Novo zapoved medsebojne ljubezni, o kateri govori današnji evangeljski odlomek, lahko razumemo kot Jezusovo duhovno oporoko, njegov testament. Zato moramo reči, da je za nas kristjane ljubezen zapoved, naloga in poslanstvo in nam nikakor ni dana na voljo. Ljubezen, o kateri govori Jezus, je razpoznavno znamenje za vse, ki niso kristjani, da bi po naših delih prišli do spoznanja Boga. Kajti ljubezen, ki se ne izraža v dejanjih, kaj kmalu postane prazna. Jezusova ljubezen je darujoča se ljubezen, je ljubezen, ki služi, je ljubezen, ki daje življenje.
Jezusova zapoved ljubezni je zahtevna. Ali je še vedno novost, ki jo je on prinesel? Ali ni v inflaciji besed, ki jo opevajo, izgubila svoj čar in pomen? Še bolj pa v mnogih izrazih, ki ji niso v čast? Za nas ostaja naloga in poslanstvo. V izvrševanju te zapovedi znotraj krščanske skupnosti, družine, tam, kjer živimo, se zavemo Jezusove navzočnosti, čeprav ga ne vidimo. Ko skupaj poslušamo Božjo besedo, sodelujemo pri evharistiji, sprejemamo različnost drug drugega, si med seboj pomagamo, sodelujemo pri razširjanju evangelija, ko si med seboj odpuščamo in potrpimo drug z drugim: ko vse to delamo in si za to prizadevamo, je Jezusova navzočnost skoraj otipljiva. Kristjani naj bi širili v svet to, kar je najbolj Božje - ljubezen.
Zapoved ljubezni pa ni samo neka dobra ideja ali koristna spodbuda; je božje razodetje. Zapovedi si tudi Jezus ni izmislil sam; prejel jo je od svojega Očeta. Zato razodeva nekaj o nas, česar ne bi mogli nikoli odkriti brez Jezusa Kristusa. Če bi bili prepuščeni samim sebi, bi bili v nevarnosti, da bi mislili, da ni izhoda iz malenkostnosti, bridkosti, zamer, krutosti, ipd., ki nas gnjavijo v življenju. Zapoved ljubezni na nek način odpre vrata ven iz vsega tega in nas varuje, da se ne vdamo svojim lastnim slabim sodbam in idejam, ki iščejo le osredotočenost nase, in zagotavlja večjo objektivnost, ker je njeno merilo evangelij.
Če je to res, zakaj ni tako tudi v življenju? Morda je ena od ovir osredotočenost nase, težnja, da bi iz sebe naredili središče svojega lastnega sveta. Pripadamo generaciji, ki je v nekem smislu obsedena s pomenom "moje". Ob tem ostane kaj malo prostora za to, da bi se zavedali, kako velike probleme imajo številni ljudje v svetu danes. In če ti že pridejo do nas preko sredstev obveščanja, nas največkrat pustijo hladne, brezbrižne.
Druga nevarnost je v tem, da je danes razvoj samega sebe za mnoge postal skoraj neke vrste "verski" projekt. Žrtve, prej sprejete z življenjem evangelijskih vrednot, so sedaj povezane s prizadevanjem za napredovanje, za dosego bogastva, za lepo telo, lepo hišo, za veliko udobja, prestiža in družbenega položaja. To samo po sebi sicer ni slabo; slabo postane, ko te stvari postanejo edine 'kreposti' za današnji čas in v njih Bog nima mesta.
Nevarnost prihaja tudi iz vprašanja zasebnosti. V življenju je potrebna določena stopnja zasebnosti: vprašanje je, ali ne gre to v našem času predaleč. Ali ne doživljamo v sebi skoraj pohlep po umikanju v svoj zasebni svet, znotraj lastnih zidov, k svojim privatnim načrtom in projektom, častihlepnosti? Ta neke vrste obsedenost z zasebnostjo slabi in spodkopava pristno ljubezen, kajti pristna ljubezen vedno vodi preko sebe k drugim. Evangeljska ljubezen je zastonjska. Z njo moremo podirati zidove sebičnosti in ustvarjati skupnost; izhajati iz ljubečega gledanja Boga, ki ima vse ljudi enako rad in zato želi, da bi bili vsi deležni njegovih darov. Če po njej merimo svojo ljubezen, nas lahko včasih prevzame strah.
Bog je ljubezen. Sta dobrota in ljubezen izenačeni? Delno sta, delno pa ne.
V človeku je potreba po tem, da ljubi in je ljubljen. Zvesta, vzajemna, nežna ljubezen je najgloblje hrepenenje srca. Vse naše bivanje je iskanje resnične ljubezni; je boj za premagovanje ovir, ki se pojavijo pred nami in v nas.

