»Poslal jih je oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike« (Lk 9,2). Pa razmislimo danes o bolezni in bolnikih.
Nekoč nekje, morda prav blizu, je dolga leta živel on ali ona. Bila sta mehanik, prodajalka, profesor, mati, igralec.…Ljudje imamo veliko različnih vlog in nalog, pri tem se počutimo samostojni, svobodni, verjamemo, da smo “svoje sreče kovači”. A včasih iznenada v njegovo ali njeno življenje vstopi bolezen in z njo spremembe vseh drugih vlog. Kaj vse se spremeni? Kar naenkrat so vprašljivi cilji, želje, začrtane poti, ogrožena je samostojnost, neodvisnost, omaje se zaupanje vase… Je čas za zavedanje sebe in svojih resničnih potreb, opuščanje razvad, nova priložnost….
Poglejmo tudi bremena bolezni:
Na telesni ravni: motnje delovanja posameznih organov, slabše počutje in
odzivanje, bolečine, zmanjšanje telesne kondicije, hitra utrudljivost, telesna
nemoč, spremenjeno zaznavanje, delovanje, izguba spretnosti in veščin…
Na duševni ravni: neposredne spremembe duševnosti zaradi bolezni, omaje se
samozaupanje, spreminja se samopodoba, sproži se proces dojemanja stanja,
razvoja obrambnih mehanizmov ter razvoja strategij za obvladovanje nove
situacije ipd.
Na ravni socialnih odnosov: spreminja se kakovost in trdnost socialne mreže,
stereotipi in predsodki predstavljajo marsikatero resno oviro na poti uspešnega vključevanja v vsakdanje življenje ob in po bolezni, vpliv bolezni posega v življenja bližnjih.
Občutek za čas se spremeni: v sreči čas beži, v stiskah se ustavlja. Trenutki ob bolečini ali med boleznijo lahko postanejo večnost. Grozno dolgo je čakati
v negotovosti na pregled…na izvide…na pojasnilo…na terapijo…na okrevanje…na čas, ko bo vse spet dobro ali… Svet je videti neresničen – kot bi
se dogajalo nekomu drugemu.
Kakšen odnos želi in potrebuje bolnik?
• iskreno zanimanje in razumevanje;
• pozornost, obzirnost in strpnost;
• spoštljivost, ki krepi bolnikovo dostojanstvo in samospoštovanje;
• omogočanje in dopuščanje svobode pri odločanju
Vsak bolnik doživlja situacijo na svoj način. Prav tako se razlikujejo svojci in bolnik pri presoji situacije. Razumevanje je odvisno od bolezni, trenutnega počutja.
Pomoč in podpora svojcev sta zelo dragocena. Dajanje in nudenje pomoči pa lahko močno vpliva na medosebni odnos kot tudi na samospoštovanje obeh
udeležencev.
Torej, kaj potrebuje bolnik?
Čas, da dojame situacijo in uredi čustva; kakovostno komunikacijo (sporočanje in pozorno poslušanje) s strokovnjaki, ki mu bo pojasnili bolezen in pomagali najti odgovore na vprašanja, ki ga begajo; zagotovilo bližnjih, da je zanje kljub bolezni pomemben in da mu bodo stali ob strani; Priložnost, da ostane kakovostno vpet v svoje socialno okolje za zdravljenje in okrevanje;priložnosti za srečanja z ljudmi, ki imajo podobne izkušnje, skratka ne pomilovanja – več razumevanja. Življenje z boleznijo je nenehno usklajevanje in uglaševanje čustev in razuma.
Strah nas tako opozarja na nevarnost. Žalost nam pomaga spoznati izgubo in se posloviti. Lažje je, če jo lahko podelimo z bližnjo osebo. Jezo zaznavamo kadar so ogrožene ali ovirane naše osnovne potrebe. Jeza pri bolniku lahko kaže, da je ta:prestrašen in se brani, žalosten, obupan in ne najde tolažbe, nejevoljen, ker vidi svoj svet in ne more vanj, ne more dojeti in sprejeti bolezni in njenih posledic …. Sram - nelagodje ob soočenju z lastno ranljivostjo, šibkostjo, nemočjo.. Skrivanje, prikrivanje, podcenjevanje težav.. Zadrege pred drugimi… Sram in zadrege zaradi bolezni imajo lahko tudi njihovi svojci – to jih lahko naprej ovira pri odnosih z drugimi, lahko vodi do socialne izolacije bolnika, družinski članov ali celo družine kot take.
Zaradi posledic bolezni, bolnik lahko še dolgo časa potrebuje pomoč drugih. Naučiti se zaprositi in sprejeti pomoč ter sočasno ohraniti samospoštovanje, je pogosto zelo boleča in zahtevna naloga. Človek potrebuje sočloveka, a prav tako potrebuje zavest, da je sam za nekoga pomemben in da lahko pomaga drugemu.
Kaj bolniki iz lastnih izkušenj svetujejo svojcem in prijateljem:
• Verjemite težavam bolnika kadar o njih sporoča, četudi jih ne vidite; a nikar ga ne spominjanje nanje, kadar jih za hip pozabi.
• Ne kažite preveliko zaskrbljenost in ne obremenjujte bolnika s svojimi strahovi.
• Trudite se bolnika razumeti takšnega kot je, bodite z njim sproščeni in pristni.
• Veselite se z njim, kadar uspe, pomagajte mu, ko to zares potrebuje.
• Z bolnikom se pogovorite dokaj pozorno o bolezni in skušajte živeti kar se da običajno.
• Zagotovite mu, da mu boste stali ob strani. Potrebuje vas.
• Poskušajte razumeti, če vas bo kdaj prizadel z nestrpnostjo, gorko besedo. Te besede pogosto niso vzklile iz zlobe, ampak iz obupa, strahu, žalosti…, ki jih doživlja.
Pisatelj Italo Alighiero Chiusano je takole opisal bolezen, ki je potrkala na vrata njegovega življenja (prepričan sem, da se bodo v njegovi analizi mnogi prepoznali): »Doleti te bolezen in od danes do jutri moraš računati z nedejavnostjo, čeprav kratko, s trpljenjem, čeprav omejenim, s smrtjo, čeprav je na videz še daleč. Postaneš predmet, namesto oseba, »stvar« s katero upravljajo drugi, »pacient« čeprav premalo potrpežljiv. In tedaj se začneš – če tega nisi storil že prej – globoko spraševati o sebi, morda celo brez zavedanja Božje perspektive«.

V primeru bolezni je prav, da molimo za lastno zdravje. Včasih Bog usliši našo molitev in nakloni zdravje če ve, da je to v naše večno dobro. Toda bolje je, da se uklonimo Božji volji, kakor je to storil Jezus v Getsemaniju:

»Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi«.

Na ta način bolniki niso več pasivni člani Cerkve, ampak še bolj aktivni, še bolj dragoceni. V Božjih očeh je lahko ena ura vdanega prenašanja trpljenja vredna več, kot vse dejavnosti po svetu, ki jih ljudje storijo le zase. Vsi mi duhovniki priznavamo, da nam pri oznanjevanju Božje besede prihaja neprecenljiva pomoč prav od tolikih bolnikov, ki podpirajo naše poslanstvo.

Zdaj pa posvetimo nekaj besed tudi tistim, ki morajo poskrbeti za bolnike; tu mislim da so vključeni kar vsi, kajti ne verjamem, da bi bila kje družina, v kateri ni tudi kakšnega bolnika. Da ne govorimo o onih, ki jim je strežba bolnikom poklic: zdravniki, bolničarke, prostovoljci, medicinske sestre. Velikokrat sem lahko občudoval iskreno predano služenje in človečnost številnih zdravnikov. Vem, da ni vedno tako; toda ne smemo posploševati in spregledati tolikšno ljubezen in žrtvovanje, ki se razdaja v zdravstvenih ustanovah. Preko številnih ljudi, ki se posvečajo skrbi za bolne, je kakor, da bi se Jezus sam še naprej ljubeče sklanjal nadnje. Tudi veliko nevernih zdravnikov se požrtvovalno razdaja za bolnike. Jezus pravi tudi njim: »Vse to ste meni storili!«.

Na par stvari bi pa vendarle rad spomnil. Bolnik gotovo potrebuje oskrbo, še bolj pa potrebuje upanje. Nobeno zdravilo bolniku toliko ne pomaga, kot upanje. Ko to lahko storimo brez prevare, moramo vlivati upanje. Upanje je za bolnika najboljši »kisikov šotor«. In tudi ljubezen. Slavna hvalnica ljubezni, ki jo najdemo pri sv. Pavlu, je namenjena vsem kristjanom, na poseben način pa velja za tiste, ki se morajo ukvarjati z bolnimi:

»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva … ni brezobzirna, ne išče svojega … Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13, 4 sl).
Sklepam z željo vsem bolnim, naj čim prej ozdravijo in se vrnejo k svojemu delu, v ljubečo bližino svojih dragih, še z enim razlogom več, da bodo hvaležni Bogu in cenili življenje.

Ervin Mozetič

Slišali smo o obredu darovanja v templju. V krščanstvu obred darovanja ne obstaja več, toda njegov duhovni pomen ostaja in je aktualen še danes. Z drugimi besedami: krščanski starši morajo svojega otroka »postaviti pred Gospoda« in mu nato pomagati, da bi »rastel in se krepil v modrosti in milosti«, se pravi ne le telesno in intelektualno, ampak tudi duhovno.
Kaj lahko danes pomeni »postaviti lastnega otroka pred Gospoda«? Pomeni priznati, da so otroci Božji dar, da pripadajo njemu, še preden so očetovi in mamini. V skladu s krščanskim naukom je Bog tisti, ki v trenutku spočetja vlije v otroka duhovno počelo, ki ga imenujemo duša. Porajati pomeni sodelovati z Bogom, ki je edini Stvarnik.
Toda ni dovolj, da podarimo svoje otroke Gospodu le enkrat, na začetku njihovega življenja. Potrebno je skrbeti za njihovo krščansko vzgojo. Starši so prvi evangelizatorji svojih otrok. To so pogosto, ne da bi se tega sploh zavedali, ko jih učijo moliti, z odgovori na njihova vprašanja, s sodbami, ki jih izrekajo v njihovi navzočnosti.
Nedolžne otroške duše pogosto bolje od odraslih razumejo verske resnice, če so jim seveda predstavljene v njim primerni govorici. Kdor ima opravka z otroki, ve, kolikokrat človek ostrmi pred kakšno njihovo besedo ali stavkom. Med otroki in Bogom je neka naravna bližina, ker miselno ne zapletajo stvari; prav ta miselna zapletenost namreč odraslim pri verovanju povzroča težave.
Človek se včasih vpraša, ali je prav in ali je vredno polagati v otroke vse od prvih let življenja semena vere, ko pa vemo, kakšni učitelji bodo nadomestili starše, takoj ko bodo otroci zapustili domače ognjišče, in s koliko krizami se bodo srečali že v šolskih letih. Ti dvomi nas ne smejo ustaviti.
Na praznik darovanja v spomin na besede, s katerimi Simon označi Jezusa za »luč narodov«, blagoslavljamo tudi sveče, ki jih lahko odnesemo domov. Zato ta praznik imenujemo tudi »svečnica«. Mislim, da nalogo staršev do otrok zelo dobro simbolizira ta svečka.
Pesnik je v prispodobi takole opisal svoje življenje. »Nekega dne sem se odpravil na dolgo potovanje. Bilo je še temno, ko sem odhajal od doma, in moja mama mi je dala v roke svetilko, da bi si svetil na poti; naročila mi je, naj je za nobeno ceno ne odložim. Nekaj ur sem hodil v svetlobi te svetilke, potem pa je vzšlo sonce in svetloba svetilke, ki sem jo držal v roki, je začela bledeti, vse dokler je opoldne sploh ni bilo več opaziti, in imelo me je, da bi jo odvrgel. Toda spomnil sem se obljube, ki sem jo dal mami, in še naprej nosil v roki to malo svetilko. Dolgo sem hodil, potem pa je sonce začelo zahajati in se je okrog mene spet stemnilo. Plamenček, ki sem ga držal v roki, pa je postal opaznejši, dokler se v popolni temi nisem zavedel, da je bila to edina stvar, ki mi je omogočala, da sem nadaljeval pot in končno prispel na cilj. Resnično sem bil vesel svetilke, ki sem jo imel s seboj.«
Tako je tudi z vero, ki jo na začetku dolge življenjske poti otrok prejme od staršev. Najprej je vse, ker obstaja le ta. Potem se prižgejo še druge luči, drugi interesi in vrednote začnejo prevzemati človekovo pamet. Otroška vera bledi in sčasoma se človek niti ne zaveda, da jo je imel. Toda pride večer, čas, ko številne luči, ki so ga v življenju zaslepile, druga za drugo ugašajo ali pa niso več tako svetle kot nekoč. Koliko ljudi je v tem obdobju odkrilo vero, malo svečko, ki so jo simbolično prejeli pri krstu in jo je družina ohranjala! Ni torej treba oklevati, da bi izročili otrokom svečo vere.
Najboljši način, kako otrokom posredovati vero, je ta, da z njimi in pred njimi živimo iz vere; ob tem pa priznavamo, da nam to nikoli popolnoma ne uspeva, vendar nas to ne sme ustaviti. »Moji otroci vedo,« je rekla neka mama, »da je življenje brez Jezusove navzočnosti zame in za mojega moža le votla lupina.«
Pomembno je, da vzporedno z versko vzgojo teče vzgoja za svobodo, da se bodo otroci čutili svobodne, ko sprejemajo ali pa tudi zavračajo prepričanje staršev; zaradi tega pa se ne smejo čutiti manj ljubljene. Omenjena mati, ki je po najboljših močeh krščansko vzgajala svojih pet otrok, je medtem ko so odraščali, mirno naredila obračun: »Najstarejši pred vsemi pričuje za Jezusa in se sprašuje o svojem poklicu. Drugi je do vsega kritičen in nama včasih očita, da sva mu 'prala možgane'. Tretja ne hodi več k maši, je pa vsa navdušena nad Taizéjem, nad pričevanjem svojih vernih vrstnikov in nad življenjem svetnikov. Predzadnja hodi k verouku, vendar se previdno drži svojih stvari. Najmlajša je še v letih, ko pravi, da se bo poročila z Jezusom, če se že z očkom ne more, in še, da bo svetnica, ko bo velika, in bo pomagala revežem.«
Ko ste storili vse, kar je bilo mogoče, in ne morete več govoriti otrokom o Bogu, je prišel čas – tako je rekel sv. Frančišek Saleški neki mami –, da govorite Bogu o otrocih, se pravi, da molite zanje.
Rad bi pokazal še na neki drug položaj, ki ga prikliče v zavest Jezusovo darovanje v templju. Kako se obnašati, ko bi sin ali hči spregovorila o tem, da se želita popolnoma posvetiti Gospodu in se odločata za redovništvo ali duhovništvo? V nekaterih družinah, čeprav se imajo za krščanske, takšno novico sprejmejo kot nesrečo; ponekod celo hudo pritiskajo na otroka, da bi spremenil začrtano pot. Pa bi taka odločitev morala biti za krščanske starše čast in veselje. Ne le da bi se morali izogibati oviranju, ampak bi morali sina ali hčer pri tej zahtevni odločitvi spremljati, kakor na poročni dan spremljajo k oltarju druge svoje otroke.
Na dve stvari bi rad spomnil starše, ki bi kaj takega doživeli. Nič na svetu ne zmore tako napolniti življenja vašega sina ali hčerke in ju osrečiti, kot to lahko stori Bog, in po drugi strani noben sin ali hči ne ostaneta tako blizu staršem v njihovih potrebah kot sin ali hči, ki sta se posvetila Gospodu, ko so mislili, da so ju izgubili. Mnogi starši so to izkusili in čutili, da se morajo opravičiti svojemu sinu duhovniku ali hčerki redovnici, da ju svoj čas niso razumeli.
Ena najbolj ganljivih stvari v življenju sv. Terezije Deteta Jezusa je podpora njenega očeta na poti uresničevanja njenega poklica (mama je umrla prej). Želela je vstopiti v karmel, vendar je naletela na težave, ker je bila še premlada. Oče jo je iz Francije spremljal vse do Rima, da bi osebno prosila papeža Leona XIII., naj ji dovoli vstopiti v klavzuro. Skupno jima je to končno uspelo. V enem izmed pisem očetu (ki ga je ljubkovalno klicala za svojega zemeljskega kralja) piše iz karmela: »Ko me je Jezus, nebeški kralj, vzel zase, me ni odvzel mojemu zemeljskemu kralju. Očka, potrudila se bom, da bom poskrbela za tvojo slavo in postala velika svetnica.« Kot vemo, ji je uspelo. Ne le svetnica, postala je tudi cerkvena učiteljica. Njena družina je prva, ki jo je Cerkev »v svežnju«, se pravi kot družino kot zakonca razglasila za blažena. Starši sv. Terezije so najboljši zgled, kaj pomeni »postaviti otroke pred Gospoda«!
Postavite torej svoje otroke pred Gospoda!

Ervin Mozetič

Eno prvih Jezusovih dejanj takoj po krstu v Jordanu je izganjanje nečistega duha iz človeka v shodnici v Kafarnaumu.
Kaj si misliti o tem in tolikih drugih podobnih dogodkih, ki jih najdemo v evangelijih? In še bolj temeljno vprašanje: ali še obstajajo »nečisti duhovi«? Ali hudobni duh obstaja? Uvodoma povejmo nekaj besed o tem, kako današnji človek verjame v hudobnega duha. Glede tega moramo dobro ločiti dve ravni: raven ljudskega verovanja in intelektualno raven (literatura, filozofija in teologija).
Na ljudski ravni ali na ravni šeg se današnji položaj ne razlikuje kaj dosti od srednjeveškega ali od časov med 14. in 16. stoletjem, ki so tradicionalno znani zaradi pomena, ki so ga dajali pojavom, povezanim s hudobnim duhom.
Res je, da ni več procesov, inkvizicije, grmad, lova na čarovnice in podobno; toda dejavnosti, ki imajo v središču hudobnega duha, so še bolj razširjene kot nekoč, in to ne le med revnejšimi ljudskimi sloji. To je postalo družbeni (in komercialni!) pojav širokih razsežnosti. Lahko bi rekli: kolikor bolj skušamo hudobnega duha izgnati skozi vrata, toliko bolj se vrača skozi okno; kolikor bolj ga izključujemo iz vere, toliko bolj se vsiljuje v vraževerju.
Veliko drugačne pa so stvari na t. i. intelektualni in kulturni ravni. Iz tega zornega kota lahko v treh stopnjah povzamemo proces, ki je privedel do sedanjega položaja. Prvi korak v procesu ločevanja od tradicionalnega pogleda se je zgodil na področju estetike. Hudobnega duha, ki so ga v figurativni umetnosti in poeziji vedno pogosteje predstavljali groteskno in strašljivo, v nekem trenutku začno predstavljati kot lepega ali pa vsaj melanholičnega in poetičnega.
Če na tej stopnji sovražnik začenja postajati »simpatičen«, se na naslednji, ki ima svoj vrh v devetnajstem stoletju, strani celo zamenjata: na Satana ne gledajo več kot na »sovražnika«, ampak kot na zaveznika in prijatelja, ki je na strani človeka. V tem ozračju pišejo himne in poezije, ki slavijo Satanovo odrešenjsko delo.
Tretja stopnja, ki je danes aktualna pa je molk o hudobnem duhu. Ta molk ni stvar pohvalne razsodnosti, ampak zanikanja. Sovražnika ni več. Ali bolje: obstaja, vendar je le še tisto, kar je sv. Pavel imenoval »meso in kri«, se pravi preprosta slabost, ki jo človek nosi v sebi.
Potrebno se je vprašati: zakaj se zdi danes številnim intelektualcem – najdemo jih celo med teologi – nemogoče verjeti v obstoj hudobnega duha? Mislim, da je eden osnovnih vzrokov naslednji: hudobnega duha iščejo v knjigah, a njega ne zanimajo knjige, ampak duše; zato ga ne srečamo v univerzitetnih avlah, knjižnicah in akademijah, ampak prav v dušah.
Tisti, ki pregleduje tradicionalno prepoznavne diabolične fenomene (obsedenost, pogodba s hudobnim duhom, lov na čarovnice … ) in potem zmagoslavno sklene, da je vse le vraževerje in da hudobnega duha ni, je podoben onemu sovjetskemu astronavtu, ki je sklepal, da Bog ne obstaja, ker je po dolgem in po čez prekrižaril nebo in ga ni nikjer srečal. Oba sta iskala na napačnem kraju.
Na tem področju velja omeniti še en nesporazum. O obstoju Satana razpravljajo teologi in neverni kulturniki, kakor da bi imeli za dialog skupno osnovo. Ne upošteva pa se, da »laična« kultura, ki se razglaša za neverno, ne more verjeti v obstoj hudobnega duha; celo prav je, da ne verjame. Bilo bi zelo tragično, če bi verjeli v obstoj hudobnega duha, ko ne verujejo v obstoj Boga. V takem primeru bi bilo pa stanje res obupno. Kaj lahko ve o Satanu nekdo, ki ni imel nikoli opravka z njegovo resničnostjo, ampak le z idejo in s tradicionalnimi etnološkimi predstavami o njem? Prav ti običajno z veliko gotovostjo in vzvišenostjo razpravljajo o tej temi in z vsem obračunajo: češ »srednjeveško mračnjaštvo«. A ta gotovost nima temelja, kakor nima osnove tisti, ki se hvali, da se ne boji leva le zato, ker ga je velikokrat videl na sliki in se ga ni nikoli ustrašil.
Nekateri interpretirajo večjo diskretnost cerkvenega učiteljstva na tem področju kot potrditev, da se je tudi Cerkev odpovedala verovanju v hudobnega duha ali pa da vsaj ne ve več dobro, kaj početi s to točko svojega nauka. Vendar to ni res. Pavel VI. je znova močno potrdil svetopisemski nauk in izročilo glede »temačnega in sovražnega dejavnika, hudobnega duha«. Med drugim piše: »Zlo ni le neke vrste pomanjkanje, ampak je učinkovitost, je živo bitje, duhovno bitje, sprevrženec in sprevrženost. Strašna realnost. Skrivnostna in strahovita.«
V preteklosti se je pogosto pretiravalo z govorjenjem o hudobnem duhu, videli so ga tudi tam, kjer ga ni bilo, storjenih je bilo veliko napak in krivic s pretvezo boja proti njemu; potrebno je veliko razsodnosti in previdnosti, da ne bi padli v sovražnikovo igro. Videti hudobnega duha vsepovsod ni nič manj zavajajoče, kot ga sploh ne videti.
Razumeti je torej previdnost Cerkve, ko svari pred nerazsodno prakso eksorcizma tistih ljudi, ki niso prejeli poslanstva za opravljanje te službe.
Da ne govorimo o onih, ki iz eksorcizma napravljajo eno od mnogih uslug za plačilo in se hvalijo s sposobnostjo, da zmorejo odvzeti »čarovnije, uroke, nesreče, zlobne naklepe proti ljudem, hišam, trgovini, trgovskim poslom« (vse to beremo v reklamah za te dejavnosti, ki danes kar cvetijo). Človek se čudi, kako je lahko v današnji družbi, ki je tako pazljiva glede trgovskih prevar in je pripravljena prijaviti prevare in zlorabe pri opravljanju različnih uslug, toliko ljudi pripravljenih sprejeti takšne in podobne izmišljotine.
Jasno je, da se hierarhija Cerkve ne bi smela omejiti na odsvetovanje lahkotnega eksorcizma; ona sama bi morala povsod, kjer se pokaže potreba, določiti zrele in (tudi psihološko) usposobljene ljudi, ki bi nadaljevali Jezusovo mesijansko služenje izganjanja hudobnih duhov. Tudi takrat, ko ne gre za resnično posedenost s hudobnim duhom, so ljudje, ki potrebujejo nekoga, da bi v imenu Jezusovega sočutja poskrbel zanje, potem ko so jih vsi, tudi zdravniki in psihologi, »odslovili«.
Še preden je Jezus tistega dne v shodnici v Kafarnaumu karkoli rekel, se je nečisti duh čutil razkrinkanega in prisiljenega, da je prišel na plan. Nečisti duh »ni prenesel« Jezusove »svetosti« in je zato začel vpiti: »Vem, kdo si: Sveti, Božji!« Kristjan, ki živi v milosti in je tempelj Svetega Duha, ima v sebi nekaj te Jezusove svetosti in prav ta opravlja v okolju, v katerem živi, tih in učinkovit eksorcizem.
To se udejanja predvsem v evharistiji. »Kristjan, ki prihaja od evharistične mize,« pravi sv. Janez Zlatousti, »je podoben levu, ki bruha iz svojih ust ogenj; njegovega pogleda hudobni duh ne more prenesti.«
Želim vam take borbe proti hudobnemu duhu!

Ervin Mozetič

»Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo: Spreobrnite se in verujte evangeliju.«
Evangeljski odlomek nam daje priložnost, da pojasnimo, kaj za kristjane pomeni spreobrnjenje. Takoj moramo zavreči dva predsodka. Prvi: spreobrnjenje ne zadeva le nevernih, ampak zadeva nas vse, vsi se moramo spreobrniti. Drugi: pristno evangeljsko spreobrnjenje ni sinonim za odpoved, napor in žalost, ampak je sinonim za svobodo in veselje; ni stvar nazadovanja, ampak napredovanja.
Pred Jezusom je »spreobrniti se« vedno pomenilo »vrniti se nazaj«. Pomenilo je dejanje nekoga, ki se je v določenem trenutku življenja zavedel, da je »skrenil s poti«; zato se je ustavil in o stvari razmislil; odločil se je, da bo spremenil držo in se vrnil k izpolnjevanju zakonov ter vnovič sklenil zavezo z Bogom. Spreobrnjenje ima v tem primeru moralni pomen; njegovo bistvo je v spremembi navad, v preoblikovanju lastnega življenja.
V Jezusovih ustih pa dobi ta beseda drugačen pomen. Spreobrniti se ne pomeni več vrniti se nazaj k stari zavezi in spolnjevanju zapovedi, ampak pomeni oprijeti se odrešenja, ki je prišlo naproti ljudem povsem zastonj, zaradi svobodne in suverene Božje pobude.
Spreobrnjenje in odrešenje sta zamenjali mesto. Na prvem mestu ni več človekovo spreobrnjenje in potem odrešenje kot Božje povračilo; ampak je najprej odrešenje kot velikodušna zastonjska Božja ponudba, potem pa spreobrnjenje kot človekov odgovor. V ozadju ni več ideja: »Spreobrnite se, da boste rešeni, spreobrnite se in odrešenje bo prišlo k vam«, marveč: »spreobrnite se, ker ste odrešeni, ker je odrešenje prišlo k vam«. To je bistvo »veselega oznanila«, radosten značaj evangeljskega spreobrnjenja. Bog ne čaka, da bi človek naredil prvi korak, da spremeni življenje, da izvršuje dobra dela, kakor da bi bilo odrešenje dolžno povračilo za njegove napore. Ne, najprej je milost, Božja pobuda. V tem se krščanstvo razlikuje od vsake druge religije: ne začenja z oznanilom dolžnosti, ampak z oznanilom daru; ne začenja s postavo, ampak z milostjo.
»Spreobrnite se in verujte!« Ta stavek torej ne pomeni dveh različnih stvari, ki bi si sledili, ampak isto temeljno dejanje: spreobrnite se pomeni verujte! Spreobrnite se verujoč! Prvo in temeljno spreobrnjenje je vera. To so vrata, skozi katera vstopamo v Kraljestvo in v odrešenje. Vsakomur je dana možnost vere, kajti Bog nas je ustvaril svobodne in razumne prav zato, da bi nam omogočil verovati vanj.
Če je vera ključ vsega, moramo skušati razumeti, za kakšno vrsto vere gre. Vera ima različne obraze: poznamo razumsko vero, vero zaupanja. Francoski pesnik Charles Péguy v enem izmed svojih del opiše največje dejanje vere v svojem življenju. Govori v tretji osebi, kot da bi šlo za nekoga drugega, toda z gotovostjo vemo, da gre zanj. »Neki človek,« pripoveduje, »je imel tri otroke, ki so nekega dne na lepem zboleli. Njegova žena se je tako prestrašila, da se je povsem zaprla vase; obraz ji je upadel in ni spregovorila niti besede več. Bila je kakor ranjena zver. On pa ne; on je bil moški; ni se bal spregovoriti. Razumel je, da stvari tako ne morejo naprej. Zato je naredil drzen korak. Ko je pomislil na to, je na neki način občudoval samega sebe in potrebno je reči, da je bil to zares pogumen korak. Kot da bi prijel skoraj za šalo hkrati vse tri otroke in jih položil njihovi materi ali varuški v naročje, le ta pa se smeji in se dela jezno, češ da jih je preveč in bodo padli; takoj je vzel svoje tri bolne otroke in jih mirno položil (se ve, da v molitvi) v naročje njej, ki je obložena z vsemi bolečinami sveta, Devici Mariji. 'Poglej,' ji je rekel, 'izročam ti jih, se obrnem in izginem, da mi jih ne boš vrnila. Kot lahko vidiš, jih nočem več, ti poskrbi zanje!' Kako ponosen je bil nase, da je imel pogum narediti ta odločni korak! Od tistega dne dalje je šlo seveda vse prav, ker je presveta Devica skrbela zanje. Kako nenavadno je, da tega ne stori sleherni kristjan. Tako preprosto je, a človek nikoli ne pomisli na to, kar je preprosto. Skratka, zlahka lahko ugotovim, kako nespametni smo.«
V čem je bila drznost njegovega koraka? Peš je poromal iz Pariza v Chartres in Mariji izročil svoje tri bolne otroke, ki se jim je od tistega trenutka stanje začelo izboljševati in so kmalu ozdraveli. Eden izmed otrok je po očetovi smrti razodel to družinsko zgodbo. V katedrali v Chartresu je plošča, ki spominja na ta dogodek in študentje vsako leto pripravijo peš romanje iz Pariza v Chartres.
To se seveda na telesnem področju ne zgodi vedno; ni vedno dovolj zaupati Mariji svoje bolne otroke, da bi ozdraveli. In tudi ni razlog, zaradi katerega nas zgodba zanima. Za nas je zanimiva zaradi možnosti, da v življenju zaslutimo in naredimo »drzen korak«, odločen korak. »Spreobrniti se in verovati« namreč pomeni storiti prav to: narediti neko dejanje, ki spremeni tok dogodkov. Vera nam omogoča, da storimo tak odločilen korak na račun Boga. Zaradi vere, še preden smo se trudili in imeli zasluženje, dosežemo odrešenje in se celo polastimo »kraljestva«. Bog sam nas vabi, da to storimo; on rad prenaša dejanja, ki spremenijo potek dogodkov in je prvi, ki se čudi, da tako »redki to storijo«.
Tisti človek je imel bolne otroke. Toda, če dobro pomislimo, ima vsak izmed nas doma bolne »otroke«: zapletene zadeve, ki jih želimo spremeniti, pa nam ne uspe; napake in grehe, ki smo jih naredili v preteklosti. Mi lahko stopimo pred križ in v veri izročimo vse te stvari v njegove roke, rekoč: »Ti si vzel nase grehe sveta: vzemi tudi moje in jih izniči! Dobro vidiš, da jih nočem več nazaj. Obrnil se bom in odhitel; ti misli nanje!« In potem odidemo veseli in gotovi, da lahko v življenju začnemo znova.
»Spreobrnite se!« To ni grožnja, ni nekaj, kar bi nas razžalostilo in prisililo, da bi odšli s povešeno glavo in bi zato spreobrnjenje odrivali čim dlje v prihodnost. Nasprotno, to je neverjetna ponudba, to je vabilo k svobodi in k veselju. To je Jezusova »vesela novica« ljudem vseh časov.
Takšne svobode in veselja vam želim v tem tednu!

Ervin Mozetič

Poglejmo od blizu evangeljsko pripoved o prihodu modrih v Betlehem, da bi v njem odkrili kakšno praktično smernico za svoje življenje.
V pripovedi jasno prihajajo na površje trije različni odzivi na oznanilo o Jezusovem rojstvu: odziv modrih, Heroda in duhovnikov. Začnimo z negativnim zgledom tistih, ki beže. To je predvsem Herod. On se, ko je komaj zvedel za stvar, »vznemiri«, skliče duhovnike in pismouke. A ne zato, da bi zvedel resnico, ampak zato, da bi skoval zaroto. Ta namen se pokaže v sklepnem priporočilu, naj odidejo in se pozneje vrnejo ter mu o vsem poročajo. Njegov projekt je, da bi modri, ki so poslani, postali vohuni.
Herod predstavlja človeka, ki je izbral. Med Božjo in svojo voljo je jasno izbral svojo. Tu niti ni potrebno pomisliti na sovraštvo do Boga ali kaj podobnega. On ne vidi drugega kot le lasten dobiček in je pripravljen zadušiti sleherno grožnjo, ki vznemirja njegov položaj. Morda pomisli celo na to, da bo opravil svojo dolžnost, ko bo branil svoje kraljevanje, svojo rodovino, dobro naroda. Tudi ukaz za poboj nedolžnih bi se morda zdel kot številnim drugim diktatorjem v zgodovini poteza, ki jo zahteva javnost in je zato moralno upravičena. Če gledamo s tega zornega kota, je tudi današnji svet poln »herodov«. Zanje ni bilo »razglašenja«, Božjega prihoda, ki bi jim zadoščal. »Zaslepljeni« so; ne vidijo, ker nočejo videti. Samo čudež milosti (in na srečo so), lahko zdrobi ta oklep samoljubja.
Kaj pa drža duhovnikov? Ko jih Herod in modri vprašajo po kraju, kjer naj bi se rodil Mesija, veliki duhovniki in pismouki niso v zadregi in odgovorijo in pokažejo na Betlehem.
Oni vedo, kje se je Mesija rodil; to zmorejo pokazati tudi drugim; vendar se ne ganejo. Ne pohitijo v Betlehem, kot bi pričakovali od ljudi, ki nenehno čakajo Mesijev prihod; oni ostanejo udobno v svojih hišah, v Jeruzalemu.
Tu vidimo simbolično držo, ki je razširjena tudi med nami. Dobro vemo, kaj vsebuje hoja za Jezusom, kaj pomeni »hoditi za njim«, in po potrebi to znamo razložiti tudi drugim. Toda manjka nam poguma in korenitosti, da bi to uresničili. Nevarnost ne zadeva le nas duhovnikov. Če je vsak krščenec prav zaradi krsta »Kristusova priča«, kakor ga opiše eno od besedil drugega vatikanskega koncila, mora torej drža duhovnikov in pismoukov dati misliti vsem. Oni so vedeli, da je Jezus v Betlehemu, ki ni »najmanjši med Judovimi vodilnimi mesti«; mi vemo, da je Jezus danes med revnimi, ponižnimi, trpečimi …
Končno preidimo h glavnim osebam tega praznika, k modrim. Oni nas ne poučujejo z besedami, ampak z dejanji; ne s tem, kar govorijo, ampak s tem, kar delajo. Bog se jim je razodel, kot je običajno, znotraj njihove izkušnje; uporabil je sredstva, ki so jih imeli na voljo; v njihovem primeru navado, da so raziskovali nebo. Oni se niso obotavljali, šli so na pot; zapustili so gotovost, ki jo ponuja gibanje v svojem okolju, med poznanimi ljudmi, ki so jih spoštovali. Preprosto rečejo, kot da ne bi naredili nič izjemnega.
Videli smo in smo prišli: tu je veliki nauk teh anonimnih svetopisemskih »pridigarjev«. Odzvali so se in se niso obotavljali. Če bi začeli preštevati nevarnosti, neznanke na poti, bi jim uplahnila začetna odločenost in bi se izgubili v praznih, nerodovitnih razglabljanjih. Takoj so se odzvali, in to je skrivnost, ko človek prejme Božji navdih.
Gredo, da bi »ga počastili«. To je pomenilo izkazati največjo čast, priznati nekomu absolutno gospostvo. Zato je bilo dejanje prihranjeno samo za vladarja. Tu je prvič, ko je v novi zavezi ta glagol uporabljen za Kristusa; to je prvo jasno priznanje njegovega božanstva.
Modrih torej ne vodi radovednost, ampak resnična pobožnost. Ne gre jim za to, da bi več vedeli, ampak, da bi izkazali svojo pobožnost in podložnost Bogu. Tudi danes je češčenje drža, ki jo hranimo samo za Boga. Češčenje je versko čutenje, ki ga moramo vnovič odkriti v vsej njegovi moči in lepoti. To je najboljši izraz »čutenja ustvarjenega bitja«; nekateri ga imajo za temelj vsega verskega življenja.
Modri so počastili dete v »hiši«, na kolenih, danes ga lahko častimo v evharistiji, lahko ga častimo »v duhu in resnici«, v globini srca … Priložnosti nam ne manjka.
In še zadnji dragocen namig, ki nam prihaja od modrih:
»In ker so bili v sanjah opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Herodu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo.«
Nikakor nočemo samovoljno razlagati smisla teh besed, a ko vidimo spodbuden značaj te pripovedi, ni ravno zgrešeno, če v tem prepoznamo podobo. Ko človek enkrat sreča Kristusa, se ne more več vrniti po isti poti. Ko spremeni življenje, spremeni tudi pot. Srečanje s Kristusom mora povzročiti zasuk, spremembo navad. Tudi mi se danes ne moremo vrniti domov po isti poti, po kateri smo prišli, se pravi enako, kot smo prišli v cerkev. Božja beseda bi v nas morala nekaj spremeniti, če ne drugega, naše prepričanje in naše namene.
Na praznik Gospodovega razglašenja nas je Božja beseda soočila s tremi primeri in vsak izmed njih pomeni življenjsko izbiro: Herod, duhovniki, modri. Komu hočemo biti v življenju podobni? O modrih je rečeno, da so se ponovno podali na pot in »so se silno razveselili«; vse kaj drugega pa izkušajo tisti, ki so se odločili mirno ostati doma.
Želim vam, da bi se tudi vi odločno podali na pot in bi srečali Kristusa in spremenili svoje življenje na boljše!

Ervin Mozetič

Danes Cerkev obhaja praznik Marije Božje Matere. Predvsem nam govori o Jezusu, kajti najboljši način, kako odkriti smisel božiča, ko danes obhajamo njegovo osmino, je počastitev njegove Matere. Naslov Božja mati je bil v svojem bistvu naslov, ki je bolj govoril o Jezusu kot o Mariji. O Jezusu ta naslov zagotavlja predvsem to, da je pravi človek. »Zakaj pravimo, da je Kristus človek, če ne zato, ker se je rodil iz Marije, ki je človeško bitje?« je rekel Tertulijan. On ni le človek po svojem bistvu, ampak tudi po svojem bivanju, ker je hotel z nami deliti poleg naše narave tudi našo izkušnjo. On je živel človeško življenje v vsej njegovi konkretnosti.
Vidik, ki ga je bilo najteže sprejeti pri tem Jezusovem posnemanju človeka, pa je bilo na začetku dejstvo, da je bil spočet in rojen iz žene. Krivovercu, gnostiku, ki se je zdrznil ob ideji Boga, ki je bil »spočet v telesu, rojen v porodnih bolečinah, umit in povit v plenice«, Tertulijan odgovarja: »Ker je Kristus ljubil človeka, je skupaj z njim ljubil tudi način, kako le-ta pride na svet. Ta naravni predmet češčenja, ki je rojstvo človeka in bolečina žene pri porodu, ti zaničuješ, čeprav si se prav tako rodil?«
Pa poglejmo koliko otrok je razveselilo današnje žene, matere in očete - može. V župniji je bilo leta 2011 krščenih 62 otrok, od tega 28 fantov in 34 deklet. Otrok, ki so bili rojeni v zakonu je bilo 28, 34 otrok je nezakonskih. Krščeni so bili trije otroci več kot v letu 2010.
Ob tem je nujno potrebno razmišljati kaj je z našimi mladimi, da sklenejo tako malo porok, saj je iz krstov razvidno, da je kar 34 otrok, torej več kot pol, bilo rojenih v izvenzakonskih skupnostih. Če dodamo, da smo narod, ki v evropski uniji slovi po tem, da sklene najmanj zakonov, potem je to dejstvo zelo zaskrbljujoče. V letu 2011 je bilo sklenjenih 14 porok, štiri več kot v letu 2010.
Ironija je, da imajo tisti pari, ki želijo samo živeti skupaj, pogosteje neuspešne zveze kot poročeni. Statistični podatki tudi kažejo, da se tisti pari, ki so pred poroko že živeli skupaj, pogosteje razidejo kot tisti, ki niso. Kako lahko nekdo jemlje zvezo, ki je v svojem bistvu trajna, kot poskus? Gre za dve različni izkušnji. Ločevanje ugodja od odgovornosti na nek način zamegli pomen odnosa.
Zakon je za kristjana globoka duhovna zveza. Obljube so poleg partnerju dane tudi pred Bogom in Bogu. Zato spodbujam mlade, da se odločijo skleniti sveto zakonsko zvezo.
Naslov »Božja Mati« nam govori o Kristusu, pa tudi o Bogu. Govori nam predvsem o ponižnosti Boga. Bog je hotel imeti mater! Človek od vekomaj išče Boga nekje zgoraj. S svojimi verskimi in umskimi močmi skuša zgraditi nekakšno piramido, misleč, da bo na njenem vrhu našel Boga, ali nekaj njemu podobnega, ki je v nekaterih verstvih Nič. Pri tem pa ne opazi, da se je Bog spustil in je piramido obrnil na glavo; on sam se je postavil v njeno podnožje, da bi na sebi nosil vse stvari in vse ljudi. Bog je tiho navzoč v nedrju žene.
Ko je Bog izbral to materinsko pot, da bi se nam razodel, nam je s tem razodel tudi dostojanstvo žene kot take. Prav žena, vsaka žena, je bila v Mariji neverjetno povzdignjena. Marija je tu žena. Danes se zelo veliko govori o promociji žena, ki je eno najlepših in opogumljajočih znamenj časa. Toda kako zelo zaostajamo za Bogom! On nas je vse prehitel; ženi je dal takšno dostojanstvo, da moramo vsi umolkniti.
Ta naslov je bil ustvarjen, da bi v nas vlil zaupanje v Marijino priprošnjo.
Pred nekaj urami smo stopili v novo leto. Pri tem nismo zaznali kakšnih vidnih zunanjih premikov: zemlja še vedno hiti svojo pot, sonce je vzšlo, dihamo in hodimo, vse deluje normalno. Na koledarju pa nova številka, ki nam le zbudi kakšno misel. Na primer: nekaterih, ki so z nami začeli preteklo leto in smo jim voščili vso srečo, ni več med nami; mero svojega časa so izčrpali. Se morda sprašujemo, koliko novoletnih pragov bomo še prestopili, kateri prag bo zadnji, ni morda zadnji prav tale? Se morda sprašujemo, kaj je sploh čas: ali je strogo objektivno odštevanje sekund, ali nekaj zelo osebnega? Ali je enako dolga ura dečka, ki se žoga, in ura bolnika na urgentnem oddelku? Kaj je sploh čas? Mar ni nedoumljivo in neustavljivo pretakanje prihodnosti v preteklost, med njima pa nenehno bežeča sedanjost, kar je v tem razponu edino, s čimer človek razpolaga. V zaporednih trenutkih sedanjosti človek raste, dozoreva v osebnost, v tem zaporedju trenutkov gradi in oblikuje svojo večno usodo.
Pa poglejmo koliko ljudi je umrlo v letu, ki je pravkar minilo. Umrlo je 39 župljanov od tega 29. žensk in 10 moških. Imeli smo 19. pogrebov manj kot v letu 2010, in kar je razveseljivo 23 krstov več kot pogrebov. Zakramente za umirajoče – bolniško maziljenje, sveto spoved in sveto popotnico je imelo in tako bilo pripravljeno na srečanje z Odrešenikom 19 umrlih. Še vedno spodbujam k temu da poskrbite, da bi bili vsi naši dragi rajni pred smrtjo deležni zakramenta bolniškega maziljenja. Ta zakrament je namenjen vsem, ki hudo zbolijo in je v nevarnosti njihovo življenje. Prav tako pa je namenjen vsem tistim, ki v sebi nosijo težke rane, povzročene od raznih oblik zla in trpljenja. Priporočamo ga vsem kristjanom pred večjimi operacijami, tudi materam pred porodom in otrokom, ki morejo razumeti in dojeti smisel zakramenta. Priporočamo ga tudi ostarelim, ki jim slabijo moči in so v nevarnosti, da nenadoma zbolijo. Ker želimo svojim bližnjim najboljše, jih nevsiljivo vprašajmo, ali bi želeli prejeti ta zakrament. To vprašanje lahko med boleznijo večkrat ponovimo. Nekateri bolniki morajo dozoreti za prejem tega zakramenta. Bodimo vztrajni, a nevsiljivi in v molitvi jih izročajmo Bogu. Hvala Bogu, ob dnevu bolnikov v mesecu oktobru smo v cerkvi mazilili 115 ljudi.
Še vedno pa ob pogrebih pozivam raje k dobrodelnosti in darovanju za cerkev, kakor pa neizmernemu cvetju in neznosni količini sveč. pred neizmerno količino sveč je hvala Bogu začela opozarjati tudi država zaradi skrbi za okolje. Žal pa lahko ugotavljam, da vsi pogrebi niso vedno izraz vere in tudi ne odsevajo vselej spoštovanja do pokojnega. Duhovnikovo molitev v pogrebnem sprevodu marsikdaj preglasi glasno govorjenje. Dejal bi lahko, da so mnogi ljudje (in to vseh starosti – od mladih do starejših!) izgubili čut za lepo vedenje na pokopališču ali ob srečanju pogrebnega sprevoda. Kadar boste korakali v pogrebnem sprevodu, spremljajte rajnega z glasno ali s tiho molitvijo. Prosil bi tudi, da imate pogum in če slišite glasno govorjenje, nekulturne ljudi, opomnite in jih spomnite zakaj se udeležujejo pogreba.
V letu 2011 je Sveti Duh pri birmi v polnosti prišel na naše birmance. 41 fantov in deklet je prejelo zakrament svete birme. Dva ne obiskujeta več verouka, še manj pa verjetno nedeljsko mašo. Moram pa poudariti, da so me birmanci prijetno presenetili in pri verouku lepo in zavzeto sodelujejo naprej. Upam, da bodo vztrajali še naprej.
V letu, ki smo ga danes pričeli bo sveta birma že 29. aprila ob 10. uri.
K prvemu svetemu obhajilu je pristopilo 46 dečkov in deklic, ki so se skupaj s starši pripravljali na prejem tega zakramenta. Letos bo prvo sveto obhajilo 6. maja ob 10. uri.
Med kristjane smo na velikonočno vigilijo sprejeli 6 katehumenov. Ob letošnji veliki noči bomo sprejeli med kristjane 8 novih katehumenov, ki se zbirajo vsakih štirinajst dni in se poglabljajo v verske skrivnosti.
Razveseljivo pa je, da se že sedmo leto srečujemo s katehumeni, ki so že prejeli zakramente in tako še naprej utrjujejo in razjasnjujejo verske resnice in svoje krščanstvo.
Še vedno je potrebna velika skrb pastorali odraslih. Tukaj imajo posebno nalogo razne skupine kot so: skupine za zakonce, biblične skupine, molitvena skupina, skupina za vdove, srečanja za starše veroučencev, skupina Nikodemovih srečanj, skupina Karitas. Pomembno je, da prihajajo vedno novi člani v te skupine. Nekatere skupine so se preoblikovale in zaživele popolnoma na novo, zlasti skupina parov v spoznavanju.
V župniji je bilo razdeljenih 50 000 obhajil. 3000 obhajil manj, kot leta 2010. Tisti, ki želijo prejeti Gospodovo telo morajo pristopiti s čisto vestjo in duhovno pripravljeni. Tisti, ki se zaveda smrtnega greha, ( po nemarnem opusti nedeljsko sveto mašo ima hudo sovraštvo ali je nezvest v zakonu…) brez poprejšnje spovedi ne sme pristopiti k obhajilu. Obhajanci naj prejmejo zakrament le, če so se eno uro zdržali trdne hrane in vsake pijače in niso žvečili žvečilnega gumija, razen vode. Če kdo živi v izvenzakonski skupnosti ali je razvezan in potem ponovno poročen, ne more prejemati Gospodovega telesa. Obhajilo se lahko deli na obhajančev jezik ali pa s polaganjem posvečenega kruha v roke vernikov. Obe praksi sta potrjeni s strani Cerkve. Kdor se temu upira, se upira Cerkvi, torej Kristusu samemu. Zelo žalostno je, če nekdo prihaja k obhajilu samo pod določeno prakso, češ, da je samo ta zveličavna in dovoljena. Se pravi milost zamenja za obliko. Pri obhajanju ni potrebno nobeno priklanjanje in poklekovanje, saj se tako uvaja bolj zmeda kot pa lepo obhajanje. Ko pristopimo k obhajilu je potrebno imeti primerno obleko, sklenjene roke in na duhovnikov poziv Kristusovo telo glasno odgovoriti Amen, kar je jasen izraz naše vere.
Mladi so se tudi v tem letu zbirali v mladinskih skupinah. Človek, ki ne napreduje v veri, nazaduje in postaja ubog, seveda je lahko strokovnjak na svojem področju, manjka pa mu širine. Pohvalil bi nastanek nove skupine Svetilniki, v kateri se nahajajo študenti ob koncu svojega študija. Mislim, da so zgled vsem ostalim mladim in malo manj mladim. Razveseljiv je tudi nastanek mladinskega zbora. Upam, da bodo vztrajali in imeli dovolj poguma na začeti poti in čim večkrat peli Bogu v čast in sebi v zveličanje.
Pohvalil bi nekatere mlade, ki so pokazali zvestobo in odločnost pri praznovanju božiča in velike noči. Zahvalil bi se tudi mladim, ki so v poletnem času v preteklem letu v veliko veselje otrok in staršev pripravili in izvedli Oratorij za otroke z naslovom V tvojo smer in se ga je udeležilo okoli 100 otrok. Upam, da bomo pri tem vsi skupaj vztrajali.
V poletnem času smo tudi prvič izpeljali farni dan pri svetem Štefanu in se odločili da pri taki vrsti druženja vztrajamo tudi naprej. V letu, ki smo ga začeli, bomo imeli tako imenovani farni dan, ko naj bi skupaj praznovale in preživele ves dan vse generacije. Farni dan bo v nedeljo 17. 6.
Praznik celodnevnega češčenja je na četrto postno nedeljo. Letos bo to 18. marca.
Pohvalil bi tudi župnijski zbor, ki je vedno s svojo prisotnostjo lepšal bogoslužja. Veliko žrtev in odpovedi je za to potrebno, zlasti organistki in pevovodkinji. Želim tudi, da bi se župnijskemu zboru priključili novi člani, ki bi jih člani zbora kakor vem z veseljem sprejeli.
Nujno bi bil potreben otroški zbor, saj je to podlaga za vse nadaljnje petje. Potreben je tudi zagnan pevovodja, ki smo ga že iskali (po naročilu ŽPS), bili pri tem neuspešni in bi otroke z navdušenjem zbiral.
Vsem želim veliko pripravljenosti sodelovanja zlasti med prazniki, saj samo tako lahko praznujemo vsi, saj je pri vsakem praznovanju potrebno sodelovanje, če človek hoče praznovati.
Vesel sem svete maše za mlade družine z majhnimi otroki, katero smo imeli vsak mesec. Maša se je dodobra udomačila, saj so otroci in starši veliko bolj mirni, sproščeni in tudi zaradi tega lahko veliko eni in drugi odnesejo od svete maše. Kar pa je najpomembnejše, pri sveti maši sodelujejo tako otroci in starši.
Vesel sem tudi Katehetsko pastoralne šole - oddelka Teološke Fakultete, ki se je v tem akademskem letu pri nas že drugo leto in jo obiskuje 20 slušateljev.
V letu, ki je minilo smo s pomočjo razpisnih sredstev občine Postojna obnovili ostrešje in streho na cerkvi Svetega Andreja pri Velikem Otoku. Za kar se iskreno zahvaljujem. Sami pa smo naredili nova stranska vrata na župnijski cerkvi svetega Štefana, v izdelavi so tudi nova glavna vrata župnijske cerkve; v Stari vasi pa smo naredili nov daritveni oltar in ambon. V Velikem Otoku smo s pomočjo krajevne skupnosti obnovili streho.
Sredstva pa bomo zbirali še naprej in počasi začeli z obnovo notranjosti župnijske cerkve.
Danes drug drugemu voščimo srečno novo leto. Čas, ki je pred nami, bo srečen, če bomo vsak trenutek, ki mu rečemo "zdaj", napolnili z dobrim, kot spodbuja apostol: dobro izrabljajte čas. Naj nas Gospod blagoslavlja, da bi vsa naša sedanjost bila eno samo nabiranje tistega bogastva, ki ga molj ne razje in rja ne uniči, ki edino ostane in je edino poroštvo za srečno neminljivost.

Ervin Mozetič

Danes, dan po praznovanju Gospodovega prihoda med nas ljudi, s katerim se začenja novo obdobje v zgodovini človeškega rodu – v kulturnem svetu po tem dogodku celo štejemo čas, pravimo "leta po Kristusu" – se spominjamo začetkov Cerkve, te vidne Gospodove ustanove, ki ji je naloženo, da skozi vse čase nadaljuje Kristusovo odrešenjsko delo. V Apostolskih delih beremo, da je število učencev naraščalo. Poleg apostolov je v zgodnji Cerkvi najmarkantnejša oseba Štefan, eden izmed sedmerih diakonov, ki imajo na skrbi materialno pomoč vsem potrebnim, prav tako pa sodelujejo z apostoli pri oznanjevanju, so res skupaj z njimi priče Gospodovega vstajenja, Gospoda ki je med nami, da bi tudi mi imeli življenje v izobilju, življenje, ki ne mine.
Danes je pred nami diakon Štefan, ki je svojo trdno vero v Gospoda izpričal s svojim življenjem. Ne vere v nek spomin, ampak vero v Gospoda, ki živi, ki je z nami, ki je naša pot in naša neminljiva prihodnost. Pred nami je podoba moža, iz katerega govori Duh resnice, ki je marsikdo ne more prenesti, ne v njegovem, ne v našem času. Pred nami je odločen mož, pred katerim se argumenti laži razblinijo in se lahko uveljavijo le še argumenti nasilja. To je vedno znova ponavljana pot resnice, vedno znova se mora okopati v krvi.
Ko danes praznujemo dan naše samostojne države, je še posebej primerno, da imamo pred seboj lik tega pokončnega, vztrajnega in odločnega moža, ki se pred nikomer, tudi pred oblastniki, ni bal izreči jasne besede za resnico:
- Beseda opredeljuje lik tega moža z jedrnatim povzetkom: bil je poln vere in Svetega Duha – človek, ki svoje prepričanje in svojo smer gradi na učlovečenem Bogu, ki je pot, resnica in življenje, človek, ki ne vidi prihodnosti v slepem prikimavanju javnemu mnenju, ampak v vztrajnem prizadevanju za resnico in pravico, celo za ceno svojega življenja;
- pogumna in odkrita je njegova beseda pred zborom judovskih oblastnikov: možje, saj ste bratje, zakaj delate krivico drug drugemu? – odločno se zavzame za enakovrednost in enakopravnost vseh ljudi, za človeško dostojanstvo vsakogar, za tisto dostojanstvo, ki nam ga je s svojim učlovečenjem potrdil Gospod, po katerem smo vsi božji otroci, logično torej med seboj bratje in sestre.
Na god sv. Štefana, na praznik naše samostojne, suverene Slovenije, se po priprošnji današnjega godovnjaka obrnimo k nebeškemu Očetu, da bi tudi nam v obilni meri naklonil svojega Duha, da bi bili močni in pokončni, samozavestni in odločni. Prosimo ga, naj varuje in blagoslavlja naš narod in našo domovino.
Vera v zasebnem življenju nima kaj početi. Javna družbena scena, ki od nas zahteva, da naj obdržimo vero zase ali jo kvečjemu živimo doma, naravnost nasprotuje dostojanstvu človeka. To zahtevati, je isto, kot odpovedati se dejstvu, da smo ljudje. Živeti svojo vero v javnosti, je težko. Predvsem zato, ker javno mnenje nasprotuje krščanskim vrednotam, ki so vrednote življenja, svobode in ljubezni in ki povsod, kamor uspejo prodreti, prinašajo veselje in smisel posameznikom in celotni družbi.
Kristjani v slovenskem prostoru moramo nenehno ponujati tisto kakovost človeškega življenja, ki jo je že pred skoraj dvema tisočletjema opisal krščanski pisatelj Diognet:
»Kristjani se od ostalih v ničemer ne ločijo. Drugim so enaki v obleki, hrani. Vendar pa pričujejo posnemanja vredno življenje v družbi. So v svetu, pa niso od tega sveta.«
Božji služabnik papež Janez Pavel II. je to starodavno poročilo še dopolnil z besedami: »Vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, so poklicani k polnosti krščanskega življenja in k popolni ljubezni.«
V tej trditvi se mi zdi, da lahko najdemo odgovor na naše poslanstvo. Kristjani soustvarjamo slovensko misel in kulturo. Svobodni moramo biti za pogled, ki seže do Boga. V tem je dinamika zgodovine, ki se ne ustavlja samo pri zemeljskih danostih, ampak pomeni navzočnost Božjega kraljestva med nami. Tudi Slovenija je kraj, kjer se mora roditi Jezus Kristus. Slovenija, je kraj kjer se mora čutiti božič.
Jezus si ni izbral nekega drugega sveta, ampak si izbira nas, prihaja med nas. Če božič odrine težko vsakdanjost, postane samo navada, tradicija in nima prave vsebine ter sporočila. Jezus ni izgubil upanja, ni razočaran nad ljudmi. Prihaja zato, ker nas ljubi – brez izjeme – takšne kakršni pač smo.
Otrok iz betlehemskega hleva, ki je Bog med nami, samo On lahko oživi Evropo in ohrani Slovenijo. Zato danes dodajmo prošnjo: Novorojeni, ohrani Slovenijo!

