi rožnega venca. »Lepo bi bilo, če bi družine skupaj molile rožni venec. Kajti molitev utrjuje družinsko življenje«, zagotavlja papež. V sobotnem 'tvitu' pa je sveti oče pozval, naj se obrnemo k Mariji, da bi v vsakodnevnem življenju okrepili svojo vero. Rožni venec je po izročilu najbolj doživeta Marijina molitev.
Smo v mesecu oktobru. Liturgično dogajanje v tem mesecu zaznamuje predvsem pobožnost rožnega venca. Pobožnost molitve rožnega venca je zrasla iz otroške vere preprostih src pred približno sedemsto leti in je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je to čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom.
Gotovo je med mnogimi načini molitve, rožni venec samo eden. Molimo skupaj
zase, za svojo družino, za župnijo, za naš narod... V evangeliju smo slišali, kako Jezus ne zahteva veliko. Zahteva samo kot zrnce veliko vere, zrnce, podobno drobnemu gorčičnemu semenu, ki ni večje od bucikine glave, vendar pa, če je vera pristna, živa, prepričana, bo premogla velike, človeku nedoumljive in neslutene reči.
Molitev rožnega venca krepi našo vero. Tam, kjer se konča naša človeška moč, se začenja Marijina priprošnja in Božja milost. V svoji molitvi ne smemo pričakovati velikih čudežev in ne smemo skušati Boga, češ, če me bo Bog poslušal, potem me uslišal. Bog namreč deluje na nam včasih povsem nedojemljiv način. Usmerja naša srca, vodi naše misli, besede, dejanja, deluje skozi našo vero, upanje in ljubezen.
Poznam moža, čigar žena je hudo zbolela za rakom. In ko jo je vsakodnevno obiskoval v bolnišnici, se je pred odhodom domov vedno zapeljal še k Mariji na Brezje, kateri se je njegova žena vedno goreče priporočala. Ni znal pojasniti, kaj ga je vleklo na Brezje, nekako čutil je, da mora to storiti. Žena je kmalu umrla. Moški je pripovedoval, kakšno globoko žalost je doživljal ob ženini smrti. Vendar se nikoli ni upal podvomiti v Božjo ljubezen. Zaupanje v Boga v najtežjih preizkušnjah mu je kasneje prineslo neizmerne milosti.
Da bi le zmogli dovolj vere, da je Marija naša mati, ki s svojo priprošnjo posreduje za nas pri Bogu. Da bi le zmogli dovolj ponižnosti, da bi se v molitvi zatekali k njej. Naj bo letošnji oktober – mesec rožnega venca – močna spodbuda. Kar je veljalo recimo pred 40 leti, velja tudi danes in bo veljalo jutri. Pred 40 leti, je namreč papež Janez XXIII. v apostolskem pismu za mesec oktober zapisal:
„Rožni venec kot vaja krščanske pobožnosti zavzema pri duhovnikih in redovnikih takoj za sv. mašo in brevirjem prvo mesto, pri vernikih pa prvo mesto takoj za prejemanjem sv. zakramentov. Je to oblika pobožnega zedinjevanja z Bogom in oblika vedno visokega duhovnega dviganja.“
Pričujoče misli o molitvi rožnega venca so lahko samo spodbuda, da s to molitvijo nadaljujemo ali da si jo napravimo za svojo. Vrednost in lepoto te molitve moramo odkriti sami. Zakaj ne bi tega poskusili v letošnjem oktobru?

Ervin Mozetič

26. navadna nedelja

Jezus danes v evangeliju pove znano priliko o bogatinu in Lazarju. Govori o bogatinu, ki mu za težave drugih ljudi ni mar, in Lazarju, revežu, bolniku, človeku na robu družbe. Pokaže oba tudi v večnosti: reveža so odnesli v Abrahamovo naročje, bogatin trpi muke. Pa ne gre za poceni razlago: potrpite na zemlji, v večnosti bo bolje. Pogovor bogatin - Abraham to potrjuje.
- bogatin: pošlji Lazarja k mojim bratom, naj jih posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja; uvidi, da je od ravnanja na zemlji odvisna večnost;
- kadar koli Gospod govori v prispodobah o večnosti, se vedno vrača na sedanjost, na človekovo ravnanje tukaj in zdaj, na pravičen odnos do vsakogar;
- tukajšnje, zdajšnje ravnanje bo prineslo enemu plačilo, drugemu obsodbo;
- nismo le otroci stvarstva, ampak predvsem otroci Očeta, bratje in sestre - vsak človek je ne le »nekdo drug«, ampak bližnji, za katerega smo odgovorni.
Božja beseda nam razločno da vedeti: s svojim odnosom do temeljnih vrednot ustvarjamo razmere, v kakršnih živimo - s svojim odnosom do teh vrednot neizprosno krojimo svojo večnost.
Vsi vidimo, da je naš današnji svet daleč o idealne Božje stvaritve. Po svetu divjajo vojne, nedolžni trpijo, veliki denarji se obračajo v trgovini z mamili...Zakaj Bog ne posreduje in enkrat za vedno ne popravi tistega, kar mu je očitno „spodletelo“ ob vesoljnem potopu? Če bi bilo to življenje edino, ki obstaja, potem bi se Bog res pokazal nemočnega. Vendar pa nas zgornja Jezusova prilika opozarja, da se po smrti še nekaj zgodi. Račun. Gospodar izstavi račun svojemu služabniku. Jezus v priliki o bogatinu in Lazarju, položi Abrahamu v usta preproste besede, ki govorijo prav o tem. Brez misli na sodbo, brez misli na plačilo in kazen, bi bil naš svet res lahko podoba popolne krivice, kjer vladajo štirje apokaliptični jezdeci. Jezus preko Abrahamovih ust razlaga, da je bogatin v telesnem življenju veliko prejel, a premalo dal. Zato „trpi v plamenu“. Tega plamena si ne smemo predstavljati dobesedno, saj v tem primeru ne gre za kraj, ampak bolj za stanje. Pekel je po učenju Cerkve tam, kjer ni Boga. Kjer je popolna odsotnost ljubezni, dobrote, sočutja. Kristus omenja tudi veliki prepad, ki onemogoča prehod, med različnimi stanji. V tem je tudi razlaga, zakaj se umrli ne vračajo, da bi nam o posmrtnem življenju kaj povedali. Kakšen je ta prepad seveda ne moremo vedeti, lahko pa o tem premišljujemo v veri. Ker je Bog vsemogočen, namreč lahko dopusti tudi ta prehod. Spomnimo se na Jezusova ali Marijina prikazovanja. Velika pa je resnica, ki jo nakazuje v priliki že Jezus sam, ko pravi, da se nekateri ne bodo dali prepričati niti, če bodo videli mrtvega vstati.
Ob današnji priliki pa razmišljamo lahko tudi o tem po kom se damo voditi, katere nasvete uporabljamo, koga upoštevamo. Različne oblike svetovanja postajajo nova poklicna smer, kajti človekovo življenje teče s kozmično hitrostjo, vsak dan se nam zgodi toliko novega, mi pa smo brez izkušenj, nepripravljeni na hitra soočanja in usklajena odločanja. Zato potrebujemo svetovalce, ki nam odpirajo oči za droben tisk in nas svarijo pred nerazumnimi tveganji. Svetovanje je danes prestižen poklic, ki prinaša velike zaslužke.
In kako je na duhovnem področju? Se potrudimo, da bi si poiskali dobre svetovalce? Duhovni učitelji se pojavljajo kot gobe po dežju, vsak ima skrbno izdelano strategijo, v prvi vrsti pa dobro zamišljen projekt, kako bo zaradi lahkovernežev obogatel. Različne sekte in moderne verske prakse so danes moda, odlična tržna niša za vse, ki se spoznajo na sodobne metode svetovanja. Kdo je potem na koncu opeharjen? Lahkoverneži, ki ne ločijo zrnje od plev.
Nekoč je Jezus svojim poslušalcem povedal priliko o bogatinu in ubogem Lazarju. O njunem zemeljskem življenju imamo bolj skopo črnobelo poročilo. Vse dogajanje je preneseno v življenje po življenju, v čas, ko je vsako svetovanje prepozno. »Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!« je Abraham skušal pomiriti bogataša, ki je trpel peklenske muke. Prava priložnost je tukaj in sedaj, kasneje je prepozno.
In kdo je najzanesljivejši svetovalec na duhovnem področju? Tisti, ki se ne oklepa človeške besede, ampak išče Božjo modrost. Pravi svetovalec je večji od nas in opazuje vse dogajanje iz primerne razdalje in nepristransko. Tak svetovalec se skriva v Svetem pismu, kjer je zapisana Božja beseda, ki se je treba držati. Mojzesova postava je že zelo stara, a se do danes ni čisto nič spremenila. Deset zapovedi so spoštovali naši predniki in jih ne moremo zaobiti niti mi, ljudje tretjega tisočletja. Res je, da skušamo biti moderni, ko se hvalimo, da marsikaj danes ni več greh, toda, to je samo pesek v očeh in samohvala pred drugimi, da bi nas imeli za moderne in korajžne. Ko pa pride noč in se ugasnejo odrske luči, ostanemo sami s seboj in s svojo vestjo. Takrat je lahko noč še bolj temna zaradi črnih misli, grešne krivde in odsotnosti tistega, ki edini odpušča. Ko si sam s seboj in s svojo vestjo, sta pred teboj samo dve možnosti: mir, ki ga daje Bog, ali pa prekletstvo, ker si se spoprijateljil s hudičem.
Božja beseda je res kot dvorezen meč, ki seka in pušča za seboj skeleče rane. In prav je tako: greh mora boleti, krivda mora skeleti, zavrženost mora tlačiti človeka, da se zave svojega stanja in zahrepeni po svobodi. Brat, sestra, tudi midva imava samo dve možnosti in izbirava lahko le danes, kajti jutri bo lahko že prepozno.
Sedaj imamo priložnost, da nekaj naredimo zase in za večno življenje, ki je pred nami. Sedaj je čas, da pokažemo, koliko dobrote premoremo in koliko ljubezni smo sposobni deliti z drugimi. Popravnega izpita ni. Vse, kar je potrebno za dosego večnega življenja pri Bogu je že zapisano in tisočkrat dokumentirano z življenjem mnogih, ki so živeli zares sveto, pa čeprav niso prišteti med svetnike. Mnoge smo poznali in so pustili globoke sledi v našem življenju. Zgledi so najlepše pričevanje, da nebesa so in da si jih lahko zaslužimo samo sedaj. Ne bodo nas sicer rešila naša dobra dela, pa čeprav so konkreten pokazatelj našega krščanskega življenja, rešila nas bo vera v njega, ki nam je v nebesih pripravil prostor.

Ervin Mozetič

Slomškova nedelja, leto 2013

Preučevanje zgodovine verskega življenja pri kakem narodu pove, da gre bolj ali manj pri vsakem narodu za skrivnostno rast, ki izhaja iz Božje previdnosti in sega po velikih osebnostih v narodovo sedanjost. To velja tudi za slovenski narod, ki ima korenine verskega življenja pri solunskih bratih sv. Cirilu in Metodu, nato pa raste prek vrste zaslužnih osebnosti v našo sedanjost. V 1250-letni preteklosti našega naroda izstopa iz te vrste ljudi najzaslužnejša osebnost - blaženi škof Anton Martin Slomšek. V potrditev navajam izjavo sicer liberalnega, a objektivnega zgodovinarja, znanstvenika dr. Franca Kidriča, ki je v Stojanovičevi Narodni enciklopediji zapisal: »Slomšek kot duhovnik in škof zavzema prvo mesto v slovenski zgodovini po Cirilu in Metodu«
To oceno si je Slomšek zaslužil, ko je leta 1859 prenesel sedež škofije iz nemškega obrobja, iz Št. Andraža na Koroškem, v Maribor. S tem je postavil mejnike naše severne meje in rešil nad 200.000 Slovencem, ki so živeli levo od Drave, vero, dom in rod. Toda navedeno priznanje velja tudi za Slomška kot vzgojitelja in učitelja slovenskega naroda, pisatelja in pesnika, govornika in učitelja maternega jezika, velikega rodoljuba in domoljuba, edinstvenega eku-menskega delavca, predvsem pa kot dušnega pastirja. Njegovo delo, naj je bilo zasebno ali poklicno, osebno ali pisateljsko, je bilo namenjeno vsemu slovenskemu ljudstvu, podeželskemu in mestnemu, preprostemu in izobraženemu, mladim in odraslim.
Znano je, da je Slomšek hotel biti in je tudi bil na vseh mestih duhovniškega in škofovskega delovanja predvsem dušni pastir; dušni pastir z globoko teološko izobrazbo in miselnostjo. Kot tak je imel vedno pred očmi človeka, in sicer slovenskega človeka z vsemi vrlinami in slabostmi, pod čisto določenimi du-hovnimi, materialnimi in celo političnimi vplivi. Spričo intenzivnega duhovnega življenja, osebne svetosti in poglobljenosti v Kristusovo skrivnost je znal intuitivno prisluhniti temu človeku, njegovim konkretnim potrebam in vplivom okolja, idejnih in ideoloških tokov. Do teh razmer in potreb slovenskega človeka je Slomšek čutil v sebi živo verskovzgojno in teološko-pastoralno poslanstvo.
In prav v tem je bil Slomšek vedno pred svojim časom. V preroškem duhu je nagovarjal človeka za prihodnost. S svojo preroško karizmo nagovarja sloven-skega človeka tudi danes.

Naj navedem samo nekatere razsežnosti njegove osebnosti, ki segajo v našo sedanjost in po katerih se oglaša v našem času.

Slomšek je vzor svetosti. Današnja družba razodeva globoko potrebo po svetnikih, to je po osebah, ki nam zaradi tesne povezanosti z Bogom morejo pomagati, da začutimo Božjo navzočnost, morejo nam posredovati njegove odgovore. »Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.« Ne politiki, ne diplomati, ne znanstveniki, ne vojskovodje ali voditelji držav, tudi ne svetovne konference, dogovori in pogodbe, ampak svetniki so spreminjali zgodovino, tudi slovensko. V Slomšku imamo zgled življenja po evangeliju. Iz njegove osebnosti žari lik krščanske svetosti, to je tiste moči, ki je spremenila zgodovino slovenskega naroda v preteklem stoletju in jo spreminja še danes.

Slomšek je pokazal široko odprtost za ekumenizem, saj je bil eden prvih, ki se je v srednji Evropi zavzel za edinost kristjanov. S svojim ekumenskim delom nas nagovarja, da bi kristjani, ki še nismo popolnoma združeni, v tretjem tisočletju premagali, kar nas je v drugem tisočletju ločilo in razdelilo.

Slomšek je posvetil veliko pozornosti mladini. Zavedal se je, da kdor dela za mladino, dela za prihodnost naroda in Cerkve. Ustanavljal je šole, pisal knjige za mladino in z vzgojo oblikoval mlade v zrele osebnosti. »Družina - šola - Cerkev« je bil za Slomška trinom, ki ga ne bi smeli nikoli razstaviti ali drobiti. »Kar družina ne zmore, šola dopolni, Cerkev pa okrona,« je bilo njegovo stališče. Čeprav vsak člen tega trinoma ohrani področje svoje avtonomije, vendar vsi trije kot celota usmerjajo mlade k skupnim duhovnim, verskim, moralnim, kulturnim in narodnostnim vrednotam. Tako bodo nekoč kot žene in možje našega naroda sposobni oblikovati slovenski svet, odprt za večne vrednote resnice in ljubezni.

Danes Slomška ni mogoče preslišati glede kulture ali narodove omike. To bogastvo naroda je dediščina vseh, je tisti humus, iz katerega more ljudstvo črpati prvine, potrebne za svojo rast in razvoj. Kultura je sestavni del verskega dogajanja. Vera kot skrivnost, kot vsebina življenja, kot življenjski dialog z Bogom, kot narodova svetinja dobiva viden izraz v besedi, pesmi, glasbi, podobi, kipu, arhitekturi, skratka, v kulturi in umetnosti. Vera in kultura sta v krščanstvu že v dvatisočletnem dialogu. Ta dialog je ukoreninjen v njunem bistvu in njuni biti. Kakor je vera brez del mrtva, tako je tudi mrtva, če ne rodi kulture. V tem duhu je treba razumeti še danes veljavno Slomškovo načelo: »Sveta vera bodi nam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodove omike!«

Slomšek nas uči ljubezni do domovine. Skrbel je za lepoto slovenskega jezika, pospeševal narodno zavest; s svojimi deli je povedel slovenski narod v družino evropskih narodov, v hišo evropske kulture, ne da bi zašel v nacionalizem. Slomšek je vzor pristnega domoljubja. Njegove pobude so odločilno za-znamovale takratno prihodnost našega naroda in so pomembno prispevale k rojstvu naše državne samostojnosti. On dokazuje, da je možno biti iskren do-moljub, hkrati pa z enako iskrenostjo živeti in sodelovati z ljudmi druge narodnosti, druge kulture in vere.

Da, Slomšek med nami živi in nam govori, še posebej nagovarja slovenski narod in Cerkev na Slovenskem. Ali ga slišimo? Ali ga razumemo? Ali mu znamo in moremo v dejanju odgovoriti? Naj nam pomaga s svojo priprošnjo!

Ervin Mozetič

24. navadna nedelja, leto 2013

Današnji evangelij nam prinaša eno najlepših prilik, ki nam jo pripoveduje evangelist Luka; to je prilika o izgubljenem sinu. Doživela je neštevilne razlage. To kaže, da besedilo bralca gane. Pripovedovati neko priliko je vendarle več kot oznanjati kako teološko resnico. Prilike nočejo informirati ali dokazovati, hočejo nas prisiliti, da zavzamemo stališče. Jezikoslovci govorijo o »prepričevalni komunikaciji«. Medtem ko Jezus pripoveduje v priliki, se v poslušalcu nekaj zgane. Prilike o izgubljenem sinu, kakor nam jo pripoveduje Luka, ne moremo brati, ne da bi se v notranjosti sprožil nek proces spremenitve. Mlajši in starejši sin nas postavljata pred vprašanje: Kje sem jaz? Sem bolj podoben mlajšemu ali starejšemu sinu? Ali sem oboje? Poznam obe strani v sebi? Prav motiv obeh bratov kaže notranjo polarnost naše duše. V sebi imamo mlajšega sina, ki bi rad le živel, ne oziraje se na postavo in mero. In v sebi imamo prilagojenega starejšega brata, ki se trudi, da bi izpolnjeval vse zapovedi. Na obe strani naj bi gledali in v sebi povezali skupaj oba nasprotna pola. Prilika ne dviga nobenega moralnega kazalca, tako da bi se moral spreobrniti in delati pokoro. Nasprotno: Luka pripoveduje priliko tako, da se ne morem izogniti vprašanju, kam sem se zapičil, kje se prehranjujem s ceneno rečjo in če sem se izgubil. Medtem ko berem priliko, začutim v srcu nagnjenje, da bi se podal na pot k Očetu, kjer sem resnično doma.
Te prilike ne moremo brati, ne da bi se dotaknili lastnih želja in potreb, svojih čustev in hrepenenj. Oba sina odkrivata, kar je skrito v naši duši. In oba kažeta na usmiljenega očeta. K njemu se lahko obrnemo, če smo mlajši ali starejši sin, nezmerni ali brezhibni, vratolomni ali prilagojeni. Oba sta bila na svoj način mrtva in sta se izgubila, eden z nezmernim življenjem, drugi z bojazljivo brezhibnostjo. Usmiljeni Oče nas vabi k življenju, k prazniku veselja, da bi našli življenje in se ga veselili.
Koliko žalosti je v priliki! Mlajši Sin nima niti ene same besede hvaležnosti za svojega očeta. Niti pomisli ne na znoj, ki je verjetno stal očeta, da je prišel do vsega tistega premoženja. Oče je le še posrednik dediščine. Zanima ga le očetovo premoženje, ne pa njegovi nasveti, vrednote, ljubezen. Zahteva delež dediščine, kakor da bi bil oče že mrtev. Zaveda se, da je sin le zato, da lahko uveljavi svojo pravico do dediščine.
Iz prilike vemo, kaj je nameraval narediti s svojim deležem dediščine. Ni jo namenil kot temelj, na katerem bi on sam gradil bodoče življenje, ampak za »razuzdano življenje«. Izid je kot običajno v takih primerih: ko zmanjka denarja, prijatelji poniknejo. Mladenič se je znašel sam, brez vsega, pasel je svinje. To za današnje mlade gotovo ni ne vem kako vabljivo delo, toda za takratnega Juda je bila to največja sramota, ker so imeli prašiče za nečiste živali.
Na začetku spremembe je trenutek, ko mladenič »gre vase«. Od trenutka, ko reče sam pri sebi: »Grešil sem«, je že nov človek. Vse nadaljevanje je le izpolnjevanje sprejete odločitve. Koliko neverjetnih stvari se običajno porodi iz poguma, da človek gre vase, da se razgali pred svojo vestjo.
Potem pa glavni junak ni več sin, ampak oče. Če ga je zagledal, »ko je bil še daleč«, je to zato, ker od tistega dne, ko je sin odšel, ni nehal pogledovati proti obzorju. »Tekel je in ga objel«. Nikakršne omembe kazni, navajanja razlogov, nobenih očitkov. Ne zadrži ga občutek dostojanstva, ki bi zadrževala starčka, da bi stekel naproti. Žene ga očetovski čut.
Bolj ko se ustavljam ob tej priliki, bolj stopa v ospredje revščina 'božjih otrok'. Mlajši sin ugotavlja, da ga življenje v Očetovi hiši ne osrečuje. Želi si svobode in jo pričakuje s tem, da si prisvoji očetovo dediščino. A žal, tako pridobljena svoboda in bogastvo hitro mineta. Prav v kratkem času sta zabava in kriza požrli premoženje, svoboda pa je ostala le pobožna želja. Verjetno je meje svobode mlajši sin nekje globoko v sebi okušal že v začetku svoje avanture, ko je spoznaval, da mu denar ni prinesel popolnega užitka. Kljub temu je fant očitno precej trmast in preponosen, da bi priznal, da išče srečo na napačnem koncu.
Človek bi pričakoval, da bo pomislil, da je s svojim odnosom razžalil očeta, da je življenje narobe razumel in da ima oče prav. O tem ni ne duha ne sluha.
Starejši sin je v naših očeh veliko boljši. Pridno služi svojemu Očetu, skoraj tako kot kristjani, ki hodimo redno k maši, se ne ločujemo, ne popivamo in nobenega javnega greha ne naredimo. Kakorkoli že, poglejmo, kaj se s pridnim starejšim sinom dogaja. Vse pove, ko se mora soočiti z veselico, ki jo priredi oče mlajšemu sinu. Tudi ta sin ne razmišlja o čem drugem kot o dobičku in lagodnem življenju. Pravilom v domači hiši se podreja, ker je vseeno lažje tako kot biti grd, če se odpraviš po svetu iskat svobodo. To je zanj preveč tvegano, zato ostaja doma.
Uboga sinova, nobenega pravega življenja ni v njima. Užitek, lagodje, priznanje itd. to je moto njunega življenja. Kje pa je prostor za ustvarjalnost, polnost, navdušenje, skratka polno življenje? Seveda ga ni, ker je Oče po mnenju obeh sinov tako ozkega, tradicionalnega kova, da razume le delo, prizadevanje, življenje za drugega, ljubezen, sočutje ipd. Oče bi moral spremeniti pogled. Videti bi moral, da je življenje v zabavah, bogastvu, materializmu, izživljanju itd.
Oče ostaja kot pribito na svojih stališčih in ljubi naprej. Neverjetno! Najprej zato, ker tako svobodno izroča sinovoma svobodo, ki jo bosta spet in spet zapravila. In neverjetno zato, ker ne obupa, da ima tako 'zanikrna' sinova. Kako da ne obupa? Kako da ne vrže puške v koruzo in ju nažene iz hiše? Odgovor je jasen, ker je drugačen. Ljubi in ne pričakuje plačila. Ljubi in v tem je vsa skrivnost svobode, ki je sinova ne dojameta. Ljubi in ve, da je ljubezen vedno križana, a nič zato. Vredno je ljubiti! Vredno je ljubiti. Bog nas ne 'nažene' proč, čeprav stikamo po svinjakih tega sveta in tarnamo nad nesvobodo v Božji hiši. Vredno je ljubiti, ker nas Bog ljubi in je vedno nova, živa priča resnice, da le ljubezen v resnici osvobaja.

Ervin Mozetič

23. navadna nedelja, leto 2012

Današnji evangeljski odlomek spregovori o čudovitem ozdravljenju, ki ga je storil Jezus.
Jezus ne dela čudežev kakor tisti, ki maha s čudežno palčko ali pa tleska s prsti. Tisti »vzdih«, ki ga je zaznati v trenutku, ko se dotakne ušes gluhega, nam pove, da se poistoveti s trpljenjem ljudi, da je močno soudeležen pri njihovih nesrečah, da jih prevzema nase.
Gluhemu človeku se znamo posmehovati, Jezus pa občuti solidarnost in sočutje. Že v tem najdemo prvi nauk. Ni v naši moči, da bi rekli gluhim, s katerimi živimo ali jih srečamo: »Efatá – odpri se!« in jim čudežno vrnili sluh; je pa nekaj, kar lahko storimo tudi mi in jim tako lajšamo trpljenje: vzgajajmo se k spoštovanju, k rahločutnosti do tistih, ki jih je prizadela ta telesna motnja.
Neka gluha redovnica je dejala: »Gluhi človek pravzaprav ne zbuja sočutja, ampak je celo v nadlego, gre na živce, ker hoče, da večkrat ponovimo iste stvari. Tako se ustvarja oddaljenost, obrobnost in tisti strašni 'Si razumel ali ne?', ki nas tako zelo prestraši. Gluh človek je izoliran iz sveta ljudi.«
Ni potrebno, da bi študirali psihologijo, če bi hoteli razumeti, kaj gluhemu človeku ugaja in kaj ga moti. Najbolj osnovno je, da se zavedamo, da moramo govoriti jasneje, glasneje, tako, da lahko vidi premikanje naših ustnic in kretnje; vse to zelo pomaga človeku, ki slabše sliši. Če je potrebno ponoviti, storimo to blago, ne da bi kazali znamenja naveličanosti. Izogibajmo se polglasnega govorjenja z drugimi v navzočnosti gluhega ali pa namigovanja za hrbtom. Gluhost že po naravi sili človeka k sumničenju, da ljudje o njem govorijo slabo in da ga imajo za norca. Ko zaradi tega, ker človek ne sliši, pride med pogovorom do nesporazuma, tega ne izpostavljajmo, da ne bi povzročili posmehovanja, s čimer bi ga še bolj ponižali. To je človeška in krščanska obzirnost, ki je še kako aktualna. Kdo nima v krogu svoje družine ali znancev človeka, ki je bolj ali manj prizadet zaradi tovrstne nezmožnosti, še posebno, ko gre za starejše ljudi?
Vprašujem se: zakaj evangelisti v tem primeru navajajo Jezusovo besedo v izvirnem jeziku? Efatá je aramejska beseda. To je ena izmed tistih besed, ki je izrecna Jezusova beseda. To so prave »relikvije«, ki nam od njega ostajajo. Razlog, da so dali tej besedi takšen poudarek, je v tem, da so že v prvi Cerkvi razumeli, da se ta beseda ne nanaša le na telesno, ampak tudi na duhovno gluhost. Zato je ta beseda kaj kmalu prišla v krstni obred, kjer je ostala vse do današnjih dni. Takoj nato, ko je duhovnik krstil otroka, se dotakne njegovih ušes in ust ter pravi: Efatá, odpri se! S tem hoče reči: odpri se za poslušanje Božje besede, za vero, za hvaljenje, za življenje.
Tako nenadoma odkrijemo, da se današnji evangelij ne tiče le telesno gluhih, ampak tudi gluhih, ki slišijo, tistih, ki kakor maliki, »imajo ušesa, pa ne slišijo; imajo oči, pa ne vidijo« (Ps 115,5–6). Tudi srce ima ušesa, da bi slišalo, in oči, da bi videlo. To je del najbolj splošnega človeškega prepričanja in je izraženo tudi v nekaterih izrazih vsakdanje človeške govorice. Ali ne rečemo o človeku, da ima »odprto« srce, ali pa nasprotno, da ima »gluho srce«, srce, ki je »zaprto« za sleherno sočutje?
Efatá. Odpri se! – je torej klic, ki je namenjen vsakemu človeku (ne le gluhemu) in vsemu človeku. To je povabilo, da se ne bi zaprl sam vase in bil neobčutljiv za potrebe drugih; v pozitivni naravnanosti bi to pomenilo, da se človek uresniči v vzpostavljanju svobodnih, lepih in konstruktivnih odnosov z ljudmi, ki jim podarja in od njih tudi prejema. Če to naobrnemo na naše odnose z Bogom, je »odpri se!« povabilo, da bi poslušali Božjo besedo, ki nam jo posreduje Cerkev, in dopustili Bogu, da vstopi v naše življenje. V tem smislu je bil močan odmev Jezusovega Efatá beseda papeža Janeza Pavla II., ki jo je izrekel ob nastopu svoje papeške službe: »Odprite vrata Kristusu!«
Sv. Pavel pravi, da »je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi« (Rim 10,17). Vera sploh ni mogoča brez tega globokega poslušanja srca. Številni opravičujejo svojo nevero rekoč, da je vera dar, ki ga oni pač niso prejeli. To bo držalo, toda preden smo gotovi, da gre prav za to, se je potrebno vprašati, ali smo sploh kdaj Bogu dali resnično priložnost, da bi nam spregovoril. Ali smo kdaj rekli, kot je dejal Samuel: »Govôri, kajti tvoj hlapec posluša« (1 Sam 3,10).
Včasih velja zapreti telesna ušesa, da bi bolje odprli ušesa duše. Tista gluha sestra, ki sem jo zgoraj omenil, je dejala: »Nekatera dekleta izberejo klavzuro, da bi živela intenzivno življenje in iskala večnost. Moja klavzura je gluhota. Ko dan za dnem živim v molku, izolirana od zunanjega sveta, od njegovega hrupa, odmerjenega časa, sem dosegla umirjenost in življenjsko zrelost. Jezusov Efatá se je v mojem življenju že zgodil, ker mi je odprl srce in razum za njegovo besedo.« Gluhost je za to ženo postala neke vrste osvetljena klavzura, v zavetju katere je pred oglušujočim hrupom modernega življenja odkrila resničnejši in lepši svet. Na drugi ravni se je to zgodilo tudi Beethovnu, najslavnejšemu med gluhimi. Prav potem, ko je oglušel, je napisal svoje najlepše skladbe, med njimi Odo radosti v Deveti simfoniji.
Toda ni rečeno, da je treba nujno iti skozi telesno gluhost, da bi odkrili ta drugi svet. Gluhoto lahko tudi izberemo. Izbrana gluhota pomeni, da se sami odločimo, kaj bomo in česa ne bomo poslušali. Mučenec davnih časov sv. Ignacij Antiohijski je priporočal svojim vernikom: »Bodite gluhi, ko vam kdo govori slabo o Jezusu Kristusu.« Mi lahko dodamo: bodite gluhi, ko vam kdo govori slabo o bližnjem. Bodite gluhi, ko se vam kdo prilizuje ali vas skuša podkupiti z obljubami nepoštenega zaslužka. Bodite gluhi, ko vam radio ali kakšen drug predvajalnik ponuja nespodobne ali bogokletne pesmi, prostaško ali žaljivo govorjenje.
Včasih moramo biti gluhi tudi, ko nas kdo užali ali pa govori slabo o nas; pustimo, da te besede padejo v prazno, namesto da bi vedno vračali udarec za udarec. Eden od psalmistov je izrekel naslednje besede, ki jih Cerkev polaga v usta Kristusu na križu, ki kljub žalitvam ni odgovarjal z žaljivkami: »Jaz pa sem kakor gluh, ne slišim, kakor mutec, ki ne odpira svojih ust« (Ps 38,14). Koliko zla se lahko izognemo, posebno v družinah, preprosto tako, da pustimo besedam, ki so bile izrečene v trenutku jeze, da padejo v praznino, kakor da jih sploh ne bi slišali!
Povzemimo torej nasvet naše gluhe sestre in si tudi mi uredimo našo malo klavzuro. Postanimo gluhi, da bi bolje slišali. V svetu, v katerem živimo, to postaja skoraj fiziološka potreba, če nočemo, da bi se potopili v orgiji hrupa in nepotrebnih besed, ki nas oblega z vseh strani. Med oblikami onesnaževanja okolja je danes tudi onesnaževanje s hrupom. Nekega dne je Mojzes rekel ljudstvu: »Molče poslušaj, Izrael!« (5 Mz 27,9). Mi pa recimo: »Molče poslušaj, o kristjan!«
Današnji evangeljski odlomek se konča z naslednjo navdušeno pohvalo množice Jezusu:
»Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«
(Neki pridigar se je zmedel in rekel: »gluhim je dal, da govorijo in nemim, da slišijo«, kar seveda ni ne vem kakšen čudež). Po vsem tem, kar smo rekli, lahko to pohvalo beremo tudi takole: »Evangelij vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, ko je dobro, da slišijo, in napravi gluhe tiste, ki nas poslušajo, ko je dobro, da ne slišijo.«