Pri besedi ljubezen je prišlo do neke vrste razvrednotenja. Morda jo uporabljamo preveč, pri čemer včasih mislimo na površna čustva ali celo, na izraze sebičnosti. Krščanska ljubezen pa oblikuje moralno držo, ki se odraža v množici raznolikih dejanj. Krščanska ljubezen pomeni služiti, razumeti, tolažiti, poslušati, nasmehniti se, spremljati, posvariti, navdušiti, prositi za odpuščanje, dajati in prejemati. Krščanska ljubezen se razprostira kakor v koncentričnih krogih: iz medosebnih odnosov v celotno družbo.

Krščanska ljubezen obogati delovno okolje. Opravljati poklic skladno z evangeljskim naukom pomeni delati iz ljubezni, iskati služenje, delati s srcem in z mislijo na druge. Posvečevati delo pomeni spremeniti ga v izkazovanje ljubezni do Boga, v priložnost za razdajanje drugim, in prepojiti delo s pravičnostjo in krščansko ljubeznijo.

Geografijo Cerkve krasijo ta gorišča svetlobe: tam, kjer se kristjani trudijo, da bi iz ljubezni v tihoti delali in služili. Krščanska ljubezen spodbuja k velikodušnosti, da ne bi ostali brezbrižni do potreb naših bližnjih.
V krščanski ljubezni je tudi izvir nove evangelizacije. Doseči, da bi mnogi ljudje izkusili krščansko ljubezen, da bi se njihov razum odprl luči vere s pomočjo jezika ljubezni, ki smo ga vsi sposobni razumeti, je bistvo oznanjevanja evangelija. Vera dejansko deluje preko ljubezni, kot pravi sv. Pavel.
Želim vam prave krščanske vere, vere ljubezni, ki naj se pozna v majhnih vsakdanjih izbirah!