Ervin Mozetič

Praznujemo letošnji praznik človeškega rojstva Boga, ki s svojim ljubečim sporočilom pretresa zgodovino že več kot dve tisočletji. Advent nas je uglasil za božično oznanilo o učlovečenju Božje Besede, o Luči, ki je zasijala nad prebivalci »v deželi smrtne sence« (Iz 9,1). Pred nami so letošnje jaslice, iz katerih prihaja v enaindvajsetem letu naše samostojnosti oznanilo božične skrivnosti. Naj se prav zato še glasneje sliši, kar se je zgodilo za časa cesarja Avgusta, za časa sirskega cesarjevega namestnika Kvirinija, da torej ni pravljica: da sta se Jožef in Marija iz Galileje prišla popisat v Betlehem. In »ko sta bila tam, so se Mariji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora« (Lk 2,6-7). Marija in Jožef sta takrat edina vedela, kar mi verujemo, da je to bil neskončno svet dogodek, saj se je Božja Beseda, Očetova večna Beseda, naselila med ljudmi kot človeški otrok.
Oznanilo svete noči se glasi: razodela se je »Božja milost, ki rešuje vse ljudi« (Tit 2,11), in »veliko veselje, ki bo za vse ljud¬stvo« (Lk 2,10). Poudarek je na »vse ljudi« in »vse ljudstvo«. Bog na dan svojega človeškega rojstva - božič - podira vse meje: vsem ponuja odrešenje in vsem veselje. Vsem, takrat in danes! Bog, ki je ljubezen, je pred dva tisoč leti naredil izreden korak k človeku - prevzel je človeško življenje, da bi, čeprav Bog, prišel do človeka na človeški način. Božična pripoved ima smisel, ker je novorojeni Jezus res Bog in človek. Ker so v njem res neločljivo združena nebesa in zemlja, Božje in človeško. In to se je zgodilo iz ljubezni. Ker je božič resničen, ima vsaka ljubezen smisel, tudi tista, ki ne dobi odgovora ljubezni. Bog nas zastonj ljubi in nas kliče k prav takšni ljubezni, da se skoznjo uresničimo kot ljudje.
Beseda večnega in vsemogočnega Boga, ki ni nič drugega kot on sam, se je učlovečila, je postala ne le slišna, ampak tudi vidna človeškim očem. In to ni beseda, ki je le steber zraka v nihanju, to je večna Beseda (Logos) večnega Očeta. Ni beseda, ki samo kaj pove, ampak Beseda, ki to, kar izraža, tudi je. Ni le govorila o življenju, ampak je bila življenje samo. In prišla je zato, ker smo ljudje bili v temi, v grehu, v nevrednem stanju, v položaju, ki je sramotil našega Stvarnika, skratka, bili smo neodrešeni, duhovno mrtvi. Slepi in gluhi ter nesposobni pravega doživljanja in pravega mišljenja, smo tavali in se zaletavali sem ter tja po zgodovini, ki se je vedno znova vračala na isti kraj greha in odpada. In to se še vedno dogaja. Da bi presekala ta začarani krog ujetosti v zlo, je zasvetila kot Luč v temi. »On je dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse grešnosti« (Tit 2,11-14), odrešujoče sporoča sv. Pavel Titu. Ljudje nismo nujno tema, greh! Ko sprejmemo Luč, imamo pravico imenovati se in biti Božji otroci, otroci Luči in ne teme! Kje je še kdo, ki bi svetu oznanil kaj podobnega? Kaj tako želenega in odrešujočega? Vse druge obljube so le prah in nič. Zato se je Bog dal videti kot otrok v jaslih in kot ara odrešenja na križu, da nas ne bi zaslepile druge ponudbe navideznega odrešenja, ki prihajajo od politikov, gospodarstvenikov, ideologov, vedeževalcev ali prerokov okultnih sil. Nihče več ne more reči, da ni vedel za pravo pot.
Zato božič ni le praznik, ni zgolj sanjska idila, ampak tudi poslanstvo. Praznik bo postal le, če bomo Bogu odgovorili v isti govorici, s kakršno nas je nagovoril on. Dal nam je Sina, dal nam je sebe, dal nam je vse. Dano nam je bilo vse, sprejmemo pa lahko le po meri našega dajanja. Dajmo mu torej sinove in hčere, dajmo mu sebe, dajmo mu vse! Duhovniki, zakonci in družine, sosedje, mladi in ostareli, bolni in zdravi, svobodni in zasvojeni ... vsi, ki smo Kristusova Cerkev na tem koščku slovenske domačije - dajmo mu vse!
Otrok v jaslicah, učlovečeni Bog, nam razodeva naše veli¬ko poslanstvo, da tudi v našem času zastavimo svoje življenje za razodeto resnico, da je vsako človeško življenje neskončno vredno: sveto in zato nedotakljivo. Dati se mu, pomeni danes prebujati veselje do življenja. Življenje je neskončno več kot ne-življenje! Ker se je naš življenje ljubeči Bog odločil za življenje, se življenja smemo veseliti. Poklicani smo ljudem okoli nas prinesti veselje do življenja. S tem veseljem prihaja tudi odgovornost in spoštovanje do vsakega življenja, pa naj bo ostarelo, na vrhuncu moči ali še nerojeno. Ne v imenu Boga in ne v imenu človeka, ki je njegova podoba, nima nihče pravice ubiti drugega! Vsako življenje je do konca sveto! Zato s papežem Benediktom XVI. obsojamo zlorabe v današnjem svetu: poleg žrtev oboroženih spopadov, terorizma in različnih oblik nasilja so tu še »tihe smrti«, povzročene z lakoto, hotenimi splavi, poskusi na zarodkih in evtanazijo.
Učlovečena večna Božja Beseda se želi vedno znova naseliti tudi v slovenski »dolini smrtne sence«. Odrešenjsko prisotna želi biti sredi osebnih stisk, med zlorabljenimi otroki, v zakonskih brodolomih, družinskih napetostih, tudi v odnosih med ljudmi, želi se naseliti v strah pred novim življenjem ter v onega pred boleznijo, starostjo in smrtjo ...
Zato naj današnja božična vesela vest veselja nad življenjem še posebej doseže, tudi po vseh nas, tiste, ki obupujejo nad lastnim življenjem, tudi njihovo je ljubljeno in vredno, da je; dotakne naj se staršev, ki jih nemočne skrbi življenje otrok, ki hodijo po samosvojih poteh; zadene naj mlade, ki izgubljajo smisel za trud in prizadevanje; doseže brezposelne, ki se s težavo preživljajo iz dneva v dan; opogumi naj tiste, ki se s strahom odločajo za podarjanje novega življenja, in tiste, ki se zanj ne morejo odločiti; v naši domovini bo več otrok le, če bomo zmožni velikodušno se veseliti vsakega začetega življenja. To nam sporoča Bog iz betlehemskih jasli v pastirski votlini.
Vsem, ki bi želeli dvigniti kvaliteto življenja med nami, pa Otrok iz Betlehema sporoča, da ob vsem prizadevanju za potreben gmotni napredek ne smemo pozabiti na duhovno napre¬dovanje. Brez drugega je prvi lahko poguben. Napredek da, a samo takšen, ki je resnično dobro za človeka.
Krščanskega poguma in optimizma pri premagovanju zla in še bolj pri razvijanju dobrega nas uči Bog, ki se je rodil v svet, ki je zaznamovan z grehom in njegovimi posledicami. Saj sporoča: dobrota je močnejša od zla! Ponesimo, to sporočilo v živeti obliki med ljudi!
Ta resničnost božične skrivnosti naj se po nas vseh razširja. Naj se na poseben način uteleša v družinah, prežene iz njih strah in vliva vanje veselje! Naj njena svetloba preko nas seže na vsa področja cerkvenega in javnega življenja ter skupnega snovanja! Božja Beseda se je učlovečila, da nam je pokazala kako živeti kot pristni ljudje. Tvegajmo, skupaj tvegajmo in se v medsebojnih odnosih upodabljajmo po njej, saj smo po njej ustvarjeni! Božič je praznik Božjega tveganja, naj bo tudi našega!

Ervin Mozetič

Božiča se ne da narediti, božič se zgodi, postane in je. Božič je dar človeku. In božič je, je bil in bo. Z vsemi našimi nakupi, izbranimi meniji, skrbno pripravljenimi darili in z vsemi našimi pripravami božiča ne moremo narediti. Božič se zgodi. In to je največje darilo, ki nam je to noč podarjeno.
In ta, ki nam to podarja, ni kar nekdo – to je sam Bog osebno. Brez njega tega praznika sploh ne bi bilo. Pa še to: ta praznik je popolnoma neodvisen od vsega našega cirkusa. Božič je tudi brez tega. Nobenih pogojev, dokazovanja, nobene dovršenosti. Ne zamenjujmo vzroka in posledice!
Posledica je vse to, kar smo naredili iz praznika in teh adventnih tednov, ki so za nami. Včasih se nam lahko že zgodi, da pozabimo na pravi vzrok in po možnosti živimo celo v napačnem prepričanju, da praznik postane praznik šele takrat, ko sami vse postorimo. Bog je postal človek – to je bilo, je in bo. Božič je bil in je in bo!
Bog nam prihaja naproti. To je praznik. Bog postane človek. To je ljubezen.
Nekdo nam je rekel »da«, brez »če« in »toda«. Nekdo nas tako ljubi, da ne počaka, da vse opravimo, ampak nam pride preprosto naproti. Nekdo pride v naše človeško bivanje, v naše male in velike skrbi, naše strahove, upanja, v naš vsakdan. Veliki, vsemogočni, močni Bog, se tako poniža, da pride v naše omejeno, malenkostno in pogosto nemočno življenje. Tako Bog postane človek, postane celo otrok.
Prihaja v naše družinske prepire na sveti večer, pride k posteljam bolnikov in posluša božične pesmi cerkvenih zborov in pritrkavanje v božični noči.
In to je skrivnost te noči – svete noči: že dolgo, preden sploh kaj napravimo in vseeno kaj delamo, je že med nami, pride nam naproti.
To je božič. Veselo oznanilo za vse ljudi, ki ga hočejo slišati: Bog nam prihaja naproti.
Bog nam ne odvzame temin našega življenja. Ostajajo bolezen, strah in osamljenost, nerazumevanje in ranjenost. To je človeško. Omejitve našega človeškega življenja so v večni napetosti z našim hrepenenjem po brezmejnosti. Toda prav omejitve našega življenja nam kažejo na našo človeškost: če ne bi bilo smrti, bi bili bogovi, ne ljudje. Prav naša ranljivost je znamenje naše človeškosti. In te ranljivosti, omejitev in smrti nam nihče ne more odvzeti, če nam hoče pustiti naše človeško bivanje. Vsaka religija, sekta, vsak guru, ki to obljublja, samo laže. Nihče nam ne more odvzeti teme našega življenja. Tu na zemlji bodo ostale smrt in osamljenost, bolezni in meje. Naš Bog nam ni obljubil, da jih bo odstranil.
Obljubil pa nam je, da bo obrisal naše solze, toda jokali smo in bomo. Da nas bo preko smrti vodil v večnost – toda smrti nas ne more rešiti. Ne odvzame nam naše teme, toda on sam prihaja kot luč v to našo temo.
In to je jasno sporočilo božiča. Bog prihaja iz svoje neomejenosti v našo človeško omejenost, da jo lažje prenašamo in lažje živimo. Sam postane človek in se kot Bog podvrže vsem, človeškim omejitvam. Joče in trpi, strah ga je in je izdan, osamljen in nerazumljen.
Otrok postane v revnih jaslih v hlevu in umre grozne smrti na križu. Naše teme nam ne more odvzeti, toda v svoji ljubezni pokaže najgloblje usmiljenje do ljudi. Prihaja prav v našo temo. Zapusti Božjo veličino, da bi prišel v našo majhnost. Postane človek, da bi nam bil blizu, kakor nam je lahko samo človek. On nedosegljivi, postane dosegljiv, da lahko zaslutimo vsaj nekaj veličine našega Boga. Sprejme tudi smrt, da bi prav v teh bolečih urah ne bili sami. Sledi nam v vse človeške situacije, da bi nam bil blizu. Ta naš Bog je tako močan, da se lahko naredi popolnoma nemočnega, otroka v jaslih in križanega na Golgoti. To je luč, ki prihaja v našo temo, ne da bi nam jo odvzela, ampak jo razsvetlila.
Za božič nam Gospod govori: »Tukaj sem, pri tebi sem. Jaz sem tvoj čas. Sem tudi sivina tvojega vsakdana, zakaj je nočeš sprejeti? Jočem tvoje solze, joči z menoj, otrok moj. Tudi tvoje veselje sem. Ne boj se veselja, kajti odkar sem jokal je veselje v resničnosti primernejša drža kot žalost tistih, ki mislijo, da nimajo več upanja. Sem brezizhodnost tvojih poti, ko ne znaš več dalje, moj neumni otrok, prispel si že do mene, in tega ne opaziš. Spremljam tvoj strah, saj sem trpel s teboj in pri tem sploh nisem bil heroj v človeških očeh. S teboj sem v ječi tvoje končnosti, kajti moja ljubezen me je naredila za tvojega ujetnika. Če se ne izteče račun tvojih misli in življenjskih izkušenj, poglej me, jaz sem tisti nerešljivi ostanek tvojih računov, ki te vodi v obup, v resnici pa je to moja ljubezen, ki je še nisi dojel. S teboj sem v tvoji stiski, kajti sam sem jo pretrpel, zdaj pa je preobražena, toda iz svojega človeškega srca je nisem izbrisal. To resničnost, nedojemljivi čudež svoje ljubezni sem neokrnjeno in v celoti spravil pod streho hladnega hleva. Tu sem. Ne grem več s tega sveta, četudi sedaj ne hrepenite po meni.«
Zato moja želja: Hrepenite po lepi ljubezni! Kaj naj to pomeni? Ali ljubezen ni vedno lepa?
Ne ljubezen, ni vedno lepa, kajti kdor ljubi, odpre svoje srce, zato postane ranljiv. In je pogosto nemočen, ko se ga drugi dotakne na mestu, kjer boli, ali če ga drugi rani. Nesrečno ljubezen lahko doživi le tisti, ki je res ljubil. In kadar v ljubezni nisi razumljen in ne razumeš, lahko doživiš večjo osamljenost kot tisti, ki živi sam.
Ljubezen je lepa takrat, če je uglašena. Če ni vezana na pričakovanja in pusti drugemu svobodo, da postane to, kar želi. Ljubezen je lepa takrat, če ni vezana na pogoje, ampak ljubi. Ljubezen je lepa takrat, ko ne dojame, ampak ljubi. Ljubezen je lepa takrat, ko spoštuje skrivnosti drugega in ga ne želi spremeniti po svoji zamisli. Ljubezen je lepa takrat ko misli na drugega in ne na sebe. Ljubezen je lepa takrat, ko se razdaja in daruje in ne pričakuje potešitve lastnih pričakovanj. Ljubezen je lepa takrat, ko je nepreračunljiva, ne računa na svoj dobiček, ampak se podarja brez predplačila in poplačila. Ljubezen je lepa takrat, ko osvobaja in ne veže. Ljubezen je lepa takrat, ko nekdo ljubi kljub vsem dvomom in vprašanjem. Ljubiti ne pomeni čakati tako dolgo, da si o vsem prepričan, včasih se je treba prepustit intuiciji, poslušati glas srca.
Božič je praznik take lepe ljubezni. Zato je moje voščilo: Ljubite lepo! Kjer namreč živijo ljudje v ljubezni je Bog med njimi. Naj bo On res Emanuel - Gospod z vami. Kdor živi v ljubezni, živi zavestno ali nezavedno v magnetnem polju Boga, ki lepo ljubi. Novorojeni je zato v vsakem človeku, ki te ima rad, kateremu se zdiš vreden truda, ki s teboj hodi in ostaja pri tebi, ko se znoči. Novorojeni te gleda z ljubečimi očmi človeka, ki ima razumevanje zate. Novorojeni je v vsaki dobri besedi, ki te tolaži in spodbuja. Je v roki na tvojem ramenu, ki ti je v oporo, v roki, ki ti kaže pravo pot.
Bog je v ustih, ki te z ljubeznijo poljubljajo, v toplini srca, ki jo čutiš v objemu. Kjer je v srcu doma ljubezen, lahko ljudje govorijo o Bogu in se med seboj razumejo.
Ljubezen. To ni iznajdba človeka. To je dar Boga. Sprejmite ta dar in ga v teh dneh živite. Ponavljam: Ljubite lepo!

Ervin Mozetič

»Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!«
S temi besedami je Marija naredila korak vere. Verovala je, sprejela Boga v svoje življenje, izročila se je Bogu. Kot da bi angelu rekla: »Glej, sem kakor bel list papirja: naj Bog name napiše vse, kar hoče.«
Lahko bi pomislili, da je bila za Marijo vera nekaj lahkega. Vendar se hudo motimo. To je bilo najtežje dejanje vere v vsej zgodovini. Komu lahko Marija razloži, kar se ji je pripetilo? Kdo ji bo verjel, ko mu bo rekla, da je otrok, ki ga nosi pod srcem, »delo Svetega Duha«? Kaj takega se pred njo še ni zgodilo in se tudi nikoli več ne bo. Filozof Kierkegaard je rekel, da je verovati kakor »hoditi po poti, kjer na vseh smerokazih piše: Nazaj, nazaj!; je kakor znajti se na odprtem morju, kjer je pod teboj sedemdeset stadijev globoko morje; je storiti nekaj, zaradi česar se človek znajde kakor vržen v naročje Absolutnega«. Prav to se je Mariji zgodilo. Znašla se je v takšni samoti, da ni mogla spregovoriti z nikomer drugim kakor le z Bogom.
Marija je dobro poznala tisto, kar je bilo zapisano v Mojzesovi postavi. Dekle, ki na dan poroke ni bilo nedolžno, so morali takoj privesti pred domača hišna vrata in jo kamenjati. Marija je resnično vedela, kaj pomeni »tveganje vere«! Carlo Carretto, ki je preživel več let v puščavi, pripoveduje naslednji dogodek. V skupini Tuaregov, ki jo je mimogrede srečal, je nekega dne spoznal dekle, ki je bila »poročena« z mladeničem, ampak po njihovi navadi še ni živela z njim kot njegova žena. Spomnila ga je na Marijo, ko je bila zaročena z Jožefom, ni pa še živela z njim. Po daljšem času je spet srečal ljudi iz tistega plemena in jih vprašal po omenjenem dekletu. Opazil je tiho zadrego; potem pa se mu je nekdo s strani približal in naredil pomenljivo kretnjo: z roko je potegnil pod brado. Prerezali so ji vrat! Na poročni dan so odkrili, da ni bila nedolžna. Nenadoma, piše Carretto, sem razumel Marijo: brezsrčni pogledi Nazarečanov, namigovanja; razumel sem njeno osamljenost in že tisti večer sem jo za vedno izbral za svojo učiteljico vere in življenjsko sopotnico.
Marijina vera ni bila v tem, da je sprejela določene resnice, kot to storimo mi, ko molimo veroizpoved. Njena vera je bila v tem, da je zaupala Bogu, da se mu je popolnoma prepustila. Boga je sprejela v svoje življenje. Zaprtih oči je izrekla svoj »da«. Verovala je, da »Bogu ni nič nemogoče«.
Marija ni izrekla svoje privolitve z neko žalostjo češ: »Če že ni mogoče drugače, naj se zgodi Božja volja.« Izrazila je to z veseljem in srečo. Da je bil to najsrečnejši trenutek v Marijinem življenju, lahko sklepamo tudi iz tega, da je Marija takoj nato zapela Magnifikat: »Moja duša poveličuje Gospoda«. Poveličuje, se raduje, kipi od sreče. Vera osrečuje, lepo je verovati! To je trenutek, ko človek udejanji namen, zaradi katerega je bil ustvarjen kot svobodno in razumno bitje.
A prav to je sodobnemu človeku težko in številne drži v neveri. Reči nekomu da, čeprav bi bil to Bog, bi pomenilo okrnjenje lastne svobode in neodvisnosti. Nasprotovati, ne privoliti je današnje geslo; na vseh področjih: političnem, kulturnem, družbenem, družinskem.
Kakšna pa je alternativa? Moderna misel, ki izhaja iz te predpostavke, je po svoji poti prišla do spoznanja, da je v življenju neizogibno reči da. Če ga ne izrečemo Bogu, ga moramo izreči nekomu drugemu: dejstvu, usodi.
Toda pustimo ob strani neverne ob vsem spoštovanju njihove svobodne vesti. Povejmo raje, v kakšnem pomenu je vera skrivnost za obhajanje pravega božiča. Sv. Avguštin je rekel, da je »Marija spočela v veri in rodila v veri«; »Kristusa je prej spočela v srcu kakor v telesu«. Mi ne moremo posnemati Marije v telesnem spočetju in rojstvu Jezusa; lahko in moramo pa jo posnemati v duhovnem spočetju in rojevanju po veri. Verovati pomeni »spočeti«, pomeni dati besedi telo. To nam zagotavlja Jezus sam, ko pravi, da kdor sprejme njegovo besedo, mu postane »brat, sestra in mati«.
Poglejmo si torej, kako spočeti in porajati Kristusa. Kristusa spočne človek, ki se odloči, da bo spremenil svoje drže, svoje življenje. Jezusa poraja tisti človek, ki sprejeto odločitev prenese v dejanja s kakšno konkretno in vidno spremembo svojega življenja in navad. Če je npr. preklinjal, ne preklinja več; če je živel v nedopustnem razmerju, ga prekine; če je gojil zamero, si prizadeva za mir; če ni nikoli prejemal zakramentov, se jim spet približa; če je bil doma nepotrpežljiv, skuša biti bolj razumevajoč itd.
Ko je Jezus sedel k mizi pri zadnji večerji, je rekel: »Srčno sem želel z vami obhajati veliko noč.« Zdaj pa morda isto govori o božiču: »Srčno sem želel z vami obhajati božič.« Božič, ki ima za jasli in zibko srce in ki se ne obhaja na zunaj, ampak znotraj.
Praktičen sklep tega našega razmišljanja je, da tudi mi rečemo Bogu iskren da, tukaj in zdaj. Če bi bili radi še bliže Mariji, uporabimo njene besede in recimo: »Glej, Gospodov(a) služabnik (služabnica) sem, zgôdi se mi po tvoji besedi.«

Ervin Mozetič

Tretja adventna nedelja se imenuje nedelja »veselja« in zaznamuje prehod iz prvega, pretežno strogega in spokornega dela adventnega časa, v drugi del, kjer je v ospredju pričakovanje bližine odrešenja. Poimenovanje tretje adventne nedelje prihaja od vabila »veselite se«, ki ga slišimo na začetku maše.
»Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se … Gospod je blizu«.
Biti srečen je morda najbolj splošna človekova želja. Nemški pesnik Schiller je opeval to véliko hrepenenje po veselju v eni svojih pesmi, ki jo je Beethoven uglasbil v nesmrtni Odi radosti in jo umestil v svojo Deveto simfonijo. Verjetno mnogi poznate to glasbo, manj pa vam je verjetno znan nemški izvirnik Schillerjeve pesmi. Naj povem nekaj stavkov:
»Radost, od Boga nam dana / Vsi ljudje ljudem so bratje, / če jim ti zvedriš obraz … / Radost pije vsako bitje / z grudi, ki jih zemlja da. / Vsak, kdor dober in odkrit je, / radosti sladkost pozna. / Črv ima k nji pot odprto / kakor kerub do Boga!«
Tudi evangelij je na svoj način dolga hvalnica veselju. Samo ime »evangelij«, kakor vemo, pomeni vesela novica, radostna vest. Toda razmišljanje Svetega pisma o veselju je realistično.
Resnično in dolgotrajno veselje vedno zori v trpljenju. Ni vrtnice brez trnja!
Kako pridemo do veselja? Do veselja pridemo, ko molimo. Ko molim za drugega, čutim odnos do njega. Čutim se povezanega z njim. To napolni moje srce z veseljem ravno tedaj, ko se čutim osamljenega. Molitev za druge dvigne moje razpoloženje. Molitev je vzpostavitev stika z drugim. Molitev me spomni na drugega. Drugega nosim v svoji notranjosti, v svojem srcu.
Samo misel na drugega more razveseliti moje srce.
So pa še drugi razlogi za veselje. To je občestvo, skupnost kristjanov. Zato za nas velja: Izberi si ljudi, za katere bi rad molil: prijatelje ali prijateljice, zakonskega partnerja, otroke, znance. Začni s tem, da se za tega človeka najprej zahvališ. Za kaj bi se rad zahvalil? Kaj ti je Bog podaril v tem človeku? Kaj z zahvalo odkriješ v drugem? S kakšnimi očmi gledaš nanj ali nanjo?
V molitvi čuti povezanost s človekom, za katerega moliš. Kakšna čustva ti to vzbuja? Si tudi ti poln veselja nad drugim? Poskusi danes v molitvi pogosteje misliti na človeka, ki ti je pri srcu. Tedaj bo to postal zate dober dan, dan poln hvaležnosti in veselja.
Veselje povzroča tudi to, da oznanjaš evangelij iz ljubezni. Ljubezen pomeni povezanost, solidarnost z drugimi.
Potrebna je velika osebna zrelost, da se kljub žalitvam, ki jih doživljamo, vendarle veselimo dobrega, ki ga drugi delajo na svetu. Učimo se notranje veličine: odločilno je, da Jezusova stvar napreduje. Ni odločilno, kako se pri tem odrežemo mi sami, ali ljudje naše zasluge za to priznajo ali ne. Pomembno je, da nočemo oznanjati samega sebe, pač pa Jezusa Kristusa. Zato je vse prav, da se le na kakršen koli način oznanja Kristus.
Zato se tudi ti vprašaj: Se lahko veseliš dobrega glasu in uspehov svojega bližnjega? Si lahko predstavljaš, da so ti žalitve drugih koristne? Predstavljaj si notranjo svobodo, s katero lahko gledaš na svoje nasprotnike. Prosi Boga naj ti podari notranjo svobodo. Morda bo tedaj tudi v tebi zraslo veselje nad vsem, kar ti Bog vsak dan polaga v roke.
Razlog veselja, je tudi upanje, da ne bomo v ničemer osramočeni. Kristus je pravi temelj našega življenja.
Za tistega, ki je tako napolnjen s Kristusom, smrt izgubi svojo grozo. Ljubi življenje, toda tudi smrti se ne boji. Kajti v smrti bo življenje s Kristusom razodeto v svojem resničnem sijaju. Tedaj bo Kristus vse.
Zato se kar vprašaj: kaj je zate življenje? Kaj naredi življenje vredno življenja? Prosi Boga, naj se ti Kristus razkrije kot pravi temelj tvojega življenja. Tedaj boš začutil notranjo svobodo do vsega, kar se vsak dan zliva nate in boš lahko vesel.
Ne bojmo se tudi trpljenja. Sveto pismo govori o milosti, o daru trpljenja. Zato naj kristjani v tem ne gledamo katastrofe, ampak odlikovanje, vraščanje v skupnost z Jezusom Kristusom. V trpljenju bomo bližje Kristusu, tu se bo naša vera poglobila.
Če smo pripravljeni svoje življenje razumeti kot boj in se spopadati z notranjimi sovražniki svoje duše, bomo izkusili novo kvaliteto življenja in moči. Ne bomo se tako zlahka vdali in ne bomo pustili, da bi nas življenjske težave vrgle iz tira ali nas prestrašile. In spet bo tu razlog za veselje.
Vprašajmo se tudi kaj onemogoča pravo veselje. Dve drži sta tu pomembni. Prepirljivost in prazno bahanje ter ničevo slavohlepje. Prepirljivost prihaja iz razdvojenega srca. Kdor se neprestano prepira z drugimi, prelaga svojo notranjo razdvojenost na druge. Na prazno slavohlepje naletimo predvsem pri ljudeh, ki so polni manjvrednostnih kompleksov. Stalno morajo govoriti o sebi in se hvaliti. Vendar to pomeni, da je bahanje prazno. Temeljni pogoj za uspešno skupno življenje je ponižnost. To ne pomeni, da se delam manjšega, kot sem. Ne gre za to, da bi sebe razvrednotil zato, da bi drugim dvignil vrednost. Ponižnost je notranja svoboda in spoštovanje drugega. V ponižnosti je občutek za to, kaj drugemu dobro dene.
Zato, se vprašaj: Kako pa ti gledaš nase in na druge? Če poznaš svojo vrednost, kako gledaš na druge? Poskusi se spoprijateljiti z Jezusovo ponižnostjo in vse v sebi ponudi Bogu in poln boš veselja.
In še en razlog veselja je: To je obdarovanost. Biti obdarovan to pomeni, da si dragocen v očeh drugih.
So pa ljudje, ki se ne pustijo obdarovati. Bojijo se, da bi lahko s tem izgubili svojo neodvisnost. Toda, kdor se ne pusti obdarovati, ne more vzpostaviti resničnega odnosa. Kako reagiraš, ko ti kdo kaj podari? Se lahko iskreno veseliš in svoje veselje tudi izraziš?
Vsem vam želim pristnega veselja. Bodite veseli in pomagajte vsem, ki jih srečate, čeprav se včasih čutite zlomljenega srca.
Ob teh razmišljanjih o veselju pa bi rad naredil tudi skromen praktičen zaključek. Ne prelagajmo na druge vedno le naše žalosti, naših tegob in skrbi. Nekateri ljudje so prepričani, da bodo grešili ali pa si nakopali kdo ve kakšno Božjo kazen, če bodo preprosto rekli: srečen sem! Kako dobro dene, če možu ali ženi, otrokom ali starejšim kdo od domačih reče: zadovoljen sem, res sem zadovoljen!
To spodbudo naslavljam predvsem na žene. Nekoč so govorili, da so one »sonce doma«. Izmislite si najboljši način, kako bi izpolnile to lepo poslanstvo. Predvsem otroci potrebujejo ozračje veselja, ki ga lahko vdihavajo doma. Kakor rože zacvetijo, ko je toplo, tako tudi otroci, ko je veselje. To je najlepše darilo, ki jim ga lahko podarite za božič in brez njega so vsa darila le nekoristni, če ne celo škodljivi nadomestki.

Ervin Mozetič

Mnogi so me na začetku adventnega časa spraševali, kaj naj sploh počnemo v času priprave na božič. Danes je pred nas postavljen drugi izziv. Ali smo pripravljeni biti Jezusovi glasniki? Se lahko v našem življenju pozna, da pričujemo za njegov prihod. V našem vsakdanjem življenju, ki se nam večkrat zdi tako enolično, rutinsko, kot neke vrste puščava, smo poklicani, da mu pripravimo pot. »V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se vzdigne in vsak hrib in grič naj se poniža, kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina« (Iz 40,3–4). Lahko bi iskali izgovore, da ne vemo, kaj predstavljajo doline, hribi in griči, kaj je imel prerok v mislih z vijugami in grebeni. Naše globoke zamere, užaljenost, jeza, zamorjenost, zavist, nespoštovanje, nesramnost, odrezavost … Vse to bi lahko uvrščali v zgoraj naštete opise, ki se pojavljajo v prerokovi puščavi. Kaj pravite? Mislim, da ima vsak od nas marsikaj početi v pripravi na Gospodov prihod. S tem ko se učim biti njegov glasnik, se pravzaprav spreminja moje življenje. Oblečem si vlogo Janeza Krstnika, ki je s svojim življenjem in oznanjevanjem kazal na Prihajajočega. Prav ta pot nas osvobaja naših notranjih zaporov in nam daje notranjo svobodo. V adventni pripravi moramo biti predvsem konkretni – videti konkretne korake, ki jih želimo storiti, predvsem ker je Gospod, ki prihaja, konkreten (in ne samo lep spomin).
V evangeliju izstopa naslednja opredelitev Janeza Krstnika:

»Glas vpijočega v puščavi: pripravite Gospodovo pot«.

Puščava je beseda, ki danes močno nagovarja našo vest. Skoraj 33% zemeljske površine prekriva puščava. In ta se sorazmerno strahotno širi. Vsako leto se na sto tisoče hektarov rodovitne zemlje spremeni v puščavo. To je eden najbolj vznemirljivih pojavov na svetovni ravni.
Toda jaz seveda nisem poklican, da bi vam govoril o puščavah in njihovem širjenju. Obstaja neko drugo širjenje puščave, ki neizprosno napreduje, požiga zemljo, pa ne zunaj, ampak znotraj nas, pogosto znotraj sten naših domov. Gre za usihanje naših medčloveških odnosov, za osamljenost, ravnodušnost, anonimnost. Puščava je kraj, kjer te nihče ne posluša, čeprav kričiš, kjer se ti nihče ne približa, čeprav izčrpan ležiš na tleh, kjer te nihče ne brani, čeprav te napade divja zver, kjer nimaš nikogar, s komer bi podelil veliko veselje ali pa bolečino, ki jo izkušaš. Ali ni to tisto, kar se mnogim dogaja v naših mestih? Ali ni naše vznemirjenje in naš klic, pogosto kakor klic v puščavi?

Toda nevarnejša puščava je tista, ki jo vsakdo od nas nosi v sebi. Srce samo lahko postane puščava: suho, ugasnjeno, brezčutno, brez upanja, polno peska. Zakaj se mnogi ne zmorejo odtrgati od dela, ugasniti mobilnega telefona, radia, CD predvajalnika …? Ker jih je strah, da bi se znašli v puščavi. Če bi iskreno pogledali vase, bi videli, koliko stvari vsakdo od nas počne, da se ne bi znašel sam, iz obličja v obličje s samim seboj in z resničnostjo.

Bolj ko se dandanes množijo sredstva komunikacije, manj je resnične komunikacije. Televizijo krivimo, da je zadušila pogovor v družini in včasih to celo drži. Toda priznati moramo, da televizija pogosto zapolni praznino, ki je že navzoča. Ni vzrok, ampak posledica pomanjkanja dialoga in zaupnosti.

V tak svet prihaja Janez Krstnik. Pa bo kdo dejal, pa saj je Janez Krstnik mrtev. Res je, toda njegovo poslanstvo se nadaljuje. Papež je v današnjem svetu resnični Janez Krstnik, predhodnik, tisti, ki potuje po svetu in pripravlja pot za Kristusov prihod.

In katera je tista stvar, ki jo mi vsi, majhni in veliki, ponavljamo v Cerkvi? Prav tisto, kar je oznanjal Krstnik: »Odrešenik je prišel, navzoč je v svetu. Sredi med vami je on, ki ga vi ne poznate! On vas bo krstil s Svetim Duhom«. Prav na ta način je Jezus dosegel, da je vzcvetela puščava sveta in lahko spremeni tudi našo moderno puščavo: s krstom v Svetem Duhu. Sveti Duh je poosebljena ljubezen. Dejstvo, da Jezus krščuje v Svetem Duhu kaže na to, da on za svet hrani ljubezen, da človeštvo »potaplja« v kopel ljubezni.

Ljubezen je edini »dež«, ki lahko zaustavi »širjenje« duhovne puščave na našem planetu in evangelij ni nič drugega, kot oznanilo Božje ljubezni do nas in med nami. In kaj je božič? To je dokaz, da nas Bog ljubi.
Kaj prinaša ta velika Božja ljubezen v naše vsakdanje potrebe?

Naša družba, ki jo pretežno obvladuje tehnika, potrebuje srce, da bi človek v njej lahko preživel. Tudi mnogi neverni so prepričani, da moramo dati več prostora »razlogom srca«, če hočemo preprečiti, da bi človeštvo potonilo v ledeno dobo. Celotno človeštvo trpi zaradi »oslabelosti srca«. Včasih je družba trpela zaradi pomanjkanja znanja, kritičnega duha, razumnosti, ne pa zaradi pomanjkanja velikodušnosti, srca in lahkovernosti. Danes se dogaja nasprotno: ne manjka nam kritičnega duha in tehničnega znanja. Tega imamo toliko na dosegu roke, da ne vemo več, kako vse to obvladovati. Bolj kot svetlobo, potrebujemo toplino.
Poleg teh negativnih znamenj pa moramo spregovoriti tudi o spodbudnem dejstvu, ki nam dovoljuje, da se veselimo »razlogov upanja«. Naša družba je pogosto zelo podobna puščavi, vendar je tudi res, da v tej puščavi Duh daje cveteti številnim pobudam in oazam. V teh zadnjih letih se je v številnih državah porodilo na desetine združenj, ki so si zastavila za cilj prekiniti osamljenost, povzeti številne glasove, ki »vpijejo v puščavi« naših mest. Imajo različna imena: »telefon upanja«, »prijateljski glas«, »iztegnjena roka«, »prijateljski telefon«, »zeleni telefon«, »modri telefon«. Na milijone telefonskih klicev letno. To so glasovi osamljenih, obupanih ljudi, žrtev težav, ki jih presegajo. Ne iščejo denarja (ta ne potuje preko telefonskih žic), ampak nekaj drugega: prijateljski glas, razlog upanja, nekoga, s komer bi se lahko pogovorili. Na drugi strani žice je na tisoče prostovoljcev, ki poslušajo, skušajo podariti nekaj topline in če so verni, pomagati ljudem moliti, ponovno vstopiti v odnos z Bogom, kar pogosto najbolj pomaga.

Čeprav morda nismo člani kakšnega od teh združenj, lahko vsakdo od nas v svojem omejenem okolju naredi nekaj tega, kar delajo oni. Telefon imamo – naj začnem s tem – danes praktično vsi. Ne pričakujmo vedno, da bo pozvonil in bi se tako zavedali, da je nekje – morda celo v bližini – nekdo, ki nas potrebuje. K temu nas lahko spodbudi tudi bližajoči se božič.

Ervin Mozetič

Poslušaj, moje srce, Bog je že začel praznovati svoj advent v svetu in v tebi. Tiho in nežno, tako tiho, da zlahka preslišiš, je vzel svet in njegov čas v svoje srce. Svoje lastno, skrivno¬stno življenje je potopil v ta čas.
Pravzaprav poznamo to iz starih pravljic in te nam v svoji govorici in v podobah veliko povedo o življenju: Kdor sreča »skrivnost« in pred to skrivnostjo ne pobegne, pa naj bo to zaželena princesa, hudobni zmaj ali samorog, ta se lahko spusti v pustolovščino. Kdor v svojem ži¬vljenju dopušča skrivnosti, ta lahko to doživi. In kdor se spusti v skrivnost Boga, ki je postal človek, kdor je odprt za božično skrivnost, ta lahko to do¬živi in bo doživel: pustolovščino adventa.

In drugače gledano: kdor hoče razumeti skriv¬nost božiča, ta potrebuje advent, potrebuje čas, v katerem smo povabljeni, da se učimo na novo ži¬veti, da se znova spustimo v skrivnost, ki se ime¬nuje življenje. Kdor hoče praznovati božič, ta po¬trebuje te tedne, ki nas spominjajo na to in nas želijo tudi pripraviti na to, kaj božič pravzaprav za nas pomeni. Kdor hoče resnično praznovati božič, potrebuje pustolovščino adventa, da se božič lahko rodi.

Advent lahko razumemo in ga primerno pred¬stavimo le tako, če ta čas štejemo nazaj od božiča. In prav tako kot noče biti božič samo datum v na¬šem koledarju, prav tako niso ti tedni pred sveto nočjo samo čas od 1. adventne nedelje do 24. de¬cembra, niso samo tedni božične peke in nakupov, stresa in božične pošte, adventnega venčka in ...
Pustolovščina adventa je čakanje in prislu¬škovanje, če se kaj dogaja.
To je iskanje in odločitev za pot. To pomeni videti zvezdo v temi in ji zaupati. To so sanje in želje, upanje in hrepenenje. To je, če nisi zadovoljen s tem, kar je - am¬pak stremiš po tem, kar še ni, pa bi lahko bilo. To je hrepenenje po več življenja, po res¬ničnem življenju - to je iskanje Boga v lastnem ži¬vljenju. To je umetnost čudenja, to je tista svetla budnost, ki opazuje svoje življenje in stvarstvo.

In s tem se pustolovščina že začenja: ko slišiš neizrečeno, ko zaupaš neverjetnemu, ko se pre¬makneš, ko se odpraviš na pot. Kdor se bliža pusto-lovščini božiča, se spusti v pustolovščino adven¬ta ...

Da lahko uresničimo to pot pustolovščine, moramo božič prav razumeti. Šele takrat, ko ozavestimo, na kaj se v resnici želimo pripraviti, lahko svoje življenje usmerimo v to. Božič pravza¬prav nima prav nič opraviti s tem, za kar ga je na-pravila potrošniška družba in velika večina ljudi. Božič ni samo prijeten družinski praznik - to niso mir, veselje, harmonija in prijaznost - omejeni na 48 ur!

Božič - pravi božič postavi naš svet na glavo, je radikalen, želi preobrazbo. Bog, v katerega veru¬jemo, postane človek. Ko nas Bog tako ljubi, da nam postane enak. In tako se veliki, vsemogočni Bog napravi šibek in nemočen kot dete v jaslih. Tako zelo se nam približa, da sam postane človek. Tako zelo nas ljubi, da se spusti v našo temo, v našo bolečino, v našo žalost in našo omejenost. Tako se nam Bog približa v podobi otroka, da bi vsaj v njem zaslutili nekaj o veličini Boga in ga mogoče celo do¬jeli.

To je naš Bog, tako velik in močan, da se lahko napravi majhnega in šibkega. To je naš Bog, poln ljubezni, da se ves podari človeku. To je naš Bog, ki ga nič ne moti, da se rodi v hlevu - v hlevu mo¬jega in tvojega življenja, kjer je pogosto umazano in nepospravljeno - in v katerem mogoče včasih tudi neznosno smrdi...

Bog pride na svet. Ne čaka na to, da pride svet k njemu, da mi pridemo k njemu. On prihaja k nam. Ne sedi milostljivo na kakršnem koli prestolu, - prihaja nam naproti. Postane človek in raste v mladi judovski ženi. Za svoje rojstvo si ni rezervi¬ral udobne sobe - in takoj po rojstvu mu je napo¬vedan beg, brezdomstvo in zatočišče v tuji deželi. Ne želi udobja, prihaja v našo resničnost - v našo temo, brezdomstvo, umazanijo in omejenost člove¬škega življenja.

Ne čaka na to, da se podamo na pot do njega. On nam prihaja naproti. Prihaja k nam, ker nam je pogosto tako težko iti do njega.

Božič je resnično praznik 'naprotiprihajajočega' Boga. To je praznik Boga, ki pripoveduje o svoji lju¬bezni do človeka. In to je praznik ljudi, ki slavijo to Božjo ljubezen. Bog, ki nam prihaja naproti...

Kdor zreducira advent le v časovni okvir, ta je božič v osnovi napačno razumel in pravega božiča ne bo mogel praznovati. Advent hoče biti več kot čas, več kot tedni pred svetim ve¬čerom. Advent je priprava na življenje.
Vse podobe in simboli, ki so bili prvotno pove¬zani z adventom, nas opozarjajo na to in adventne pesmi so pesmi upanja in hrepenenja. In tega hrepenenja po življenju ne smemo omejiti na nekaj tednov v letu, ki so povrhu še prežeti s preti¬rano dejavnostjo in hitenjem. Adventno živeti -365 dni v letu!
Pa vendar potrebujemo prav ta čas, te adventne tedne. V vsakdanu vedno znova izgubljamo svoje hrepenenje - tako potrebujemo ta čas, Božjo be¬sedo pri mašah, svetlobo svečk in adventne pesmi, da se spomnimo na to, kaj bi lahko bilo. Potrebu¬jemo advent, da se naučimo adventno živeti, da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pusto¬lovščino življenja.
Potrebujemo pesmi, v katerih izrazimo svoje hrepenenje, potrebujemo naraščajočo luč na svečkah adventnega venčka, potrebujemo mnoge male božične skrivno¬sti, potrebujemo adventne svete maše, božično devetdnevnico s tolažilnimi besedami preroka Izaija, te adventne tedne potrebujemo, da se vedno znova učimo hrepeneti, slišati obljube in gle¬dati za zvezdo.

To, kar v teh dneh živimo, nam naj pomaga, da enajst mesecev leta preživimo v tem duhu. In prav v tem je sreča adventa - zato ga ne smemo izpu¬stiti, da bi nam kar tako pobegnil.
Poseben čas je torej pred nami. Namesto da bi leto zaključili v miru in bolj prisrčnih odnosih, spreminjamo adventni čas v čas utrujenosti in komaj čakamo, da bo minil. Čas pred nami je obujanje hrepenenja po lepem in svetem. Je čas, ko naj bi se človek odprl in pustil, da dobrota in ljubezen prevzame naša bitja. To je prihajanje Kristusa. Dopustimo, da se Božja podoba v nas samih z Jezusovim prihodom oblikuje, da bomo dobri in vedno boljši ljudje. Odprimo zaprte posode v naši notranjosti, pustimo, da vanje zasveti Luč, Kristus. Bodimo kot otroci! Veselimo se preprostih in lepih trenutkov, kajti samo tako bo naša notranjost pripravljena sprejeti Kristusa!
Kaj čakamo? Kaj se bo zgodilo? Odgovor je na dlani in ga pozna vsak otrok. Čakamo Gospoda, Odrešenika.
Boljše vprašanje je: Kako čakati? Nanj odgovori zgled Marije, Jezusove matere, nosečnice, ki pričakuje otroka. Bila je polna pričakovanja, molila, bila pripravljena, da rodi Jezusa. Izžareva veselje, mir, jasnost. Jezus je že tukaj, ne samo med nami, ampak tudi v nas. Živi v nas kot droben otrok v maternici, ki čaka na porod. Božič za nas ni samo 25. decembra. Božič je, ko zaživi Jezus otrok v naši ljubezni. Božič je, ko Jezus postane stvaren, resničen. Da bi Jezus postal resničen, moramo pomagati, da se to zgodi: prek našega čakanja, prek naše molitve in včasih tudi prek naših bolečin.

Zgled Marije, ki pričakuje umirjena v tihem veselju, je v današnjem času vedno večji izziv. Ravno v adventnem času si je potrebno prizadevati za trenutke tišine in miru v naših srcih, v naših družinah. Adventni čas je čas, ko naj naše dnevne sobe postanejo svetišča. Čas, ko se družina lahko neverjetno poveže in zraste.
In v tem je prevara tega sveta. Na ves glas nam trobijo, uživajte te pravljične dneve miru in sreče, kupite si čim več daril, obdarujte se, odklopite se od resničnosti, zabubite se v svoj popek, potem pa nazaj na delo do naslednjih praznikov. Ne moti me obdarovanje, praznovanje; skrbi me odklop od resničnosti. Božič je v resnici takrat, ko Jezus postane stvaren, resničen.
Izkoristite letošnji advent, da boste pričakali Jezusovo rojstvo kot Marija, v miru, veselju. Ko se boste zbrali pri nedeljskem kosilu, prižgite sveče na adventnem venčku in molite. Molite skupaj. Okrasite stanovanje, zasujte se z darili, praznujte v veselju, in Jezus, Emanuel, naj bo z vami.
In pomnite: v slikanju, da je prava sreča v tem koliko imaš in ne v tem kar si, je največja prevara tega sveta.

Ervin Mozetič

Mnogi ste že brali drobno knjižico: Mali princ. Ko sem jo jaz v osnovni šoli prvič imel v rokah, se mi je zdela preveč otročja. Pozneje sem šele razumel, kako globoke resnice je znal pisatelj (Antoine de Saint-Exupery) povedati na čisto preprost način.
V tej knjižici piše, kako je Mali princ odpotoval s svojega planeta in začel obiskovati druge male planetke. Na vsakem je našel kakšnega odraslega človeka in se mu čudil. Tako je že na prvem planetu spoznal kralja. Kralj ga je seveda imel za svojega podložnika in mu je takoj začel ukazovati. Razložil mu je, da vlada vsemu, kar obstaja. Oblečen je bil v kraljevski plašč, na glavi je imel krono in vladarsko žezlo v rokah. Sploh se ni premaknil s svojega prestola – pa se je imel za gospodarja vsega vesolja. Malega princa je hotel postaviti celo za ministra. Ta pa se je kmalu naveličal. »Odrasli so pa res čudni.« si je rekel in romal naprej.
Tole o njegovem srečanju s kraljem sem povedal zato, ker si nekateri tudi Kristusa Kralja predstavljajo nekako tako. Kot da sedi nekje sredi vesolja in ponosno ukazuje ter vlada vsemu stvarstvu. Tudi kakšna nabožna slika ga tako prikazuje. Zato je treba najprej premisliti, kaj nam hoče povedati današnji praznik. Sedaj ko poznamo kralje v glavnem samo iz pravljic, bi lahko tudi Kristusa imeli za pravljično bitje: ali sploh ne obstaja, ali pa je tako starinski, da za nas nima nobenega pomena.
Kristus je drugačen kralj! Ne potrebuje gradov, prestola, krone in dragih oblek. Okrog njega se ne vrtijo pomehkuženi dvorjani, njegova moč ni v številni vojski in policiji. In vendar je Kralj. Ni samo gospodar vsega stvarstva, ampak hoče biti predvsem vladar naših src.
To se sicer lepo sliši, v resnici pa je za sodobne ljudi kar težko sprejemljivo. Če se spomnimo samo na današnjo božjo besedo, je skoraj vse v nasprotju z modernim mišljenjem. Prerok Ezekiel v berilu govori o Bogu kot o pastirju. Apostol Pavel napoveduje Kristusovo dokončno zmago in kraljevanje. Evangelij pa nam živo predstavi vesoljno sodbo. Torej je Kristus naš pastir, vladar in sodnik.
Če je On pastir, smo mi njegove ovce. Ovcam ni treba nič misliti, saj pastir najbolje ve, kaj je zanje dobro. To bi pomenilo, da lahko on odloča namesto nas. Mi mu smemo samo slepo slediti in ga ubogati. Vse to je seveda skregano s človeškim razumom, ponosom in samostojnostjo.
Podobno je s kraljem. Moramo se podrediti njegovi oblasti, pa čeprav podložnike izkorišča in dobro živi na njihov račun. Kar si oblastnik izmisli, je treba izpolniti, če nočemo imeti sitnosti. Za omejevanje svobode smo menda ljudje najbolj občutljivi. Ni čudno, da mnoge moti podoba Kristusa kot Kralja.
S sodniki imamo najraje čim manj opravka. Če pa bi si tudi Kristusa predstavljali kot neusmiljenega in morda celo krivičnega sodnika, potem naša vera ne more biti ravno privlačna. Ljudje hočemo sami presojati svoja dejanja in sami določati, kaj je prav in kaj narobe. Za kakšnega sodnika od zgoraj v naši zavesti skoraj ni prostora.
Toda Kristus kralj je naš sodnik in sodil nas bo prej ali slej! Ne smemo dopustiti, da bi šle v pozabo besede, ki so nam jih izročili pretekli rodovi: Dies irae, dies illa … »Strašen dan bo dan plačila … Kolik strah bo svet obdajal, ko bo vseh sodnik prihajal, k ostri sodbi človek vstajal.« Kaj se je zgodilo s krščanskim ljudstvom? Nekoč so poslušali te besede z zdravim strahospoštovanjem. Danes ljudje gredo v opero, poslušajo Verdijev ali Mozartov Rekvijem; gane jih glasba Dies irae, in ko zapuščajo dvorano, mrmrajo melodijo, ki jo celo pospremijo z mimiko telesa. Toda zadnja stvar, na katero bi človek pomislil je, da se te besede tičejo njega osebno, da je v njih govor tudi o njem.
Veliko se je govorilo o obnovi Michelangelove upodobitve Poslednje sodbe. Toda nemudoma je potrebno obnoviti neko drugo poslednjo sodbo, ki ni upodobljena na opečnatih zidovih, ampak v srcih kristjanov. Tudi ta podoba je povsem obledela in ji grozi, da bo uničena. »Onstranstvo (in s tem sodba) je postalo šala, tako negotova potreba, da se človek zabava celo ob misli, da so bili časi, ko je ta ideja spreminjala celotno bivanje« (S. Kierkegaard).
Kot otrok sem videl v nekem filmu prizor, ki ga nisem več pozabil. Železniški most se je zrušil v globino reke; z ene in druge strani sta visela v prazno kosa tračnic. Paznik bližnjega železniškega prehoda, ki je to opazil, je tekel naproti vlaku, ki je na večer prihajal z vso hitrostjo, se postavil sredi tirov, mahal s svetilko in obupano kričal: »Stoj, stoj; nazaj, nazaj!« Tisti vlak je živa podoba nas samih. Je podoba družbe, ki lahkomiselno napreduje v ritmu rock 'n roll-a, omamljena od svojih dosežkov, ne da bi se zavedala žrela, ki se odpira pred njo. Cerkev se trudi, da bi klicala, kakor oni paznik: »Nazaj, nazaj!«, toda kdo jo posluša?
Marsikdo se lahko skuša tolažiti češ, da je konec koncev sodni dan daleč, morda na milijone let. Jezus sam pa nam v evangeliju ponovno odgovarja: »Neumnež, kdo ti zagotavlja, da to noč ne bodo terjali obračuna za tvoje življenje?«
Tema o sodbi se v današnjem bogoslužju prepleta s temo o Jezusu, dobrem Pastirju. V Psalmu po berilu je rečeno:
»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka;
na sočne pašnike me vodi.«
Smisel je jasen: danes se nam Kristus da najti kot Dobri Pastir, nekega dne pa bo prisiljen biti naš Sodnik. Zdaj je čas usmiljenja, takrat pa bo čas pravičnosti. Mi moramo izbrati, dokler imamo čas, s kom se hočemo srečati.
Človeški voditelji, oblastniki in sodniki nas navadno razočarajo, ali pa se jih bojimo. Duhovnih učiteljev vseh vrst je vedno več in vsak ima svojo resnico. Tisti, ki so na oblasti, znajo najprej poskrbeti sami zase. Sodniki se sklicujejo na zakone in paragrafe. Kristusu pa lahko zaupamo, ker nam prinaša resnico. Sprejemamo njegovo oblast, ker vlada z ljubeznijo. On ni prišel, da bi nas obsodil, ampak nas odrešuje. Nihče ni prisiljen, da vstopi v božje kraljestvo. Vsi pa smo povabljeni, da si prostovoljno izberemo Kristusa za svojega voditelja in vladarja.
Kristusa se nam ni treba bati. Vse, kar zahteva od nas, sta vera in dobrota. Zato ga sprejmimo za svojega pastirja. Naj on kraljuje v naših srcih. Trudimo se živeti tako, da nas bo nekoč lahko povabil na svojo desnico. To pomeni, da že sedaj v sebi in v svojem okolju uresničujemo njegovo kraljestvo resnice, pravičnosti, miru in ljubezni.
Želim vam, da bi vi in ljudje okoli vas vedno bolj spoznavali Kristusa Dobrega Pastirja in po vaših delih sodnika, ki vam bo nekoč dejal: Pridite blagoslovljeni v hišo mojega Očeta.

Ervin Mozetič

V prvem berilu današnje nedelje beremo slavno hvalnico ženi, ki jo moramo slišati.
Ta, tako lepa hvalnica, ima neko pomanjkljivost, za katero ni krivo Sveto pismo, ampak čas, v katerem je bila napisana, in kultura, ki jo odseva. Če smo pozorni, lahko vidimo, da je hvalnica ženi v celoti v službi moškega. Hvalnica sklene: blagor možu, ki ima tako ženo. Težko verjamem, da bi bile današnje žene navdušene nad to hvalnico.
Če hočemo poznati resnično in dokončno misel Svetega pisma o ženi, moramo gledati Jezusovo držo. Jezus je v odnosu do žena svoboden. Za razliko od vseh drugih jih ne doživlja kot past ali grožnjo, in prav to mu dovoljuje, da prekine s tolikimi predsodki. Ni mu pod čast, da se pogovarja z ženskami, da jih uči, da si izmed njih izbere učenke. Ko vstane od mrtvih, se najprej prikaže nekaterim ženam, ki tako postanejo njegove prve priče. Iz njegovih ust nikoli ne pride beseda prezira ali ironije do žensk, kar je bila svojevrstna dediščina kulture tistega časa, prežete z neke vrste sovraštvom do žensk.
Jezusu je zdravje ženske enako pomembno kot zdravje moškega. Zato stori številna čudežna ozdravljenja v prid ženskam. Eden od Jezusovih čudežev me še posebno gane: ozdravljenje sključene žene. Beremo, da je nekega dne Jezus videl neko ženo, ki je bila osemnajst let »sključena in se sploh ni mogla vzravnati«. Jezus jo je torej poklical k sebi in ji rekel: »Žena, rešena si svoje bolezni.« Takoj se je vzravnala in slavila Boga.
Tista sključena žena, ki ji je Jezus zaklical: »Rešena si!« in ki je po tolikem času spet lahko dvignila glavo, videla ljudi v obraz, gledala nebo, poveličevala Boga in se počutila kot človek, se mi zdi zelo močan simbol. Ne predstavlja le ene od žensk, ampak je v tem dogodku živo predstavljen njihov položaj; to je neskončna vrsta žensk, ki hodijo sključene, pa ne zaradi bolezni hrbtenice, ampak zaradi zatiranja, ki so mu bile podvržene v skoraj vseh kulturah.
Kakšna osvoboditev, kakšno upanje se skriva v Jezusovem vzkliku: »Žena, rešena si!« Eno najbolj pozitivnih dejstev našega časa je gotovo pravična emancipacija žensk in enakost pravic. V okrožnici o dostojanstvu žene je blaženi papež Janez Pavel II. osvetlil prispevek, ki ga želi Cerkev dati v teh znamenjih časa. Ali lahko rečemo, da je čas »sključenih« žensk minil? Menim, da bi se na določenih ravneh osnovna osvoboditev žensk morala šele zgoditi. V mislih imam poseben vidik pogojenosti žensk, ki bi ga imenoval duh suženjstva.
Govorim predvsem o ženskah v določenih kulturnih okoljih, kjer je duh suženjstva še vedno močan in se mora osvobajanje žensk šele začeti. Ženske po razmeroma kratkem mladostnem obdobju, ko se jim je svet odpiral in se je zdelo, da je vse osvojila njihova mladost in ljubeznivost, postanejo žene in matere in naenkrat le še sužnje: sužnje svojim možem, sužnje otrokom, sužnje dela; ni več veselja, ni več lepote.
Ta oblika suženjstva ne spodbuja življenja; preprečuje, da bi se človek radoval in razširjal veselje; preprečuje tudi, da bi svobodno trpel. Osiromaši družinsko življenje; otrokom vzame nekaj pomembnega. Ozdravljenje družine se mora začeti tudi tukaj.
»Kristus nas je osvobodil za svobodo.« Če potem sledi trpljenje in odpoved – zaradi otrok, moža, tašče ali tasta – boste to naredili, vendar z veseljem, z notranjo svobodo. Svoboda, o kateri govorimo, nas napravlja svobodne za služenje, ne pa, da bi iskali lastno lagodnost.
Svet potrebuje ženske ne le do njihovih petindvajsetih let; potrebuje jih tudi kasneje. Potrebuje njihovo dušo, ne le njihovega telesa! Zato prenehajmo s temi predstavami ženske, ki je zožena le na njeno telo, na njene prsi in komaj še kaj več. To je izkoriščanje ženske, popredmetenje.
Toda, sestre ženske, pozorno mi prisluhnite: ve niste le žrtve tega položaja, ampak ste vsaj deloma tudi sokrive. V Prvi Mojzesovi knjigi Bog nagovarja Evo in ji pravi: »Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj« (1 Mz 3,16). Ena sama beseda, ki bolje, kakor dolge razprave, opiše usodo ženske v zgodovini. Ti, žena, boš po grehu občutila privlačnost svojega moža, gospodovalo ti bo nagnjenje ugodja do moža in ne boš se zavedala, da bo moški izkoristil prav ta položaj in ti bo gospodoval. Se res dogaja prav to?
Kaj je vaš delež krivde v vsem tem? Če mi dovolite, da vam iskreno spregovorim, bi rekel tole: ne smete snovati svojega življenja le v službi moškega, ne smete staviti vsega le na to, da bi mu ugajale in pritegnile njegovo pozornost in njegov poželjiv pogled. Če tako delate, se ne morete izogniti posledicam: ostale boste sužnje, moški bo videl v vas le spolnost in vas bo uporabil za reklamo, za pornografijo in za vse tisto, kar mu ugaja.
Danes ves svet govori o enakih pravicah za moškega in za žensko. To je gotovo znamenje časov, nekaj zelo lepega. Toda če se omejimo le na pisanje »listin« o pravicah žensk in se ne zgodi globoko notranje ozdravljenje ženskega srca, ne bo to prineslo nikakršne koristi in bo vse aktualno govorjenje o pravicah žensk ostalo mrtva črka.
Ženska ima na tej poti resnične osvoboditve močnega zaveznika: Svetega Duha. »Kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda« . On nam daje resnični smisel našega dostojanstva in svobode. Beremo, da je hčerka enega od francoskih kraljev zelo trdo ravnala s svojo mlado sobarico. Nekega dne ji je vsa vznemirjena rekla: »Mar ne veš, da sem hči tvojega kralja?« Mlada sobarica pa ji je mirno odgovorila: »In ti, kaj ne veš, da sem hči tvojega Boga?« Sveti Duh jo je dobro poučil.
V Hvalnici stvarstva sv. Frančišek opeva luno in zvezde z besedami: »Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah; ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe.« Rad bi posvetil to hvalnico ženskam in jim rekel: »Hvaljen, moj Gospod, v naših sestrah ženskah; na zemlji si jih ustvaril svetle, dragocene in lepe.« Pa to danes in v tem tednu storite tudi možje svojim ženam!