Ervin Mozetič

22. navadna nedelja, leto 2013

Sedaj se že preko vremena da čutiti, da je konec nekega obdobja, da je konec velikih poletnih počitnic, da se začenja še en čudovit letni čas, jesen, ki ima neki svoj šarm, privlačnost, v tistem kar pomeni, v svojem bistvu. Jesen pomeni žetev, tistega, kar smo sejali, pomeni čas spravljanja pridelkov, sadov svojega dela. Skratka je čas velikih opravil in v teh jesenskih dneh, nas še veliko čaka. Zato nam na današnjo nedeljo želi Bog, Oče, položiti svojo mogočno roko na našo človeško ramo in nam zašepetati nekaj zelo pomembnega: »opravljaj svoja dela v ponižnosti«. Delo je potrebno in vse hvale vredno, toda hitro se lahko v delo prikrade nadutost, ki se kakor nadležen plevel zaraste v naše srce.
Ali si kdo od nas zbranih tukaj ne želi biti priljubljen? Ali si slučajno kdo želi biti trn v peti ljudem okoli sebe? Ali si slučajno kdo želi biti v spotiko ljudem, ki niso Bogu po volji? Vsak človek globoko v svojem bistvu skriva željo, da bi vsem ugajal in da bi ga vsi imeli radi. Toda ta želja po ugledu, po priljubljenosti je lahko nevarna, vodi nas v to, da se začnemo ljudi bolj bati, kot Boga in k temu primerno se začnemo obnašati in delati.
Drugo berilo nam je v spomin in opomin, kdo je Bog in kaj je naredil, da bi se priljubil ljudem. Bog, se je z visoke gore Sion, iz nebeškega Jeruzalema, mesta živega Boga ponižal do človeka. Ker človek ni hotel priti k Bogu, je Bog prišel k človeku. Bog je zapustil svoje sodniško mesto, ki ga obkrožajo angeli in svetniki ter se ponižal dol v zemeljski prah in tam začel iskati človeka. Še več, človeku je dal svojega edinorojenega Sina, kot srednika nove zaveze, katerega kri »glasneje govorí kakor Abelova«.
Jezus se ni trudil za priljubljenost, ni silil v ospredje, temveč se je trudil ponižno služiti nebeškemu Očetu in Njegovim interesom, tudi tako, da je opravljal najnizkotnejša opravila in umrl na najnizkotnejši način, samo zato, da bi se vsak človeški posameznik, kot jaz in tudi vi, odrešil.
Zato se moramo zavedati, da se kot kristjani v svojem življenju ne približujemo samo nekim stvarem, ki jih lahko otipamo, slišimo, vidimo ali okusimo, ki so sad zgolj našega dela. Temveč se moramo zavedati, da kar koli delamo, to počnemo zaradi, in z Jezusom Kristusom. Naše človeško delo je zgolj orodje in ne cilj, kajti mi, kot Božji otroci imamo opravka z mnogo višjimi vrednotami in počeli. Da bi torej postali priljubljeni ljudem, ni potrebna posebna umetnost. Da bi postali ljudem odvratni, se sploh ni treba truditi, da pa bi našli milost pri Gospodu, to pa je že težja naloga in tu se večkrat zatakne. Kaj moramo torej narediti? Posnemati Kristusov zgled in zgled svojih najljubših svetnikov, ki so seveda počeli isto, kar je počel Kristus – bili so ponižni.
Kako lahko sploh razložimo ponižnost? Težko. Ponižnost je skupni imenovalec različnih dejanj. Ponižnost je nalepka, ki nam jo drugi nalepijo, ker smo v svojem življenju in delu pokazali določeno mero skromnosti, potrpežljivosti, dobrotljivosti, pobožnosti in še veliko drugih skromnih dejanj, po svojem bistvu neuglednih, neznatnih in neznanih. Je stanje duha in stanje volje, da se človek brez posebnega Jezusovega opozorila, usede na zadnje mesto.
Kajti Bog se ozira, na tisto, kar je majhno, pritlehno, slabotno, pohabljeno in kruljavo. Iz tega, kar je v človeških očeh nizkotno in ne priljubljeno, Bog ustvarja svetnike in velike voditelje narodov. To kar je zadaj, Bog postavi na prvo mesto in tisto, kar je spredaj odvrže na rep gostije kajti: »kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan«. Noben svetnik v svojem življenju ni bil ravno priljubljen in se za priljubljenost tudi ni kaj dosti trudil. Ni ga motilo delati skromna dela, v tišini in neznatnosti, kajti vedel je, da mu bo povrnjeno ob vstajenju pravičnih.
Človek je nagnjen k temu, da se primerja in tekmuje z drugimi. Primerjanje pa vodi v nezdrav odnos in obrodi greh. Če vidimo, da so drugi boljši od nas, se v nas porodi ljubosumje, nezadovoljstvo, malodušje ali zavist, do sočloveka nimamo več zdravega odnosa. Kadar mislimo, da smo boljši od drugih, nas to vodi v ponos, samo pravičnost, samoljubje in sebičnost. Sočloveka začnemo soditi, poniževati, prezirati in ga zapostavljati. Bog gleda na naš odnos do drugih in nam lahko pripravi ponižanje, če se povišujemo. Sveto pismo veliko govori o našem odnosu do drugih in tudi, da je Bogu še kako mar, kaj se dogaja v našem srcu, in kako nas bo sodil tudi po vzgibih našega srca. Bog nas vidi enakovredne drugim in ne gleda na osebo. Bog nikomur ne daje prednosti.
Vsak od nas je bil rojen z različnimi darovi, talenti in sposobnostmi. Zato ni prav, da se primerjamo z drugimi in jim zavidamo, ker imajo nekaj, česar mi nimamo. Nekdo je dober v eni stvari, drug je dober v nečem drugem. Nihče pa nima vsega, zato se dopolnjujemo. Vsakega od nas kdaj muči zavist in ljubosumje, zato moramo duhovno rasti in se naučiti premagati te mesene slabosti.
Na edinstven način nam je predstavljeno, kakšna je ponižnost, ki je najbolj všeč Bogu: ne se nenehno ogledovati v zrcalu, da bi se prepričali, kako smo lepi ali pa kako smo grdi, ampak iti naproti drugim.

Živimo v družbi, ki tako neskončno potrebuje, da bi ponovno slišala to evangeljsko oznanilo o ponižnosti. Napor, da bi zasedli prva mesta, četudi bi bilo potrebno brez pomisleka hoditi po glavah drugih, stremuštvo in ogorčena tekmovalnost so značilnosti, ki jih vsi obsojajo, a jim žal tudi vsi sledijo.

Zato si dobro vtisnimo v zavest besede, ki jih Jezus namenja učencem, potem ko jim je umil noge:

»Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete 'Učitelj' in 'Gospod'. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge«.

Skušajmo zaživeti v vsakdanjem življenju nauk, ki smo ga prejeli, začenši v krogu družine.0

Ervin Mozetič

21. navadna nedelja, leto 2013

Sodobna družba je zelo širokosrčna: z ukinjanjem tradicije in starih običajev daje človeku široko svobodo. »Zakaj bi človeka obremenjevali s preživelo moralo, ki ga utesnjuje?« poudarjajo politiki in strategi za javno mnenje. Kljub tej širini pa ljudje v svoji notranjosti niso nič bolj odrešeni, nasprotno, bolj nasilni so in smo zato manj varni, kot smo bili v preteklosti. To se najlepše vidi v naših domovih, stanovanjih in privatnih hišah: okna morajo imeti debele železne mreže, vhodna vrata protivlomne ključavnice in varnostne kamere. Živimo v drugačni Sloveniji od Napoleonovega časa. Ko je bil Napoleon s svojo vojsko v naših krajih, je eden od vojakov pisal svojim domačim: »Prispeli smo v lepo deželo, ki je zares nekaj posebnega. Tukajšnji prebivalci ne poznajo ključavnic. Njihove hiše imajo velika in široka vrata, ki so vedno odprta.« Kaj bi danes dali, da bi se vrnili časi nekdanje varnosti, ko se ljudje niso bali roparjev.
Jezus je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata.« Kaj si je on predstavljal pod izrazom »vrata«? Vrata predstavljajo vhod; kdor ima ključe, lahko vstopi v hišo. Z Jezusom so se dokončno odprla nebeška vrata, Bog je stopil na zemljo in nam sedaj kaže pot k sebi, v nebo. Jezus samega sebe imenuje vrata k Očetu. Živeti po njegovi besedi in zgledu pomeni vstopiti skozi »ozka vrata«.
Vhodi v velike stavbe so široki in tudi cerkve imajo navadno velika dvokrilna vrata. Za večje praznike odpremo obe krili, da lahko ljudje množično vstopajo v svetišče in cerkev tudi hitro zapustijo. Hiše in stanovanja pa imajo navadno enojna, bolj ozka vrata. Skozi takšna vrata ne vstopajo množice, ampak le izbranci, sorodniki in prijatelji. Tujcem je vstop v naše privatne prostore zabranjen, zato neznance ne spustimo čez prag. Tja, kjer so naši najintimnejši prostori, kjer se počutimo doma, ne vstopajo nepovabljeni. Zato se ne smemo čuditi, da Jezus govori o ozkih vratih, ki vodijo v nebo. Mi imamo radi široke, asfaltne ceste, po katerih ni treba hoditi peš, ampak se zapeljemo z avtomobilom, pa čeprav je cilj oddaljen le petdeset ali sto metrov. Duhovno življenje pa ni podobno široki cesti, ampak bolj ozki, nevarni poti, na kateri je treba biti zelo previden, ker je prepredena s skalami, koreninami in blatnimi spusti, ki so lahko zelo nevarni.
Jezus imenuje sebe »ozka vrata«. Kdor hoče stopiti čez prag in hoditi po ozki poti, se mora na začetku odločiti, komu hoče služiti: Bogu ali kakšnemu maliku. Ta odločitev je osebna, sami se moramo odločiti za pot v nebo, ali pa kam drugam.
Jezus nas opozarja: »vstopite skozi ozka vrata« in vstopite sedaj, ne zavlačujte, kajti: »veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli«. Skozi ozka vrata pa ne moremo vstopiti, če smo obloženi kot kamele, z vso navlako tega sveta. Z nenavadnimi rečmi, s katerimi v nebesih, nimamo kaj početi. Gospod nas ni ustvaril za ta svet. Gospod nas je izbral in poklical, da bi postali Božji otroci in to tudi smo. In zato nas vzgaja, nas ljubi in včasih tudi tepe. Ne zato, ker bi v tem užival, temveč zato, da bi iztepel iz nas vse, kar ne sodi v nebesa. Da bi lahko svobodni vstopili skozi ozka vrata. In ozkih vrat je vsak dan dovolj.
Pred seboj imamo torej dve poti, široko in ozko! Zakaj sta ti dve poti vsaka po svoje imenovani »široka« pot in »ozka« pot? Ali je morda slaba pot vedno lahka in prijetna za hojo in pot dobrega vedno trda in naporna? Tukaj moramo biti previdni, da ne bi padli v običajno skušnjavo in verjeli, da brezbožnim tukaj na zemlji gre vse kot po maslu, dobrim pa na drugi strani gre vedno vse po zlu. Pot brezbožnežev je res široka, a le na začetku. Ko pa korak za korakom človek stopa po njej, postane ozka in grenka. V vsakem primeru postane na koncu ekstremno ozka, ker se konča v slepi ulici.
Pot pravičnih pa je ozka na začetku, ko stopimo nanjo, potem pa postane široka pot, kajti na njej je najti upanje, veselje in mir srca. To je nasprotje zemske sreče, za katero je značilno, da s tem, ko jo uživamo, počasi usiha, dokler ne začne porajati odpora in žalosti. To lahko opazimo pri določenih omamah, kot so droga, alkohol ali spolnost. Potreben je vedno večji odmerek ali dražljaj, da spodbudi enako močno zadovoljstvo. Vse dokler se organizem več ne odziva in pride tudi do telesnega propada.

Slišali smo, kako v Matejevem besedilu Jezus pravi, da je malo tistih, ki najdejo pot, ki vodi v življenje.
Ozka vrata«, o katerih je govora, niso nujno tista, ki nas bodo nekega dne dokončno privedla v nebesa, ampak tista, ki nam dovolijo že v tem življenju vstopiti v kraljestvo, ki ga oznanja Jezus in da živimo v skladu z njegovimi zahtevami. Da pa je malo tistih, ki v tem življenju sprejmejo in vzamejo zares evangeljske zahteve, je stvar, ki jo lahko sami ugotovimo, ko pogledamo okoli sebe.
Krščansko življenje je zahtevno. Danes Jezus govori, kdo bo in kdo ne bo sprejet
v Božje kraljestvo. Tedanje in današnje poslušalce opozarja, naj storijo več, kot
zgolj poslušajo njegove nauke.
Če Jezusu aktivno ne dovoliš vsak dan vstopiti v svoje življenje, žal sploh ne živiš
kot kristjan. Krščansko življenje je več kot le obiskovanje cerkve – je osebni odnos z Bogom prek Jezusa.
Nekaterim je poslušanje Jezusovih naukov postalo intelektualna vaja. V Jezusu
so videli še enega učitelja in postavljali so mu teoretična vprašanja. Bilo jim je samoumevno, da bodo rešeni.
Jezus jih svari, da se izpostavljajo resni nevarnosti, da izgubijo možnost vstopa v Božje kraljestvo. Potrebno je, da osebno pristopimo k veri v Boga, tako da
verujemo v Jezusa, in potem to vero praktično prenesemo v vsak del svojega življenja.
Jezus nas opominja, da glede vere ne moremo biti zgolj nekakšni obstranski
opazovalci. Če mu pripadaš, bo njegov nauk vplival na tvoje življenje. Morda boš delal napake, toda prizadeval si boš za življenje v poslušnosti njemu. Kdor se ne spokori in ne izbere tega, tvega vse, saj lahko napoči dan, ko te »hišni gospodar« ne bo prepoznal in ti ne bo dovolil vstopiti.
Želim vam, da bi vedno izbirali vstop skozi ozka vrata.

Ervin Mozetič

20. navadna nedelja, leto 2013

Evangelij, ki smo ga danes poslušali ni blagodejen, ampak vnaša nemir in razdor. Sam se dolgo časa nisem mogel sprijazniti z Jezusovo trditvijo, da je prišel na svet zato, da bi vrgel ogenj na zemljo. Ognja se vedno bojim zaradi njegove uničujoče moči. Pa verjetno se ne bojim sam, ampak bi se z mano strinjal skoraj vsak.
Ko pa premišljujem, vem, da ogenj ni le človekov sovražnik. Z njim se je človek postavil na noge. Ogenj je človeštvu omogočil kulturni razvoj. Od vseh začetkov so ljudje v njem videli enega temeljnih elementov. Kitajska ga je poleg kovine, lesa vode in zemlje uvrstila med temeljne elemente sveta; grška filozofija je poleg ognja med temeljne elemente postavila še vodo, zrak in zemljo. Grki so v njem videli sredstvo, ki so ga bogovi skrbno hranili zase, ker so se bali, da jih bo človek z odkritjem ognja ogrozil. Prometej je ogenj bogovom ukradel in ga dal ljudem, zato ga je Zevs dal vkleniti na Kavkaz, kjer mu je orel vsak dan kljuval jetra. Ogenj ima torej pozitiven in negativen pomen.
Skušajmo si predstavljati situacijo, da smo na začetku nekega novega obdobja, ko je naša prihodnost popolnoma odvisna od nas in od pravih odločitev, ki jih bomo naredili. V takšni situaciji je tisti, ki vstopa v srednjo šolo ali na fakulteto, v isti situaciji sta mož in žena, ki sta se ravnokar poročila, v isti situaciji je direktor v novem podjetju, v podobni situaciji je človek, ki je po prometni nesreči pristal na vozičku, ali bolnik, ki ima pred seboj diagnozo o neozdravljivi bolezni. Nihče od pravkar naštetih se ne zadovolji s poceni odgovorom: »Saj ni važno, kako bo šlo. Če ne bom zadovoljen, se bom pa odločil za kaj drugega!« Ne. Pred teboj je življenje, ki naj bi bilo uresničitev tvojih sanj. Morda gre za stvar, v katero si investiral vse svoje imetje, zato ne moreš stati križem rok in gledati na uro, ampak si pripravljen žrtvovati ves svoj prosti čas, samo da bi ti zadeve uspele kot si si zamislil. Zato o svojih načrtih pripoveduješ z navdušenjem in notranjim ognjem, ker gre za nekaj, kar predstavlja smisel tvojega življenja, smisel garanja, odpovedovanja in novega investiranja. Takšno je življenje vseh uspešnih dijakov, študentov, srečnih zakoncev, uspešnih poslovnežev in tistih, ki se do zadnjega trenutka borijo z boleznijo. Ogenj navdušenja in veselja nad življenjem jim ne more nihče ugasniti. Mnogi dobesedno »izgorijo« v uresničevanju svojih življenjskih sanj in pustijo za seboj neizbrisno sled, drugim v spodbudo ali pa v opomin.
O ruskem pesniku Sergeju Jeseninu pripovedujejo, da se je na pragu samomora zatekel v zakotno hotelsko sobo. Kar naenkrat pa je v njegovi duši vzniknila želja, da bi napisal še zadnje verze. V hotelu pa ni bilo črnila. Zarezal si je torej v roko in s svojo lastno krvjo napisal poslednjo pesnitev. Kar je naredil je čutil kot nujnost, kot ogenj, ki ga žge in mu ne da miru, kar je razbilo vse zadržke in odlašanja, ter ga prisililo v takšno obliko zadnje izpovedi.
Jezus je čutil, da je Očetov poslanec v svetu, ki se je izgubljal v grehu in pogubnih odločitvah, ljudje so bili brez pravih življenjskih perspektiv, živeli so iz dneva v dan, on, Božji poslanec in odrešenik pa naj bi sedaj ta svet odrešil in mu vrnil upanje v prihodnost z veselo novico o Božji ljubezni in odpuščanju. Ta načrt je Jezus dobro poznal, hkrati pa se je tudi zavedal, da samo močna, brezpogojna ljubezen lahko ljudi prepriča, da ga bodo poslušali in mu sledili. Zato se je odločil za metodo ognja, ki bo uničil vse, kar je gnilo, zastarelo in proti življenju. Odločitev za božje kraljestvo ni mogoče odmikati, ampak je treba to podpisati celo z lastno krvjo, kot je to Jezus storil vsem za zgled na križu. Njegova smrt na križu je kot vabilo, da vzamemo v roke stvari, čustva in celo življenje in vse to vržemo v ogenj ljubezni.
Tudi v starozavezni knjigi Visoka pesem pisatelj ljubezen primerja z visokim Gospodovim plamenom, ki ga ne more ugasiti ali poplaviti niti morje. Tako tudi Jezusov prihod v zgodovino ni smel biti podoben neki bolestni navzočnosti, ki je nenapadalna in medla, temveč mora postati ognjena eksplozija, ki vse prenovi. Jezusova želja je bila, da mora ta ogenj raztopiti led brezbrižnosti in trdovratnost hudobije. To se je zgodilo na binkošti, ob izlitju Svetega Duha, ki je s svojim delovanjem kakor ogenj preobrazil učence. »Vreči ogenj na zemljo,« je tako za evangelista Luka isto kot vreči Duha, ki vse razsvetljuje in oživlja.
Tako je ogenj prispodoba resnice in življenja. Niti resnica niti življenje pa pred človeka nista položena na pladnju. Človeku je dano toliko življenja, kolikor je zanj pripravljen izgorevati, toliko resnice, kolikor se je zanjo pripravljen boriti. Človek, ki se ne bori za resnico in ne izgoreva za življenje, postane lahak plen teme in smrti. Grški filozof Platon ga primerja s človekom, ki zadovoljen sedi v temi na dnu votline in pred seboj vidi le sence. Te sence pa so daleč od resnice. Vendar ga to, da ne živi v resnici, ampak v laži, sploh ne moti, saj je njegovo življenje udobno in prijetno. Za resnico bi moral stopiti na težko pot, ki po strmini vodi iz votline. Takšnemu človeku bi danes rekli »konformist«, ali človek, ki se prilagodi vsemu, da le živi udobno. Ko bi v ta svet teme in udobja prišel nekdo od zgoraj, iz sveta izven votline oznanjat resnico o sončni svetlobi, bi se mu vsi smejali in rogali; očitali bi mu, da ima »pokvarjene oči«; in če bi jih poskušal kljub temu prepričati o resnici, bi ga ubili.
To je Jezus živel. V naš svet, v katerem se tako zlahka damo prepričati vsemu, kar nam prinaša ugodje, pride oznanjat polnost resnice. Dva tisoč let krščanstva je dva tisoč let prizadevanj za resnico. V tem se je krščanstvo ujelo z grško filozofijo in jo nadgradilo. Resnica za Jezusa ni v jasnem, resničnem spoznanju, ampak v resničnem življenju: življenju v ljubezni in svetosti. Ogenj resnice, ki ga je treba vreči na zemljo, je ljubezen, ki jo je Jezus pokazal v polnem smislu besede na križu. Za Grke in Rimljane je bila Jezusova smrt na križu norost, za nas kristjane pa je najvišja oblika ljubezni v tem, da si za drugega sposoben darovati tudi življenje, če je to potrebno.

Ervin Mozetič

Marijino vnebovzetje 2013

Da bi razumeli vnebovzetje, moramo pogledati veliko noč. Gre za skrivnost, ko Jezus preko trpljenja, smrti in vstajenja preide v slavo Očeta. Marija je bitje, ki je najbolj vključeno v to skrivnost. Vnebovzetje je tako »skrivnost Kristusove velike noči, v polnosti uresničene v njej«.