Ervin Mozetič

Biti hvaležen, je največ kar smo lahko. Hvaležni smo lahko za karkoli, za kogarkoli in za vse kar imamo in se nam zgodi. Tudi za slabo. Kar ne pomeni, da slabo želimo v našem življenju. Vendar tudi slabe stvari se nam včasih zgodijo, da smo potem za dobre še toliko bolj hvaležni. Pa se znamo zahvaliti? Nam je težko reči hvala?
Če ne znamo reči hvala, po navadi jemljemo vse stvari, ki jih imamo za samoumevne.
Osnovna ideja hvaležnosti je, da je življenje z nami dobro. Življenje vedno ve, kaj je za nas najboljše. In hvaležen človek je tisti človek, ki se zaveda izkazane dobrote življenja in to tudi pokaže, pokaže čustvo zadovoljstva in občutke uspeha. In vsak od nas ima mnogo stvari, za katere je lahko hvaležen.
Na žalost ljudje veliko raje vidimo in razmišljamo o negativnih, kot pozitivnih stvareh in novicah. Jasen primer za to so mediji. Velikokrat se sprašujem, zakaj so v medijih samo škandalozne in negativne novice, odgovor pa je seveda na dlani. Zato, ker ljudje take novice radi beremo. In običajno je enako, ko razmišljamo o lastnem življenju, raje vidimo kozarec napol prazen, kot napol poln. Prava redkost so ljudje, ki so resnično zadovoljni s svojim življenjem.
Prvi korak, da postanemo zadovoljni s svojim življenjem je, da postanemo hvaležni. Najprej na fizičnem nivoju. Če imamo streho nad glavo in topel obrok vsak dan in mogoče še avto in končano šolo, smo v nekaj odstotkih zemljanov, ki imajo ta privilegij. Pozabljamo, da milijarde ljudi ne ve, ali bodo jutri imeli topel obrok, ali jih bo čez noč pokopala smrtonosna bolezen in če se bodo mogoče prisiljeni med seboj pobijati, celo otroci.
Na tej točki lahko opozorim na to, da kaj hitro pozabimo na vse stvari, za katere smo lahko hvaležni. Zato je nujno, da si jih zapišemo. Zato vzemite list papirja in napišite, zakaj vse ste hvaležni. Zapišite, da ste hvaležni za topel dom, to da imate dostop do zdravstvenih storitev, izobrazbo itn. Bodite hvaležni za zdravje, če ga imate, saj večina ljudi spozna njegovo vrednost, ko ima zdravstvene probleme.
Če gremo nad fizični nivo, zakaj vse smo lahko hvaležni, so tukaj naši odnosi, partnerstvo, družina in drug socialne vezi. Življenje nam vedno pošlje ljudi, ki nas podpirajo in nam stojijo ob strani. Zato bodite hvaležni za vse ljudi, ki vam stojijo ob strani, za vse prijatelje, družino, zakonskega partnerja, za vso ljubezen, ki jo prejmete.
Poleg teh osnovnih stvari, za katere smo lahko hvaležni, nas običajno življenje še velikokrat razvaja z drugimi stvarmi.
Pa naj hvaležnost ponazorim z resnično zgodbo. Proti koncu devetnajstega stoletja je vpliven poslanec britanskega parlamenta hitel skozi dež in meglo otožne škotske pokrajine s pomembnim govorom v žepu. Kilometre pred ciljem je njegova kočija zdrsnila s ceste in se globoko zarila v blato. Kljub vsem voznikovim poskusom in trudu, se kočija ni premaknila nikamor. Govor je bil tako pomemben, da je priskočil celo aristokratski Anglež v svoji uradni opravi. Vendar tudi to ni pomagalo. Kočija se ni ganila.
Mimo nesrečnega poslanca je prišel deček, ki je gnal svojo zaprego. Ponudil se je, da bo pomagal potegniti kočijo na cesto. Potrebnega je bilo kar nekaj časa in poštenega truda, da so potegnili kočijo iz blata. Deček je gladko odklonil denar za trud in povračilo za uničeno obleko, ki se mu je med reševanjem strgala in umazala. Anglež ga je tedaj vprašal, kaj hoče postati, ko bo velik.
»Zdravnik, gospod. Zdravnik bom,« je rekel deček.
Blagorodni gospod je bil tako ganjen in tako hvaležen, da je rekel:
»Pomagal ti bom.«
In res je prav kmalu izpolnil obljubo. Z denarnimi prispevki je dečku omogočil šolanje na univerzi.
Minilo je več kot petdeset let, ko je Winston Churchill med obiskom v Maroku zbolel za hudo pljučnico. Življenje mu je rešilo novo čudežno zdravilo penicilin, ki ga je nekaj let pred tem odkril zdravnik škotskega rodu sir Alexander Fleming.
Fleming je bil prav tisti deček, ki je sredi deževnega in temnega škotskega večera petdeset let pred tem pomagal poslancu. In kdo je bil poslanec? Nihče drug kot Winstonov oče Randolph Churchill!
Nauk zgodbe: Ta zgodba pripoveduje o tem, na kakšen nedoumljiv način se nam lahko hvaležnost vrne nazaj v življenje.
Biti hvaležen pomeni, imeti veliko srce. Hvaležen je tisti, ki se zaveda prejetih darov. Če imaš veliko, še ni nujno, da si hvaležen. Hvaležen postaneš takrat, ko se zaveš, da ti je vse podarjeno. Nekateri mislijo, da so si zaslužili stvari in ljudi, ki jih obkrožajo, da imajo pravico do njih, da je samoumevno, da jih imajo, da jim je darovano. Posledično ne čutijo hvaležnosti, ne za ljudi, ne za velike, kaj šele za majhne stvari.
Eden največjih darov, ki so nam dani, je življenje. Lahko me tudi ne bi bilo. To, da sem, da diham, da vidim, da slišim, da lahko mislim, ustvarjam in ljubim, je velik dar. Življenje je velik čudež, ki mu ne bomo nikoli prišli do dna. Kljub temu je lahko to za nekoga nekaj samoumevnega. Ne vidi nobenega daru v njem. Mogoče celo misli, da bi bilo bolje, da ne bi živel, da ga ne bi bilo.
Kristjani smo Bogu hvaležni za dar vere. Tudi ta dar ni samoumeven. Nekateri se lahko izročijo Gospod, drugi težje. Nekateri neprestano dvomijo. Ne vedo ali je kaj ali ni nič. Jezni so na Boga, težko mu odpustijo. So pa tudi taki, ki Boga preprosto ignorirajo. Če ti je dano, da lahko veruješ, se izročaš, imaš oseben odnos z Gospodom, je to velik dar.
Hvaležen postaneš na ta način, da se ustaviš, da zreš, opazuješ, kaj vse ti je dano. Največje in najbolj pomembne stvari so zastonj. Ko jih okušaš, začutiš njihovo vrednost, postaneš hvaležen. - Ena najlepših besed je hvala. Včasih jo je težko izreči, ampak ko jo človek izreče, se nekaj zgane v njegovem srcu in v srcu tistega, ki mu je namenjena. Beseda hvala malo stane, pa dela v našem življenju čudeže.
Hvaležen človek je odrešen človek. Hvaležen človek se zna zahvaljevati tudi za majhne stvari. Nič mu ni samo po sebi umevno. Zahvaljuje se od jutra do večera. Zahvaljuje se tudi za težke trenutke življenja, za preizkušnje, ki jih sreča na poti; to, kar je najtežjega. Zaveda se, da se tudi v preizkušnji skriva dar, ki ga bo nekoč zagotovo odkril. Hvaležen človek je radosten; ve, da je vse, kar prejema od Nekoga.
Nikar ne pozabimo, da je hvaležnost protistrup zagrenjenosti in zameri. Hvaležnost je notranja svetloba, s katero lahko osvetlimo svojo dušo. Bolj ko smo hvaležni, več svetlobe izkusimo in bolj jo izžarevamo v svet. Zaradi hvaležnosti se počutimo dobro. Hvaležnost razkrije polnost življenja. Hvaležnost da smisel naši preteklosti, prinese mir današnjemu dnevu in ustvari vizijo jutrišnjega dne. Ko začenjamo razumevati darove hvaležnosti, spoznamo, da nam hvaležnost ni nedosegljiva in tuja, temveč je del spontanega radostnega izraza naše dovršene človeškosti. Če je edina molitev, ki jo v vsem svojem življenju izgovarjate, hvala, bo to zadostovalo.
Želim vam take hvaležnosti!

Ervin Mozetič

Lepota in pestrost jesenskih barv, ki najlepše zažari v soju sončne svetlobe in je ne more nadomestiti še tako lepa in izbrana ikebana, nas spominja na raznolikost in enkratnost vseh naših dragih rajnih, ki so bili del našega življenja.

Naj bo današnji dan priložnost, da se v molitvi zahvalimo, da smo jih poznali in bili deležni njihove dobrote. Hvaležnost lahko pokažemo tudi z malimi znamenji pozornosti. Bodimo pogumni in si dovolimo majhnost navzven, da zažari ljubezen v vseh razsežnostih!
Včeraj smo praznovali poživljajočo moč življenja, danes je v ospredju usodno dejstvo smrti. Včeraj smo govorili o vstajenju od mrtvih in življenju poveličanih pri Bogu, danes o očiščevanju duš v vicah.
Smrt običajno človek doživlja kot ločitev, zaključek, zapustitev domačih in kot nepredstavljivo izkustvo teme na meji dojemljivega. Neizprosnost gotove smrti je neizbežna. Neizbežnost smrti vzbuja v nas neutešljivo hrepenenje, žalost, bolečino, pa tudi strah in odpor. Mogoče se nam zdi tudi, da je vse prizadevanje po ohranjanju spomina na rajne in iskanje določene nesmrtnosti v tem spominu brez pravega smisla. Človek bi vendarle rad pomenil tudi po smrti nekaj več kot spomin ali le kupček prahu. Nerazumljivo nam je, da smo bili za to tako rekoč včeraj rojeni, da bi jutri že umrli. Psalmi v Svetem pismu veliko govorijo o človekovem hrepenenju po večnem: »Človek, kakor trava so njegovi dnevi, kakor cvetica na polju, tako cvete. Komaj zaveje veter vanjo, je ni več, njen kraj je ne pozna več.« (Ps 103,15)
V vseh časih so te misli prevevale ljudi. In v vseh časih so se ljudje spominjali svojih rajnih. Veliki cerkveni učitelj in teolog Tomaž Akvinski povezuje skupaj človeško predstavo o življenju in večnost ter pravi: »Noben bistveni element človeka se v smrti ne razblini v nič.« Ta misel napravlja današnji dan svetlejši in bolj poln upanja. Kako je lahko srečanje z Bogom začetek večnega miru in ne zgolj kratek osupljiv trenutek življenja?
Poglejmo bistvo današnjega praznika v luči evangelija! V Janezovem evangeliju Jezus pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.« (Jn11,25)
Ta stavek lahko imenujemo Jezusov jedrni izrek in to tako po mestu, kjer ga v sredini evangelija najdemo, kakor tudi po vsebinski plati. Kjerkoli se oznanja Jezusov evangelij o njegovem delovanju, njegovih čudežih in oznanjevanju, se vedno zaključuje to oznanilo z ugotovitvijo, ki okrona vse to z veselo novico o končnem cilju vsega tega, ki je v dejstvu, da se je Božji Sin vrnil nazaj k Očetu.
Vsem znano poročanje evangelija o obujenju od smrti Jezusovega prijatelja Lazarja je nekakšna predpodoba vsepresegajočega Kristusovega vstajenja. Že pri Lazarjevem obujenju od mrtvih je navzoče tisto, kar se bo še bolj očitno izrazilo pri Kristusovem vstajenju: trpljenje, smrt in vstajenje. Na Lazarju je pokazano že v naprej, kar nam bo darovano ob našem vstajenju od mrtvih.
Na videz nepomembne stvari v tej pripovedi so vendarle velikega pomena: Betanija leži v neposredni bližini Jeruzalema in s tem že nakazuje na notranjo povezanost z veliko nočjo. Jezusov pogovor z Marto ima nek notranji razvoj, saj pelje od pogovora o smrti in vstajenju človeka k pogovoru o smrti in življenju Jezusa Kristusa. V to je vključen vsak izmed nas. Kdor veruje v Jezusa, bo v njem tudi živel. Jezus vodi pogovor z Marto tako, da na koncu oznani to, kar želi vsem povedati: Ob usodnem dejstvu smrti je še bolj gotovo dejstvo, da bomo vstali od mrtvih in to samo po milosti tistega, ki nas je osvobodil verig greha in smrti. On je edini mogel premagati smrt in dati novo moč življenju. Življenje je poslej močnejše od smrti in ji odvzame vso nekdanjo moč. Vera v Jezusa Kristusa je temelj upanja, ki prehaja zaradi njegovega vstajenja že v gotovost: »Jaz sem vstajenje in življenje«, pravi Jezus. Vprašanje Marti: »Veruješ to?« je postavljeno vsem, ki poslušajo ta evangelij do konca sveta.
Vprašanje se postavlja tudi vsakemu izmed nas: Veruješ kljub vsem dvomom in drugačnim mnenjem tega sveta, da je življenje resnično močnejše od smrti? Veruješ, da je Jezus že premagal smrt in nam odprl pot v večno življenje? Če lahko v moči vere odgovorim pozitivno, potem je zame Vernih duš dan, kljub vsem drugačnim poimenovanjem in pojmovanjem, kljub žalosti in dvomom, dan neuničljivega upanja in gotovosti, da nas vse po gotovi smrti čaka še bolj gotovo vstajenje in večno življenje.

Ervin Mozetič

Zemlja je kraj veselja. Krasi jo čudež življenja v milijonih niansah. Je kraj lepih doživetij, ki so predvsem sadovi ljubezni, medsebojne povezanosti. Zemlja je kraj ustvarjalnih dejavnosti, a je tudi solzna dolina, kraj minevanja, ločitev in smrti, ker je zemlja za človeka le kraj priprave in dozorevanja za večno življenje.
Čeprav je smrt vsakdanji pojav, vsi pred njo bežimo, a nas vedno znova zbira. Danes nas je zbrala na tem kraju ob spominu na vse drage naše rajne.
Žalostni in nemočni smo pred vsako smrtjo, to zadnjo skrivnostjo zemeljskega bivanja. Na vsa boleča vprašanja, ki se postavljajo ob vsaki smrti, lahko le s sklonjeno glavo rečemo: Smrt je realno dejstvo in skrivnost. Takšna kot jo doživljamo, je realnost po izvirnem grehu. Zato za njo ostajajo solze, bolečine, rane nenadno pretrganih krvnih in prijateljskih vezi, praznina. Na vprašanje zakaj bomo dobili odgovor šele v večnosti. Kristjani imamo tudi za temo smrti luč Božjega razodetja.
Zastor smrti nam je najbolj odgrnil Jezus Kristus, ki je pokazal, da je gospodar življenja in smrti, ko je obujal mrtve, in tudi zatrdil: »Jaz sem vstajenje in življenje, kdor vame veruje, vekomaj ne bo umrl.«
V tej veri so večinoma odraščali naši dragi rajni.
Cerkev nam danes oznanja osrečujočo novico iz Knjige razodetja, da gredo naša dobra dela z nami, po drugi strani pa tudi resnico, da smo živi in mrtvi eno občestvo, ena Božja družina in si lahko pomagamo med seboj. Ob smrti naša ljubezen ne ugasne, ampak z molitvijo in sveto mašno daritvijo lahko spremljamo svoje drage, da bi vera in upanje zanje postalo resničnost – gledanje in da bi dozoreli za popolno ljubezen.
Naj tudi vse vaše drage pokojne vaša ljubezen in molitev spremlja in jim splete krono večne sreče v Očetovem nebeškem domu, kjer z zlatimi žarki sijalo bo sonce, kot bi dejal naš pesnik Srečko Kosovel. Naj se jim čim prej razpre božja skrivnost, polnost življenja, saj pravi Sv. Avguštin, da je nemirno naše srce, dokler se ne spočije v Bogu.
Govoriti o smrti pomeni pravzaprav govoriti o življenju. Da bi lepše in polnejše živeli, ne smemo izrivati nečesa, kar spada k življenju, še prav posebno ne smrti.
Smrt je del življenja. Pride trenutek, ko na tej zemlji nimamo nikogar več ljubiti in nikogar, ki bi nas ljubil. Izginjamo. Umiramo.
Mladim se smrt zdi daleč, nenavadna. Danes skoraj vsi umirajo v bolnišnici. Mi osamimo naše pokojne, pokopljemo jih zunaj mesta.
Prvo srečanje s smrtjo se na splošno dogaja nenadoma, kot udarec s kolom. In vendar je smrt del življenja.
Ne morem pa sprejeti misli, da bi ljubezen do kakega človeka mogla biti uničena in razpasti za vedno. Ljubezen je lahko tako močna, da sama od sebe vliva misel: Morala bi trajati večno. Kaj ne bi bilo naše življenje popolnoma ničevo, če bi veselje, ljubezen, sploh vse kar delamo in uresničimo bilo nenadoma uničeno?
V svoji globini pa vsak izmed nas čuti, da je najlepša stvar, ki jo lahko stori, da more dati življenje za mnoge. Toda, če more tudi drugi povsem umreti, kakšen smisel ima potem ta moj dar?
Nikoli se nihče ni vrnil iz smrti, da bi nam o tem kaj povedal. Toda nekdo se je vrnil: Z njim se začenja vse. Jezus Kristus!
Ali ni to prevara, ki si si jo izmislili apostoli? Ne verjamem. Človeško gledano je stvar zelo težko razložiti. Če verujemo, da je Jezus vstal, je mogoče verovati, da po smrti tudi drugi živijo. Kako naj si vidno predstavljamo tako življenje? Težko.
Kristjani priznavamo mejo, ki jo predstavlja smrt, vendar obenem verjamemo, da za Boga te omejitve ni. Krščanska vera pravi, da nas Bog s svo¬jo ljubeznijo čaka onstran smrti. Jezus Kristus je s svojim vstajenjem premagal mejo smrti. Beseda lju¬bezni, ki nam je bila dana že tu na Zemlji, nas bo spremljala tudi ob smrti. Za vernega človeka smrt ni prekletstvo, ampak so vrata, ki vodijo iz ujetosti v svobodo, ki predstavlja¬jo dovršitev življenja, ki ne pozna smrti.

Jezus v svojem poslovilnem govoru pravi, da od¬haja zato, da nam bo pripravil prostor (Jn 14,2). Je¬zus prestopi mejo smrti in odide v Božji dom, da ga bo pripravil za nas. Mejo lastne smrti lahko sprejmemo le, če vemo, da je v nas hkrati nekaj, če¬sar ta meja ne more omejiti. To brezmejno v nas je ljubezen. Gabriel Marcel je ljubezen opredelil tako¬le: nekoga ljubiti pomeni temu človeku reči: »Glej ti ne boš umrl.« Ljubezen prestopi mejo smrti, a jo hkrati tudi sprejema.

Meja smrti nas vabi, da hkrati sprejmemo svojo človeško omejenost in svojo brezmejnost, ki nam jo je podaril Bog. To napetost je treba vzdržati. Takrat nam uspe sprejeti mejo smrti. Takrat je meja smrti povabilo, da tukaj in zdaj zavestno in intenzivno ži¬vimo, da okusimo polnost življenja. Če mejo smrti sprejmem, sem hvaležen za vsak trenutek. Izkusim ga v vsej njegovi polnosti. V tem kratkem času, ki se ga polno zavedam, sem del vsega. V tem omejenem času izkusim brezmejnost večnosti. Ostajam človek, ki mu je smrt zarisala mejo, a hkrati v meji do Boga okusim Božje izničenje prav vseh meja.
Prestopiti iz smrti v življenje pomeni prestopiti iz našega, človeškega obstoja v Božji svet, v svet, kjer se vidimo skozi Božje oči, kjer nas prežema Božja ljubezen, kjer nas Bog brez¬pogojno sprejema, kjer smo prežeti z Božjim življenjem. Največja meja, ki jo človek more prestopiti, je meja do Boga. Kdor prestopi to mejo, odkrije pravo življenje. Čez to mejo lahko gremo zato, ker jo je Bog za nas prestopil, ko se je učlovečil. Vendar pa tega ne moremo storiti zavestno. Zgodi se. Vedno je dar in milost. Nanjo se lahko le pripravljamo z mo-litvijo in poglobljenostjo. Pa to storimo tudi danes ob grobovih naših dragih. Z molitvijo in poglobljenostjo prestopajmo iz smrti v življenje že danes, da nas bo nekoč, ko bo za nas prišla ura slovesa, sprejela Božja ljubezen.

Ervin Mozetič

Praznik vseh svetnikov je praznik zmagoslavja vere nad nevero in grehom, praznik zmage življenja nad smrtjo. V središču današnjega praznika so svetniki. Mnoge poznamo iz bogoslužnega koledarja, ker se tistih, ki so bili razglašeni pred vesoljno Cerkvijo, spominjamo večinoma na dan smrti, ki je njihov rojstni dan za nebesa. Mnoge iz množice, ki jo omenja apostol Janez v svojem Razodetju, poznamo, saj so med njimi tudi naši bližnji, sorodniki in znanci, ki so res živeli iz vere. Večine pa ne poznamo. Eni so zaslužili nebesa, ker so služili drugim v ponižnosti, izžarevali modrost, tretji pa se izkazovali z junaštvom in zaslužili celo palmo mučeništva. Vsi pa so se znali dvigniti nad ozki in sebični jaz in so znali živeti v popolni predanosti za Boga in bližnjega.
To so ljudje, ki so imeli tudi dvome in se spraševali o svojih preizkušnjah in trpljenju drugih, zakaj tako in ne drugače, a so bili hkrati tudi odprti za božje nedoumljive načrte, za božjo voljo. Do cilja, do nebes vodi življenje po Jezusovem nauku, zlasti po njegovih blagrih. Zato jih Cerkev vsako leto bere na današnji praznik. Blagri segajo na vsa področja življenja in najlepše kažejo, kaj je krščanski stil življenja.
Blagor ubogim v duhu. Uboštvo pomeni popolno nenavezanost nase, da ne plešemo okrog sebe in ne izkoriščamo drugih pri iskanju svoje sreče. Blagor žalostnim, zlasti kadar te žalosti nismo sami krivi, ampak zaradi krivic drugih, zaradi trpljenja vseh vrst, ki mu ne moremo uiti in ga kljub temu sprejemamo iz ljubezni do Boga. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti: koliko v nebo vpijočih krivic se vsak dan dogaja in koliko popolne nemoči pred njimi morajo nekateri prestati. Blagor usmiljenim velja tistim, ki jih prizadene trpljenje drugih, a so hkrati sočutni in pozorni do ljudi v stiskah. Blagor čistim v srcu velja tistim, ki se ne omadežujejo z zlom, ki je v svetu. Blagor tistim, ki delajo za mir, za spravo, ki pomirjajo ljudi in jih prepričujejo, da je bolje doseči manj za ceno sloge in miru kot pa živeti v stalnem nemiru in prepiru. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjanim, blagor krotkim.
Svetniki in tudi naši verni rajni nas danes hote ali nehote soočajo z resnico, realnostjo naše smrti. Svetniki nam dajejo odgovore na tesnobna vprašanja: »Ali je življenje po smrti ali pa je smrt zadnja in končna postaja naše življenjske poti? Kaj je naša končna usoda? Kaj naj bo smisel življenja?« Svetniki nam pričujejo, da smrt ni zadnja postaja, smisel življenja pa je postati dober človek. Pričujejo, da nismo samo tuzemski potniki, ker v sebi, čeprav smo končni, nosimo večnost. Naša domovina je v nebesih, naš končni cilj pa življenje z Bogom.
Svetniki so v to življenje trdno verovali. A trdno so verovali tudi v blagor, ki ga slišimo pri vsaki maši: »Blagor povabljenim na Jagnjetovo gostijo.« Za življenje iz vere po Jezusovih blagrih potrebujemo pomoč. Ta blagor nam pove, da smo že tu na zemlji povabljeni h Gospodovi mizi. Evharistija nas krepi. Jezus je dejal: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« (Jn 15,5). Brez življenja, ki nam ga Jezus daje v evharistiji, ni rasti v svetosti. Živi in neposredni stik z Bogom se uresničuje po evharistiji. Tu nam prihaja naproti Jezus Kristus, živi kruh, ki je prišel iz nebes za življenje sveta. Iz te božanske energije so živeli vsi svetniki od mučencev prvih stoletji vse do današnjih dni. Že za mučence iz prvih stoletij vemo: Ko so bili v ječah, so jim pred smrtjo duhovniki nosili kruh močnih, sveto obhajilo.
Tudi mi živimo sredi tolikih preizkušenj, ko je težko biti dober, ko je velikokrat zelo težko plavati proti toku in se boriti za sveto življenje po evangeliju. Zato se oklenimo maše, poživimo svoje obhajilo, da ga bomo prejemali z bolj živo vero in zavestjo, da je to hrana močnih, hrana za bolj sveto življenje. Le tako bomo tudi mi dosegli cilj, ki ga oni že uživajo, da bomo nekoč tudi mi v polnosti uživali večno srečo v občestvu svetih in naših dragih pokojnih.
Obhajati praznik vseh svetih pa pomeni tudi na novo odkrivati, doživeti in sprejeti Božji klic in vabilo na pot svetosti, na pot, ki vodi k polnosti in bogastvu sedanjega in prihodnjega življenja. Nekateri se te poti ustrašijo, misleč, da je to povezano z novimi obveznostmi in naprezanji in omejitvami, pa ni tako. Pot svetosti ni v prvi vrsti človeško delo, ampak je dar, je božja ponudba, nagovor. To, da so naša imena zapisana v nebesih je dar in vabilo; to, da nismo sami, na poti življenja, da je Gospod z nami, da je njegov evangelij luč življenja, to je dar in vabilo, ki ga je mogoče uresničiti, ali še bolje, ki ga je treba uresničiti, saj gre za našo sedanjost, za našo prihodnost in za našo večnost.
In prav skrivnost in vsebina današnjega praznika vseh svetnikov in svetnic božjih nam dokazuje, da je vse to ne samo mogoče, ampak zelo potrebno uresničiti.
Obhajanje praznika Vseh svetih vključuje tudi vprašanje: Kakšen je naš, je moj odnos do svetnikov, kako smo z njimi povezani? Duhovna izkušnja Cerkve nas uči, da nam je njihovo življenje zgled, njihova priprošnja pomoč, občestvo z njimi nekoč tudi naš delež. Zares, imenitno. In kako se to vidi v življenju? Imamo, nosimo njihova imena. Odlično. To pomeni, da smo z njimi povezani, da jih poznamo, da se jim priporočamo, da hodimo po njihovih stopinjah, saj so vsak na svoj način uresničili božji klic k svetosti, to se pravi k harmoniji njihovega življenja z božjimi potmi in načrti. Kar poglejmo naše domače svetnike: Sv. Štefan, Sv. Danijel. sv. Katarina, sv. Elizabeta, sv. Andrej, Sveti Jernej, Sveta Notburga, sv. Lazar, Sv. Frančišek, bl. A. M. Slomšek, bl. Alojzij Grozde. Vsak na svoj način so uresničili klic k svetosti in živeli Jezusov evangelij. Tudi mi smo poklicani na to pot in zelo smo veseli, če se veliko tega dogaja v naših življenjih. Kako lepo je, ko mladi zakonci že daleč pred rojstvom izberejo otrokovo ime in poskrbijo, da ima ime krščanske, narodne in kulturne razsežnosti.
Zaskrbljujoč je pojav, da smo, nekomu na ljubo, opustili obhajanje godu in obhajamo samo rojstni dan. S praznovanjem rojstnega dne ni nič narobe. Zelo je potrebno. Rojstni dan je spomin rojstva, slavje življenja, dan hvaležnosti staršem, ki so posredniki življenja. Ni pa prav, če tudi v vernih družinah in okoljih opuščamo obhajanje godovnega dne, ki je v bistvu spomin krsta, ko smo postali kristjani, ko smo dobili ime po nebeškem zavetniku, ki se mu sedaj priporočamo, ga posnemamo in se veselimo njegovega varstva. Bila je lepa domača navada, ki smo jo, upam , še kje obdržali, da za god gremo k maši, po možnosti tudi k sv. spovedi in k sv. obhajilu, da je to neke vrste duhovna obnova, potem pa se tudi malo poveselimo v družbi domačih, sorodnikov in prijateljev.
Danes, na praznik Vseh svetih, Jezus tudi nam govori in nas vabi, da se veselimo, da so naša imena zapisana v nebesih, da smo po krstu ljubljeni otroci nebeškega Očeta, poklicani in izvoljeni dediči nebeškega kraljestva, povabljeni na nebeško gostijo. To so darovi, to je naša prihodnost, to pa je tudi naša naloga, da bomo storili vse, da bomo ta cilj, to bogastvo, ta smisel našega življenja tudi dosegli.
Svetniki in svetnice božje, še posebej naši krstni zavetniki, so naši vzorniki in priprošnjiki na tej poti. Želim, da bi se danes vsak od vas zaupno priporočil svojemu krstnemu zavetniku.

Ervin Mozetič

Vprašajmo se danes, ko smo poromali k Mariji Pomagaj na Brezje, kaj ima Marijina zgodba z nami. Mnogi v evropskem kulturnem okolju v katerega hočeš nočeš spadamo tudi mi, vse bolj ožijo življenje samo na ta svet, še slabše: krčijo ga le na ekonomijo. Vse pogosteje namreč slišimo, kako pomembna je kakovost življenja, in to nekateri enačijo s kupno močjo. Kdor si ne more privoščiti obilice gmotnih dobrin ali jih ne more več neomejeno uživati zaradi bolezni, invalidnosti ali starosti, trdijo nekateri, ne živi človeka vredno življenje. Splav in evtanazija sta logična posledica takšne miselnosti. Vidimo zelo jasno kam nas je tako življenje pripeljalo. Slovenski narod je pripeljalo na rob izumrtja in izničenja. Tako mišljenje nas je pripeljalo v splošno nezadovoljstvo, ki se kot kuga širi med nami in evropskimi narodi.

Na srečo, se tudi vse več ljudi zaveda, kako silno osiromašenje človeka je to, in išče polnost, kakovost življenja v območju duha. Ne morejo se zadovoljiti z materialističnim prepričanjem, da prihajamo iz niča in se v nič vračamo.

To dilemo med ničem in božjo ljubeznijo, med zemeljskim in večnim, lahko ponazorim z zgodbo o dvojčkih, ki se pod materinim srcem v maternici pogovarjata in ugibata, ali je kaj zunaj njunega prijetnega gnezda ali ne.

»Prvi pravi:
– A verjameš v življenje po rojstvu?
– Seveda. Zagotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva sedaj tukaj zato, da se pripraviva na življenje po rojstvu.
– To je neumnost. Ni življenja po rojstvu. Le kako bi takšno življenje zgledalo?
– Ne vem točno, toda prepričan sem, da bo bolj svetlo in lahko bova hodila in jedla z lastnimi usti.
– To je popolna bedarija! Veš, da je nemogoče teči. In da bi jedla z lastnimi usti? To je noro! Za to vendar imava popkovino. Povem ti: po rojstvu ni življenja.
– Popkovina je prekratka. Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, nekaj precej drugačnega kot to, na kar sva navajena.
– Toda nihče se še ni vrnil od tam. Življenje se z rojstvom konča. Poleg tega pa, življenje ni nič drugega kot obstoj v ozkem, temačnem okolju.
– No, ne vem natančno, kakšno je življenje po rojstvu, toda v vsakem primeru bova srečala najino mamo. Ona bo potem skrbela za naju.
– Mama! Ti verjameš v mamo? In kje naj bi, po tvojem, bila?
– Vsepovsod okoli naju, seveda. Brez nje naju sploh ne bi bilo.
– Ne verjamem! Mame nisem nikoli videl, zato je jasno, da je ni!
– Mogoče res, toda včasih, ko sva popolnoma tiho, jo lahko slišiva, kako poje in boža najin svet. Veš, prepričan sem, da se življenje z rojstvom pravzaprav šele začne.«

Ta zgodba sporoča vsem nam neko veselo resnico, resnico kako lepo je, da smo, da obstajamo, da živimo, da smo Slovenci, O ko bi bili tega ponosni, ko bi se zavedali, kaj pomeni imeti Slovensko mater in svoj jezik.
Že blaženi Anton Martin Slomšek nam je zaklical: »Ne bodi vas sram, da ste Slovenci; to naj bo vaša čast. (…) vi ino vaši otroci (bi) v kratkih letih za eniga človeka manj veljali, ako bi slovenje govoriti kar več ne znali; kar bi bila za vašo žlahto velika zguba in greh.
Ko kot slovenski katoličani skrbno negujemo lasten jezik in kulturo, bodimo tudi širokosrčni in odprti najprej za druge narode, ki že dolgo živijo z nami, enako gostoljubnost pa izkazujmo vsem, ki so si ustvarili svoj dom med nami v prejšnjem stoletju. Res je, nimamo vsi enakega jezika in kulture, za vse enako pa je Marijin Sin daroval svoje življenje, vsem je Marija Mati.

Bodimo pa končno gostoljubni tudi do sebe, priznajmo drug drugemu pravico do različnega prepričanja, iskanja, izbire, kolikor te izbire in prepričanja ne posegajo po neetičnih in škodljivih sredstvih. Revolucija, državljanska vojna in totalitarni režim so naš narod usodno prizadeli, del narodovega telesa v zamejstvu in v svetu je bil dejansko odpisan, odpisani pa so bili tudi mnogi v domovini predvsem zaradi katoliške vere. Z uvajanjem demokracije se je spremenila zakonodaja, ne pa tudi miselnost. Gostoljubnost bomo Slovenci gojili drug do drugega, kolikor se bo medijski prostor resnično odprl v spoštovanju različnih pogledov, ki jih imamo, in skupnosti, v katerih živimo. Brez pluralnega medijskega prostora številne skupine in pogledi ne morejo uresničevati pravice do javnega izražanja in enakopravnega sodelovanja v skupnem dobrem. Zato lahko kot kristjani zahtevamo pluralizacijo medijev do katere pa še kar ne pride in ne pride.

Pravo in gostoljubno domoljubje ni neločljivo povezano le s podajanjem svojega jezika in kulture, le s pluralnostjo družbe in medijev, marveč tudi s sprejemanjem in podarjanjem življenja. Kdo bo še govoril slovensko, če ne bo otrok, ki bi jih nagovarjali po naše? Če ne bo otrok, kdo bo gojil to kulturo s koreninami v molitvah Brižinskih spomenikov, v prevodih Biblije, ki sega od Prešerna, prek Balantiča in Rebule v naš čas? Kdo bo skrbel za nas, ko se postaramo in obnemoremo? Odprimo otrokom vrata v življenje, bodimo gostoljubni tudi za otroke, naj še oni stopijo v ta raj pod Triglavom.
Oblast bi morala ustvarjati potrebne pogoje, da bodo družine, predvsem mlade, mogle brez prevelikih nepotrebnih skrbi otroke res sprejemati in jih uvajati v življenje. Tudi šola, ta desna roka družine, naj postane kraj gojenja življenja, solidarnosti in ustvarjalnosti. Narod, ki je zanemaril družino, šolo pa skrčil na podajanje ročnih in umskih spretnosti, je zanemaril sebe in se obsodil na smrt.

Vsi se zavedamo in občutimo, da je slovenska družina načeta, ranjena, ogrožena, razvrednotena in velikokrat podobna bolj razvalini kakor trdnemu in varnemu domu. In v novejšem času smo priče da hočejo pri nas dati družini drugo obliko, ki ni v skladu s Stvarnikovim načrtom in se ne more imenovati ‘družina’. Zgodovina nas uči, da kadar koli je kateri narod zašel na to pot, je začel propadati v svojo smrt.

Zato najprej izročimo naše mlade njej, božji Materi, da bi imeli potrebne moči in pogum zavreči zavajajoča vabila sveta in se odločiti za zdravo, versko, duhovno, moralno, kulturno in tudi narodnostno življenje.

Izročimo Mariji tudi naš narod. Vsi čutimo, da je naš narod sprt, kakor da ne znamo ali nočemo biti ena družina. O tem nam govorita narodova preteklost in sedanjost; in človek se boji, da tudi prihodnost ne bo drugačna. Vendar kot kristjani upamo in prosimo, naj prav Cerkev, ki je v vsej zgodovini med nami ustvarjala globoko edinost ali enotnost, tudi v prihodnosti uresničuje svoje evangeljsko poslanstvo ob popolnem spoštovanju človekove svobode in osebne odločitve.
Žal je veliko ljudi, ki iščejo rešitev svojih težav v verskih oblikah, ki niso združljive s krščanskim verovanjem. Močna je skušnjava, da bi verjeli mitom uspeha in moči ter različnim kozmičnim energijam. Ne verjemite lažnivim slepilom in enodnevnim modam, ki neredko puščajo za seboj tragično duhovno praznino. Uprite se skušnjavi denarja, porabništva in nasilja, ki ga danes izvajajo sredstva družbenega obveščanja. S češčenjem pravega Boga v sveti evharistiji boste svoje bivanje (življenje) postavili na Skalo. Poslušanje in češčenje Jezusa Kristusa v sveti evharistiji vas bo vodilo k pogumnim izbiram. Jezus je zahteven, ker hoče našo pristno srečo.
Versko življenje je cvetelo takrat, ko je bila razširjena živa, zdrava in prava pobožnost do božje Matere. Kadar te ni bilo, je med našimi predniki plahnela in umirala tudi vernost.

Pomnimo! Marija ni boginja. Marija ni četrta Božja oseba. Marija je človek. Človek kot smo mi vsi. In ravno zaradi te svoje lastnosti, zaradi svoje človečnosti nam je tako blizu.
Kaj vse Marija ni doživela, kar doživljamo mi? V vsaki naši človeški življenjski situaciji, lahko najdemo oporno točko v Marijinem človeškem življenju. Ker je Marija najprej človek. Kot človek je bila deležna vsega veselja in vseh bolečin, kar jih človek doživi, bila je deležna vsega, kar je deležen vsak človek v svojem življenju, razen greha.
Ni vedno vsega razumela, je pa shranjevala Božje besede v svojem srcu in jih premišljala. Bila je v stiski, tesnobi, bolečini, kakor tudi v veselju, sreči in blaženosti. Zaradi tega se nam vsem lahko pridruži, zaradi tega nas lahko vse razume. Razume veselje mlade matere, pa tudi bolečino rojevanja. Razume srečno družinsko življenje, kot tudi begunce. Razume tesnobo izgubljenega in srečo najdenega. Sočutna je do tistih, ki jim umre ljubljena oseba in nas tolaži s tem, da tisti, ki v Kristusu umrejo, z njim tudi vstanejo.
Molimo skupaj z Marijo, sprejmemo Kristusa v svoje življenje, kakor ga je sprejela Marija. In ne pozabimo, v vsaki naši življenjski situaciji, lahko srečamo Marijo, ki je z nami zbrana na istem kraju in moli ter prosi in skrbi za nas kakor vsaka dobra mati za svojega otroka.

Ervin Mozetič

»Vi pa si ne pravite 'rabi', kajti eden je vaš Učitelj, Kristus.«
Odnos učitelj-učenec je pomemben tudi danes. Pri določenih vrstah poklicev (zdravniki, pravniki) in pri umetnikih je stvar, na katero je človek najbolj ponosen in postavlja na vrh svojih referenc prav ime učitelja, pri katerem se je usposabljal. Ta odnos pa je bil v Jezusovem času še veliko bolj pomemben, ker ni bilo knjig in se je vsa modrost prenašala ustno od učitelja na učenca. V tem smislu Jezus nekje pravi, »da učenec ni nad učiteljem«. Če se je vse tisto, kar nekdo ve, naučil od učitelja, ki mu je prenesel izročilo iz preteklosti, dokler ostane njegov učenec in ker je učenec, nikakor ne more vedeti več od učitelja. To pa seveda učencu ne prepreči, da zajemajoč iz drugih virov ali z lastnim raziskovanjem, more prekositi učitelja (ko gre za človeškega učitelja), kot se pogosto tudi zgodi.
V modernem svetu učenec živi na svojem domu in gre le nekaj ur na dan v šolo in navadno ne le k enemu učitelju, ampak k večim. V Jezusovem času pa je učenec šel živet k učitelju, učil se mu je biti blizu dan in noč, opazoval ga je, kako živi, se odziva, obnaša. Šlo je za prenašanje samega bivanja, ne le nauka. Tudi Jezus je ravnal tako: svoje bodoče apostole je povabil, da »bi bili z njim«, preden jih je poslal pridigat. V neki določeni točki pa se Jezus odmakne tudi od tistega, kar se v njegovem času dogaja med učiteljem in učencem. Učenci so si na nek način plačevali svoj študij s tem, da so služili učitelju, naredili malenkosti, za katere jih je prosil in mu stregli, kot je to običajno za mladega človeka v odnosu do starejšega; med te usluge spada tudi umivanje nog. Pri Jezusu pa se zgodi prav nasprotno: on služi učencem. Prisluhnimo, kaj pravi, potem, ko je (pri zadnji večerji) apostolom umil noge:
»Vi me kličete 'Učitelj' in 'Gospod'. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil«.
Jezus resnično ni tiste vrste učitelj, ki »govorijo, pa ne delajo«. On svojim učencem ni zapovedal nič takega, česar sam ne bi storil. Je pravo nasprotje učiteljev, ki jih je grajal v današnjem odlomku. Ni eden od obcestnih znakov, ki kažejo smer, kam iti, a se niti za centimeter ne premaknejo. Zato lahko z vso pravico in resnico reče: »Učite se od mene.«
Kaj pomeni, da je Jezus edini učitelj? To ne pomeni, da odslej tega naslova ne smemo več uporabljati za nikogar drugega, da se torej nihče ne sme več imenovati učitelj. Pomeni pa, da se nihče ne sme imenovati Učitelj (z veliko začetnico), kot da bi bil zadnji profesor resnice in bi učil v lastnem imenu resnico o Bogu. Zakaj tako, Jezus jasno razloži, ko pravi:
»Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni«.
Toda vprašajmo se: Učitelj česa je Jezus Kristus, kaj je njegova »specializacija«? Samo dveh stvari: O Bogu in človeku. On nam razodeva Boga in nam pomaga razumeti same sebe; mi pa vemo, da je v teh dveh spoznanjih povzeta vsa bistvena modrost. Sv. Avguštin je molil k Bogu z besedami: »Da bi poznal tebe in bi poznal sebe.« Poznanje Boga brez poznanja sebe bi nas vodila v domišljanje, da smo enaki Bogu; poznanje sebe brez poznavanja Boga pa bi nas vodila v obup. Oboje skupaj je prava modrost.
O Bogu Jezus ni povedal le abstraktnih resnic; ni se omejil na razodetje, kdo je Bog, ampak, kaj hoče Bog, kaj je njegova volja za nas. Evangelij v svoji celoti ni nič drugega, kot razodetje te Božje poti. Na to je treba spomniti današnjega človeka. Moderni človek pogosto misli, da ne obstaja absolutna resnica, ki bi veljala vedno in za vse; obstaja toliko resnic, kot je posameznikov. Človek si izmišlja svojo moralo in si počasi, ko korak za korakom napreduje skozi zgodovino, kakor reka izdolbe svojo strugo. Morala je odvisna od kulture: dobro je tisto, kar ima večina v določenem kulturnem okolju za dobro. To je moralna pokvarjenost, ki se vsak dan potrjuje in udejanja v praksi.
Proti temu današnji papež ponovno zatrdi, da obstaja absolutna Resnica, ker obstaja Bog, ki je merilo resnice. Ta bistvena resnica, ki jo je gotovo potrebno odkrivati z vedno večjo skrbnostjo, je vtisnjena v vesti. Ker pa so vest zameglili greh, navade in nasprotni zgledi, je tu vloga Jezusa Kristusa, ki je prišel, da nam jasno razodene to resnico o Bogu. Tu je tudi vloga Cerkve in njenega učiteljstva, ki to Kristusovo resnico razlaga in jo naobrača na spremenjene življenjske razmere.
Preden je šel Jezus v nebesa, je apostolom naročil:
»Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence … in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal«.
Če morajo učenci »učiti« in »narediti za učence«, pomeni, da so tudi oni postali učitelji. To drži: vendar to ne ukinja dejstva, da je še vedno in za vedno en sam učitelj, kajti oni ne smejo narediti ljudi za »svoje učence«, ampak za Kristusove.
V tej novi službi učiteljev morajo apostoli in njihovi nasledniki (in v nekem drugem pomenu vsi krščeni) posnemati svojega Učitelja. Učiti morajo z zgledom, ljubiti morajo tiste, ki so jim poklicani prinašati resnico (resnica se prinaša samo v ljubezni, na nobeni drugi valovni dolžini!), umivati morajo noge svojim učencem, kar pomeni, da morajo imeti duha služenja, ne pa gospodovanja. To je tisto, kar Božji učitelj priporoča ob koncu današnjega evangeljskega odlomka:
»Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.«
Najlepši sad današnjega razmišljanja ob evangeliju bi bilo ponovno odkritje, kakšna čast, kakšen nezaslišan privilegij, kakšen priporočilen naslov je biti učenec Jezusa iz Nazareta. Ko bi tudi mi postavili to stvar nad vsa druga naša priporočila! Biti in se v življenju čutiti pred vsem drugim Kristusove učence. O da bi tudi mi mogli videti ali pa slišati koga, ki bi lahko o nas rekel to, kar je rekla dekla o Petru na dvorišču velikega zbora: »Tudi ti si eden od njegovih učencev. Tudi tvoja govorica te izdaja«.

Ervin Mozetič

Današnji evangelij pripoveduje, o ljubezni do Boga in bližnjega, ki je v tem, da najprej ljubimo sami sebe.
Mi zelo dobro vemo, kaj v katerem koli položaju pomeni ljubiti samega sebe in kaj bi želeli, da bi nam drugi storili. Ko je Jezus dodal besede: »Kakor samega sebe«, nas je postavil pred ogledalo, pred katerim ne moremo lagati; dal nam je nezmotljivo merilo, da lahko odkrijemo, ali ljubimo svojega bližnjega ali ne.
Jezus je imel ljubezen do bližnjega za »svojo zapoved«, v kateri je povzeta vsa Postava. »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Mnogi poistovetijo celotno krščanstvo z zapovedjo ljubezni do bližnjega in niso daleč od resnice.
Toda skušajmo iti nekoliko dlje od površinskosti stvari. Ko govorimo o ljubezni do bližnjega, človek takoj pomisli na »dela« ljubezni, na stvari, ki jih je potrebno storiti za bližnjega: priskrbeti mu hrano in pijačo, ga obiskati; skratka bližnjemu pomagati. Toda to je učinek ljubezni, to še ni ljubezen. Pred dobrodelnostjo je dobronamernost; preden delamo dobro, moramo hoteti dobro.
Ljubiti je treba »iz čistega srca. Dejansko lahko ljubimo in dajemo miloščino iz različnih razlogov, ki nimajo nič skupnega z ljubeznijo: da se pokažemo lepe, da nas imajo za dobrotnike, da si zaslužimo nebesa, celo zato, ker bi nas sicer pekla vest. Veliko pomoči, ki jo pošiljamo v tretji svet, ne narekuje ljubezen, ampak slaba vest. Zavedamo se namreč pohujšljivih razlik, ki so med nami in njimi in se čutimo deloma odgovorne za njihovo bedo. Človek je lahko brez ljubezni tudi, ko »izkazuje ljubezen«!
Vsi hrepenimo po ljubezni. Kako bi mogli živeti, ne da bi ljubili ali bili ljubljeni?
Ljubezen ima več vrst obrazov: prijateljstvo, ljubezen staršev do otrok, ljubezen med možem in ženo, ki se združita s poroko.
Odnos zgrajen samo na uslugah, družbenem statusu, lepoti, ugodju, čustvih bi bil precej nepopoln. Nagibam se k temu, da drugega omejim na predmet, na sredstvo zame. Sliši se nemogoče, toda v resnici iščem samo sebe.
Zares ljubiti pomeni ljubiti drugega zaradi njega samega. Pristna ljubezen se kaže v tem, da iščem srečo drugega. Ne ljubim samo zato, ker mi on, ona nekaj prinaša, ampak najprej zato ker je to on, ona. Temelj odnosa je oseba sama, ne glede na njene očitne dobre lastnosti ali pomanjkljivosti.
Ljubiti nekoga pomeni svobodno izbiro, torej za kar se odločim sam in svobodno. Ne morem resnično ljubiti, če drugemu do določene mere ne podarim tudi svoje svobode. Ta izbira mora biti vzajemna, sicer odnosa ni. Ko na tak način iščem srečo za svojo ljubljeno osebo, prispevam k svoji lastni sreči in takšna ljubezen je obojestranska in svoboden dar. Jasno je, da to ni tako enostavno. Vsi imamo težave s svojo spremenljivostjo razpoloženja, vsakdanjo naveličanostjo, s preizkušnjami, ki se lahko pojavijo tudi z egoizmom. Ljubezen je nekaj krhkega. Ljubezen ni dana enkrat za vselej. Ne gre verjeti ljubezni na prvi pogled.
Globoka ljubezen temelji na medsebojnem odnosu, ki se postopoma gradi in poglablja ter raste v vedno večjem medosebnem zaupanju. Ohranja in gradi se vsak dan z drobnimi izrazi pozornosti, s katerimi dragi osebi izkazujemo poseben položaj, ki ga ima v našem življenju. Pripetljaji, preizkušnje, radosti, ki jih bova delila, bodo prispevali k vse večji medsebojni bližini, če si bova kljub težavam šla naproti.
Ljubezen torej ni preprosta povezanost dveh bitij, temveč vzajemen dar dveh svobodnih bitij z vsem kar sta: s telesom, srcem in dušo. Logika ljubezni temelji na hrepenenju po dokončnem in popolnem darovanju. Človekova ljubezen lahko izpolni nekaj aboslutnega in postane sposobna napolniti naše srce šele ko zraste iz obojestranske in trajne odločitve.
Za kristjana je izvir in vzor trajne ljubezni Bog saj beremo v Svetem pismu: Preljubi, ljubimo drug drugega, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, kdor ljubi, od Boga in Boga pozna.
Ljubezen je zares univerzalna rešitev. Sv. Avguštin je zapisal: »Ljubi in delaj, kar hočeš.« To je nevarno načelo! Koliko mladih bi ga danes takoj podpisalo in bi ga seveda razumeli na svoj način. Če se ljubimo, je vse dovoljeno. Toda Avguštin natančno razlaga, kako ga moramo razumeti. Nemogoče je, pravi, v enem samem trenutku odkriti, katero stvar je v določenih okoliščinah dobro storiti: molčati ali govoriti, pustiti človeka, da dela, ali pa ga posvariti. Zato nam je dano pravilo, ki velja za vse primere: Ljubi in delaj kar hočeš! Če molčiš, molči iz ljubezni, če spregovoriš, govori iz ljubezni, če svariš, posvari iz ljubezni. Poskrbi za to, da bo v tvojem srcu resnična ljubezen do človeka; kar koli boš potem storil, bo to tisto pravo. Iz ljubezni ne more priti nič drugega, kakor dobro.
Ta srčna ali notranja ljubezen je ljubezen, ki jo zmoremo vsi. To ni ljubezen, ki jo zmorejo nakloniti samo nekateri. Vsi jo lahko dajejo in prejemajo. Poleg tega je tudi zelo konkretna. Gre za to, da začnemo gledati na stvari in ljudi, ki so ob nas, z novimi očmi. S kakšnimi očmi? To je tako preprosto: z očmi, s kakršnimi bi želeli, da bi nas gledal Bog! Pogled, ki opravičuje, naklonjen in sprejemajoč pogled, odpuščajoč pogled … To ne bi smelo biti ne vem kako težko. Pred skrivnostjo trpljenja, bolezni, smrti smo tako nesrečni in tako sami, da bi nam moralo biti naravno, da smo drug ob drugem ganjeni, da se raznežimo in smo v tem kratkem življenju med seboj solidarni.
Eden od starodavnih krščanskih pisateljev nam je posredoval naslednjo novico. Ko je bil Janez evangelist že zelo v letih, so ga pogosto pripeljali na srečanja kristjanov, in ko so ga povabili, naj jim pove kakšno besedo, jim je odločno ponavljal: »Otročiči, ljubimo drug drugega, ker je ljubezen iz Boga!« Ko so ga slišali tako govoriti, so mu nekateri rekli: »Oče, ti si bil z Jezusom in veš veliko o njem; kako to, da nam vedno ponavljaš isto stvar?« In Janez jim je odgovoril: »Ker je to Gospodova zapoved, in če jo udejanjimo, smo udejanjili ves njegov evangelij.«
Danes vsi sanjamo o svetu, kjer bi vladala sprava in mir, kjer bi bilo slehernemu človeku priznano njegovo dostojanstvo in bi imel svoj življenjski prostor. Tega si vsi želimo in to vsi pričakujemo. Toda ta svet se ne bo uresničil na svetovni ravni, če se prej ne bo uresničil v človeških srcih. Zaman ga bom iskal zunaj sebe, če ga ne bom najprej skušal vzpostaviti znotraj sebe in v svoji družini.
Zato vam tudi jaz z ostarelim evangelistom Janezom ob koncu tega razmišljanja o ljubezni ponavljam: »Otročiči, bratje, sestre ljubimo drug drugega, ker je ljubezen iz Boga in če udejanjimo to zapoved, smo udejanjili ves evangelij.«

Ervin Mozetič

Današnji evangelij se konča z enim od Jezusovih klenih stavkov, ki so v zgodovini pustili globoko sled:
»Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«
Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« pomeni: »Dajte torej cesarju tisto, kar Bog sam želi, naj se da cesarju.« Bog je zadnji vladar vseh, tudi cesarja. Mi nismo razdeljeni med dve pripadnosti; nismo prisiljeni služiti »dvema gospodarjema«. Kristjan se svobodno pokorava državi in se ji tudi upira, ko se ta postavi proti Bogu in njegovim zapovedim. V tem primeru ni prav sklicevati se na načelo ukaza, ki ga človek prejme od nadrejenih, kot so to pred sodišči storili nekateri, ki so bili odgovorni za določene vojne zločine. Preden poslušamo ljudi, moramo torej ubogati Boga in lastno vest. Cesarju ne moremo dati duše, ki pripada Bogu.
Zanimivo je opozoriti, kako so se v prvih stoletjih, gledano zgodovinsko, razvijali odnosi med kristjani in politiko. V prvih treh stoletjih kristjani niso prevzeli nobene aktivne vloge v politiki. Nekaj zaradi tega, ker je bila njihova prva skrb usmerjena v graditev Božjega kraljestva, predvsem pa zato, ker država tega ni dovoljevala.
Poznamo škodo, ki je v daljšem obdobju nastala zaradi prevelikega zbližanja med cesarjem in Bogom, med vero in politiko; vemo, kako slaba luč je padla na poslanstvo Cerkve, kakšne so bile posledice in ovire, ki jih je vse to postavljalo na pot evangelizaciji in duhu sprave.
Zdaj pa smo se na neki način vrnili v položaj prvih kristjanov. To je položaj diaspore, kjer smo kristjani posejani v vseh različnih okoliščinah in smo del politike in družbe z možnostjo, da bi bili, sicer na drugačen način, bolj ponižno, a morda nič manj učinkovito »sol zemlje« in »kvas sveta«.
V tem položaju se sodelovanje kristjanov pri graditvi pravične in miroljubne družbe uresničuje predvsem v območju skupnih vrednot, kot so družina, zagovarjanje življenja, solidarnost z najrevnejšimi, mir.
Je pa še neko drugo področje, kjer bi morali kristjani odločneje prispevati v politiki. Ne gre toliko za vsebino kot za metodo, stil. Potrebno je razstrupiti ozračje nenehnih prepirov, vnesti v družbene odnose večje spoštovanje, dostojnost in dostojanstvo. Spoštovanje bližnjega, blagost in ponižnost: to so značilnosti, ki jih Kristusov učenec mora vnašati v vse stvari, tudi v politiko.
Veličina politika se meri predvsem po njegovi sposobnosti, da postavlja na drugo mesto lastne, zasebne interese in spoštuje skupno dobro. Imenujejo se »politiki«, ker so v službi polisa, države, ne pa lastne družine, niti ne svoje stranke. Kakšno mesto imajo lahko v srcu politikov problemi milijonov brezposelnih in vsi drugi hudi problemi državljanov, ko pa se nenehno ukvarjajo z obrambo samih sebe in polemizirajo preko dnevnega časopisja o bolj ali manj osebnih vprašanjih?
Res je sicer, da so tudi izjeme tako med politiki kot med t.i. »laiki«, a jih je občutno premalo. Krivi smo seveda tudi mi. Vprašanje je namreč, koga volimo in predvsem premalo molimo za politike, ki nas vodijo. Ustavljamo se pri kritiziranju, to pa seveda ničesar ne spremeni.
Vsi smo del naroda, živimo v tem narodu, smo tudi vsi odgovorni za ta narod. Kristjani nikakor nismo ločeni od tega naroda. Še vedno pa je v mnogih nevernih in tudi mnogih vernih bratih in sestrah, prepričanje, kaj se Cerkev vtika v družbeno življenje, naj molči, naj živi v svojih prostorih...
Cerkev pa razvija svoj družbeni nauk in prav letos smo v pastoralnem letu, ki je posvečeno družbenemu nauku predvsem zato, da z njim oblikuje vest kristjanov in ljudi dobre volje. Želi pomagati pri razjasnjevanju pravih zahtev pravičnosti in spodbujati ljudi za delovanje v skladu z njimi. Družbeni nauk je odgovor Cerkve na vprašanji: Kako lahko živijo ljudje skupaj, da gre vsem dobro, in kakšna je pravična človeška družba. S pomočjo družbenega nauka Cerkve lahko kristjani analiziramo družbene razmere, argumentirano iščemo rešitve in spodbujamo druge k sodelovanju.
Pa primer: Letos za Veliki šmaren je na Brezjah spregovoril, pred sveto mašo, družbeni delavec Aleš Primic. Spregovoril je o družinski zakonodaji, ki se tiče tudi vseh vernih in je to tudi naše vprašanje. Njegov nagovor je zbudil veliko jeze pri nekaterih političnih strankah in tudi v dobršnem delu medijev. Kakšen vihar se je dvignil. Zakaj Cerkev izrablja to in ono in to še v tem času.
V naši družbi nismo navajeni, da bi se Cerkev izrekala o »političnih« vprašanjih. Cerkev se v to ne sme vtikati – je mišljenje mnogih in to še občila podkrepljujejo z raznimi izjavami. V komunističnih časih je veljalo, da vera sodi v zakristije in nikamor drugam. V Cerkev pa sodi vera in nič drugega. Marsikdo bi rad videl, da bi bilo tako tudi danes. Pa se kristjani vsaj s prvim delom trditve, da vera sodi v zakristije, ne moremo strinjati.
Vera sodi v življenje in kristjan ima pravico in dolžnost, da svojo vero živi tako v zakristiji in cerkvi, ko je pri maši in tudi v svetu, v družbi, ko je ob koncu maše poslan v svet. Pojdite v miru – pomeni naj se maša, to življenje, nadaljuje v svetu/ v družini, na delovnem mestu, v uradu, v prostem času... skratka povsod, kjer kot državljan živiš in deluješ. Če to kdorkoli zanika, krši njegovo temeljno pravico, ki jo med drugim ščitijo tudi številni mednarodni dokumenti, ki jih je med demokratičnimi državami podpisala tudi naša.
Pa zopet nekaj primerov: V prvih letih po osamosvojitvi so bili, ko je bilo na tapeti vračanje pokljuških gozdov ljubljanski nadškofiji, glasni nasprotniki vračanja v Društvu za opazovanje ptic. Zveza združenj borcev pred volitvami običajno jasno pove, koga naj podprejo njeni člani, saj bolje zastopa njihova stališča. Društvo upokojencev ravna podobno. In sedaj smo priče raznim pobudnikom, ki javno podpirajo velikega rešitelja postkomunistične levice in jim to nihče ne oporeka, celo nasprotno so jim vsi mediji naklonjeni! Zakaj pa kristjani te pravice nimamo. Smo mar drugorazredni državljani. Zakaj mi nimamo pravice povedat svoje?
V Sloveniji moramo katoličani biti enakopravni državljani, ki uživajo enake državljanske pravice, kot vse druge družbene skupine. Tako kot se številne civilnodružbene organizacije javno opredeljujejo do različnih družbenih tem in problemov /npr. do družinskega zakonika, do zakona o RTV, o šolstvu/ tako se katoličani s svojo bogato zgodovino javno lahko opredeljujemo do družine, RTV, šolstva – kot temeljne družbene vrednote.
Ali naj Cerkev molči? Cerkev mora govoriti. K temu nas vodi tudi misel apostola Pavla, govori: »bodi prilično ali neprilično« ali pa Jezusova misel: »Kdor bo mene priznal pred svetom, ga bom tudi jaz priznal pred svojim nebeškim Očetom. Kristjan je priča za Kristusa. Pa vam v tem tednu želim veliko moči za pričevanje!

Ervin Mozetič

Evangelij današnje nedelje je prilika o kralju, ki je pripravil svatbo in ko je prišel čas, je poslal poklicat povabljene. Ob njihovi zavrnitvi je ogorčen; odloči se, da bo zamenjal prve povabljene z drugimi, rekoč: »Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.«
Rad bi usmeril pozornost na vzroke, zaradi katerih prvi povabljeni zavrnejo povabilo in ne pridejo na svatbo. Matej pravi, da »se niso zmenili« za povabilo in so šli »eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji«.
Kaj imajo ti ljudje skupnega? Vsi morajo narediti nekaj nujnega, nekaj, kar ne more čakati, kar nujno zahteva, da so zraven. Kaj pa predstavlja svatba? Svatba predstavlja nekaj pomembnega za življenje.
Jasno je torej, da obstaja napaka na strani povabljenih; ta je v tem, da so opustili pomembno zaradi nujnega, bistveno zaradi naključnega!
Opustiti pomembno zaradi nujnega na duhovnem področju pomeni nenehno zapostavljati izvrševanje verske dolžnosti, ker se vedno znova pojavi kakšna nujna stvar, ki jo je potrebno narediti. Nedelja je in čas, da bi šel k maši, ampak je potrebno iti na obisk, opraviti nekaj malega na vrtu, pripraviti kosilo. Maša lahko počaka, kosilo pa seveda ne; tako človek opusti mašo in se začne vrteti okoli štedilnika.
Drugim se to zgodi pri molitvi. Čutijo, da bi morali v miru posvetiti nekaj časa molitvi; a spomnijo se, da je potrebno opraviti še ono stvar, poklicati po telefonu in tako odlagajo in odlagajo molitev. Hudo je, ker imamo teh t.i. nujnih stvari vedno na desetine in tako sistematično odlagamo opravljanje duhovnih dolžnosti zaradi materialnih skrbi.
Ena sama stvar v življenju je absolutno pomembna in potrebna: doseči Boga in z njim večno življenje; zanemarjati to zaradi malenkostnih opravkov, pa naj bodo še tako nujni, je neumnost, pomeni zgrešiti vse. V življenju lahko zgrešimo na veliko načinov.
Rekel sem, da je nevarnost opuščanja pomembnega zaradi nujnega navzoča tudi v običajnih človeških rečeh, v vsakdanjem življenju. Za moža je gotovo izredno pomembno posvetiti čas družini, biti z otroki, pogovarjati se z njimi, če so že večji, igrati se z njimi, če so še majhni. Toda glej, v zadnjem trenutku se pojavijo zelo nujne stvari, ki jih je še potrebno postoriti v pisarni, nadure, ki jih je potrebno narediti, in naj družinske stvari počakajo za drugič; potem pa človek pride domov prepozno in preutrujen, da bi mislil še na druge.
Za sina ali za hčer je nekaj zelo pomembnega, da vsake toliko časa obišče bolnega očeta ali mamo, ki živi sam/a v hiši ali v domu za ostarele. Za vsakogar je nekaj zelo pomembnega, da obišče bolnega znanca, da bi mu izkazal podporo ali pa mu morda kaj malega pomagal. A ker ni nujno, se odloži za kasneje; zaradi tega na videz ne bo konec sveta, morda tega nihče ne bo opazil. In tako odlagamo.
Isto se dogaja tudi pri skrbi za lastno zdravje, ki tudi spada med pomembne stvari. Zdravnik ali pa kar tvoje telo te opozori, da se moraš paziti, da si moraš vzeti nekaj časa za počitek, se izogibati določenih stresnih situacij … Ti pa odgovarjaš: »Da, da, seveda bom poskrbel zase, samo da končam to delo, ko bom dokončal delo na hiši, ko bom poplačal vse dolgove …« Dokler se človek ne zave, da je prepozno. Poglejte, kje je past: v življenju se posvečamo tisoč malim stvarem, nikoli pa ne najdemo časa za stvari, ki zares vplivajo na človeške odnose in zares razveseljujejo naše življenje.
Tako vidimo, da je evangelij posredno tudi šola življenja; uči nas postavljati prioritete in težiti k bistvenemu. Z eno besedo: da ne bi izgubili pomembnega zaradi nujnega, kot se je zgodilo povabljencem iz prilike.
Ne morem zamolčati še enega pomena gostije. Gostija, o kateri govori prilika, se v Cerkvi obnavlja vsako nedeljo. To je evharistična gostija.
Večkrat slišim koga, ki pravi, da ne gre k maši, ker od tega nič nima. Da je vedno ista in podobno. Ko pa se znajde v stiski ali si iz srca želi, da bi se mu spolnila kakšna želja, pa pred Marijino podobo ali pred križem prižge svečo s prošnjo, da ga Bog usliši.
Žal smo kristjani vse prevečkrat koristoljubni in molimo samo takrat, ko pričakujemo, da Bog izpolni naše želje. Marsikdo gre k maši le zato, da bi Bog v zameno za njegovo žrtev uslišal njegovo prošnjo. Kakor, da je odnos med Bogom in človekom daj dam, kakor, da je treba Boga podkupiti, da se bo omehčal in ukrepal v našo korist.
Kako bi ocenili prijateljstvo z nekom, ki bi nas nagovoril ali nas obiskal samo takrat, ko bi od nas nekaj pričakoval, nas le za nekaj prosil? Kakšen bi bil zakon, če bi se mož in žena pogovarjala le takrat, ko bi drug od drugega pričakovala neko uslugo? In kakšna je vera človeka, ki moli in gre k maši samo zaradi koristi?
Maša je edinstvena oblika zahvale, saj je njeno bistvo ravno zahvaljevanje. Maša je ena sama zahvala za božjo naklonjenost. Tako se duhovnik v imenu vseh zahvaljuje Bogu za vsa velika dela, ki jih je storil od stvarjenja sveta do danes. Posebej omenja Kristusovo trpljenje in smrt in vstajenje, saj je to osrednji dogodek zgodovine. Ko v zbranosti sledimo besedam zahvalne molitve, mora biti tudi naše srce polno hvaležnosti do Boga.
Maša je zakrament ljubezni, ki prebuja plemenito zavest, da vsak po svojih močeh sodeluje v službi ljubezni do bližnjega. Darovanje je namreč predlog, ki ga Bog ponuja človeku, da bi osmislil svoje življenje in ga požlahtnil.
Vse to pa zahteva, da se, kakor hitro pridemo od maše, posvetimo udejanjanju tega, kar smo slišali pri maši. Da si prizadevamo, da bi darovali drugim svoj čas, moči, pozornost: z eno besedo svoje življenje.
Po zaslugi maše ni več življenja, ki bi bilo nekoristno za svet; nihče se ne bi smel spraševati: Čemu služi moje življenje? Čemu sem na svetu? Na svetu si zato, da odkriješ najbolj pretanjen smisel, kar jih obstaja; da postaneš živa daritev, evharistija z Jezusom. To tudi pomeni, da se trudiš, da imaš svatovsko oblačilo.
Vam v tem tednu želim da bi znali izbirati to kar je pomembno in ne nujno, to kar je bistveno in ne naključno!