»Toda vnebovzetje je stvarnost, ki zadeva tudi nas, saj nam na jasen način razkriva našo usodo, usodo človeštva in zgodovine.« V Mariji opazujemo resničnost slave, h kateri je poklican vsakdo izmed nas in celotna Cerkev. Današnji evangelij nam govori o poti, ki jo je prehodila Devica iz Nazareta vse do Božje slave. Gre za pripoved o Marijinem obiskanju Elizabete, med katero je Marija razglašena za blagoslovljeno med vsemi ženami, ker je verjela v izpolnitev Gospodovih besed. V Magnifikatu prepoznavamo globino njene vere. »Uvrsti se med uboge in ponižne, ki ne zaupajo lastnim močem, temveč zaupajo Bogu.« Tako naredijo prostor za njegovo delovanje, ki je sposobno narediti velike stvari prav v šibkosti. »Če nas vnebovzetje odpira za svetlo prihodnost, ki nas čaka, nas tudi vabi, da se bolj zanesemo na Boga, da sledimo njegovi Besedi, da vsak dan iščemo in izpolnjujemo njegovo voljo: to je pot, ki nas dela 'blažene' na našem zemeljskem romanju in nam odpira vrata neba.«
Zakaj je Vnebovzetje najbolj priljubljen Marijin praznik? Najprej zato, ker smo kot učenci njenega Sina tudi mi njeni sinovi in hčere ter smo veseli in ponosni na svojo nebeško Mater, ki je tako srečno sklenila in dovršila svoje zemeljsko življenje, da je bila z dušo in telesom pridružena slavi vstajenja svojega Sina. Ta praznik pa nas osrečuje in razveseljuje tudi zato, ker vemo, da je naša nebeška Mati šla pred nami in da nam kaže pot in zadnjo postajo, na kateri nas čaka. Te sreče večnega življenja si ne moremo natančneje predstavljati, kakor nas opozarja tudi apostol Pavel: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Bog se v svoji velikodušnosti ne da prekositi, zato nam pripravlja srečo, o kateri niti sanjati ne moremo. Drugače bi ne bil Bog. To bolj ali manj razločno čutimo v svojem verujočem, upajočem in ljubečem srcu.
To zaupanje sodi k bistvu naše krščanske vere v neskončno Božjo ljubezen, ki nam jo je razodel in izpričal Jezus Kristus, Marijin Sin. Ker je Bog neskončna Ljubezen, naše upanje vanj ne more biti preveliko. Preveliko je lahko včasih za naše ubogo srce, če nas je življenje tako razočaralo, da si ne upamo več upati in samo še rečemo: »To je preveč lepo, da bi bilo res.« Za Božjo ljubezen, ki nam jo je z Jezusom izpričal Bog, ko je postal eden izmed nas, se rodil, trpel in umrl kot človek, za to Božjo Ljubezen, ki je šla tako daleč, pa ne more biti nič preveč lepo in pretežko, da bi ne moglo biti res in bi ne moglo postati predmet našega zaupnega pričakovanja. Bolj ko so časi težki in brezupni, bolj ko je razočaranje grenko, bolj potrebujemo vere in upanja v tisto ljubezen, ki nima primerjave, v Ljubezen Boga samega do vsakega od nas.
Ko je Bog postal človek, da bi izpričal in nas prepričal, kako nas ima rad, ter nas povabil, da v to njegovo ljubezen verujemo, ji zaupamo in jo posnemamo, je bila Devica Marija, ponižno in skromno nazareško dekle, njegova prva učenka, njegova prva sodelavka in s tem naša učiteljica in vzornica vere, upanja in zveste ljubezni. Kmalu potem, ko ga je na tako nesluten način sprejela pod svoje srce in ga nato rodila v betlehemski revščini, mu je začela slediti. Z njim je šla v egiptovsko pregnanstvo, tesnobno ga je iskala, preden ga je našla v templju, zaskrbljena je spremljala njegove prve korake v javnem delovanju, z materinskim strahom je opazovala, kako so se nad njim zgrinjali črni oblaki sovraštva in groženj, dokler mu ni sledila na križevem potu in obstala pod njegovim križem, ko so ga v strahu za svojo kožo skoraj vsi zapustili. Tako je v veri in zaupanju hodila za njim in ni izpustila z oči njegovih korakov ne glede na ovire in nevarnosti, skozi katere je hodil. Ker je tako zvesto in tesno hodila za njim, je za njim prva prišla tudi v njegovo slavo vstajenja. Prva je sprejela Božjo Besedo, prva je požela sadove tega sprejetja Božje besede, sad svoje vere. To obhajamo danes, obhajamo zato, da bi po njenem zgledu tudi mi kljub vsemu kamenju, oviram in prepadom ostali na njegovi in njeni poti, ki edina vodi v Življenje.
Ta pot ni bila ravna in ni bila zložna. Ni bila ravna, ker srečnega cilja ni bilo takoj videti. Ni bila položna in lahkotna, ni bila široka in shojena, ki bi človeka kar sama od sebe vlekla, naj gre po njej. Jezus sam jo je označil kot ozko in zahtevno. Takšna je ostala za vsakega od nas.
To potrjuje tudi prvo berilo, ki nam slika boj med ženo in zmajem, boj med dobrim in zlom. Na eni strani sta žena in njen sin, njima nasproti pa zmaj, ognjen in rdeč, s krono na vsaki od sedmerih glav. Kristjani so to stran knjige Razodetja razumeli kot podobo Marije, ki tukaj predstavlja Cerkev, in njenega sina Jezusa. Na drugi strani pa je zmaj, pošastna podoba nasilja, rdeča od krvi, ki jo preliva, in pijana od oblasti, s katero nosi krono na vsaki glavi. Jezus in Marija sta novi par, ki rešuje svet. Na začetku zgodovine človeštva je zlo premagalo Adama in Evo, ob koncu časov pa zmaga novi Adam in v tej zmagi mu je pridružena njegova Mati kot nova Eva. Jezus kot novi Adam premaga celo smrt in tako je Marijino vnebovzetje prvi sad Jezusove zmage nad smrtjo in njegovega vstajenja.
Ko si danes v našo krščansko zavest kličemo te čudovite resnice, ki jih pozna in oznanja samo krščanska vera, je to zato, da bi tudi mi pogumno in zvesto ostali na Jezusovi in Marijini strani v različnih večjih ali manjših bojih, naporih in prizadevanjih za tiste vrednote, brez katerih ne moremo ostati kristjani. To je najprej prizadevanje za našo osebno vero, ki je v našem okolju ogrožena bolj kot kdaj prej. To je prizadevanje za naše poštenje, zvestobo, dobroto, pravičnost, odpuščanje in ljubezen. To je prizadevanje našega krščanskega občestva, naše Cerkve, za zvestobo Jezusu Kristusu najprej v njenih lastnih vrstah. Potem pa je to tudi naporno prizadevanje vseh ljudi dobre volje – tudi kristjanov in članov Cerkve – za pravičnost in resnicoljubnost, za medsebojno spoštovanje in poštenje, za spoštovanje dela in pravično plačilo za opravljeno delo, za človekovo dostojanstvo in varstvo človeškega življenja, za spoštovanje dobrega imena in Božjega stvarstva v naši družbi in državi.
Boj proti zlu v vseh njegovih pojavnih oblikah, proti zmaju, ki ima nešteto glav, je naša krščanska dolžnost, če hočemo ostati na strani Žene in njenega Sina iz svetopisemske knjige Razodetja. Med pristnimi in preverjenimi krščanskimi vrednotami, za katere se moramo truditi, je vrednota družine na posebnem mestu. Nobeno naključje ni, da je učlovečeni Božji Sin hotel odraščati ob ljubeči materi ter skrbnem in odgovornem krušnem očetu. Sveta družina je simbol in ideal družine, ki se je v stoletjih in tisočletjih izkazala za najboljšo osnovo narodnega obstoja in družbenega napredka, nenazadnje pa je družina tista domača Cerkev, ki je nenadomestljiva vzgojiteljica za osebno vero v Jezusa Kristusa. Tudi od nas kristjanov je odvisno, ali bo ta ideal ostal ideal tudi v nedvomno težkih časih za marsikatero družino. Toda ko so časi težki, je toliko bolj potrebno, da imamo ideal in vzor jasno pred očmi. Za to gre in tukaj so naše dolžnosti in odgovornosti neodložljive.
Vsem, ki danes praznujemo Marijino Vnebovzetje želim, da vas bo to praznovanje še bolj utrdilo v sreči in hvaležnosti, da smemo biti kristjani. Vera je velik dar. »Blagor ji, ki je verovala,« tako je Mariji rekla teta Elizabeta in Marija je na to odgovorila s hvalnico: »Moja duša poveličuje Gospoda.« Želim pa vam tudi, da bi nas to praznovanje še bolj okrepilo v našem pogumu in prizadevni odločenosti za Božje kraljestvo med nami in s tem namenom bomo sedaj obnovili našo izročitev Materi Mariji.

Ervin Mozetič

19. navadna nedelja, leto 2013

Sodobni utrip življenja spreminja človekove navade, podira tabuje in številne predsodke. Veliki plakati, ki visijo povsod po mestu, mimoidočim ponujajo rešitve za vse vrste tegob: življenje naj bo lepo, vznemirljivo in vsak trenutek polno. Za dosego večne mladosti je dovoljeno vse, kar prinaša užitke in super počutje. Manjka samo še en stavek: »Če želite ostati mladi, pridite k nam.« Tak napis bi bil dober na kakšnem ameriškem pogrebnem zavodu, kjer tudi za mrliča poskrbijo kot v najboljšem lepotilnem salonu; kar se skriva v človekovi notranjosti, se ne vidi, važno je, da je na zunaj vse brezhibno.
Jezus je ob neki priložnosti rekel: »Bodite pripravljeni, ker ne veste ne ure ne dneva, kdaj bo prišel Sin človekov.« Kako naj bo pripravljen otrok v svojem brezskrbnem otroštvu? Mladostnik se ne prepozna v svoji telesni rasti, kako naj bo pripravljen? Mladoporočenca ne vesta, ali bosta našla primerno najemniško stanovanje, kako naj bosta pripravljena? Poslovnež je ves v načrtih, da ne more spati, kako naj bo pripravljen? Abraham je mimo, uspešna tajnica pa z žalostjo opazuje gubice na obrazu in notranjo uro, ki je odbila, kako naj bo pripravljena? Dedek in babica, eden s palico, drugi na vozičku, z nostalgijo opazujeta zaljubljenca v objemu, mladosti ni več, njun vsak dan so starostne tegobe, kako naj bosta pripravljena? Dragi Jezus, oprosti. Če hočeš, da bomo pripravljeni, nam daj več časa – deset, morda dvajset let!
Jezus pa molči. On je svoje povedal, sedaj smo na vrsti mi. Najprej se moramo sprejeti, ne le v svoji vzvišenosti in napuhu, ampak tudi v svojih šibkostih. Priznati si moramo, da smo samo od danes do jutri, da je večna mladost neuresničen sen, da ni toliko pomembna dolgost življenja, ampak bolj njegova kvaliteta. Brezhibni zunanjosti mora slediti enako dobro razvita notranjost, sicer bomo slej ko prej doživeli kolaps identitete. Kaj ti ostane, ko nehaš biti človek? Nič. Življenje brez smisla je kot hiša na pesku: poruši se ob malo večjem vetru.
»Bodite pripravljeni!« nam naroča Jezus. Pripravljeni? Na kaj? Treba je biti pripravljen na življenje, ki ni ravna črta, ampak uganka, ki je nikoli ne razrešimo do konca. Treba je biti pripravljen na dvoličneže in ljudi, ki obljubljajo s figo v žepu. Takih se je treba izogibati od daleč, ker te lahko mimogrede pohodijo. Treba je biti pripravljen na verski relativizem: vse vere so enake, zakaj bi se trudili za življenje po moralnih načelih, saj pekla ni in se bomo vsi zveličali. Takšno liberalno mišljene je trenutno moderno, a človek ostane na koncu prazen. Mi pa se zanašamo na Jezusa, ki je rekel: »Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta.«
Biti pripravljen pomeni biti »napet« oz. stegovati se proti neki stvari. Biti moramo kakor ljudje, ki merijo na neko stvar, ki so svoj pogled usmerili v tarčo, cilj. Ali ste kdaj videli lovca v trenutku, ko je pomeril v žival? Kakšna pozornost, kakšna zbranost! Glejte, takšni bi morali biti mi. Ne zato, da bi sestrelili ubogo ptico, marveč da ne bi zgrešili življenjskega cilja, ki je večnost. Mi smo namreč določeni za večnost. Kaj bi koristilo živeti dobro in dolgo, če nam ne bi bilo dano živeti večno?
Ko Jezus opominja, naj bomo pripravljeni, to razlaga tudi s podobo vratarja ali upravitelja hiše, ki je pripravljen, da odpre gospodarju, ko se vrne: »Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje, vratarju pa je naročil, naj bedi.« Vratarji in vratarice so znani po tem, da so radovedni; nenehno oprezujejo, prisluškujejo, poročajo … Morda opravljamo uboge vratarje, vsekakor zaradi omenjene drže niso postavljeni za zgled; so pa za zgled, ker nenehno pozorno opazujejo, kdo prihaja in odhaja, pripravljeni, da hitro skočijo iz postelje, če vedo, da se lahko vsak trenutek vrne domov gospodar.
Pripravljenost ima svojo vrednost zaradi razloga, za kaj biti pripravljen. Sv. Avguštin je rekel, da sta pripravljena tudi ženskar in tat, a njuno bedenje gotovo ni dobro. Bedijo tisti, ki preživijo noč v diskoteki, pogosto zato, da se omamljajo in pozabijo na vse. Evangeljski razlog za pripravljenost pa Jezus oblikuje takole:
»Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas.«
Nič ne pomaga, če se tolažimo, češ, saj nihče ne ve, kdaj bo konec sveta. Gre za Kristusov prihod, ki se zgodi v življenju vsakega človeka ob smrtni uri. Sveta je zame konec v trenutku, ko zapustim svet, ko se konča moje življenje. Bolj gotovega »konca sveta« od tega ni! Koncev sveta je toliko, kolikor je ljudi, ki zapuščajo ta svet. Za milijone ljudi je konec sveta danes.
Zakaj nas bogoslužje sprejema s tako strogo besedo? Ali nam Bog grozi, ali nam ne želi dobro? Ne, to dela prav zaradi ljubezni, ker ne želi, da bi nas izgubil. Najslabša stvar, ki jo lahko storimo ob grozeči nevarnosti je, da zapremo oči in ničesar ne vidimo. Bral sem, da se je tisto noč, ko je potonil Titanik, zgodilo prav to. Po radiu so z drugih ladij prihajala sporočila, ki so opozarjala na ledeno goro na njihovi poti. A na čezoceanki so imeli zabavo s plesom; niso hoteli vznemirjati potnikov. Tako niso ukrepali, odločitev so odložili na naslednje jutro. Med tem pa sta se ladja in ledena gora z veliko hitrostjo približevali druga drugi, dokler se ni sredi noči zaslišalo grozljivo vpitje in začel se je veliki brodolom. Človek pomisli na tisto, kar je rekel Jezus na nekem drugem mestu v evangeliju, ko govori o ljudeh v času vesoljnega potopa: »Jedli so in pili, se ženili in se možile … dokler ni prišel potop in vseh odnesel« (prim. Mt 24,38–39).
»Vaše svetilke naj bodo prižgane!« nam je Jezus danes govoril. Vsekakor je pomembno, da svoje življenje dobro načrtujemo, da imamo jasne cilje, da vemo, kam hočemo priti čez pet ali deset let. Jasno je treba videti tudi trenutne cilje, ki jih je treba doseči hitro in jih ni mogoče prelagati na kasnejši čas. Ko imamo vajeti v rokah, pa mora goreti še svetilka, ki nam kaže pot. Živeti je treba v prepričanju, da kljub dobremu načrtovanju mora biti prost še en sedež za Boga, ki bo vodil vse tisto, kar je nepredvidljivo in nevarno na poti. Res moramo reči Bogu hvala, ker ne vemo, kaj vse nas v življenju še čaka. Če bi vedeli vse stvari vnaprej, bi marsikdo obupal nad življenjem, ker bi živel v nenehnem strahu. Tek našega življenja nam je prikrit, toda to je hkrati tudi izziv, da se lahko veselimo vsakega novega trenutka in priložnosti, ko se lahko izkažemo s svojo dobroto, pozitivno usmerjenostjo in veseljem nad življenjem.
Biti moramo pripravljeni na različna presenečenja, ki nam jih pripravlja Bog v svoji ljubezni. To je glavno sporočilo današnje nedelje. Bog nas ne želi strašiti s koncem in večnim pogubljenjem, ampak nas nenehno preseneča s svojo ljubeznijo. Ustvaril nas je z enim samim namenom: da bi živeli v vsej polnosti. Ustvarjeni smo za življenje, ne za smrt. Kdor tako gleda na svoje življenje, ni ravnodušen, svoje življenje jemlje resno in se trudi, da ne bi živel od danes do jutri. Tak človek ve, kje je njegov končni cilj in kako ga bo dosegel. Kljub temeljitemu načrtovanju pa se je treba truditi za močno vero in zaupanje v Boga. On nas je poklical v življenje, on ima z nami velike načrte, on nas pošilja kot glasnike vesele novice, da nas ima Bog rad, zato mu ni vseeno, kako živimo. Bog je tisti, ki nas pozitivno preseneča, zato je treba odpreti oči, opazovati svet okrog nas, se veseliti življenja in prepoznavati Božjo roko v našem življenju. Če nas ima Bog rad, moramo to opaziti vsak trenutek, se mu približati in stopiti z njim v korak.

Ervin Mozetič

17. navadna nedelja, leto 2013

Psihologi so prepričani, da je človek edino bitje, ki ga drži pokonci želja po večjem in boljšem, zato njegove sanje nimajo meja. Mnogi živijo bolj v sanjah kot pa v realnem svetu, njihove oči se preveč ozirajo okrog in zavidajo sosedu njegovo srečo; ušesa mnogih slišijo preveč besed, ki so povezane z denarjem, imetjem in s stvarmi, ki jih je mogoče kupiti, zato se bojijo tišine; usta mnogih se nikoli ne zaprejo, ampak stalno ponavljajo: »Daj mi še, to je premalo!«; roke mnogih so se navadile na en sam gib: vleči k sebi, zato ne znajo nežno božati. Kdo lahko takšne nenasitneže zadovolji? Nihče, niti Bog ne.
Jezus je bil dober psiholog, poznal je človeka, zato si ni delal utvar. Tem, ki so hodili za njim, je večkrat naročal: »Prosite in vam bo dano!« Ta stavek so radi slišali, a so kljub temu velikokrat ostali razočarani.
Večina vernikov prihaja v cerkev s prošnjo na ustih, zato zelo hitro pokleknejo in se prepustijo klicanju Boga na zagovor. Misel večine je osredotočena na en sam cilj: »Ljubi Bog, pomagaj mi, da …« Večina je namreč iskrena vsaj takrat, ko so v veliki stiski, ko ne vidijo izhoda in je zato Bog njihova zadnja rešilna bilka. Vztrajni so v svojem klicanju Boga na pomoč, toda, žal največkrat razočarani, ker rešitve ni od nikoder, če pa že pride, je težko sprejemljiva. Nas je Jezus zavajal, ko nam je naročal: »Prosite in vam bo dano?!«
Zdi se mi, da je eden od vzrokov za razočaranje povezan z nepravilno izraženo prošnjo: Jezus ni naročal, naj prosimo za stvari, ki jih lahko naredimo sami. To bi bilo preveč enostavno, kajti Jezus ni mašilo naših lukenj. On nam ne ponuja skrbno zapakirane izdelke, ki so lepo zloženi na police in jih lahko po potrebi vzamemo. Tudi to bi bilo preveč enostavno. Jezus nam ponuja način in metodo, kako naj izpolnimo svoje ustvarjanje in vsakodnevno delo, da bo prinašalo prave rezultate.
Kakšna je Jezusova metoda? Prositi je treba za notranjo preobrazbo, da ne bomo več zazrti vase, ampak v bližnjega. Ko so v ozadju dobronamernost, odpuščanje in ljubezen, človek razmišlja drugače, je prizanesljivejši in radodarnejši, njegovi klici ne naletijo na gluha ušesa.
Zares je čuden ta naš Bog, kajne! Naroča nam, naj prosimo, v svojem uslišanju pa je zelo pristranski, kar je v skladu z njegovo modrostjo: ne ponuja nam stvari, ki bi nam lahko škodile. Ponuja nam prenovo, ki je vedno izziv, kako narediti iz svojega življenja več, kako biti na pravem mestu in v pravem trenutku Božji sodelavec.
V današnjem evangeliju nam Luka pripoveduje, kako se je rodila molitev Oče naš. Ko so učenci nekega dne videli Jezusa moliti, so zaznali veliko željo, da bi molili kakor on in so rekli: »Gospod, naúči nas moliti«. Jezus je ustregel njihovi želji in jim izročil svojo lastno molitev. Oče naš moremo namreč razumeti prav tako: kot val Jezusove molitve, ki se širi preko stoletij, kot tok molitve, ki se od glave prenaša na vse telo.
Jezus nas uči moliti v vsakdanjem življenju.
Ko postaja naša molitev vedno bolj pobožna in ponotranjena, imamo Bogu vedno manj za povedati. Nazadnje popolnoma umolknemo. Da, umolknemo! Takrat prenehamo govoriti, ker postanemo poslušalec. To pa je še več, kajti prava molitev ni samo molčanje, ampak predvsem poslušanje. Moliti pomeni umolkniti in biti tiho ter čakati, dokler ne slišimo Boga. (Sören Kiekegaard)
Bral sem, kako je nekoč učitelj spraševal svoje učence, naj povedo, zakaj ljudje kričijo, ko so jezni. Učenci so nekaj časa razmišljali, nato pa so odgovorili, da kričijo zato, ker izgubijo potrpljenje. Učitelj pa je vztrajal in jih znova vprašal, naj vendar dobro premislijo, saj ni smiselno kričati, če je oseba poleg tebe. Vsekakor bi pričakovali, da govorimo nalahno in potiho. Učitelj in učenci niso nikakor našli skupnega jezika. Končno je učitelj učencem razložil, da sta srca oseb, ki nimata medsebojnega odnosa toliko oddaljena, da morata drug na drugega kričati in vpiti, da bi njun krik presegel razdaljo med njunima srcema. Večja ko je razdalja med njunima srcema, bolj glasno morata kričati drug na drugega. In res je tako. Kajti če sta dve osebi zaljubljeni, takrat ne kričita, ampak govorita nežno in celo šepetata. Ali pa sta povsem tiho. Zakaj? Zato, ker sta njuna srca blizu. Zaljubljenca ne potrebujeta nobenega govora. Le zreta drug v drugega, kajti srca sta si blizu in poznata govorico ljubezni. Dovolj jima je le prisotnost drug drugega. Tako je tudi pri molitvi. Kdor zelo vpije, običajno nima osebnega odnosa z Gospodom in je razdalja med njim in Bogom velika.
Jezus v molitvi Oče naš nam posreduje povsem novo sliko Boga, ko pravi v aramejščini: Oče naš, ki si v nebesih… Jezusov Bog je naš Oče, aramejsko »aba«, kar se prevaja kot »dragi, ljubljeni očka«. Ne gre za nek nov naziv Boga, ali za njegov vzdevek, ampak za najintimnejši odnos, ki ga imamo lahko z njim.
Vsepovsod okoli nas vlada kriza. Sodobna družba je družba brez očeta. Oče je odmaknjen in celo usmrčen, otroci pa so se razbežali kot sirote. Gre za hudo krizo vrednot, za degeneracijo človeštva in njegove identitete. Potrebna je duhovna obnova povezovanja z Očetom. Zato je bolj kot kdaj koli potrebna molitev Oče naš.
Človek ne more biti kristjan, če ne moli, tako kot ne more živeti, če ne diha, kajti molitev je zdravilo za vse bolezni.
Tako je molitev Oče naš povzetek celega evangelija. Je ključ za razumevanje Jezusovega oznanila. Je večna šola vsake molitve in življenja. Ta molitev mora dopolnjevati in navdihovati vsako našo molitev, kajti Oče naš je molitev vseh molitev. V Svetem pismu ne boste našli ničesar, kar ni zajeto v Gospodovi molitvi. Ona je ključ za razumevanje Jezusovega oznanila in je večna šola vsake molitve in življenja.
Frančišek Asiški je dojel globino Oče naša, ko je nag stopil pred svojega zemeljskega očeta in mu rekel: »Do zdaj sem te imenoval oče, odslej pa lahko brezbrižno rečem tudi: Oče naš, ki si v nebesih, nate sem stavil vse svoje upe!«
Ob koncu tega našega razmišljanja nam ne preostane drugo, kot da za svojo vzamemo prošnjo apostolov: »Gospod, naúči nas moliti!«. Nauči nas dobro moliti predvsem Oče naš. Oče naš je resnično povzetek celotnega evangelija. Ko ga molimo z vero, se vsakokrat okopamo v evangeliju.

Predlagam vam, da v vsaki krščanski družini vsaj ob nedeljah pred kosilom molite skupaj Oče naš.
Ne morem se dovolj načuditi temu, da ljudje, ki nam je dana prednost molitve, to prednost tako malo izkoristimo. Ko vernik moli, je podoben tistemu, ki vleče vrv v zvoniku, da bi premaknil zvon. Človek vleče vrv tu spodaj, na zemlji, zvoni pa zgoraj, v nebesih.

Ervin Mozetič

15. navadna nedelja, leto 2013

Pregovor pravi: »Besede mičejo, zgledi vlečejo.« Vsakdo potrebuje svetel lik, po katerem se lahko zgleduje. Navadno ga ne iščemo med svojci, med tistimi, ki jih najbolj poznamo in oni nas. Zglede raje iščemo čim dlje od doma, morda celo v tujini, češ: »Tuje je boljše!« Tako so naši zgledi največkrat bolj modni dodatki kot pa konkretni liki za posnemanje.
Jezus je radovednemu poznavalcu Svetega pisma dal za zgled tujca, ki se je obnašal mimo vseh pravil tedanjega bontona: Samarijan je bil tujec, predstavnik naroda, s katerim so bili Judje v nenehnih sporih, a je kljub temu pomagal človeku, ki mu ni bil dolžan pomagati. Jezusov nasvet pismouku je bil: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«
Zakaj imamo zglede? Za občudovanje, za rumeni tisk, za ulično klepetanje v nedogled? Zgledi so izjeme, ki padejo v oči s svojimi izrednimi dejanji in življenjskim stilom. Zgledi so neke vrste projekcija naših želja in pričakovanj; zagledamo se v človeka, ki je uresničil to, kar bi sami hoteli postati, pa nimamo ne volje ne moči, da bi svoje sanje uresničili. Torej si večina ne izbere konkreten zgled zato, da bi ga posnemala, ampak bolj zaradi nekega pasivnega občudovanja in zdihovanja po tem, kar ne bodo nikoli dosegli.
Koga imajo za zgled otroci in mladostniki? Glasbene in filmske zvezdnike, ljudi, ki so si ustvarili kariero, ki se vozijo v dragih avtomobilih, prenočujejo v najdražjih hotelih, letujejo v najbolj znanih letoviščih, prekipevajo od zdravja in so vedno obdani z množico občudovalcev. Mlade mika lahko življenje, polno užitkov in brezskrbnosti. Takšno življenje prikazujejo filmske nadaljevanke in reklamni spoti.
Jezus ni dal učenemu pismouku za zgled človeka s kariero, ampak tujca, ki je slučajno šel mimo napol mrtvega človeka in mu je pomagal. Zmagalo je srce, pomagala je tujčeva dobrota. Jezus je opazil v tem človeku neizmerno notranjo moč in iskreno ljubezen, zato ga je dal za zgled. Tujec se ni izkazal s svojim zunanjim bliščem, pa čeprav lahko rečemo, da ni bil iz nižjega socialnega sloja. Verjetno je bil trgovec, namenjen v Jeriho, kjer so se zbirali mešetarji iz vseh koncev. Evangelista Janeza ta zunanji videz ni zanimal, ker nam je hotel predstaviti človeka, polnega srčne dobrote.
Kar je rekel Jezus pismouku velja tudi za nas: »Pojdi in tudi ti tako delaj. Izkaži se z dejanji, ki bodo za druge znamenje tvoje ljubezni.« Drug drugemu smo lahko kamen spotike, ko iščemo svoje koristi, lahko pa smo zgled za posnemanje, ko delimo vse, kar smo in kar imamo. Za katero opcijo se bom odločil?
Današnja Božja beseda nam kaže na vrzel med Božjo besedo in samim Bogom. Na eni strani imamo Božjo besedo, ki nam izraža Božjo voljo, Božje zapovedi in nasvete za življenje. Na drugi strani pa imamo živega Boga v podobi svete evharistije. In to vrzel moramo zapolniti, kar pa nam lahko včasih predstavlja težavo.
Zavedati se moramo, da Bog ni nekje v devetih nebesih, da bi se morali izgovarjati, češ previsoko je. Njegovih zapovedi, ne moremo doseči. Njegov standard je previsok. Ne, Bog je čisto blizu nas. Bog tudi ni za devetimi gorami in desetimi vodami, da bi mogli reči, predaleč je. Predolga in prenaporna je pot. Ne, Bog je čisto blizu nas. Bog je samo eden in je čisto blizu nas. Tako blizu, da je to že kar srhljivo. »Kajti prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, da jo lahko izpolnjuješ« pravi Mojzes v prvem berilu.
Beseda. Božja beseda. Sveto pismo je Božja beseda, ni pa Bog. Sveto pismo predstavlja Božje sporočilo človeku, medtem, ko je evharistija On sam, ki se daje ljudem. Božje sporočilo ljudem se predstavlja kot posrednik med Bogom in človekom, medtem ko evharistija ni posrednik, ampak edini Sin živega Boga. Oboje se nam daje. Božja beseda, ki jo beremo v prvem delu Svete maše, ali pa, če jo premišljujemo doma, je v naših ustih, je v našem razumu. V naše srce pa vstopa Bog preko podobe svete evharistije, ali kakor nas uči Pavel v drugem berilu:
Da je »Jezus Kristus podoba nevidnega Boga«. Bog je tako silen in tako mogočen, da ga z našimi telesnimi očmi ne moremo videti. Naše sicer močno človeško telo, je v resnici šibak kupček mesa, ki preprosto fizično ne more zdržati pred podobo, vsemogočnega, popolnega Boga. Bog se tega zaveda in se nam zaradi njegove potrebe po človeški bližini učloveči v podobi Jezusa Kristusa. Da se ne bi mogli izgovarjati, da je previsoko ali pa predaleč. Bog se je utelesil v podobi Jezusa Kristusa. In Jezus Kristus ostaja med nami pod podobo kruha. Tako vidimo, da silno kompleksno bitje, kakor je naš Bog, ki je tako en in edini, resničen, dober, lep, popoln, v želji da bi se nam približal, prevzame nepopolno, nedovršeno, minljivo človeško telo. Toda to še ni dovolj. Da bi resnično ostal med nami, se poniža na raven kruha. Boga zaradi njegove popolnosti ne moremo videti iz oči v oči. Lahko pa ga vidimo, preko podob. Podobe kruha, ki nas spremlja še dvatisoč let.
Rešitev za težavo, ki nastaja v razkoraku med Božjo besedo in živim Bogom, pa nam daje Jezus v današnjem evangeliju: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe«.
Duhovnik in levit sta Božjo besedo poslušala. Poznala sta do pikice natančno vse, kar je Gospod Bog kdaj razodel. Vedela sta za vse zapovedi in prepovedi, za vsa liturgična navodila, za vse predpise, okrožnice, enciklike, pastirska pisma. Poznala civilno in kanonsko pravo, vse kar je možno. Nista pa imela ljubezni. Božje zapovedi sta poznala, nista pa jih izpolnjevala, ker jih nista znala. Vse lahko znaš, vse lahko imaš, če nimaš ljubezni, če vsega tega ne znaš uporabiti, nimaš nič.
Samarijan, pa je morda vedel malo manj, ampak imel je ljubezen. Kajti Bog je ljubezen. Usmiljeni Samarijan pa se je spomnil svoje Božje podobe, ki je podoba usmiljenja in ljubezni. Združil je vse, kar ga vera uči in to izvršil na popotniku. Vsak človek je ustvarjen po Božji podobi in to je usmiljenje. Na koncu evangelija nas Jezus vabi: »Pojdi in tudi ti tako delaj«. Poslušajmo Božjo besedo, ter jo izvršujmo, z deli ljubezni, ki so dela Boga samega.