Ervin Mozetič

Središčna beseda je v dveh odlomkih Božje besede je vinograd. Razlaga je zelo jasna in nedvoumna:
Vinograd Gospoda je Izraelova hiša, Judovi možje so nasad njegovega veselja. Da gre zares, Jezus razločno pove tistim, ki božje zaupanje zlorabljajo: vam se bo božje kraljestvo vzelo in se dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove.
Razločne, pa tudi krepke besede, ki nam dajo vedeti, da v enaki meri kot nekdaj za Izraelovo hišo gre za naš narod, gre za vprašanje, kako rodoviten vinograd je slovenski narod, kakšni vinogradniki smo mi sami!
Razgled po panorami našega bivanja na tej zemlji nam res ponuja marsikaj, od zvezdnih trenutkov do tistih, zaradi katerih nas je danes sram in bi jih najraje potlačili v pozabo, če bi se le dalo. Toda gospodar v vinogradu vidi vse: dobro grozdje, ki se ga veseli, in zanikrno viničje, zaradi katerega bo potrebno gnojiti, okopavati, obrezovati. Ljudje se dostikrat ustavimo le pri posameznih vidikih:
Kolikokrat slišimo tarnanje in črnogledost: naš narod je nosilec tragične zgodovine - smo na križišču različnih interesov, kjer je stalen prepih, stalno nam groze z ene ali druge strani nevarnosti - smo maloštevilen narod, ki dolga stoletja ni užival suverenosti;
Res nismo nikoli bili zavarovani z močno ograjo - razen v najzgodnejši zgodovini nismo imeli samostojne države - slovenskega jezika nismo mogli uveljavljati z družbeno elito - Hitler je naš narod obsodil na smrt, in kar je prav srhljivo: v imenu komunističnega proletarskega interancionalizma so ga obsodili na smrt njegovi lastni sinovi - hudobni vinogradniki.
Ob tem pa le ne moremo mimo prepričanja, da Bog tega vinograda, našega naroda, nikoli ni izpustil iz oči. Naklonil mu je trdoživost, voljo do ohranjanja samobitnosti, neuklonljivost in ponos. Če se vprašujemo, od kod vse to, dobro vemo, da je v ozadju tisočletna slovenska vernost, ki je vedno prežemala našo misel in delo, našo kulturo, naše bivanje. Da bi vztrajali kot Gospodov vinograd, nas Pavel spodbuja: delajte, kar je resnično, kar pošteno, kar je čisto, kar je krepostno in hvale vredno.
Odlomki iz Svetega pisma na današnjo nedeljo so torej lahko podoba preteklosti našega naroda in naše poklicanosti v deželo – v Božje kraljestvo, v Cerkev. Bog je gostitelj, ki po svojih poslancih vabi in kliče goste. Vsi narodi, vsi rodovi ali generacije, mi vsi smo njegovi gostje.
Za naš slovenski narod moremo reči, da je stopil v obednico Božjega kraljestva
bolj pozno. Mnogo gostov je bilo že zbranih, veliko mest že zasedenih. Toda
nekaj mest je bilo prostih tudi pri glavni mizi, kakor da so bila rezervirana za nas.
Dolgo časa so nas zastopali pripadniki tujih narodnosti, iz Salzburga, Ogleja,
Karantanije. Med slednjimi je bil morda kak Slovenec, a je svoje slovensko ime in rod sramežljivo skrival in zamolčal. Naposled sta prišla dva tujca, po rodu Grka, po mišljenju in srcu pa Slovana. Ta dva sta nas zastopala odločno in prepričljivo, kakor redkokateri predstavnik s slovenskim imenom. Imela sta jasne in čiste pojme o pravičnosti v Božjem kraljestvu, saj sta upala povedati zbranim gostom marsikaj pomembnega in važnega o takratnem še skupnem slovanskem narodu: da je enakopraven, enakovreden vsem drugim narodom, da ima svoj jezik in svojo kulturo, da življenje tega naroda razsvetljuje luč vere in Kristusovega evangelija. V sedeže v tej Božji obednici sta neizbrisno vklesala slovansko ime in misel, da je ostalo vidno in živo do danes. Naš prihod v Božje kraljestvo se nekam čudno začenja, a se začenja in nadaljuje skoz zgodovino po Božji previdnosti.
V 19. stoletju (pred 150. ali 160. leti) so bili za naš narod težki in hudi časi. Vsa stoletja so nas obdajali močnejši in številnejši sosedje. Ni čudno, če je bila nevarnost, da izgubimo svoj jezik in kulturo, z njima pa tudi vero naših očetov. Tu je bila nevarnost, da bi tonili v pozabo, izgubili svojo identiteto, svoj prostor pod soncem.
Toda Bog je obudil v naši sredi može in žene s preroškim uvidom v slovensko
prihodnost. Po njih je Bog obrnil, kar so sosedje obračali. Napovedal in uresničil je: Vzamem vas izmed vseh velikih sosednjih narodov, zberem vas v vaši – slovenski deželi. Dam vam novo srce (novega – slovenskega duha vlijem v vašo notranjost, v vašo kulturo. Svojega duha, to je Božjega duha, duha evangelija vdihnem v vašo notranjost, v samo bit naroda. Prebivali boste v deželi, ki sem jo dal vašim očetom. V tej deželi boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog.
Ne smemo misliti, da se je zgodovina slovenskega naroda začela šele z nami, ali
morda po drugi svetovni vojni. Naše korenine segajo do svetih bratov Cirila in
Metoda in po Božji previdnosti rastejo skoz stoletja, célo tisočletje in še več
čeprav so bile nevidne in mnogokrat v rasti zavirane, a bile so vedno žive.
Ti možje in žene so te korenine na novo odkrili, jih presadili v domačo zemljo in tako omogočil novo rast. Slovenski narod je pred 20 leti tako dobil novo srce in novega duha.
Ti možje in žene so spoznali znamenja svojega časa in nanje odgovarjali v duhu
Kristusovega evangelija z vsemi naravnimi in nadnaravnimi sredstvi. Videli so
človekov bližnji in končni cilj, gledali njegov položaj v okolju, intuitivno so
spoznali, koliko in kako bijejo ure slovenske zgodovine (slovenskemu verniku),
kam so usmerjeni kazalci slovenskega naroda. Pronicljivo in razsodno so gledali
izkaznico vere, kulture, jezika, izobrazbe svojega ljudstva, jo primerjali z drugimi narodi, videli so pomanjkljivosti in nevarnosti, a so bil veseli, da je to slovenska izkaznica.
Imeli so čiste in jasne pojme o pravičnosti in dobroti v Božjem kraljestvu, zato so kakor Ciril in Metod, tudi oni povedali drugim narodom Evrope
marsikaj pomembnega o svojem – slovenskem narodu: - da je v Božjih očeh
enakovreden in enakopraven vsem drugim v Evropi, - da ima svojo kulturo,
jezik, civilizacijo, - da je njegova zgodovina zaznamovana in razsvetljena z lučjo
vere in Kristusovega evangelija.
Slovenski del Božjega vinograda ni vedno prinašal želenega sadu, tudi dobrega
sadu ne vedno. Ni mogel roditi pravega sadu, ker ni bil prav obdelan. Mladike
niso bile vedno vcepljene na žlahtno trto, zato je raslo košato viničje in pravega
sadu ni bilo. Naj nas Kristus nauči pravilno obdelovati vinograd slovenske sedanjosti v samostojni, neodvisni slovenski državi, da ne bo raslo viničje preživele ideologije, brezpravnosti, krivice in politične samovolje, marveč da bo naš vinograd rodil sadove pravičnosti in resnice, notranje povezanosti, iskrenosti in medsebojnega spoštovanja, delež v korist naše družbe ali blagor naroda.

Ervin Mozetič

Da, Slomšek je bil velik prijatelj otrok. Če je le mogel, jim je pripravil kako veselje. Tako je nekoč iznenadil malčke v Starem trgu z novimi jaslicami, ki
jih je sam naročil za cerkev. Takrat še po mnogih cerkvah niso imeli jaslic. Lahko si mislite, kako so otroci strmeli, ko je na božič prvič ugledala prelepi
hlevček z božjim Detetom njegovo Materjo in sv. Jožefom, ob njem vesele pastirčke s čredo ovac. Kar oči so žarele otrokom od sreče in zdelo se jim je, da so v Betlehemu.
Na škofovo željo so pozneje tudi v drugih cerkvah začeli staviti o božiču jaslice, najbolj za otroke.
Zelo se je škof Slomšek trudil, da bi se otroci čim več dobrega in lepega naučili. Toda tedaj pri nas še ni bilo slovenskih šol. Zato je Slomšek že kot kaplan in župnik ob nedeljah sam učil mladino in odrasle čitanja, pisanja, računstva in petja kar v župnišču. To mu ni bilo dovolj. Tako dolgo se je trudil, da so začeli po vsej slovenski zemlji ustanavljati šole, v katerih so se otroci mogli učiti v milem materinem jeziku.
Slomšek je bil tudi šolski nadzornik v Št. Andražu na Koroškem. Kako rad je zahajal Slomšek kot nadzornik med šolarje in kako so ga ljubili otroci! Komaj
so čakali, da jih je zopet obiskal. Saj jih je pa Slomšek tudi tako lepo učil kakor nihče drugi. Najpridnejšim je vsakokrat daroval mične knjižice. Revnim učencem je preskrbel še obleke in obuvala in kar so drugega potrebovali. Tako srečen je bil med njimi, da je nekoč pol leta v vseh razredih poučeval verouk,
ker je bil g. katehet obolel.
Mariborčanom se je škof takoj prikupil, posebno otrokom. Na svoj god je nekoč obiskal svojega prijatelja. Samo pozdravila sta se, nato je škof odšel. Gospod župnik je menil, da se pojde visoki gost nekoliko sprehajat po prijazni okolici, a minul je dopoldan a škofa ni bilo od nikoder. Šele po opoldanskem zvonjenju se je vrnil v župnišče. Uganite, kje je bil! V šoli. »Med ljubimi otroki je moje največje veselje, tam najlepše obhajam svoj god«, tako je dejal župniku, ko ga je vprašal, kje se je mudil tako dolgo.
Veliko boste še slišali in brali o škofu Slomšku, ko boste večji. Najbolj
ga bomo počastili s tem, če goreče prosimo Boga, da bi bil naš veliki škof čimprej proglašen za svetnika. Trudite se pa tudi, da se uresniči na vas Slomškov rek: Mladine najlepša lepota je ta: nedolžnost, ponižnost
pa žlahtnost srca!

Ervin Mozetič

Za vso Cerkev na Slovenskem je danes tradicionalna Slomškova nedelja. Slomšek namreč velja za svetnika, ki je narodno najbolj zaznamovan kot vzgojitelj, učitelj krščanske vere in omike, pisatelj, pesnik, varuh slovenske besede, pevskega, kulturnega in verskega izročila svojega naroda, ustanovitelj slovenske ljudske šole in visokega šolstva v Mariboru, apostol ekumenizma ali krščanske edinosti v Evropi, prenovitelj verskega in duhovnega življenja. Ves napor, vse svoje moči je posvetil svojemu narodu in njegovi deželi. Koliko njegovih modrostnih nasvetov še danes ima veljavo; še danes občudujemo moč njegove besede!
Kako zelo je cenil prijateljstvo.
»Ravno tako ima človek vsak troje prijateljev na tem svetu, pa jih večidel še le ta čas spozna, kadar se iz tega sveta podaja. Pervi prijatelji, ktere najbolje obrajta, so denarji in posvetno blago; oni človeka zapustijo, kadar od tega sveta slovo jemlje. Drugi so žlahta in znanci; oni mu dajo le do pokopališa sprevod. Tretji prijatelji so svete čednosti in dobre dela; one gredo v dolgo večnost ž njim, so pred Bogom njegove besednice, in mu usmiljenje izprosijo. Za ktere prijatelje si hočete skerbeti?«
Kako zelo je vse vabil k ljubezni do domovine, kakršna koli je že, naša je!
»Vsak pošten človek ima svojo domovino, ki jo toliko ljubi, da življenje za njo da, če je potreba. Naša ljuba domovina je dežela materna, prevesel kraj, koder je naša zibka tekla, koder smo perve rožice brali in lovili pisane metulje. – Tudi ptičica svoje gnezdo pozna; kako bi človek svoj rojsten kraj pozabil!«
Kako zelo ga je bolelo, ko je ugotavljal: Sveta vera v naših šolah umira. »Krščanski nauk kristjani le v glavi imajo, v srcu pa ne. Glava je polna vednosti, srce pa čednosti prazno. Ako se glava česar svetega nauči, se ima tudi srce oživiti. Je srce mrzlo za božje reči, govori jezik prazne besede, naj si bojo še tako lepe in svete; od srca ne pridejo, tudi k srcu ne gredo. Krščanski nauk, ki iz glave le do grla pride, vere ne oživi …«
Kako zelo je za vse čase veljavna beseda svetnikov.
»Hočeš otroke za sveto vero oživiti, moraš tudi ti za sveto vero goreti; saj se iz ledu ogenj ne ukreše. Hočeš otroke moliti prav naučiti, se moraš sam odkriti in pokrižati, kadar k molitvi pozvoni. Želiš otrokom prav dopovedati, koliko in kako čast imajo v cerkvi presvetemu zakramentu skazati, imaš tudi ti poklekniti in roke povzdigniti, kadar v cerkev prideš.«
Kako zelo je svoje duhovnike spodbujal k stalnemu izobraževanju. »Umetniki in rokodelci so prisiljeni napredovati v svojem izobraževanju in koliko bolj mi, dušni pastirji. Vodenje duš je najvišja umetnost. Sicer bomo v nekaj letih podobni staremu orožju, razjedenemu od rje in nič več primernemu za bojevanje. Samo neutrudna in ustrezna dejavnost duha oživlja njegovo moč. Nerabljeno železo zarjavi in stoječa voda se usmradi.«
Kako zelo je vse ljudi spodbujal k napredku!
»Bodimo prijatelji napredka, toda samo prijatelji napredka k dobremu. S krščansko ljubeznijo in sprejemljivostjo podprimo prizadevanja novega časa za ustvaritev novemu času primerne vladavine in sodelujmo tako, da bo povečana civilna svoboda v blagor nam in njim, ki so nam zaupani. Ob vsaki priliki izpovedujte vernikom resnico, tako pomembno za naš čas: Čim večja je naša svoboda, tem večja je naša odgovornost pred Bogom.«
Za slovo je v pastirskem pismu med drugim zapisal:
Otroci bodite zdravi in veseli, pa tudi pridni in pošteni. Starši, vi očetje in ljube matere, pa tudi vi hišni gospodarji in gospodinje, imejte v strahu božjem svoje otroke in posle, da jih boste lahko enkrat izročili ostremu sodniku živih in mrtvih!
V apokaliptični veličastnosti so izzvenele njegove besede:
»… V slovesnem sprevodu ste me spremili v novo stolnico, še malo, pa me boste nesli h grobu. – Toda ob koncu sedanjih dni bo napočilo veliko jutro, ko nas bo trobenta vsemogočnega Boga zbudila k novemu življenju, pa tudi klicala k sodbi. O, skrbite, molite z mano, da vas bom tisti odločilni dan mogel vse privesti pred vsevednega Sodnika in reči: 'Vsi so tukaj!' Skrbite, molite z mano, da bomo mi vsi slišali iz ust sodnika živih in mrtvih tolažljivo besedo: 'Pridite, blagoslovljeni od mojega Očeta …' Takrat bo čast Bogu na višavah, takrat bo mir ljudem vekomaj.«
Kakor skala trdna mora biti naša vera.
»Skalna osnova, na kateri hočemo graditi, je neomajna vera, ni kakšna moderna, šibka poljubna vera, ki se obrača po duhu časa, ustvarja samo kristjane po imenu in dela iz duhovnika šarlatana, ampak ona močna vera, ki prestavlja gore, za katero sta naša domovinska škofa Maksimilijan in Viktorin dala življenje in s svojo krvjo posvetila tista tla, ki so nam bila odkazana, da bi na njih zidali. To naj bo tista trdna skala, na kateri hočemo postaviti našo stavbo …«
Najdragocenejša vezenina je materni jezik – spoštujte ga!
»Med vsim jezikami mora Slovencam naš materni jezik nar ljubši biti. Kako ga mor'mo k božji časti ino svojimu izveličanju prav spoštovati … Slovenc bom Slovencam nove besede iz ljubezni materne govoril, v slovenskim jeziki, katerega je tudi sv. Duh apostelnam govoriti dal. Vselej so Slovenci besedo božjo radi zvesto poslušali; zaupam, de tudi vi!«
»Ljubi Slovenci, bratje ino sestre moje … Ljubite svoj rod, spoštujte svoj jezik. Za čast svojega jezika vsak pošten mož naj skrbi …«
Zelo je častil našo nebeško mater Marijo. Ob sklepu svoje pridige na praznik Marijinega vnebovzetja pa je Slomšek vernike takole nagovoril:
»Kaj bomo storili mi, Evini otroci, ki zdihujemo v solzni dolini? Svojo ljubo Mater, kraljico nebes in zemlje hočemo vredno častiti, posnemati njene lepe čednosti in ostati dobri njeni otroci. Ponižni hlapci in Gospodove dekle, potrpežljivi v križih in težavah se hočemo po Marijinem zgledu prepusti Očetovi volji. Ljubeznivi nebeški Materi se hočemo priporočiti, da prosi za nas, uboge grešnike zdaj in v naši zadnji uri, da ob ločitvi s tega sveta srečno pridemo v nebesa k Mariji.«
Posnemajmo v tem tednu škofa Slomška zlasti v ljubezni do naroda, maternega jezika in v živi veri.

Ervin Mozetič

Evangelij današnje nedelje je prilika o delavcih, poslanih na delo v vinograd ob različnih urah dneva, zvečer pa dobijo vsi enako plačilo. Ta prilika je bralcem evangelija vedno povzročala velike težave. Ali je sprejemljiv način gospodarja, ki da enako plačilo tistemu, ki je delal eno uro, kakor onemu, ki je delal ves dan? Ali ni to proti načelu pravičnega plačila? Sindikati bi danes v en glas protestirali, če bi kdo ravnal kakor ta gospodar.
Božje kraljestvo je osrednja tema in ozadje celotne prilike. Osnovni nauk, ki je navzoč v priliki, je: Bog kliče vse in kliče ob vseh urah. Obstaja splošen klic v Gospodov vinograd, ki je namenjen tudi laikom! Bolj je torej pomemben klic kot pa povračilo. V tem duhu pokojni blaženi papež Janez Pavel II. uporabi to priliko v spodbudi o »poklicanosti in poslanstvu laikov v Cerkvi in v svetu« , ko pravi: »Krščanski laiki pripadajo tistemu božjemu ljudstvu, ki je podobno delavcem v vinogradu … Pojdite tudi vi v moj vinograd. Klic se ne ozira samo na pastirje, duhovnike, redovnike in redovnice, ampak na vse ljudi: tudi krščanske laike je Gospod osebno poklical« .
Toda kaj pomeni za laika (delavca, podjetnika, kulturnega delavca, politika) iti v Gospodov vinograd? Ali morda to pomeni pustiti svoje delo in se dati na razpolago neposrednemu služenju Cerkvi in evangelizaciji? Včasih lahko pomeni tudi to. Vendar to ni pravilo. »Poklicanost krščanskih laikov pomeni, naj se njihovo življenje v Duhu izraža predvsem v prodoru v časne resničnosti in v njihovi udeležbi pri zemeljskih dejavnostih«. Vinograd, v katerega je krščanski laik poklican delati, je torej svet. Posvečevati se mora prav v običajnem poklicnem in družbenem življenju.
Glede »zemeljskih stvarnosti« bi rad opozoril na določen vidik, ki je v priliki morda obroben, toda v sedanjem življenjskem trenutku nadvse aktualen: to je problem brezposelnosti. Gospodar v priliki je šel zjutraj najemat delavce (takrat še ni bilo letnih ali večletnih delovnih pogodb; delo in plačilo je človek dobil le za en dan). Ob devetih dopoldne je šel spet naokrog in opazil druge, ki so postajali na trgu brez dela. Vrnil se je ob petih popoldne in videl druge delavce, ki jih je vprašal: »'Kaj postajate tukaj ves dan brez dela?' 'Ker nas nihče ni najel,' so mu dejali«. Kot lahko opazimo, se vsa prilika tudi jezikovno navdihuje v svetu problematike dela. »Nihče nas ni najel!« Ta globoko razočaran odgovor bi lahko danes izreklo na milijone brezposelnih.
Vse to z gotovostjo kaže vsaj eno: da Jezus ni bil neobčutljiv do tega vprašanja. Če tako dobro opiše ta prizor, je to zato, ker se je njegov pogled pogosto sočutno ustavil na gručah ljudi, ki so posedali po tleh in se naslanjali na kakšen zid, z nogo uprti v steno in čakali, da jih bo kdo »najel«. Prizorov, ki jih Jezus opisuje v prilikah, ni našel v knjigah, ampak jih je srečal v življenju.
Gospodar ve, da imajo delavci, ki so prišli nazadnje, enake potrebe kakor drugi, imajo otroke, ki jih morajo nahraniti, kakor jih imajo tudi tisti, ki so delali od jutra. Ko daje vsem isto plačilo, gospodar dokazuje, da mu ne gre toliko za zasluge kakor za potrebe. Dokazuje, kakor pravi on sam, da ni le pravičen, ampak tudi »dober«, velikodušen, človeški.
Vsi vemo, kaj pomeni biti brezposeln za nekoga, ki ima družino, ali za mladega človeka, ki se hoče poročiti in tega ne more, ker nima dela in s tem minimalnega zagotovila, da bi lahko dostojno vzdrževal družino. To ni le ekonomski, ampak še prej človeški problem. Človek brez dela se čuti nekoristen, kot da družba zmore brez njega in je on na tem svetu »odveč«.
Zagotovljeno delo je v današnjem svetu postalo ena najdragocenejših dobrin. Če za mnoge ni dela, je eden od razlogov (gotovo ne edini in ne glavni, vendar pomemben) prav ta, da ga imajo drugi preveč. Kopičijo različna dela, ki so vsa na različne načine plačana. Sv. Frančišek Asiški, ki je živel od miloščine, je zelo skrbel za to, da ne bi sprejel več, kot je potreboval; govoril je: »Nočem postati tat miloščine.« Kot lahko nekdo postane tat miloščine, če jo odžira drugim revežem, tako lahko človek postane »tat dela«, če ga odžira drugim, ki tako ostanejo brezposelni.
Eno najboljših pričevanj, ki jih lahko krščanski podjetnik da evangeliju, je prav to, da poskrbi za delo. Nekega dne je bogat tovarnar odšel na posvet k sestri, ki živi v klavzuri. Odločil se je, da bo s svojim bogastvom storil, kar bi ga Gospod prosil, vključujoč prodati vse in razdeliti revežem. Sestra ga je prosila, naj ji da nekaj časa, da bo molila v ta namen, in ko se je bogati človek vrnil, da bi dobil odgovor, ga je vprašala: »Ali imaš v tem trenutku kaj prihranjenega denarja?« »Imam«, ji je odgovoril. »Pojdi torej in odpri novo tovarno in daj delo še drugim delavcem!« In tako je storil.
Dobro vem, da teh mojih nekaj besed ne bo ničesar spremenilo v tem dramatičnem položaju, ko je po svetu milijone brezposelnih, predvsem med mladimi. Naj vsaj koristijo, da bi se počutili manj sami in pozabljeni v njihovem pričakovanju. Moje voščilo in moja molitev je, da bi tudi oni čim prej zaslišali besede, ki so jih slišali tisti delavci na trgu: »Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.« Pojdite v mojo tovarno, v moje podjetje, na moje delovišče …
Medtem pa ne pozabimo, da smo vsi poklicani na delo v Gospodovem vinogradu za večno plačilo.

Ervin Mozetič

Tema evangelija današnje nedelje je odpuščanje. Peter se je nekega dne približal Jezusu in ga vprašal:
»Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?«
Jezus mu je odgovoril:
»Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.«
(Sedemdesetkrat sedemkrat je način izražanja in pomeni vedno). Odpuščanje je nekaj resnega, za človeka zelo težkega, če že ne nemogočega. O njem ne moremo govoriti lahkotno, ne da bi se sploh zavedali tega, kar se zahteva od užaljenega človeka, od katerega pričakujemo, da bo odpustil. Skupaj z zapovedjo odpuščanja je potrebno človeka spodbuditi, zakaj naj to stori.
In prav to naredi Jezus v priliki, ki neposredno sledi njegovim besedam.
Jezus se ni omejil le na naročilo, naj odpuščamo; to je še prej on sam storil. Ko so ga pribijali na križ, je molil z besedami:
»Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo!«
To so najbolj herojske besede, ki so bile kadar koli izrečene na zemlji. Oni so besneli proti njemu, trgali so mu meso, on pa pravi: »Oče, odpústi jim.« Ne le, da jim odpušča, ampak jih tudi opravičuje. S tem nam Jezus ni dal le veličastnega zgleda odpuščanja, ampak nam je zaslužil tudi milost odpuščanja. Priskrbel nam je novo moč in sposobnost, ki ne prihaja od narave, ampak iz vere.
Prav to razlikuje krščansko vero od vsake druge vere. Tudi Buda je zapustil svojim vodilno načelo: »Zamera se ne pomiri z zamero; z odpuščanjem se pomiri zamera.« Toda Kristus se ne omeji le na to, da bi pokazal pot popolnosti; daje tudi moč, da bi jo prehodili. Ne ukazuje nam le, da naj to storimo, ampak to naredi z nami.
Zato sv. Pavel lahko reče: »Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte« (Kol 3,13). Presežen je zakon povračila: »Oko za oko, zob za zob.« Merilo ni več: »To, kar je drugi tebi storil, tudi ti stori njemu«; marveč je merilo: »To, kar je Bog storil tebi, stori tudi ti drugemu.« Prav v tem krščansko odpuščanje presega načelo nenasilja oz. nezamere.
To pomeni, da moramo biti zmerni v zahtevi po odpuščanju tudi pri osebah, ki niso z nami iste vere. Odpuščanje se ne poraja iz naravnega zakona ali iz preprostega človeškega premisleka, ampak iz evangelija. Kristjani bi si morali bolj prizadevati, da sami udejanjamo odpuščanje, kot pa da bi to zahtevali od drugih. Z dejanji bi morali pokazati, da je odpuščanje in sprava – tako občečloveško kot politično – najučinkovitejša pot, da končamo različne konflikte. Je veliko učinkovitejša od slehernega maščevanja in povračilnih ukrepov, ker pretrga verigo sovraštva in nasilja, namesto da bi ji dodala še en člen.
Morda bo kdo rekel: ali ni odpuščati sedemdesetkrat sedemkrat pravzaprav spodbujanje nepravičnosti in odpiranje proste poti nasilnosti? Nikakor, krščansko odpuščanje ne izključuje, da človek v določenih primerih naznani človeka in ga izroči roki pravice, predvsem takrat, ko so v igri tudi interesi drugih.
Toda ne gre le za velika odpuščanja ob tragičnih primerih; gre tudi za vsakodnevno odpuščanje: v življenju zakoncev, pri delu, med sorodniki, med prijatelji, kolegi, znanci. Rad bi spregovoril še o zelo delikatnem primeru. Kaj storiti, ko eden od zakoncev odkrije, da ga je sozakonec prevaral? Odpustiti ali se ločiti? To je preveč delikatno vprašanje; od zunaj ni mogoče vsiliti nobenega pravila. Človek mora v sebi odkriti, kaj naj stori. Lahko pa rečem tole. Poznal sem primere, kjer je užaljeni partner našel v svoji ljubezni do drugega in s pomočjo molitve moč za odpuščanje sozakoncu, ki je napravil napako, da se je iskreno pokesal. Zakon se je ponovno rodil kakor izpod pepela; zgodil se je neke vrste nov začetek. Udejanjila se je Jezusova beseda: »Tisti, kateremu je več odpuščeno, bolj ljubi« (prim. Lk 7,43). Jasno je, da nihče ne sme pričakovati, da se bo to med zakoncema ponovilo »sedemdesetkrat sedemkrat«.
Mnogi pravijo: rad bi odpustil, pa ne zmorem. Ne zmorem pozabiti; takoj ko vidim tega človeka, mi zavre kri. Tem ljudem pravim: ne vznemirjaj se zaradi tega, kar občutiš. Normalno je, da se narava odziva na svoj način. Ni pomembno to, kar občutiš, ampak to, kar hočeš. Če hočeš odpustiti, če to želiš, si že odpustil. Moči za odpuščanje ne zajemaj v samem sebi, ampak v Kristusu.
Kljub vsemu pa moramo biti pozorni, da ne bi padli v zanko. Tudi v odpuščanju se skriva tveganje. To je v tem, da si oblikujemo prepričanje, da moramo vedno mi drugim kakšno stvar odpustiti. Nevarnost tiči v prepričanju, da smo vedno mi, ki odpuščamo, nikoli pa ne potrebujemo odpuščanja. Če bi dobro premislili, bi pogosto, ko rečemo: »Odpuščam ti!«, morali spremeniti držo in besede in bi rekli človeku, ki stoji pred nami: »Odpusti mi!« Zavedali bi se, da imamo tudi mi stvari, ki nam jih mora drugi odpustiti. Pomembnejše od odpuščanja je prositi odpuščanja. Pisatelj Manzoni je znal z izjemno pretanjenostjo v literarni obliki spregovoriti o krščanskem odpuščanju. V romanu Zaročenci Renzo hodi po bolnišnici v Milanu in išče Lucijo. V njem kipi jeza in sla po maščevanju proti gospodu Rodrigu, ki je razdrl njegov zakon. Pater Krištof mu da razumeti, kako neumestne so njegove bojevite namere na kraju, kjer stoji, in ga pripravi, da se s tega mesta umakne. Ko Renzo pride k sebi, zmeden pravi: »Razumem, da sem govoril kot grobijan in ne kot kristjan; zdaj mu s pomočjo Božje milosti odpuščam iz vsega srca.« Pater Krištof mu sedaj razodene, da je gospod Rodrigo, ki je tudi zbolel za kugo, le nekaj korakov vstran. Skupno prisluhnimo besedam, ki jih redovni brat govori Renzu, medtem ko je njun pogled uprt na sovražnika, ki je že nekaj časa nezavesten:
»Ti glej. Lahko je kazen in je lahko usmiljenje. Občutje, ki ga imaš ti sedaj do tega človeka, ki te je prizadel, da, isto občutje bo imel Bog, ki si ga tudi prizadel, tistega dne do tebe. Blagoslovi ga in si blagoslovljen … Morda je Gospod pripravljen, da mu nakloni uro kesanja; toda hotel je, da ga ti za to prosiš: morda želi, da ga za to prosiš skupaj z nedolžno Lucijo; morda prihranja milost le tvoji molitvi, molitvi prizadetega in vdanega srca. Morda je odrešenje tega človeka in tudi tvoje zdaj odvisno od tebe, od tvojega sočutnega odpuščanja, usmiljenja … ljubezni!«
Prvi »blagoslov«, ki ga je Renzo prejel, je, da kmalu za tem v isti bolnišnici najde svojo ljubljeno Lucijo, ki je premagala kugo. Manzoni ob tem izreče pogumno, a resnično misel: Bog bi mogel narediti, da je odrešenje sočloveka (poleg mojega lastnega) odvisno od našega odpuščanja.
Jezus je povzel ves svoj nauk o odpuščanju s kratkimi besedami, ki jih je vključil v molitev očenaša, da bi se tega pogosto spominjali: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Potrudimo se in odpustimo onemu, ki nas je užalil. Sicer vsakokrat, ko ponavljamo te besede, sami sebi izrekamo lastno obsodbo.

Ervin Mozetič

Čas počitnic in množičnega poletnega preseljevanja je mimo; ponovno se vračamo v običajni življenjski ritem z vsemi vsakodnevnimi navadami in upam, da je med njimi tudi poslušanje nedeljske Božje besede. V evangeliju smo slišali:
Če tvoj brat greši,
pojdi in ga posvári na štiri oči.
Če te posluša, si pridobil svojega brata.«
Morda bo kdo vzkliknil: končno nam evangelij spregovori o nečem, kar je lahko izpolnjevati in nam ugaja! Dajati kritične pripombe, kritizirati, nekomu v obraz povedati njegove napake: ali ni to ena od stvari, ki so nam naravno prirojene in jih v življenju tako radi počnemo? Toda resnica je prav nasprotna. Pristen bratski opomin, za razliko od opravljivosti, je ena od stvari, ki zahteva veliko notranje svobode in zrelosti in je prav zato precej redka na tem svetu.
Človeško sobivanje je splet nasprotij, nesoglasij in medsebojnih krivic, ki so posledica dejstva, da smo si med seboj različni po značaju, pogledih in okusih. Sv. Avguštin je rekel, da »smo ljudje kakor glineni vrči, ki se takoj okrušijo, kakor hitro zadenejo drug ob drugega.« Evangelij nam osvetljuje tudi ta vidik.
Jezus pravi: »Opomni ga na štiri oči!« Zakaj? Predvsem zaradi spoštovanja bratovega dobrega imena, zaradi njegovega dostojanstva. Najslabše bi bilo, če bi hoteli opomniti moža v navzočnosti njegove žene ali pa ženo v navzočnosti moža, očeta pred njegovimi otroki, učitelja pred učenci ali pa predstojnika pred podrejenimi. Skratka v navzočnosti ljudi, med katerimi mora opominjana oseba prav na poseben način uživati spoštovanje. Stvar bi se takoj spremenila v javni proces; in ta človek bi to le stežka sprejel kot dobronamerni opomin; njegovo dostojanstvo bi bilo okrnjeno.
Jezus pravi »na štiri oči« tudi zato, da bi dal človeku priložnost, da se lahko brani in svobodno razloži svoje ravnanje.
Kakšen je v skladu z evangelijem poslednji motiv, zaradi katerega je potrebno udejanjati bratski opomin? Prav gotovo ne strastna želja, da bi drugim kazali človekove napake in bi tako dokazovali našo premoč. Niti ne zato, da bi si pomirili vest in lahko kasneje rekli: »Saj sem ti rekel. Saj veš, da sem te opozoril! Kar samemu sebi pripiši, ker me nisi poslušal.« Namen je »rešiti brata«, torej iskreno dobro drugega. Da bi se lahko poboljšal in se ne bi zapletel v neugodne posledice; da ne bi ogrozil svoje duhovne rasti in svojega večnega odrešenja.
Medsebojno opominjanje, opravljeno v evangeljskem duhu, je ena najlepših prednosti življenja v dvoje.
Slabe, hudobne in celo spotikljive novice imajo danes na razpolago številne kanale, po katerih se širijo – časopise, telefone, televizijo. Mi se moramo odločiti in postati terminali za slabo; to pomeni biti kraj, kjer se klevetanje, prazne marnje, natolcevanje in vsaka druga negativna stvar ustavi in dokončno tone v pozabo. Kadar koli se to zgodi, je to zmaga dobrega nad zlim in svet je nekoliko čistejši.
Nekoč je se je neka žena spovedala sv. Filipu Neriju, da je obrekovala določene ljudi. Svetnik ji je dal odvezo in ji naložil nenavadno pokoro. Rekel ji je, naj gre domov, vzame kokoš ter se vrne k njemu; gredoč pa naj kokoš pošteno oskubi. Ko je bila ponovno pri njem, ji je naročil: »Zdaj pa se vrni domov in do zadnjega poberi vse perje, ki si ga po poti sem odmetavala.« Žena je pripomnila, da je to nemogoče: veter je namreč medtem perje raznesel vsepovsod. In prav tu jo je čakal sv. Filip. »Vidiš,« ji je rekel, »kakor je nemogoče pobrati perje, ki ga je raznesel veter, prav tako je nemogoče preklicati opravljanje in obrekovanje, potem, ko je že bilo izrečeno.«
Če se vrnemo k opominjanju, moramo reči, da uspešnost le-tega ni vedno odvisna od nas, od našega načina, kako smo to naredili (kljub naši najboljši pripravljenosti ga drugi lahko zavrne, se zapre vase). Vedno in izključno od nas pa je odvisno, kako sprejmemo opomin.
Skratka, ne obstaja le dejavno, ampak tudi trpno opominjanje; ne le dolžnost, da opominjamo, ampak tudi dolžnost, da dovolimo drugemu, da nas opominja. In prav tu se pokaže, ali je človek dovolj zrel, da lahko opominja druge. Kdor hoče drugega opominjati, mora biti najprej pripravljen, da sprejme opomine drugega. Ko vidite človeka, ki je sprejel neko pripombo in slišite, kako preprosto in iskreno pravi: »Imaš prav, hvala, ker si me na to opozoril!« se pred njim odkrijte; stojite pred resničnim človekom.
To, kar nas je Jezus poučil o opominjanju, je lahko tudi zelo koristno pri vzgoji otrok. Namenimo še temu nekaj pozornosti. Za očeta ali mater ni nič bolj vzgojno kakor to, da počaka, da se otrok pomiri in se potem na štiri oči mirno pogovori z njim glede neprimernega obnašanja.
Opominjanje je ena temeljnih dolžnosti staršev, to je preizkusni kamen njihovih vzgojnih sposobnosti. »Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal?« pravi Sveto pismo (Heb 12,7). Bog nas opominja prav zato, ker nas ima za svoje otroke. In še: »Kdor prizanaša šibi, sovraži svojega sina, kdor pa ga ljubi, ga zgodaj vzgaja« (Prg 13,24). »Upogni vejo, ko je še mlada in voljna, če nočeš, da bi se nepopravljivo ukrivila.« Morda tega nasveta danes ne gre jemati dobesedno (vsaj ne tistega, ki govori o palici); ostaja pa dejstvo, da je popolna odpoved sleherni obliki opominjanja najslabša usluga, ki jo lahko naredimo otrokom.
V posameznih primerih ni lahko razločiti, ali je bolje opomniti ali pa pustiti, da stvari tečejo dalje; spregovoriti ali molčati. Zato je potrebno upoštevati zlato pravilo, ki velja za vse primere in nam ga apostol Pavel daje v današnjem drugem berilu:
»Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen … Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega.«
Treba je predvsem zagotoviti, da je naše srce odprto do drugega. Potem bo vse, kar se bomo odločili storiti, bodisi da bo to opomin ali pa molk, dobro, kajti »ljubezen nikomur ne dela slabega«.

Ervin Mozetič

V evangeliju današnje nedelje slišimo Jezusa, ki pravi:
»Če hoče kdo iti za menoj,
naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.
Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil;
kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.«
»Odpovedati se samemu sebi, vzeti svoj križ.« Vprašujem se, kako naj o tem govorim današnjemu človeku, ki od jutra do večera ne dela drugega, kot poveličuje uspešnost in uveljavljanje samega sebe?
Krščanska pot odrešenja je v »hoji za Jezusom« in hoja za Jezusom je v »odpovedovanju samemu sebi in v sprejemanju lastnega križa«.
Kaj pomeni »Odpovedati se samemu sebi.«? Še več: ali je sploh mogoče in ne nazadnje dopustno odpovedati se samemu sebi? Če dobro pomislimo in se ustavimo pri skrajnosti, »odpovedati se samemu sebi« pomeni isto, kot vzeti si življenje, narediti samomor, k čemur seveda ne smemo nagovarjati ljudi.
Toda že na začetku moramo razlikovati naslednje: Jezus ne zahteva, da se odpovemo »temu, kar smo«, ampak tistemu, »kar smo postali.« Mi smo Božja podoba, zato smo nekaj »zelo dobrega«, kot je rekel Bog takoj, ko je ustvaril moža in ženo. Ni se nam torej treba odpovedati temu, kar je ustvaril Bog, ampak onemu, kar smo naredili mi, ko smo zlorabljali svojo svobodo. Takrat so se v nas prebudila hudobna nagnjenja, greh, vse tiste stvari, ki so pozneje prekrile našo izvirno podobo. »Odpovedati se« torej dejansko pomeni »najti«, kakor razlaga Jezus sam: »Kdor izgubi svoje življenje, ga bo našel.« »Odpovedati se« je edini pravi način, da se lahko uresničimo.
Vse povedano bomo lažje razumeli z nekaterimi primeri iz sveta umetnosti.
Nekatere slike sčasoma oksidirajo in potemnijo, tako da je težko prepoznati podobe. Če jim hočemo vrniti prvotno podobo, jih moramo očistiti, restavrirati, odstraniti patino, ki se je nabrala na njih.
To so primeri, ki nam pomagajo razumeti pozitivni vidik tega, kar nam predlaga evangelij. Naše duhovno področje je podobno slikam pred restavriranjem. Lepa Božja podoba, kar bi morali biti, je bila prekrita s sedmerimi plastmi, ki so sedmeri glavni grehi. Morda ne bo odveč, da si jih prikličemo v spomin, če smo jih morda pozabili. To so: napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jeza in lenoba. Sv. Pavel to iznakaženo podobo imenuje »zemeljska podoba«, ki je v nasprotju z »nebeško podobo« oziroma podobnostjo Kristusu.
»Odpovedati se samemu sebi« torej ni dejanje, ki bi vodilo v smrt, ampak v življenje, v lepoto in v veselje.
Dodajmo še en primer, vzet iz kmečkega življenja. V tem poletnem času so naše trte polne grozdja, ki na soncu začenja zoreti in naznanja bližnjo trgatev. Vprašajmo se, kako je mogoče, da so na trti začele zoreti grozdne jagode?Ker je pustila, da jo obrežejo, ker je odvrgla odvečne mladike. Pravimo, da trta »joka«, ko jo obrezujejo, kajti iz nje resnično tečejo kaplje soka, podobne solzam, toda pozneje – če bi mogla spregovoriti – bi blagoslavljala roko, ki jo je obrezala.
»Odpovedati se« pomeni »reči ne«. Preprosto gre za to, da se naučimo reči »ne«. Na televiziji je nasilna ali razvratna oddaja; tvoja radovednost ti govori: »Daj, oglej si jo, saj si vendar odrasel, ne več otrok, saj ti ne more škoditi!« Toda ti si rečeš: »Ne, zakaj bi si moral umazati srce in oči?« Odpovedal si se samemu sebi.
Prijatelj ti ponudi »dim«, saj se tako reče, mar ne? Skratka nekaj, kar smrdi po drogi. Tudi tukaj te močan glas sili, da bi sprejel, samo enkrat, samo da bi poskusil, za kaj gre … Ti odgovoriš: »Ne.« Odpovedal si se sebi in v tem primeru si morda dobesedno »rešil svoje življenje«. Sediš pri mizi in požrešnost te sili, da bi pospravil vse, kar je pred teboj. Obvladaš se in si rečeš: dovolj je. Zmagal si in poleg tega morda tudi preprečil, da bi ogrozil svoje zdravje.
Kot vidite, bi lahko primere naštevali v nedogled. Čutiš, kako v tebi kipi jeza zaradi stvari, ki doma pri otrocih ali pa morda v službi ne gre, kot bi bilo prav. Obvladaš se in rečeš »ne«, počakaš, da se umiriš in šele nato spregovoriš. Spet si zmagal. In to je velika zmaga, kajti lažje se je boriti proti celi vojski, kot pa proti samemu sebi. V družini in v družbi ni mogoče živeti v miru, če se ne znamo vsaj občasno odpovedati samemu sebi. Vsakokrat, ko rečemo sebi »ne«, rečemo »da« bližnjemu, iskrenosti, slogi.
Gre za to, da se učimo govorice prave ljubezni. Veliki filozof Kierkegaard je rekel: »Predstavljaj si povsem človeški položaj. Dva mlada se ljubita. Toda pripadata dvema različnima narodoma in govorita dva povsem različna jezika. Če hoče njuna ljubezen preživeti in rasti, je potrebno, da se eden od njiju nauči jezika drugega. Sicer ne bosta mogla komunicirati in njuna ljubezen ne bo trajala dolgo.«
Tako, pravi, se dogaja tudi med nami in Bogom. Mi govorimo jezik mesa, on pa jezik duha; mi jezik egoizma, on pa jezik ljubezni. Odpovedati se sebi pomeni naučiti se jezika Boga, da bi lahko komunicirali z Njim. To pomeni tudi naučiti se jezika – čutenja, dojemanja, pričakovanja – drugega, ki živi v naši bližini. Tako bomo lahko živeli v miru in v življenju skupaj zgradili nekaj lepega.
Mnoge težave in porazi v življenju zakoncev so odvisni od dejstva, da se mož nikoli ni zares potrudil, kako izraziti ljubezen svoji ženi, in da se žena ni potrudila, kako pokazati ljubezen možu. Tudi v tem lahko vidimo, da evangelij nikakor ni oddaljen od življenja, kot se morda včasih komu zazdi. Koliko odpovedi in zatajevanja samega sebe naredimo vsak dan, ne da bi na to sploh pomislili: da bi bili zadovoljni tisti, ki jih ljubimo! In tega ne delajmo z žalostjo v srcu, ampak z veseljem. To je moja želja za ta teden!

Ervin Mozetič

V današnji kulturi in družbi obstajajo različne raziskave javnega mnenja, ki jih lahko kot podobo uporabimo za to, da bi lažje razumeli evangelij današnje nedelje. Raziskave javnega mnenja danes uporabljajo skoraj povsod, predvsem v politiki in ekonomiji.
Tudi Jezus je nekega dne hotel narediti raziskavo javnega mnenja, toda kot bomo videli, z drugačnimi nameni. Ti niso bili politični, ampak vzgojni.
Jezus ni želel meriti svoje popularnosti ali stopnje svoje priljubljenosti pri ljudeh. Njegov namen je bil povsem drug. Zato je najprej vprašal, kaj pravijo ljudje kdo sem? Takoj nato pa je vprašal:
»Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
To drugo, nepričakovano vprašanje je apostole popolnoma zmedlo. Molk in spogledovanje. Če pri prvem vprašanju beremo, da so apostoli »odgovorili« vsi skupaj, kakor v zboru. Tokrat pa je glagol v ednini; en sam »odgovori«, in to Simon Peter:
»Ti si Kristus, Sin živega Boga!«
Če je za odgovor na prvo vprašanje zadostovalo, da so pogledali okoli sebe, prisluhnili mnenju ljudi, so se morali sedaj zazreti v svojo notranjost, prisluhniti zelo drugačnemu glasu, ki ne prihaja od mesa in krvi, ampak od Očeta, ki je v nebesih. Peter je bil deležen razsvetljenja »od zgoraj«.
To je prvo jasno priznanje resnične identitete Jezusa Kristusa, ki ga najdemo v evangelijih. To je v zgodovini prva javna izpoved vere v Jezusa!
Jezus Simonu spremeni ime, kot je to običajno v Svetem pismu, ko človek sprejme pomembno novo poslanstvo; imenuje ga Kefa, Skala. Resnična skala, »vogelni kamen« je in ostaja on sam, Jezus Kristus. Toda po vstajenju in vnebohodu je ta »vogelni kamen«, čeprav navzoč in delujoč, neviden. Potrebno je znamenje, ki ga predstavlja, ki ponazarja in v zgodovini udejanja ta »neomajni temelj«, ki je Kristus. In prav to bo Peter ter za njim tisti, ki ga bo nadomestil, Petrov naslednik – papež, ki bo na čelu apostolskega zbora.
Toda vrnimo se k podobi raziskave javnega mnenja, ker nosi v sebi velik izziv današnjemu človeku. Videli smo, da se Jezusova raziskava javnega mnenja odvija v dveh etapah, ima dve temeljni vprašanji; prvo: »Kaj ljudje pravijo, kdo sem?«; in drugo: »Kaj vi pravite, kdo sem?« Ne moremo se potuhniti, moramo se vprašati: na kateri stopnji smo mi? Zlahka zaznamo mnenja o Jezusu. Mnogo je knjig, ki delajo prav to in nam poročajo, kaj so mislili o Jezusu filozofi, teologi, književniki, celo ateisti.
»Kaj praviš ti, prav ti, kdo sem?« Tu se ni mogoče umakniti. Priti moraš na plan in se odločiti sam pred svojo vestjo. Kakor da bi nenadoma v istem raziskovanju javnega mnenja kdo od intervjuvancev vzel v roke mikrofon in vprašal tistega, ki je doslej spraševal: »In koga boš volil ti?« Stvari se spremenijo.
Tako nekoč kot danes so redki pripravljeni odgovoriti na to drugo vprašanje. Toda »zvesti«, še več, »blagrovani« so samo tisti, ki imajo pogum sprejeti milost in izpovedati: »Ti si Kristus, Sin živega Boga!« Torej ne le eden od »prerokov« ali celo »veliki prerok«, niti ne samo »sin človekov«, ampak »Božji Sin«.
S to vero krščanstvo stoji ali pade. Obstajajo železne konstrukcije (mislim, da je med njimi Eifflov stolp v Parizu), zgrajene tako, da se, če na določeni točki spodmakneš ključni element, zrušijo same vase. Tako je zgrajena krščanska vera in ta občutljiva točka je vera v Jezusovo božansko naravo. Prav zaradi nje se krščanstvo razlikuje od vseh drugih ver na tem svetu.
Vse do tu sem bil – recimo temu – tisti, ki sprašuje. Vas sem vpraševal: »Kdo je za vas Jezus Kristus?« V tem trenutku vam prepuščam mikrofon, da me vprašate vi: »In zate, kdo je zate Jezus Kristus?« Dana mi je milost (gre namreč za milost, nikakor za zaslugo), da vam lahko z velikim veseljem, in mislim, da z vso iskrenostjo rečem: »Da, tudi za mene, kakor za Petra, je Jezus Kristus Sin živega Boga.«

Ervin Mozetič

Marijino vnebovzetje je praznik srečne smrti Jezusove Matere Marije. Doživela je izjemo, da je že ob smrti stopila v Božjo srečo, v celoti svojega življenja, kot pravimo z dušo in telesom, tako kot bomo mi ob koncu sveta. Stopila je v popolno prijateljstvo z Bogom. To imenujemo nebesa: stanje najbolj neskaljenega, ljubečega in osrečujočega prijateljstva z Bogom in z vsemi soljudmi.
V evangeliju današnjega praznika Marijo teta Elizabeta blagruje: »Blagor ji, ki je verovala … «. Imeti vero je blagor, velika vrednota, je sreča. Zato je prav, da svojo vero cenimo, varujemo in gojimo. Najbolj dragocena dediščina, ki jo lahko damo otrokom, je vera in zaupanje v Boga, ki nas ljubi.
Danes, na praznik Marijinega vnebovzetja, ko se pred nami razodeva veličastni Božji načrt odrešenja, naj se tudi iz naših src dviga hvalnica Gospodu, ko skupaj z Marijo tudi jaz, tudi ti in mi vsi skupaj lahko rečemo: Velike reči mi je storil Gospod, on , ki je mogočen!
Kaj nam je dal? – To, da sploh živimo, da smo kristjani, da smo v Jezusu Kristusu vsi ljubljeni otroci nebeškega Očeta, da je naša domovina v nebesih, da pa imamo prej še vsi lepo nalogo in poslanstvo na tem svetu, ki ga bomo tem lepše in tem boljše izpolnili, čim bolj zvesto bomo hodili po Marijini poti, ki je pot odprtosti, sprejemljivosti za Boga in za bližnjega.
Ravno Marija je zgled vere in zaupanja v Boga. Marija je žena vere. Veri, h kateri smo mi vsi povabljeni, je ona prva utirala pot, kakor človek, ki v visokem snegu gre na čelu in dela gaz za druge, da bodo laže šli za njim. Marija je naša učiteljica vere in zaupanja ter prave svobode.
Bog nam jo je postavil za učiteljico v veri in je na njenem zgledu tudi pokazal, kaj nas čaka, če ji bomo sledili. Njo, ki je prva stisnila Jezusa v svoje naročje, ko je bil še čisto majhen, sedaj isti Jezus prvo sprejema v svoje naročje v nebesih. Njo, ki je bila preprosto, ponižno dekle iz zakotne galilejske vasi, postavlja njen Sin za prvo državljanko nebes poleg svojega prestola. Zato je današnji praznik, praznik vseh ljudi, ki so majhni v očeh tega sveta, pa veliki v Božjih. Posebno je to praznik vseh žena in mater, skromnih delavk in požrtvovalnih gospodinj, ki jih marsikdo niti ne opazi in ne ceni dovolj njihove nesebičnosti. Toda Bog, o katerem pravi Marija, da »povišuje nizke« je povišal njo, skromno nazareško gospodinjo in prezirano mater obsojenca na smrt, in bo tako povišal vsakega, ki ji je podoben v nesebični požrtvovalnosti, veri, zaupanju in zvestobi v preizkušnjah.
Da bi to v kar najboljši meri uresničili, danes obnavljamo in utrjujemo našo posvetitev, našo izročitev Božji Materi Mariji. Saj je tudi naša Mati, saj nas je njena materinska roka spremljala skozi vso zgodovino. Vsepovsod srečujemo močne sledove njenega varstva, od začetkov naše narodne in verske zgodovine, od časov, ko so oglejski in salzburški misijonarji skupaj s škofom Modestom Gosposvetskim oznanjali evangelij našim dedom in jih povabili v Božje kraljestvo, tam pri Gospe Sveti in pozneje drugod, po drugih krajih naše domovine, kjer so zrasla mogočna Marijina božjepotna središča in svetišča. To je opazil tudi pokojni papež, sedaj že blaženi Janez Pavel II., ki je ob svojem prvem obisku v Sloveniji, ob prihodu na Brnik 17. maja 1996 vzkliknil: »Bog blagoslovi predrago Slovenijo, to deželo pokrito s cerkvami, cerkvicami, znamenji in križi. To pomeni, da tod bivajo dobri in verni ljudje.« Pohvali je sledilo očetovsko svarilo: »Pazite, da vam to dragoceno krščansko izročilo ne bo umiralo pred vašimi očmi.« To se ne sme zgoditi, zato v posvetilni molitvi in prošnji božji Materi Mariji vnebovzeti molimo: Tebi priporočamo našo domovino, naše domove in družine, da bi bile odprte za krščanske vrednote in bi v njih vel duh Kristusovega evangelija.
Kaj se dogaja z našo domovino, z našimi družinami? Povsod srečujemo močne posledice ne samo ekonomsko-socialne, ampak splošne duhovne in verske krize, ki s svojimi lovkami prodira na vsa področja življenja. Marija je v Kani Galilejski rekla: »Vina nimajo«. V naših domovih in družinah so druge težave. Časa nimajo; ne za molitev, ne za nedeljsko mašo, pa tudi ne drug za drugega. Duhovna in verska, pa tudi socialna kriza se kažejo tudi v rastočem številu izvenzakonskih skupnosti, zmanjkuje pa tudi moči in poguma za zvesto in trajno zakonsko skupnost, ki jo navdihuje in ji daje življenjsko moč in duhovni polet zakrament sv. zakona. Mnogim se je tako stemnilo pred očmi, da spregledajo vrednost in pomen naravne zakonske zveze med možem in ženo, ki je utemeljena v človeški naravi in na prvih straneh Svetega pisma, kjer je rečeno, da je Bog človeka ustvaril kot moža in ženo in ju po skrivnosti ljubezni povezal v nedeljivo skupnost, ki naj ustvarja pogoje za rast novih članov človeške družbe. Demografi in ekonomisti že nekaj časa bijejo plat zvona in se sprašujejo, kdo bo delal in zaslužil za pokojnine, če ne bo otrok? Verska in duhovna kriza močno odmevata tudi v Cerkvi, še posebej ob že zaskrbljujočem pomanjkanju duhovnih poklicev … Kam to vodi?
Morda se bo komu zdelo, da preveč poenostavljamo, če rečemo, da na vsa ta in podobna vprašanja odgovarja skrivnost in vsebina današnjega praznika, ki nam razodeva Božji načrt odrešenja in nas vabi na Marijino pot, ki je pot vesele in zveste hoje za Kristusom, v službi bratom in sestram. Posebej tistim, ki so danes najbolj ogroženi. To so najprej otroci. Tisti še nerojeni, pa tudi otroci iz razbitih in nepopolnih družin. Ogroženi so starejši, onemogli in zapuščeni in še posebej brezposelni in vsi, ki trpijo zaradi stečajev ter neodgovornega in krivičnega poslovanja.
Skrivnost in vsebina današnjega praznika nam tudi odkrivata, da Bog omogoča, da tudi sredi puščave začno izvirati studenci žive vode, ki rojevajo novo življenje. To modrost in življenjsko bližino so odkrili tisti zakonci in starši, ki se tudi danes odločajo za večje število otrok. In hvala Bogu, število takih družin narašča. V to modrost so vstopili tisti mladi zaročenci, ki so odkrili lepoto in moč čiste ter odgovorne ljubezni, ki v zakramentu sv. zakona doseže polnost in najglobljo utemeljitev.
Marija vnebovzeta je cilj že dosegla in je zato mogočno znamenje na nebu. Naj bo tudi mogočno znamenje na poti našega, na poti mojega in tvojega življenja.
Blagor nam vsem, če jo bomo posnemali, kajti tedaj se ji bomo prej ali slej pridružili v sreči in slavi.

Ervin Mozetič

Evangelij, ki ga poslušamo pri današnjem bogoslužju, bi lahko poimenovali: »Kako je nekega dne neka žena premagala Jezusa s svojo vero.«
Jezus v evangeliju je iskalec vere in to bolj vnet, kot je bil v zgodovini kateri koli iskalec zlata. V času svojega življenja je hodil iz kraja v kraj z neke vrste skritim termometrom in meril vero tistih, ki so se mu približali.
Kaj pa mi, kako je z našo vero?

Ali ste že prisluhnili kristjanom okrog sebe, kaj jim pomeni vera ?
Največkrat skupek zapovedi in prepovedi, bolj ali manj trdno prepričanje, da je nekaj ali nekdo nad nami, s katerim se igramo igro daj-dam...
Dejansko pa pomeni verovati ljubeče se okleniti Boga, ki je naš Oče, ki je naš Brat, ki je naš Posvečevalec. Vera je radostno prijateljevanje s tro-osebnim Bogom. Zato vera ni nekaj neosebnega, nekakšna ' privatna zadeva ', marveč je po svojem bistvu nekaj medosebnega tista ' vez ', ki vzpostavlja ljubeče odnose z osebnim Bogom. Verovati pomeni podariti srce. Pavel pravi: '' S srcem se veruje za zveličanje. ''
Dokler ne bo naša vera stvar srca, bomo imeli z njo same težave. Kristjani, ki se stalno pogajajo in iščejo neki minimum, najlažjo pot verovanja, ne bodo nikoli doživeli lepote in osvobajajoče moči krščanstva. Še več, vera, ki ne bo prestopila praga koristnosti, in stopila na polje lepote in veselja, ne bo mogla zaživeti v vseh njenih razsežnostih. Na ta polja pa nas more voditi samo Sveti Duh, ki ga imenujemo tudi Duh lepote.

V obdobju v katerem živimo, nas lahko prevzame določeno javno mnenje, da je vera naravnanost, ki ni vredna sodobnega in zrelega človeka. Sodoben človek naj bi bil namreč svoboden, neodvisen, ki bi vse poznal in vedel. Pojem vere se v tej luči kaže kot nekaj, kar je na nižji stopnji. Če pa podrobno pregledamo svoje življenje ugotovimo, da kljub visoki civilizaciji, večino stvari ne moremo obvladati s svojim razumom in jih preprosto sprejemamo v zaupanju v znanost. Niti človeštvo, niti posameznik ne moreta živeti brez upanja.

Vse to kaže tudi na vero v pravem pomenu besede. Beseda verujem pomeni, da človek ne misli, kakor da so z gledanjem, poslušanjem in prijemanjem izrabljene že vse možnosti, ki so mu na razpolago. Nekateri pravijo, če ne vidim ne verujem. Vera pa je stik s stvarnostjo, ki je drugačen, globlji, kot je gledanje. Vera pomeni odločitev za tisto, česar ni mogoče videti, a vendar ni neresnično, ampak je edina stvarnost, ki nosi in omogoča vse drugo. Vera je sposobnost človekovega duha. Najlepše je izražena vsebina besede verujem v stavku: Če ne boste verovali ne boste obstali.