Ervin Mozetič

14. navadna nedelja, leto 2013

Žetev je velika, delavcev pa malo. Ustavimo se zato ob vprašanju duhovnih poklicev. Sam sem na tej poti in rad bi na kratko predstavil, kako je od življenja v župniji odvisno, ali bomo imeli nove duhovne poklice, ali ne.
V Postojnski župniji je bilo kar nekaj novih maš, zadnja seveda že pred več kot petindvajsetimi leti. Zdi se mi, da je ravno to obdobje lepa priložnost, da nekaj naredimo, da bo naša župnija v bližnji prihodnosti spet dobila kakšnega novomašnika. Prav duhovni poklici so pokazatelj, da je župnija zdrava, da je v naših družinah pravo krščansko vzdušje, da imajo duhovne vrednote prednost pred materialnimi dobrinami.
Sami dobro veste, da duhovniškega poklica ni mogoče izsiliti, saj ne gre za običajen poklic, ampak za poklic, ko Bog človeka izbere za svojega glasnika. Res pa je tudi, da je Bog pozoren na prizadevanja ljudi, zato vztrajna molitev za duhovne poklice, povezana s krščanskim življenjem, gotovo ne ostane prezrta in Bog velikodušno podeli svoj blagoslov.
Sedaj bi se rad na kratko zaustavil ob nekaterih stvareh, ki so bile v času mojega šolanja in v času zorenja mojega duhovnega poklica nekaj običajnega.
Težko si predstavljam, da bi jaz bil danes tukaj spredaj kot duhovnik, če ne bi mnogi moji sorodniki, zlasti stara mama in župljani molili zame, posebno od tistega trenutka naprej, ko sem začel s študijem teologije v Ljubljani. Spomnim se, da smo doma redno vsak večer skupaj molili in med večerno molitvijo nismo pozabili moliti očenaša in zdravamarije za pravo pamet. Prav ta molitev se je dandanes zelo opustila, kar pa je velika škoda. Mislim, da je skupna družinska molitev eden od vidikov, ki bi lahko zelo spremenil način našega življenja, počutja v družini, župniji in širši okolici. Zakaj je skupna družinska molitev danes še bolj potrebna kot v preteklosti.
Življenjski ritem je tak, da se družinski člani čez dan malo ali nič ne vidite, ker so otroci po šolah, starši pa po službah, največkrat do večera. Tudi večerni ritem si vsak po svoje organizira, zato pravih srečevanj vseh družinskih članov sploh ni. Kako naj potem funkcionira skupno življenje, kako naj se ljudje prijetno počutijo, če se redko srečujejo in bolj bežno poznajo? Eden od razlogov, zakaj se razdere vsak tretji cerkveno sklenjen zakon, je prav v tem, da ljudje živijo drug mimo drugega.
Tako je nekaj trenutkov časa za skupno molitev priložnost, da se lahko družina zbere, da se za nekaj trenutkov vsi člani umirijo, da skušajo biti iskreni vsak član pred samim seboj, drug pred drugim in pred Bogom. Skupna večerna molitev je tudi priložnost, da lahko drug drugemu rečemo: »Oprosti za tisto, kar se je danes zgodilo! Saj nisem hotel namerno!« Prav takšna prošnja za odpuščanje in reševanje konfliktov pred Bogom v molitvi, ustvarja pravo ozračje, da je družina potem zdrava, da se vsi člani prijetno počutijo in so radi doma.
Mislim, da je skupna večerna molitev prva stvar, ki bi jo morali sprejeti kot nov izziv in priložnost, da damo svojemu življenju nov zagon in pravo usmeritev.

Drugi vidik, ki se mi zdi zelo pomemben, je povezan z načinom življenja. Navadili smo se na to, da svojim željam ne postavljamo nobenih meja. Prave meje nam postavlja šele denar, ki nam ne dovoli, da bi šli preko svojih zmožnosti, pa čeprav tudi na tem področju mnogi prestopijo meje in skušajo z velikim zadolževanjem obogateti. Demokracija nam sicer daje lažno prepričanje, da je vse dovoljeno, vendar ni vse tudi koristno. Imeti svoje življenje na vajetih, brzdati svoje oči, svoje želje, nerealna pričakovanja in biti sposoben se kakšni stvari odpovedati, to so pravi temelji za zadovoljno osebno počutje in za skladno družinsko življenje. Svoje življenje je potrebno sprejeti v vsej njegovi danosti: z vsemi talenti in sposobnostmi in hkrati z vsemi omejitvami. Samo na tak način bodo nove generacije zares pripravljene na življenje, ker se bodo že v otroštvu in mladostniški dobi navajale na trdoto življenja, kjer ti stvari niso servirane na pladnju. Brez odpovedovanja, brez brzdanja svojih želja, ni mogoče jasno določiti temeljne usmerjenosti in tudi sredstev, kako bom uresničil svoje življenjske sanje. Ko namreč živim le od trenutnih motivov, moje življenje nima nobene stalnice, kajti vedno hočem biti na vrhuncu. In kadar to ne dosežem z uresničitvijo trenutnih želja, na običajen način, posežem po umetnih sredstvih, kot so alkohol, mamila in druga poživila. To pa pomeni, da sem vedno bolj odvisen od različnih sredstev, ki vzdržujejo mojo kondicijo in dobro počutje, kar je še toliko bolj problematično, ko pridejo različni problemi in stiske. To je začaran krog, v katerem se znajdejo mnogi in potem ne vidijo nobene realne rešitve. Stvari, ki jih beremo v dnevnem časopisju so grozljive. Zato si ne delajmo utvare, da bomo srečni in zadovoljni, če si v določenem trenutku nismo sposobni reči: »Dovolj! Čez to mejo ne smeš, ker škoduješ samemu sebi! Če boš šel tako naprej, zate ni rešitve!« In to ne velja le za normalno čutno, fizično življenje, ampak še veliko bolj za duhovno življenje, ki je odločilni kriterij za smiselnost slehernega človekovega početja.

Omenil bi še en vidik, ki je povezan s prejšnjima dvema: občutek za dobro in slabo, sposobnost razločevanja dobrega od slabega, koristnega od pogubnega. Danes se nam zdi toliko stvari samoumevnih, za katere bi pred desetimi leti rekli, da so greh. Izgubili smo občutek za to, kar je greh. Nobena stvar nam ni več sveta. Kako razmišljamo o življenju, ki je najbolj temeljna stvar, največji dar, ki smo ga prejeli. O različnih oblikah poseganja v skrivnost življenja, kot so spočetje, abortus, kloniranje, evtanazija, govorimo tako, kot da se pogovarjamo o dežju, ki je bil prejšnji teden ali o zadnji zabavi. Stvari pa niso tako preproste. Ker nam nobena stvar ni sveta, ker se lahko iz vsega norčujemo, ker na zakonsko zvezo gledamo kot na lanski sneg, se nobene stvari več ne veselimo, nas nobena stvar več ne preseneti, nam vse mimogrede postane en velik dolgčas. Kako pomembna je zato spoved in občutek za greh. Kako dobro je pogovoriti se vsak mesec o svojem duhovnem počutju s človekom, ki te stvari razume in nam lahko pomaga. Samo tukaj je prava rešitev, samo tam, kjer so ljudje odkritosrčni do samega sebe in do drugih, lahko pričakujemo, da bodo srečni in zadovoljni. Če ne bomo resno vzeli Jezusovega klica po osebnem spreobrnjenju in drugačnem odnosu do življenja, bomo čez nekaj let prisiljeni iskati psihologa ali celo psihiatra, vendar dvomim, da bosta lahko izbrisala našo preteklost in nam zagotovila prihodnost brez nekih travm.
Letos praznujem 25 let svojega duhovništva. Vesel bi bil, če bi lahko praznoval z osrečujočo mislijo, da se je kakšen Iz Postojne odločil in sledil Jezusovemu klicu. Lahko pa vam zagotavljam, da bo to možno, če si bo vsak od nas odgovoril na nekaj osnovnih vprašanj: Ali vem, zakaj živim? Bog mi je podaril življenje zato, da nekaj naredim iz njega. Tega ne more narediti kdo drug, ampak samo jaz. Bog mi zaupa in mi daje svojo moč.
Skupaj stopimo na
pot prenove osebnega življenja, življenja v družini in župniji. Naj nas Bog spremlja na tej poti, kajti žetev je velika, delavcev pa malo, zato prosite Gospoda žetve…….

Ervin Mozetič

13. navadna nedelja, leto 2013

Današnji evangelij nam poroča o treh Jezusovih srečanjih med njegovo potjo proti Jeruzalemu. Dotikajo se iste tematike: pogoji za hojo za Jezusom.

»Nekdo mu je rekel: 'Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.' Jezus pa mu je dejal: 'Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil'«.

Kakor da bi rekel: preden se odločiš, dobro pretehtaj posledice. Jezus noče nikogar prevarati. Politiki pred volitvami obljubljajo vse in še več, govorjenje o težavah pa prihranijo za čas, ko imajo že zagotovljene glasove. Jezus pa deluje povsem nasprotno. Hoja za njim mora biti povsem svobodna izbira. Nikoli ne bo mogel nihče reči, da si ga je Kristus »podredil«.

V drugem srečanju Jezus sam izreče povabilo, naj mu sledi:

»Nekomu drugemu pa je rekel: 'Hôdi za menoj!' A ta je dejal: 'Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.' Rekel mu je: 'Pusti, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!'«.

Ob neki drugi priložnosti Jezus močno poudari dolžnost spoštovati očeta in mater; reče celo, da ni dovoljeno odkloniti jim materialno pomoč, čeprav bi šlo za darove za tempelj. Zakaj je torej tukaj tako drastičen? On je preiskoval srca in je videl v upravičeni prošnji poklicanega določeno neodločnost, željo, da bi si vzel čas, skratka neko izmikanje. To pa je nevarno. Njune poti se morda sploh ne bi več srečale. Ko je Bog sam, ki kliče, vsaka druga dolžnost stopi na drugo mesto.

»Spet drug mu je rekel: 'Hôdil bom za teboj, Gospod, a dovoli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.' Jezus pa mu je dejal: 'Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo'«.

Hoja za Kristusom ne dovoljuje objokovanja, spremembe mnenja, kompromisov. Orač, ki orje s pogledom obrnjenim nazaj, zagotovo ne bo zaoral ravne brazde.
Večno aktualen nauk te evangeljske strani je, da ni mogoče odriniti Boga v nek kotiček življenja in na prednostno mesto postaviti praktično vse: delo, posle, šport, družino … Ni nam potrebno komentirati napake, da človek sistematično postavlja nujno pred pomembno. V življenju je ena sama stvar resnično pomembna, če jo izgubimo, smo izgubili vse.

Jezus v današnjem evangeliju lepo poudarja, da nam vere ne razodevata človeška pamet in narava. Najvišjo resnico nam daje Bog sam, Oče, ki je v nebesih, ki se nam je razodel v Jezusu Kristusu. Zato je Jezus poskrbel, da razodeta vera ne bo izginila in se ne bo popačila.
Da pa lahko evangelij gre v svet in ga ponesemo v vsa najrazličnejša okolja, potrebujemo neizčrpno požrtvovalnost, domiselno iznajdljivost in gorečnost, podobno, kakor jo je imel apostol Pavel. On je vedel, da Jezusov sodelavec ne sme računati nase. Zaklad, ki ga prinašamo v svet, je v lončenih posodah. Te krhke posode, ki se lahko hitro okrušijo, celo razbijejo ali počijo, smo mi duhovniki kot ljudje. Kar prinašamo, pa je nekaj neprecenljivo bolj dragocenega, zato naša moč ni iz nas in od nas, ampak od Boga.
Spričo zahtevnih nalog, ki jih ima duhovnik, bi si človek sam po sebi ne upal prevzeti te naloge. Duhovnik jih res ne sprejema nase, ker bi se čutil sam dovolj močnega zanje. Veliko raje bi rekel z apostolom Petrom: »Pojdi od mene, ker sem grešen človek!« V to službo se dejansko nihče ne podaja na lastno pest, ampak samo zato, ker se zaveda Božjega klica in sme zato računati na Božjo pomoč.
Duhovniški poklic se začne s posvetitvijo. Noben drug poklic se ne začne s posvetitvijo. Posvetni poklici izhajajo iz lastne človekove sposobnosti, nadarjenosti in moči, duhovnikova moč in avtoriteta pa izhaja iz njegove posvetitve, iz moči in avtoritete, ki ni njegova ampak Jezusova. Duhovnik je pridružen Jezusovi službi. To je tisto, po čemer se duhovništvo razlikuje od vseh drugih poklicev.
Kdor torej hoče, lahko duhovnikom in Cerkvi kot dvatisočletni ustanovi marsikaj očita. Toda Cerkev ni ustanova, ki bi zrasla na človeških sposobnostih. Jezus Kristus, ki je za nas umrl in vstal, je vsakega duhovnika izvolil in poklical, On je edini temelj naše vere in Cerkve. Ta vera in zaupanje vanj je tudi temelj odločitve za duhovniški poklic.
Jezus sam pravi, da je molil za svoje sodelavce. Tudi danes je z nami duhovniki. Nas pa tudi vabi, da prosimo Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Njegove znane besede, da je žetev velika, delavcev pa malo, nas v tem trenutku še posebej nagovarjajo. Zato vas vse, v tem trenutku vroče prosim, podvojite, potrojite svoje molitve za nove duhovniške poklice.
Ob tej priložnosti pa bi se tudi rad zahvalil vsem, ki ste in boste še molili zame, pa tudi za druge duhovnike. Današnji dan je zame dan veselja in hvaležnosti za Božjo pomoč in podporo. Današnji dan je dan zahvale Bogu, da je vame položil svoje upanje.
Petindvajset let „srebrna maša.“ Ampak v življenju ni vse srebro. Moje novomašno geslo se glasi: » Izroči svojo pot Gospodu, upaj vanj in skrbel bo zate.« Geslo je vzeto iz 36. psalma. To geslo me spremlja na moji poti, ki je sicer raznolika, me pa vodi proti cilju. Novomašni pridigar mi je na dan nove maše med drugim prebral misel Tomaža Kempčana iz knjige Hoja za Kristusom: „Pogosto boš moral delati, česar nočeš, in kar bi rad, boš moral opustiti. Kar je drugim pogodu, bo imelo uspeh, kar bi ti rad, ne bo šlo. Druge bodo poslušali, kar reko; kar pa ti rečeš, bodo zaničevali. Drugi bodo prosili in dobili, ti boš pa prosil, pa ti bodo odbili.
O drugih bodo mnogo govorili, a molčali bodo o tebi. Drugim bodo izročili to ali ono reč, o tebi bodo sodili, da nisi za nobeno rabo. Zato se bo včasih narava žalostila in veliko bo, če boš molče prenašal.“

Zato je potrebno iti velikokrat pred Najsvetejše in z Njegovo pomočjo grem naprej po poti, na katero sem bil poklican in poslan. Težko mi je sedaj govoriti o sebi, kako sem deloval kot kaplan v Kobaridu, se tam neposredno srečal s smrtjo, ko sem padel v prepad trinajst metrov in ostal živ. Težko mi je govoriti o tem kako sem osem let služboval kot župnik v Dornberku in sedaj trinajst let v Postojni in kar dvakrat sem v teh trinajstih letih upravljal tudi svojo rojstno župnijo Hrenovice in že sedemnajst let kot dekan, saj sem bil za dekana imenovan kot najmlajši v Sloveniji pred tridesetim letom. Marsikaj lepega in tudi manj lepega sem doživel v teh petindvajsetih letih. Lahko bi govoril in pisal, ne vem pa, če bi bilo to tisto, kar bi vas zanimalo.
Če pa povem, da sem rad in z veseljem duhovnik, povem vse. Z veseljem delam to, kar je moja dolžnost. Priznam, nisem rad prišel v Postojno zaradi bližine doma in zaradi tega, ker vsi poznate mojo družino, ki ni idealna, kakor ni nobene. Lahko pa rečem, da v vseh trinajstih letih nisem nikoli doživel, da bi mi kdo kdaj vrgel v obraz, češ svoje poglej, kaj nam govoriš in za to sem vam iskreno hvaležen.
Zavedam pa se, da srebro ni zlato. Zato se bom še naprej trudil z Božjo pomočjo, da bom dober pastir ljudstvu - vam, ki ste mi zaupani.

Ervin Mozetič

12. navadna nedelja - Kdo sem?

Vsake toliko časa, se mora vsak kristjan vprašati: kdo sem? Jezus je svoje učence spraševal: kdo sem. Ne zato, ker bi se zmedel, temveč zato, da jih preizkusi, ali še verujejo v Njega, ali mu še sledijo. Človek se hitro zbega in zmede, še posebno danes, ko je bombandiran z vsemogočimi informacijami in različnimi vedenji. Današnji čas je bolj nevaren, kakor vsa človeška zgodovina, ker včasih je bil človek bombandiran z eno ideologijo, eno miselnostjo, danes pa se vse prepleta in kmalu človek več ne ve, komu naj verjame in kaj naj veruje.
Vprašanje, ki se glasi je torej: kdo sem? Kdo smo, mi tukaj zbrani? Če smo tukaj »po veri v Kristusa Jezusa« smo »Božji sinovi«, kajti vsi, ki smo tukaj zbrani smo bili krščeni v Kristusovem imenu in zato smo oblekli Kristusa.
V trenutku krsta, se izniči naša narodnost, se izniči naša politična pripadnost, se izniči naš socialni status. Vsi smo kristjani: sicer nekateri revni, nekateri bogati, nekateri inteligentni, nekateri preprosti. Vendar to so fasade, vsi pa smo zidani iz zavrženega kamna, tistega ki so ga prebodli in ki je postal odprt, živ studenec v očiščenje greha in madeža. In odgovor na vprašanje: kdo sem? kdo smo? ne daje zunanja podoba, ne daje fasada, temveč daje tisto, na kar je fasada prilepljena. Domača hiša ni domača hiša zaradi fasade, tudi cerkev ni cerkev zaradi zvonika in barvastih oken ter orgel, temveč zaradi tistega, iz česar je zgrajena, zaradi tistega, kar prebiva v notranjosti.
Če smo Kristusovi, smo po njegovi obljubi dediči. In kot taki, se moramo tudi dokazati. Zato nam Jezus dopušča razne preizkušnje, da vidi, kako bomo reagirali v posameznih trenutkih. Nič težkega ni, priznati ljudem, da smo kristjani, ko nam gre vse lepo in prav. Ko ni nič narobe. Težko pa je prav reagirati v posebno težkih situacijah in priznati, da je Jezus Božji maziljenec, ko pa očitno vse nasprotuje temu.
Lepo in prav, da je Peter odgovoril »Božji maziljenec«, toda Jezus je očitno sprevidel, da v njihovih srcih ni vse tako, kot bi moralo biti. Zato je rekel: »kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil«. Izgubiti svoje življenje, ne pomeni samo umreti in mučeništvo ni samo tako, da komu glava pade z ramen. Vsakdanje nošenje križa je prav tako mučeništvo, ki nas lahko ubija prav na počasi in boleče. Na videz, v človekovih očeh to ni nobeno mučeništvo, opravljati vsakodnevne obveznosti, v Božjih očeh pa je lahko vsako neprijetno, pa tudi prijetno delo, opravljeno v imenu Jezusa Kristusa dokaz, da resnično verujemo, da je Jezus »Božji maziljenec« in zato neke vrste mučeništvo.
Da bi postali mučenci in dokazali, svojo pripadnost Kristusu ni potrebno iti na bližnji vzhod, recimo Pakistan in se tam s križem sprehajati naokoli. To lahko storimo tudi danes, morda jutri, doma ali na delovnem mestu: ko prenašamo še posebno sitnega šefa, še posebej nadležno učiteljico, zoprno sosedo ali soseda, sodelavca, včasih tudi najbližje, ne zaradi tega, da bi čimprej minilo, ne zaradi tega, ker drugače ne gre, temveč zaradi Jezusa Kristusa.
Pravi mučenci niso svojih mučiteljev nikoli preklinjali ali pošiljali v nam neznane kraje. Temveč so zanje molili in jih blagoslavljali. Bog nam ne pošilja samo Simonov iz Cirene, ter različnih Veronik, ki bi nam pomagali vsak dan nositi križ. Temveč nam pošilja tudi razne Pilate in Herode, v podobi različnih ljudi, tudi najbližjih, ki nas mučijo in gnjavijo, ne zato, da bi nas Bog hotel kaznovati ali pa ker mu je všeč naše jamranje, temveč zato, da preizkusi našo vero. Preko vseh teh ljudi nas sprašuje: kaj pa vi mislite: kdo sem? ali pa, ali veste, kdo ste vi?
Kaj pa vi pravite, kdo sem, je zame, vedno nov izziv naslovljen na Cerkev. Tudi danes smo izzvani, da po nas lahko ljudje spoznajo Kristusa:
- ki je ljubezen! V liku Matere Terezije ni bilo težko prepoznati Boga, ki je ljubezen. Hindujski svet jo je videl kot boginjo in jo pokopal z najvišjimi državniškimi častmi. Ker je bila blizu ubogim, ker je dala življenje za druge, po njej ni bilo težko prepoznati Kristusa, ki umira za nas.
- ki je Resnica! Janez Pavel II. je stal pokončno, kljub nasprotovanju glede spolne morale. Kar je resnično, je resnično. Naj svet nasprotuje, naj me skuša ubiti, Resnica ostaja resnica. V njem smo prepoznavali borca za resnico in očeta, ki ima rad svoje otroke. Ob njem so bili vedno mladi, ob njem smo vsi vedeli, kdo je Kristus.
- ki je Odpuščanje in darovano trpljenje! Pater Pij je gorel, da bi vsakemu, ki se mu je približal, podelil božje odpuščanje. Želel si je trpljenja, ker je z njim lahko soodreševal. Bog je stopil na zemljo, je celo kdo pomislil. Tako kot pri Frančišku Asiškem. Nista zastonj nosila znamenja Gospodovega trpljenja, to so bila znamenja, da Bog hodi po zemlji. Bog, ki ga, če hočemo, po takih ljudeh ni težko prepoznati.
Kaj bodo ljudje rekli, kdo je Kristus, je danes v veliki meri odvisno od nas, ki smo ga srečali, od nas, ki smo njegove priče. Strašna odgovornost! Jo bomo izpolnili? Vsekakor Ga v nas ne bodo prepoznali, če bomo tako grozno podobni temu svetu. Potopljeni v lagodje, pomembnost, uspešnost, dobro ime itd.
Bodimo drugačni!
- Naj ga v nas prepoznajo po ljubezni, tisti nori ljubezni, ki ljubi zavrženega, preziranega, neuspešnega …
- Naj ga prepoznajo v nas, ker nam bo resnica pomembnejša od dobrega imena in položaja …
- Naj ga prepoznajo v nas po odpuščanju in veselem trpljenju, da bi le odreševali …
Ne bojmo se v nas Petra, ki hkrati protestira proti trpljenju. Ker je vztrajal, je le stopil na pot za Gospodom in v njem ga je prepoznal potem ves svet. Ne bojmo se, vztrajajmo!

Ervin Mozetič

11. navadna nedelja, leto 2013 - farni dan

Evangelisti, posebno Luka, nam pogosto poročajo o Jezusu, ko sedi za mizo. Tega vsekakor ni počel samo zaradi telesne hrane, ampak, da je bil pri mizi v družbi z ljudmi. To je danes tudi naš namen, ko praznujemo farni dan. Ves čas svojega javnega delovanja je namreč Jezus rad opazoval in uporabljal običaje, ki so bili povezani z vedenjem ljudi pri mizi ter jih izkoristil kot priložnost, da jim je lahko posredoval svoj nauk ali pa koga ozdravil. Zato so bila takšna srečanja za nekatere kamen spotike, za druge pa vesela novica o odrešenju ali celo telesni ozdravitvi.
Nasprotniki so Jezusu pogosto očitali, da prelamlja stare običaje in se druži z grešniki. To so mu najpogosteje metali v obraz farizeji, ki so se že po svojem nauku in vedenju "ločevali" od drugih. Sesti za mizo z grešniki je bilo zanje nedopustno, saj bi tako postali "nečisti". Jezus se ni menil za te očitke in ni delal nobenih razlik med ljudmi, zato je sedel za mizo z vsakim človekom. On ni postavljal pogoja, da bi se moral človek najprej spremeniti in bi lahko šele potem obedoval z njim. Skupni obed je bil Jezusu povod, da se je lahko srečal s takšnim človekom. Ob skupni mizi je lahko grešnikom razložil, da ne ravnajo prav, jim odpuščal grehe in jim tako vračal mir.
Danes smo srečali Jezusa v hiši farizeja Simona. Kot gost pri skupnem obedu bi lahko tudi Jezus pričakoval tri najbolj običajna znamenja gostoljubnosti v hiši farizeja Simona. Najprej je bil to poljub, znamenje vljudnosti in pozornosti gostitelja do gosta: pomenil je tudi dobrodošlico in medsebojno sprejemanje. Gostom so nato roke mazilili z oljem, kar je bilo sprva namenjeno samo kraljem, pozneje pa se je ta običaj povsem udomačil in je poudarjal pomembnost odličnega gosta. Ko so končno gostje stopili v hišo, so pustili obuvala pri vratih, gostiteljevi služabniki pa so jim umili noge. Tako so pripravljeni in dobrodošli gostje zavzeli svoje prostore pri skupni mizi.
Danes smo srečali Jezusa, ki je vstopil v hišo in sedel k mizi. Vsa tri najbolj običajna znamenja gostoljubnosti so opuščena, namesto tega pa takoj izvemo za nepovabljeno gostjo; ob mizi srečamo ženo, ki so jo vsi poznali kot javno grešnico. Prihaja zato, da bi izkazala Jezusu gostoljubnost; s solzami moči njegove noge in jih briše s svojimi lasmi. Poljublja mu noge in jih mazili z oljem. Ob vsem tem ne izreče niti ene besede. Njena govorica je govorica ljubezni in to pokaže s svojimi dejanji.
Gostitelj to opazuje in ne more dojeti, kaj se dogaja. Kot farizeju mu je povsem jasno, da pomeni dotikanje grešnika obredno nečistost, vendar je previden in v srcu dvomi, da je Jezus res to, kar o njem govorijo - da je prerok, sicer bi vedel, kdo in kaj je ta žena. In verjetno Simon prav zaradi tega opusti vsa tri znamenja gostoljubnosti do Jezusa, saj meni, da bi ob tem, ko bi se dotikal Jezusa, tudi sam postal obredno nečist. Jezus pozna Simonove misli in ga preseneti z vprašanjem: "Vidiš to ženo?" Da, prav v tem je srčika problema: Simon ne vidi žene, ampak samo njeno grešno preteklost, njeno zavoženo življenje in njeno slabo ime. Vidi samo del resnice, ne vidi pa celote. In Jezus ga opozarja predvsem na to. Če ravnamo tako kot ravna on, ravnamo zelo narobe in lahko delamo človeku veliko krivico. Simon vidi samo senčno stran in gradi svoje prepričanje samo na tem.
Dostojevski je napisal roman Zločin in kazen. Mnogi so začeli to besedno zvezo pripisovati Bogu. Če je res, da je v Svetem pismu ta besedna zveza pogosta in očitna, je prav tako res, da nam Sveto pismo pokaže tudi neko nadgradnjo, zato lahko govorimo o novi besedni zvezi: "zločin in odpuščanje". To je v Novi zavezi največkrat uporabil evangelist Luka, ki je za mnoge razlagalce Svetega pisma pevec Božjega usmiljenja. Odlomek o skesani grešnici je lep primer takšnega Božjega usmiljenja, ki ga Jezus naklanja tistemu, ki zna ljubiti. Z Jezusovim usmiljenjem se tako grešnikova preteklost, ki je polna revščine, uniči. S tem pa se je Jezus postavil proti javnemu mnenju, ki je polno hinavščine, utemeljeno na ozkosrčni pravičnosti. Jezus vidi priliko, da mora stvari razjasniti, zato navzočim pove zgodbo o dveh dolžnikih in upniku. Jezus ima raje nenavadno izkazovanje ljubezni te žene kot pa Simonov hladni sprejem. Od njega ni prejel poljuba ne maziljenja rok ne umivanja nog. Ničesar. V nasprotju z njim pa mu je žena v vsej svobodi izkazovala ljubezen, ker je doživela milost njegovega odpuščanja, saj ji je veliko odpustil. In tako se Simon naenkrat znajde na drugi strani, med obtoženimi, žena pa odide v miru in se pridruži skupini žena, ki so spremljale Jezusa in ga podpirale pri njegovem delu.
Jezus je izpostavil vprašanje o vrednotenju samega sebe: nekdo misli, da je zdrav, a je v resnici bolan; misli, da je pravičen, vendar je grešnik; prepričan je, da vidi, vendar je slep. Jezus farizeju Simonu razkrije neobčutljivost njegove vesti, ki je izostrena predvsem v presojanju in obsojanju drugih. Simon je nesposoben, da bi začutil svojo ozkosrčnost, zato mu Jezus s pripovedjo dopoveduje, da je treba prositi za odpuščanje in razširiti srce. Zločin in kesanje postane neke vrste božji ritem in se zgodi, ko je človekovo srce iskreno in skesano.
Jezusovo vprašanje pa je danes na farni dan zastavljeno tudi nam: kako gledamo na druge ljudi. Ali vidimo pri drugih samo to, kar delajo narobe? Ali pa morda le zmoremo gledati na ljudi tako, kot je gledal Jezus; da vidimo pri drugih predvsem to, kar je dobrega - na tak način, ki ljudi osvobaja in jim omogoča boljšo prihodnost. Odpuščanje namreč vedno podpira notranje spremembe pri ljudeh in polaga temelje za novo, boljše življenje in svetlo prihodnost.
Bog je zares odpuščanje in se nam razodeva z odpuščanjem: če ne bi bilo tako, bi ljudje hitro prenehali obstajati, ker bi bili prepuščeni neuklonljivim zahtevam božje pravičnosti. Že v Stari zavezi najdemo čudovito hvalnico o božjem usmiljenju. V 129. psalmu pisatelj vzklika: "Če boš gledal na grehe, Gospod, kdo bo obstal? Vendar je pri tebi odpuščanje."
Vsak človek si o določeni stvari (človeku, predmetu, pojavu, dejanju dogajanju,...) ustvari določeno mnenje (stališče, sodbo,...) glede na svojo vest, vrednote, za katere se zavzema, vplive okolja.... To ni nič napačnega, saj naj bi odrasel človek, zlasti pa kristjan živel zavestno in odgovorno in je torej nujno, da ima zlasti do pomembnih dogodkov.... svoj odnos razčiščen.