Vera pomeni z zaupanjem postaviti se na temelj, ki nosi, ki drži, ki omogoča vso našo dejavnost. Vera je izročitev smislu. Brez smisla človek ne more živeti. Temelj na katerem človek lahko stoji pa je lahko le resnica. Ko človek v polnosti in z življenjem izreče besedo verujem, s tem izraža, da je dobil tla pod nogami, da je našel smisel in resnico. Pri krščanstvu pa gre za vero v nekoga, ne v nekaj in ta nekdo je Jezus Kristus. Vera je odločitev za njega. On je smisel, ki me pozna in ljubi. Izpoved vere je istočasno tudi odločitev za določen način življenja. Naše besede so naravnane na Boga, naša dejanja pa velikokrat drvijo v čisto drugo smer. Velikokrat vera postane tako zavetje, bonbon, ki ga ližem.
Če vero čutimo kot breme, to ni pristna vera. Bolje je, da se jo otresemo in jo zavržemo. Če nas vera spravlja v položaj, da gledamo na ljudi, ki ne verujejo z neke vrste nevoščljivostjo, kakor, da so v primerjavi z verujočimi bolj svobodni, potem to ni pristna vera. Bolje je, da se je otresemo in jo zavržemo. Če je vera vzrok, da gledamo na tiste, ki so nam jo posredovali kakor na ljudi, ki so nam naložili težko breme, potem dobro premislimo ali je to vera ali ne.
Vera ni pristna, če nam ne daje vesele in nepremagljive gotovosti, da smo presrečni. Samo tisti, ki so prepričani, da so našli zaklad, so ponosni na svojo vero in se je veselijo. Samo takšni spodbujajo k iskanju vere tiste, ki je še niso našli.
Koliko stvari nas uči ta preprosta evangeljska pripoved! Eden najglobljih vzrokov trpljenja za vernega človeka so neuslišane molitve. Več tednov, mesecev, morda celo let smo molili za neko določeno stvar. Toda nič. Bog se je zdel gluh. Kanaanska žena je tu kot vzornica in učiteljica vztrajne molitve. Zdi se, da je – ne da bi vedela – dobesedno vzela besede, ki jih beremo pri preroku Izaiju:
»Vi, ki kličete v spomin Gospodu, ne mirujte. Ne dajte mu miru« (Iz 62,6-7).
Ona Jezusa ni pustila pri miru. Če bi kdo naključno opazoval Jezusovo obnašanje in njegove besede do te zapuščene žene, bi ne mogel spregledati njegove neobčutljivosti in trdosrčnosti. Kako je lahko tako ravnal s preizkušeno materjo? Toda zdaj vemo, kaj je bilo v Jezusovem srcu, kaj ga je vodilo v tem ravnanju. On je z bolečino v srcu odrekal pomoč, trepetal je v tveganju, da bi se žena utrudila in odstopila. Vedel je, da bi se preveč napet lok lahko zlomil. Tudi za Boga je človeška svoboda neznanka, ki prebuja v njem upanje. Jezus je upal, zato ob koncu pokaže tako veliko veselje. Je kot da bi zmagala oba.
Bog torej posluša, tudi ko … ne sliši. Njegova gluhota je že prihajanje na pomoč. Ko zamuja z uslišanjem, Bog stori, da naše hrepenenje narašča, da tisto, za kar molimo, postane pomembnejše; da od materialnih stvari preidemo k duhovnim, od časnih k večnim, od majhnih k velikim. Na ta način nam lahko on da veliko več, kot smo ga v začetku prosili.
V začetku naše molitve smo pogosto zelo podobni tistemu kmetu, o katerem govori stari duhovni pisatelj. Obvestili so ga, da ga bo kralj osebno sprejel. To je njegova življenjska priložnost: na glas mu bo lahko izrekel svojo prošnjo, ga prosil za stvar, ki si jo želi, z vso gotovostjo, da bo to prejel. Ko je prišel napovedan dan, je dobri človek vznemirjen stopil pred kralja in veste kaj ga je prosil? Voz gnoja za svoje polje! To je bilo največ, na kar je lahko pomislil. Rekel sem, da se mi pred Bogom pogosto vedemo na enak način. Tisto, kar ga prosimo, je v primeri s tistim, kar bi ga lahko prosili, le voz gnoja; to so nepomembne malenkosti, ki se včasih lahko obrnejo celo v našo škodo.
Pogosto se moramo spomniti kanaanske žene. Malo evangeljskih strani se tako neposredno dotika našega krščanskega življenja. Tista žena je postala Abrahamova hči, ker je storila »kakor Abraham«: verovala je. Ona je odprt zgled za vse. Vsi smo lahko in moramo biti kanaanska žena.
Veliki občudovalec kanaanske žene je bil Sv. Avguštin. Posvetil ji je kar tri govore in je nikoli ne pozabi omeniti, ko spregovori o potrebi, da moramo »moliti in se ne naveličati«. Morda ga je ta žena konkretno spominjala na njegovo mater Moniko. Tudi ona je leta in leta nadlegovala Gospoda, ko ga je s solzami v očeh prosila za spreobrnjenje svojega sina. Nobeno zavračanje ji ni vzelo poguma. Za sinom je šla vse do Italije, do Milana. Dokler ga ni dobila ne le spreobrnjenega, ampak tudi škofa, svetnika in cerkvenega učitelja.
Vam želim veliko vztrajne in pogumne vere.

Ervin Mozetič

Sveti Janez Krizostom nam odkrije lepoto župnijske skupnosti, ko pravi, da je župnija zedinjenje duhov, soglasje duš, vez ljubezni in molitev duhovnikov. Katekizem katoliške cerkve pa nam pove, da je župnija evharistična skupnost in srce liturgičnega življenja krščanskih družin, kraj molitve, sodelovanja pri svetem bogoslužju in medsebojne pomoči. Hudo je, če se vse skupaj zaključi za štirimi zidovi cerkve ali domačega doma. Po Jezusovem zgledu smo poklicani k nenehnemu potovanju k drugim. Prva Cerkev je glede tega zelo dejavna.
Marsikomu je edina skrb njegovega krščanstva, da naroči sveto mašo, da bo na tisti in tisti datum, da kolikor toliko obiskuje sveto mašo in moli. Biti kristjan pomeni, da mi ni vseeno kaj se dogaja z mojimi župljani. Preveč smo ujeti v ritem svojih težav, predani temu svetu. Premalo iščemo. Za duhovnika je slabo spričevalo, če obiskuje le ene in iste ljudi. Nekateri obiskujejo vse tiste družine, katerih otroci prejemajo zakramente. Seveda ne gre samo za vidne poti. Potuje naj vsaj naša molitev. Le ta je pravzaprav temelj vsakega našega iskanja. Ob tem bomo po božji milosti našli ljudi, ki se bodo velikodušno odločili in izbrali duhovni poklic.
V današnjem evangeliju smo slišali, kako se je Jezus umaknil na samoten kraj in molil. Tudi ti Luka se umikaj na samoten kraj in moli za ljudi, ki so ti zaupani. Vi predragi verniki, pa molite za svojega župnika, da bi znal iskati ljudi v župniji.
Na direktno govorjenje smo vsi zelo občutljivi, toda prijazna beseda vedno odkrije pravo pot. Zato naj se vsak v župniji potrudi, da bo otrokom oziroma vsakemu župljanu pomagal pri varovanju temeljnih vrednot življenja. Male pozornosti oblikujejo lepe življenjske poti mladega rodu. Naj nam vse to pomaga, da bomo globlje razumeli pomembnost vsakega malega koraka v vsakdanjem življenju. Tudi ti Luka poskušaj biti vedno prijazen, lepih besed. Vi predragi pa ne pozabite, da je potrebno mlademu rodu lepo govoriti o duhovnikih, o Cerkvi.
Naše delo na župniji pa ves čas spremlja nekdo, ki nam je tako prepričljivo dejal,tukaj v bližini, da nas ima rad. To je blaženi papež Janez Pavel II. Ob prebiranju njegovega življenjepisa zajameš sapo, začutiš svoboden utrip življenja, najdeš školjko z biseri. Vse to, kar danes naš narod in ves svet občuduje pri njem, ima svoje korenine tudi v župniji, kjer je živel in tudi kot duhovnik kasneje deloval. Kako polne so bile njegove beležke, ko se je vračal po študiju v Rimu z obiska nekaterih župnij v Parizu, Belgiji, Nizozemski. Ni čudno, če je na svoji prvi župniji kot kaplan toliko časa namenil delu z mladimi, z njimi odhajal v hribe, stalno obiskoval bolnike, se družil z vsemi župljani. Vse to pa je potrjeval z obilico molitve in ljubeznivim podeljevanjem zakramentov. Luka, poskušaj posnemati ta ideal, saj je blaženi tako povezan s temi kraji. Na to povezanost, dragi župljani nikdar ne pozabite.
Župnija je torej kraj, kjer Gospod kliče v duhovniško in redovniško življenje, v svobodno izbrano neporočenost in v devištvo iz ljubezni do Božjega kraljestva. Vsem, ki menijo, da imajo tak poklic, sveti oče Benedikt pravi: Vztrajno molite, da boste prišli do potrebne jasnosti. Potem pa izrecite veseli Da. Bog mlade kliče tudi iz naših župnij. Mi jim pomagajmo in vztrajno molimo, da bodo prišli do prave jasnosti. Naj tudi prihod novega župnika podpira naše mlade v njihovih kakršnih koli odločitvah.
Kristus je Cerkvi poveril in zaupal, da bo Kristusa oznanjala vsem ljudem. Oznanjala po ustih, besedah in zgledih, apostolov, škofov, duhovnikov, vernikov. Kristus noče, da bi oznanjali svoje poti, marveč njegovo pot. Da se ne bi človek preveč zagledal in hodil samo po poteh, ki jih sam določa in ki ne vodijo v nebesa, zato Cerkev v posameznih občestvih, župnijah, tako vztrajno dviga glas. Ko zataji človek, ko zatajimo župljani, celotna Kristusova Cerkev v rokah še vedno drži kažipot, ki vodi zbeganega in izgubljenega človeka na pravo pot. Luka, vedno oznanjaj njegovo pot!
Pa vas vprašujem: »Bi pomagali človeku, ki se je izgubil temnega in viharnega dne? Bi priskočili na pomoč tistemu, ki mu je življenje ubilo vsako upanje? Bi hoteli Kristusu pomagati še naprej odreševati ljudi in jih osrečevati z najbolj osrečujočo novico, da so odrešeni? Če je vaš odgovor da, potem vas Gospod vabi in vas jemlje v svojo službo, ker potrebuje vaše roke, ki bodo blagoslavljale, vaša usta, ki bodo oznanjala, predvsem pa potrebuje vaše pripravljeno srce, ki bo ljubilo, kakor je ljubilo Njegovo.
Prosimo danes za naše župnije, da bi bile čimbolj podobne željam, ki jih je izrekel blaženi Janez Pavel II. Župnija je krščanska skupnost pred katero je svetal zgled Dobrega Pastirja in ki se zbira okrog svojega župnika in duhovnikovih sodelavcev. Zato vam pravim: Ljubite svoje duhovnike! Cenite jih, poslušajte jih, hodite za njimi. Vsak dan molite zanje. Ne pustite jih same, ne k oltarju, ne v vsakdanjem življenju. Nikoli ne nehajte moliti za duhovne poklice in za zvestobo tistih, ki so se že posvetili Gospodu in dušam.
Kot župljani imamo po besedah blaženega papeža Janeza Pavla II. veliko nalogo! Moja želja je, da jo vredno izpolnimo.

Ervin Mozetič

Tako geslo si si izbral za novo mašo, ki si jo imel pred petimi leti. Poudarek je na ljubezni. Vse naše življenje se da strniti v eno samo besedo ljubezen. Pa mi ne gre samo zato, da bi vam povedal, da je lepo če ljubimo Boga. Današnja maša, pri kateri te sprejemamo kot novega župnika, izpričuje spoznanje, da Tebe Bog ljubi in da Bog ljubi tudi ljudi, ki so ti zaupani v bodočih letih tvojega delovanja. Brez njegove ljubezni bi te ne bilo. In poseben dokaz njegove ljubezni do tebe je zate mašniško posvečenje. Niso ga vsi deležni, ti pa si z njim zaznamovan. Koliko dokazov njegove ljubezni, če premišljuješ svoje osebno življenje. Kljub nevrednosti, kljub temu, da si nič, si v njegovih očeh nekaj tako velikega, da vsak trenutek misli nate in te je izbral za svojega glasnika in sedaj župnika župnij Slavina, Matenje vasi in Orehka. Take ljubezni ni in je ne more biti. Nihče, ki ljubi, ni tega zmožen, samo On, ki je ljubezen, lahko to naredi. On prihaja prvi k tebi. On sam se razdaja. On na križu je simbol te razdajajoče se ljubezni. Spričo vseh teh dokazov ljubezni ne moreš ostati hladen. Prosim te, še naprej se zavedaj odgovornosti, ki jo imaš zaradi božje ljubezni.
Odgovor, ki ga lahko daš, je samo eden: ljubim. V to je zajeta vera, hvaležnost, upanje, kratko vse. Ljubim pomeni, darujem se, predajam se Ti za vselej.
Duhovnik je poslan, da bi druge ljudi pridobival za Jezusa.
To zveni zelo lepo. Ali je tako tudi v resnici?
Verjetno se pogovarjaš z Njim in ga sprašuješ, zakaj te je izbral. Ali zato, ker te je posebno ljubil?
Nisi sam postal duhovnik, On te je izbral. Ni izbral angelov, izbral je tebe in mene, človeka z napakami in vrlinami. To naj bo razlog za tvojo in mojo ponižnost.
Vsak duhovnik je enkratna osebnost, zato smo si duhovniki zelo različni, vsi pa imamo isto poslanstvo: biti Jezusovi. Bodi Jezusov na svoj način in nikar ne zameri ljudem, če te bodo primerjali s prejšnjim župnikom. Vem, da te imajo že sedaj radi. Tega se vedno zavedaj tudi ti.
Ko razmišljam o podobi duhovnika, mi pred oči najprej pridejo duhovniki, od katerih sem v življenju največ prejel in jih najraje srečeval. Katere stvari se mi zdijo pri duhovniku pomembne?

Duhovnik je Učitelj. Prav je, če duhovnik zna razlagati božjo besedo in jo rad in pogosto razlaga. Če jo poveže z življenjem, ne le na moralni ravni, ampak predvsem na duhovni. Če duhovnik sam ljubi Božjo besedo, jo poskuša živeti, potem je po navadi tudi zelo dober razlagalec. Torej ljubi Božjo besedo.

Duhovnik je Dobri pastir. Srce poslušalcev, se odpre, kadar začutijo, da imamo duhovniki radi ljudi in jih spoštujemo, da jim govorimo, ker jim hočemo dobro, ne pa zato, ker nam ‘gredo na živce’ in jih moramo ‘ošteti’. Imej rad ljudi, ki so ti zaupani in zanje vedno moli.

Duhovnik je Prijatelj. Najlepše je živeti v bližini duhovnikov, ki dajejo vedeti, da so prijatelji, da niso vsemogočni, pač pa človeško topli in krhki. Želim ti veliko človeške topline in krhkosti.

Duhovnik je predan Kristusu. Zvestoba duhovnikov Kristusu, stalna zavzetost za delo v njegovem vinogradu in iskanje vedno novih poti do ljudi, ki ga še ne poznajo, nam daje veliko vrednost v očeh vernikov. Bodi vedno zvest svojemu poslanstvu.

Ko duhovnik, poleg povezanosti z Bogom, odkrije tudi pravo pot pristopanja do različnih ljudi, postane duhovnik, ki ga današnji čas potrebuje. In obrnjeno: Če človek v duhovniku najde svojega prijatelja in zaupnika, potem je to lahko zanj in za njegove bližnje pravi blagoslov.

Odgovorni verniki si želijo duhovnikov, ki so tesno povezani z Bogom. Laiki namreč, zaradi vsakdanjega hitenja, pogosto vidijo le minljiv svet in minljive dobrine. Duhovnik pa, ki je vseskozi v osebnem odnosu z Bogom lahko vedno znova kaže življenje in težave v božji luči, kjer je »božja matematika« drugačna od človeške.

Duhovnikova naloga je ohranjati ravnovesje med časom in tradicijo. On je tisti, ki je največ v stiku z ljudmi. Mora jih le znati poslušati. Tako lahko razume, kaj potrebuje njegova čreda.
Pomemben je duhovniški zgled. Razmišljaj o tem, kako ljudem približati Boga.

Duhovniški poklic, ni le poklic, temveč tudi način življenja. Biti duhovnik pomeni nekaj več, pomeni največ. Duhovnik ni samo božji poslanec, temveč tudi posredovalec božje ljubezni. To ljubezen, ki jo mora najprej imeti v sebi, pa lahko deli med ljudmi predvsem s svojim zgledom ter s pravim pristopom.

Pehanje za materialnimi dobrinami ter moralna kriza družbe nas najbolj ogrožata in nas oddaljujeta od Boga. In ravno tu se pričakuje od nas duhovnikov, da smo svetal zgled.
V slovenskem prostoru duhovnik nima zavidljivega mesta, njegov poklic ni dovolj cenjen. Želim si, da bi bila družba bolj naklonjena duhovnikom, saj ogromno naredimo za vzgojo in kulturo. Slovenci imamo šibko zgodovinsko zavest, da so bili v zgodovini duhovniki tisti, ki so ohranjali slovensko besedo in kulturo. V medijih se preveč poudarja slabosti posameznih duhovnikov, ne vidi pa se, kako duhovno uboga bi bila družba brez duhov¬nikov, ki živijo, se razdajajo za druge. Seveda se moramo duhovniki zavedati, da naš poklic ni izenačen z drugimi.
Zato moli danes mogoče takole: »Moj, Oče, prepuščam se tebi: stori z menoj, kar hočeš! Za vse, karkoli boš storil z menoj, se ti zahvaljujem. Pripravljen sem na vse, sprejemam vse, da bi se le tvoja volja izpolnila v meni in v vseh tvojih stvareh. Nič drugega si ne želim, moj Bog. Svojo dušo polagam, v tvoje roke, dajem ti jo, moj Bog, z vso ljubeznijo svojega srca, ker te ljubim. In zame je zahteva ljubezni, da se podarim, da se izročim v tvoje roke, brez mere, z neskončnim zaupanjem, ker si moj Oče.«
Današnji dan, pa mora biti tudi dan zahvale Gospodu, da tudi v našem času kliče ljudi, ki na njegovo besedo zaplovejo na morje in vržejo mreže, ki skrbijo, da Jezusova luč sveti vsakomur in ne ugasne.
Obenem pa je to dan prošnje, da bi Bog pot poklicanih blagoslovil in jih vodil skozi puščavo, ob bridkih urah. Prav je, da se zavemo, da je žetev velika, delavcev pa malo. Želja Kristusa je, naj prosimo Gospoda žetve, da pošlje delavcev na svojo žetev. So te besede le še katoliška popevka? Cerkev namreč s strahom gleda na upad duhovnih poklicev. Toda, če so duhovni poklici barometer krščanskega življenja, potem je pred nami resno vprašanje: Kaj se dogaja z nami katoličani? In vendarle moramo biti optimistični. Optimizem je spremljevalec močne vere in zaupanja. Poklic je dar. A dar se lahko zapravi. Poklic je treba odkriti, ga gojiti, zlasti podpirati z molitvijo. Vsak duhovnik mora biti izmoljen.
Današnji mladi skrivajo v sebi veliko lepega. Le dvojnega navadno nimajo. Nikogar nimajo, da bi jim pomagal na pot, in nikogar nimajo, ki bi zanje molil. Naj nam vsem današnja slovesnost prihoda novega župnika in naš praznik zaobljubenega dne pomaga, da bomo stiske, trpljenje in molitev darovali za obnovo duhovnih poklicev. Ponos, da imamo v svoji sredi novega župnika mora v nas buditi zavest krščanskega življenja. Položimo danes na Gospodov in Marijin oltar: Daj nam dobrih, svetih duhovnikov.
Če se nas bo danes Kristus dotaknil v globini srca, potem bomo njegovo sporočilo prenesli v življenje. Vzemimo Jezusove besede zares. In videli bomo, da se bo svet v nas in ob nas začel vidno spreminjati. Tako pa nam ne bo nikoli manjkalo veselja, optimizma in evangeljske pomlajenosti, niti duhovnikov, ki bodo s svojim življenjem izziv času in človeku.

Ervin Mozetič

Današnji praznik zaobljubljenega dne nam pomeni, da se življenje v družini, v narodu ne pričenja samo za kratko bivanje na zemlji, ampak gre iz roda v rod proti večnosti. Na nas je, da svojo nalogo zvestobe kot Slavenci, kot tisti, ki smo iz Pivške kotline izpolnimo.

Gotovo smo danes priromali k Jezusu in Mariji prav zato, da si okrepimo korak skozi življenje do končnega zrenja Boga iz obličja do obličja v nebesih.

Mati Marija, ni nek izreden in nenavaden pojav v naravi. Kajti Marija je po svoji naravi žena, kot vsaka druga na tem svetu. Ima telo žene, zato je tudi v svojem doživljanju žena. Njena čustva so ženska in zato je tudi takšen njen način življenja in delovanja. V ničemer se ni razlikovala od drugih judovskih žena: vsakdanja opravila, njeno mesto v družbi, spoštovanje zakonov v družbi, vse to je pričevalo, da je judovska žena. Prav v tej vsakdanjosti se je skrivala veličina te Žene, kar pomeni, da je bila od svojih staršev Joahima in Ane, na naraven način spočeta brez greha. Marijino življenje brez greha je bilo v bistvu način njenega odnosa do Boga. Ona je že ob svojem spočetju prejela sv. Duha. Mi ga sprejmemo pri sv. krstu. Ta resnica nas opozarja, da je že ob spočetju vsak človek poklican, da postane Božji otrok. Marija ni bila obvarovana izvirnega greha šele ob rojstvu, ampak že ob spočetju.

To je zelo pomembno sporočilo za današnjo nekulturo smrti, ki uničuje milijone nerojenih življenj po svetu in vsako leto tudi 16.000 nerojenih v Sloveniji. Ta nekultura smrti se ni porodila iz sv. Duha, ampak iz hudega duha, češ, da to kar je komaj spočeto, še ni človek, ampak šele to, kar je rojeno.

Dragu Jančarju, kulturniku našega prostora, se je pred časom v Sobotni prilogi Dela zapisalo, potem ko se čudi hladnim besedam analitikov o slovenski nataliteti, ki vsakega, ki nad tem izrazi svojo zaskrbljenost, obsodijo za sužnja nacionalistične retorike, in Jančar pravi: »Veselje do življenja ni samo vprašanje o tem, ali se bomo odločali za tek na kratke ali dolge proge v poklicni karieri, ampak je čudenje nad skrivnostjo že tako nerazumljivega življenja. To je čudenje nad življenjem otrok ali pa nad tem, da življenju podeljuje neki smisel tudi kulturna skupnost, skupnost jezika in zgodovinske izkušnje, ki si želi živeti naprej, pa čeprav je to življenje še tako nepopolno.«

Mislim, da je Jančar povedal bistvo problema. Zdi se mi, da zahodnjaki imamo kar velike probleme z lastno samopodobo o popolnosti in dovršenosti, ki jo v dobršni meri določa življenjska, oziroma poklicna kariera. Slovenci smo od tega tudi že okuženi. Popolno je le to, kar zadošča kriterijem, ki jih določata kariera in uspeh in seveda prizadevanja za višji standard.

Nekje sem prebral, da je v Avstralijo iz Slovenije zaradi boljših življenjskih možnosti odšlo 150 mladih družin, Hkrati pa med nami še vedno razhaja »bela smrt«, ki prazni hiše in dvorišča. Bela smrt pomeni, da ni otrok.

Toda, kdo bo ostal varuh tega rajskega vrta, ki mu pravimo Slovenija, če ne mladi? Ker je danes zaradi majhnega števila rojstev v Sloveniji neprimerno manj mladih, kot pred desetletji, ko so mnogi »skočili čez mejo svet«, si tokrat ne bi smeli dovoliti ponovnega izhoda mladih. Tudi zato, ker jih je sedaj dosti manj, kot pa jih je bilo včasih, ko so družine imele dosti otrok. Odgovorni v naši domovini bi morali zelo resno razmisliti o načinih, kako mlade pripraviti na življenje in jim pomagati, da ostanejo doma. Ne zadostuje ponudba šol in dobra zaposlitev. Ostati pri tem bi samo pomenilo: »Sam si izberi šolo, poklic, potem pa delaj!« Tako se je dogajalo v času moje mladosti, tako se še dogaja. To je obljuba samostojnosti, vendar v osami.

Danes mladi občutijo pomanjkanje spremljanja in podpore. Zato pa hitro doživijo nesposobnost v šoli, še bolj pa v službi. Konkurenca je namreč povsod, tako v učilnici kot v delavnici, za strojem in na trgu strahotna. Zaradi tega so mladi zelo ranljivi in hitro občutijo manipulacije z njimi, ki jim ustvarjajo vzorce popolnega moškega in ženske v podobi lepote, uspešnosti, moči in denarja. In šele tisti, ki je v tem uspešen, lahko računa na poklicno in življenjsko kariero.

Mladi stopajo v življenje, vendar pa vedno bolj brez Jezusa. Hočejo iti sami. Družina, šola in tudi Cerkev jim več ne pomenijo trdne opore. Nenadoma se znajdejo na valovih mamljivih ponudb. Ogromno se jih zato utaplja v alkoholu, mamilih, prezgodnji spolnosti, v življenjskem nesmislu in na žalost tudi v smrti po lastni roki.

Veliko mladih med nami živi v težkih razmerah: so ogroženi in zapostavljeni. So krik, ki ga nihče ne sliši. So kamen, ki pritiska na vest družbe, ki skuša globalizirati gospodarstvo, premalo pa je pozorna na mlade in pospeševanje njihovega dostojanstva. Dati mladim življenjski smisel, to je vprašanje, ki odloča o biti ali ne biti, o stati ali pasti, o obstati ali izginiti.

V Sloveniji bodo v prihodnje lahko živeli ljudje, ki bodo imeli življenjski smisel. Če pa bomo to še Slovenci ali pa kdo drug, pa je vprašanje. Mladi hrepenijo po viziji življenja, v katerem ljubezen traja, kjer se darovi delijo, kjer se gradi edinost, kjer svoboda odkriva svoj smisel v resnici in kjer vsakdo odkriva lastno podobo človeka v spoštljivem občestvu z drugimi. To pa je delo Svetega Duha!

To je upanje, ki ga nakazuje današnji praznik zaobljubljenega dne in ga moramo dati tudi mladim. Marija je že sedaj, kar mi šele bomo! Zato je krščanstvo vera, ki poleg duše, tudi telesu daje polnost dostojanstva.

Po Mariji je Bog v Jezusu Kristusu postal človek. Njegovo resnično telo je še danes in do konca sveta med nami nenehno navzoče pod podobo kruha in vina. Sveta maša je zakrament Telesa, ki se daruje in Krvi, ki se preliva.

Zato Jezus lahko razume težave in tegobe mladih, ki jih imajo v odnosu do samopodobe, telesa, študija, dela in negotove prihodnosti. Jezus Kristus tudi mladim ponuja roko rešitve. Samo on s svojimi besedami, posebno pa še v moči svoje človeško-božanske narave lahko odpira mladega človeka polnemu razumevanju sebe in svojega življenja. On ne gleda na zunanjost, popolnost, lepoto in sposobnost. Vsem ljudem zagotavlja: »Prišel sem, da bi imeli življenju v izobilju!«

Pri vsaki maši namreč molimo: »Hvaljen Bog Gospod vesolja, po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh in to vino, sad zemlje in trte ter dela človeških rok, tebi vse to prinašamo, da nam postane kruh življenja in duhovna pijača!« Jezus Kristus je ta kruh življenja in duhovna pijača, zato je on sam Največji dar vsem nam, da bi nam omogočil življenje in bivanje na tej prelepi slovenski zemlji.

Pomagajmo mladim, da bodo s pomočjo Jezusa zoreli v zdrave in normalne osebnosti. Premišljujmo njegov evangelij. Ponovno se bomo lahko srečali z občečloveškimi vrednotami, ki so nujne za duševno in duhovno ravnovesje vsakega človeka.

Pri krstu smo bili na novo ustvarjeni, pri birmi pa okrepljeni z darovi Svetega Duha! - Zato smo mladim dolžni dati – smisel in prihodnost! Naj nam bo Mati Marija, ki je naše pribežališče in nenehna tolažba, močna opora in pomoč pri tem poslanstvu, odločilnem za domovino in Cerkev.

Ervin Mozetič

Kaj nam govori ta evangelij? Najprej, da Jezusa skrbi in se mu »smili« ves človek, njegovo telo in duša. Dušam deli besede, telesom pa zdravje in hrano.
Vodilna misel današnjega evangelija je kruh. Bolj ko je stvar preprosta, bolj je resnična. In kaj je bolj preprostega kot kruh? Za njegovo dojetje ni potrebno filozofsko razglabljanje. Na daleč ga prepozna že malček v materinem ali očetovem naročju. Pretresljivo enkratna je odločitev Stvarnika vsega, da ostaja med nami pod podobo kruha. Za mnoge preveč preprosto, da bi bilo verjetno. Za druge dovolj preprosto, da je verjetno, da budi vero, upanje in ljubezen. Prav kot kos materinega kruha: tudi če nisi lačen, ti niti na misel ne pride, da bi ga zavrnil, saj je v njem na neki način zajeta mati in zato ni samo hrana za telo. Podobno je z evharistijo.
Slutim čudovito sposobnost kruha, ki je podoba, a lahko nagovori tako odraslega kot malčka. Hkrati nagovarja vrhunsko razviti razum kot tudi otrokovega, ki se logike šele uči. Čudovita je ta sposobnost kruha, da lahko v svoji preproščini v svet kriči resnico o Bogu, ki nas ima tako rad, da se nam daje kot kruh. In še čudovitejše je dejanje Boga, ki se poniža, ne le v človeka, ampak celo v kruh in vino, da bi se nam povsem dal in da bi nas povezal med seboj, kot poveže kruh vse, ki jedo od istega hleba.
Kruh življenja prihaja tja, kjer je njegovo mesto: med ljudi, med domove, tja kjer ljudje potijo svoj vsakdanji pot. Koliko skrivnostno lepega, življenjsko polnega je v tem Kruhu. Še tako skrit kraj in še tako skromno občestvo vernih dobi pri tem sijaj onstranske glorije. Morda je prav to tisti resnični vonj po kruhu, ki je tako domač človekovi duši, da ga v globini takoj prepozna in se mu v resnici ni mogoče upreti. Kot ni mogoče v sebi zatajiti in se upreti vonju sveže pečenega kruha, še posebej, če ga je zamesila in spekla mati, tako ni mogoče v sebi zatajiti, da smo ustvarjeni za ta kruh v evharistiji, da nosimo v sebi spomin nanj. Prav zaradi svoje preprostosti je ta evharistični kruh sposoben izraziti največje skrivnosti iz odnosa med človekom in Bogom.
Naše srce mora napolniti samo Jezusova ljubezen, ki se nam vedno znova daje v evharistiji za hrano. Samo iz tako obogatenega srca lahko postanemo dobri in izkazujemo dobroto vsem, ki so potrebni. Prava krščanska ljubezen ne išče svojega. Če je res, da je ljubezen lepota, potem ljubezen naredi človeka lepega. Lepota je v resnici utelešena ljubezen. Dobri ljudje, ki so polni ljubezni sevajo presenetljivo lepoto, ki naravnost vabi, da zapustimo sebe in opustimo iskanje lastne potešitve.
Toda rekli mi boste, da ta razlaga še ne odgovarja na veliko pomembnejše vprašanje: zakaj kljub vsemu temu toliki še vedno stradajo vsakdanjega kruha? Verjamem, da evangelij o pomnožitvi kruha vsebuje neko podrobnost, ki nam lahko vsaj pomaga najti odgovor. Jezus ne naredi magične kretnje in sebi v slavo pomnoži preobilje kruha in rib. Vpraša jih, kaj imajo, in jih povabi, da podelijo tisto malo, kar imajo: pet hlebov in dve ribi.
Isto dela tudi danes. Prosi nas, naj damo skupaj bogastvo zemlje. Vsem je znano, da glede prehrane naša zemlja lahko poskrbi še za nekaj milijard ljudi več, kot nas trenutno živi. Kako lahko krivimo Boga, da ne da dovolj kruha za vse, ko vsako leto uničimo na milijone ton zalog t.i. »pretečene« hrane samo zato, da ne bi padla njena cena? Boljša razdelitev, večja solidarnost in delitev: tu je rešitev.
Vem: ni tako preprosto.
Naj zopet to ponazorim z zgodbo: Živela je revna mati, ki je imela tri otroke. Njena soseda, ki je bila zelo bogata, je tudi imela tri otroke. Toda bila je tako skopa, da ni¬koli ni ničesar podarila revnemu človeku.
Zgodilo se je, da je revni materi spet zmanj¬kalo kruha in njeni otroci so stradali. Šla je do bogate sosede in jo prosila: »Prosim samo za hlebček kruha za moje otroke, ki so lač¬ni.«
»Še zase nimam kruha,« je odgovorila sose¬da, »kako naj ga dam tebi?«
»Ampak vi ste tako bogati,« je moledovala uboga mati. »Gotovo imate v shrambi vsaj en hlebček.«
»O, ne, nimamo! Če ga imamo, potem naj Bog vsak hlebček kruha spremeni v kamen,« se je zaklinjala bogata žena.
Revna mati se je jokajoč vrnila domov. Bo¬gata žena pa je dejala svojim otrokom: »Sedaj bomo namazali kruh z marmelado.« Šla je k omari, da bi iz nje vzela kruh. Toda, glej, ta se je spremenil v kamen.
»Ne skrbite,« je brezskrbno dejala bogatašinja. Otrokom je izročila denar in torbo ter jih poslala k peku po sveže hlebčke kruha.
Otrok dolgo ni bilo nazaj. Ko so se vrnili, so otroci rekli materi: »Joj, mama, torba je ne¬znansko težka in komaj smo jo nosili domov«
Mati je odprla torbo in v njej zagledala kamne v obliki hlebčkov.
Bogatašinjo je to tako prevzelo, da se je sama hitro odpravila k peku po kruh in peci¬vo za ubogo sosedo. Obenem pa je kupila še nekaj mesa in masla, da bi ji ga nesla.
»Gospa,« je dejala in izročila ubogi ženi nakupljeno ter še dodala: »Nikoli več ne bom se¬bična. Bog je kruh res spremenil v kamen, o, da bi kamen spremenil nazaj v kruh, da bodo moji otroci imeli kaj jesti...«
Odpravila se je domov in kamni v torbi so se spremenili v kruh, ker seje omehčalo nje¬no kamnito srce.
Jezus se je poistovetil z reveži in to krščanskemu odnosu do problema revščine daje nov vidik, ki ni več le sociološki, ampak teološki. On, ki je nad kruhom izgovoril besede: »To je moje telo«, je rekel te iste besede tudi o revežih. To je isto, kot reči: »Tisti razcapanec, človek, ki je potreboval kos kruha, revež, ki je iztegoval roko, sem bil jaz!«
Vse to je dobro razumel filozof in vernik B. Pascal. Med svojo zadnjo boleznijo, ko ni mogel več prejeti svete popotnice, ker ni več mogel zadržati hrane, je prosil, da mu pripeljejo v njegovo sobo reveža, da bi se lahko »obhajal vsaj z njegovim telesom, če se že ne morem z Glavo«.
Preostane nam še, da na kratko pregledamo še zadnjo, a najpomembnejšo točko za vse reveže: kako prenesti v prakso naše zanimanje zanje. Reveži namreč ne potrebujejo naših naklonjenih čustev, ampak dejanja. Naklonjena čustva sama zase bi samo pomirjala našo slabo vest. To, kar moramo storiti za reveže vsi, tako verni kot neverni, je, da jih je treba ljubiti in jim pomagati.
Ljubiti revne pomeni predvsem, da jih spoštujemo in jim priznamo njihovo dostojanstvo. Dolžnosti ljubiti in spoštovati reveže sledi, kot sem rekel, dolžnost, da jim pomagamo.
Jezus je pomnožil kruh, hkrati pa tudi Besedo; pravzaprav je najprej oznanjal Besedo, včasih tudi po tri dni skupaj, potem pa je poskrbel tudi za kruh.
Revež ne živi samo od kruha, ampak tudi od upanja in od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust. Jezus je obljubil, da bodo poleg ubogih prišli v nebesa tudi tisti, ki so postali prijatelji ubogih, ki so lačnim delili kruh, oblačili nage, sprejemali brezdomce. Ta možnost pa je na srečo odprta vsem.
Zdaj pa še majhna naloga za vas: »Poberite koščke, ki so ostali,« prinesite besedo tudi tistim, ki niso bili deležni gostije. Postanite »glasniki« in priče oznanila. Že vnaprej hvala za sodelovanje.

Ervin Mozetič

V današnjem nedeljskem evangeliju sta dve kratki priliki, vsaki je namenjena le ena vrstica, vendar sta zelo sporočilni. Prva pravi:
»Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.«
In druga pravi: »Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.«
Kot da bi Jezus hotel reči: »Tecite, dokler je čas! Tukaj je zaklad, ki vas čaka, dragoceni biser. Ne zamudite priložnosti.« Le da je v Jezusovem primeru stvar neprimerno resnejša. V igri je vse ali nič. Božje kraljestvo je edina stvar, ki nas more rešiti največjega tveganja v življenju: da bi zgrešili cilj, zaradi katerega smo na tem svetu.
Živimo v družbi, ki … živi od zavarovalništva. Zavarujemo se za sleherno stvar. V nekaterih deželah je to postalo neke vrste manija. Ljudje se zavarujejo za primer slabega vremena v času dopustov. Med vsemi pa je najpomembnejše in najpogostejše življenjsko zavarovanje. To je seveda nekaj dobrega, temu sploh ne želim oporekati. Toda pomislimo za hip: komu koristi zavarovanje in pred čim nas zavaruje? Mar pred smrtjo? Zagotovo ne! Zagotovi le to, da bo v primeru zavarovančeve smrti nekdo prejel odškodnino.
Tudi Božje kraljestvo je življenjsko zavarovanje in zavaruje celo proti smrti. To je dejansko zavarovanje, ki velja ne samo za tistega, ki ostane, ampak tudi za onega, ki odhaja, ki umre. »Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje,« pravi Jezus. In vemo, da to niso prazne besede.
Zato je tudi razumljiva radikalna zahteva, ki jo postavlja takšen »posel«, kot je ta: prodati vse, vse razdati. Z drugimi besedami: biti pripravljeni, če je potrebno, na kakršno koli žrtev. S tem seveda ne bomo plačali cene zaklada in bisera, ki sta po definiciji »brez cene«, ampak ju bomo vredni. Kajti ne moremo biti hkrati na dveh mestih, oziroma kakor je rekel Jezus: ni mogoče služiti dvema gospodarjema. Če bi postavili na isto raven ta in neki drug zaklad, pa čeprav bi bilo to lastno oko in lastno življenje, pravi Jezus, bi to pomenilo, da ga »zaničujemo«, izdajamo.
Moram priznati, da me je skoraj strah razlagati ti dve Jezusovi priliki, ker tako v takratnih kot v današnjih poslušalcih prebujata strašno odgovornost. Zdaj veš; novica o obstoju zaklada in bisera je dosegla tudi tebe. Ura odločitve je odbila tudi za tebe, ki si poslušal, in seveda še prej zame, ki sem o tem spregovoril. Mi se moramo odločiti, ali se bomo še naprej igrali z življenjem v pričakovanju, da nam spolzi skozi prste, ali pa bomo začeli zares.
Njiva z zakladom je bila naša in naš je bil dragoceni biser. Poznali smo Kristusa, imeli smo vero, naše so bile obljube, naše Božje kraljestvo.
Toda razen nekaterih, ki so vedno bolj v manjšini, smo vero razprodali. Nekateri so jo zamenjali za ideologijo, drugi za denar, tretji za lenobnost, spet drugi preprosto za tradicijo, ker je v modi biti agnostik, biti preprosto nad temi stvarmi, »svetovljan«, kot radi rečemo. Tudi mi smo prodali ali pa prodajamo prvorojenstvo za krožnik leče, kot je to storil Ezav. Vse kaj drugega, kot da bi se bili pripravljeni odreči vsemu, samo da ne bi izgubili Boga in vere! Nismo sposobni darovati niti pol ure svojega časa, da bi ob nedeljah osvežili svojo vero v poslušanju Božje besede in prejemanju Kristusovega telesa!
Za mnoge krščence je Božje kraljestvo zadnja skrb v življenju. Mnogi to celo bahaje razglašajo. »Bog, Cerkev, vera? Me ne zanimajo, dobro živim tudi brez njih, z lahkoto jih pogrešam!« Kako nevarna je ta drža! In če bi evangelij imel prav? Kaj boš storil takrat?
Toda ne bi rad končal v tem žalostnem tonu. Tudi tokrat bi rad ponudil »razlog upanja«. Ko se vrnemo k prilikama, opazimo še nekaj. V njih ni rečeno: »Neki človek je prodal vse, kar je imel, in je začel iskati skriti zaklad.« Vemo, kako se končajo zgodbe, ki se začenjajo na tak način. Človek izgubi, kar je imel, in ne najde nobenega zaklada. To so zgodbe razočarancev, sanjačev.
Ne: človek je našel zaklad in zato je prodal vse, kar je imel, da bi ga kupil. Z drugimi besedami: potrebno je najti zaklad, da bi imeli moč in veselje prodati vse. Če sedaj zapustimo priliko: najprej je potrebno srečati Jezusa na nov in osebni način, prepričljivo: kot prijatelja in resničnega odrešenika. Potem bomo z lahkoto prodali vse. To bomo storili »z veseljem«, kot človek iz evangelija, ki je odkril zaklad.
Pa naj to ponazorim s staro rabinsko zgodbo:
Zgodba pripoveduje o dečku Je-skielu, ki je nekega dne objokan pritekel k svojemu dedu, slavnemu rabinu Baruhu. Solze so mu tekle po licih, ko je potožil: »Prijatelj me je pustil na cedilu. Bil je krivičen in nesramen do mene.«
»Ali bi mi povedal, kaj se je zgodilo?« ga je vprašal rabin.
»Poslušaj,« je odgovoril deček. »Šli smo se skrivalnice. Skril sem se tako spretno, da me prijatelj ni mogel najti. Tedaj me je nehal iskati in je odšel. Kakšno vedenje pa je to!«
Še tako imenitno skrivališče je izgubilo ves čar, ker je prijatelj opustil iskanje in se nehal igrati. Rabin je pobožal dečka po obrazu in tudi njemu so se v očeh zasvetile solze, ko je rekel: »Prav zares je to neprimerno obnaša¬nje. Toda glej, z Bogom ravnamo enako. Skril se je in mi ne storimo ničesar, da bi ga našli. Le pomisli: Bog se skrije in mi ljudje ga niti ne iščemo več.«
V tej zgodbi se zrcali »Božji postopek«. V njej je strnjena božja skrivnost. Bog se skriva. Ne slepi nas s sijajem svojega veličastva. Niti ne razkazuje svoje moči, da bi nas prisilil, da pademo pred njim na kolena. Želi, da med njim in nami vlada ljubezen, ki upošteva našo svobodo. Želi, da ga čakamo, da ga iščemo, se odpravimo na pot, da bi ga iskali in našli. Bog čaka, da se vsako ustvarjeno bitje odpravi na to pot, da izgovori svoboden »da« njegovi ponudbi in njegovi ljubezni. Bog čaka na človeka in želi, da postanemo deležni božanske izkušnje: izkušnje iskanja in najdenja, ljubezni in svobode in radostne privolitve. Bog se skriva zato, da bi mi bili njegova podoba. In kakšno skrivališče si je Bog izbral? Skriva se v otroku v jaslih, v revnem človeku, v človeku, ki potrebuje pomoč. Za naše predstave o Božji vsemogočnosti in o nebesih je to nekaj nezaslišanega. Prav zato ga farizeji, učitelji v Izraelu in razlagalci Svetega pisma niso mogli spoznati. Kralj Herod si ni predstavljal, da bi ta otrok lahko bil Bog. Boga sije predstavljal kot vladarja, še močnejšega od sebe. In da ta otrok ne bi postal njegov tekmec, gaje sklenil odstraniti. Farizeji, kralj Herod in mnogi drugi niso odkrili Boga v njegovem »skrivališču«.
Kaj pa mi? Ali nam ga uspe najti? Ali ga sploh iščemo? Nemara tudi mi ravnamo kot tisti deček, ki se je igral skrivalnice in je prenehal iskati. Kdo med nami je tako odprt in brez predsodkov, da se bo poklonil pred Bogom, ga počastil in priznal kot pravega Boga in pravega človeka?
Želim vam res uspešnega iskanja!

Ervin Mozetič

V naši družbi, ki jo zaznamujejo tehnični dosežki in porabništvo, se veliko govori o vračanju svetega in o novi potrebi po odnosu z absolutnim. Molitev je vidno znamenje tega iskanja.
V današnjem drugem berilu najdemo besedilo sv. Pavla, ki nam omogoča, da se v novi perspektivi soočimo s temo o molitvi. Pravi:
»Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo.«
Vse, kar mora kristjan storiti, da bi se naučil moliti, je torej iti v šolo svetopisemske molitve. Ker se ne moremo ustaviti pri vseh svetopisemskih molitvah, pojdimo naravnost k najpomembnejši izmed vseh molitev, k Jezusovi molitvi.
Učenec, ki je prosil Jezusa, naj jih nauči moliti, ga ni prosil, da bi jih naučil kakšno molitev več, saj so kot verni Judje znali precej psalmov na pamet in jih vsak dan molili. Učenec je želel, da bi jim Jezus podelil molitvenega duha. Naučil naj bi jih, na kaj naj mislijo, ko molijo, za kaj naj prosijo in kako naj se v molitvi srečujejo z Bogom. Naučil jih je moliti najlepšo molitev, ki jih poznamo, Oče naš. To je tudi edina molitev, ki nas jo je naučil Jezus, zato ji rečemo Gospodova molitev.
Molitev se začne tako, da nagovorimo Boga z imenom Oče. Starozavezni človek se v molitvi ni obračal k Bogu kot svojemu Očetu, Jezus pa nam to naroča. Razlog je v tem, ker v krščenih prebiva njegov duh. Kakor je po naravi Jezus božji sin, tako smo kristjani po krstu božji posinovljenci in zato smemo reči Bogu Oče. Božje ime pomeni božje bistvo, torej Boga samega. Ta pa je svet in ostane svet, čeprav mnogi skrunijo njegovo ime. V prošnji, naj se posvečuje tvoje ime prosimo, naj bi Bog tako deloval navzven, da bi ga vse priznalo in častilo.
V prošnji pridi k nam tvoje kraljestvo prosimo, da bi Bog zagospodoval svetu. Prošnja izraža željo, da bi ljudje sprejeli Jezusov nauk in s tem oživili božje gospodovanje na zemlji. Tako bo nastalo kraljestvo miru, pravice in ljubezni. Prošnja za vsakdanji kruh izraža globoko prepričanje, da človek prejema vse kar potrebuje za življenje od Boga. Z besedo kruh ni mišljen samo kruh, temveč vse kar človek potrebuje za življenje. S prošnjo saj tudi mi odpuščamo, ne mislimo kakor da bi bilo naše odpuščanje zgled božjemu odpuščanju, temveč, da moramo mi bližnjemu odpustiti, da bo Bog nam odpustil. To jasno pove prevod kakor smo tudi mi odpustili, da bo Bog nam odpustil.
V prošnji ne daj, da pademo v skušnjavo, prosimo naj Bog ne bi dopustil, da bi zašli v skušnjavo oziroma, da Bog ne bi odtegnil svoje pomoči, ko pridemo v skušnjavo. Skušnjave same na sebi so lahko tudi vir veselja, ker so preizkušnja vere, vztrajnosti v potrpljenju in vodijo k popolnosti. Posebno hude bodo ob koncu sveta, vendar besedilo očenaša ne meri na konec sveta, zato so mišljene vsakovrstne dnevne skušnjave, ki človeka vabijo v greh.
Bog presega človekovo dobroto. Ne daje se nam zaradi sebe, temveč zaradi nas in zaradi našega zveličanja. Jezus zagotavlja, da nobena molitev pri Bogu ne ostane neuslišana, če pridemo k njemu kot berači. Bog ni gluh za človekove potrebe, temveč je do vseh ljudi neskončno dobri oče, le vztrajati je potrebno v molitvi in se ne naveličati. Bog nam daje celo več, kot pa ga prosimo. Največji dar vseh prošenj je dar Svetega Duha. Ta pa ne pride nikoli sam, temveč vedno s svojimi darovi. Ker gre pri molitvi predvsem za človekovo duhovno dobro, so duhovni darovi Svetega Duha, najbolj ustrezen sad molitve. O teh darovih je bila prva Cerkev globoko prepričana. Jezus z molitvijo zagotavlja pomoč, do katere človek ne more priti sam s svojo močjo.
K Bogu se je potrebno obračati v molitvi. Molitev kot hvalnica je potrebna človeku v veselih trenutkih.
Molitev kot prošnja je na mestu, če je kdo bolan in ko je prav, da drug za drugega prosimo odpuščanja grehov.
Sestavni del oznanjevanja je bila od vsega začetka do danes in bo še ostala naprej skrb za bolnike. Če tega ni, evangelizaciji nekaj bistvenega manjka. Na tak način Bog sam deluje po oznanjevanju. Seveda zaupanje v to božjo moč, ki oznanjevanje spremlja, ne sme biti predrzno.
Molitev bolnika prosi ozdravljenja. Gospod mu po njej daje notranji mir in če je potrebno dobiva v njej tudi odpuščanje grehov. Molitev se opravlja za polajšanje bolezni in za odpuščanje grehov.
Seveda le goreča molitev pravičnega veliko pripomore, saj ni vseeno kakšen je človek v srcu, ko moli k Bogu. Človek naj kliče Gospoda v veri. V veri časti Gospoda. Gospod uresniči kar obljubi.
Dar molitve je poseben obvezujoč dar. Kristjani prosilne molitve za druge ne smemo zanemarjati. Predobra je zavest, da nekdo moli za nas. Jezus je molil za vse, včasih tudi za posameznike.
Pomnožimo torej molitve za druge. Navadimo se moliti tudi za neznane ljudi; tiste, ki so se danes rodili, za tiste, ki bodo danes umrli, za tiste, ki se jim je danes kaj hudega zgodilo.
Molitev nam daje smisel našega obstoja in ne sme biti nikdar breme, ampak vselej nekaj veselega, osrečujočega. Ne gre za kvantiteto molitve, pač pa za kvaliteto srca.
Molitev ni odtujitev življenja, ampak prizadevanje, da življenjsko nalogo dobro izpolnimo. Molitev ne sme ovirati službe bližnjemu. Krepost velikih in močnih ljudi je, da znajo prekiniti molitev ter se darovati bližnjemu, kadar je to potrebno. V molitvi ne izve nekaj novega Bog, temveč molivec. Bog ve, česar tisti, ki moli ne ve. Kaj namreč potrebuje.
V nas je torej skrivnostna žila molitve, ki jo moramo odkriti. Nekateri ljudje gredo daleč, da bi se naučili moliti, potujejo v kraje in k najbolj nenavadnim učiteljem, gredo celo daleč na vzhod. In ne pomislijo, da – če so krščeni in verujejo v Kristusa – imajo molitev »pod hišo«! Dovolj bi bilo, če bi srce osvobodili hrupa, raztresenosti in neobrzdanega aktivizma, kakor očistimo vodnjak nakopičene nesnage in spet zažubori voda.
Sposobnost, da molimo »v Duhu«, je naš neprecenljiv izvir moči. Mnogi, tudi zavzeti kristjani, doživljajo nemoč pred skušnjavo in nezmožnostjo, da bi se prilagodili visokim zahtevam evangeljske morale. Zato zaključijo, da tega ne zmorejo in da je nemogoče v polnosti živeti po evangeliju.
V nekem smislu imajo prav. Sami se res ne zmoremo izogniti grehu; potrebujemo milost; toda tudi milost – tako so nas učili – je zastonjska in je nismo vredni. Kaj naj torej storimo: naj obupamo ali pa se predamo? Nikakor; tridentinski koncil pravi: »Ko ti Bog daje milost, ti naroča, da storiš to, kar zmoreš in prosiš za tisto, česar ne zmoreš.«
Molitev je dihanje duše. Če je kdo na tem, da omedli ali pa se pripravlja za veliki telesni napor, mu svetujemo, naj globoko diha; tako naj tudi tisti, ki je na tem, da kloni pod skušnjavo ali pa se vda pod bremenom težav in utrujenosti, začne dihati globoko molitev.
Številni ljudje lahko pričajo, da se jim je življenje spremenilo, odkar so se odločili za vsakodnevno osebno molitev in so tako – kakor z bodečo žico – obdali ta svoj čas v dnevu in ga ljubosumno varujejo pred vsako drugo dolžnostjo.
Komaj petletna deklica iz bližnje družine je pogosto zahajala k bratom v samostan. Ko je videla redovnika v koru pri molitvi, se mu je približala; nekaj časa ga je tiho opazovala, potem pa je sklenila roke in odločno rekla: »Ej, pomagaj mi, da bom tudi jaz molila!« Tudi mi lahko storimo enako. Obrnemo se lahko k Svetemu Duhu in mu zaupno rečemo: »Sveti Duh, pomagaj mi moliti! Pravzaprav: moli ti v meni s svojimi neizrekljivimi vzdihi!«
Veliko prave, osebne molitve vam želim!

Ervin Mozetič

V središču današnjega bogoslužja je tema o Božji besedi. Prvo berilo jo primerja s podobo dežja, ki prihaja z neba in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, ji da rodovitnost in rast, da bi dala seme sejalcu in kruha lačnim. V evangeliju je ponovno govor o Božji besedi, tokrat Jezus uporabi podobo semena; to pade enkrat na kamen, potem med trnje, in slednjič na dobro zemljo, kjer šele daje svoj sad.
Sveto pismo je zapisano poročilo o odnosih Boga do ljudstva, ki si ga je izvolil. Sveto pismo torej ni zgodovinsko besedilo, zgodovina v ožjem pomenu besede, znanstvena knjiga, ali politični manifest, razglas. Sveto pismo je vedno treba brati znotraj izročila Cerkve in skupaj z verniki, ki sestavljajo posamezne skupnosti v Cerkvi.
In nekaj praktičnih nasvetov v odnosu do Božje besede:
1. Prvi je ugotovitev, da je namreč za katoličana branje Svetega pisma ena od oblik vsakodnevne molitve. Ko namreč beremo navdihnjeno besedo poglabljamo naš odnos z Bogom in pravilno razumemo naše mesto v skupnosti, ki se zbira v Božjem imenu.
2. Drugi nasvet je molitev pred in po branju Svetega pisma. Branje Svetega pisma ni branje romana ali zgodovinske knjige. Branje moramo začeti z molitvijo v kateri prosimo Svetega Duha, da odpre naše srce in duha Božji besedi. Branje Božje besede zaključimo s prošnjo, da bi Božja beseda v našem življenju obrodila svoj sad in nam pomagala, da postanemo bolj sveti in bolj verni ljudje.
3. Tretji nasvet pravi, da Sveto pismo ni knjiga, ampak knjižnica, ker je to zbirka 73-knjig, ki so bile napisane tekom stoletij. Knjige vsebujejo zgodovino kraljev, prerokbe, pesnitve, pisma, ki vabijo v borbo, opisujejo vero in vernike novih skupnosti in poročila vernikov o Jezusovem oznanjevanju in trpljenju. Kadar bralec pozna razne vrste knjig mu to pomaga, da lažje razume kakšno leposlovno zvrst je pisatelj izbral, da bi podal vsebino sporočila.
V Svetem pismu nas Bog uči resnice, ki nas vodijo v odrešenje.
4. Četrti nasvet je ta, da se zavedamo, da je vsota vedno večja od delov. Sveto pismo je treba brati v zgodovinskih okoliščinah, kaj se je zgodilo pred in potem, ko je sveti pisatelj napisal določeno knjigo. To nam pomaga, da bolje razumemo vsebino besedila.
Stara zaveza je vedno v odnosu do nove, obe zavezi se medsebojno osvetljujeta in dopolnjujeta. Kadar namreč beremo staro zavezo v luči Jezusovega vstajenja, je vrednota sama po sebi. Obe zavezi pa nam pomagata razumeti Božji načrt o človeku in človeštvu.
5. Peti nasvet pa je, da Svetega pisma ne berimo vedno sami. Ko namreč katoličan bere in razmišlja o Svetem pismu, naj se zavestno pridruži možem in ženam, ki so resno vzeli Božjo besedo in jo uresničujejo v svojem življenju. Katoličan namreč bere Sveto pismo znotraj izročila Cerkve, da bi bil deležen svetosti in modrosti vseh vernikov.
6. Šesti nasvet je odprto vprašanje, kaj mi Bog govori!? Sveto pismo ni naslovljeno davno umrlim ljudem, ampak je naslovljeno nam, sedaj živečim ljudem, ki živimo v sedanjih enkratnih okoliščinah. Kadar beremo, moramo razumeti, kaj pravi besedilo in kako so verniki v preteklosti razumeli to sporočilo. V luči takšnega razumevanja se potem vprašajmo: »Kaj mi govori Bog?«
7. Sedmi nasvet: branje Svetega pisma ni dovolj. Če Sveto pismo ostane le beseda na papirju, nismo ničesar naredili. O sporočilu moramo premišljevati, kako naj postane sestavni del našega delovanja. Samo takrat bo Božja beseda postala živa in učinkovita.
Vprašanje kaj mi pomeni Sveto pismo, se zdi, da je butasto. Čista neumnost. Kot bi vprašali mizarja, kaj mu pomeni žaga? Ali pa zidarja, kaj mu pomeni cement?
Kaj mi pomeni Sveto pismo? Naj pojasnim. Moje življenje je nekaj kar ni dokončno in dokončano, je nekaj, kar moram graditi, vedno znova iz dneva v dan. In pri gradnji uporabljam: vero, molitev in Božjo besedo. Vse troje je vedno nujno potrebno, a ne vedno v istem razmerju.
Sveto pismo je najnevarnejša knjiga našega življenja, a tudi najbolj odrešujoča. Zlasti, če ga vzamemo zares. Ker je Božja beseda, ker verjamem.
Zlasti nevarno in odrešujoče je Sveto pismo v tišini in samoti. Tam postane živa in goreča Beseda.
Sveto pismo je knjiga, ki je aktualna vsak trenutek. V njej so napisani članki za vsak dan. To so lahko razburljiva poročila o težkih vojnah, v njih prepoznavamo lahko svojo vojno znotraj sebe. Ali pa v njem preberem opogumljajoče in tolažilne besede, kakor je lahko tolažilna vsebina časopisnega članka, Zdravnik svetuje.
Včasih se samo trudimo verjeti v Njegovo besedo in nam ne uspe, drugič pa lahko iskreno in brez pomisleka rečem: verjamem.
Bog je v svojih besedah izviren in igriv, ker je Vrelec ustvarjalnosti. In je vrelec moči, da besede tudi uresniči.
Sveto pismo ni časopis. Upira se površnemu branju. Zato veljajo ista načela kot za molitev. Najprej se moramo zbrati in umiriti. Pri tem nam lahko pomaga kaka molitev, predvsem pa kratka prošnja, naj nas Sveti Duh navdihuje pri branju Božje besede, kakor je nekoč deloval tudi po piscih, ki so jo zapisali. Besedila beremo počasi in pozorno. Po vsakem odlomku premišljujmo. Pri tem nam lahko pomagajo vprašanja: Kaj je izpoved tega odlomka? Česa ne morem razumeti? Kaj mi hoče Bog po tem besedilu povedati? Kaj lahko storim? Ne gre za to, da preberem čim več besedila, pač pa to, da se v to kar berem poglobim. Pri tem nam pomaga lahko to, da vodim nekak dnevnik, v katerega si zapisujem kaj sem ob tem ali drugem besedilu razmišljal. Pomembne stavke naj bi tako dolgo ponavljali, da jih znamo na pamet. Tako bodo zapisani v našem srcu in nas bodo spremljali skozi življenje.
Prednost ima skupno branje Svetega pisma, saj je v prvi vrsti namenjeno skupnosti, šele potem tudi posamezniku. Poleg tega je tudi skupnost pomoč, da ne zgrešimo prave poti pri razlagi besedil.
V Svetem pismu imamo Boga, ki nas ob vsakem času tolaži in nam daje novo upanje, nas vodi in odgovarja na naša vprašanja.
Po Svetem pismu dojemaš, da zanj ni nič nepomembnega, nič preveč človeško nič preveč grešno. In z velikim veseljem se zato lahko obračamo nanj v vsakih okoliščinah in mu izročamo vsako malenkost.
Navsezadnje vprašanje: Kaj mi pomeni Sveto pismo, le ni tako butasto, kot se zdi na prvi pogled.
Postanimo uresničevalci besed. Beseda se uresniči šele, ko jo izgovorim, a ne v lažnivem pomenu besede. In ko je beseda živa, lahko deluje v meni in po meni.