Menim,da nas želi Jezus opozoriti na to, da naj gledamo svoje bližnje z očmi "ljubezni", naj v njih vidimo predvsem dobro.
Za obsojanje, pred katerim nas svari Jezus, gre po mojem takrat, ko slabo mislimo in govorimo o svojih bližnjih oz. o njihovih dejanjih, čeprav ne poznamo vseh okoliščin in ne vidimo v njihovo dušo, ko obsojamo ljudi pavšalno in kar povprek na osnovi javnega mnenja ali npr. novic iz rumenega tiska in ko nepreverjene slabe novice o nekom privoščljivo razširjamo, ali si celo sami izmišljamo laži in jih razširjamo.

V skupnosti kot je župnija se moramo vedno znova učiti Ljubezni.
Obsojamo namreč navadno takrat, ko ne razumemo... Zato se poskušajmo izogibati sodbam v čim večji meri. Kajti navsezadnje bo sojeno tudi nam.
Kako odpraviti sodbe? Z razumevanjem.
Vsakič ko sodimo, se vprašajmo kaj je tisto, česar ne sprejemamo, zakaj ne sprejemamo in zakaj nas ogroža?
Obsojanje vedno ločuje. Nekoga naredi boljšega, višjega od drugega in s tem izniči enakovrednost, zapre pot ljubezni.
Če ne sprejemamo vedenja nekoga drugega, vedimo, da nam to3r kaže na nekaj, kar moramo spremeniti mi, v nas samih.
Mogoče moramo biti bolj iskreni, trdni, prepričani vase in v svojo vrednost, odločni, ... poiščimo rešitve v sebi.
Če obsojamo dejanja drugih, se zavejmo, da vsak človek dela tako, kot misli, da je zanj v tistem trenutku najbolje. Če bi menil, da bi bila zanj boljša kaka druga rešitev, bi jo zagotovo izbral.
Če bi bili mi v njegovih čevljih, z vso njegovo zgodovino in prepričanji, ne bi ravnali nič drugače, četudi smo trdno prepričani, da temu ni tako.
Poiščimo ljubezen v nas samih, v drugih in v Bogu in odnosi v naših skupnostih bodo lepi in prijetni in radi bomo skupaj. Torej ljubimo!

Ervin Mozetič

10. navadna nedelja, leto 2013

Današnja Božja beseda govori o vstajenju. Prav sv. Pavel primerja umrljivo telo semenu, iz katerega se porodi novo življenje:

"Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo. Če obstaja duševno telo, obstaja tudi duhovno" (1 Kor 15,42-44).

S to mislijo o vstajenju sem začel današnje razmišljanje najprej zato, ker je vsaka nedelja spomin na Jezusovo vstajenje in tudi zato, ker nam današnji evangelij spregovori prav o enem od konkretnih vstajenj od mrtvih.
Veličastno in preprosto odlomek spregovori sam po sebi, zato podrobni komentarji niso potrebni.
Tisto, kar na prvi pogled izstopa, je Jezusova človeškost, ko vidimo, kako zaradi sočutja ob bolečini uboge matere zatrepeta vsa njegova notranjost. Mladenič je bil njen edini sin, mati pa je bila vdova.

Ko je izgubila moža in sedaj še sina, se je ta žena znašla v enem najbolj bednih položajev v družbi tistega časa: ne le, da je bila ta žena oropana sleherne naklonjenosti, ampak tudi vsake materialne podpore za življenje.

Skupaj s sočutjem pripoved izpostavi tudi moč življenja, ki se pokaže ob Kristusu. Tisti sprevod, ki se je v nekem določenem trenutku "ustavil" in je spremenil smer ter iz pogrebnega sprevoda postal sprevod veselja, je znamenje spremembe, ki jo je prinesel Kristusov prihod na svet. Evangelist je v usta ljudem položil naslednji sklep pripovedi:

"Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: 'Velik prerok je vstal med nami' in 'Bog je obiskal svoje ljudstvo'."

Jezusovo sočutje ni bilo v korist in veselje le eni ženi in njeni družini. Navzoči so razumeli, da je to v korist vsem. Vsi so se vrnili domov z gotovostjo, da jih je Bog "obiskal".

Zdaj pa je potrebno dovoliti Božji besedi, da reagira tudi na življenje, da jo obrnemo na našo življensko resničnost. Kaj govori ta odlomek številnim "vdovam iz Naima", ki so danes na svetu? Matere, ki so izkusile, kako strašno je spremljati lastnega sina ali hčer k pogrebu, namesto da bi, kot bi bilo naravno, otroci pospremili njih; matere, ki vidijo ležati svoje otroke v postelji, če že ne v krsti, ali pa jih nemočno opazujejo, ko hodijo po slabih poteh, ki jih vodijo v samouničenje in smrt. Tudi njim Jezus ponavlja besede, ki jih je rekel vdovi iz Naima: "Ne jokaj!"; toda to izgovarja poln "sočutja", ali celo, kot se je zgodilo ob neki drugi podobni priliki, ko se je tudi on sam razjokal. Jezus je do njih enako sočuten, solidaren, ganjen, kot je bil tistega dne do vdove iz Naima. Toliko bolj je sočuten, kolikor bolj se podaljšuje njihovo trpljenje in pričakujejo njegov odgovor. Morda bi kdo rekel: če lahko obuja od mrtvih, zakaj raje ne prepreči, da bi človek ne umrl? Tako so mu ugovarjali že za časa življenja. On na to ni odgovoril naravnost, ni razodel "zakaj", ampak jim je dal razumeti, da se je vse to moralo zgoditi "v Božjo slavo" in v prid človeku. Brez smrti ne bi bilo niti vstajenja. Vstajenje - nam zagotavlja na začetku apostol - pa je nekaj veliko več, kot zgolj vrniti se v prejšnje življenje; tu gre za zamenjavo propadljivosti z nepropadljivostjo, nečasti z veličastvom, slabosti z močjo, materialnega z duhovnim.
Poglejmo, kaj nam ta evangeljski odlomek še hoče povedati o našem življenju. Pogosto slišimo govoriti o dejanski smrti; so pa tudi veliko bolj pogosti primeri drugačne smrti … ki je na zunaj ni opaziti! To je primer človeka, ki je sicer živ in uspešen, toda v notranjosti, kamor seže Božji pogled, je mrtev. To je "druga smrt", smrt duše, ki vodi v večno smrt. Če se postavimo v ta pogled vere, koliko nevidnih pogrebnih sprevodov se vije po ulicah naših mest! Vsem tem odmeva Kristusov klic pred nosili dečka: "Rečem ti: Vstani!", ali bolj dobesedno: "Prebudi se!".

V tem duhovnem pomenu današnji Kristusov klic: "Vstani, prebudi se!" ne velja le za nekatere, ampak za vse. Obstaja veliko načinov zaspanosti: mlačnost, povprečnost, neobčutljivost za potrebe bližnjega …

Evharistija nam dovoljuje, da osebno izkusimo tisto, kar je storil Jezus, ko se je učlovečil. On postane eno samo telo in en sam duh z nami, nas popolnoma prekrije, on, Žívi, se pridruži naši smrti, da bi tudi nas obudil k novemu življenju.
Domnevam, da poznate trenutke, ko se zdi vse brez smisla, ko se vam nič ne da … Zato vas vabim, da skušate to premagati, da boste zadovoljni, veseli. Potrudite se, splača se! Življenje nas uči. Vsi odnosi in dogodki puščajo sledi. A pazite, kaj boste sprejeli zase, ker tisto, kar nosiš v sebi, daješ naprej. Naj bodo vaša srca polna dobrega! Življenje je lepo, čudovito, enkratno in neponovljivo. Je največ, kar lahko dobimo ali damo. Lepo je živeti, če tudi dajemo in ljubimo.
Današnja Beseda torej zveni zelo vstajenjsko. Pravo nasprotje miselnosti sodobnega človeka, ki ga tlači tesnoba pred smrtjo, pred neizbežnim padcem v nič, kot pravijo sodobni filozofi. V tej tesnobi, ki je ne more potlačiti nobena droga in ne utišati hrup, Bog obiskuje svoje ljudstvo. Vanjo vstopa s svojim vstajenjskim sporočilom, ki ga je ob slehernem Gospodovem dnevu slišati v naših cerkvah. Naj to sporočilo veselja in upanja nenehno odmeva tudi v naši srcih!

Ervin Mozetič

5. velikonočna nedelja, leto 2013

Novo zapoved medsebojne ljubezni, o kateri govori današnji evangeljski odlomek, lahko razumemo kot Jezusovo duhovno oporoko, njegov testament. Zato moramo reči, da je za nas kristjane ljubezen zapoved, naloga in poslanstvo in nam nikakor ni dana na voljo. Ljubezen, o kateri govori Jezus, je razpoznavno znamenje za vse, ki niso kristjani, da bi po naših delih prišli do spoznanja Boga. Kajti ljubezen, ki se ne izraža v dejanjih, kaj kmalu postane prazna. Jezusova ljubezen je darujoča se ljubezen, je ljubezen, ki služi, je ljubezen, ki daje življenje.
Jezusova zapoved ljubezni je zahtevna. Ali je še vedno novost, ki jo je on prinesel? Ali ni v inflaciji besed, ki jo opevajo, izgubila svoj čar in pomen? Še bolj pa v mnogih izrazih, ki ji niso v čast? Za nas ostaja naloga in poslanstvo. V izvrševanju te zapovedi znotraj krščanske skupnosti, družine, tam, kjer živimo, se zavemo Jezusove navzočnosti, čeprav ga ne vidimo. Ko skupaj poslušamo Božjo besedo, sodelujemo pri evharistiji, sprejemamo različnost drug drugega, si med seboj pomagamo, sodelujemo pri razširjanju evangelija, ko si med seboj odpuščamo in potrpimo drug z drugim: ko vse to delamo in si za to prizadevamo, je Jezusova navzočnost skoraj otipljiva. Kristjani naj bi širili v svet to, kar je najbolj Božje - ljubezen.
Zapoved ljubezni pa ni samo neka dobra ideja ali koristna spodbuda; je božje razodetje. Zapovedi si tudi Jezus ni izmislil sam; prejel jo je od svojega Očeta. Zato razodeva nekaj o nas, česar ne bi mogli nikoli odkriti brez Jezusa Kristusa. Če bi bili prepuščeni samim sebi, bi bili v nevarnosti, da bi mislili, da ni izhoda iz malenkostnosti, bridkosti, zamer, krutosti, ipd., ki nas gnjavijo v življenju. Zapoved ljubezni na nek način odpre vrata ven iz vsega tega in nas varuje, da se ne vdamo svojim lastnim slabim sodbam in idejam, ki iščejo le osredotočenost nase, in zagotavlja večjo objektivnost, ker je njeno merilo evangelij.
Če je to res, zakaj ni tako tudi v življenju? Morda je ena od ovir osredotočenost nase, težnja, da bi iz sebe naredili središče svojega lastnega sveta. Pripadamo generaciji, ki je v nekem smislu obsedena s pomenom "moje". Ob tem ostane kaj malo prostora za to, da bi se zavedali, kako velike probleme imajo številni ljudje v svetu danes. In če ti že pridejo do nas preko sredstev obveščanja, nas največkrat pustijo hladne, brezbrižne.
Druga nevarnost je v tem, da je danes razvoj samega sebe za mnoge postal skoraj neke vrste "verski" projekt. Žrtve, prej sprejete z življenjem evangelijskih vrednot, so sedaj povezane s prizadevanjem za napredovanje, za dosego bogastva, za lepo telo, lepo hišo, za veliko udobja, prestiža in družbenega položaja. To samo po sebi sicer ni slabo; slabo postane, ko te stvari postanejo edine 'kreposti' za današnji čas in v njih Bog nima mesta.
Nevarnost prihaja tudi iz vprašanja zasebnosti. V življenju je potrebna določena stopnja zasebnosti: vprašanje je, ali ne gre to v našem času predaleč. Ali ne doživljamo v sebi skoraj pohlep po umikanju v svoj zasebni svet, znotraj lastnih zidov, k svojim privatnim načrtom in projektom, častihlepnosti? Ta neke vrste obsedenost z zasebnostjo slabi in spodkopava pristno ljubezen, kajti pristna ljubezen vedno vodi preko sebe k drugim. Evangeljska ljubezen je zastonjska. Z njo moremo podirati zidove sebičnosti in ustvarjati skupnost; izhajati iz ljubečega gledanja Boga, ki ima vse ljudi enako rad in zato želi, da bi bili vsi deležni njegovih darov. Če po njej merimo svojo ljubezen, nas lahko včasih prevzame strah.
Bog je ljubezen. Sta dobrota in ljubezen izenačeni? Delno sta, delno pa ne.
V človeku je potreba po tem, da ljubi in je ljubljen. Zvesta, vzajemna, nežna ljubezen je najgloblje hrepenenje srca. Vse naše bivanje je iskanje resnične ljubezni; je boj za premagovanje ovir, ki se pojavijo pred nami in v nas.

Pri besedi ljubezen je prišlo do neke vrste razvrednotenja. Morda jo uporabljamo preveč, pri čemer včasih mislimo na površna čustva ali celo, na izraze sebičnosti. Krščanska ljubezen pa oblikuje moralno držo, ki se odraža v množici raznolikih dejanj. Krščanska ljubezen pomeni služiti, razumeti, tolažiti, poslušati, nasmehniti se, spremljati, posvariti, navdušiti, prositi za odpuščanje, dajati in prejemati. Krščanska ljubezen se razprostira kakor v koncentričnih krogih: iz medosebnih odnosov v celotno družbo.

Krščanska ljubezen obogati delovno okolje. Opravljati poklic skladno z evangeljskim naukom pomeni delati iz ljubezni, iskati služenje, delati s srcem in z mislijo na druge. Posvečevati delo pomeni spremeniti ga v izkazovanje ljubezni do Boga, v priložnost za razdajanje drugim, in prepojiti delo s pravičnostjo in krščansko ljubeznijo.

Geografijo Cerkve krasijo ta gorišča svetlobe: tam, kjer se kristjani trudijo, da bi iz ljubezni v tihoti delali in služili. Krščanska ljubezen spodbuja k velikodušnosti, da ne bi ostali brezbrižni do potreb naših bližnjih.
V krščanski ljubezni je tudi izvir nove evangelizacije. Doseči, da bi mnogi ljudje izkusili krščansko ljubezen, da bi se njihov razum odprl luči vere s pomočjo jezika ljubezni, ki smo ga vsi sposobni razumeti, je bistvo oznanjevanja evangelija. Vera dejansko deluje preko ljubezni, kot pravi sv. Pavel.
Želim vam prave krščanske vere, vere ljubezni, ki naj se pozna v majhnih vsakdanjih izbirah!

Ervin Mozetič

4. velikonočna nedelja, leto 2013

Svetovni molitveni dan za duhovne poklice je priložnost da lahko več časa posvetimo tudi razmišljanju o duhovnih poklicih v našem narodu. Vedno bolj čutimo, da imamo premalo poklicev, da je vedno manj duhovniških kandidatov in se moramo zato resno zamisliti o slovenski Cerkvi v tretjem tisočletju.
Zakaj se le redki odločajo za duhovni poklic? Kaj jih ovira pri takšni odločitvi?
Hoja za Jezusom prinaša s seboj človekovo odločanje ne le za ali proti Bogu, ampak tudi proti določenih ustaljenim navadam, načrtom, pričakovanjem. Zato odločitev za Jezusa prinaša določen razdor med ljudi: starši delajo ene načrte, otroci pa druge, kar navadno privede do določenih konfliktov. Gotovo, da niso redki primeri, kjer odločitev za duhovni poklic lahko pripelje do večjih ali manjših konfliktov, kar se še posebej čuti tam, kjer je v družini le en otrok ali pa dva.
Prvi odgovor se torej glasi: dokler se bodo družine odločale za enega ali dva otroka, bodo duhovni poklici gotovo upadali. Dokler se ne bomo velikodušno odločali za življenje, se bomo kot narod statistično manjšali. Duhovni poklici namreč zorijo tam, kjer življenju ne postavljamo meja, kjer se življenja veselimo kot Božjega daru.
Drugi razlog, da se redki odločajo za duhovne poklice je dejstvo, da ta poklic zahteva neoženjenost in ne prinaša poklicne kariere. Družba v kateri živimo, pa postavlja v ospredje kariero in različne oblike uživanja. Skratka, tam, kjer je osnovni princip »privošči si, saj samo enkrat živiš«, ne morejo zoreti duhovni poklici. V takem kulturnem ozračju je vsak, ki se odloči za duhovni poklic označen kot neumen in tisti, ki beži pred pravim življenjem.
V takem, Cerkvi nenaklonjenem ozračju, pa duhovni poklic prinaša s seboj še neko posebnost. Duhovni poklic namreč ni eden od poklicev, za katere se človek odloča po svobodni izbiri, ampak gre za Božjo izbiro in Božji klic.
Duhovni poklic predpostavlja vero v Boga. Brez vere tak poklic nima osnove, je na trhlih tleh in se ob prvi manjši duhovni krizi sesuje kot hiša iz igralnih kart.
Duhovni poklic tudi predpostavlja zaupanje v Boga. Bog je tisti, ki kliče in kogar pokliče, mu tudi naklanja potrebnih milost in predvsem mu zagotavlja svojo ljubezen. Za mladega človeka je prvi problem že sama vera: kako težko je verovati v svetu, ki tako obožuje materialni uspeh in dober standard. Težava zvestobe je povezana tudi z okoliščinami, ko ljubljena oseba ni vidna s človeškimi očmi. Boga ne vidimo, ga ne otipamo, kot se dotakne avtomobila, ki je parkiran na dvorišču. Ali kot nam govori evangelij: kdor ima rajši očeta, ali mater, ali hišo, ali avto, ali veliko vsoto na bančnem računu, ni mene vreden. Duhovni poklic je namreč povezan s križem, z odpovedmi in z jasno odločitvijo za Boga, kar pa je v družbi, ki smatra verske vrednote za zastarele, skorajda nemogoče. Bog namreč zahteva določeno odpoved sebi in predanost poslanstvu, ki ga Bog človeku zaupa. Biti na razpolago ljudem 24 ur, če je to potrebno in pri tem biti negotov tudi glede materialne eksistence, ko različne obnove cerkva in kapel sproti praznijo kaso, to ni enostavna odločitev.
Kljub tem različnim oviram, ki sem jih navedel, pa Bog ne neha klicati tudi danes. Duhovni poklici govorijo v prid dejstvu, da nas ima Bog rad in ni zdvomil nad nami, kljub temu, da smo se v mnogih stvareh precej oddaljili od njega. Bog kliče in bo še vedno klical, ker je v našem narodu ostalo še dovolj vere, ker imamo radi Marijo in ona je naša priprošnjica pri Bogu. Ona moli z nami in prosi za nove poklice, da naš narod ne bi propadel tako v verskem in moralnem smislu.
Bog vedno kliče v pravem času, pravi trenutek, osebo, ki se navadno ne čuti vredna tega poklica in se zato na različne načine izgovarja. Duhovni poklic je sicer dar, ki ga ni mogoče nikoli zaslužiti in dovolj dobro poplačati. Bog jemlje človeka zares in pričakuje, da poklicani odgovorno sprejme Božjo ponudbo. Bog je sicer sposoben čakati, vendar Bog ne pošilja svoje milosti vse življenje. Če človek ne vzame Božjega klica zares in se stalno upira, lahko v določenem trenutku Bog preneha s svojimi milostmi. Človekov »ne« je namreč nezaupnica Bogu. Človek tako po svoji krivdi ali po krivdi drugih ljudi zapravi svoj poklic. In to je velika škoda. Ljudje, ki so zapravili svoj poklic stalno čutijo slabo vest in v življenju niso zadovoljni in srečni.
Kaj storiti, da bi mladi lažje prisluhnili Božjemu klicu in velikodušno odgovorili?
Gotovo, da veliko pripomore vsakdanja molitev za duhovne poklice, saj nam Jezus pravi, da je žetev velika, delavcev pa malo, zato naj prosimo gospodarja žetve, da pošlje delavcev na svojo žetev. Mi, ki smo v duhovnih poklicih se zavedamo, da je naš poklic in naša zvestoba podprta s številnimi molitvami mnogih ljudi. Zato se ob tej priložnosti zahvaljujem vsem vam, ki molite za duhovnike, redovnike in redovnice, kajti zavedajte se, da Bog vaše molitve bogato plačuje že sedaj, še bolj pa v prihodnjem življenju.
Potrebna je tudi vera in zaupanje vseh nas, da Bog tistega, ki trka in prosi ne pusti brez odgovora. Naša vera in močno zaupanje v Boga je garancija, da bomo imeli dovolj delivcev Božjih skrivnosti.
Poznamo pregovor, ki pravi: »Po duhovnikih vera gor ali dol!« V stavku se skriva delček resnice, zato molimo za vse tiste, ki sledijo Božjemu klicu, da ostanejo zvesti, kajti samo tako bo Kristus še naprej živ v svetu in v našem narodu.

Ervin Mozetič

2. velikonočna nedelja, leto 2013

Prvi dan tedna, ko je Gospod vstal od mrtvih, prvi dan novega sveta, je poln različnih dogodkov: že od jutra, navsezgodaj, ko so šle žene h grobu, pa do večera, pod noč, ko Jezus pride, da bi potolažil svoje najbližje: Mir vam bodi, jim pravi. In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Ob tej priložnosti Tomaža ni bilo zraven drugih apostolov; ni mogel videti Gospoda niti slišati njegovih opogumljajočih besed.
Prav ta apostol je nekoč dejal: Pojdimo še mi, da umremo z njim! In pri zadnji večerji je z največjo preproščino Gospodu izrazil svojo nevednost: Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot? Polni globokega veselja so apostoli tisti večer ali naslednji dan gotovo iskali Tomaža po vsem Jeruzalemu. Ko so ga našli, so mu takoj povedali: Gospoda smo videli! Toda Tomaža je - tako kakor druge - globoko prizadelo to, kar so videle njegove oči: nikoli ne bo pozabil Učiteljevega križanja in smrti. Prav nič ne verjame temu, kar pravijo drugi: Če ne vidim na njegovih rokah ran od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval. Tisti, s katerimi je preživel tri leta in s katerimi ga je povezovalo toliko vezi, so mu ver-jetno na sto različnih načinov ponavljali eno samo resnico, ki je bila njihovo veselje in njihova gotovost: Gospoda smo videli!
Tomaž je mislil, da je Gospod mrtev. Ostali apostoli so mu zagotavljali, da živi, da so ga videli in slišali oni sami, da so bili z Njim. Enako moramo delati mi: za mnoge ljudi, tudi kristjane, je Kristus kakor mrtev, ker jim v njihovem življenju ne pomeni ničesar in v njem skorajda nima mesta. Naša vera v vstalega Kristusa nas spodbuja, da gremo k tem ljudem in jim na tisoč različnih načinov povemo, da Kristus živi, da se združujemo z Njim po veri in se vsak dan pogovarjamo z Njim, ki usmerja in daje smisel našemu življenju.
Ko bomo izpolnjevali to zahtevo vere - da jo z zgledom in besedo omogočamo spoznati drugim -, bomo na ta način osebno prispevali h graditvi Cerkve, kakor tisti prvi kristjani, o katerih nam govorijo Apostolska dela: Vse bolj je raslo število mož in žena, ki so verovali v Gospoda.
Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.«
Tomažev odgovor je izraz vere, češčenja in izročitve brez meja: Moj Gospod in moj Bog! To so njegove štiri besede, ki ne bodo nikoli izčrpane. Njegova vera ne vzklije toliko iz Jezusovega očitnega dokaza kakor iz neskončne bolečine. Ne dokazi, ampak ljubezen je tisto, kar ga vodi k češčenju in vrnitvi h Kristusu.
Prvi Tomaževi dvomi so služili za potrditev vere tistih, ki so kasneje začeli verovati v Kristusa. »Ali morda mislite,« pravi sveti Gregorij Veliki, »da je bilo čisto naključje, da je bil tisti izbrani učenec takrat odsoten, da je ob vrnitvi slišal pripovedovati o prikazovanju, da je ob poslušanju podvomil, da se je v dvomu dotaknil ran in ob dotiku veroval? To ni bilo naključje, temveč je tako določil Bog. Božje usmiljenje je delovalo na čudovit način: ko se dvomeči učenec dotakne ran na telesu svojega Učitelja, Bog v nas ozdravi rane nevere (...). Tako je učenec, ki je bil neveren in se je dotaknil ran, postal priča resničnega vstajenja.«
Če je naša vera trdna, se bo nanjo oprla tudi vera mnogih drugih. Zato je nujno potrebno, da naša vera v Jezusa Kristusa raste iz dneva v dan, da se naučimo gledati dogodke in osebe, kakor jih gleda On, da bo Jezusov nauk oživljal naše delovanje sredi sveta. Toda včasih, tako kakor apostolu Tomažu, tudi nam manjka vere. Potrebno je imeti več zaupanja v Gospoda: ob težavah v našem poslanstvu, v dogodkih, ki si jih ne znamo razložiti iz nadnaravnega zornega kota, v trenutkih teme, ki jih Bog dovoli, da bi rasli v drugih krepostih ...
Krepost vere je tista, ki nam pokaže prave razsežnosti dogodkov in ki nam omogoča pravilno presojati vse stvari. »Le v luči vere in ob premišljevanju božje besede je mogoče vedno in povsod prepoznavati Boga, ki v njem ‘živimo, se gibljemo in smo’, iskati v vsakem dogodku njegovo voljo, videti Kristusa v vseh ljudeh, bodisi v bližnjih bodisi v tujih, in pravilno soditi o pravem smislu in pravi vrednosti časnih dobrin, kakršno imajo same po sebi in po svojem odnosu do človekovega namena.«
Premišljujmo današnji evangelij.
Moj Gospod in moj Bog! Te besede so mnogim kristjanom služile kot pobožni vzklik in kot dejanje vere v resnični prisotnosti Jezusa Kristusa v sveti ev-haristiji, kadar stopimo pred tabernakelj ter v trenutku povzdigovanja pri sveti maši ... Pomagajo nam lahko tudi za obnovitev naše vere in ljubezni do vsta-lega Kristusa, ki je resnično prisoten v sveti hostiji.
Jezus je rekel Tomažu: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« Stavek, ki brez dvoma označuje tudi nas, ki ga v duši izpovedujemo, ki ga nismo videli v mesu. Nanaša se na nas, če živimo v skladu z vero; kajti resnično veruje samo tisti, ki živi to, kar veruje.
Gospodovo vstajenje je klic, naj s svojim življenjem izražamo, da On živi. Kristjanova dela morajo biti sad in izraz ljubezni do Kristusa.
V prvih stoletjih se je krščanstvo širilo preko osebnega pričevanja kristjanov, ki so se spreobrnili. To je bilo preprosto oznanjevanje dobre novice: od človeka do človeka, od družine do družine; med tistimi, ki so opravljali enak poklic, med sosedi; v mestnih četrtih, na tržnicah, na ulicah. Gospod tudi danes hoče, da bi bili svet, ulica, delo, družina ... poti za posredovanje vere.
Da bi našo vero lahko izpovedali z besedami, je potrebno jasno in natančno poznati njeno vsebino. Zato je Cerkev skozi stoletja tako poudarjala poznanje Katekizma, kjer je na kratek in preprost način zbrano vse bistveno, kar moramo vedeti, da bi lahko to tudi živeli. Že sveti Avguštin je ponavljal tistim katehumenom, ki so bili tik pred prejemom krsta: »Tako torej naslednjo soboto, ko bomo praznovali vigilijo, če Bog hoče, mu ne boste dali molitve (Oče naš), temveč izpoved vere (Vero). Kajti če se je ne naučite sedaj, je kasneje v cerkvi ne boste vsak dan slišali od ljudstva. Ko se je boste dobro naučili, jo izrekajte vsak dan, da je ne boste pozabili: ko vstanete in ko greste spat, darujte svojo izpoved vere Bogu; poskušajte si jo zapomniti in jo marljivo ponavljati. Dobro je, da jo ponavljate, da je ne boste pozabili. Ne recite: ‘Že včeraj sem jo izrekel, in tudi danes jo izrekam, vsak dan jo izrečem; zelo dobro jo imam zapisano v spominu.’ Naj bo zate kakor opomnik tvoje vere in ogledalo, v katerem se gledaš. Poglej se v njej; vprašaj se, ali še vedno veruješ v vse resnice, za katere z besedo izpoveduješ, da veruješ vanje, in vsak dan se veseli svoje vere. Naj bodo te resnice tvoje bogastvo; naj bodo kakor slavnostna oblačila, s katerimi opraviš svojo dušo.«
Kolikim kristjanom bi bilo treba reči iste besede, saj so pozabili na bistvene vsebine njihove vere! Jezus Kristus nas prosi tudi, naj ga z deli izpovedujemo pred ljudmi. Zato pomislimo: ali ne bi morali biti bolj požrtvovalni pri opravljanju svojega dela? Pomislimo na svoje delo, na okolje, ki nas obdaja: ali nas je mogoče prepoznati kot ljudi, ki živijo življenje vere? Ali nam manjka drznosti v našem poslanstvu? Ali globoko poznamo to, kar je bistveno v naši veri?
Končajmo s prošnjo k Devici Mariji, ki je Sedež modrosti in Kraljica apostolov, naj nam pomaga, da bomo s svojim ravnanjem izpričevali, da Kristus živi.

Ervin Mozetič

Velikonočni ponedeljek, 2013

Evangelij današnje maše nam predstavi, dva učenca, ki sta bila namenjena v svojo domačo vas, Emavs; izgubila sta krepost upanja, saj je Kristus, v katerega sta položila ves smisel svojega življenja, umrl.

Ta dva, ki se po praznovanju velike noči v Jeruza¬lemu vračata v svojo vas, v pogovoru izražata svojo neskončno žalost, obup in izgubljenost. Sedaj govorita o Jezusu kot o nečem, kar je minilo. Bodite pozorni na ta kontrast. Onadva pravita: (...) ‘Ki je bil!’... pa ga imata ob sebi, hodi skupaj z njima, v njuni družbi sprašuje po vzrokih, po globokih koreninah njune žalosti!

»Ki je bil« pravita učenca. Če bi se iskreno iz¬prašali in počasi preiskali našo žalost, malodušnost, naša nazadovanja v življenju, bi tudi mi našli jasno povezavo s tem evangeljskim odlomkom. Prepričali se bomo, kako spontano rečemo: »Jezus je bil,Jezus je rekel«, ker pozabljamo, da je Jezus - kakor na poti v Emavs - živ in je z nami, prav ta trenutek. To ponovno odkritje poživlja vero in obudi upanje, je odkritje, ki nam Kristusa pokaže kot sedanje vese¬lje: Jezus je, Jezus izbere; Jezus pravi; Jezus nam na¬roča, sedaj, prav sedaj.« Jezus živi.

Ta dva moža sta poznala Kristusovo obljubo gle¬de njegovega vstajenja na tretji dan. To je bilo dovolj jasno, da bi lahko vzdrževala svojo vero in upanje. Kljub temu govorita o Kristusu kot o nečem preteklem, kot o nekakšni izgubljeni priložnosti. Sta kot nekakšna živa podoba malodušnosti. Njun razum je v temi in njuno srce je otopelo.

Kristus, ki ga na začetku nista prepoznala, a sta sprejela njegovo družbo in pogovor, jima tiste dogodke razlaga v luči Svetega pisma. Potrpežljivo jima vrača vero in upanje. In povrnilo se je njuno veselje in ljubezen. Kasneje sta rekla drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?«
Verjetno tudi mi kdaj postanemo malodušni in nam zmanjka upanja pred napakami, ki jih še nismo izkoreninili, ali pred težavami pri delu, ki se nam zdijo nepremagljive ... Če si takrat pustimo pomagati, Jezus ne bo dopustil, da bi se oddaljili od njega. Z njim vedno prideta veselje in želja, da bi čim prej ponovno začeli: Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ... Toda moramo si pustiti pomagati in biti pripravljeni ubogati nasvete, ki jih prejemamo.
Upanje je krepost popotnika, ki kakor mi ni prispel na cilj, vendar ve, da ima vedno na voljo sredstva, da bo lahko zvest Gospodu in da bo lahko vztrajal v poklicu, ki ga je prejel, ter v izpolnjevanju svojih dolžnosti. Vendar moramo biti pozorni na Kristusa, ki se nam približuje sredi naših opravil, ter se oprijeti »te močne roke, ki nam jo Bog nenehno ponuja, da ne bi izgubili nadnaravnega gledišča, tudi kadar se nad nas dvignejo strasti, da bi nas stlačile v bedno utrdbo našega jaza, ali kadar se - otročje nečimrno - čutimo središče vesolja. Prepričan sem, da brez pogleda, uprtega v nebo, brez Jezusa, ne bom nikoli dosegel ničesar; in vem, da se moja stanovi¬tnost za premagovanje samega sebe in za zmagova¬nje poraja iz ponavljanja tistega vzklika: Vse zmorem v njem, ki mi daje moč (Flp 4,13), ki povzema gotovo božjo obljubo, da ne bo zapustil svojih otrok, če nje¬govi otroci ne zapustijo Njega.«
Biti moramo torej zvesti. Gospod nam skozi ves evangelij pogosto govori o zvestobi. Nasprotje zvestobi je nestalnost, ki človeka na¬giba k temu, da hitro neha delati dobro ali opusti za¬četo pot, ko se pojavijo težave in skušnjave. Med naj¬pogostejšimi ovirami, ki otežujejo zvesto vztrajanje, je na prvem mestu napuh, ki zamegli sam temelj zve¬stobe in oslabi voljo za boj proti težavam in skušnja¬vam. Brez ponižnosti zvestoba postane slabotna in krhka. Spet drugič lahko zvestobo temu, čemur smo se zavezali, otežuje okolje samo: ravnanje ljudi, ki bi morali biti zgledni, pa niso; prav zaradi tega je vide¬ti, kakor da hočejo vsem dopovedati, da biti zvest ni temeljna človekova vrednota.
Včasih se ovire lahko pojavijo zato, ker ne posve¬čamo dovolj pozornosti boju v malih stvareh. Kristjan, ki je pozoren na celo najmanjše dolžnosti svojega poklicnega dela (točnost, red ...); tisti, ki se trudi, da bi skozi dan ohranil božjo pričujočnost; tisti, ki z nravnostjo pazi na svoje čute; mož, ki je zvest svoji ženi v majhnih dogodkih vsakdanjega življenja; študent, ki se vsak dan pripravi na predavanja ...: ti so na dobri poti, da bodo zvesti tudi takrat, ko bo to, čemur so se zaveza¬li, zahtevalo resnično junaštvo.
Zvestoba do konca življenja zahteva, da smo vsak dan zvesti v malem, ter da znamo ponovno začeti, ka¬dar smo zaradi šibkosti zašli s prave poti.
Zato tudi mi recimo skupaj z Emavškima učencema Jezusu: Ostani z nami, kajti proti večeru gre. Ostani z nami, Gospod, kajti brez tebe je vse tema in naše življenje nima smisla. Brez tebe smo zmedeni in izgubljeni. S teboj pa ima vse nov smisel: celo smrt postane radi¬kalno drugačna resničnost. Gospod, ostani z nami ... vedno nas spominjaj na bistvene stvari v našem življenju ... Pomagaj nam, da bomo zvesti in da bomo znali pozorno poslušati dober na-svet tistih oseb, po katerih Ti vstopaš v naše nenehno potovanje k tebi.
Kakšna škoda, če ti in jaz ne bi znala ‘zadržati’ Jezusa, ki prihaja mimo! Kakšna žalost, če ga ne pro¬siva, naj ostane!«

Ervin Mozetič

Velika Noč, 2013

V nekaterih življenjskih okoliščinah je povsem naravno, da uporabimo besedo vstajenje, vstati. Skušajmo se spomniti nekaterih, kajti prav te nas lahko bolje uvedejo v sporočilo praznika, kakor pa številna razmišljanja.
Človek je šel skozi težko bolezen ali pa skozi strah, da ima hudo bolezen. Bolezen je premagana ali pa se je strah izkazal kot neutemeljen in človek se je vrnil na svoje delovno mesto in med svoje prijatelje. Zanj pravimo: vstal je! Politik ali športnik je doživel hud poraz. Vsi so ga odpisali. Toda zmagoslavno se je vrnil in ob naslednji priložnosti nepričakovano uspel. Tudi zanj pravimo: vstal je!
Tolstoj je napisal zelo znan roman, ki nosi naslov Vstajenje. Pod tem naslovom je zgodba odrešenja izpod oblasti zla. Nek človek žrtvuje svoj družbeni položaj in kariero, da bi popravil krivico, ki jo je v mladosti storil nekemu dekletu.
Vsaka od teh življenjskih okoliščin nam pomagata razumeti nekaj malega o Kristusovem vstajenju. Njegovo vstajenje pa je vse to – vrnitev v življenje, zmaga nad sovražniki, zmagoslavje ljubezni – in še neskončno več. Če je v življenju mnogo malih vstajenj – tudi v našem, seveda –, je to zato, ker se je zgodilo Kristusovo vstajenje. Njegovo vstajenje je vzrok vseh drugih vstajenj: v življenje, v upanje, v nedolžnost.
O Serafinu Sarovu, ruskem menihu iz osemnajstega stoletja, beremo, da so ga ljudje obiskovali v njegovem samostanu, da bi mu zaupali svoje težave; ko jim je prihajal naproti, jih je že od daleč navdušeno vzklikajoč pozdravljal: »Kristus, moje veselje, je vstal!«. Na ustih svetnika so imele te besede takšno moč, da so poslušalci, ki so jih slišali, začutili, kako jim pada s srca breme težav in se v njih ponovno poraja upanje.
Vzemimo za svojega ta pozdrav in ko se bomo na veliko noč srečevali, si vsaj s pogledom, če že ne bo mogoče z besedami, voščimo: »Kristus, moje veselje, je vstal!«
Upanje se poraja po nežnosti, ki jo je naš papež Frančišek vzel za svojo in dejal: Ne bojte se nežnosti! Bodite nežni!
Nežnost je posledica Ljubezni. Nežnost se ne daje niti ne prejema, preprosto je. Teče od izvora do vsega, se pretaka. Dejanje vodeno z Ljubeznijo je lahko samo nežno.
Nežnost kot slog, obnašanje in navada začne delovati neverjetno hitro; ljudem daje zadovoljstvo in veselje, oživlja duha in pomaga, da tudi sebe doživljamo z več ljubezni in dobrohotnosti.

Nežnost hrepeni po drugem, ki mi prinaša globoko spoštovanje življenja. Po ničemur bolj ne hrepenim, kot po nežnosti. Zakaj? Zato ker je življenje postalo tako materializirano in tako podrejeno ekonomskim interesom ter borbi v konkurenci z drugimi da je človek postal na smrt ranjen, izmučen. Medčloveški odnosi so se, tako racionalizirali in objektivizirali, da se ljudem zdi, kot da lahko vse pojasnijo, znanstveno izrazijo. Tako je tudi nežnost postala talka.

Skoraj, smo že začeli verjeti da je možno z dobro vzgojo, zdravo prehrano, dobrimi otroškimi vrtci vzgojiti dobrega človeka. Kot da je s pomočjo znanstvene poti vse postalo mogoče, kot da smo ljudje postali stroji, ki jih je potrebno samo dobro podmazati in dobro servisirati, da bi tako lepo funkcionirali. In kje je tukaj naša duša?

Tako je sodobni človek ostal brez lastne duše. Tako se je izgubil mir srca. Mir srca je sposobnost, ki nam omogoča, da vidimo nevidno in lahko vstopamo v področje varnosti. Lahko smo vzneseni, radostni, zadovoljni s uspehom, srečni v srečanjih, lahko gledamo zelo radostno v prihodnost, doživljamo velike uspehe, no to še vedno ne pomeni da smo mirni.

Kaj pa naša duša? Duši vladajo drugi zakoni. Duša potrebuje svojo hrano. Pravzaprav je nežnost življenje samo. Nežnost je v resnici naša najgloblja osebnost. To je za našo dušo prostor v katerem sploh lahko preživimo. Nežnost je pogoj da spet lahko postanemo Človek. Nežen človek je tisti človek, ki zna pomagati pomoči potrebnim.

Bolečina, ki je v nas, nam ruši vse materialno, prehodno, brez vrednosti in nam odpira Pot do večnega, nežnega, svetega. Pravijo, da je bolečina - trpljenje najhitrejši konj do cilja.

Nežnost je povsod tam kjer ščitimo življenje. Zato je človeška duša takrat in tam nežna, kjer varuje drugega človeka. Ista posledica se vidi tudi na fizičnem telesu človeka, ki v sebi nosi nežnost. Na telesu takega človeka, ki ga prežema nežnost lahko hitro opazimo nežne in mile poteze.
Nežnost je v tem da dopustiš drugemu človeku da raste spontano in svobodno. Nežnost je v tem da nevtralno opazuješ (se ne vmešavaš v drugo življenje), da drugemu dopustiš da se izrazi, te zaprosi za pomoč, ko ti želi iz globine duše povedati-pridi!

Nežnost je, ko tolažiš žalostnega, ko stisneš k sebi otroka, prijatelja, prijateljico, ko svojega dragega nežno božaš po laseh in ko ga vsega objemaš, ko skozi tebi ljubljeno osebo vstopi Ljubezen v tebe. Takrat pa nastopi višek- začutiš kako prihajajo valovi nežnosti, miline, nežnega, lepega in povezovalnega.
Ko smo nežni, pomeni da v sebi globoko spoštujemo življenje. Tam kjer je prisotna nežnost, tam je resnično življenje. Tam pa kjer nežnosti ni, tam prevladuje grobost, trdota, hlad. Čim se bojimo sprejeti nežnosti v sebi in človeka, postajamo grobi, trdi, preveč racionalni in hladni. Moški ne more nikdar biti možat, če nima poguma sprejeti nežnosti. Prav nasprotno, postane grob, ciničen, celo surov. Prav tako je z žensko. Lepota ženske je v njeni ženstvenosti, njeni nežnosti, če je nima, postane groba, celo možača.

Nežnost nas osvobaja, zdravi rane našega srca, moške naredi možate, plemenite, viteške……ženske ženstvene, človeka dostojanstvenega, življenje humanejše.
Kjer ni nežnosti in resnične vere, peša tudi življenje. To opažamo ob alarmu neživljenja in praznini, ki se vzpostavlja. Namesto nežnosti nastopita nasilje in cinizem. Veliko grobosti in hudobije se vsak dan zgrinja v naše domove po televiziji, filmih, šok poročilih, po glasbi, pornografiji in še marsičem. Zato je pomembno obnoviti vero v Boga in njegovo ljubezen. Potem bomo zopet odprti za darovanje v ljubezni in medsebojno pomoč. Poklicani smo k nežnosti, pa naj gre za odnos v družini, službi, skupnosti ali za pozornost do ubogih, mladih in starih. Tudi duhovniki so in morajo biti nežni v svoji službi in življenju.
Kdor je dobil dar nežne ljubezni v svoji družini in skupnosti, jo more razvijati in podarjati naprej. Kje naj se naučimo nežnosti? Prav gotovo v družini in v skupnosti, zlasti v Cerkvi. Duhovni pisatelji poudarjajo, da je človek najbolj nežen, kadar moli. Tedaj se odpre in občuti Božjo nežnost, da jo more tudi sam zaživeti in deliti drugim. Božja ljubezen v zakramentih in molitvi zdravi strahove in rane, podobno deluje tudi Božja beseda. V sprejemanju Božje nežnosti dobivajo ljudje občutek medsebojne pripadnosti, pomoči in odgovornosti drug za drugega.
Najtežje rane pa nastanejo takrat, ko človek potrebuje in si želi ljubezni, da bi bil sprejet in zavarovan, pa tega ne dobi ali je celo zavržen. Mnogi ljudje tako kličejo na pomoč in jih bolj malo slišimo.
Tako smo zopet pri izvirih, pri Božji ljubezni in nežnosti in pri družinski ljubezni in nežnosti. Kolikor bomo okrepili svojo vero, toliko več bo ljubezni in nežnosti v skupnostih in v družinah, več bo zdravja in naklonjenosti, ki more ozdraviti rane ter prinesti upanje za nove korake podarjanja in nežnosti. Zato vam na letošnjo veliko noč kličem skupaj s papežem Frančiškom; Ne bojte se nežnosti! Izkazujte jo danes, naj se pozna, da je velika noč praznik nežnosti!

Ervin Mozetič

Velika sobota, 2013

Ljubezen je "zmagovita poraženka" - zmaga takrat, ko se zdi, da je umrla! To je pravilo ljubezni in to jasno izraža velikonočna skrivnost. Saj poz¬namo zakonitost semena: takrat ko na videz umre, iz njega vzklije življenje.
Srce ni predvsem sedež bolečine, temveč sedež radosti. Je pa res, da samo srce, ki je kdaj jokalo, goji tudi pristno veselje in je sposobno jasnega smeha. Kristjani se ne ustavljamo ob križu kot zadnji postaji, temveč kot ključu, ki odpira vrata v vstajenje. Križ v rokah vstalega Zveličarja je zastava zmage in bleščeče se rane so znamenje zmagoslav¬nega boja. Po vstajenju so to kraljevske insignije in hkrati znamenje, kako se v resnici zmaguje.

Če je Kristusovo trpljenje in smrt čas zbiranja in uresničevanja odrešenja, potem je Kristusovo vstajenje, velika noč, čas razdajanja, razsipanja teh neprecenljivih sadov odrešenja. Velika noč je pra¬znik preobilja, saj božje srce ni računarsko, marveč daje vedno v preobilju. In v luči tega preobilja se tudi srce kristjana, ki živi iz te skrivnosti dokončno odpre življenju. To je popolnoma razumljivo, saj spozna, da ima zadnjo besedo življenje in ne smrt, zato se veseli življenja, zato je pripravljen življenje podarjati, hoče se vključiti v proces rojevanja življenja, ker ne gleda na prihodnost v črni luči, ker ne rojeva za smrt, ampak pred obličjem smrti rojeva za življenje. Kristjan ve, da še tako hude stiske ne morejo življenja zadušiti, da so pravzaprav v službi njegovega utrjevanja. Izkustveno more odkriti v bolečini in trpljenju veliko in neuničljivo življenjsko moč, nasprotno pa tam, kjer se na zunaj življenje bohoti, veje praznina in smrtni zadah. Za kristjana ni brezupnih življenjskih razmer, v katerih ne bi mogel pognati korenin in vzcveteti. Z velikim spoštovanjem občudujem viharnike v hribih, ki poganjajo naravnost iz skale, pri srcu so mi skrom¬ne a tako žive gorske cvetice, ki so si izbrale za svoj življenjski prostor drobno razpoko v skali; živijo in poganjajo tam, kjer bi druge umrle. Za tistega, ki je vstal skupaj s Kristusom, ni tako trde skale, ni tako nemogočih življenjskih razmer, da bi se ne mogel v njih "razcveteti", da ne bi mogel v njih uresničiti svojega cilja. Kristjan ne obupa prav zato, ker za tistega, katerega se je oklenil, ni primera, ki bi bil brezupen. Zato je za kristjana tam, kjer drugi "omagajo", dovolj življenjskega prostora in obstajajo pravšnji pogoji za življenje, ker to ne zajema iz površja temveč iz globine. Kako izbrano je izrazil to globoko vstajenjsko spoznanje Ivan Cankar, ko je v pomladnem jutru iz rok svojega brata duhov¬nika Karla po daljšem času prejel sveto obhajilo: "Luč je in Bog je, radost in življenje!/ Svetlejši iz noči zasije dan,/ življenje mlado vre iz starih ran/ in iz trohnobe se rodi vstajenje..."
Kristjan se ne ustavlja pred "zapečatenimi grobovi", ampak se ustavlja pred "odprtim grobom" Jezusa Kristusa. Ta odprti grob in odvaljena skala sta jasno znamenje, da tukaj ni kraj, kjer bi se mudil "Gospodar življenja"; znamenje, da ga podzemlje ne more zadržati, pa naj ga zapečati še tako vplivna oblast greha ali svetne moči. Toda kristjan se zadržuje pred tem "odprtim grobom" samo toliko, da tu prejme veselo sporočilo ter ga potem ne¬mudoma posreduje svojim bratom in sestram: "Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je bil rekel! ...Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli". On hodi pred nami v naše "Galileje", v naš vsakdan ter nam pripravlja prostor, tu nam govori na srce in nam lomi kruh, da bi se odprle naše oči in bi prepoznavali vstalega Gospoda. Tu, v navidezni sivini vsakdana se kristjan srečuje z Vstalim, pre¬jema "besedo življenja", se hrani s "hrano ne¬smrtnosti" in živi po zakonih "prihodnjih časov".
Kristjani smo torej "pripadniki" odprtih grobov, ka¬terih kamen je odvalil Bog, saj to je samo v njegovi moči. Človek more samo farizejsko "beliti" grobove nesmisla in brezizhodnosti, da bi si nekoliko olepšal svoje grobno življenje. Podoben je noju, ki vtika glavo v pesek, misleč, da se bo tako izognil nevarnosti. Kako nojevsko se obnaša človek, ki nima upanja v vstajenje, pred obličjem smrti, odkrijemo iz njegovega izmikanja pogovorom o tej neljubi temi, iz njegovega bežanja pred njeno realnostjo in skrbnim maskiranjem s ceremonijami in bahaškimi marmornatimi "poslednjimi bivališči" ali kar "mavzoleji". Na drugi strani pa se današnji človek tako pogosto srečuje s smrtjo, da mu je ta postala samo "tehnično vprašanje”, postala tudi predmet zaslužka.
Kristjan pa se zaveda, da v moči Kristusovega vstajenja naši grobovi niso več "poslednji dom" ali "zadnje bivališče", marveč "čakalnica vstajenja", "božja njiva", "startno mesto", s katerega se nam odpira pot naproti polnemu življenju pri Bogu, pri tistem, pri katerem se moremo razcveteti v vsej lepoti in pri katerem se dokončno spočije naše srce.
Ni življenja, ki bi ga ne bilo vredno živeti. Mislim, da je najstrašnejši vzklik: "Bolje, da bi se ne rodil!" Toda, ali se ta vzklik vedno izvije iz srca tistih ljudi, ki bi imeli vso prednost in "tehtne" razloge, torej tistih, ki (po človeško rečeno) nimajo nobenih pogojev za srečno in uspešno življenje? Ali pa je bolj pogost na ustnicah tistih, ki bi imeli na zunaj vse pogoje za uspešno življenje? Ali ni več samomorov med ljudmi, ki jih ne mučijo telesne stiske, ki so dobro preskrbljeni in se jim ni treba bati za uspešno prihodnost? Kako osvobajajoče je, ko se srečamo z neozdravljivo bolnim človekom, ki se veseli svojega življenja ter se zanj zahvaljuje Bogu; s starši, ki se skupaj s svojim telesno ali duševno prizadetim otrokom borijo za življenje in se skupaj z njim veselijo vsakega dneva kot novega daru. Res je: življenja nimamo iz obilja, temveč iz smisla. Naenkrat postane človeka sram nad lastnim tarnanjem zaradi slabega vremena ali prehlada ali nesporazuma. V resnici imamo ljudi, ki živijo polno, čeprav so "na robu" življenja in družbe; imamo pa tudi takšne, ki so "v cvetu življenja" in na "odru življenja", pa iz njih veje smrtna praznina, nesmisel in obup.
Mnogi se zapirajo pred resničnim življenjem v nekakšen krog samozadostnosti, kot da bi se hoteli obvarovati pred "klicami življenja" v nekakšno aseptično, neokuženo karanteno (osamo). Ali niso mnoge hiše nekakšni mavzoleji, velike vrednosti, v katerih vlada nekakšen mrtvaški mir? Nobenega otroškega vrišča in smeha, nobenega modrovanja ostarelih, kajti otroci in ostareli bi bili v napoto tistim, ki naj bi uživali življenje. Mrzel pot me je oblil nekoč, ko mi je žena v "cvetu let" in v dragocenem krznenem plašču, priznala: "Veste, edino, česar ne prenesem je otroški jok in otroške plenice!" Veliko skrbi in nege pa je posvetila svojemu čistokrvnemu pudlu. Spoznal sem, da obstajajo ljudje, ki se bojijo življenja in se pred njim zapirajo: ali v svoj svet uspešnosti, ali v svoje vile ali zaprejo svoje telo pred vsako možnostjo, da bi postalo "zibelka življenja". To so ljudje, ki širijo okrog sebe "kulturo smrti", pred katere nevarnostjo je neprestano opozarjal blaženi papež Janez Pavel II. Kako vse drugače je v družinah, kjer se že od daleč sliši otroški vrisk, kjer je bogastvo otroške razposajeno¬sti, življenjskega optimizma odraslih ter življenjskih izkušenj starejših. V tem primeru stojimo sredi šole življenja in kako toplo nam je pri srcu, ko smemo biti gostje v takšnih družinah, kako srečni smo, če v takšnih družinah tudi živimo.
Kristjan je velik ljubitelj življenja, zato mu ni vseeno, kakšno je to edino življenje, ki ga ima na razpolago. Hoče ga užiti v polnosti, hoče ga ohraniti za večno. Zato ga neguje z veliko vnemo in zavrača vse, kar mu to polnost življenja kakorkoli omejuje. Samo toliko, kolikor je trden naš temelj, na katerem svoje življenje gradimo, samo toliko je tudi vredno naše življenje. Gre za kvaliteto življenja, h kateri ne pripomore kopičenje, temveč vsebina. In za to kvaliteto se prizadeva kristjan v svojem življenju, zato je njegova stalna skrb zavračanje životarjenja daleč od Kristusa in odločanje za življenje v Kristusu. Samo v njem imamo polnost življenja, imamo življenje v izobilju. Takega življenja vam želim!