Ervin Mozetič

»Vzemite nase moj jarem
in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen,
in našli boste počitek svojim dušam.«
Ponižnost torej ni najprej v tem, da smo majhni ali da se čutimo majhne ali da se razglašamo za majhne. V čem je torej ponižnost? V postati majhen, postati majhen iz ljubezni, da bi služil in povzdignil druge. Takšna je bila Jezusova ponižnost. On, ki je bil »v Božji podobi«, se je osvobodil vsega in se ponižal tako, da je sprejel podobo hlapca z namenom, da bi nas odrešil. Zato ima res prav, ko reče: »Učite se od mene, ker sem ponižen.«
Resnično ponižen je samo Bog, kajti v svojem položaju se ne more dvigniti nad samega sebe (nič ni nad njim!). On se lahko le spusti, poniža. In prav to nenehno dela: ko je ustvaril svet, se je ponižal; ko je navdihoval Sveto pismo, je to delal kakor oče, ki se prilagaja blebetanju, da bi otroka naučil govoriti; v učlovečenju se poniža, v evharistiji se poniža. Zgodovina odrešenja je zgodovina Božjega spuščanja in ponižanja.
Ponižnost je resnica. Priznam, precej časa sem si razbijal glavo, da bi razumel, kaj je ponižnost. Zame je ponižnost velikokrat pomenilo biti ponižan, znižan, majhen, neugleden, nespoštovan … Nič od tega si nisem želel biti. Tako da si ponižnosti nisem preveč želel. Potem sem odkril v francoski besedi za ponižnost (humilité), ki ima v korenu besede humus, zemljo, še en pomen - prizemljenost, ozemljenost, realnost. Od takrat naprej mi je ta beseda všeč, postala mi je pravi izziv.
Zanimivo je torej izpostaviti dejstvo, da je beseda človek v sorodu z besedo ponižnost; obe prihajata od besede humus, kar pomeni zemlja, prst. Ponižni je tisti, ki stoji z nogami na zemlji, ki je zakoreninjen v tleh, ki se ne da voditi mnenju in modnim trendom, ki se zaradi pohvale ne povišuje. Samemu sebi skupaj s Pavlom nenehno govori: »Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?«
Če je ponižnost nekaj tako lepega, se moramo potruditi, da bi postali malce bolj ponižni. Skromno sredstvo, ki nam pomaga rasti v ponižnosti, je znati sprejeti kakšen namig drugih, ne da bi nas to takoj potrlo ali pa da bi se takoj odločili za protinapad, preden bi sploh uspeli pomisliti, ali je bil namig upravičen ali pa ne. Ne moremo postati ponižni, če ne sprejmemo kakšnega ponižanja.
Premagana jeza in sovraštvo nista nič v primeri z iskrenim dejanjem ponižnosti.
Ponižnost je torej krepost tistega, ki ne pozabi, da je narejen iz zemlje, iz blata in ki priznava da je krhek.
Pa mi, ali nismo velikokrat polni sami sebe? Ali ne želimo vsako dobro delo takoj obesiti na veliki zvon? Kdo od nas ne išče slave zase?
Stvari, ki nasprotujejo ponižnosti so povzdigovanje, napihovanje. Varujmo se groznega in povsod navzočega virusa, ponosa, nečimrnosti.
Kdo je torej ponižen človek?
Tisti, ki prizna, da je kar je, ki se spoštuje in pravilno vrednoti!
Tisti, ki priznava svojo majhnost in nima napadov vsemogočnosti.
Tisti, ki se ne hvali, se ne napihuje, ne govori vedno samo o sebi, ne dviguje grebena.
Tisti, ki je majhen, ki postane ubožec, ki se poniža, je pripravljen služiti, pasti k nogam.
Tisti, ki ima rad, kar je majhno in skromno, ki mu ni pod častjo opravljati drobne stvari.
Tisti, ki dela v skritosti in ne išče načinov, kako bi bil ljudem na očeh; ve da je edino kar šteje, božji pogled.
Ponižen biti, pomeni služiti. Služiti pomeni ne delati tistega, kar sem si zastavil sam in kar bi bilo zame najbolj prijetno. Služiti pomeni dovoliti, da mi naložijo Gospodovo breme, Gospodov jarem.« Služiti tako pomeni ne slediti svojim lastnim izbiram, ampak se dati na razpolago za druge. Včasih to predpostavlja tudi ne le duhovne naloge. In sicer ponižnost, ki ni lažna skromnost, temveč zavest, da je vse, kar naredimo, Božji dar. Vodilo ne sme biti, kaj bodo mislili ljudje ali pisali časopisi, ampak le, kaj bo rekel Bog. »To je prava ponižnost: ne se kazati pred ljudmi, temveč biti pod Božjim pogledom. Ponižno delati za Boga in tako v resnici služiti tudi človeštvu in ljudem.« Želim veliko prave ponižnosti in prizemljenosti.

Ervin Mozetič

Pred 20. leti smo uresničili tisočletne sanje o lastni samostojni državi. Te sanje smo prenesli v resničnost. Imamo svobodno, »našo« Slovenijo, ki je že uspešno in kompetentno predsedovala Evropski uniji, dosegla pomembne in zavidljive družbene standarde, ki jih občudujejo mnogo večji narodi.
Vedno znova pa doživljamo znamenja ideološke razdeljenosti. Povsem različni pogledi na našo zgodovino in njeno vrednotenje so posledica prevlade pripadnosti marksizmu, ki še danes pomeni simbol za napredek, razvoj in svobodo nad katoliško tradicijo, ki pa se nikakor ne more otresti javnih diskvalifikacij, poniževanj in ponovno tudi groženj.
Odgovorni za tragedijo, ki je v slovensko zemljo izkopala 580 množičnih grobišč in njihovi somišljeniki so dolžnost do priznanja krivde z levo roko zapakirali v pozabo in jo brezvestno zatlačili v kontejner zgodovine. Potrebnost narodne sprave je sedaj deponirana v nejasno narodno in evropsko prihodnost, ki jo še bolj zastira pojav ekonomske in gospodarske krize.
Evro-valuta, skupna tržišča, odpravljene državne meje in evro-parlament Evropi očitno ne zmorejo dati vitalnosti. Kriza duha jo vse bolj slabi in dela staro. Evropi je zmanjkalo življenja. Že davno oskrunjena nedelja kot Gospodov dan in čas počitka, načrtno uničevanje družine in zakonski privilegiji nenormalnim, grešnim človeškim skupnostim, evtanazija in splav, – vse to se vrtinči v zagonetnem, a vztrajnem plesu zla, ki v sifon pogube potiska celotno zahodno civilizacijo.
V tem vrtincu se znajdejo vsi, ki jim je pamet razumna, vendar za uničevanje življenja; vsi, ki jim je duša čuteča, vendar samo zase; vsi, ki jim je duh voljan, vendar strežejo poželenju mesa. – Božji korak stopa v ta vrtinec že od raja, da bi iz njega iztrgal človeštvo. Odkar je Beseda postala človek, je ta svet ni nehal izrivati iz njegove srede. Ljudem je všeč smrt!
Diakon in mučenec naš farni zavetnik, sv. Štefan je eden tistih, ki je ljubil življenje. Javno, pred ljudmi je govoril o Jezusovem življenju, predvsem pa o njegovi smrti in vstajenju. Božja beseda nam pričuje, da je bil poln Svetega Duha. To pomeni, da je diakon Štefan govoril o tem, v kar je bil prepričan in je v sebi čutil živo Jezusovo navzočnost. Še več, ista moč, ki jo je sam Jezus razodeval v svojih delih, je bila navzoča v njegovem učencu. Jezusova navzočnost in moč sta se v njem razodeli ob mučeniški smrti. Umrl je tako, da je odpuščal in prosil odpuščanje za vse, ki so ga ubili. – Znamenje torej, da je ljubezen močnejša od sovraštva; močnejša celo od smrti. Takšna moč je nepremagljiva.
Mučeništvo diakona Štefana je rodilo največjega Jezusovega pričevalca vseh časov: apostola Pavla, ki je najprej z imenom Savel med kristjani sejal smrt. Kot spreobrnjenec z imenom Pavel pa je med takratnimi narodi prižigal luč vere, ki sveti tudi nam.
Biti kristjan pomeni verovati. Verovati pomeni, Jezusa sprejemati kot resnico. Sprejemati ga kot resnico pa pomeni, izpričati ga. Vsi ljudje moramo iskati resnico. K temu nas obvezujeta razum in svobodna volja. Ko se dokopljemo do resnice, pa jo je treba tudi javno izpričati.
Vera v zasebnem življenju nima kaj početi. Javna družbena scena, ki od nas zahteva, da naj obdržimo vero zase ali jo kvečjemu živimo doma, naravnost nasprotuje dostojanstvu človeka.
To zahtevati, je isto, kot odpovedati se dejstvu, da smo ljudje.
Živeti svojo vero v javnosti, je težko. Predvsem zato, ker javno mnenje nasprotuje krščanskim vrednotam, ki so vrednote življenja, svobode in ljubezni in ki povsod, kamor uspejo prodreti, prinašajo veselje in smisel posameznikom in celotni družbi.
Krščanska vera je lahko vir za življenje sveta samo, če ni skrčena na cerkveno arhitekturo, koncertno glasbo, likovno in kiparsko umetnost, literaturo in ne vem kaj še vse, ampak je sol zemlje in luč sveta.
Zato moramo tudi kristjani v slovenskem prostoru nenehno ponujati tisto kakovost človeškega življenja, ki jo je že pred skoraj dvema tisočletjema opisal krščanski pisatelj Diognet:
»Kristjani se od ostalih v ničemer ne ločijo. Drugim so enaki v obleki, hrani. Vendar pa pričujejo posnemanja vredno življenje v družbi. So v svetu, pa niso od tega sveta.«
Blaženi papež Janez Pavel II. je to starodavno poročilo še dopolnil z besedami: »Vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, so poklicani k polnosti krščanskega življenja in k popolni ljubezni.«
V tej trditvi se mi zdi, da lahko najdemo odgovor na naše poslanstvo. Kristjani soustvarjamo slovensko misel in kulturo. Svobodni moramo biti za pogled, ki seže do Boga. V tem je dinamika zgodovine, ki se ne ustavlja samo pri zemeljskih danostih, ampak pomeni navzočnost Božjega kraljestva med nami. – Tudi Slovenija je kraj, kjer se mora poznati Jezus Kristus. Slovenija, kjer se mora čutiti božja bližina.
Jezus si ni izbral nekega drugega sveta, ampak si izbira nas, prihaja med nas.
Jezus ni izgubil upanja, ni razočaran nad ljudmi. Prihaja zato, ker nas ljubi – brez izjeme – takšne kakršni pač smo.
Prizadevati si moramo, da bomo ljudstvo, ki bo pričevalo za Kristusa, kot je naš farni zavetnik. Samo Kristus, ki je Bog med nami, samo On lahko oživi Evropo in ohrani Slovenijo. Živimo v današnji skupnosti to poslanstvo.

Ervin Mozetič

Človek je bitje odnosov. Najpomembnejši bi moral biti odnos z njegovim Očetom in Stvarnikom, to je z Bogom. Veliko stvari je, ki človeka odvračajo od kvalitetnega odnosa z njim. Ko začutimo, da smo izgubili veselje do molitve, da ne beremo več redno Božje besede, kadar nam počasi bledi želja po vsem, kar imenujemo »duhovno«, je potrebno vzeti »vitamine in minerale«, ki nas bodo vrnili v življenje z Bogom.
Naj bo današnji romarski dan k Svetogorski Mariji, materi milosti, ponovno rojstvo ljubezni do Očeta in Stvarnika, do Jezusa in do Svetega Duha. Vse to naj se zgodi po posredovanju najsvetejše in najčistejše matere – matere Marije, ki je polna milosti.
Danes želimo Bogu predati vse to, kar ni dobro ali je laž. Imamo pravico, saj nas je k temu pozval sam Jezus, ki je rekel, naj pridemo k njemu, ko smo utrujeni in obteženi, da nas bo on poživil. Vzel bo naše strahove, probleme, grehe in vse, kar smo mu pripravljeni dati.

Najprej danes želimo Jezusu dati svoj ČAS. Tudi on se je med nami rodil v nekem času, da je lahko ta čas svojega življenja uporabil za to, da je delal dobro. Zato prosimo, Marijo, naj posreduje Jezusu, da nam je žal, ker našega časa nismo vedno koristili za dobro.

Celo naše dosedanje življenje je že preteklost. Nad to preteklostjo nimamo nobene oblasti več. Ničesar ne moremo spremeniti. Lahko jo le predamo v Marijine roke, da jo izroči Jezusu ter ga prosi, da izbriše vse to, kar ni bilo dobro. Ostane naj le to, kar je bilo dobro.
Marija, naj nam izprosi milost, da od tega trenutka dalje živimo čisto pred njim, ki pozna naše srce in našo voljo. Drugim želimo delati to, kar želimo, da bi oni nam.

Marijin sin Jezus živi med nami, posvetil je naš čas. Naj nam Mati, izprosi Njegov blagoslov in dar razuma, da časa ne bomo zapravljali za to, kar je minljivo, ker je ta kratek in hitro mineva.
Svojo prihodnost, dajemo v Marijino srce, da nas vzame v roke in vodi k Jezusu, našemu bratu in Njenemu sinu.

Mati Marija naj danes Jezusu nese naš strah. Tudi njo je bilo strah naloge, ki ji jo je dal Bog, in ga je vprašala: »Kako se bo to zgodilo?« Tudi nas mučijo mnogi strahovi. Bojimo se za svoje življenje, svoje družine, za delovno mesto, pravično plačo, dober glas. Bojimo se neuspeha, greha, bolezni in smrti. Marija, ki je vprašala, »Kako se bo to zgodilo,« naj poteši naše srce, da se ne bo ničesar več balo, ker bo verjelo Jezusu, ki je močnejši od vsakega strahu.

Marijo je Elizabeta imenovala za blaženo, ker je verovala, da Bog izpolnjuje svoje obljube. Svoje življenje je predala v njegove roke skupaj z vsemi vprašanji in skrbmi. Želimo se učiti od nje tudi mi. Zares, s skrbmi ne moremo ničesar spremeniti. Zato jo danes prosimo, naj vzame naše skrbi in jih da Jezusu, saj verjamemo, da on skrbi za nas. Naj nam Marija izprosi milost, da bo naša edina skrb to, da živimo pošteno pred Bogom in ljudmi, da bo naše življenje njemu v čast in slavo.
Marija je bila prva, ki je med nami slišala glas Odrešenika in videla njegov usmiljeni obraz. V zaupanju v njeno ljubezen in zagovor naj prinesemo vse grehe našega življenja in jo prosimo, naj jih pokaže Jezusu, katerega je angel takoj po rojstvu imenoval Rešitelj, Kristus, Gospod. On je vzel križ ter premagal grehe vsega sveta. Naj v nas premaga in zaduši vsako grešno misel in željo. Izprosi naj nam čisto, pošteno in verno srce, ki bo sposobno v vsakem bratu in sestri in v vsakem Božjem stvarjenju videti obraz svojega Rešitelja in Gospoda, Jezusa Kristusa.
Marija je v svojem srcu ohranjala vse, kar se je dogajalo Jezusu, ko je spremljala njegovo odraščanje. Zato ji danes zaupajmo vse naše načrte. Priznati moramo, da smo pogosto načrtovali življenje brez Jezusa in da so nas vodile predvsem naše sebične želje. Naj Marija, vse pretekle načrte preda usmiljenju našega Odrešenika, vse sedanje načrte pa očisti sebičnosti in neodgovornosti do drugih. Naj bo vsak naš načrt v korist nam samim, našim družinam in tem, s katerimi živimo in delamo. Vse to pa naj bo v čast Bogu. Naj nam Marija, izprosi srce, ki bo poslušno Očetovi volji.

Prosimo danes Marijo tudi to, da preda Jezusu naše molitve. Vemo, da naša molitev ni bila vedno iskrena in čista. Pogosto nam je bila samo dodatna obveza, včasih smo jo dojeli celo kot breme, ki bi se ga radi znebili. Naj Marija prosi pri Jezusu, da nam odpusti, da smo imeli tak odnos do molitve, in da v nas obnovi duh resnične življenjske molitve, ki je predvsem razgovor z Njim. Naj ga prosi, naj nam da dar zahvaljevanja za življenje, starše, otroke, brate in sestre, sozakonca, prijatelje in sovražnike ter za domovino. Naj nam Marija, izprosi od Jezusa dar iskrene molitve, ki bo v čast Sveti Trojici, ki bo čista in Bogu prijetna. Naj bo v korist tudi vsem trpečim po svetu. Naj ta molitev spremeni naše življenje.
Mariji pa danes izročimo tudi misli, besede in dejanja. Naj se zavzame za nas pri Jezusu, kot se je zavzela za svate v Kani. Njej Jezus ne more ničesar odreči. Naj nam izprosi pri Jezusu, da se naše slabe misli spremenijo v dobre. Naše besede naj postanejo kot dobro vino, ki razveseljuje srce.
Prinesimo danes Mariji tudi vse svoje radosti. Vemo, da naše radosti niso bile vedno popolnoma brezgrajne. Včasih smo se radovali zaradi nesreče ali neuspeha drugih. Naj prosi Jezusa, da nam odpusti vse take radosti.
Naj bo od danes naprej ona sama naša prava radost. Naj se naše srce raduje samo zaradi dobrote, resnice in zaradi Njega, ki je največje Dobro in edina prava Resnica. Želimo si srce, ki se bo radovalo, ker je On naš Rešitelj, ker skrbi za nas in nas ljubi. Naj ga prosi, da nam da svojo radost, ki je večna in je nihče ne more vzeti.
Mariji pa danes predajmo tudi svoje življenje in samega sebe.
Izrazimo hvaležnost za Jezusovo veliko ljubezen, ki jo je dokazal s smrtjo na križu. Naj nas vodi, osvobodi, odpušča in čaka na koncu našega zemeljskega časa.

V teh kratkih trenutkih tišine, ji izročimo vse naše življenje, vse naše družine in vse naše župnije!

Ervin Mozetič

To kar Cerkev v velikonočnem času obhaja in doživlja, to »povzame« praznik Svete Trojice. Velikonočna skrivnost je pač njeno »delo«, vse je prežeto z njeno dejavno navzočnostjo. Reči smemo tudi drugače: velikonočna skrivnost je »razlaga« Svete Trojice, Bog je takšen, kakor se razodeva v dogodku smrti in vstajenja Jezusa Kristusa. Ko govorimo o troedinem Bogu ne govorimo o kakršnemkoli Bogu, ampak o Bogu Jezusa Kristusa, ki nam ga je razodel z besedo, življenjem, predvsem pa po velikonočnem dogodku. Izpovedovanje vere v Sveto Trojico je razpoznavno znamenje kristjana, je njegova »življenjska formula«, v luči katere prepoznava samega sebe, zgodovino in stvarstvo. Zato je bila od vsega začetka izpoved vere v troedinega Boga »vstopnica« v krščansko občestvo. Izpoved vere je predpogoj za krst, ki nas potopi v velikonočno skrivnost. Ko izpovemo vero v Sveto Trojico že vstopimo v njeno življenjsko območje, tako da to, kar izpovedujemo tudi živimo. Ubesedimo nekoliko tisto, kar smo prepoznavali v razmišljanju in poglabljanju v velikonočno skrivnost.
Evangelist Janez je povzel vse svoje spoznanje o Bogu v kratek in jedrnat stavek: »Bog je ljubezen. To dejstvo nam »razloži« takšnost Boga, pa tudi takšnost človeka. Če je Bog ljubezen, potem ne more biti osamljen Bog, v njem mora biti prostor za bogate odnose ljubezni. Torej ni hladen razum, ni nedosegljiva moč, je srce. Da, Bog je srce! Zato nas nekako ne preseneča dejstvo, da je tri oseben, da je Ljubeči, Ljubljeni in Vez ljubezni, da je Oče, Sin in Sveti Duh. Mogoče je to težka naloga za vase zaverovani razum, lažje pa to sprejme ljubeče srce, kajti »kdor ne ljubi, Boga ne pozna«. V Bogu, ki je prekipevanje ljubezni, je dovolj ljubezni tudi za druge, za ustvarjena bitja, tako da se to kroženje trojstvene ljubezni odpira navzven. Bog iz ljubezni prikliče v bivanje stvarstvo in še posebej človeka, katerega je ustvaril po svoji podobi. Tako človek ni samo ustvarjen iz ljubezni, ampak je ustvarjen za ljubezen. To je tisto dejstvo, ki povzroča v človeku nemir in hrepenenje po ljubezni. To skuša najti v stvareh in soljudeh, vendar dokončno jo more najti samo v Bogu. Resnica, da je Bog Oče, Sin in Sveti Duh, je »največ«, kar moremo reči o krščanskem Bogu. Vera v troedinega Boga je absolutna značilnost krščanske vere, je »povzetek in vrh krščanske skrivnosti odrešenja«.
Vera v troedinega Boga pa ima tudi čisto praktične posledice za človeško življenje. Zato v resnici zaživi šele takrat, ko stopi iz predavalnic in izza ambona v vsakdanje življenje.
Ostajamo v ljubezni, če izpolnjujemo zapovedi. Ljubezen, ki jo ima v mislih Jezus je zelo konkretna in se dokazuje v zanesljivosti, točnosti in sproščenosti, s katerimi urejujemo vsakdanje življenje. Naj ponazorim s primerom: Poznamo zakonce, ki z besedami drug drugega nenehno potrjujeta v ljubezni, potem pa mož zvečer ne pride domov ob dogovorjeni uri in pusti ženo, da ga sama čaka dve uri z večerjo, ki jo je pripravila s tako ljubeznijo.
Ljubezen mora biti konkretna, drugače je samo sad domišljije. Potrebna je vsakdanja ljubezen, ki omogoča, da se zanesemo drug na drugega in mu pokažemo svojo ljubezen preprosto s tem, da naredimo, kar je treba vsak dan narediti.
Jezus govori še o drugi značilnosti ljubezni in pravi: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje.
Ta trditev se nam zdi pretirana: darovati se, žrtvovati se, je v nasprotju z našo težnjo, da bi mi sami živeli in se uresničili. Vendar ne gre dobesedno za darovanje nas samih kot žrtev za drugega. Mnogi ljudje imajo sebe za daritveno žrtev, nase prevzemajo vse odgovornosti, in trpijo namesto drugih. Vendar se okoli takih ljudi ne ustvarja ozračje odrešenja, temveč se krepi občutek slabe vesti. Ni prijetno živeti ob daritveni žrtvi, saj ima drugi stalno občutek krivde, ker mora nekdo ob njem toliko trpeti.
Za resnično ljubezen je potrebna brezpogojna podaritev, ki je povsem nekaj drugega kakor dati se s pridržkom ali zahtevati kaj v zameno.
Jezus omenja še en pogoj, ki je nujen za ljubezen, katere zgled nam je dal on sam s svojim življenjem. Imenuje nas prijatelji, ker nam je razodel vse, kar je slišal od Očeta. Taka odkritost je sestavni del resnične ljubezni. Drugemu odkrijem vse tisto, kar je v meni: svoje dobre lastnosti, svojo moč, pa tudi svoje slabosti in še zlasti tiste strani sebe, ki jih sam ne vidim rad in se jih sramujem, ker ne ustrezajo idealni predstavi, ki sem jo ustvaril o sebi.
Taka odkritost brez pridržkov ustvari prostor zaupanja in svobode, ki sta nujno potrebna za trajno ljubezen. V meni sme biti vse: moj strah, dvomi, agresivnost, toda če zberem pogum, da razkrijem ta občutja, se ta lahko spremenijo. Predvsem pa se lahko iz njih rodi kaj novega: najprej gotovost, da sem sam lahko takšen, kakršen sem in drugi takšen, kakršen je.
Taka odkritost torej najprej razblini nekatere iluzije, ki smo si jih ustvarili o sebi in o drugem. Nato ustvari prostor svobode in veselja, potreben za ljubezen, ki hoče biti trajna.
Kaj se dogaja v nas, kadar ljubimo?
Kadar ljubimo, nas to dela očarljive, kadar drug drugega spoštujemo smo spoštovanja vredni. Ljubezen nas dela boljše, kot smo bili.
Ljubezen je tista, ki daje življenju smisel in cilj.
Ljubezen življenje napolnjuje z radostjo, smehom, vznemirjenjem in lepoto.
Zavoljo ljubezni dajemo, se žrtvujemo, služimo in pojemo.
Zaradi ljubezni si postavljamo višje cilje.
Razmišljamo pozitivno.
Ljubezen nas dela boljše kot smo bili.
Na žalost se v današnji družbi težje prepozna pravo ljubezen od njene ponarejene različice.
Ljubezen, prava ljubezen je čudovita izkušnja. Vredna truda, čakanja in molitve.
Ljubezen je odločitev in katerikoli človek jo lahko sprejme še danes.
Veliko pridobimo, ko se odločimo, da bomo ljubili. Ta odločitev nam pomaga pri celjenju ran iz preteklosti, nam da občutek varnosti, samozavesti in pomembnosti.
Zatorej vam na praznik Svete Trojice želim veliko prave ljubezni, kajti v Trojici je veliko ljubezni!

Ervin Mozetič

Priznajmo, binkoštnemu prazniku ni lahko. Božič je prijeten družinski praznik, dete v jaslicah, darila, vse nekako romantično in popolno, če ob tem še sneži. Veliki noči je že težje – smrt in vstajenje Jezusa Kristusa – s prijetnostjo si ne moremo nič več pomagati; toda večina ima vsaj en dan po veliki noči prost in tudi prvi spomladanski dnevi nekaj veljajo.
Toda binkošti? Sveti Duh pridi, pošlji nam z neba svoje luči, podari svojemu ljudstvu, ki vate zaupa, sedem svetih darov. .,.Sveti Duh, Duh Božji? Kaj pa naj ob tem praznujemo? Kaj pa sploh je to? Da, govoriti o Svetem Duhu – to bo mnogo težje in mnogi teologi, komisije in delovne skupine so si o tem že razbijali glave. Prav zato tega sploh ne bom poskušal.
Sveti Duh, če ga že ne morem opisati, ali bo v nas povzročil vsaj kakšno spremembo? Po čem bi naj danes spoznali pri nas prihod Svetega Duha?
Tam, kjer je Sveti Duh, je doma pravičnost mir in veselje…Po teh sadovih ga bomo spoznali.
Veselje? Tu pri nas? Priznajmo, da tega nam kristjanom pogosto ne pripisujejo kot vidne lastnosti. In zaradi naše zavrtosti pogosto to tudi drži: veselja, tega daru Svetega Duha, je včasih pri nas zelo malo čutiti. Gledamo malo napeto, redno izpolnjujemo svoje dnevne dolžnosti, govorimo o nedeljski obveznosti in imamo po možnosti še ves čas slab občutek, ker se katerih zapovedi nismo držali. Ne verjamem, da je Sveti Duh tukaj pristal.
Tam kjer deluje Sveti Duh, kjer lahko deluje, tam je svoboda, tam je navdušenje, upanje, zaupanje, tam se smejemo, tudi sami sebi, tam je sproščenost, čas, ljubezen.
Toda pogosto doživljamo razočarane in tarnajoče kristjane, ki govorijo o stresu in odklanjanju, ko zavestno širijo veselo sporočilo naše vere. Cerkev, to smo seveda mi. Od nas je odvisno, kako širimo svojo vero v svet. Ob dveh ekstremnih primerih mi je to postalo jasno; prvi je prastara šala, drugi primer je iz Svetega pisma.
Dva skavta prideta prepozno na srečanje. Vodja skupine vpraša enega: »Zakaj si prišel prepozno na srečanje?« »Neki stari gospe sem pomagal čez cesto,« odgovori prvi. «Lepo, in zakaj si ti prišel prepozno?« vpraša drugega. »Pri tem sem mu pomagal.« »Ja zakaj pa sta morala oba spremljati staro gospo čez cesto?« se je začudil vodja. »Če pa ni hotela iti…«
Takšna je moja slika Cerkve v okolju, kjer Sveti Duh še ni mogel pristati. Z mnogo truda in veliko aktivizma poskušamo pripeljati ljudi čez cesto, čez katero sploh ne želijo iti in se čudimo, če se prvi trenutek, ko nismo pozorni, zopet znajdejo na drugi strani ceste.
Nasprotno sliko pa zaznamo v prvem pismu apostola Petra: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.«
To najprej izpostavlja dve stvari: izpolnjuje me upanje, in drugi opazijo, da živim iz upanja. In šele potem bodo prišli na idejo, da bi me vprašali, kako lahko tako živim, kot živim. In tega upanja mi ni treba nikomur brez vprašanja razlagati, ampak preprosto živim tako, da drugi postanejo radovedni, pridejo in me sprašujejo.
Krščanstvo ni postalo svetovna religija zato, ker zna dobro upravljati, organizirati in funkcionirati. Krščanstvo je prepričalo takrat in tam, kjer so ljudje živeli iz upanja in veselja v veri, iz sadov Svetega Duha. Če pustimo, da nas nagovori Sveti Duh, če smo navdušeni nad njim, če dovolimo Svetemu Duhu pristanek v svojem življenju, če izžarevamo nekaj tega veselja naše vere, upanja in miru, potem nam ni treba nikomur brez vprašanja širiti Božjega kraljestva.
Prav zato so binkošti lep, toda neprijeten praznik. Kajti poklicani smo. Za božič in veliko noč lahko mirno ostanemo tudi samo gledalci, zdaj pri binkoštih pa smo na vrsti mi. Od nas je odvisno, če bomo pustili Svetemu Duhu, da pristane v našem življenju, če se bomo pustili prežeti z njegovo živostjo, njegovim upanjem in pogumom. Od nas je odvisno, če si bomo pustili v sebi ozdraviti to, kar je ranjeno, če se bomo pustili potolažiti, kjer smo žalostni in voditi, če smo zašli na napačno pot.
Za božič in veliko noč je lažje, skriješ se lahko za jaslice in križ, nekoga gledaš. Binkošti pa so praznik, ko moramo pogledati sebe, ko je vse namenjeno nam. Mogoče pa nam je s tem praznikom zato tako težko?
Zato molimo danes k Svetemu Duhu, da nas vodi. Ta molitev pa pomeni, pripravljenost, da smo odprti za nepredvidljivo, da staro odpiramo novemu; zelo pogosto to pomeni, da v konkretni situaciji ne dobimo jasnega odgovora; to pomeni da nam namesto odgovora ostaja le trajno in vztrajno vprašanje v neskončnem zaupanju v skrivnost; to pomeni pripravljenost, da nadaljujemo z delom, ker nam preteklost ponuja dovolj upanja.
Beseda Svetega Duha ne ponuja receptov, ki bi jih bilo treba le še uresničiti. Ponuja nam tveganje, poskušanje, odločitve. Beseda Svetega Duha je izziv vsakemu posamezniku v njegovi neponovljivi enkratnosti. Želim vam veliko poguma za tveganje, za poskušanje za zaupanje!

Ervin Mozetič

»Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.« Tako smo slišali v prvem berilu.
Apostoli so molili in pričakovali Svetega Duha.
Kot lahko vidimo, ne gre za preprosto pričakovanje, ampak za molitveno pričakovanje. Molitev je duša in vsebina tega pričakovanja. Lahko bi rekli, da je molitev prevladujoča tema današnje nedelje. Tudi evangelij nam namreč predstavi odlomek iz Jezusove velikoduhovniške molitve. Jezus nam ne govori o molitvi, ampak moli vpričo svojih učencev in nam tako v živo pokaže, kakšna mora biti molitev resničnih Božjih otrok.
Apostoli se ne pripravljajo na prihod Svetega Duha s tem, da bi poslušali lepe nauke o molitvi, ampak z molitvijo! Ali hočemo tudi mi zares prejeti Svetega Duha? Ali se čutimo šibke in si želimo biti napolnjeni z močjo od zgoraj? Ali se počutimo mlačni in se želimo ogreti? Suhi in želimo biti napojeni? Okosteneli ter uporni in želimo biti prilagodljivi? Nezadovoljni s preteklim življenjem in bi bili radi prenovljeni? Odgovor je: moli, moli, moli.
Molitev mora biti »enodušna in vztrajna«.

Enodušna molitev je soglasna, dviga se k Bogu od ljudi, ki živijo v spravi med seboj, ki si odpuščajo, ki drug ob drugem rastejo, kakor beremo o prvih učencih: imeti »eno srce in eno dušo«. Sveti Duh je namreč »občestvo«, je »vez edinosti«. Ne more priti nad ljudi, ki niso v občestvu, ki se ne sprejemajo, ki so polni ostrih sodb in predsodkov drug do drugega. Bilo bi, kakor da bi prosili Svetega Duha, naj se razdeli tudi on. Sv. Avguštin je rekel, da je Sveti Duh za Kristusovo telo isto, kakor je duša za naše telo. Kaj bi se zgodilo, če bi eden od telesnih udov, na primer roka, hotel živeti po svoje, ločen od ostalega telesa in bi zavrgel druge ude? Ali bi morda duša zapustila preostalo telo in bi ostala z roko, ki se je ločila? Nasprotno, roka bi ostala brez duše in bi postala »suha« roka (prim. Avguštin, Govor 267,4). Tako se nam dogaja, ko se skušamo osamiti in ko nekoga zavračamo. Mi sami se izključimo iz občestva v Svetem Duhu.

Vztrajna molitev pomeni, da je trdna, redna, dolgotrajna. Ta beseda se ponavlja zelo pogosto, ko je govora o molitvi.

»Neprenehoma« oz. vztrajno moliti pomeni predvsem biti zvest času, ki sem si ga določil za molitev, da je zlahka ne prelagam na kasneje. Pomeni tudi vsake toliko časa poživiti stik z Bogom s pomočjo kratkih molitvenih vzdihov k Bogu, »ki so kakor izstreljene puščice«. Danes veliko ljudi izkuša nenehno molitev prav s pomočjo mirnega in tihega ponavljanja kratkega vzklika ali pa le Jezusovega imena.
Molitev je naša temeljna pravica. Zato si pogumno vzemimo čas za Boga in se čudimo. Bog je in je dober, zato ima molitev smisel. To je čas, ko ga podarjamo njemu.
Ste že opazili ljudi, ki so se po obdobju redne molitve začeli spreminjati?
Gospod nas čaka, pije vsako našo besedo. Bog pričakuje tvojo molitev in vsakokratno odločitev zanjo je majhno dejanje, ki pa v tebi gradi nekaj velikega. Molitev nam polaga v srce ljubezen.
Kdor hoče biti živ, naj moli. Ne mislim fizično živ, ampak duhovno živ. Kakor telo potrebuje telesno hrano, tako človekov duh potrebuje duhovno hrano, ki je Božji Duh. Brez molitve smo suhi in neužitni. Brez molitve ni duhovnega napredovanja. Kdor ne moli, nima miru v svojem srcu. Seveda, pomembno je tudi, kako nekdo moli. Prava molitev spreminja človeka na bolje.
Zato vas povabim, da vsak dan molite. Za začetek si vzemite vsaj pet minut za Boga. Res, to ni veliko v primeri z dnem, ki ima štiriindvajset ur. Mogoče bo prišel čas, ko boste čutili potrebo, da si vzamete več časa za Boga. Vedite, da čas imate, samo vzeti si ga morate. Čas si navadno vzamemo za tisto, kar imamo radi. Zato vam želim, da bi si vzeli čas tudi za Boga in mu s tem izkazali ljubezen in pripadnost.
V molitvi naj bi predvsem žalovali in jokali zaradi svojega greha. Paziti pa moramo na prave solze. Pri nepristnih solzah gre predvsem za samopomilovanje. Dostojevski je spoznanje, da se v joku razkrije resnica stvari, izrazil tako: Jokali bomo in vse razumeli. Med jokom človek naleti na samega sebe. Jokajočemu bo nenadoma vse jasno: njegova bednost, njegovi nepošteni motivi in nameni, njegova zloba, njegovi poskusi bega, njegov egoizem. Jokajoči človek se ne zapre Božji ljubezni, ampak ranjen od nje postane sposoben, da jo doživi. Solze očistijo grehov, izbrišejo sledi, ki so jih grehi zapustili v srcu, očistijo srce. Brez solz ni mogoče srečati pravega Boga. Bolečina se spremeni v veselje.
Molitev zdravi, ker nas povezuje z Bogom. Bog je pravi zdravnik, ki zna pozdraviti vsako rano. V molitvi se s svojimi ranami prepustimo Bogu, da bi ozdraveli po njem. Če se človek vedno znova drži molitve in skuša neprenehoma moliti, bo v njem vse zdravo. Kdor se v molitvi prepusti Bogu in njegovi zdravilni bližini, najde pot k sebi, se spravi s seboj, bo usklajen s seboj in bo zdrav. Bog po molitvi uresniči v človeku svojo podobo.
Torej, krščanska molitev ne sme biti usmerjena na nas same, ampak na Boga; v njenem središču mora biti Bog, ne človek. Čudovit zgled nam dajo apostoli, ki so takoj po prejemu Svetega Duha, ki jih je gotovo navdihoval, začeli v različnih jezikih oznanjati »velika Božja dela«. Tudi naša molitev bi si morala privzeti tega duha širine, morala bi si nadeti krila, ne pa se plaziti po tleh med materialnimi potrebami in vsakdanjo tesnobo. Polni zaupanja moramo reči z besedami današnjega psalma po berilu: »Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal?«. Take pogumne molitve vam želim.

Ervin Mozetič

Z vstajenjsko procesijo smo tudi letos že oznanili, da je na koncu grob ostal prazen!
»Še v temi« (Jn 20,1) je Marija Magdalena pohitela h grobu. Gnala jo je ljubezen in ljubezen edina vidi v temi. In to je prvo današnje oznanilo vsakemu človeku. Simbolno »tema« predstavlja greh in zlo, ki iz njega izvira; ta 'tema' je zaslepljenost človeka, ki si iz lastnega jaza naredi svojega boga. In potem je res s smrtjo vsega konec. Magdalenina ljubezen še ni dokončno dozorela, a je je bilo že dovolj, da je pregnala 'temo' iz njenega duha. Zato si je upala še v temi h grobu; a skupaj z učenci v temi tistega jutra še ni mogla povsem verjeti, da je v Kristusovem primeru zemlja sprejela Življenje samo in mu zato morala vrniti mrtve.
'Glavni igralec' tega prvega velikonočnega jutra je pravzaprav prazen grob. V krščanstvu se prazen grob naravnost predpostavlja. Krščanska vera ne gleda človekovega konca v smrti, ampak ga zre v vstajenju. Zato kristjani nujno predpostavljamo prazen grob, ne le Kristusovega, ampak tudi drugih ljudi. Da, praznik vstajenja tudi letos oznanja, da bo tudi naš grob nekoč ostal prazen in prav tako grobovi naših dragih – če bomo le hoteli.
Ta vera ima svoj izvor v tem, ker je nekdo objel križ. Križ, ki ga nihče noče objeti, ki ga vsi bolj ali manj odrivamo, se mu izogibamo ali pa ga, kolikor je le mogoče, radi prelagamo na druge. On pa ga je objel tudi zame in zate! In ta nekdo je Življenje. Ker ga je objel za nas, ga je spremenil v znamenje ljubezni. In ta ljubeči objem je na križu zadušil smrt. Danes praznujemo zato, ker vrniti življenje mrtvemu pomeni zmago nad zadnjim sovražnikom človeka. Smrt nima več oblasti nad človekom, vstajenje pa pomeni življenjsko skupnost z Očetom življenja. Vstali Kristus nam spet razodeva, da je smrt in je smrt, kot je tudi življenje in je življenje! Je mrtvo življenje tistega, ki se zapre v egoizem, da bi življenje ohranil; in je oživljajoča smrt, ki je sprejeta kot podaritev življenja za druge, in je vrhunsko dejanje ljubezni!
Vstajenje od mrtvih odpira svet kot celoto v novo prihodnost. Pričenja 'novi svet' in 'novi človeški rod'. Iz vere, da ljubezen nikoli ne mine, izhaja, da ima večni pomen le tisto, kar je storjeno iz ljubezni. Samo kar je v ljubezni in iz ljubezni bo vstalo. Edino ljubezen premaga smrt!
Če se imenujemo velikonočni kristjani, potem je v nas živa vera, da križ razodeva absolutnost Jezusove ljubezni, ki je nad vsakim zlom. Naša notranja resničnost velike noči je v tem, da je ob gledanju Kristusa na križu in vstajenjsko vero v srcu ob praznem grobu naša notranjost razstrupljena vsake laži in zato lahko postanemo to, kar dejansko smo: Božji ljubljeni otroci. Iz te ljubezni, ki je nikoli ne zmanjka, lahko napolni svojo notranjost vsak, ki je v otroštvu ali kasneje doživljal pomanjkanje ljubezni, celo zlorabe ali zavrženosti. Danes, v zarji velike noči, lahko spregledamo, da Judova izdaja in Petrova zatajitev – v obeh smo zajeti tudi mi – nista pomenili propada Jezusovega odrešenjskega dela, kajti Božji načrt ljubezni do konca se ni izpolnil kljub izdaji in zatajitvi, ampak prav preko njiju. Jasno je sporočilo velikonočnega praznika: Vstali želi omogočiti Judu in Petru v nas prehod iz izdajstva in zatajitve v počivanje na Jezusovih prsih. Kot skupnost Cerkve se vedno prepoznavamo v Judu, ljubljenem izdajalcu, da bi se na koncu mogli poistovetiti z učencem, ki počiva na Jezusovih prsih; in v Petru, ljubljenem zatajevalcu, ki je pripravljen za Jezusa vse storiti, a še ne dojema, da njegova rešitev ni v tem, kar on stori za Gospoda, ampak kar Gospod stori zanj.
Bog je zastonjska ljubezen za vsakega izgubljenega. Kako potrebna je ta zavest tudi sodobnemu človeku! Zlasti se to kaže pri sveti evharistiji. Evharistični čudež je mogoč zato, ker je vstajenje resnično, ker Gospodovo telo ni več ujeto v grob, torej v meje prostora in časa; zdaj biva na Očetovi desnici, a je kot Poveličani tudi z nami. Vsaka nedelja nas, kot mala velika noč, vabi k sveti maši, v Jezusovo tudi človeško telesno bližino, ki je odrešujoča, tudi zdravilna, podobno kot je bila, ko je živel med ljudmi v vidni človeški podobi. Biti velikonočni kristjan, zato pomeni tudi, biti evharistični kristjan. Ko se namreč pri sveti maši spominjamo Jezusove smrti in slavimo njegovo vstajenje, se oboje posedanji med nami in nam omogoča, da to spominjanje postaja naš življenjski program. Kajti česar se pogosto spominjamo, to tudi postajamo. Če je v nas veliko negativnih misli in spominov, to tudi iz nas nenehno prihaja; če pa uspemo napolniti naš spomin bolj s pozitivnimi spomini, postajamo tudi bolj svetli in optimistični ljudje. Zato nam je Jezus naročil, naj 'to', kar je sam storil, ker je videl pri Očetu, delamo v njegov spomin. In videl je Očetovo ljubezen; v njegovih dejanjih pa jo vidimo mi. Torej nikar ne dojemajmo nedeljske svete maše kot zapoved ali dolžnost, ampak kot veliko milost in neprecenljivo vrednoto, ki jo kristjani postavljamo nad vse. Ohranjajmo v spominu in srcu osnovne krščanske in človeške vrednote poštenja, pravičnosti, zvestobe, družinskega življenja, resnicoljubnosti, solidarnosti, nesebičnosti in dejavne ljubezni. In vse to potrdimo drug pred drugim.
Naj tudi letošnje oznanilo velike noči, da grob končno ostane prazen, še dolgo odmeva iz vašega življenja v svet smrti!

Ervin Mozetič

Velika noč ni praznik preteklega dogodka. Aleluja ni namenjena samo temu, kar je bilo, velika noč naznanja začetek, ki je odločil že o daljni bodočnosti. Vstajenje nam govori: začetek čudovitega se že dogaja. In kar se je tako začelo, je na tem, da se tudi konča.

Veliko noč imenujemo vstajenje. To pomeni, da se je že začelo, neskončna prihodnost se je že za¬čela. Preobrazba sveta ni ideal in predpostavka, ampak resničnost.

Točka, kjer se je pojavil tak začetek popolnega konca, se imenuje Jezus iz Nazareta, Križani in Vstali. Ker je njegov grob prazen, ker se je on, ki je bil mrtev, izkazal kot živi, zato vemo: resnično se je vse začelo tako, da bo dobro. Dejansko je še vse na poti. Vendar na poti k cilju, ki ni utopični ideal, ampak sedanja resničnost.

Ko v naše življenje poseže smrt, pogosto zbegani obstanemo pred njo. Soočiti se moramo z navide¬zno končnostjo, izguba ljubljene osebe nas boli; včasih tega sploh ne moremo sprejeti, ko tiho pri¬haja noč. Pogosto se v našem življenju stemni, ko nas obišče smrt.

Sredi te teme pa gori luč, svetloba, ki je včasih niti ne zaznamo - svetloba velikonočne sveče. Ob krsti, žari, sredi vseh grobov na pokopališču žari svetloba velikonočne sveče. Kakor je šel Jezus skozi smrt v novo življenje in vstajenje, bomo tudi mi poklicani skozi smrt v novo življenje. In kot znamenje za to gori velikonočna sveča.

Pred nekaj leti mi je nekdo skupaj z velikonočnim voščilom pisal in priložil kratko zgodbo; ne vem niti, če jo je sam doživel, ali jo je kje samo našel in čigava je. In ta zgodba je postala moja velikonočna zgodba:

Majhna deklica je svojo punčko že precej raztr¬gala in razcefrala. Nekega dne je neka dama dejala deklici: »Moj ljubi otrok, kako lahko nosiš takšno punčko, ta pa res ni več lepa!« Mala, čisto presene¬čena in začudena, je pogledala svojo punčko, jo močno stisnila s svojimi ročicami in jo nežno pri-tisnila nase. Nato se je obrnila k dami in ji rekla s sijočimi očmi: »No, poglej, zdaj pa je zopet čisto lepa...!«

Da, to je velika noč... »No, poglej, zdaj pa je zopet čisto lepa ...!« Zakaj je zame to velikonočna zgodba?

Smrt in vstajenje to nista samo dogodka tistega časa v Jeruzalemu - to se dogaja tukaj in zdaj. To ni zgodba, ki jo je nekdo nekoč doživel - in jo sedaj vsako leto na novo pri¬povedujejo in mi jo prijazno poslušamo. Smrt in vstajenje, to, kar te dni praznujemo, se dogaja da¬nes, tu in sedaj. Pri vas, pri tebi, pri meni.

Na veliko noč se spominjamo tega, da je za nas nekdo smrt preživel. Jezus nas s svojo smrtjo in vsta¬jenjem vabi, da mu naj na tej poti sledimo. Danes, tu in sedaj - ne šele nekoč, ko ... Kajti ne obstaja le velika smrt. Tu je nešteto drobnih smrti, po katerih v svojem vsakdanu umiramo. Smrt ne bo prišla samo nekoč, ampak vedno znova po malem umi¬ramo. In takrat se vedno počutim »raztrgan in razcefran«, življenje me je povleklo in nič več nisem lep - kot ta punčka iz zgodbe. Sam sebe ne pre¬našam - in če me potem še kdo napačno pogleda, izreče neumno šalo, preprosto gre mimo mene, po¬tem še malo bolj umiram sredi življenja.

Moja poslednja, velika smrt se bo zgodila ne¬kega dne, za katerega danes še ne vem. Mnoge male smrti pa se dogajajo danes, tu in sedaj - po meni, po prijateljih, znancih, včasih namenoma, drugič mimogrede, mnoge tudi nezavedno. To, kar praznujemo za veliko noč, nam želi povedati, da s smrtjo ni konec. On, ki je šel pred nami, nas vodi skozi vse smrti v življenje in vstajenje. Skozi vse naše male - in skozi zadnjo, veliko smrt.

Vstajenje ne bo nekoč in nekje, ampak je tu in zdaj. Misli, ki bi nas usmerjale le v onostranstvo, bi bile samo zavajanje - in nam ne bi veliko poma¬gale. Gre namreč za vstajenje sredi smrti našega vsakdana, danes, tukaj in sedaj.

In kaj ima sedaj vse skupaj opraviti z zgodbo o punčki in majhni deklici? Življenje nas pogosto pu¬sti »raztrgane in razcefrane«. In sami sebi se ne zdimo preveč primerni, da ne rečem lepi. Da nas ima še kdo rad, tega si v takšnih trenutkih ne znamo več predstavljati. Velika noč pa prinaša drugo sporočilo. Velika noč pravzaprav pomeni: da me nekdo močno stisne z rokami, me nežno pritisne k sebi in reče meni in vsem drugim, ki želijo poslušati: »Lep si, ker te lju-bim!« »Lepa si, ker te ljubim!«. In ker te ljubim, si lep! In ker te ljubim, si lepa!

Ker nas Bog neskončno ljubi, je v Jezusu Kri¬stusu postal človek. Ker nas nepopisno ljubi, ker nam hoče biti blizu, svojega lastnega Sina ni obva¬roval pred smrtjo. Ker nas ljubi, ne gleda na našo razcefranost, ampak nas močno stisne v objem. Tudi takrat še verjame vame, ko sam o sebi nisem več prepričan. Zato je velika noč praznik, ko nam Bog pokaže svojo ljubezen - skozi vse smrti našega življenja. Bog pozna te naše smrti - pa nas vseeno sprejme, to je znak njegove dokončne lju¬bezni do ljudi.

In ta ljubezen nas dela lepe. Pogleda nas - in nam vrne lepoto. Hodi z nami - in nas vzame re¬sno. Umira z nami v naših smrtih, da bo z nami šel v vstajenje. On je tisti, ki nas močno stisne z rokami - in nas nežno pritisne k sebi. »No, poglej, zdaj pa je zopet čisto lep ...!«

Velika noč je praznik človeške lepote - ker Bog živi z nami svojo najglobljo ljubezen in nas prav zato vzame v svoje roke. Vedno, kadar smo »raztr¬gani in razcefrani«, kadar se počutimo grozni in ne¬privlačni, nas vzame v svoje roke in nas prisrčno pogleda in reče: »Lepa si, moja prijateljica! Pridi v moj objem!« »Lep si moj prijatelj! Pridi v moj ob¬jem!«

To je velika noč. Da ne obtičimo v smrti, ampak se vržemo v njegov objem. Da me lahko stisne v roke in pogleda s svojo ljubeznijo. Da sem zopet lahko »lep« in »zdrav« ... Ker me ljubi. To je velika noč ...


Velika noč je začetek. Z njo se vse začenja na novo. Z zmago življenja nad smrtjo se vse na novo začenja. In začenja se pot, po kateri želimo hoditi - sredi vsakdana.
• Polni upanja, ker jo je pred nami nekdo pre¬hodil.
• Polni zaupanja, ker tudi za nas velja njegova obljuba.
• Polni ljubezni, ker nas nekdo tako ljubi, ker je vse to vzel nase - in ker gre on sam z nami po tej poti.
Prav za to gre: vsak dan znova se je treba soočiti s smrtjo in življenjem - in vsak dan je treba posku¬siti z novim vstajenjem.

Pot nastane tako, da greš korak za korakom -toda z jasnim ciljem: življenju naproti.

Veliko občutka lepote in izkustva božje ljubezni vam želim v teh velikonočnih praznikih. Hodite po poti z jasnim ciljem življenju naproti, polni upanja, zaupanja in ljubezni!

Ervin Mozetič

Velikonočna luč sveti samo tistemu, ki je sprejel temo velikega petka in jo voljno pretrpel. Tako malo imamo velikonočnega veselja, ker se bojimo teme velikega petka, je ne sprejmemo in nočemo pretrpeti.

Ta dan marsikomu ni po volji. Mnogi ne obiščejo obredov velikega petka, ker jim ni do tega. Neka mlada žena je nekoč rekla, da to ni vzdušje zanjo. Da, obstajajo ljudje, ki jim ni do žalosti in tragike: mogoče si no¬čejo pokvariti svoje dobre volje - ali prav na¬sprotno - v njih je toliko žalosti in neutolažljivega, da si ne bi radi še česa naprtili.

Toda veliki petek je v življenju vsakega človeka. Vsak od nas ima svoj veliki petek, pa naj bo v maju, avgustu ali decembru. To je dan, ko v mojem življe¬nju ugasnejo luči, okoli mene je tema, žeblji trplje¬nja boleče prodirajo vame.
To je drobno dete, ki se mrtvo rodi v sedmem mesecu nosečnosti.
To je diagnoza: tumor v trebuhu, ki ga ni mogoče operirati.
To je pismo odvetnika, ki mi sporoča, da se mož hoče ločiti od mene.
To je odločba o odpovedi službenega mesta.
To je mesece dolgo nepremično ležanje v mavcu.
To je osamljenost v dolgih večerih.
To je bolečina, ko ne vidim tistega, ki mi je najbližje.
To so sanje, ki se razpočijo kot milni mehurček.

Veliki petek ima veliko obrazov in je zelo redko omejen na en sam dan.

Tudi v Jezusovem življenju je bil veliki petek in to ima velik smisel. Naša vera, naš Bog nas ne ob¬varuje pred velikimi petki našega življenja - am¬pak jih deli z nami. Sam Jezus prihaja v naše velike petke trpljenja - pa ne samo en dan v letu, ampak 365 dni, če je potrebno. Usmiljen je z nami, z menoj - moj ve¬liki petek vzame na svoje rame, deli ga z menoj, ne pusti me samega na tleh, v blatu.
On sam se poda v vso temo, doživlja bolečino, strah - in to deli z nami. Pozna vse moje zapuščenosti, samote, strahove, mojo nemoč! Ker je vse to izkusil na lastnem telesu, ker ve, kako se človek počuti. Pozna bolečine, solze, popolno zapuščenost. Res je, da nam teh temnih plati življenja ne more odvzeti, toda on sam sprejme nase največje trplje¬nje, da bi nam bil blizu.



Veliki petek je prav zato praznik. Ne praznujemo smrti Božjega sina, ki so ga pribili na križ, ampak praznujemo zato da prihaja k nam tudi v najtemnejših urah.

Na ta dan vsi skupaj spoznavamo, da nam Bog ne odvzema trpljenja, ampak z nami trpi.
V ospredju velikega petka je križ, čeprav bi ga mi radi odstranili, odpisali iz vida in uma.

Toda križev ne bomo mogli nikoli odstraniti iz našega življenja.
Danes gre za češčenje križa, na katerem je umrl naš Go¬spod. In češčenje tega križa ni češčenje smrti - to je odgovor na Ljubezen, ki je iz usmiljenja do nas vzela nase križ.

Križ je podoba neskončne ljubezenske izpovedi nam ljudem. Ta Bog nam ne more odvzeti naših kri¬žev - toda naloži jih nase. In prav to napravi ta križ, »na katerem je viselo zveličanje sveta«, za tako nepopisno pomembnega. Da bi nam bil blizu, gre v trpljenje in smrt, prav takrat, ko trpimo pod križi svojega življenja. Njegov križ prekriža naše križe. In s tem bremenom naših križev nas skozi smrt dvigne k novemu življenju.

To je Ljubezen. Nekdo me spremlja v vseh člo¬veških korakih - in nekdo se poveže z menoj še preko smrti. Tako me nekdo vodi iz smrti k življenju. In Ljubezen si želi ljubezni. Njegova ljubezen si želi moje ljubezni.

Toda to ni samo ljubljeni, to je naš Bog. Ni samo: nekdo, ki mi izkazuje prijetno uslugo, ampak je to sam Bog, ki se iz ljubezni do nas pusti križati. In tako iz poljuba nastane spoštljiva združitev, ko ponižno pokleknemo in počastimo križ. Bodimo v sebi gotovi - kakorkoli poskušamo to svojo ljubezen izraziti - on ve, kaj mu želimo povedati. In prav zato smo povabljeni k češčenju križa, da damo svoj osebni odgovor na njegovo ljubezensko izjavo na križu. Storimo to z vsem spoštovanjem!

Ervin Mozetič

Rad priznam - to, kar se je dogajalo pri prvi sveti maši na veliki četrtek in se še dogaja po mnogih župnijah, je mnogim tuje, za neka¬tere smešno ali nenavadno - in tudi za nas nekaj izjemnega. Nekoč Jezus, danes duhovnik, umiva noge dvanajstim lju¬dem, otrokom, mladim, odraslim. In prav gotovo se redko umivajo tako čiste noge kot nocoj - in ob tem se umije samo po ena noga... Kaj bi naj na tem Božjem svetu vse to pomenilo? In vse še na samem začetku največjega krščanskega praznika, veliko¬nočnega tridnevja - od trpljenja in umiranja, tišine groba do Gospodovega vstajenja?

Da, prav s tem se začne. Prav s tem. V evangeliju poslušamo, kako je Jezus umival noge svojim učen¬cem. In da bi razumeli, kaj bomo v prihodnjih dneh praznovali, moramo razumeti in dojeti, kaj nam Je¬zus želi s tem povedati - kaj pravzaprav praznu¬jemo pri maši na veliki četrtek.

Jezus umiva noge svojim učencem. In te noge niso bile ravno tako čiste kot noge vseh tistih, ki jih umivamo nocoj. Te noge so bile umazane od poti, od popotovanja. Bile pa so tudi umazane zaradi iz¬daje, zatajitve, ljubosumja. Jezus okoli sebe ni zbral izbrancev, ampak ljudi. Ljudi, kot sva jaz in ti. Vča¬sih z umazanimi nogami, včasih z umazanim srcem.

Pa vendar pred njimi poklekne, se poniža, umije jim noge, z nežno kretnjo odstrani vso umazanijo - ker nas neskončno ljubi. Odstrani nam umaza¬nijo, ki nam preprečuje, da bi resnično živeli. Ta neskončno veliki Bog postane v Jezusu človek - in nam da vsaj malo možnosti, da ga dojamemo, ga razumemo. In ta Jezus Kristus, Božji sin, poklekne in opravlja suženjska dela, ko drugim umiva noge. To je neverjetno. To je njegova ljubezen do nas. Nje¬gova ljubezen je neverjetna.

In on gre še korak dalje. Umivanje nog je samo priprava na pasho. Od zunanjega dejanja gre do konca. Popolnoma se nam podarja. »To je moje telo - to je moja kri!« To je evharistija. Bog se nam po¬darja po svojem Sinu, tako zelo, da nam zleze pod kožo. Zato na ta veliki četrtek sodita skupaj umi¬vanje nog in evharistija. Prvo je zunanje znamenje, drugo notranje.

Pa še več: Jezus si naloži tudi smrt, da bi nam bil blizu v naših smrtih, v katerih dnevno umiramo. Božja ljubezen prodre v vse naše smrti, v vse pre¬pade našega življenja. Veliki petek - naše upanje je pribito na križ. Tema je zajela pokrajino. In nato zažari na vzhodu bleda svetloba velikonočnega ju¬tra, počasi se ločujeta tema in svetloba, dan se lo¬čuje od noči. In vsem nam želi povedati, da smrt nima zadnje besede. Zadnjo besedo ima vedno Bog - in z njim ljubezen.

To velikonočno tridnevje - od trpljenja in umi¬ranja, tišine groba do Gospodovega vstajenja - ni samo lep praznik, ko smo prosti. To je predvsem zaveza, da je Bog z nami na vseh poteh. Da se nam daruje. Da je v Jezusu Kristusu vzel nase vse to, da bi nas ljubil in popeljal v življenje. Zato umiva svojim učencem noge, zato se nam daruje v kruhu in vinu, zato se je pustil pribiti na križ - da nas v novem jutru popelje v luč velikonočnega ve¬selja. In prav to se je začelo z umivanjem nog. In se bo nadaljevalo, če bomo delali tako, kakor nam je storil on. In se bo nadaljevalo, če se bomo pustili spremeniti.

Jezus je svojim učencem z dejanjem umivanja nog pokazal dejanje ljubezni. In ta dejanja kaže tudi nam. Bili smo ranjeni. Jezus namreč vidi stisko nas ljudi v naši nezmožnosti, da bi ljubili. To kar mi imenujemo ljubezen, je velikokrat le oklepanje drugih. Jezus je prišel, da nas zopet usposobi za ljubezen. Evharistija je kraj, kjer naj začutimo božjo ljubezen v Jezusovih besedah, da bi tako zopet postali zmožni ljubiti drug drugega.

Umivanje nog je dokaz, da Jezus izkazuje učencem svojo ljubezen do konca. V evharistiji izkusimo to ljubezen popolnoma, do konca. In dogajala se je natanko tako, kakor jo izraža podoba umivanja nog. Kot učenci, tudi mi prihajamo s prašnimi in umazanimi nogami. Na poti skozi svet smo se omadeževali z grehom in krivdo. Noge smo si ožulili do krvi. Toliko jih je bilo, ki so nas zadeli v Ahilovo peto, ki so nas znova in znova zbadali v naša občutljiva mesta. Jezus se v evharistiji sklanja k nam, da bi se nas prav na našem najbolj ranljivem mestu, na naši Ahilovi peti ljubeče dotaknil ter ozdravil našo rano.

In sklanja se k nam, da očisti umazanijo z naših nog. Brez pridržkov nas sprejema s svojo ljubeznijo, celo tam, kjer se mi sami doživljamo kot nesprejemljivi, kot umazani in nečisti.
Umivanje nog je prispodoba za tisto, kar se dogaja v vsaki evharistiji. Jezus tudi učencem zapoveduje naj delajo enako. Drug drugemu naj umivamo noge. Z Jezusovim naročilom ni mišljeno le, da naj služimo drug drugemu. To naročilo vsebuje predvsem prispodobo za evharistijo. S tem, da se udeležujemo svetega obeda, s tem da poslušamo Jezusove besede in se spominjamo njegovega ravnanja, delamo drug drugemu tisto, kar je Jezus delal nam. V evharistiji drug drugemu umivamo noge s tem, da se pustimo spodbuditi Jezusovi ljubezni ter si drug drugemu ne zadržujemo krivde, ampak se vzajemno brez pridržkov sprejemamo z ljubeznijo, ki jo izkusimo v Jezusu.