Ervin Mozetič

Veliki petek, 2013

Močan vtis je naredil name gotski križ v stolnici v Kemptnu na zahodnem Bavarskem. Na tem križu, ki je oblikovan kot "drevo življenja", visi Križani, ki ima močno razširjeno srčno rano. Ko sem ga ogledoval bolj od blizu, sem videl v tej rani lističe. Prebral sem, da verniki napišejo na te lističe svoje stiske, probleme, težave in jih položijo v Jezusovo srce kot prošnje za uslišanje; položijo jih Jezusu dobesedno "v srce", tako da mu niso več tuje, saj jih nosi odslej tudi on v svojem srcu. Kako pomenljivo. Če kje, potem imajo naše bolečine, naše trpljenje, svoje mesto v Jezusovem srcu. V njem je prostora za vse to, zato ga je "pustil odpreti". V tem srcu se zbira vse gorje sveta, da ga vzame nase, da ga preoblikuje v odrešujočo ener¬gijo. Nihče, ki položi svoje gorje v to srce ne bo ostal neuslišan. Najkrajša pot do Jezusove ljubezni, do uslišanja, je pot skozi njegovo Srce! Kdor "potrka" na to Srce, ne bo odšel praznih rok, ne bo razočaran.
Vojak, ki je odprl Jezusovo srce s sulico, je na zunaj, na viden način izvršil tisto, kar je Jezus v svoji brezmejni ljubezni storil že mnogo prej, kar velja za božje Srce od vekomaj. Vsekakor pa je ta trenutek Jezusove smrti najbolj primeren za to dejanje, saj Bog ni mogel bolj odpreti svojega srca kot prav v trenutku daritve edinorojenega Sina na križu. Tukaj je Bog resnično dal vse, daroval se je do zadnje kaplje krvi. Prebodeno srce nam kliče v zavest resnico, da je v božjem srcu prostora za vse. Iz tega odprtega srca od sedaj naprej pritekajo vsi darovi odrešenja. Tako to odprto srce ne ostaja nezaceljena rana, ki bi zgolj obtoževala, temveč odprt rudnik neprecenljivih darov, zakladnica, ki ne bo nikoli izčrpana. Bog hoče, da pri tem odprtju sodeluje tudi človek. Ko ta zada rano svojemu Bogu (in to ni prva bolečina, katero je človek zadal božjemu srcu!), nekako omogoči še večje izlitje božje ljubezni, ki se izlije na grešnika. Bo¬lečina poraja plemenita čustva, dejanja. Kakor školjka v bolečini rodi biser; kakor mati v bolečini rodi novo bitje... Stiskalnica trpljenja je potrebna, da se smemo veseliti rujnega vina. Vsako "odpiranje" povzroča bolečine in vendar samo tisto, kar prihaja iz globin, more biti bistra studenčnica, ob kateri se osvežimo za pot, ki je pred nami. Vsak izvir, vsak curek vode, ki priteče iz skale, govori o radodar¬nosti in preobilju. V Jezusovem prebodenem srcu pa nam je podarjen vir, ki neskončno presega vse druge načine in izraze radodarnosti in preobilja.
Daritev je bila končana takrat, ko je Jezus nagnil glavo in izdihnil. Nič ni ohranil zase, postal je dar.
Bogu, ki ga prizadene naše trpljenje je podoben človek, ki ne ostane apatičen, neprizadet ob trpljenju, bolečini svojega bližnjega. Ob Kristusu se šele naučimo, kaj pomeni biti solidaren, kaj pomeni imeti sočutje. Vsekakor to ni za trpečega človeka poniževalno, če je izraz pristne ljubezni. K solidarnosti nas namreč priganja zavest, da sem odgovoren za svojega brata, predvsem za brata, ki je v telesni ali duhovni stiski. Ko nas bo Bog vprašal: "Kje je tvoj brat Abel?", vsekakor ne bo zadovoljen z odgovorom: "Ne vem. Mar sem jaz varuh svojega brata?" Seveda sem varuh, saj novozavezno božje ljudstvo je občestvo odgovornih, in če hočem imeti delež pri tem občestvu, moram tudi jaz z vso pripravljenostjo in ljubeznijo prevzeti svoj del odgovornosti na svoje rame.
Podobno velja za tolažbo. Kdor hoče tolažiti, mora ljubiti. Samo tako se more bližnji ponovno dvigniti iz svoje bolečine, more odkriti v sebi moč in vir novega življenja. Obup je v resnici bojazen, da je božje srce "premajhno zame". Zato tisti, ki tolaži pravzaprav pomaga trpečemu ali obupajočemu človeku odkrivati velikost, razsežnosti božjega srca, v človeku samem pa tisto zdravo središče, iz katerega more na novo začeti. Srce, ki ne pozna sočutja, je spaček. Sočutje je namreč sestavni del ljubezni.
O tem dobrotnem sočutju govori mati Terezija iz Kalkute. Iz njenih ust te besede nikakor ne zvenijo narejeno in sladkobno, saj za vsako trditvijo stoji njeno osebno izkustvo: "Bodite dobri in usmi¬ljeni! Naj nihče ne pride k vam, ne da bi odšel od vas boljši in srečnejši. Bodite živi izraz božje dobrote: z dobroto na obrazu, z dobroto v očeh, z dobroto v smehljaju, z dobroto v prisrčnem pozdra¬vu. Med reveži smo luč dobrote za revne. Otrokom, ubožcem in vsem, ki trpijo in so zapuščeni, podarite vselej srečen nasmeh - podarite jim ne samo svojo skrb, tudi svoje srce." Kristjan zbira vse v svojem srcu in prinaša pred Boga. Nič ne ostane zunaj njegovega zanimanja. Tudi danes nas Kristus sprašuje: "Kje je tvoj brat". Ali bi mu mogli brez obotavljanja odgovoriti: "V mojem srcu!"

Ervin Mozetič

Veliki četrtek 2013

Dva zakramenta sta bila s strani Jezusa podeljena na veliki četrtek, zakrament njegove navzočnosti pod podobo kruha in vina - sveta evharistija in duhovništvo. Pa poglejmo najprej evharistijo in to samo poslednji stavek, ki ga je Jezus dejal:
»To delajte v moj spomin«. Izhajajmo iz izkušnje, se pravi iz tistega, kar sta spomin in spominjanje za človekovo življenje.

Spomin je ena od čudovitih in najbolj veličastnih zmožnosti človekovega duha. Vse stvari, ki jih človek vidi, sliši, misli, in stori od najnežnejšega otroštva naprej, so shranjene v tem neizmernem nedrju, pripravljene, da se prebudijo in pridejo na dan ob nekem zunanjem vzgibu ali pa pod vplivom naše volje. Ne drži, da nekateri imajo spomin, drugi pa ne. Vsi imamo spomin. Nekateri se spominjajo določenih stvari, drugi pa nekaterih drugih; nekateri se spominjajo več stvari, drugi pa manj, a zato bolj intenzivno. Brez spomina bi prenehali biti mi sami, izgubili bi svojo istovetnost. Kogar je prizadela popolna izguba spomina, izgubljen tava po cestah, ne ve za svoje ime in ne, kje je doma.

Računalnik je v veliki meri zasnovan po vzoru človeškega spomina. Kakor se mi zapomnimo vtise, ki pridejo do nas, tako ravna računalnik s podatki, ki so mu posredovani. Kakor mi vtise prikličemo iz temačnega obzorja našega spomina, se jih »spomnimo«, tako ravna tudi računalnik s podatki ob ukazu operaterja. Bistvena razlika pa je naslednja: naš spomin je živ, spontan, spremljajo ga občutja, ki so enkrat vesela, drugič pa žalostna, odvisna pač od narave spomina. Pogosto se spomini pojavijo sami iz njihove moči in vsilijo svojo logiko. Pri računalniku pa se ne dogaja nič podobnega.

Spomin, ki pride na misel, ima sposobnost, da prebudi ves naš notranji svet in ga usmeri k svojemu predmetu, še posebno takrat, kadar to ni neka stvar ali dogodek, ampak živ človek. Ko se mama spomni svojega otroka, ki ga je pred nekaj dnevi rodila in ga je pustila doma, se vse v njej usmeri proti temu bitjecu, v njej se prebudi zanos materinske nežnosti in ji morda celo privabi solze v oči.
Ne le posameznik, ampak tudi posamezne skupine ljudi – družina, klan, pleme, narod – imajo svoj spomin. Bogastvo naroda se ne meri toliko po zlatih rezervah, ki jih hrani v svojih trezorjih, ampak po spominu, ki ga ohranja v svoji kolektivni zavesti. Prav podelitev spominov utrjuje enotnost skupine. Da bi ohranilo živo dediščino spominov, so le-ti vezani na nek določen kraj, na neko praznovanje.
To prebogato človeško ozadje bi nam moralo sedaj pomagati, da bi bolje razumeli, kaj je za nas evharistija. To je dejanje, ki ga je ustanovil Kristus, da bi nas spominjal na dogodek, iz katerega se je rodila Cerkev. Evharistija je spomin, ker nas spominja na dogodek, ki mu vse človeštvo dolguje svoj obstoj in svoje odrešenje: Gospodovo smrt. Vse Kristusovo življenje najde v evharistiji svoj spomin.

Toda evharistija ima nekaj, kar jo razlikuje od vsakega drugega spominjanja. Ona je hkrati spomin in navzočnost; resnična in ne le namerna navzočnost. Ona resnično ponavzočuje osebo, čeprav je skrita pod znamenji kruha in vina.
Toda poleg vsega, kar smo povedali o spominu, moramo omeniti tudi nevarnost, ki mu je prirojena. Spomin se more zlahka spremeniti v nerodovitno in hromečo nostalgijo. To se zgodi, ko človek postane ujetnik lastnih spominov in začenja živeti v preteklosti.
Evharistično spominjanje pa seveda ni te vrste spomin. Nasprotno, usmerja nas v prihodnost. Po posvečenju ljudstvo vzklika:
»Tvojo smrt oznanjamo Gospod,
in tvoje vstajenje slavimo,
dokler ne prideš v slavi«.
Evharistija se imenuje tudi »hrana popotnikov« ker, kakor mana, hrani tiste, ki so na poti proti Obljubljeni deželi. Preteklost, sedanjost in prihodnost so v evharistiji enakovredno zastopane.

To dejstvo potrjuje tudi izkušnja. Koliko ljudi lahko pričuje, da jim jutranja ali pa nedeljska evharistija da moč, da lahko začnejo nov dan ali pa nov teden. Je kakor močna injekcija poguma.

Vse to, kar smo povedali o evharističnem spominjanju, dobi svojo polno uresničitev, ko prehaja iz bogoslužja v življenje. Z drugimi besedami: ko nas spominjanje na Kristusa, ki ga obhajamo v zakramentih, nagiba, da se spominjamo nanj tudi izven maše, ko se pogosto z ljubeznijo in hvaležno spominjamo nanj in dopuščamo, da nas prevzemajo čutenja in drže, ki izhajajo iz tega spominjanja. Sv. Bazilij je rekel, da je bil namen, s katerim je Jezus ustanovil evharistijo kot spomin v tem, da bi »se vedno, ko uživamo njegovo telo in pijemo njegovo kri, spominjali njega, ki je umrl in vstal za nas«. Mi smo, včasih tudi v zunanjih potezah, upodobljeni po tem, kar je v danem trenutku naš spomin priklical v zavest.

Drug dar velikega četrtka pa je duhovništvo.
»Vsak véliki duhovnik je vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga: da daruje daritve in žrtve za grehe. Ker tudi njega obdaja slabost, more potrpeti z nevednimi in s tistimi, ki blodijo. Zato mora kakor za ljudstvo tudi zase darovati daritve za grehe. In nihče si te časti ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog.«
Te besede so vedno služile za opis podobe duhovnika in njegove duhovniške vloge sredi krščanskega ljudstva. Resnični in popolni Veliki duhovnik je Kristus, krščanski duhovnik pa je njegov ponižni predstavnik.
Duhovnik je »vzet izmed ljudi«. Ni torej nekdo, ki bi bil izkoreninjen ali pa bi padel z neba, marveč človek, ki ima za seboj, kakor vsi drugi, določeno družino in zgodovino. O njem lahko rečemo to, kar so govorili o Jezusu njegovi rojaki: »Ali ni on sin tega in tega? Ali niso njegovi bratje in njegove sestre med nami?«
»Vzet izmed ljudi« pomeni tudi, da je duhovnik takšen kakor vsak drug človek: ima svoje želje, čutenja, boje, neodločnosti, slabosti, kakor vsi drugi. Iz istega testa je kakor vsi ljudje. Sveto pismo vidi v tem prednost za druge ljudi, ne pa razlog za pohujšanje. Na ta način bo bolj pripravljen, da bo sočuten, ker tudi on na sebi nosi slabosti. Seveda pa je v tem tudi poziv duhovniku, da bo res sočuten, človeški, razumevajoč. Naj bo zahteven do samega sebe in blag do drugih, ne pa obratno. Bogu ni predvsem do tega, da bi bili njegovi predstavniki na zemlji popolni, ampak da bi bili usmiljeni.
Potem ko je vzet izmed ljudi, je tudi »postavljen ljudem v korist«; zopet jim je podarjen, dan je v službo ljudem. Seveda, tudi zdravnik je v službi človeka; kdor se poroči, je v službi življenja. Duhovnik pa je drugačen in zares poseben zaradi služenja »glede tega, kar se nanaša na Boga«. To služenje se dotika človekovih globljih razsežnosti, njegove večne usode. Sv. Pavel povzame duhovniško služenje v enem stavku:
»Imejte nas vendar za Kristusove služabnike, za oskrbnike Božjih skrivnosti« (1 Kor 4,1).
Preden sklenemo, bi rad opozoril na izredno lepo definicijo duhovnika, ki jo zapiše sv. Pavel: »Saj vendar ne gospodujemo nad vašo vero. Nasprotno, sodelavci pri vašem veselju smo«. Ne biti gospodar nad vero, ampak sodelavec pri veselju! Molimo danes na dan evharistije in duhovništva, da bodo duhovniki delali za veselje ljudi in da boste ljudje duhovnikovo veselje.

Ervin Mozetič

Prva postna nedelja, leto 2013 - relativizem

Sodobni utrip življenja spreminja človekove navade, podira tabuje in številne predsodke. Veliki plakati, ki visijo povsod po mestu, mimoidočim ponujajo rešitve za vse vrste tegob: življenje naj bo lepo, vznemirljivo in vsak trenutek polno. Za dosego večne mladosti je dovoljeno vse, kar prinaša užitke in super počutje. Jezus je ob neki priložnosti rekel: »Bodite pripravljeni, ker ne veste ne ure ne dneva, kdaj bo prišel Sin človekov.«
Kako bomo pripravljeni? Najprej se moramo sprejeti, ne le v svoji vzvišenosti in napuhu, ampak tudi v svojih šibkostih. Priznati si moramo, da smo samo od danes do jutri, da je večna mladost neuresničen sen, da ni toliko pomembna dolgost življenja, ampak bolj njegova kvaliteta. Brezhibni zunanjosti mora slediti enako dobro razvita notranjost, sicer bomo slejkoprej doživeli polom in prenehali biti človek. Kaj ti ostane, ko nehaš biti človek? Nič. Življenje brez smisla je kot hiša na pesku: poruši se ob malo večjem vetru.
»Bodite pripravljeni!« nam naroča Jezus. Pripravljeni? Na kaj? Treba je biti pripravljen na življenje, ki ni ravna črta, ampak uganka, ki je nikoli ne razrešimo do konca. Treba je biti pripravljen na dvoličneže in ljudi, ki obljubljajo s figo v žepu. Takih se je treba izogibati od daleč, ker te lahko mimogrede pohodijo. Treba je biti pripravljen na verski relativizem, ki je danes na pohodu in se izraža v mišljenju: vse vere so enake, zakaj bi se trudili za življenje po moralnih načelih, saj pekla ni in se bomo vsi zveličali. Takšno liberalno mišljene je trenutno moderno, a človek ostane na koncu prazen.
Zaradi tega je verski relativizem negativen za celotno družbo, saj izhaja iz filozofskega in etičnega relativizma.
Čeprav so korenine Evrope krščanske, je evropska duhovna podoba načeta. Evropski človek je naravno religiozen, vendar cerkvenega nauka v celoti ne sprejema, temveč izbira le tisto, kar mu je všeč. V porastu je verski pluralizem, vzporedno z njim pa tudi sekularizem in indiferentnost ter ponekod agresivni ateizem, ki v zadnjem času prehaja v brezbrižnost. Cerkev v razvitih državah z razvejeno socialno in karitativno razsežnostjo postaja vse močnejši del civilne družbe, hkrati pa izgublja verski in duhovni vpliv.
Moderni človek drsi v naveličanost, osamljenost, obup in duhovno revščino. Vzrok za to sta egoizem in izguba identitete. Cerkev je pred izzivom, kako na novo osmisliti življenje in mu dati novo upanje.
Pomanjkljivo poznavanje vere vodi v ‘mešanje religij in verski relativizem’, pravi papež Benedikt XVI. Z namenom, da bi temu nasprotoval, je papež Janez Pavel II. pred dvajsetimi leti vernikom predstavil ‘Katekizem katoliške Cerkve’.

Petdeseta obletnica odprtja drugega vatikanskega cerkvenega zbora je odlična priložnost, ‘da se vrnemo k Bogu in lastno vero živimo z večjim pogumom ter da okrepimo občutek svoje pripadnosti Cerkvi.
Tudi kristjani nismo povsem varni pred današnjim pogosto prevladujočim individualizmom in relativizmom. Mnogi svojo vero živijo zgolj pasivno in v zasebnem prostoru, zaradi česar se pogosto pojavljajo velike razlike med njihovim življenjem in vero.(Naj naštejem samo nekaj kričečih primerov razhajanja: Ne greš po svoji krivdi v nedeljo k sveti maši, pa greš drugič vseeno k obhajilu; veš o nedotakljivosti zakonske zveze, se ločiš, začneš skupaj živeti z drugo osebo, veš da je to narobe, pa vseeno živiš v izvenzakonski skupnosti; se imaš za vernega kristjana, pa vseeno zahajaš k vedeževalki, astrologom, tako imenovanim današnjim svetovalcem kar izhaja iz pomanjkanja vere; si veren, pa vseeno ti vest nič ne očita in kradeš, na delavnem mestu lenariš; si veren in se kljub temu udajaš raznim zasvojenostim, alkoholu, drogi , internetu in podobno. Si veren in svetuješ in posegaš po življenju nerojenega otroka; si veren, pa malo ali nič ne moliš, si veren, pa imaš popolno izkrivljeno vest, ki jo ne oblikuješ več po zapovedih in naukih cerkve in evangeliju.)
V nekaj zadnjih letih se je spremenilo mnogo stvari na družbenem, gospodarskem in celo verskem področju, občasno pa so se odprle poti verski ravnodušnosti in določenemu moralnemu relativizmu, ki vpliva na kristjanovo praktično življenje v veri in posredno tudi na družbene strukture.
Naša družba je sekularizirana; ljudje sledijo ekonomskim in drugim idejam. To pomeni, da v njej verske vrednote niso več odločilne. Ljudje se sicer še imajo za kristjane, vendar je to bolj navada, kot pa odločitev za Jezusa Kristusa. Ljudje sledijo svojemu toku. Zato je treba mlade vzgajati za to, da se bodo zavestno odločili, da so kristjani, da so katoličani. Vedno več ljudi vedno manj ve o Jezusu; prisotne so mnoge zmote in predsodki glede krščanstva. Zato je v Evropi vedno večja potreba po prvem oznanilu, saj mnogi že osnovnih pojmov ne poznajo več. Evropska kultura na splošno ni zdrava, v njej je kriza upanja. Ta kriza upanja se kaže v padcu rodnosti in v upadanju duhovnih poklicev; označuje jo strah pred dokončno odločitvijo; v krizi je družina, ker ni zaščitena in ker se priznava istospolne družine; pri ljudeh je manj solidarnosti in prostovoljstva; prihaja do tihega odpada od Jezusa Kristusa, zato je med ljudmi vedno več verskega dvoma, ki vodi v moralni relativizem; edini raj, v katerega upajo, je znanost in tehnika. Po drugi strani pa je vera na preizkušnji zaradi množice nazorov in ver. Ob tem se izgublja spomin na krščansko dediščino, na to, kar je dalo krščanstvo, na njegovo zgodovino, svetništvo, umetnost. Širi se verski agnosticizem in brezbrižnost. Nevera je dejansko samoumevna, vero se mora braniti in upravičevati; v političnem, kulturnem in drugih okoljih je normalno biti neveren; veren se mora zagovarjati. Spričo tega stanja je najprej potrebno ZAUPANJE: Jezus od svojih učencev pričakuje, da se ne bodo bali. Sodelavci Boga so lahko samo ljudje, ki imajo v sebi močno zaupanje. To zaupanje temelji na Jezusovem vstajenju. Njegova zmaga je dokončna. Jezus je svoje učence pripravljal na to, da bodo mala čreda. To je za nas pomembno, da svoje situacije ne jemljemo tragično, temveč kot tisto, kar je Jezus predvidel. Brez upanja pride do gnilih kompromisov s kulturo okolja. Če se kdo zanima za vero, išče nekaj, kar drži. Če se bomo odpovedali temeljnim resnicam, ne bomo verodostojni. Naša skušnjava je namreč svet brez Boga ali celo proti njemu, kar se kaže v sodobnih tendencah v naši kulturi. Dežela brez etike, brez duhovnih vrednot ne bo obstala. Duša, ki jo potrebuje, lahko dobi samo od vere. V tem pluralnem svetu je pomembno, da človek ve, kaj veruje. Kristjani se moramo zavedati, da je Jezus Kristus dokončno razodetje Boga. To je bistvo naše krščanske vere. Za nas je pomembno, da si ne pustimo vzeti poguma. Zato je treba dati novega zagona proti neke vrste utrujenosti, pa tudi, da se povežemo v Cerkvi in med kristjani. Vse to govori o notranji gotovosti in prepričanju. CILJ našega oznanjevanja je Jezus Kristus in ne karkoli. On je učlovečeni Božji sin, ki je vstal od mrtvih in ta vstali živi v Cerkvi, ki je združenje z zelo specifično podobo: je zakrament, je božje ljudstvo, ki ga je ustanovil Jezus Kristus, njen cilj pa je, da naprej posreduje krščanske resnice. K oznanjevanju smo poklicani vsi člani Cerkve. Misijonarji smo že v moči krsta. Oznanjamo zato, da bi drugi naprej oznanjali. Za to je potrebna zrela vera, ki ni odvisna od okolja, brez polovičarstva in lahkih rešitev. Zato pravimo, da je pogoj za novo evangelizacijo svetost. Najprej so potrebni verodostojni oznanjevalci. Zelo potrebno je, da vemo, kdo smo, da poznamo Sveto pismo, v katerem je vse izročilo naših prednikov v veri. Potrebno je poznanje teologije za duhovno rast in zrelo vero. Ne smemo se odpovedati eni nalogi: evangelizaciji kulture, ekonomije, politike, umetnosti. Ne smemo se zapirati v geto, kjer nam je lepo. Za to je predvsem potrebna organska in dosledna pastorala mladih, pri čemer imajo pomembno vlogo katoliške šole. Drugi pomemben dejavnik pa je etično usposabljanje ljudi, ki delajo v medijih. Da bi ohranili in okrepili našo vero, da bi imeli upanje, pa ne smemo pozabiti, da brez praznikov upanje nima kje prebivati. Prazniki naredijo leto lepo, dajejo žlahtnost in sočnost našemu času. Pri tem je pomemben pomen, ki ga ima nedelja kot Gospodov dan. Krepiti je treba smisel za skrivnost, za pomen zakramentov, zlasti evharistije in sprave, za molitvene skupine, ki so kot reakcija na puščobo okolja, v katerem živimo. Prav je treba oblikovati tudi ljudske pobožnosti: ne smemo jih odpravljati, ampak jim dati vsebino, ki navdušuje. Ljubezen je najboljša oznanjevalka evangelija. Ljubezen pa se najbolj kaže v solidarnosti, ki je vedno bolj potrebna, saj je liberalizem najbolj sovražen prav veri in solidarnosti; sociološko je namreč dokazano, da je čut solidarnosti, to je skrb za uboge, bolne, šibke, zapostavljene najmočnejši tam, kjer je najmočnejši čut za krščansko vero. Druga skrb pa je skrb za družino, ki ostaja temelj družbe. O družini in zakonu je treba govoriti resnico: odgovornost družine ne more sprejeti nase nobena druga skupnost. Mlade je za zakon treba vzgajati. Nasproti kulturi smrti, splavu in evtanaziji, je treba naglašati kulturo življenja, kajti vsak človek je nosilec neprimerljivega dostojanstva. Naša dežela krščanstvo potrebuje! To ji daje dušo!
Pa naj končam z vprašanjem: Sem jaz kot kristjan duša družbe v kateri se nahajam?

Ervin Mozetič

Svetopisemska nedelja, leto 2013

Kaj beremo danes ? Kaj vse nam je ponujeno ? Kako izbiramo ? Po okusu, zaradi dobrih fotografij, informacij ?
Knjiga vseh knjig in božja knjiga, ali jo imamo na knjižni polici ? Zakaj prebirati božjo besedo, Sveto pismo ? Je v nas želja po duhovnem bogastvu, je hrepenenje, da spoznamo kako so predniki doživljali Boga in kaj se lahko naučimo za življenje?
Sveto pismo daje odgovore na mnoga vprašanja, če želimo o njih razmišljati. Prebudimo željo za branje Svetega pisma. Sveto pismo se ne bo odprlo samo.
Naše roke ga bodo. To izvira iz naše želje po božjem, po lepem in svetem.
Nedelja Svetega pisma je praznik Svetega pisma. Na ta dan se posebej spomnimo, da nam je Bog podaril Sveto pismo v duhovno spodbudo, da se pri njem okrepčamo in se iz njega učimo živeti polno krščansko življenje tudi v sedanji težki situaciji.
Zato želim na ta dan povabiti k odločitvi za redno branje Svetega pisma in k darovanju za njegovo širjenje.
Ivan Cankar piše v svojem delu Podobe iz sanj, kako je prišla k njemu smrt in mu rekla, naj pove zadnje besede. Cankar je odgovoril: »Mati, domovina, Bog!« Zdi se, da Cankarju Biblija ni bila knjiga, zapečatena s sedmimi pečati.
Recimo, da bi k tebi, prišla božja poslanka smrt. Brez napovedi, brez trkanja, kakor pač ima navado. Vprašala bi te: »Brat, kje je tvoje Sveto pismo!« Odgovori bi bili zelo različni.

Prvi (najslabši) odgovor bi bil: »Moje Sveto pismo je še zmeraj v knjigarni. Nisem ga utegnil kupiti ker moram prej kupiti druge reči.«

Drugi odgovor: »Moje Sveto pismo je, le poglej, tu na polici med drugimi knjigami. Je prav takšno, kakor da bi danes prišlo iz tiskarne!«

Tretji odgovor: Moje Sveto pismo pravzaprav ni »moje«. Ko je umrla soseda, vdova brez otrok, so hoteli Sveto pismo, staro obrabljeno izdajo, prodati kot star papir za v tovarno. Pa sem jih prosil, naj mi ga dajo…

Četrti odgovor: Moje Sveto pismo mi je pri srcu le toliko, kolikor je leposlovna knjiga. Iščem in si izpisujem »cvetke« iz Prerokov, Psalmov, Visoke pesmi, Pregovorov, … iz Jezusovih prilik in Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom 13, ki govori o ljubezni.

Peti odgovor: Moje Sveto pismo. Preučujem ga samo znanstveno. Uporabljam vsemogoče komentarje, da bi me imeli za znanstvenika. Berem ga celo v grščini in latinščini.

Šesti odgovor: Moje Sveto pismo. Nenehno mi je pri roki. Je velik pripomoček prave molitve. Zares, Sveto pismo je hrana duše, čisti neusahljivi studenec življenja.

Zadnji odgovor: Moje Sveto pismo ni samo v tvarni obliki, je predvsem v srcu. Trudim se, da bi vsaj malo veljale zame besede svetega Hieronima, naslovljene Napocianu: Z nenehnim branjem Svetega pisma in z vsakdanjim premišljevanjem svoje prsi naredi za Kristusovo knjižnico.

Kateri od teh odgovorov bi bil najbližji mojemu in tvojemu odgovoru?
Dva načina sta, kako se lahko približamo Svetemu pismu. Prvi je ta, da jemljemo Sveto pismo kot staro knjigo, polno verskih modrosti, moralnih vrednot in tudi poezije. Iz tega zornega kota je to najpomembnejša knjiga za razumevanje naše zahodne kulture ter judovsko-krščanskega verovanja. To je tudi največkrat natisnjena in najbolj brana knjiga vsega človeštva. To je »knjiga« v pravem pomenu besede, kakor pove tudi samo ime (Biblija pomeni knjiga ali zbirka knjig). Še danes vidimo, kako svetopisemske osebe ali zgodbe v zgoščenih televizijskih predstavitvah nagovorijo veliko ljudi.
Obstaja pa še drugi, precej bolj zahteven način, kako se približati Svetemu pismu: verovati, da vsebuje živo Božjo besedo za nas. Da je »navdihnjena« knjiga, ki so jo sicer pisali ljudje z vsemi svojimi omejitvami, toda pod neposrednim posredovanjem Boga. To je še kako človeška knjiga, a je obenem tudi Božja. Govori človeku vseh časov, razodeva mu smisel življenja in smrti. Predvsem pa mu razodeva Božjo ljubezen.
Vse je eno samo ljubezensko pismo, ki ga Bog pošilja človeštvu.
To razlaga, zakaj se toliko ljudi brez posebne izobrazbe in akademskih naslovov preprosto približa Svetemu pismu v veri, da po njem govori Sveti Duh in v njem najdejo odgovore na svoje težave, razsvetljenje, opogumljenje, z eno besedo: življenje. Kakor za telesno življenje potrebujemo kruh, tako za duhovno življenje potrebujemo Božjo besedo.
Dva načina, kako se približati Svetemu pismu, na katera sem spomnil – študijski način in način vere –, se med seboj ne izključujeta, ampak ju je treba ohranjati v povezanosti. Potrebno je študirati Sveto pismo, načine, kako ga razlagati, da ne bi zapadli v fundamentalizem, kakor med drugimi delajo prav Jehovove priče.
Fundamentalizem je v tem, da nekdo vzame eno vrstico Svetega pisma tako, kakor zveni in jo z vso težo naobrne na današnje okoliščine, ne da bi upošteval kulturno in časovno drugačnost in različne literarne zvrsti Svetega pisma. Sveto pismo ni znanstveni priročnik, ampak knjiga, ki nam govori o odrešenju. Bog se je v Svetem pismu prilagodil govorici o svetu, ki so jo ljudje tistega časa lahko razumeli; ni pisal le za ljudi tehnološke družbe.
Če bi po drugi strani skrčili Sveto pismo le na predmet študija in izobraževanja in bi ne dovolili, da bi se nas njegovo oznanilo dotaknilo, bi to pomenilo, da bi ga umorili. Brati Sveto pismo brez vere je, kot da bi odprli knjigo sredi najtemnejše noči: nič ne moreš prebrati, ali pa vsaj bistva ne moreš prebrati. Brati Sveto pismo z vero pomeni brati ga v odnosu do Kristusa, dojemajoč na vsaki njegovi strani tisto, kar se nanaša nanj.
Kaj lahko naredimo, da bi tudi mi prebili led in začeli odkrivati zaklad Svetega pisma?
Naredimo korake, da bi bila božja beseda Sveta in vsakdanja.
Postavimo Sveto pismo na vidno mesto. Kjer se nam odpre, tam nam Bog spregovori.
Prebirajmo ga in pustimo, da Božja beseda deluje v nas.
V tišini nam po božji besedi Bog spregovori, zato si vzemimo čas in se ustavimo.
Vzemimo si čas in se vračajmo k odlomku, ki nas je razveselil in nam veliko pomeni.
Odločimo se, da bomo v tem letu prebrali eno knjigo v Svetem pismu.
Psalmi so čudovite vsakodnevne molitve, vzete iz življenja. V njih začutimo človekovo doživljanje, čustva, vse, kar se v nas dogaja. Molimo z psalmi.
Na internetni strani, (www. biblija.net) izberimo odlomke iz Svetega pisma , ki nas najbolj nagovarjajo.
Da bo božja beseda bolj odmevala v nas, je prav, da si odlomke napišemo in jih damo na pisalno mizo, da jih bom večkrat čez dan videli in nam bodo dale moči in upanja.
Podarimo božjo besedo, ki je nas nagovorila, tudi bližnjim prijateljem. Pošljimo jo po mailu in skrbimo, da bo po nas božja beseda živa in jo bomo oznanjali z življenjem.
Ponavljajmo v srcu odlomek ali nekaj besed iz Svetega pisma. Naučimo se besedila iz božje besede na pamet in ob njih molimo.
Veselimo se božje besede, ker nam vedno prinaša Jezusa in nas utrjuje v veri v Njega.
Z branjem božje besede slavimo in častimo Gospoda.
Božja beseda tolaži in daje upanje. Zberite besedila, ki vaše življenje še posebej utrjujejo v upanju. Ko vam bo težko, se vrnite k njim.
Jezus je ostal med nami na dva načina: v evharistiji in v svoji besedi. Na oba načina je navzoč: v evharistiji pod podobo hrane, v Besedi pod podobo luči, resnice.
Beseda ima veliko prednost pred samo evharistijo. K obhajilu lahko pristopijo le tisti, ki verujejo. Besedi pa se lahko približajo vsi, tako verni, kot neverni. Še več: najbolj normalno sredstvo, da nekdo postane veren, je prav poslušanje Božje besede. Sv. Pavel je rekel, da »je vera iz poslušanja«; to pomeni, da nekdo z odprtim srcem bere ali posluša oznanilo odrešenja (prim. Rim 10,17).
Sklenimo z vzklikom pred evangelijem, ki naj postane naša molitev: »Gospod Jezus, razkrivaj nam Pisma, vžgi nam srce, ko govoriš z nami.«

Ervin Mozetič

Jezusov krst 2013

Na današnji praznik se spominjamo Jezusovega krsta; sveti Janez Krstnik ga je krstil v vodah reke Jordan. Čeprav ni imel nobenega madeža, katerega bi se moral očistiti, se je hotel podvreči temu obredu na enak način, kakor se je podvrgel drugim zahtevam zakonov, ki pa ga prav tako niso obvezovali. Ko
je postal človek, se je podredil zakonom, ki določajo človeško življenje, ter tistim, ki so veljali v izraelskem ljudstvu. Bog je Janeza Krstnika izbral, da bi ljudstvo pripravil na prihod našega Odrešenika. Janez je energično izpolnjeval svoje poslanstvo preroka ter spodbudil veliko spokorniško gibanje kot neposredno pripravo na mesijansko kraljestvo.
Sveti Avguštin pravi, da je Gospod želel biti krščen zato, »da bi s svojo ponižnostjo razglasil tisto, kar smo potrebovali mi«. Jezusov krst je odprl pot krščanskemu krstu, ki ga je neposredno ustanovil Jezus Kristus, čeprav so bili elementi krstnega obreda določeni postopoma, ter ga je na dan svojega vnebohoda postavil za univerzalni zakon: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučite vse narode: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.
Pri krstu prejmemo vero in milost. Dan, ko smo bili krščeni, je bil najpomembnejši dan v našem življenju. Tako kakor »suha zemlja ne daje sadov, če ne dobi vode, tako tudi mi, ki smo bili kakor posušeno drevo, brez tega zastonjskega dežja od zgoraj nikoli ne bi obrodili sadov življenja«. Preden smo prejeli krst, so bila nebeška vrata za nas zaprta in nismo imeli možnosti obroditi niti najmanjšega nadnaravnega sadu.
Danes je prav, da se zahvalimo za prejem tega nezasluženega daru, ter da se veselimo tolikih dobrin, ki nam jih je dal Bog. »Hvaležnost je prvo čustvo, ki se mora v nas roditi iz krstne milosti; drugo čustvo je veselje. Nikoli ne bi smeli razmišljati o svojem krstu, ne da bi globoko občutili notranje veselje.«
Hvaležni moramo biti, ker je bil v trenutku prejema krsta iz naše duše izbrisan madež izvirnega greha ter vsakega drugega greha, če je obstajal. Krstna voda pomeni in dejansko uresniči to, na kar spominja naravna voda: čistost in očiščenje od slehernega madeža in umazanije.
»Po zaslugi zakramenta svetega krsta si postal svetišče Svetega Duha: naj ti ne pride na misel« - nas opominja sveti Leon Veliki - »s svojimi slabimi dejanji pregnati tako plemenitega gosta in se zopet podvreči služenju hudiču: kajti cena zate je Kristusova kri.«
Krst nas je vpeljal v krščansko življenje. To je bilo resnično rojstvo v nadnaravno življenje, v novo življenje, katerega so oznanjali apostoli in o katerem je Jezus govoril.
Rezultat tega novega življenja je nekakšna posvetitev človeka ter sposobnost obroditi nadnaravne sadove.
Dostojanstvo krščenega človeka je v običajnem življenju na žalost pogosto nekako zastrto. Zato se moramo truditi živeti skladno s tem dostojanstvom, kakor so ravnali svetniki.
Pri krstu se preko izlitja Svetega Duha zgodi čudež novega rojstva. Krščenec se rodi v novo življenje, v življenje Boga, zato je njegov »otrok«.
V Cerkvi nihče ni osamljen kristjan; od krsta naprej je kristjan del nekega ljudstva in Cerkev je zanj resnična družina božjih otrok. »Bog je hotel ljudi posvečevati in zveličati ne posamič in brez vsakršne medsebojne zveze, temveč jih je hotel narediti za ljudstvo, ki bi ga v resnici priznavalo in mu sveto služilo.« Krst je kakor vrata, skozi katera se vstopi v Cerkev.
V Cerkvi smo prav s krstom vsi poklicani k svetosti, vsakdo v svojem lastnem stanu in v svojih okoliščinah. »
Druga resnica, tesno povezana s tem, da smo kristjani udje Cerkve, ima zakramentalni značaj, »duhovno in neizbrisno znamenje«, vtisnjeno v dušo.
Je kakor pečat Kristusovega lastništva nad dušo krščenega. Kristus je našo dušo vzel v posest v trenutku, ko smo bili krščeni. On nas je s svojim trpljenjem in smrtjo rešil greha.
Ob teh razmišljanjih lahko dobro razumemo željo Cerkve, da bi otroci čim bolj zgodaj prejeli te božje darove. Cerkev je vedno vztrajala, naj starši čim prej krstijo svoje otroke. To je praktičen izraz vere. Ne pomeni napada na svobodo otrok, na enak način, kakor jim ni bila storjena nobena krivica, ker so jim starši dali naravno življenje, ker so jih hranili, umivali in zdravili, ko otroci še niso mogli sami prositi za te dobrine. Nasprotno, otroci imajo pravico prejeti to milost.
Pri krstu je v igri nekaj neskončno večjega od katere koli druge dobrine: to sta milost in vera, in večno rešenje. Samo nevednost in speča vera njihovih staršev, že kristjanov, sta lahko pojasnilo za to, da mnogi otroci ostanejo prikrajšani za največji dar v njihovem življenju. Danes se k Bogu dviguje naša prošnja, naj ne dopušča, da bi se to dogajalo.
Hvaležni moramo biti svojim staršem, ki so nam že kmalu po rojstvu omogočili, da smo prejeli ta sveti zakrament.
V naši družbi je vedno več ljudi, ki zaradi različnih vzrokov niso bili krščeni kot otroci. Včasih se to zgodi, ker se staršem zdi, da morajo prepustiti odločitev otrokom, ko bodo odrasli, ali se bodo dali krstiti ali ne. Na tem mestu ne bom razpravljal o takšni odločitvi. Opozoril bi le na veliko tveganje, in sicer: ti otroci bodo odrasli, ne da bi se kdorkoli odločil, ne v eno ne v drugo smer. Starši se s tem ne ukvarjajo več, ker pač mislijo, da to ni več njihova dolžnost, otroci pa, ker morajo misliti na druge stvari in tudi zato, ker še ni postalo del našega vsakdanjega razmišljanja, da se mora človek sam zavzeti in se hoteti dati krstiti. Tako se ustvarja nevarna praznina. Nekateri se zavedo, da niso bili krščeni in birmani, šele, ko se začno pripravljati na poroko. Sicer je pa tudi to že velika milost, ker jih veliko preskoči tudi to priložnost in pridejo do konca življenja, ne da bi o tem sploh kdaj razmišljali.
Prav zato, da bi šla naproti temu stanju, daje danes Cerkev velik pomen t. i. »uvajanju odraslih v krščanstvo«. To ponuja mlademu ali pa odraslemu nekrščenemu človeku priložnost, da se sam svobodno pouči, pripravi in odloči. Treba je prekiniti s prepričanjem, da naj bi bil krst nekaj, kar je le za otroke. Krst izrazi svoj polni pomen prav takrat, ko ga človek osebno hoče in se zanj odloči. Pomeni namreč svobodno in zavestno pripadnost Kristusu in Cerkvi. Seveda pa nikakor ne smemo podcenjevati veljavnosti in daru, ki ga prinaša dejstvo, da so mnogi krščeni kot otroci. Sam sem hvaležen staršem, da so me dali krstiti že nekaj dni po rojstvu. Ni isto živeti svoje otroštvo in mladost v posvečujoči milosti ali pa brez nje!
Veliko milosti in odločitve za življenje po krstu vam želim!

Ervin Mozetič

Nedelja svete družine, leto 2012

Mesija je hotel svojo odrešilno nalogo začeti v naročju preproste, običajne družine. Prva stvar, ki jo je Jezus posvečeval s svojo prisotnostjo, je bil dom. Nič izrednega se ni zgodilo v teh letih v Nazaretu, kjer je Jezus preživel največji del svojega življenja.
Jožef je bil glava družine; kot zakoniti oče je s svojim delom vzdrževal Jezusa in Marijo. On je prejel sporočilo glede imena, ki naj bi ga dal otroku ter druga sporočila, katerih namen je bil zaščititi Sina.
Od njega se je Jezus naučil svojega poklica, s katerim bi si kasneje služil vsakdanji kruh. Jezus mu je gotovo velikokrat izrazil svoje občudovanje in svojo ljubezen.
Od Marije se je Jezus naučil načina govorjenja; ljudskih rekov, polnih modrosti, ki jih je kasneje uporabil v svojem oznanjevanju. Ne moremo pozabiti tega temeljnega nauka za naše vsakdanje življenje: »da so skoraj vsi dnevi, ki jih je naša Gospa preživela na zemlji, potekali zelo podobno kot dnevi nešteto drugih žena, zaposlenih s skrbjo za družino, vzgojo otrok in gospodinjskimi opravili. Marija posvečuje najbolj neznatne stvari, to, kar imajo mnogi zmotno za nepresežno in brez vrednosti: vsakodnevno delo, drobne pozornosti do dragih oseb, pogovore in obiske sorodnikov in prijateljev. Blagoslovljena normalnost, ki je lahko polna tolikšne božje ljubezni!
Med Jožefom in Marijo je bila sveta ljubezen, duh služenja, razumevanje in želja, da bi drug drugemu naredila življenje srečno. Takšna je Jezusova družina: sveta, zgledna, vzor človeških kreposti, pripravljena natančno izpolnjevati božjo voljo. Krščanski dom mora biti posnetek nazareškega doma: kraj, kjer je dovolj prostora za Boga in kjer je Bog lahko v središču ljubezni, ki jo imajo vsi člani družine med seboj.
Ali je naš dom takšen? Ali mu posvečamo čas in pozornost, ki si ju zasluži? Ali je njegovo središče Jezus? Ali se razdajamo v služenju drug drugemu? To so vprašanja, ki so lahko na mestu v naši današnji molitvi.
V družini »morajo biti starši svojim otrokom z besedo in zgledom prvi oznanjevalci vere«.
To se je izpolnjevalo na zelo poseben način pri sveti družini. Jezus se je od svojih staršev naučil, kakšen je pomen stvari, ki so ga obdajale.
Ob premišljevanju o sveti Družini naj starši pogosto razmišljajo o besedah papeža Janeza Pavla II.: »Ali učite svoje otroke moliti, da se navadijo raznih krščanskih molitev? Ali jih pripravljate v soglasju z duhovniki na zakramente otroštva in prve mladosti: spoved, obhajilo in birmo? Ali jih navajate, če so bolni, da mislijo na Kristusovo trpljenje, da kličejo na pomoč Devico Marijo in svetnike? Ali v družini molite z njimi rožni venec? (...) Ali znate moliti s svojimi otroki, z vso družinsko skupnostjo vsaj včasih? Vaš zgled v poštenosti mišljenja in dejanja, ki ga podpira nekaj skupne molitve, je pouk iz življenja za življenje, je bogoslužje visoke vrednosti. Tako prinašate mir v svoj dom. Zapomnite si: tako gradite Cerkev.«
Če krščanski domovi posnemajo tistega, ki ga je ustvarila sveta družina v Nazaretu, bodo »svetli in veseli domovi«, saj si bo vsak član družine v prvi vrsti prizadeval za svoj odnos z Gospodom ter se z duhom požrtvovalnosti vsak dan bolj trudil za ljubeznivo sobivanje.
Družina je šola kreposti in običajen kraj, kjer moramo najti Boga. »Vera in upanje morata biti razvidna iz umirjenosti, s katero se spoprijemamo s problemi, majhnimi ali velikimi, ki se pojavijo v vseh domovih, v upanju, s katerim se vztraja pri izpolnjevanju lastnih dolžnosti. Tako bo ljubezen napolnila vse in poskrbela, da bomo delili veselje in morebitne grenkobe, da se bomo znali nasmehniti in pozabiti na lastne skrbi, da bi se lahko posvetili drugim. Poskrbela bo, da bomo poslušali sozakonca ali otroke in jim pokazali, da jih resnično ljubimo in razumemo, da bomo spregledali nepomembne praske, ki bi jih samoljubje moglo spremeniti v visoke ovire. Pomagala bo, da vložimo veliko ljubezni v majhne pozornosti, iz katerih je sestavljeno vsakodnevno sožitje.
Posvečevati dom dan na dan, z ljubeznivostjo ustvarjati pristno družinsko domačnost: za to gre. Če pa naj bi posvečevali vsak dan, je potrebno, da gojimo veliko krščanskih kreposti, kot so razsodnost, zvestoba, odkritosrčnost, ponižnost, delavnost, veselje ..

Družina, ki je zedinjena s Kristusom, je imenovana »domača Cerkev«. Ta skupnost vere in ljubezni se mora izkazovati v vseh okoliščinah. Zvestoba zakoncev njuni poklicanosti v zakon ju bo vodila, da bosta prosila tudi za poklicanost svojih otrok, da bi se v odpovedi sebi posvetili služenju Gospodu.
V sveti družini najde vsak krščanski dom svoj najbolj dopolnjen zgled. V njem lahko krščanska družina odkrije, kaj mora delati in kako je treba ravnati, da se bo posvečevala in dosegala človeško polnost vsakega izmed njenih članov. Nazaret je šola, kjer začenjamo razumeti Jezusovo življenje. Je šola, kjer se začne poznavanje njegovega evangelija. Tukaj se učimo opazovati, poslušati, premišljevati, doumeti globok in skrivnosten pomen tega preprostega, ponižnega in očarljivega razodevanja Božjega Sina med ljudmi. Tukaj se naučimo celo, in morda skoraj neopazno, posnemati to življenje.
Družina je temeljna in najpreprostejša oblika družbe. Je prva šola »vseh družbenih kreposti«, je zibelka družbenega življenja, saj se prav v družini ude-janja poslušnost, skrb za druge, čut za odgovornost, razumevanje in pomoč, ljubeznivo sožitje različnih osebnosti. Pravzaprav je dokazano, da se zdravje neke družbe meri po zdravju njenih družin. Zato so neposredni napadi na družine tudi neposredni napadi na družbo samo, in na njihove posledice ni treba dolgo čakati.
Naj bo Devica Marija, ki je Mati Cerkve, tudi Mati domače Cerkve! Naj po njeni materinski pomoči vsaka krščanska družina postane resnično 'Cerkev v malem', v kateri se zrcali in v življenju izraža skrivnost Kristusove Cerkve! Ona, dekla Gospodova, naj bo zgled ponižnega in velikodušnega sprejemanja božje volje. Ona, Mati bolečin ob vznožju križa, naj lajša bolečine vsem, ki trpe zaradi družinskih težav in naj obriše njihove solze.
In Kristus, Gospod, Kralj vesoljstva, kralj družin, naj bo kakor v Kani prisoten v vsakem krščanskem domu kot izvir luči, veselja, vedrega zaupanja in moči.
Danes na zelo poseben način prosimo sveto družino za vsakega člana naše družine ter za tistega, ki to najbolj potrebuje.

Naj nas današnja nedeljo spet znova spodbudi, da se splača potruditi za svojo družino, za zakonca, za svoje otroke, za starše in končno za vse nas.

Ervin Mozetič

Novo leto 2013

Velikokrat smo opazovali Marijo z Detetom v naročju, kajti krščanska pobožnost je na tisoč različnih načinov izoblikovala praznik, ki ga obhajamo danes: Marijino materinstvo, osrednje dejstvo, ki razsvetljuje vse Marijino življenje in je temelj še drugih privilegijev, s katerimi jo je hotel ozaljšati Bog.
Pa poglejmo kako je bilo z materinstvom v Postojni v letu 2012. Krščenih je bilo 58 otrok, štiri manj kot leta 2011, od tega 28 dečkov in 30 deklic, od tega v zakonu rojenih 35, v izvenzakonski skupnosti pa 23. To je nekoliko boljše kot v letu 2011, ko je bilo rojenih otrok v izvenzakonski skupnosti več kot polovica.
Naša presveta Mati« je naziv, ki ga pogosto dajemo Mariji in nam je še posebno drag in opogumljajoč. Ona je zares naša Mati, ker nas nenehno po-raja v nadnaravno življenje.
Ko je Kristusa spočela, rodila, hranila, ga v templju darovala Očetu in ko je trpela skupaj s svojim na križu umirajočim Sinom, je s pokorščino, vero, upa-njem in gorečo ljubeznijo na popolnoma edinstven način sodelovala pri Odrešenikovem delu za obnovitev nadnaravnega življenja v dušah.
To Marijino materinstvo »neprestano traja ... prav do večne dopolnitve vseh izvoljenih. Vzeta namreč v nebesa te zveličavne naloge ni odložila, temveč nam z mnogotero priprošnjo še naprej pridobiva darove večnega zveličanja. V svoji materinski ljubezni se zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bodo prišli v blaženo domovino.
V večnost se je v župniji Postojna preselilo 38 naših dragih. Od tega je bilo 23 žensk in 15 moških. Previdenih je bilo 18 pokojnih. Bil je en pogreb manj kot leta 2011. Imeli pa smo 20 krstov več kot pogrebov. Še vedno spodbujam k temu da poskrbite, da bi bili vsi naši dragi rajni deležni zakramenta bolniškega maziljenja. Ta zakrament je namenjen vsem, ki hudo zbolijo in je v nevarnosti njihovo življenje. Prav tako pa je namenjen vsem tistim, ki v sebi nosijo težke rane, povzročene od raznih oblik zla in trpljenja. Priporočamo ga vsem kristjanom pred večjimi operacijami, tudi materam pred porodom in otrokom, ki morejo razumeti in dojeti smisel zakramenta. Priporočamo ga tudi ostarelim, ki jim slabijo moči in so v nevarnosti, da nenadoma zbolijo.
Ob pogrebih že leto za letom pozivam k dobrodelnosti in darovanju za cerkev, kakor pa kopičenju cvetja in sveč. To velja ravno tako za praznik vseh svetih. Žal še vedno lahko ugotavljam, da vsi pogrebi niso vedno izraz vere in tudi ne odsevajo vselej spoštovanja do pokojnega. Duhovnikovo molitev v pogrebnem sprevodu marsikdaj preglasi glasno govorjenje. Dejal bi lahko, da so mnogi ljudje (in to vseh starosti – od mladih do starejših!) izgubili čut za lepo vedenje na pokopališču ali ob srečanju pogrebnega sprevoda. Kadar boste korakali v pogrebnem sprevodu, spremljajte pokojnega z glasno ali s tiho molitvijo. Prosil bi tudi, da imate pogum in če slišite glasno govorjenje, nekulturne ljudi, opomnite in jih spomnite zakaj se udeležujejo pogreba.
Marija je odločilno vplivala na naše življenje. V tem ima vsakdo svojo lastno izkušnjo. Ko gledamo nazaj, za vsako težavo vidimo njeno posredovanje, da bi nam tako pomagala iti naprej; dala nam je odločilno spodbudo, zaradi katere smo lahko začeli znova. Na ta praznik naše Gospe se lahko vprašamo, če smo jo znali sprejeti kakor sveti Janez, če ji velikokrat rečemo: Pokaži, da si mati! in če ji s svojimi deli dokazujemo, da želimo biti njeni dobri otroci.
Zlasti se to kaže v odnosu do obhajila, saj smo pri obhajilu z njenim sinom najtesneje povezani. Razdeljenih je bilo 48 000 obhajil, 2000 manj kot leta 2011. Opažati je, da je manj ljudi zlasti pri delavniških svetih mašah, zato tudi manj obhajil. Tisti, ki želijo prejeti Gospodovo telo morajo pristopiti s čisto vestjo in duhovno in telesno pripravljeni. Tisti, ki se zaveda smrtnega greha, ( po nemarnem opusti nedeljsko sveto mašo ima hudo sovraštvo ali je nezvest v zakonu…) brez poprejšnje spovedi ne sme pristopiti k obhajilu. Obhajanci naj prejmejo zakrament le, če so se eno uro zdržali trdne hrane in vsake pijače in niso žvečili žvečilnega gumija, razen vode. Če kdo živi v izvenzakonski skupnosti ali je razvezan in potem ponovno poročen, ne more prejemati Gospodovega telesa. Pri obhajanju ni potrebno nobeno priklanjanje in poklekovanje. Ko pristopimo k obhajilu je potrebno imeti primerno obleko, sklenjene roke in na duhovnikov poziv Kristusovo telo glasno odgovoriti Amen, kar je to jasen izraz naše vere.
Otroška pobožnost do Marije je torej sestavni del krščanske poklicanosti. V vsakem trenutku se moramo skoraj nezavedno obračati k Njej, ki »pomiri naš strah, poživi našo vero, okrepi naše upanje, razprši naše strahove in opogumi našo malodušnost.
Naša poklicanost se kaže v odnosu do svetega zakona. V letu 2012 je sklenilo krščanski zakon 16 parov. Bili sta dve poroki več kot v letu 2011. Zakon je za kristjana globoka duhovna zveza. Obljube so poleg partnerju dane tudi pred Bogom in Bogu. Zato spodbujam mlade, da se odločijo skleniti sveto zakonsko zvezo.
Naša poklicanost se kaže tudi pri odločitvi za Gospoda, ko vstopamo v odraslo dobo in se to najprej zgodi pri zakramentu birme. V letu 2012 je prejelo zakrament svete birme 26 mladih iz osmega razreda, ki povečini vsi po birmi tudi nadaljujejo verouk. Birma v letu 2013 bo 19. maja – na binkošti ob 10 dopoldne. Birmanci pa se morajo skupaj s starši in botri še dobro pripraviti, saj mi je kot župniku dovoljeno komu birmo odložiti, če ni dobro pripravljen.
Najbolj prisrčno so se za Gospoda odločili prvoobhajanci. K prvemu svetemu obhajilu je pristopilo 36 prvoobhajancev, ki so se skupaj s starši pripravljali na prejem Jezusa pod podobo kruha. V letošnjem letu bo prvo sveto obhajilo 26. maja ob 10. dopoldne.
Med kristjane smo na velikonočno vigilijo sprejeli osem odraslih katehumenov. Letos jih bomo na velikonočno soboto sprejeli, če Bog da, pet.
Poleg že obstoječih skupin,( rednih srečanj za starše veroukarjev, štirih mladinskih, Nikodemovih srečanj, Gregorjevih srečanj, Svetopisemske skupine, skupine ovdovelih, molitvene skupine, ki je letos obhajala deseto obletnico sprejema v mednarodno združenje molitvenih skupin; Karitas, Gondoljerjev, Slomškovih Zakoncev, Štefanovih zakoncev, zakoncev Martin) so v letošnjem letu, kar je zelo razveseljivo, nastali še ena zakonska skupina, ki si je nadela ime Anina skupina in skupina staršev, ki se pogovarja o vzgoji. Vse skupine, razen posameznih so odprte in se jim lahko pridružite tudi novi člani.
Pohvalil bi tudi župnijski zbor in mladinski zbor, ki sta s svojo prisotnostjo lepšala bogoslužja. Veliko žrtev in odpovedi je za to potrebno, zlasti organistki in pevovodkinjam izrekam iskreno hvalo. Želim tudi, da bi se župnijskemu zboru priključili novi člani, ki bi jih člani zbora kakor vem z veseljem sprejeli. Mladim pa želim veliko energije in sposobnosti, da bi peli vsako nedeljo pri maši.
Razveseljiv je nastanek otroškega zborčka. Upam le, da bo zborček postal bolj številčen in pogumen pri jutranjem petju za kar želim veliko moči Nini in Mojci.
Vsem želim veliko pripravljenosti sodelovanja zlasti med prazniki, saj samo tako lahko praznujemo vsi, saj je pri vsakem praznovanju potrebno sodelovanje, če človek hoče praznovati.
Vesel sem svete maše za mlade družine z majhnimi otroki, katero smo imeli vsak mesec.
Vesel sem tudi Katehetsko pastoralne šole - oddelka Teološke Fakultete, ki se je v tem akademskem letu pri nas že tretje leto in jo obiskuje 20 slušateljev in kar sedem iz naše župnije.
Bilo je postorjenih tudi kar nekaj materialnih stvari, od novih glavnih vrat pri župnijski cerkvi Svetega Štefana, do oken in novih vrat in tlaka pri svetem Andreju v Velikem Otoku.
Res si ne bi mogli zamisliti boljšega začetka leta in vseh dni našega življenja, kakor da smo zelo blizu Devici Mariji. K njej se obračamo z otroškim zaupanjem, da bi nam pomagala sveto živeti vsak dan v letu; da bi nas spodbujala, naj začnemo znova, če smo zaradi naše šibkosti padli in izgubili pravo pot; da bi za nas posredovala pred svojim božjim Sinom, da bi se notranje prenovili in se trudili rasti v ljubezni do Boga in v služenju našemu bližnjemu. V Marijine roke položimo svojo željo, da bi se poistovetili s Kristusom, da bi posvečevali svoj poklic, da bi bili zvesti oznanjevalci evangelija. Še glasneje bomo ponavljali njeno ime, ko bodo težave postale hujše. In ona, ki je vedno pozorna na svoje otroke, nam bo prihitela na pomoč, ko bo slišala svoje ime na naših ustnicah. Ne bo nas pustila v zmoti ali blodnjah.
To svojo odločitev pa bomo v letošnjem letu potrjevali z dekanijskim misijonom, ki bo začel 8. marca in trajal do 17. marca in nosi naslov: Stopimo skozi vrata vere.
Na današnji dan, ko opazujemo kakšno Marijino podobo, ji lahko - vsaj v mislih, brez besed - rečemo: Mati moja! In čutili bomo, da nas sprejema in spodbuja, naj začnemo to novo leto, ki nam ga podarja Bog, z zaupanjem nekoga, ki ve, da ga iz nebes nekdo dobro varuje in mu pomaga.

Ervin Mozetič


 

 

Župnija Postojna, Vilharjeva 2, Postojna