Evharistija je tudi kraj, kjer drug drugemu pokažemo svoje rane. K evharistiji ne prihajamo brez krivde, ampak ranjeni in omadeževani. Ni nam treba skrivati naših ran. Lahko jih pokažemo drug drugemu ter skupaj Kristusu. Umil jih bo in njegova ljubezen jih bo ozdravila.

Evharistija je kraj, kjer naj začutimo božjo ljubezen v Jezusovih besedah, da bi tako postali zmožni ljubiti drug drugega.

Evharistija je daritev. V tej daritvi prepuščamo naše življenje Bogu, od katerega smo ga prejeli in Bog nam omogoča da zaslutimo, kdo resnično smo.

Drugi pomen daritve je predanost. Jezus svoje daritve ni razumel kot neuspeh, ampak kot predanost za svoje prijatelje. Jezusova smrt je izraz njegove ljubezni, s katero nas je brezpogojno in do konca ljubil, ter izraz njegove svobode, v kateri se je za nas daroval. Ko v evharistiji praznujemo njegovo smrt in vstajenje, se postavljamo pod okrilje njegove ljubezni, s katero ima vsakega od nas osebno v mislih. Zato evharistija tudi za nas pomeni darovati se, vaditi se v ljubezni, ki jo je že pred nami živel Kristus.

Evharistija je tudi lomljenje kruha. Ko duhovnik lomi kruh imamo pred očmi Jezusovo smrt, v kateri se je Jezus iz ljubezni do nas dal razlomiti. Lomljenje kruha predstavlja vrh Jezusove ljubezni v njegovi daritvi na križu. Vendar kaže tudi na vsa Jezusova srečanja z ljudmi, v katerih se jim je razdajal, ko jih je ozdravljal in osvobajal ter z njimi delil svoj čas, svoje moči in svojo ljubezen. V lomljenju kruha izražamo naše najgloblje hrepenenje po tem, da bi bil nekdo tu popolnoma za nas, tako zelo, da bi se zavzemal za nas vse do smrti in nas ljubil.

Lomljenje kruha je povezano tudi z razdeljevanjem. Učenci morajo kruh deliti. Delitev je pomembna podoba za praznovanje evharistije. Evharistija je že sama po sebi praznovanje delitve. Naš čas in naš prostor delimo drug z drugim. Ko se odločimo za skupno praznovanje, za petje in molitev, za ljudi, ki bodo z nami obedovali, delimo z njimi naše življenje, naše hrepenenje in želje, naše občutke in potrebe, naše strahove in upanje. Ko si v evharistiji delimo drug z drugim svoje življenje, ustvarjamo prostor za občestvo in gostoljubnost. Vzpostavi se povezanost, toplina in skrb za druge.

Deliti pomeni tudi celiti. Z delitvijo zacelimo del raztrganosti. Kruh, ki ga lomimo drug za drugega, nam podarja upanje, da bo tudi tisto, kar je v nas razlomljeno in zlomljeno zaceljeno. Lomljenje kruha je hkrati povabilo, da se tudi mi razlomimo – razpremo drug drugemu, da razlomimo naš čustveni oklep ter drug drugemu odpremo naša srca.

Želim vam, da bi to noč izkusili konkretno božjo ljubezen. Ne bojte se in Jezusu pokažite svoje rane. Naj se danes vzpostavi povezanost, toplina in skrb za druge.

Ervin Mozetič

Če naj bi bil postni čas šola za življenje, sodi k njemu tudi cvetna nedelja, tisti trenutek, ko se v življenju nenadoma vse sprevrže iz »Hozana!« v »Križaj ga!«

Človek se trudi, pogosto poln idealizma in ustvarjalnosti, da bi bilo »več življenja v življenju«, tvega prvi korak za začetek novega, se izpostavi, popolnoma razdaja. In potem mi prekrižajo načrte, opustim svoje sanje zaradi drugih obveznosti, resničnost me strezni, pri mojem poletu v višine me nenadoma ustavijo. Iz navdušenja nad novim začetkom padem v brezno neuspeha, brezupa.

Moj prihod v Jeruzalem ni veliko drugačen od tistega pred dva tisoč leti: iz vriskanja in triumfa, občudovanja množice, navidezne zmage in uspeha - nastanejo nenadoma krivda in neuspeh, dvom in strah, zapuščenost in obtožbe. Vhod v Jeruzalem z vsemi udeleženci se dogaja osebno v meni. Iz »vriskanja do neba« postanem »do smrti obupan«. In prav nič mi ni treba čakati na to, da me drugi hočejo pribiti na križ - saj sam najbolje vem, kako to gre.

Da, v življenju so trenutki, ko padeš v prepad -in bolj tvegan je bil vzpon, tem globlji je lahko padec. Tudi to je življenje ... in tu ni treba nič olepšati. Kako je to globoko človeško, o tem nam pripovedujejo evangelisti. Tudi Jezus Kristus je iz »Hozana!« strmoglavil v »Križaj ga!« Tako zelo je človek, da mu ni prizanešena ta izkušnja - in tako zelo je Bog, da iz ljubezni do nas ljudi solidarno prehodi to pot.

»Šel pred pekel...«, tako molimo v apostolski veri. Lahko bi povedali tudi bolj drastično: Bog, ki prihaja k nam, ki se poda z nami v najtemnejšo temo, v trpljenje in bolečino, zapuščenost in strah - ker nas noče pustiti samih, ko se spotaknemo, ko pademo, ko nas smrt navidez premaga. To je njegova ljubezen do nas, njegova - v pravem pomenu besede - nedosegljiva solidarnost.

In prav zato se nam ni treba izogibati temnih plati, neuspehov in zapuščenosti v svojem življe¬nju. To sodi k realnosti našega življenja - in nihče, tudi Bog ne, nam tega ne more prihraniti. In tisti, ki nam to obljublja, je preprosto in otipljivo lažnivec. Smrt je del našega življenja. Toda sredi teme, v sami smrti je on z nami in nas spremlja. In obrisal bo naše solze in jih skrbno zbral v svoj kelih. Ne bo mogel preprečiti, da jih ne bi izjokali. Toda tega nam nikoli ni obljubil...

Prav zato beremo na cvetno nedeljo obe Božji besedi: tisto »Hozano« v Jeruzalemu in tisti »Križaj ga!« Postavljeni smo v napetost, ki jo ustvarja živ-ljenje. Pa veliko življenja v trpljenju in srečevanju s smrtjo vam želim!

Ervin Mozetič

Danes želimo razmišljati o štirih duhovnih delih usmiljenja: žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žaljivcem iz srca odpustiti ter za žive in mrtve Boga prositi. Njihova vsebina se pomenljivo ujema s postnim časom, ko bolj poglobljeno razmišljamo o trpljenju in naši nemoči, ko se z njim soočimo. To nemoč vsi tako dobro poznamo: potolažiti človeka, ki je žalosten, ker je morda izgubil najdražjo osebo in se mu je podrl svet: kje naj najdem pravo besedo, saj vem, kako je takrat beseda nemočna in prazna. Ali pa kako hudo je nositi krivico, kako odpustiti, ko povzročitelj ne pokaze najmanjšega znamenja, da mu je zal. Tudi moliti za druge, za vse, za žive in mrtve ni lahka naloga.
Vse to je težko in pretežko, dokler se s tem spopadamo le z svojimi, lastnimi močmi. Vse drugače pa je, kadar stopimo v Jezusovo solo: v solo trpečega Odrešenika, ki najbolje ve, kaj je žalost, krivica, odpuščanje in cigar molitev je najpopolnejša. V teh postnih dneh ne bi mogli najti boljše učne ure, pri kateri se učimo teh duhovnih del usmiljenja, kakor so zadnji trenutki Jezusovega zemeljskega življenja.

Žalostne tolažiti
Na Jezusovem križevem potu sta vsaj dva trenutka, ko nas Jezus uči kako tolažiti. To je najprej srečanje z Materjo. Uči nas, da za tolažbo niso vedno potrebne besede, potrebna je le bližina. Zlasti to velja takrat, kadar se srečamo s trpljenjem človeka, ki nam je najbližje. Ne samo, da nam gredo takrat besede najtežje iz ust, so tudi najmanj potreb¬ne, da ne kar odveč.
V osmi postaji križevega pota pa nas Jezus uči tolažiti z besedo, ko spregovori jeruzalemskim ženam. Pove jim, kaj je resnična tragedija, nad katero se je treba žalostiti: to so njihovi grehi in grehi njihovih otrok, njihovih mož, njihovih znancev in someščanov, grehi vseh ljudi. Resnični vzrok za žalost je greh, je izguba vere, upanja in ljubezni. Drugih razlogov za žalost pravzaprav ni, ali pa so v primerjavi z izgubo vere v Boga resnična malenkost. Vsaka druga izguba na tem svetu, ki spravlja človeka v žalost, je namreč le začasna.
In kaj je tu naša naloga, ki jo narekuje delo usmiljenja 'žalostne tolažiti'?
Apostol Pavel v drugem pismu Korinjčanom piše: »Kakor je Kristusovo trpljenje v nas obilno, tako je po Kristusu obilna tudi naša tolažba...« in: »On nas tolaži v vsaki naši nadlogi, da moremo tudi mi tolažiti nje, ki so v katerikoli nadlogi, s tolažbo, s katero nas same Bog tolaži.« Kristjan ne more in ne zna tolažiti drugače, kakor s tolažbo, ki prihaja od Boga. Vsako drugačno tolaženje je za kristjana prazno govoričenje. Učinkovito tolaženje drugih ni tolaženje s praznimi besedami, morda celo polnimi dobrohotnih lazi po načelu »saj bo bolje«, ampak tolaženje s tem, kar nosim v sebi: s tolažbo, ki jo sam prejemam od Kristusa, to je z mojo vero, z mojo ubranostjo na Kristusa.
Žalostne tolažiti je delo usmiljenja samo takrat, kadar ga opravljamo na Jezusov način: da žalost svojega bližnjega z njim vred dvignemo do srečanja s Kristusom, ki je vso človeško žalost izkusil do največjih globin in nam zatrjuje: »Ne bojte se, jaz sem svet premagal!«

Krivico voljno trpeti
Prvi prizor na Jezusovem križevem potu je krivična obsodba Jezusa, ki se sliši iz Pilatovih ust. In vpitje množice, katerim je Jezus v življenju naredil veliko dobrega: »Križan naj bo!« Ali se je kdaj kje na svetu zgodila večja krivica? In če bi se, ali bi krivično obtoženi mirno stal in molčal? Pilat na svoje izzivanje: »Glej, koliko reči te tožijo«, ni dobil odziva. Jezus je krivico molče sprejel in jo nesel na Kalvarijo, pod njo je padal, in prestal najhujše muke sramotnega mučenja.
Kje bi lahko našli bolj poučno razlago tega 'petega duhovnega dela usmiljenja"?
Kaj lahko rečemo ob taksni lekciji?
Seveda krivica boli. Saj je Jezusa tudi. Poznamo Jezusov blagor: »Blagor njim, ki so zaradi
pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo.«
Potrpežljivo prenašanje krivice je nas delež, da smo Kristusovi. Učenec pač mora biti
deležen tega, kar je bistveno za učitelja. In se nekaj je res, kar nas učijo tudi izkustva
velikih svetnikov: prenašanje krivice je eno najbolj rodovitnih del ljubezni do bližnjega,
prinaša največ duhovnih sadov in spreobrne največ grešnikov.




Žaljivcem iz srca odpustiti
Takoj se spomnimo na Jezusove besede s kriza: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Človek - grešnik je dolžnik, ki mu Bog s svojim odpuščanjem dolg odpusti, ker, ve, da za grešnika ni druge rešitve. To odpuščanje je tako močno, da Bog greha preprosto ne vidi več. Bog na greh pozabi, kakor da ga nikoli ni bilo.
Nič manj kot to je tudi naša naloga. Odpuščati pomeni pozabiti. Pri tem ni izgovora. Saj poznamo: »odpustim, a ne morem pozabiti«. Dokler tudi ne pozabiš, nisi odpustil. Odpuščati moramo, ker tudi nam odpušča Bog. V očenašu molimo: »Kakor tudi mi odpuščamo«. Varujmo se, da te besede ne bodo nikdar laž! Si predstavljamo, kaj bi za nas pomenilo lagati Bogu? Jezus je na križu odpustil najstrahotnejši zločin, kar jih je človek kdajkoli zagrešil. In bomo mi nosili v srcu sovraštvo in ne bomo odpustili bratu besede, s katero nas je užalil?

Za žive in mrtve Boga prositi
Sedmi, zadnji blagor je kakor krona vseh prejšnjih: jih dopolnjuje in povezuje.
Nobenega od naštetih del usmiljenja ni mogoče živeti brez molitve. Kdor za druge ne moli,
jim tudi drugače ne more resnično pomagati, ker jim ne pomaga do prave sreče, to je do
polnosti življenja v Bogu, do večje sreče v nebesih. Brez molitve so dobra dela brez duše in
nekoristna.
Tudi to resnico nam je Jezus pokazal na sebi. Vsa leta javnega delovanja je naredil veliko
del usmiljenja, telesnih in duhovnih. Na koncu je vsa povezal v veliko duhovniško molitev
pri zadnji večerji. Nikdar ni prišla iz človeških ust lepša beseda naslovljena na Boga,
kakor so besede Jezusove veliko duhovniške molitve pri zadnji večerji. S to molitvijo
Jezus vse, kar je na zemlji storil, izroča Očetu in s to isto molitvijo objema vse nas in vse
ljudi do konca sveta.
Katekizem katoliške Cerkve nas v duhu Jezusove molitve uči, da iz svoje molitve ne
smemo izključiti nobenega človeka; da moramo moliti za vse ljudi, za žive in mrtve.
Molitev za druge je naša dolžnost, da ne bomo roboti, ko gre za naša dela usmiljenja.
Molitev za druge je lažje uslišana, kot molitev zase, ker je bolj nesebična. Od molitve za
druge tudi sami največ prejmemo.
Iz naše molitve ne smejo biti izključeni naši sovražniki. Dokler so živi, se lahko
spreobrnejo. Bog ve, morda spreobrnjenja niso sposobni prav zato, ker mi zanje ne
molimo.

Molitev za rajne
Molitev za rajne je izpoved vere v občestvo svetnikov, ki ga želimo vsem rajnim, ki tega
še niso dosegli in njihova imena pozna Gospod. Duše mrtvih so nam za molitev hvaležne
in tudi same prosijo pri Bogu za nas, za milosti, ki jih potrebujemo za zveličanje.
Bodimo velikodušni pri vseh delih usmiljenja. Pri nekaterih zmoremo več, pri drugih manj. Povrnjeno nam bo po meri naše ljubezni v tem in prihodnjem življenju.

Ervin Mozetič

Najprej se vprašajmo: Ali v enaindvajsetem stoletju še lahko govorimo o »grehu«? Gotovo je »greh« zastarela in neprijetna beseda, ki predpostavlja ustaljena merila o tem, kaj je prav in kaj napak. Kdo lahko danes pove, kaj je prav in kaj ne?
Sveto pismo opisuje greh na številne načine. Greh je nekaj podobnega, kot če zgrešimo cilj ali ne dosežemo pričakovane ravni. Greh pomeni, da zaidemo s prave poti. Greh je torej več kot to, kar naredimo. Ne gre samo za to, da delamo slabo, temveč za to, da smo slabi. Vemo, da je greh največja nesreča za človeka. Ker ga odvrača od Boga, od večne sreče. Zato je prav, da se tega zla varujemo. Zato je prav, da tudi drugim pomagamo prav živeti. Človeka, ki greši, je potrebno z vso ljubeznijo opomniti, ga posvariti, ga povabiti, da se odvrne od greha. Si to še upamo narediti? Danes si skoraj nihče ne upa opomniti niti otroka, ki se npr. v cerkvi neprimerno obnaša. A vendar bi to morali storiti. Kakor bi tudi morali posvariti tistega, ki preklinja, ki laže, ki krade, ki živi v izvenzakonski skupnosti…
V resnici se moramo čutiti dolžniki do vseh bratov in sester, kajti vsi so potrebni ljubezni. Ljubezen pa je pristna tedaj, kadar bratu/sestri pove tudi njegovo veliko napako ali celo zmoto. Svariti oziroma opominjati je treba samo iz ljubezni in z veliko dobrohotnostjo. Seveda ni mišljeno, da moramo svariti vsevprek - kot rečemo. Res je tudi, da ni nikoli lahko opominjati. Pri opominjanju mora iti za resno stvar, ki človeka postavlja v nevarnost, zlasti še njegovo duhovno življenje. Opomin mora biti potreben, ker se človek sam ni pripravljen poboljšati. Bližnjemu tudi ne sme povzročiti škodo; tisti, ki svari, namreč upa, da bo drugi spoznal koristnost svarila. Strah pred žalitvijo ali jezo pa ni dovolj velik izgovor, da ne posvarimo bližnjega. Končno pa je treba opomin izreči v primernem trenutku, tako, da s tem bližnjega ne spravimo v neupravičeno zadrego in ga ne izpostavimo javnosti. Tisti, ki svari in tisti, ki mu je opomin namenjen, ne bi smela pozabiti, da v ljubečem srečanju z drugim, zlasti ko gre za pomembne stvari, slišimo govoriti Resnico (pisano z veliko). Poslušanje resnice pa je ključ za sprejem Gospodovega usmiljenja. Pri vsakem svarjenju gre za to, da "pridobimo svojega brata/sestro" - kot pravi Jezus -, ne pa odbijemo.
Življenje vedno znova uči, kako se morejo ljudje različnih starosti postopoma oddaljiti od Cerkve: najprej začenjajo neredno hoditi k maši, kmalu gredo samo še za velike praznike in potem sploh nič več. Lahko se zgodi, da ni bilo nikogar, ki bi jih povabil, naj ostanejo zvesti Cerkvi ali jih spodbujal k življenju po veri. Zgodi se, da nekdo izgubi službo in opusti vse, kar je verskega, ker se je počasi potopil v brezno nekontroliranega pitja. Do tega ne pride nenadoma ali neopaženo: družina, prijatelji, sodelavci, skupnost to vidijo. Žalostno pa je, če nima nihče poguma stopiti do človeka in mu reči: "Pomoč potrebuješ!« Starši, učitelji in drugi vzgojitelji vedo, kako se mladi jezijo nanje, ko jih svarijo pred cigaretami, alkoholom, mamili, spolnostjo, saj hočejo biti odrasli in govoriti o čem drugem. Pritisk na odgovorne za mlade je danes res velik, toda če jih niso primerno posvarili, mladim ne naredijo nič dobrega in si to potem še stalno očitajo.
Kaj pa če nas ne poslušajo in se dejansko oddaljijo? V duši in v pastoralni praksi bi morali misliti nanje s tistim čutenjem, ki ga razodeva prilika o izgubljenem sinu. Prosimo Jezusa za pomoč, da bi znali prav ravnati. Morda pa je to molitev, To je moč molitve dveh ali treh, zbranih v Jezusovem imenu.
To duhovno delo usmiljenja gre zelo lepo v skladu z duhovnim delom usmiljenja, ki nas navaja, kako je potrebno znati tistim, ki dvomijo prav svetovati. Kolikokrat smo v dvomih. Kolikokrat se ne vemo prav odločiti. In kako lepo je, če zna kdo prav svetovati. Naša naloga je, da nasvete sprejemamo, in da tudi sami svetujemo. A to ni zmeraj lahko. Človek ki išče velikokrat dvomi. Dvom je morda že izguba gotovosti, izguba zvestobe srca. Dvom ni stvar razmišljujočega razuma, ampak ohromitve molitve in delovanja. Dvom je v nasprotju z vero, ki prestavlja gore. Dvom, ki se v srce ugnezdi, prinaša strah, skrb, nezaupanje, tesnobo in malovernost. Dvom ohromi upanje, in zaupanje, s tem pa tudi dejanja ljubezni. Dvomljivec je razdvojen, brez opore, omahljiv, lažniv, prepirljiv, domišljav, je utelešenje nečloveškosti.
Tudi zato se obračamo na Božjo modrost. Prosimo, naj nam Bog da pravo pamet, pravo modrost.
Če ne bi človeštvo nihalo med vero in nevero, če ne bi kdaj pa kdaj primorani, da v težavah svoje osebne vere padejo na kolena in prosijo Boga naj pomaga njihovi neveri, potem bi vera ne bila tveganje.
Naš tolikokratni zakaj bo odmeval do sodnega dne. Vsak nehoten dvom, trenutek noči pred skritim Bogom so le trenutki novega zagona v objem Boga, ki ga molimo tudi v stiskah svoje vere.
Iskreno iskanje je tudi vernikom zanesljiv vodnik. Moja vera, prepričana vera v Boga je doživeta vera, iztrpljena in izmoljena vera.
Tudi pri duhovnem delu usmiljenja, ki nas uči, kako je treba nevedne učiti se lahko izgovorimo na druge, na tiste, ki so za to plačani. Na učitelje. A ne gre v prvi vrsti za matematiko, zgodovino, kemijo. Čeprav je včasih potrebno podeliti tudi znanje s teh področij. Predvsem gre za učenje pravega življenja, učenje pravih medosebnih odnosov, pravih korakov. Za to opravilo ni treba iti nikamor. Lahko začnemo in učimo kar v svojem okolju. Seveda nevsiljivo, obzirno.
In že smo tudi pri zelo pomembnem duhovnem delu usmiljenja, ki pravi, da je potrebno žaljivcem iz srca odpustiti. Odpuščanje je stvar srca, pa tudi stvar volje. Ne odpustim, ker nočem odpustiti. Ali pa se trudim za odpuščanje. In odpuščanje prinaša mir. Najprej tistemu, ki odpusti. In potem še drugim.
Vsak dan polnimo bombe: z jeznimi mislimi, žaljivimi besedami. Vsak dan bombe tudi eksplodirajo: ko ravnamo tako, da človeka užalimo, prizadenemo in ponižamo. Pot k miru se začne pri nas samih.
Mir se začne tam, kjer se nehajo zavist, nezaupanje in zagrenjenost. Kjer vladajo prepadi sovraštva, skušajmo graditi mostove. Potrpežljivo iščimo poti do drugega, poti do prijazne besede, poti do spravljive geste.
Nekdo nas je zelo razjezil, globoko razočaral in prizadel. V naši notranjosti je globoka rana. Kar naprej mislimo na to. Kako lahko ta rana ozdravi? Odpustimo!
Odpuščanje je najlepši dar. Pustimo vrata odpuščanja odprta tudi, če drugi morda noče več govoriti s teboj, noče niti slišati zate. Ob pripravljenosti za odpuščanje se začne naša rana zapirati in v odpuščanju se razcveti mir.
Večkrat ponavljajmo Jezusove besede s križa: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.

Ervin Mozetič

Če smo prejšnji teden razmišljali o prvih treh telesnih delih usmiljenja, v katerih lahko vidimo našo konkretno pomoč, ali drugače rečeno, kjer lahko danes pomagamo celo brez konkretnega stika z ljudmi potrebnimi pomoči, pa ostali štirje zahtevajo od nas konkretno udeležbo. Ne govorim o tem, da se pri prejšnjih ni treba srečevati z ljudmi, ampak da lahko pri prejšnjih darujem in pomagam brez stika.
Današnje razmišljanje pa nas vodi konkretno:
Popotnike sprejemati: ne morem sprejeti človeka po drugem človeku, sam se mu moram približati. Morda je to telesno delo usmiljenja danes ne tako aktualno, res je danes veliko turizma in popotnikov ki imajo vnaprej pripravljena in dogovorjena prenočišča, vendar pa če iskreno pomislimo, vsak dan sproti slišimo o beguncih katere so policisti ustavili na meji, jih vrnili v prejšnje držav, itn. Ali smo pripravljeni takim ljudem pomagati? Največkrat se jih bojimo in se zapiramo in skrivamo pred njimi, po drugi strani pa se zgražamo nad tistimi, ki jim poberejo ves denar, da jih »spravijo čez mejo« v obljubljeno deželo »državo«. Lahko najdemo izgovor, da saj bi radi pomagali pa ne znamo, oz. ne moremo pomagati, lahko pa veliko naredimo za ozračje, ki bo pripravljeno sprejemati tudi take ljudi.
Bolnike obiskovati:
Od vseh telesnih del nam je ta morda še najbližje. Verjetno ima vsak od nas bolj ali manj intenzivno izkušnjo bolezni (svoje ali koga od bližnjih) Vsak od nas se tudi zaveda, da ko je človek bolan, poleg zdravnikove pomoči pričakuje in potrebuje tudi bližino človeka s katerim živi, katerega ima rad.
Tudi ta bližina ni potrebna samo zaradi tega, da bolniku čas hitreje mine, ampak v tem, da bi ga razumeli v njegovem trpljenju. Pomislimo iskreno: Ko mi nekdo potoži kaj ga boli, kaj je moja prva misel ali odgovor? Se morda prevečkrat ne zgodi da pomislimo na svoje težave in kar naenkrat začnemo tekmovati kdo je bolj bolan. Če pridem k bolniku, on od mene pričakuje da ga bom razumel v njegovi bolečini, ne pa da bo moral trpeti še moje bolečine. Kot kristjani, ko se srečujemo z Jezusom v prebiranju evangelijev, verjetno poznamo ogromno čudežev katere je storil, in največ je tistih, ko je reševal ljudi telesnih bolezni in bolečin. Mislim si, da tudi takrat niso vsi bolniki sami od sebe pomislili na Jezusa in na to da jih lahko reši, verjetno jih je bilo precej takih ki so o Jezusu slišali od drugih in potem prišli k Njemu. Zato je misel za nas vse, kolikokrat predlagamo bolnim ljudem, da bi se tudi v svoji bolezni zatekli k njemu, ki je zdravnik ne samo telesnih ampak tudi duševnih bolezni? V Jakobovem pismu je zapisano: Če kdo med vami trpi, naj moli…. Če je kdo med vami bolan naj pokliče starešine cerkve in naj nad njim molijo, ter ga v Gospodovem imenu mazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo obudil; če je storil grehe mu bodo odpuščeni (Jak 5, 13-15). Naj nas ne bo strah tudi bolniku predlagati da bi po duhovniku in po zakramentih sprejel Jezusa in da bo tudi Jezus sam kot je že pokazal, sprejel vsakega bolnika, bolniku tudi pomagal prenašati trpljenje in ne nazadnje, da verjamemo, da Jezus tudi danes ozdravlja naše telesne slabosti.
Jetnike reševati:
V tem telesnem delu usmiljenja se velikokrat najdemo kot nemočni, kot tisti, ki ne moremo ničesar storiti. Velikokrat razmišljamo takole: če je kriv naj bo kaznovan, in: sam si je to nakopal, pa naj še opravi pokoro. Tudi to telesno delo usmiljenja lahko konkretno izvršujemo: lahko pomagamo in pripomoremo k temu, da se niti ne zgodi da nekoga zaprejo: koliko je primerov, ko se zatekajo ljudje v kriminal zaradi tega ker se borijo za preživetje. Obsojamo mamila: zakaj iščejo mladi uteho v teh poživilih, mar ne zato, ker jim današnji svet ne ponuja nobene mikavne prihodnosti in se zatekajo v lažne občutke sreče. Lahko rečemo tak je pač svet, lahko pa tudi naredimo majhen korak, da bo moja okolica taka, da bo dajala upanje na boljši svet. In še to: jetnike reševati pomeni tudi ne obsojati. Mediji so nas danes naučili in nas silijo v miselnost, da je že vsak sum enak krivdi. Pa ni res. Prav je da obsodimo greh, ravno tako pa je prav da se učimo pri Jezusu, ki je velikokrat izrekel: »pojdi in ne greši več«. In še naprej. Moliti tudi za zapornike, da bi mogli sprejeti svojo kazen, da bi mogli se pokesati in začeti novo življenje. Prav tako pa ne smemo pozabiti tudi na sorodnike obsojenih ljudi, kolikokrat so lahko tarča obsojanja zaradi stvari, za katere niso nič krivi. Tudi oni rabijo našo bližino in našo pomoč.
Mrliče pokopavati:
Tudi to telesno delo usmiljenja se zdi, da ne paše v naš čas in prostor. Saj imamo službe, ki opravljajo ta poklic, nikogar ne pustijo zunaj.
Pa vendar: mrliče pokopavati pomeni tudi sprejeti smrt kot del našega življenja, ne kot konec, ampak kot pot v obljubljeno deželo. Ko spremljamo rajne pri pogrebu, so naše misli in naše molitve obrnjene k Bogu, Najprej da se mu zahvalimo, da smo ob rajnem smeli živet, da nas je bogatil s svojim življenjem, prav tako pa v prošnji in molitvi, naj rajnega Bog sprejme k sebi, naj mu da obljubljeno plačilo, naj bo usmiljen in bogat plačnik, da se bomo lahko z našimi rajnimi srečali pri Bogu. Prav tako, pa je tudi naša vloga pri pogrebih v tem, da stojimo ob strani tistim, katerim je smrt prinesla v življenje praznino. Lahko zopet rečemo: tudi pri pogrebu prinašajmo upanje, ki daje smisel življenju, saj brez upanja je življenje in smrt prazno temačno brezizhodno.
Leto dobrodelnosti in solidarnosti nas torej vabi preprosto: bodimo ljudem ljudje.

Ervin Mozetič

Lačne nasičevati, žejne napajati, nage oblačiti. Ta tri telesna dela usmiljenja so verjetno najbolj konkretna, potreba je očitna in tudi čut odgovornosti se hitro vzbudi v nas, ko vidimo nekoga, da mu manjkajo najpotrebnejše stvari za preživetje.
Kristjan se prepozna prav po dejavni ljubezni, po ljubezni ki ni samo prijetna misel, nedoločljivo čustvo, pač pa konkretno dejanje - odgovor na potrebo bližnjega. Božja beseda na mnogih mestih govori o tem, da je dejavna ljubezen za kristjana zapoved. »Ko dajemo ubožcem, kar jim je potrebno, jim dajemo, kar je njihovega, ne podarjamo svojega: odplačujemo bolj nekaj, kar smo dolžni iz pravičnosti, kot pa opravljamo dela usmiljenja.« Tako pravi sv. Gregor Veliki. Sv. Janez Zlatousti pa je še bolj oster:«Ce ne delimo z ubogimi svojega lastnega imetja, pomeni to krasti in jim jemati življenje. Ne zadržujemo svojega imetja, temveč njihovo.« Kristjani so se vedno trudili starozavezne zapovedi nadgrajevati z ljubeznijo. Zato tudi v kesanju, ki ga molimo pri vsaki sv. maši, ne obžalujemo samo tega, kar smo slabega storili, to se pravi zapovedi, ki smo jih prekršili, pač pa obžalujemo tudi vse, kar smo opustili - to se pravi, da se kesamo ker nismo storili dobrih del, ki nam jih je narekovala ljubezen do bližnjega.
V zgodovini Cerkve imamo polno svetlih zgledov dejavne, konkretne ljubezni. Sv. Frančišek Asiški je izpraznil očetovo skladišče in blago razdelil med uboge, ki so bili oblečeni v umazane cunje, sv. Roza iz Lime je v svoji gosposki hiši organizirala pravo ljudsko kuhinjo za reveže, svetle zglede imamo tudi ne tako daleč v zgodovini, v mislih imam Mater Terezijo ali prav v našem času Pedra Opeko na Madagaskarju. Vse to so ljudje, ki so ljubezen do bližnjega vzeli zelo zares. Tudi mi smo povabljeni, da o tem razmišljamo. Nihče od nas ne zahteva herojskih dejanj, ki so krasila svetnike. Povabljeni pa smo k velikodušnosti, povabljeni smo k občutljivosti, odprtosti in pripravljenosti priskočiti bližnjemu na pomoč. Gospod Jezus v priliki o sodbi pravi:«...Resnično povem vam, karkoli ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših, ste meni storili.«
Če hočemo to naše razmišljanje spraviti v prakso, je modro imeti pred očmi dve stvari. Najprej kakšne so naše možnosti. Prav vsak od nas ima večje ali manjše možnosti, da prispeva nekaj svojega k temu, da bo nekdo, ki je lačen, dobil nekaj hrane, da bo nekomu, ki mu zmanjkuje pitna voda zagotovljena vsaj minimalna oskrba s to za življenje in zdravje tako potrebno dobrino in da bo nekdo, ki si ne more privoščiti toplega oblačila, lahko dostojno oblečen. V preteklih desetletjih smo se navadili živeti razkošno. Nimamo odnosa niti do hrane niti do obleke. Potrebno je začeti ceniti vsak košček kruha, biti skrben pri nošenju oblačil, ne noreti za zadnjimi kriki mode. Veliko hrane lahko pridela tudi vsak sam, s svojim trudom, s svojim delom, pa čeprav na majhnem koščku vrta ob stanovanju. Predvsem je potrebno vzgajati otroke in mlade, naj imajo spoštljiv odnos do hrane in obleke. Še vedno opažamo kruh v smetnjakih, še vedno smo izbirčni pri hrani, še vedno želimo imeti samo obleke, ki nosijo napis »moderne« firme. Pri aktualni krizi gre namreč za zanimiv pojav. Jamramo, kako je vse dražje in dražje, nismo pa niti malo spremenili odnosa niti do hrane niti do obleke. In kriza je dostikrat samo izgovor, da postajamo še bolj sebični in še bolj ljubosumno zagledani vase. Zdrav, varčen in spoštljiv odnos do hrane in obleke nas sam pripelje do tega, da ugotovimo, katere stvari lahko pogrešamo ali celo, kateri stvari se lahko odpovemo, da bi omogočili bližnjemu, da bi imel dostojno življenje. Zelo je zaskrbljujoč pojav med otroci in mladino, da se zelo težko odpovejo že tudi malenkostim, da bi darovali nekaj od svojega bodisi za otroke v misijonih ali pa za karitas.
Druga stvar, ki jo moramo imeti pred očmi, so naše priložnosti. Hvala Bogu smo kristjani dobro organizirani in imamo polno priložnosti, ko lahko odgovarjamo na konkretne potrebe ljudi. Tudi v naši dekaniji je zelo živa tako misijonska kot tudi karitativna dejavnost. Sodelavci pri karitas ali pa naši misijonaiji nas kar naprej opozarjajo na konkretne primere, ki kličejo k naši pomoči. Vsak kristjani bi se na ta povabila lahko odzval s svojim majhnim darom. Ob tem lahko tudi vsak zahteva poročilo o tem, koliko ljudi, kje in kdaj je prejelo hrano, kam so šla darovana oblačila, kako seje porabil denar za posvojitev na daljavo,...Priložnosti je veliko. Nekatere družine imajo lepo navado, da gredo enkrat na leto skupaj v trgovino, naberejo v voziček hrano, ki jo običajno sami uporabljajo in tisti voziček hrane oddajo na karitas, jeseni mnogi darujejo poljske pridelke, ki se potem v skladiščih razdelijo med uboge, mnogi v skladišče karitas prinesejo oblačila, ki so jih otroci prerasli. Pri oblekah moramo biti seveda pozorni, da oddamo čista in nepoškodovana oblačila. Otroci imajo v adventu priložnost darovati za otroke v misijonih, v postu za otroke za katere skrbi Karitas pri nas. Še in še bi lahko našteval priložnosti, ki jih imamo, da pokažemo svojo dobrodelnost in solidarnost.
In naše plačilo. Za svoja dobra dela kristjan seveda ne pričakuje plačila. Ostaja pa zagotovilo našega Gospoda Jezusa, ki pravi:«Pridite blagoslovljeni,...kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti,...)

Ervin Mozetič

"Določamo se z odločitvami. Z njimi oživljamo in osmišljamo besede in sanje. Z njimi omogočimo, da tisto, kar smo, postane, kar želimo biti."
V življenju so vedno trenutki, v katerih se moramo odločati. Na poti v odraslost se mladostniki pogosto znajdejo v skušnjavi, da bi po »lažjih poteh« iskali rešitve. Pa ne samo mladostniki, pač pa tudi odrasli smo jim danes vse večkrat podobni. Da bi bili za svoja dejanja odgovorni, moramo pred sprejemom odločitve temeljito premisliti in preučiti ali izbira sledi našim ciljem ali bo preprečila, da bi jih dosegli ter kakšni bodo kratko – in kakšni dolgoročni učinki naših izbir. Da pa bi mladostniki prehod v odraslost preživeli je pomembno, da si zastavijo realne cilje, predvsem pa, da so opremljeni z veščinami, s pomočjo katerih se bodo znali odločati.
S tem, ko otroke in mladostnike učimo, da odločitve sprejemajo z ocenjevanjem informacij ter tehtanjem vzrokov in posledic, dosegamo, da začno razumevati, da obstaja več odgovorov na isti problem, predvsem pa, da je pred sprejetjem odločitve potreben premislek. Če se ne naučijo sprejemati posledic svojih odločitev, krivce vedno iščejo izven sebe.
Ne glede na to, kakšna je naša odločitev, moramo sprejeti posledice te odločitve. Tudi ne-izbira je izbira: takrat, ko se izognemo izbiri, zato da se nam ni treba odločati, gre kljub vsemu za našo odločitev.
Mnogi krivijo druge ljudi ali usodo za položaj, v katerem so se zaradi lastne ne-odločitve znašli, dejstvo pa je, da smo se sami odločili za pasivnost.
Odločanje temelji na naši presoji in vrednotah.
Dejavniki, ki vplivajo na sprejemanje odločitev, so različni, od splošnega odnosa do tveganja do optimizma.
Marsikdo preloži odločitev, ker mu sprejemanje deluje pretežko ali povzroča neprijetne občutke. Pri tem se nadeja, da ga bo kdo nepričakovano rešil in se odločil namesto njega.
Je pa prelaganje resen problem, če se ljudje poslužujejo tega načina v skoraj vseh primerih odločanja – tudi pri dokaj enostavnih. Človek, ki ima izraziti vzorec »prelaganje odločitve«, je v nenehnem strahu, da bo morda naredil kakšno napako. Strah običajno povzroči stanje otrplosti.
Prelaganje ima za posledico tudi, da se zamudijo dobre ali ugodne priložnosti.
Nekaterim ljudem je zelo blizu mišljenje, ki se glasi: »Ne bom se jaz odločil, naj se raje drugi.« Te osebe se s tem pristopom želijo izogniti odgovornosti, če se slučajno stvari ne razpletejo tako, kot bi se morale. Po drugi strani pa si radi lastijo zasluge in poudarjajo koliko so doprinesli k doseženim dobrim rezultatom.
Obstajajo tudi ljudje, ki so programirani za napačne odločitve. Ker so prepričani, da se ne znajo pravilno odločiti, se jim nato to tudi dejansko dogaja.
Sprejemanje odločitev pomeni vzeti življenje v svoje roke. Kdor prepušča odločitve drugim, se ne rad odloča ali se s tem odpoveduje odgovornosti za samega sebe, odpoveduje se razvijanju lastne ustvarjalnosti, odpoveduje pa se tudi temu, da bi bil režiser lastnega življenja.
Zato se v zvezi z odločitvami vprašajmo kje je danes pogum? Kje se skriva?
Pogumen je na primer tisti, ki se postavi na svoje lastne noge in se ne skriva v brezoblični množici. Pogum vedno pusti pečat na človeku. Obrazne gube kažejo, kako globoko orjejo pogumne odločitve. Pogumen ni, kdor nas zapusti na sredi poti, pogumen ni, kdor se obrača po vetru, pogumen ni kdor trmasto tišči glavo v pesku, pogumen ni kdor sebe vrednoti po drugem, kdor dvomi v lastne moči, kdor je strahopeten.
Pogum gre skupaj z vero, tveganjem in s tem človek preseže samega sebe. Pogumen si, če v težkih časih in razmerah ostajaš zvest svojemu poslanstvu, ko skrbiš za svojo notranjo duhovno rast. Pogum premika mejo višje, pogum leti na krilih vztrajnosti. Zato bodite pogumni, premišljeni in sreča bo na vaši strani.
Biti pogumen torej ne pomeni nesmiselnih pustolovščin, niti drznega ravnanja. Če hočemo hoditi po poti upanja, se moramo osvoboditi strahu.
Niti ne smemo pustiti, da nam padci vzamejo pogum. Če skušamo izpolniti Božjo voljo, je v božjih očeh lahko vsak padec uspeh, saj je to način, ki ga je Jezus izbral.
Ostaja en sam polom in sicer strah in nezaupanje v Boga. Zato zaupajmo v Boga, imejmo pogum in ne bomo osramočeni.
Ker pa je izginil čut za nadnaravne vrednote, nam velikokrat zmanjka notranjega poguma. Nič nas ne pretrese, nič ne prizadene. Če ima Bog z nami svoje načrte in moramo izpolniti na zemlji svoje poslanstvo, je gotovo največja nesreča, če nimamo poguma, da bi hodili po njegovi poti, ampak hodimo po svoji.
Pred božjo ljubeznijo, ki nas kliče k sodelovanju pri vesoljnih in večnostnih načrtih, je naša odgovornost ogromna. Prav ta zavest odgovornosti pred Bogom nam lahko pomaga navzgor. Toda, ko človek premišljuje o samem sebi, kako vendar brodimo po svojih malih skrbeh in objokujemo sami sebe, smo zaljubljeni vase, ko bi morali pogumno s svojo vlogo sodelovati pri božjih načrtih.
Eden od velikanov poguma, sveti Pavel nam je zapisal tele besede: »Pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem za tem, kar je pred menoj in tako hitim proti cilju za nagrado božjega klica od zgoraj v Kristusu Jezusu.«
Danes pa je ob odločitvi in pogumu največkrat izpraznjen pojem zvestobe. Zvestoba danes velja za zastarelo. Ljudje pogosto niso zvesti svojim besedam, svojim obljubam. Težko se zanesemo še na koga. Pa vendar zvestoba še ostaja za življenje nujno potrebna. In še vedno je iskana vrednota, posebej za tiste, ki bi radi imeli lepe medčloveške odnose, lepo sožitje, še posebej lep zakon.
Zvestoba je moč, ki premaguje čas v njegovi spremenljivosti, prerašča pa tudi spremembe v človeku. Vendar ta moč ni trda in neizprosna, ampak prav nasprotno razumevajoča, ustvarjalna in razvijajoča se. Največji nedosegljivi vzor vsake zvestobe je Bog sam, ki ga Sveto pismo preprosto imenuje zvesti Bog. Njegova večna zvestoba je hkrati temelj in predpostavka vsake človeške zvestobe.
Že čisto naravna ljubezen je sama po sebi zvesta in v sebi neločljiva. Tudi izpolniti božjo voljo, svojo življenjsko nalogo, ostati zvest svojemu poklicu, zvest do konca. To je uspeh zvestobe.
Kristus je prvi, ki nam je zvest in nas uči prave ljubezni. Splača se zajemati pri Kristusu. Samo tako imamo ljubezen v dobršni meri tako za naše bližnje, bodisi brate in sestre, prijatelje ali za življenjskega sopotnika.
Najbolj se odločitev, odgovornost in zvestoba kažeta pri odločitvi za zakon. Mož in žena si pri zakramentu svetega zakona dasta obljubo. Tako se spremeni povezanost v medsebojnih odnosih zaradi obljube.
S poroko obljubiš zvestobo drugemu. Lahko izvisiš, lahko ti je ljubljena oseba nezvesta. Vedno je prisotno tveganje ali pa zaupanje, ki ga omogoči ljubezen, vendar pa pri zakramentu svetega zakona obljubiš zvestobo. Za zakrament svetega zakona je potrebna celotna človekova osebnost. Dva, ki se odločita za skupno življenje, osebno veliko bolj zrasteta in imata od življenja več, če se naučita spoznavati tudi prek kriz, sprejemata drugačnost želja in potreb drugega, rasteta v ljubezni tudi takrat, ko se zdi, da drug ni več zanimiv.
Ostaja pomembno vprašanje: Kako naj uresničim to ljubezen? Kako naj jo ohranim? Del odgovora vidim v komentarju indijskega obiskovalca v Evropi: » Evropejci se poročate, ker se ljubite, mi v Indiji pa zato, da bi se ljubili!« Gotovo je potrebno, da drugega ljubim. Če si misliš, da zajemaš iz magičnega vodnjaka brez konca, boš nekega dne ugotovil, da si izčrpan in ob drugem naveličan. Če pa si ljubezen postaviš za cilj, boš lahko v njej rasel. Razmerje do Boga je dejansko vodnjak, ob katerem si lahko vedno znova opomoremo.
Želja po trajni ljubezni je v vsakem človeku. Ravno tako je v vsakem želja po ljubezni, ki bi bila večja od katerekoli druge in najlepša na svetu.
Biti zvest odločitvi, ki sem jo sprejel pred Bogom, je v raznih okoliščinah zanesljivo težko, čeprav verjameš, da nisi sam in da Bog vidi in pozna tvojo stisko. Cerkev kljub temu vabi, da ostaneš zvest zakramentu.
Mnogi danes mislijo, da ni nobenih trdnih pravil za ravnanje, kakršna so desetere zapovedi v Stari zavezi. Pravijo, da moramo biti zvesti sami sebi in se odločati glede na to, kaj je za nas dobro in kaj nam bo v škodo. Toda kristjani verujemo, da lahko spoznamo, kaj je prav in kaj ni in se odločamo vsaj po dveh poteh. Prvič: Bog nas je ustvaril take, da lahko ločimo med pravilnim in napačnim, s tem, da nam je dal vest, ki da znamenje za preplah, kadar prekoračimo mejo, ki loči dobro od slabega. Drugič: Bog nam je v Svetem pismu povedal, kakšno življenje mu je všeč. To ne pomeni, da je vse črno belo. So področja, kjer ne moremo biti docela gotovi, kako moremo ravnati. Kljub temu je veliko odločitev še vedno preprosta izbira med pravilnim in napačnim.
Molimo v tem postnem času za pravilne, odgovorne ter zveste odločitve!

Ervin Mozetič

Ob začetku postnega časa kar čutim, da se bo spet vsul plaz vprašanj o potrebnosti in primernosti zatajevanja ter kup očitkov o negativnem odnosu krščanstva do telesa in vsega telesnega. Sicer bi se dalo s takšnimi idejami hitro opraviti s pomočjo vedno bolj sprejetega vzhodnega pojmovanja o zdravilnosti vegetarijanske prehrane in drugih oblik obvladovanja telesa, ki si jih človek pridobi samo z veliko mero zatajevanja. A krščansko ozadje zatajevanja je drugje.
S pozornim pogledom v zgodovino krščanske duhovnosti postane očitno, da krščanska vera telesa ni nikoli zanemarjala. Telo je namreč neločljivo povezano z osebo; je prostor, kjer se zavedamo samega sebe, božje navzočnosti, svojega poslanstva in sploh vsega. Prek telesa sporočamo drugim to, kar smo. Še več. Celotno odrešenje se dogaja prek telesa, Kristusovega in našega.
Prav telo je tisto, ki je v službi ljubezni, zato ga je potrebno vzgajati za to službo. In prav to je resnični namen vsakega zatajevanja telesa v obliki posta, pritrgovanja v spanju, udobnem načinu življenja.
Nobeno zatajevanje ne sme biti samo sebi namen. Odrešuje le, če je izraz ljubezenskega odnosa.
Vsako leto lahko v postnem času v duhu gledamo, kako je Kristus dal pribiti na križ svoje telo. Tako ni prav ničesar sebično izvzel iz ljubezenskega odnosa do nas, ampak se je daroval za nas. Resnična ljubezen zahteva in daje vse. A prav s tem vse iztrga smrti. Če telo, ki je stvarni simbol človeka kot osebe, umre ljubezni, je iztrgano smrti.
S pismi, telefonskimi klici in pogovori sem del džungle, v kateri ljudje drug drugega na prefinjen način trpinčijo, mučijo, puščajo na cedilu, so nezvesti in se spravljajo v obup. Govorijo: To mi nič več ne pomeni, vsega sem sit. Takšen pogled imenovati krščanski, zveni kot posmeh. Zadnji čas je za izpraševanje vesti. Cerkev nas štirideset dni poziva, da razmišljamo o duhovnih in verskih vrednotah krščanstva. Za razmišljanje potrebujemo tišino. Zato v tem postnem času išči tišino. Pusti časopise in revije in ugasni televizor in internet. Ne bodi več obseden z delom, s posli in z denarjem. Ustvari tišino okoli sebe, ustvari tišino v sebi in v svoji notranjosti.
Postiti se pomeni učiti se, kako biti srečen s preprostimi stvarmi. Postiti se pomeni s hvaležnostjo uživati v preprostih, majhnih radostih.
Post nima nič skupnega s stradanjem. Post tudi ne pomeni, da se z žalostnim obrazom žrtvujemo in sami sebe trpinčimo. Postiti se, to je pozitiven postopek. Postiti se ne pomeni živeti v revščini samo z vodo in kruhom in samo s streho nad glavo.
Post pomeni učiti se, biti z malim zadovoljen, se upreti dušenju v bogastvu, se z nasmehom posloviti od vsega odvečnega. Post pomeni, da se očistimo in ozdravimo pretiranega obilja. Post je najboljša terapija za človeka v našem svetu obilja, za vsakega od nas.
Kdor se posti začne v današnjem času, polnem zmešnjav in teme iskati luč.
Post te ponovno pripelje do dobre telesne pripravljenosti. Post je pomemben proces v tvojem življenju: lahko te ozdravi na telesu in duši, duhovno in v srcu.
Post je danes pozabljena in izrinjena vrednota. Po nekaterih krajih praznujejo pust kar do velike noči. Kdor se želi postiti in se trudi za preprost življenjski slog, ga ima naša družba za izobčenca. Edini post, ki se ga danes upošteva je post, ki ga predpiše zdravnik. Post nas privede, do tega, da postanemo ljudje osvobojeni lakomnosti in sovraštva.
Če se resnično postimo, bomo rešeni in svobodni. Začne se proces razpredmetenja. Osvobojeni svoje zasvojenosti bomo hvaležni za vsak dar. Dobili bomo nove oči za čudeže, ki nas obdajajo. Manj bomo porabili in zato bolj in zavestno uživali. Sveže pečen, čisto navaden kruh je potem užitek in kozarec sveže vode praznik. Ljubezen med ljudmi bo rasla, ljudje se bodo zopet posvetili drug drugemu in si podarili varnost. Šele potem bodo lahko zopet smiselno govorili o Bogu, o Bogu, ki je ljubezen, in se med seboj razumeli.
Post ima namen, da drugemu damo samega sebe! Takega posta vam želim!

Ervin Mozetič

Današnji evangeljski odlomek bi lahko poimenovali kar z naslovom, ljubite svoje sovražnike, saj smo prebrali takole:
Slišali ste, da je bilo rečeno:
Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.
Jaz pa vam pravim:
Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo.«
Ali je takšno zahtevo sploh mogoče udejanjiti? Brez ovinkarjenja moramo odgovoriti: Ne, človeško to ni mogoče! Ali torej Jezus od nas zahteva nekaj nemogočega? Tudi to ne. Odgovor je naslednji: Jezus nam ne daje le zapovedi ljubezni do sovražnikov, ampak nam daje tudi milost, se pravi sposobnost, da to storimo. Če bi se omejil le na to, da bi nam dal le »zapoved« ljubezni do sovražnikov in ne bi storil nič drugega, bi to ostala le mrtva črka ali pa, kot pravi apostol Pavel, »črka, ki ubija«. Da, ubija in sicer v smislu, da bi nas pod seboj pokopala neka zahteva, ki je nismo sposobni izpolniti. Bilo bi, kakor da bi nekdo pred otroka postavil sto kilogramov težak predmet in mu ukazal, naj ga dvigne.
Jezus je za sebe in za vse izpolnil to zapoved. Med tem, ko so ga pribijali na križ, je v nepopisni in nepredstavljivi bolečini klical k Očetu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« In lahko verjamemo, da so se tisti, ki so ga križali, rešili, in če bo šlo vse po sreči, jih bomo v nebesih srečali. Ne moremo si namreč zamišljati, da bi bil nebeški Oče, ki je za časa življenja uslišal vse Sinove molitve, gluh prav za to njegovo največjo molitev. Ti krvniki, ki jim je bilo odpuščeno, so tam kot večni dokaz, do kod sega Kristusovo usmiljenje.
Ob žalitvi ali pa sovražnosti do tebe ne moreš zahtevati od svoje narave, da se ne bo uprla in da bo pozdravila žaljivca ob prvi priložnosti, ko se spet srečata, kakor da se ni nič zgodilo. Lahko pa v molitvi prosiš Jezusovega Duha, da to stori v tebi in s teboj. Tudi ti lahko moliš z besedami: »Gospod, ti mi naročaš, da ljubim sovražnike: zato mi daj, kar zahtevaš, potem pa zapovej, kar hočeš!« Ni pomembno tisto, kar čutiš, ampak to, kar hočeš; pomembna je tvoja globoka volja, ne pa trenutni vzgib. Če hočeš odpustiti in to zares hočeš, si že odpustil.
Na ta način je mogoče ljubiti sovražnike in jim odpuščati; to dokazujejo številni Kristusovi učenci, ki so imeli moč, da so to storili, začenši s prvim mučencem našim farnim zavetnikom sv. Štefanom. Med kamenjanjem je umirajoč prosil Boga, rekoč: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Ne tako dolgo od tega, v obdobju političnega nasilja, poznamo posameznike, ki so jim pobili njihove najdražje, pa so prejeli od Boga milost, da so jim javno odpustili.
»Ljubite svoje sovražnike.« To je pa močno! Kako Jezus obrača na glavo naš način mišljenja in vsem krmilo našega življenja zasuka v drugo smer!
Kajti – ne prikrivajmo si tega – kakšnega sovražnika, manjšega ali večjega, imamo vsi.
Živi za vrati sosednjega stanovanja, v tisti gospe, ki je tako zoprna in polna spletk, kateri skušam uiti vsakokrat, ko preti nevarnost, da bo z menoj stopila v dvigalo …
Moj sovražnik je v tistem mojem sorodniku, ki je pred tridesetimi leti prizadel krivico mojemu očetu, zaradi česar ga ne pozdravljam več …
Sedi v šoli v klopi za teboj in ga nisi nikoli več pogledal v obraz, odkar te je zatožil profesorju …
Tvoj sovražnik je tisto dekle, ki je bila tvoja prijateljica, potem pa te je pustila in odšla z drugim …
Tvoj sovražnik je tisti trgovec, ki te je osleparil …
Sovražniki so tisti, ki v politiki ne mislijo tako kot mi in jih imamo zato za sovražnike …
Nekateri pa vidijo – tako se je vedno dogajalo – sovražnike v duhovnikih in sovražijo Cerkev.
Vendar je treba vse te in veliko drugih, ki jih imenujemo sovražnike, ljubiti.
Jih je treba ljubiti?
Da, treba jih je ljubiti! In ne mislimo, da se bomo lahko izvlekli tako, da bomo čustvo sovraštva spremenili v kakšno bolj dobrohotno čustvo.
Treba je storiti več.
Jezus pravi: »Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molite za tiste, ki grdo ravnajo z vami.«
Jezus hoče, da premagujemo hudo z dobrim. Hoče ljubezen, ki se kaže v konkretnih dejanjih.
Na misel nam prihaja vprašanje: kako to, da nam Jezus daje tako zapoved?
Jezus hoče, da ravnamo tako, kakor ravna Bog, njegov Oče, ki »veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim«.
Za to gre. Na svetu nismo sami: imamo Očeta in moramo mu biti podobni. A ne le to, Bog ima pravico zahtevati, da tako ravnamo. Kajti ko smo bili še njegovi sovražniki, ko smo bili še v zlu, nas je prvi vzljubil in nam poslal svojega Sina, ki je na tako strašen način umrl za vsakogar od nas.
»Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo ...« Tega se je naučil mali Jerry, črni deček iz Washingtona, ki so ga zaradi njegovega visokega inteligenčnega kvocienta sprejeli v poseben razred, kjer so bili sami belopolti otroci. A njegova nadarjenost mu ni zadoščala, da bi sošolce prepričal, da jim je enak. Njegova črna koža mu je nakopala sovraštvo vseh, tako da so se za božič vsi dečki med seboj obdarovali, le Jerryju ni nihče ničesar prinesel. Fantič se je razjokal, razumljivo! Toda ko je prišel domov, je pomislil na Jezusa: »Ljubite svoje sovražnike«. V soglasju s svojo mamo je kupil darilca in jih z ljubeznijo razdelil vsem svojim “belim bratom”.
»Ljubite svoje sovražnike ... in molite za tiste, ki grdo ravnajo z vami.« Kako je tistega dne zabolelo Elizabeto, deklico iz Firenc, ko je hitela po stopnicah k maši in slišala, kako se ji posmehuje skupina njenih vrstnikov! Čeprav jim je hotela odgovoriti, se je samo nasmehnila, in ko je prišla v cerkev, je zanje goreče molila.Ob izhodu so jo ustavili in jo vprašali, zakaj je tako ravnala. Razložila je, da je kristjanka, torej mora vedno ljubiti. To je povedala z vnetim prepričanjem. Njeno pričevanje je bilo nagrajeno: naslednjo nedeljo je zagledala vse tiste mlade v cerkvi, kako so v prvi vrsti pozorno poslušali.
Tako otroci vzamejo Božjo besedo. Zato so pred Bogom veliki.
Morda bo potrebno, da tudi mi uredimo kakšne neurejene odnose, toliko bolj, ker bomo sojeni po tem, kako mi sodimo druge. Sami namreč dajemo Bogu v roke mero, s katero nas mora meriti. Ali ga morda ne prosimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«? Ljubimo torej sovražnika! Le če bomo tako ravnali, se lahko poravnajo nesloge, porušijo ovire, le tako se lahko ustvarja skupnost.
Je težko? Je naporno? Ali nam že sama misel na to krati spanec? Pogum. Ni še konec sveta: majhen napor z naše strani, devetindevetdeset odstotkov naredi Bog in … naše srce bo preplavila reka veselja.
Naj za konec navedem še misel Marka Twaina, ki je bil veliki humorist a tudi velik realist. Takole svetuje: Preden se odločite, da boste ljubili svoje sovražnike, začnite malo lepše ravnati s prijatelji.
Zato vam v tem tednu želim: lepo ravnajte s prijatelji in prej in slej bodo prišli na vrsto tudi sovražniki!

Ervin Mozetič

Današnja evangeljska beseda nam ponovno predstavlja kočljiv problem ločitve. Toda jaz bi rad ob tem osvetlil neki vidik problema, ki je običajno zapostavljen. Mi težimo k temu, da zožimo problem ločitve zgolj na pravni in zakonodajni vidik; predvsem, odkar se je tega polastila politika. Ločitev v tem primeru pomeni doseči zakonsko ločitev od sozakonca, živeti določeno število let ločen, živeti nekaj časa sam in se potem, če človek želi, lahko ponovno civilno poroči.
Toda v današnjem evangeljskem odlomku Jezus želi privesti to in druge zapovedi do njihove korenine, ki je srce. Ko govori o prešuštvu pravi: »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešuštvuj! Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo.«
Kakor torej v skladu z evangelijem obstaja prešuštvo v srcu, tako obstaja tudi ločitev v srcu. To se lahko zgodi tudi brez kakršnega koli omenjenega pravnega akta; preprosto tako, da človek ne ljubi več svoje žene oz. moža, ko se v svoji notranjosti loči od sozakonca in pač živi, ne da bi kogar koli ljubil ali pa se njegovo srce naveže na neko drugo osebo. Tako se ustvarja ločitveni zid, ki pa ni nujno uradna listina, do katere prideš s pomočjo advokatov, vendar je enako hud.
Bodimo odkriti: koliko ljudi, tudi med vernimi, že leta in leta živijo to praktično obliko ločitve? Ko med možem in ženo ni več niti želje, da bi si odpuščala, da bi se spravila, ko se je ugnezdila ravnodušnost ali pa celo sovraštvo, se je dejansko zgodila ločitev v srcu.
Je ločitev res tak problem?
Če ste trenutno poročeni, je ločitev prej verjetna kot možna. Število ločitev se je v zadnjih petdesetih letih povečalo za 700 odstotkov, število enostarševskih družin je v porastu. V največji meri se ločujejo pari brez otrok ali pari z dvema otrokoma. Podatki o ločitvah kažejo, da pride do ločitve že po štirih letih zakona. Tudi mediji, namesto da bi se trudili za izboljšanje zakonske zveze vse bolj osredotočajo na čim manjšo bolečo ločitev.
Lahko rečem, da smo danes priča praznim obljubam v zakonski zvezi. Hitro obljubiš, hitro prelomiš.
V današnjem svetu mnogi stopajo v zakonsko zvezo nepremišljeno. Obljubo prelomijo že ob prvi težavi, ki se pojavi.
Ločitev je takoj za smrtjo partnerja drugi najhujši čustveni udarec. Ko nam umre partner, nimamo izbire. V primeru ločitve pa jo imamo.
Najpogosteje so največje žrtve ločitve otroci. Prepričan sem, da se večina staršev niti ne zaveda ali pa o tem nočejo razmišljati posledic, ki po ločitvi doletijo otroke. Ne gre za to, kdo ima prav in kdo ne. Dejstvo pa je, da tudi v najidealnejši ločitvi trpijo otroci.
Največ, kar lahko starši naredijo za svojega otroka je to, da ljubijo svojega partnerja. To pomeni, da jim ne bo potrebno nikoli izbirati med mamo in očetom.
Skoraj polovica otrok zato vstopa v svet zaskrbljenih, nesamozavestnih, uporniških in pogosto jeznih. Le trije otroci od desetih preživijo ločitev brez večjih posledic. Sociologi opozarjajo, večina jih nazaduje. Pogosto prvorojeni prevzamejo nase odgovornost, ki ji niso kos.
Ločitev najtežje prenašajo otroci stari med sedmim in trinajstim letom. To pa zato, ker mlajši otroci sicer razumejo pojem ločitve, ne sprejmejo pa jo na čustveni ravni.
Zlahka torej zaključimo, da je ločitev v najboljših možnih okoliščinah huda in destruktivna izkušnja.
Kaj je vzrok za ločitev?
Vodilni razlog in povod za ločitev je nezvestoba. Presenetljivo je, da je prvi razlog za skok čez plot nepremišljena jeza. Drugi razlog je pomanjkanje bližine. Tretji razlog je potreba po več svobode in četrti pa je obsedenost s spolnostjo.
Za vsakega od štirih razlogov za zunajzakonske pobege obstajata dva koraka, ki ločitev lahko preprečita.
Prvi korak je prepoznava ali zavest. Bodite pozorni na simptome problema. Nevarnost boste prepoznali po naslednjih znakih: več časa preživite s svojimi sodelavci kot s svojim partnerjem, skrivnosti zaupate prijateljem in sodelavcem, z eno in isto osebo nasprotnega spola preživljate vedno več časa; kadar vas kdo vpraša po novem prijateljstvu postanete napadalni.
Drugi korak, namenjen preventivi je svetovanje. Vsak od štirih naštetih razlogov terja strokovno pomoč.
Druga od možnosti za ločitev je odsotnost. Glavni krivec za probleme je prezaposlenost. Živimo v divjem ritmu, očetje se spreminjajo v deloholike in vlagajo vso svojo energijo v kariero, matere pa do izčrpanosti skušajo biti uspešne kot matere, žene in poslovne ženske. Sčasoma se v svojih obveznostih oba zapleteta do te mere, da se začneta vse bolj oddaljevati. Začne ju prežemati občutek osamljenosti in nepomembnosti. Sčasoma se vse manj poslušata in se čustveno oddaljita. Mnogi pari se navadijo odsotnosti in vse kar je značilno za ločitev, postane dejstvo. Kadar sta mož in žena razočarana drug nad drugim, pogosto iščeta razloge za nezadovoljstvo in drezata v napake drug drugega. Sčasoma si začneta dopovedovati, da bi se vsi problemi razblinili, če le ne bi bila poročena s tistim, s katerim sta. Z drugimi besedami, odsotnost naenkrat postane namesto problema rešitev.
Zloraba to je najodvratnejši razlog ločitve. Zloraba se začne z besednim nasiljem in ustrahovanjem, stopnjuje pa se vse do telesne zlorabe. V primeru zlorabe je edina rešitev zdravljenje.
Opozorilni znaki zlorabe so: kričanje brez razmisleka, loputanje z vrati, udrihanje s knjigami, dokumenti.
Naj si vsak mož in žena zapomni, da v zakon stopamo široko razprtih oči, ohranili pa ga bomo le pod pogojem, da bomo imeli priprte. Seveda to pomeni tudi to, da tu in tam spregledate kakšno od partnerjevih napak in posebnosti. Vsekakor pa jih razprite ob njegovih kvalitetah in dejanjih, s katerimi vam izkazuje vdanost in pozornost.
Predem sklenem, bi rad podelil z vami simpatično zgodbo, ki sem jo pred kratkim prebral v francoski reviji. »Neke noči« – zgodbo pripoveduje poročen moški – »sem sanjal, da sem hodil s svojo ženo po dolgi poti skozi suho in pusto pokrajino. V hipu se nama je nekdo od zadaj približal in prijateljsko položil roko na ramo enega in drugega. Čeprav je bil po postavi višji od naju, nama je njegova navzočnost dala čutiti, da sva postala večja. Bil je sredi med nama in vendar se nikoli nisva čutila tako eno. Medtem ko je govoril, so najini najgloblje zakopani upi in strahovi prihajali na dan; zdelo se je, da nama vidi v srce. Ni nama povedal svojega imena, a sva dobro razumela, kdo je bil, kajti medtem ko nama je govoril – kakor se je to zgodilo učencema na poti v Emavs –, je gorelo najino srce. Ko se je poslavljal, je vzel najini roki v svojo in rekel: 'Pojdita, ponovno vaju zaupam drug drugemu'.«
Številnim zakoncem, ki to danes poslušate, posebno tistim, ki ste v tem trenutku v težavah, želim, da bi imeli podobne sanje.

Ervin Mozetič

Ne vem, s kakšnimi občutki poslušate Jezusove besede: »Vi ste sol zemlje. Vi ste luč sveta.« Meni je vedno neprijetno in ne vem, kaj naj si mislim. Ali bomo kdaj – za zdaj prav gotovo nismo – kristjani toliko boljši od drugih ljudi, da bi se to zares poznalo? Poznalo tako, da bi se neverni ob našem lepem zgledu kar po vrsti spreobračali? Pa tudi vsak zase se verjetno sprašuje – ali sem res komu luč? Ali pa morda s svojo povprečnostjo bolj zakrivam lepoto in pomen naše vere, kakor da bi koga navdušil zanjo? In če bi že rad nekaj naredil, se takoj ustavim pri vprašanju: kaj naj sploh storim, kje naj začnem?
Pri razumevanju lepega zgleda smo navadno preveč ozki. Biti sol zemlje in luč sveta za večino pomeni, da pač po svojih močeh poskušamo biti nekoliko boljši kot večina. Če drugi preklinjajo, naj kristjan malo bolj pazi na svoje besede. Če drugi kradejo, naj bo kristjan kolikor le more pošten, resnicoljuben in naj ne goljufa preveč. Vernik naj bo nekoliko bolj prijazen in pripravljen pomagati. V zakonu naj bo bolj zvest in če vidi kaj pohujšljivega, naj zamiži. / Pa nas bodo vsi občudovali, hvalili našo popolnost in nas seveda navdušeno posnemali.
V resnici pa ne gre vse tako zlahka. Najprej - kljub dobri volji mi sami nismo vedno tako zelo idealni. Potem pa so tu še drugi, ki nimajo posebnega posluha za krščanske vrednote in kar spregledajo našo vzornost. Nekateri so postali skoraj alergični na vse, kar je v zvezi z vero in Cerkvijo. Komu naj potem svetimo – kot luč? Koga naj izboljšujemo – kot sol?
Tisto, kar sem prej naštel kot področja naše zglednosti, se marsikomu zdi že višek – kaj pa moremo še več, kot biti pošten, delaven, pravičen, zvest in zraven še primerno pobožen? V resnici pa s tem naše krščansko poslanstvo še ni izpolnjeno. Naša naloga je večja - pokristjaniti svet! Več kot 2000 let že to poskušamo, veliko se je v tem času spremenilo pod vplivom krščanstva. Brez težav pa bi našli tudi stvari, ki jih kristjani niso kaj dosti premaknili na bolje. Večkrat so bili celo krivi, da je na svetu marsikaj narobe. Vendar se ne sklicujmo preveč na prejšnje čase, kakor da Cerkev samo v preteklosti ni bila vedno sol zemlje in luč sveta. Danes smo mi na vrsti, da pokristjanimo svet in začeti je treba kar doma - v naši ljubi Sloveniji. Zlahka opazimo, da ni tako zelo krščanska, kot smo si včasih domišljali.
Dolga desetletja so nam dopovedovali, da je vera zasebna zadeva – da spada samo v naša srca, v cerkve in morda še v družinski krog. Tako ni čudno, da sedaj skoraj ne vemo, kaj naj bi s svojim krščanskim prepričanjem počeli v družbi. Kako naj bi z vero pomagali svetu, kjer gre toliko stvari čisto narobe. Tudi za našo osebno vernost je slabo, če mislimo, da nima nobenega pomena za način življenja na tem svetu. Kakor da je vera samo zato, da nas varno pripelje v nebesa. Gotovo - to je glavni namen in cilj našega zveličanja. Vendar se pot odrešenja začenja že tu, na zemlji. In naloga kristjanov je, da ta svet izboljšujemo – kakor sol hrano. Naše poslanstvo je, da vsem kažemo najbolj odrešujoč in osrečujoč način življenja - tako je mišljena tista luč iz evangelija.
Še nekoliko se ustavimo pri znamenju solí in lučí. Sol je slana in daje jedem okus, ne da bi to posebej hotela. Luč je svetla in sveti okrog sebe, ne da bi se za to nalašč odločila. Podobno je tudi z lepim zgledom. Kdor je dober, nehote izboljšuje tudi druge in jih vabi k posnemanju. Bilo bi celo narobe, če bi kdo hotel postati boljši samo zato, da bi bil veljal za vzor drugim. Do tega pride nekako za povrh. Tako kot starši najbolj vzgajajo otroke ravno takrat, ko tega zavestno sploh ne počnejo. Doma verjetno nimate posebne vzgojne ure, ko bi obravnavali pravila lepega vedenja. Pač pa se to uredi spotoma – takrat, ko se pokaže priložnost ali potreba. Tako smo tudi kristjani sol in luč vedno in povsod, ne ta bi to naravnost nameravali. Če bi to počeli, bi nas lahko zavedlo v pretvarjanje - biti zgleden zato, da bi drugi to opazili in nam sledili.
Vsak zase in tudi kot skupnost smo povabljeni biti sol zemlje in luč sveta. Naj nam ta vloga ne bo odveč in morda se bo le kaj premaknilo – v nas in na svetu.
Luč ima zelo velik pomen. Luč sveti, lahko za silo tudi greje, kaže pot, kaže na življenje, razsvetljuje temo.
Najprej vam želim, da bi bili luč v pravem pomenu besede kakor je hotel Kristus. Tudi luč smo drugim lahko na napačen način.
Kdor hoče biti luč, da bi ga ljudje slavili je nespameten, ker išče svojo slavo. Kdor hoče biti luč, da bi se v življenju uveljavil, je stremuh. Kdor skriva luč, je morda v očeh ljudi asket, a pred Bogom je ošaben nadutež. Kdor skuša biti luč, ne da bi se menil za to, če ga ljudje opazujejo, je moder. Kdor hrepeni biti luč, da bi drugim svetil in kazal pot, je človek velike ljubezni.
Kristus je rekel: Vi ste luč sveta. Biti moramo zgled s svojim življenjem. A ne smemo biti dobri le zaradi zgleda. Ljubezen je gonilna sila prav uglašenega kristjana. Ljubezen pa je preprosta, nenarejena, sveti, ne da bi hromeče slepila.
Domišljavosti nasprotna napaka, ki bi te kot kristjana lahko zajela je strah. Mnogi si ne upajo v javnosti pokazati svoje vere, svojega poklica, ker jih je strah pred drugimi. Da premagamo strah, je treba močnega poguma, ki je znamenje zrelega značaja. Pogum in navdušenje ustvarjata velikane. En sam človek, ki je ves predan ideji, stori več kot sto drugih, ki cepetajo na mestu in premišljujejo o samem sebi in se vrtijo okoli sebe ter smilijo samemu sebi.
Torej drži: biti moramo že luč s tem, da smo. Pokažimo veselje. Naše veselje, lahko zbudi upanje, - da nov smisel življenja, - pogum utrujenim, skrušenim, malodušnim, potapljajočim se v skušnjavah, razočaranim in do kraja obupanim srcem. Naše veselje lahko usmeri prvi korak k veri. Veselje namreč nič ne stane, ima pa čudovito moč. Onega, komur je namenjeno obogati, onega, ki ga daruje, ne obuboža. Nihče ni tako bogat, da bi ga ne potreboval in nihče tako ubog, da bi ga ne bil vreden. Veselja ne moremo kupiti, ne posoditi, ne ukrasti. Svojo ceno ima samo, kadar je podarjeno.
Biti nekaj v božji perspektivi. Samo to je vredno naših moči, naporov, hrepenenja, našega umiranja. To pomeni biti luč in sol sveta. Luč in sol bomo vedno, če bomo množili in ohranjali dobroto, resnico, ljubezen, pravico prav v tem svetu, v tej družbi in v tem okolju v katerega nas je postavila roka Božje Previdnosti. V tem tednu bodite taka luč in sol.

Ervin Mozetič

Blagor, sreča! Besede z močno privlačnostjo, ki premaknejo nekaj globoko v naših srcih. Kdo od nas ne hrepeni po sreči in blaženosti! Vendar so te besede z vidika uporabe obremenjene, saj so pogosto uporabljene za stvari in izkušnje, ki nam omogočajo zgolj kratkoročno zadovoljstvo. Pri preučevanju današnjih besedil pade v oči, da to, kar na splošno smatramo za bistvene pogoje za srečo in blaženost, nujno ne sovpada s tam opisanimi kriteriji za srečo in
blaženost. Na današnjo nedeljo se v zvezi s tem preko vseh treh besedil vleče vodilna misel – Bog postavlja naša človeška merila na glavo.
Bog izbira in kliče tiste, ki so v človeških očeh ponižani, neumni in zaničevani. Tisti pa, ki se imajo za pomembne, modre, vplivne in močne, bodo razkriti v svoji ničnosti. Zakaj? Da se noben človek ne bi ponašal pred Bogom. To pomeni, da bi si štel v dobro svoje kreposti in dosežke in hkrati pozabil, da je vse, kar ima in kar je, nezasluženo darilo od Boga. Vedoč, da se moramo zahvaliti Bogu za bistvo in zadnji smisel našega življenja, lahko z zaupajem opustimo bojevanje in naprezanje, s čimer si vedno znova skušamo pripisovati lastno pomembnost in jo oznanjevati drugim.
S tem, ko skušamo uvesti Božja merila, ne obdarimo zgolj samih sebe s katerokoli srečo, lahko pa z uvajanjem teh meril v naše življenje tudi drugim približamo to izkušnjo sreče. Ko nam je Jezus zgled, kako se postavi na stran malih, oseb brez pravic in ubogih za tiste, ki jim je komaj dana priložnost za človeka vredno življenje, kako ga lahko srečamo v družbi tistih, čez katere vihamo nosove, potem tu ne gre za teoretično-teološko zaupanje v srečno življenje, ki se bo uresničilo po zaključku zemeljskega življenja v duhovno-nebeškem obstoju, temveč v realnem življenju in sožitju ljudi in v skupnem stvarstvu ljudi z Bogom.
Kdor se odloči za ta življenjski načrt, se sam odloči za Boga in njegova merila, ki so hkrati dar, izziv, zaobljuba in zahteva. Blagri nam ne obljubljajo sreče, kot si jo na splošno nadejamo in kot si jo skušamo sami ustvariti, temveč nam obljubljajo srečo, ki si jo za nas in vse ljudi na dolgi rok želi Bog in skozi njo zdravi naš bolni svet.
Blagri so Jezusove čestitke. Ko reče: »Blagor ubogim v duhu …«, je kakor bi rekel. »Čestitam ubogim v duhu …« Jezus blagruje tiste, ki so s tistim, kar se da doseči na tem svetu, nezadovoljni in nepotešeni in se zavedajo, da je človek rojen za nekaj večjega. Zato tudi ne iščejo svoje sreče v tem, kar največ šteje v očeh ljudi tega sveta, ampak v duhovni, moralni kvaliteti volje in srca, v čistosti nesebične in požrtvovalne ljubezni.
Sreča in življenjski cilj ni v tistem, kar imamo, temveč v tistem, kar smo. Kar imamo, lahko tudi izgubimo, kar smo, pa nam ostane v vseh okoliščinah življenja, tudi v smrti in po njej. Plemenito, nesebično in ljubeče srce, je tisto bogastvo, tisti zaklad, o katerem na drugem mestu pravi Jezus, da ga »ne uničujeta ne molj ne rja« in ga tatovi ne morejo ukrasti. Zato je tudi naše vlaganje v to duhovno bogastvo najbolj varno, obetavno in osrečujoče.
Pa poglejmo blagre na malce drugačen način: Kdaj nismo ubogi, krotki, žalostni, lačni in žejni pravice, usmiljeni, čisti,miroljubni, preganjani zaradi pravice?
Kdaj nisem ubog? Nisem UBOG: ko iščem srečo, računam vse preveč samo nase, na svoj denar, na svoje sposobnosti, na ugodne razmere. Moj mali prostor na soncu mi je ljubši kot Božje kraljestvo.
Kdaj nisem krotak? Nisem KROTAK: Ne, ne pustim se kar tako! Jaz! Imam svoje mišljenje in ga uveljavljam, imam svoje pravice in jih branim, imam svoje načrte in jih uresničujem, pa naj stane, kar hoče - mene ali druge! Potrpljenje, krotkost, razumevanje.... To naj bodo sredstva, da posedeš zemljo?
Kdaj nisem žalosten? Tako daleč od Boga sem, da bi jokal! Da,včasih res pretakam solze - zaradi sebe, zaradi svojega trpljenja in svojih porazov, zaradi svojih razočaranj.
Toda do zdaj še nisem doumel, da je edina žalost v tem, da nismo sveti.
V svojem blaženem optimizmu pozabljam na trpljenje ljudi. Božje tolažbe si še nisem zaželel, saj se hitro zadovoljim z drugimi rečmi!
Kdaj nisem lačen in žejen pravice? Nisem LAČEN IN ŽEJEN PRAVICE: usoda nerazvitih dežel mi ne jemlje spanja. Prav tako me nič ne mika, da bi prav jaz postal svetnik.....
Božja milost gre mimo mene, kajti v meni ni praznega prostora, da bi jo vanj sprejel. Kako neki bi me mogla nasititi, ko sem je tako malo željan?!
Kdaj nisem usmiljen? Tudi USMILJEN nisem: Nimam srca za male, za potrebne, za nepomembne, imam oči samo za močne, sposobne, za "zvezde" in za tiste, ki znajo spretno sukati jezik. Kakor da bi bil jaz v Božjih očeh ne vem kako zanimiva pojava!
Kot da bi tudi jaz ne bil potreben odpuščanja in usmiljenja!
Kdaj nisem čist? Moje srce ni ČISTO, ampak polno skrbi, strasti in muhavosti, navezano na toliko reči, ki niso Bogu prav nič podobne. Naj bom čisto odkrit: obljuba, da bom gledal Boga, me na žalost pušča bolj hladnega kakor obljuba, da bom videl..... najnovejši film, ki ga vrte, ali finale svetovnega nogometnega prvenstva!
Kaj pa je z mojo miroljubnostjo?Ali sem MIROLJUBEN? V negativnem pomenu izraza že: za vsako ceno se hočem izogniti sitnostim in rad vidim, da me pustijo čisto pri miru. Toda v nasprotnem, pozitivnem pomenu, ne: ne ustvarjam okrog sebe tistega vedrega ozračja, v katerem izginejo sence prepira in sovraštva, ne trudim se kaj prida, da bi bilo krog mene več pravice in ljubezni, ne čutim se osebno vključevega v dogajanja v svetu, v probleme in dramo sveta. Nisem otrok tistega enega Boga, ki daje soncu vzhajati nad dobrimi in hudobnimi. Molim sicer za mir, toda le toliko, kolikor gre za mojo korist, ne storim pa ničesar zanj.
Da bi bil PREGANJAN ZARADI KRIVICE?! Kaj še! Še tega je treba! Saj se ne izpostavljam brez potrebe! Sovražim preveliko gorečnost in zagovarjam strpnost. Tako je udobneje! Vera me tu doli ne stane veliko, tam gori pa mi obeta krasno prihodnost - toda, ALI BOM IMEL PRAVICO SPREJETI SVOJE PLAČILO V NEBESIH, KO SI TUKAJ NA ZEMLJI IŠČEM TOLIKIH NAGRAD?
Živimo v tem tednu blagre na pravi način!

Ervin Mozetič

Jezus je začel javno delovati, ko so Janeza Krstnika vrgli v ječo. Umaknil se je v Galilejo, v Kafarnaum. Tako se je izpolnilo, kar je pred davnimi leti napovedal prerok Izaija, da bo poganska Galileja zagledala veliko luč, ki bo prinesla veliko veselja in osvoboditev. V nekem smislu evangelist Matej odgovarja preroku Izaiju, ko pravi: "Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je v njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom".
Zakaj je pomembna luč, svetloba?
Si že opazil, da v naravi vse sili k svetlobi? Vse, kar živi, neprestano sili na svetlobo. Sleherna rastlina se obrne k svetlobi. Sleherna cvetlica svoje liste nastavlja soncu. Najmanjše zrno semena v temni zemlji raste k svetlobi. Vsako drevo, ne glede na to, kako gost je gozd steguje svoje veje k svetlobi.
Samo človek se je oddaljil od svetlobe. Postal je siv s sivino stvari. Človek se je odvrnil od svetlobe in zdaj sedi zaprt v temi. Njegovo bivanje je izgubilo vse barve, vsak smisel. Njegov način življenja je usmerjen v materialne dobrine. Le te ga imajo v oblasti, vključno z njegovim mišljenjem.
Duh je izpodrinjen. Mišljenje, čutenje in govorjenje izgubijo svojo pravo vrednost. Kdor zatira duha, zaduši korenine človeškega življenja. Če je svetloba duha zatemnjena, pomeni to začetek brezsrčnosti, fanatizma in smrtnega konflikta, Kjer je duh izgnan, prodreta v življenje brezup in temna gonilna sila, da bi zavrgli življenje. Iz te ječe ga lahko reši le svetloba. Kdor ne čuti, kako temno je, se ne poda na pot iskanja svetlobe. Iz zamotanosti v laž in prevaro ga lahko osvobodi le luč resnice. Iz zagrenjenosti, prestrašenosti in obupa ga lahko reši le luč ljubezni.
Svetlobe je več kot pogosto menimo. Sonce vsak dan neutrudno vzhaja, kljub vsemu trpljenju sveta. Če svetloba pride v naše oči, pride svetloba v naše srce. V sivem vsakdanu bomo znova odkrili bleščeče barve življenja.
In danes smo v evangeliju slišali o svetlobi, o luči, ki prihaja v naše življenje. Če ljudje začutijo luč ljubezni, lahko zaživijo. Bog luč, pride v vse človeške noči, celo v noč smrti. Na zunaj je videti, kakor, da je vse, celo njegova ljubezen končano. V naši notranjosti pa se vse spremeni, vse postane novo. Luč ljubezni, ki se kaže v Jezusu bo prešinila vse, le sprejeti jo moramo.
Kaj storimo, ko se stemni? Ko ne vidimo ničesar več in nas preplavijo črni strahovi? Kot majhni otroci smo se takrat oklepali očetove roke ali zlezli k materi v naročje. Včasih bi se tudi odrasli najraje pokrili čez glavo in ne bi nič več slišali in videli.
Zoper temo v stanovanju lahko prižgemo luči. A zoper temo v človekovem življenju umetna osvetljava ne pomaga. Če se tema zgrne nad ljudi, mnogi rečejo: Vzemi to na lahko, ne misli na to, kljub vsemu se zabavaj. Je takšno odrivanje resnično rešitev?
Kristus je naša luč v življenju. Zlomil je temna varata smrti in iz njih naredil vrata življenja. Zdaj je njegova svetloba tukaj. Čudovita svetloba, ki prežene vso grozo vseh človeških noči. Ni se nam več treba bati teme življenja.
Našli smo torej luč. Luč je dar, tako kot je dar tudi sonce.
Jezus se je torej umaknil iz svetega mesta Jeruzalema, glavnega mesta judovstva, v pokrajino, v kateri so živeli neobrezani in pogani. Za njegovo poslanstvo to najprej pomeni, da si bo tu izbral apostole, ki bodo ribiči z jezera in z njimi bo gradil Cerkev. Druga posledica pa je vesoljna odprtost Jezusovega poslanstva vse od začetka; saj on prinaša odrešenje vsem, tudi poganom. Jezus ni samo Izraelov Mesija, ampak je tudi Odrešenik sveta.
Evangelist nam Jezusa predstavi sredi ljudi, katerim govori o Božjem kraljestvu. Govori jim, da Bog želi biti človekov prijatelj, da je njegov Oče, voditelj; da želi biti odgovor na človekova pričakovanja. Ko je Janez Krstnik oznanjal, da se je približalo nebeško kraljestvo, je to pomenilo, da je kraljestvo blizu. Ko je Jezus govoril o njem, pa je pomenilo, da se je dejansko že začelo uresničevati. Jezus s svojo osebo, z oznanilom in z odrešenjskimi dejanji, ki jih je storil med ljudmi, božje kraljestvo dela navzoče. Obenem pa vabi vse k deležnosti v tej Božji ljubezni, ki jo je oznanjal in razodeval.
Drugo pomembno sporočilo evangelija 3. navadne nedelje pa evangelist opiše z besedami: "Ko je (Jezus) hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata in jima je rekel: 'Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi'". To sta bila Simon in Andrej. Nato je poklical še Jakoba in Janeza. Če smo pozorni, vidimo, da Jezus prvih učencev ni poklical zato, da bi bili apostoli - to bo storil pozneje - ampak, da naj hodijo za njim. Jezus, ki je hodil med ljudmi in jim prinašal luč, upanje in veselje, ki jim je pomagal v njihovi bedi, ki jih je tolažil v njihovih stiskah, je prvim poklicanim rekel: "Hodite za menoj!" To je, postanite "pozorni do ljudi" kot sem jaz, ki sem vas poklical. To je tudi pomen besed, da bodo "ribiči ljudi": Saj ni šlo za dejanski ribolov, ampak za pozornost, ki jo bodo odslej namenjali ljudem, ki jih bodo, potem ko bodo sami dozoreli v Jezusovi šoli, vodili v resničnost Božjega kraljestva. Poklicani tudi nisi nenadoma postali učenci; potreben je bil čas, da so vstopili v Jezusovo misel, da jih je prevzelo njegovo mišljenje.
Za hojo za Jezusom je potrebno še nekaj. Kdor hoče hoditi za Jezusom, mora spremeniti svoje življenje in to v smer tiste dobrote in ljubezni, ki jo je razodeval Jezus. Kadar človek posveti Jezusu vsaj malo pozornosti, se zave, da ga kliče k drugačnosti, k nečemu lepšemu. Vabi ga, naj premakne svojo pozornost od stvari na ljudi, naj v pozabi nase odpre svoje oči in roke za tolike stiske in bolečine bratov in sester, naj bo povsod prinašalec Boga.
Jezus kliče tudi danes: kliče nas vse in nas bo klical tudi naprej, če ga bomo le utegnili slišati sredi vsega, v kar nas vabi življenje. Z vsakim DA, s katerim odgovorimo na božji predlog za nas, odpremo pot za nov DA, za vedno večjo povezanost z Bogom in za vedno bolj velikodušno služenje. Naj bo tudi naš odgovor tak, kot je bil odgovor prvih učencev: preprost, neposreden in brez pridržka.
Če se kdaj zdi, da Božjega glasu ne slišimo, prosimo: Govori, moj Bog, poslušam te. Odpri mi duha in srce, da bom slišal, ko boš klical. Saj veš, da lahko sam izgubim pogum. Vem, da me ti spremljaš pri vseh mojih prizadevanjih. Naj s tvojo pomočjo vedno najdem pot, ki si mi jo začrtal in ki me vodi k tebi in k vsem, ki jih postavljaš na mojo življenjsko pot. Naj bom s tvojo pomočjo zvest, v hoji za teboj. Tako bodi!

Ervin Mozetič

V evangeljskem odlomku današnje druge t. i. navadne nedelje slišimo Janeza Krstnika, ki predstavi Jezusa svetu z besedami: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.«
Zato razmišljajmo danes kar o nehvaležni temi, grehu, čeprav smo to že mnogokrat storili. Zakaj je Kristus Jagnje Božje, ki odvzema greh sveta? Kako Kristus premaga greh?
Ne tako, da bi ga onemogočil, pač pa, da ljubi grešnika. Človek greši zaradi pomanjkanja ljubezni, oziroma zaradi nesprejemanja ljubezni, ki ga čaka v srcu. Grešnik se more spreobrniti v moči Kristusovega odpuščanja.
Pomembno je, da v življenju prehodiš pot – pot rasti v veri, upanju in ljubezni; da delaš korake v odnosih, zaupanju, odprtosti, solidarnosti, spoštovanju, odprtosti srca sočloveku, svobodi, itd. Nekaj korakov na poti v resnično ljubezen, ki je globoka, osebna, iz prepričanja, zastonjska, svobodna, spoštujoča sebe in druge – takšna je Kristusova ljubezen.
V čem je greh?
Greh je, kar me odvrača od tega prehoda, kar zavira to rast. Bog mi želi dobro, zgodi pa se, da sem zaslepljen, da ne vidim sploh jasno, kaj je zame zares dobro; ali pa sem ujet v neodrešenosti in neodpuščanja.
Kesanje se porodi takrat, ko v srcu občutim lepoto in ljubezen ter na drugi strani nekaj, kar me ločuje, dela slepega, odvrača, preprečuje. Morda čutim le nek problem, težavo v odnosih, v življenju, v sprejemanju sebe in drugih. Morda niti ne vem, ali je to moja krivda ali ne. Nič hudega, saj zato je spoved oz. spovedni pogovor, kjer se počasi stvari razjasnijo, kjer lahko nekaj teže odložiš in greš z več luči in moči naprej.
Prav imaš, če se ti ne zdi vredno hoditi k spovedi, da bi našteval neke površne grehe, prestopke.
Gre za tvoje srce, ki čuti; gre za odnos z Božjo ljubeznijo, kjer je pravi prostor spovedi.
Posvetna misel sprašuje, kako se osvoboditi občutka krivde; kristjani pa iščemo kako najti zdrav občutek krivde, ki nas bo vodil v srečanje z odpuščajočo Božjo ljubeznijo.
Znebiti se občutka krivde ni tako težko – dovolj je, da si mislimo: 'Saj itak vsi tako delajo'.
A ne gre za to, pač pa za pot prepoznavanja kdo sem pred Stvarnikom, pred Odrešenikom, pred Ljubeznijo; za korak priznavanja zgrešenosti in za kesanje; nadalje za zaupanje in odločnost, da se kaj spremeni v mojem življenju.
Koliko napačnih, plitvih predstav o grehu je v ljudeh, npr. »Saj nisem nikogar ubil, torej je vse o.k., le drobne malenkosti, grem mirno naprej.« Toda v par minutah opraviti s tem, s čimer se človeštvo ukvarja vse od tedaj, ko se človek zaveda, da je človek - namreč vprašanje zla in odrešenja od zla – pomeni, da smo glede pojmovanja greha, zla in odrešenja zares plitvi in banalni, ali pa naivni in neumni.
Greh je zavračanje Boga, ko ne dovolimo, da bi bil Bog, Bog; spreobrnjenje pa je dovolitev, da je Bog, Bog naših življenj. V središču krščanstva je grešnik, ker je v središču Kristus in njegovo iskanje grešnika in s tem vsega, kar je izgubljenega v človeštvu.
Bistveno je, da ne iščem in ne gledam svojega greha pred samim seboj, pač pa pred Usmiljenim Bogom – pred Kristusom na križu, ki ne obsoja, ki ne obdolžuje, ki ne vrača pljunkov in udarcev, zasmehovanj in ponižanj, pač pa vse vzame nase. Da, tako nora je Božja ljubezen, tako do konca gre!
Kaj pomeni gledati svoj greh pred Božjo ljubeznijo? Tu ne gledam sebe in svojih napak sam pred seboj, pač pa pred Nekom, ki mi želi dobro, le dobro in do konca dobro, me kliče v življenje, v ljubezen, mi hoče to podariti, jaz pa ga lomim, delam drugače.
Pred Božjim usmiljenjem je možno zdravo zavedanje, priznavanje in prepoznavanje, da sem povzročil hudo sebi ali drugim.
Dokler misliš: »Saj v tem in tem se morem in moram sam popraviti«, je možno, da izrivaš Boga proč, kot odvečnega. Po drugi strani: dokler se nekdo ob prepoznavanju lastne grešnosti obsoja in tolče po sebi – pomeni, da dela to v samem sebi, pred samim seboj in ne v Ljubezni.
Čisto drugo pa je: »Gospod, ti mi daješ toliko darov, me vabiš v toliko lepega, mi zaupaš in me vabiš na pot ljubezni. Jaz pa grem korake, ki niso v to smer. Zgrešen sem, zaslepljen, ujet, zamazan. Tolčem po drugih, po sebi, po življenju. Žal mi je. Nočem tega. Prosim pomoči. Odpusti mi.« - to je res čisto druga drža, odnos!
Morda zares šele takrat, ko si pred eno veliko ljubeznijo, upanjem, sprejetostjo, varnostjo moreš pogledati do dna svoji revščini, zgrešenosti, škodi, ki si jo povzročil oziroma jo povzročaš sebi ali drugim. Sam pred seboj tega ne zmoreš, saj bi se zrušil v obup nad samim seboj. Če je človek sam: obupa, dejansko, nad seboj, ali pa nad potjo spoštovanja in ljubezni – prezahtevna, predaleč, ni zame, znižajmo nivo, prilagodimo se svetu, masi, množici.
Če je človek sam: navadno ali se opravičuje, ali krivi druge, ali se opravičuje glede na okoliščine.
Bog pa išče, kar je izgubljenega v človeku: a to more storiti le s sodelovanjem človeka, da človek dovoli, spusti Boga k sebi, Božjo luč. Ko se človek stre, zlomi, zruši –a to ni obup kot padec v brezno groze, pač pa zrušitev zanašanja na zgolj samega sebe ter korak v izročenost Božjemu usmiljenju. In tu je najgloblja izkušnja Božje ljubezni. Nova izkušnja ljubezni in tudi nova moč ljubiti – hočeš nočeš – je v tebi nova ljubezen.
V Kristusu Bog kaže, da nas ima rad kot grešnike – in v moči te ljubezni se moremo spremeniti in iti ven iz greha. Ne pa, da bi nas imel rad šele takrat, ko bi se mi spremenili ter očistili od greha. Bistvo življenja ni v ne grešiti, pač pa spoznati Boga, Božjo ljubezen – ki se daje spoznati najgloblje in najbolj osebno prav grešniku.

Želim vam, da bi v tem tednu razmislili in izkusili blagodejne besede: Glejte jagnje božje, ki odvzema greh sveta.

Ervin Mozetič

Cerkev danes obhaja praznik Jezusovega krsta. Najpomembnejše pri Jezusovem krstu ni zunanje dejanje – ko se Jezus da krstiti Janezu Krstniku – to je le okvir. Bistven je Očetov glas, ki Jezusa razglasi za svojega ljubljenega sina.
Praznik Jezusovega krsta je vabilo k razmišljanju o našem krstu in življenju po božji milosti. Opravičevanje, da ni časa za molitev in za Boga je ena od oblik bežanja pred samim seboj. Govorjenje, da Boga ni, ker ga v pretirani skrbi za materialne dobrine, ne čutimo, je potiskanje glave v pesek. Bog je tam, kjer ga je mogoče vedno najti: na samotnih krajih in v okoliščinah, kjer ga ne pričakujemo. Zato nam bo naše hrepenenje po njem pokazalo pot, ki jo moramo prehoditi, da ga bomo našli. Vendar si ne delajmo iluzij: ta pot ni gladki asfalt, ampak je ozka steza, obdana s trnjem. Treba je zbrati dovolj poguma in stopiti na to pot, potem je lažje: Jezus nas čaka in hoče hoditi v korak z nami.
Zato bi si danes morali zastaviti vprašanje: »Kaj, ali, kdo je tvoj Bog?« Kako bi se počutil, ko bi ti novinar zastavil to vprašanje. Mislim, da bi spravil v zadrego tudi mene, ki se vsak dan ukvarjam z vprašanjem o Bogu. Saj ni težko dati neko razumsko opredelitev, ki bo opredelila neko oddaljeno bitje, o katerem ima vsakdo svoj pogled in prepričanje. Težko pa je dati oseben odgovor, ki bi bil povezan s tvojim razmišljanjem, čutenjem, vrednotami in vsakdanjim življenjem. Pa vendar, če Bog je, potem je tukaj, med nami, sredi vsakodnevnega vrveža in ne nekje v oblakih. »Kakšen je tvoj Bog?« To ni neko splošno, ampak zelo osebno vprašanje. Ni treba opredeljevati Boga kot takega, ampak je treba dati svoje osebno mnenje in prepričanje. Vsa zadrega je v tem, da večina nima te opredelitve, ker ne verjamejo v osebnega Boga, ker je njihova verska pripadnost bolj tradicija in manj osebna odločitev. Zato bi lahko večino opredelili, da so »verniki v statističnih podatkih«.
Prava vera pa nima nič skupnega s statistiko in opredelitvijo na papirju. Vera je življenje, ali pa je ni. Kdo je tvoj Bog? Kako bi ta klic »prebudil« množice, ki vidijo svoj napredek v tehničnem razvoju in v denarju? Marsikdo bi skomignil z rameni in glasniku, ki bi to spraševal, zaloputnil vrata pred nosom, večina bi se še naprej ukvarjala s svojimi poslovnimi zadevami in le redki posamezniki bi se ob klicu, zamislili. Vsi pa vemo, da slej ko prej pride čas, ko je treba dati odgovor na vprašanje: »Kdo je tvoj Bog?« Janez Krstnik je ob Jordanu postavil isto vprašanje vsem, ki so prišli k njemu. Nič jim ni prikrival, ampak jim je skušal podati vso resnico. Potem pa pride mimo Jezus in se postavi v vrsto z grešniki. Janez naenkrat ni vedel kaj se dogaja: pred njim je bil on, ki je večji od njega in sedaj ga prosi za krst. Janez uboga, izpolni Jezusovo prošnjo in vsi navzoči prejmejo milost, da vidijo »božje Jagnje« in prepoznajo Boga, ki je drugačen.
Zato se res vprašajmo: kdo je naš Bog? Smo že uspeli priti do osebne opredelitve vsega tega, kar nas presega in govori o odrešeniku, ki je podarjena ljubezen? Osebni Bog mora biti naš odrešenik, sicer je plod naše domišljije in malik, od katerega ne pride nobeno odrešenje. Morda se tudi mi srečujemo z mešanimi občutki, ko je težko reči, kaj je vera in kaj je prevara in zmota. Čas je pač tak, da je lagodneje hoditi v korak z množico, ki je čreda brez pameti, kot pa se izpostaviti in povedati: kdo si in kaj bi rad. Naš Bog pa se ne počuti ravno dobro v množici, zato nas čaka na samotnih krajih in upa, da se bomo ustavili in ga nagovorili. Kdaj je bil naš krst, kdaj je bil čas milosti? Smo morda pozabili na vse to, kar smo prejeli in kar bi nam moralo dajati polet in smisel? Sedaj je pravi čas, da spet odkrijemo to, kar nam je v rešitev.
Blaženi škof Slomšek je ob neki priložnosti dejal: »Če bi bil isti dan krščen in bi isti dan postal kralj ali cesar, ali bi bil izvoljen za papeža in če bi me isti dan Bog poklical k sebi, pa bi me malo prej kdo vprašal, kateri dogodek je bil v tvojem življenju najvažnejši, bi mu odgovoril: Sveti krst! Takrat sem postal največ, postal sem Božji otrok, Kristusov brat, član Cerkve. Poleg svojega imena sem prejel Kristusovo ime. Postal sem kristjan.

Krst je vstop v Gospodovo hišo, v Božje kraljestvo, je najpomembnejši dogodek v življenju. Česa večjega in pomembnejšega v našem življenju ni!« Zato je Slomšek vsako leto na dan svojega krsta poromal v domačo župnijsko cerkev in pred krstnim kamnom obnovil krstne obljube.
Ob Gospodovem krstu v Jordanu se spominjamo svojega krsta; ne pozabimo: krst ni zgolj nek obred, še manj folklora, je nič več in nič manj kot življenjska zveza, je »sveti zakon« z Bogom, ki je neločljiv, ki pomeni izročitev vsega življenja Bogu. Program za življenje v duhu krsta nam je zarisal, kot smo slišali preroka, Gospod sam. Ni le luč narodom, ampak tudi vsakomur osebno.

Ovrednotimo tudi mi svoj krst!

Ervin Mozetič

Današnji evangeljski odlomek je isti kakor na božič: to je prolog četrtega evangelija. Dovolj je, da zazveni začetek in že se spomnimo vsega ostalega:
»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.«
Ustavimo se pred tem čudovitim evangeljskim odlomkom z notranjim razpoloženjem in z vprašanji nekoga, ki ga prvič posluša. Kdo je ta Beseda, o kateri teče beseda? Beseda tukaj pomeni Božjega Sina, drugo osebo Svete Trojice, ki ob koncu prologa dobi ime Jezus Kristus. Kaj pomeni izraz Beseda? Izvirni izraz, ki ga uporablja evangelist, je Logos in lahko pomeni dve stvari: Razum ali pa Beseda oz.bolje: kar obe stvari skupaj. Zakaj je Jezus dobil to ime? Zato, ker je on dokončna Beseda Boga človeku, polnost in celovitost razodetja.
Ko so enega od kitajskih cesarjev vprašali, katero stvar bi bilo najbolj nujno narediti, da bi svet postal boljši, je brez pomisleka odgovoril: preoblikovati besede! Hotel je reči: besedam je potrebno ponovno dati njihov pravi pomen. In imel je prav. Nekatere besede so bile postopoma popolnoma izpraznjene njihovega izvirnega pomena in napolnjene s povsem nasprotnim pomenom. Njihova uporaba ne more biti drugačna, kot pogubna. To je podobno, kakor da bi na steklenico strupa arzena nalepili etiketo »kipeči pospeševalec prebave«: zagotovo bi se kdo zastrupil. Države so sprejele zelo stroge zakone proti ponarejevalcem denarja, nihče pa ne ukrepa proti ponarejevalcem besed.

Nikomur se ni zgodilo to, kar se je zgodilo ubogi besedi ljubezen. Izraz »ljubezenski odnos« pogosto pomeni najbolj vulgarno dejanje egoizma, pri katerem vsakdo misli le na lastno potešitev, popolnoma pa spregleda drugega in ga poniža na preprost predmet.

Toda zastaviti si moramo še drugo vprašanje: Kako jaz v mojih odnosih z drugimi uporabljam besedo? Sv. Pavel opominja:

»Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje« (Ef 4,29).

Umazane besede – žolčne, nasilne, ofenzivne ali sarkastične – so kakor granate, ki jih mečemo v obraz sogovorniku: ko eksplodirajo, ranijo in ponižujejo. Še posebno takrat, če so namenjene tistim, ki od nas upravičeno pričakujejo prijazne, opogumljajoče in nežne besede; to so lahko sozakonci, lastni starši ali otroci, trpeči človek. Za takšne besede bo človek ob vesoljni sodbi zagotovo dajal odgovor!

Vrednost človeka se ne meri toliko po besedah, ki jih zna povedati, ampak bolj po tistih, ki jih je znal ohraniti v molku. Tudi navada preklinjanja, opolzkega ali dvoumnega govorjenja, ki polni celo knjige in gledališke predstave, je žalitev dostojanstva besede. To so v vseh pogledih »grde« besede; istočasno žalijo moralo in vzgojo.

In še misel o lepi besedi! Kakšen dar in priložnost za medosebne odnose! »Izreči lepo besedo.«, »Nameniti nekomu lepo besedo.«: to so splošni in preprosti izrazi, ki pa so zelo pomenljivi. »Lepa« beseda je tista, ki je podobna Božji besedi: je v službi razodevanja resnice in posredovanja dobrega. Preprosto bi rekli, da je to beseda tolažbe, naklonjenosti, opravičila, ki jo znamo nameniti bratu ali sestri. Bodimo torej pogumni: takoj začnimo izgovarjati lepe besede. To bo tudi najbolj gotova pot, da bomo … tudi od drugih deležni lepih besed!
Pa naj končam z zgodbo:
Živel je mož, ki ni mogel verovati, da je Božji Sin postal človek, eden izmed nas. Ni se hotel pretvarjati, zato ni šel z ženo in otroki k polnočnici. Kmalu zatem, ko je njegova družina odšla v cerkev, je začelo snežiti. Šel je k oknu in si dejal: »Če je že Božič, naj bo bel.«
Ni trajalo dolgo, ko je zaslišal zamolkel ropot. Temu je sledil drugi in za njim še vrsta drugih. Slišalo se je, kot bi nekdo v okna metal snežene kepe. Odpravil se je ven, da bi videl, kaj se je zgodilo. Našel je jato ptic, ki so žalostno ležale na snegu. Ujela jih je snežna nevihta in ko so v obupu iskale zavetje, so zagledale svetlobo in se zaletavale v okno.
»Ne morem pustiti, da bi te drobne ptice zmrznile,« si je mislil. »A kako naj jim pomagam?« Spomnil se je na skedenj. »Tu bodo našle toplo zavetje,« je pomislil. Ogrnil si je plašč in se skozi sneg odpravil do skednja. Tja je postavil svetilko, a se ptice niso približale. »Hrana jih bo privabila,« si je dejal. Iz kruhovih drobtinic je izoblikoval nekakšno potko, ki naj bi ptice vodila do skednja, a te niso šle po njej. Zato jih je poskušal nežno z rokami poditi proti skednju. A se je jata razbežala na vse strani.
Naposled je mož dejal: »Tujec sem za te ptice. Imajo me za grozeče bitje. O, ko bi le našel način, da bi se jim približal in bi mi zaupale.«
Prav v tistem trenutku so zazvonili zvonovi v župnijski cerkvi. Stal je v tišini, ko so zvonovi oznanjali veselo božično novico: »Beseda je meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14). Padel je na kolena v sveži sneg in zaihtel: »O Bog, sedaj razumem, zakaj si moral postati eden izmed nas.«
V Jezusu se nam je Bog osebno približal. Postal je eden izmed nas. Če želiš resnično razumeti in priti v stik z ljudmi, moraš iti tja, kjer so oni. Moraš videti, kar oni vidijo, in slišati, kar oni slišijo, živeti, kar oni živijo. Bog se nam je približal tam, kjer smo. Privzel je našo človeško naravo. Indijanski pregovor pravi: »Ne govori mi, če prej nisi tri leta hodil v mojih mokasinih.« Bog je nosil naše »mokasine« triintrideset let! Zato nas popolnoma razume.
»Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, nam je razložil« (Jn 1,18). Kar vemo o Bogu, vemo zato, ker nam je to povedal učlovečeni Božji Sin. Ni nam potrebno zanikati človeške narave, da bi spoznali Boga. Pokazal nam je, kako naj vero v polnosti živimo v svetu. Privzel je človeško telo in tako pokazal, da svetost ni povezana samo z duhom in nebesi, ampak tudi s telesom in zemljo. Daje nam tudi moč, da jo živimo: »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci« (Jn 1,12).
Bog se je učlovečil kot otrok. Majhnega otroka se ne bojimo, ampak vzbuja našo ljubečo naklonjenost. »Bog je postal človeški otrok, da bi mi mogli postati božji otroci,« je zapisala sveta Edith Stein. Jezus je postal naš brat. Prišel je, da bi nam razodel naše dostojanstvo Božjih otrok in vzvišenost naše poklicanosti.
Ravno zaradi tega, ker je Beseda postala človek vam želim v vaših medsebojnih odnosih veliko lepih besed!

Ervin Mozetič

Ob nastopu novega leta drug drugemu izrekamo voščila, želimo zdravje, srečo in uspeh pri delu, dobro medsebojno razumevanje, vse najboljše. Prav je tako. Božja beseda nas danes spodbuja, da bi drug na drugega klicali blagoslov v zavesti, da, kot pravi apostol Jakob, vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči.
Marsikaj, kar si želimo, spada med neprecenljive vrednote, ki človekovo življenje narede res človeško. Zaželimo danes drug drugemu tudi miru:
- miru neskaljenega prijateljstva z Bogom;
- miru čiste vesti, ki človeka ne preganja, da bi s hrupom prevpil notranji nemir, zapolnil praznino, bežal pred samim seboj in glasovi iz svoje notranjosti;
- miru prijateljstva in ubranosti s sočlovekom, ki je pripravljen razumeti in sprejeti drugačnost;
- miru, ki ustvarja sproščeno okolje, ki ne pusti, da bi človek kar naprej ropotal iz svoje notranje praznine, ampak v miru in tihoti prisluhnil drugemu;
- miru, ki vključuje prizadevanje za pravičnejše medsebojne odnose, ki se ne začenja na ravni visoke politike, ampak znotraj domače hiše, med možem in ženo, med brati in sestrami, v podjetju med sodelavci, v šoli med sošolci.
Spet si zaželimo mir, saj mir ni nekaj, kar bi mogli doseči enkrat za vselej:
- nikoli se ni mogoče v celoti izogniti raznim konfliktom, različnim mnenjem;
- mir je stalno »nemirno« iskanje miru, je sad neprestanega prizadevanja za več človečnosti med nami;
- mir je bistvena sestavina božjega kraljestva: blagor tistim, ki delajo za mir!
Ne pozabimo: začeti je treba pri sebi! Če se človek zaveda bogastva božjih darov, o njih, kot Marija, premišljuje v svojem srcu, potem se iz njegovega srca razliva mir kakor reka (Izaija) v družino, med sosede, narode, države, v ves svet. Naj Gospod obrne svoje obličje k vam in vam podeli mir.
Prestopamo mejnik starega in novega leta s hvaležnostjo za preteklost, z upanjem v prihodnost in s prošnjo za našo sedanjost.
V Postojni smo v letu 2010 krstili 64 otrok, kar je štiri več kot leta 2009. Od vseh krščenih je bilo 36 dečkov in 28 deklic. Osem dečkov več kot deklic. Od teh je bilo zgolj polovica 32 otrok, ki so bili rojeni v zakonu, ostali otroci so iz neurejenih zakonov, to pomeni, da starši niso cerkveno poročeni, oziroma so nezakonski.
Smrti je v letu 2010 bilo 58, kar je 14 več kot v letu 2009. V župniji je bilo 6 krstov več kot pa je bilo pogrebov. Še vedno je bilo na srečanje s Stvarnikom pripravljenih zgolj 24 umrlih, to pomeni, da so imeli vse zakramente, sveto spoved, popotnico in maziljenje. To je šest več kot pa v letu 2009. Z zakramentom bolniškega maziljenja in molitvijo Cerkev priporoča bolnike trpečemu in poveličanemu Kristusu, naj jim olajša bolezen in trpljenje ter jih ozdravi. Bolnike in trpeče pa spodbuja, naj po Kristusovem zgledu svoje trpljenje darujejo za različne namene in potrebe Cerkve. Ta zakrament je namenjen vsem, ki hudo zbolijo in je v nevarnosti njihovo življenje. Prav tako pa je namenjen vsem tistim, ki v sebi nosijo težke rane, povzročene od raznih oblik zla in trpljenja. Priporočamo ga vsem kristjanom pred večjimi operacijami, tudi materam pred porodom in otrokom, ki morejo razumeti in dojeti smisel zakramenta. Priporočamo ga tudi ostarelim, ki jim slabijo moči in so v nevarnosti, da nenadoma zbolijo. Bolniki velikokrat zaradi bolezni niso zmožni skrbeti zase, zato potrebujejo pomoč pri negi. Zaradi bolezni in notranjih stisk lahko tudi 'pozabijo' na zakrament bolniškega maziljenja. Ker želimo svojim bližnjim najboljše, jih nevsiljivo vprašajmo, ali bi želeli prejeti ta zakrament. To vprašanje lahko med boleznijo večkrat ponovimo. Nekateri bolniki morajo dozoreti za prejem tega zakramenta. Bodimo vztrajni, a nevsiljivi in v molitvi jih izročajmo Bogu. Hvala Bogu, ob dnevu bolnikov v mesecu oktobru smo v cerkvi mazilili 115 ljudi.
Še vedno pa ob pogrebih pozivam raje k dobrodelnosti in darovanju za cerkev, kakor pa neizmernemu cvetju in neznosni količini sveč. Pomislimo koliko dobrega bi lahko storili, če bi namesto cvetja in sveč darovali za potrebne ali za našo cerkev. Hvaležen sem vsem tistim v letu, ki ste to storili in namesto cvetja darovali v dobrodelne namene ali pa za cerkev. Še vedno je problem tišine pri pogrebih. Domačini ste na to že pozorni, za kar se vam zahvaljujem. Žal pa lahko ugotavljam, da vsi pogrebi niso vedno izraz vere in tudi ne odsevajo vselej spoštovanja do pokojnega. Duhovnikovo molitev v pogrebnem sprevodu marsikdaj preglasi glasno govorjenje. Dejal bi lahko, da so mnogi ljudje (in to vseh starosti – od mladih do starejših!) izgubili čut za lepo vedenje na pokopališču ali ob srečanju pogrebnega sprevoda. Kadar boste korakali v pogrebnem sprevodu, spremljajte rajnega z glasno ali s tiho molitvijo. Prosil bi tudi, da imate pogum in če slišite glasno govorjenje, nekulturne ljudi, opomnite in jih spomnite zakaj se udeležujejo pogreba.
V preteklem letu je bilo 10 cerkvenih porok. 4 poroke manj kot leta 2009. Cerkveno poročiti se pomeni:
- odločiti se pred Bogom podariti svojo ljubezen za vse življenje
- Kristusa povabiti v svoj zakon
- Stalno je prisotna zavest Božje bližine, ki prinaša varnost, sproščenost, veselje.
- Božja prisotnost je tudi varuh zakonske zvestobe.
Jezusova navzočnost v zakonu ne pomeni, da tam ne bi moglo biti nikakršnih nasprotujočih značajev, napak pri izbiri partnerja, težav z otroki, nervoznosti, dolgočasja, bolezni, nujne in trajne ločitve. Pač pa pomeni, da je za vernika zmerom tukaj ta Tretji: Kristus, ki krepča, tolaži, daje upanje in spominja, da je večja sreča dajati kot sprejemati. Kdor se v dobrih dneh da navdihniti temu duhu, bo v slabih dneh lahko živel od tega upanja. Zakon je za kristjana globoka duhovna zveza. Obljube so poleg partnerju dane tudi pred Bogom in Bogu. Mladi nikar se ne bojte zakramenta svetega zakona.
V letu 2010 je Sveti Duh pri birmi v polnosti prišel na naše birmance. 48 fantov in deklet je prejelo zakrament svete birme. Štirje ne obiskujejo več verouka, še manj pa nedeljsko mašo. Moram pa poudariti, da so me birmanci prijetno presenetili in pri verouku lepo in zavzeto sodelujejo naprej. Upam, da bodo vztrajali še naprej.
V letu, ki smo ga danes pričeli bo sveta birma 15. maja ob 10. uri.
K prvemu svetemu obhajilu je pristopilo 34 dečkov in deklic, ki so se skupaj s starši pripravljali na prejem tega zakramenta. Letos bo prvo sveto obhajilo 22. maja ob 10. uri.
Med kristjane smo na velikonočno vigilijo sprejeli 7 katehumenov. Ob letošnji veliki noči bomo sprejeli med kristjane 5 novih katehumenov, ki se zbirajo vsakih štirinajst dni in se poglabljajo v verske skrivnosti.
Razveseljivo pa je, da se že šesto leto srečujemo s katehumeni, ki so že prejeli zakramente in tako še naprej utrjujejo in razjasnjujejo verske resnice in svoje krščanstvo.
Še vedno je potrebna velika skrb pastorali odraslih. Tukaj imajo posebno nalogo razne skupine kot so: skupine za zakonce, biblične skupine, molitvena skupina, skupina za vdove, srečanja za starše veroučencev, skupina Nikodemovih srečanj, Sopotnikov, skupina Karitas. Pomembno bi bilo, da bi prihajali vedno novi člani v te skupine, zlasti v Karitas, ki vedno znova potrebuje novih moči, saj smo v pastoralnem letu solidarnosti in dobrodelnosti, in v Evropskem letu prostovoljstva. Nekatere skupine so se preoblikovale in zaživele popolnoma na novo, zlasti skupina parov v spoznavanju, saj so nekateri spoznali, da je bolje, da se njihova skupna pot konča. Tudi to spoznanje je lahko odrešujoče, seveda pa je odgovornost drug do drugega in do skupnosti v kateri so se nahajali kljub vsemu velika in se zdi da na to nekateri pozabljajo.
V župniji je bilo razdeljenih 53 000 obhajil. 2000 obhajil manj, kot leta 2009. Tisti, ki želijo prejeti Gospodovo telo morajo pristopiti s čisto vestjo in duhovno pripravljeni. Tisti, ki se zaveda smrtnega greha, ( po nemarnem opusti nedeljsko sveto mašo ima hudo sovraštvo ali je nezvest v zakonu…) brez poprejšnje spovedi ne sme pristopiti k obhajilu. Obhajanci naj prejmejo zakrament le, če so se eno uro zdržali trdne hrane in vsake pijače in niso žvečili žvečilnega gumija, razen vode. Če kdo živi v izvenzakonski skupnosti ali je razvezan in potem ponovno poročen, ne more prejemati Gospodovega telesa. Obhajilo se lahko deli na obhajančev jezik ali pa s polaganjem posvečenega kruha v roke vernikov. Obe praksi sta potrjeni s strani Cerkve. Kdor se temu upira, se upira Cerkvi, torej Kristusu samemu. Pri obhajanju ni potrebno nobeno priklanjanje in poklekovanje, saj se tako uvaja bolj zmeda kot pa lepo obhajanje. Ko pristopimo k obhajilu je potrebno imeti primerno obleko, sklenjene roke in na duhovnikov poziv Kristusovo telo glasno odgovoriti Amen, kar je jasen izraz naše vere.
Mladi so se tudi v tem letu zbirali v mladinskih skupinah. Problem, ki ga vidim je zlasti med študenti, kjer ni prave volje ne do študija, ne do poglabljanja vere. Človeka je kar strah kakšna bo naša bodoča inteligenca. Človek, ki ne napreduje v veri, nazaduje in postaja ubog, seveda je lahko strokovnjak na svojem področju, manjka pa mu širine. Pohvalil bi skupino Sopotniki, ki se že dolga leta poglabljajo in rastejo v veri, trenutno ob Svetem pismu, ki je neizčrpen zaklad. Mislim, da so zgled vsem ostalim mladim in malo manj mladim. Vidim tudi problem katoliškega društva mladih, občine Pivka in Postojna, Bakla, ki je nastalo z namenom, zajeti čimveč mladih in jih pripeljati pod okrilje Cerkve. Dogaja pa se ravno nasprotno. Mkladi, ki so se zbrali v župniji in sedaj sodelujejo v določenih sekcijah znotraj društva, "slovesno odhajajo" iz cerkve, kar pa je daleč proč od namena društva. V statutu namreč jasno piše, da se morajo mladi v društvu oblikovati znotraj mladinskih skupin v župnijah. Morda je čas, da se društvo ali razpusti ali pa preoblikuje. Pohvalil bi nekatere mlade, ki so pokazali zvestobo in odločnost pri praznovanju božiča in velike noči. Zahvalil bi se tudi mladim, ki so v letu, ki je minilo izpeljali častno stražo pri Božjem grobu in to na veliki četrtek in petek. Zahvalil bi se tudi mladim, ki so v poletnem času v veliko veselje otrok in staršev pripravili in izvedli Oratorij za otroke z naslovom Pazi čas. Upam, da bodo vztrajali.
Praznik celodnevnega češčenja je na četrto postno nedeljo. Letos bo to 3. aprila.
V letu 2010 smo se pripravljali in udeležili slovenskega evharističnega kongresa v nedeljo 13. junija. Duhovno pripravo smo začeli s tako imenovanim zbiranjem duhovnega šopka, imeli še celonočno češčenje Najsvetejšega, konec meseca maja je sledil še kviz za veroukarje in dekanijsko srečanje družin.
Pohvalil bi tudi župnijski zbor, ki je vedno s svojo prisotnostjo lepšal bogoslužja in pel tudi na SEK. Potrebno bi bilo, da bi se čim več otrok vključilo v otroški zbor, saj je to podlaga za vse nadaljnje petje. Potreben je tudi zagnan pevovodja, ki smo ga že iskali (po naročilu ŽPS), bili pri tem neuspešni in bi otroke z navdušenjem zbiral. Mladi so se v letošnjem letu tudi začeli zbirati v mladinskem zboru. Upam, da bodo vztrajali in imeli dovolj poguma na začeti poti. Prenehal je z delovanjem mešani mladinski zbor Ignis. Bivši člani, pa se pridružite mešanemu zboru, saj boste nekoč morali dajati odgovor o svojem talentu. Vsem želim veliko pripravljenosti sodelovanja zlasti med prazniki, saj samo tako lahko praznujemo vsi, saj je pri vsakem praznovanju potrebno sodelovanje, če človek hoče praznovati.
Vesel sem svete maše za mlade družine z majhnimi otroki, katero smo začeli z letom, ki je minilo. Upam, da bomo vsi skupaj vztrajali, saj imam občutek, da so otroci in starši veliko bolj mirni, sproščeni in tudi zaradi tega lahko veliko eni in drugi odnesejo od svete maše. Kar pa je najpomembnejše, pri sveti maši sodelujejo tako otroci in starši.
Vesel sem tudi Katehetsko pastoralne šole - oddelka Teološke Fakultete, ki se je v tem akademskem letu začela pri nas in jo obiskuje 22 slušateljev. Upam, da bodo vztrajali.
V letu, ki je minilo smo poravnali dolg, ki smo ga imeli ob obnovi cerkve, za kar se vsem darovalcem iskreno zahvalim. Ravno tako smo spremenili župnijsko dvorano v zimsko kapelo, kjer bodo svete maše med delavniki.
Sredstva bomo zbirali še naprej in počasi začeli z obnovo notranjosti cerkve. Obnoviti pa bo potrebno tudi cerkev svetega Andreja.
V letu, ki smo ga začeli, bomo imeli tako imenovani farni dan, ko naj bi skupaj praznovale in preživele ves dan vse generacije. Farni dan bo v nedeljo 26. 6. Kaj to pomeni bo še natančno pojasnjeno in sporočeno. Pripravlja pa se tudi srečanje za vse tiste, ki so se v Postojno preselili od drugod, saj je takih vedno več.
Letos bo diamantno sveto mašo obhajal tudi naš msgr. Vladimir Pirih. Molimo še naprej za njegovo zdravje, da bomo prvo nedeljo v juliju lahko slavili 65 let duhovništva.
Danes je praznik Marije Božje Matere. Mi ne moremo posnemati Marije v tem, da je spočela Kristusa v svojem telesu; lahko in moramo pa jo posnemati v spočenjanju Kristusa v srcu s tem, da verujemo. Veroizpoved, ki jo bomo sedaj skupaj izpovedali, je najbolj primeren trenutek, da to storimo …

Ervin Mozetič