Ervin Mozetič

Svetovni molitveni dan za duhovne poklice je priložnost da lahko več časa posvetimo tudi razmišljanju o duhovnih poklicih v našem narodu. Vedno bolj čutimo, da imamo premalo poklicev, da je vedno manj duhovniških kandidatov in se moramo zato resno zamisliti o slovenski Cerkvi v tretjem tisočletju.
Zakaj se le redki odločajo za duhovni poklic? Kaj jih ovira pri takšni odločitvi?
Hoja za Jezusom prinaša s seboj človekovo odločanje ne le za ali proti Bogu, ampak tudi proti določenih ustaljenim navadam, načrtom, pričakovanjem. Zato odločitev za Jezusa prinaša določen razdor med ljudi: starši delajo ene načrte, otroci pa druge, kar navadno privede do določenih konfliktov. Gotovo, da niso redki primeri, kjer odločitev za duhovni poklic lahko pripelje do večjih ali manjših konfliktov, kar se še posebej čuti tam, kjer je v družini le en otrok ali pa dva.
Prvi odgovor se torej glasi: dokler se bodo družine odločale za enega ali dva otroka, bodo duhovni poklici gotovo upadali. Dokler se ne bomo velikodušno odločali za življenje, se bomo kot narod statistično manjšali. Duhovni poklici namreč zorijo tam, kjer življenju ne postavljamo meja, kjer se življenja veselimo kot Božjega daru.
Drugi razlog, da se redki odločajo za duhovne poklice je dejstvo, da ta poklic zahteva neoženjenost in ne prinaša poklicne kariere. Družba v kateri živimo, pa postavlja v ospredje kariero in različne oblike uživanja. Skratka, tam, kjer je osnovni princip »privošči si, saj samo enkrat živiš«, ne morejo zoreti duhovni poklici. V takem kulturnem ozračju je vsak, ki se odloči za duhovni poklic označen kot neumen in tisti, ki beži pred pravim življenjem.
V takem, Cerkvi nenaklonjenem ozračju, pa duhovni poklic prinaša s seboj še neko posebnost. Duhovni poklic namreč ni eden od poklicev, za katere se človek odloča po svobodni izbiri, ampak gre za Božjo izbiro in Božji klic.
Duhovni poklic predpostavlja vero v Boga. Brez vere tak poklic nima osnove, je na trhlih tleh in se ob prvi manjši duhovni krizi sesuje kot hiša iz igralnih kart.
Duhovni poklic tudi predpostavlja zaupanje v Boga. Bog je tisti, ki kliče in kogar pokliče, mu tudi naklanja potrebnih milost in predvsem mu zagotavlja svojo ljubezen. Za mladega človeka je prvi problem že sama vera: kako težko je verovati v svetu, ki tako obožuje materialni uspeh in dober standard. Težava zvestobe je povezana tudi z okoliščinami, ko ljubljena oseba ni vidna s človeškimi očmi. Boga ne vidimo, ga ne otipamo, kot se dotakne avtomobila, ki je parkiran na dvorišču. Ali kot nam govori evangelij: kdor ima rajši očeta, ali mater, ali hišo, ali avto, ali veliko vsoto na bančnem računu, ni mene vreden. Duhovni poklic je namreč povezan s križem, z odpovedmi in z jasno odločitvijo za Boga, kar pa je v družbi, ki smatra verske vrednote za zastarele, skorajda nemogoče. Bog namreč zahteva določeno odpoved sebi in predanost poslanstvu, ki ga Bog človeku zaupa. Biti na razpolago ljudem 24 ur, če je to potrebno in pri tem biti negotov tudi glede materialne eksistence, ko različne obnove cerkva in kapel sproti praznijo kaso, to ni enostavna odločitev.
Kljub tem različnim oviram, ki sem jih navedel, pa Bog ne neha klicati tudi danes. Duhovni poklici govorijo v prid dejstvu, da nas ima Bog rad in ni zdvomil nad nami, kljub temu, da smo se v mnogih stvareh precej oddaljili od njega. Bog kliče in bo še vedno klical, ker je v našem narodu ostalo še dovolj vere, ker imamo radi Marijo in ona je naša priprošnjica pri Bogu. Ona moli z nami in prosi za nove poklice, da naš narod ne bi propadel tako v verskem in moralnem smislu.
Bog vedno kliče v pravem času, pravi trenutek, osebo, ki se navadno ne čuti vredna tega poklica in se zato na različne načine izgovarja. Duhovni poklic je sicer dar, ki ga ni mogoče nikoli zaslužiti in dovolj dobro poplačati. Bog jemlje človeka zares in pričakuje, da poklicani odgovorno sprejme Božjo ponudbo. Bog je sicer sposoben čakati, vendar Bog ne pošilja svoje milosti vse življenje. Če človek ne vzame Božjega klica zares in se stalno upira, lahko v določenem trenutku Bog preneha s svojimi milostmi. Človekov »ne« je namreč nezaupnica Bogu. Človek tako po svoji krivdi ali po krivdi drugih ljudi zapravi svoj poklic. In to je velika škoda. Ljudje, ki so zapravili svoj poklic stalno čutijo slabo vest in v življenju niso zadovoljni in srečni.
Kaj storiti, da bi mladi lažje prisluhnili Božjemu klicu in velikodušno odgovorili?
Gotovo, da veliko pripomore vsakdanja molitev za duhovne poklice, saj nam Jezus pravi, da je žetev velika, delavcev pa malo, zato naj prosimo gospodarja žetve, da pošlje delavcev na svojo žetev. Mi, ki smo v duhovnih poklicih se zavedamo, da je naš poklic in naša zvestoba podprta s številnimi molitvami mnogih ljudi. Zato se ob tej priložnosti zahvaljujem vsem vam, ki molite za duhovnike, redovnike in redovnice, kajti zavedajte se, da Bog vaše molitve bogato plačuje že sedaj, še bolj pa v prihodnjem življenju.
Potrebna je tudi vera in zaupanje vseh nas, da Bog tistega, ki trka in prosi ne pusti brez odgovora. Naša vera in močno zaupanje v Boga je garancija, da bomo imeli dovolj delivcev Božjih skrivnosti.
Poznamo pregovor, ki pravi: »Po duhovnikih vera gor ali dol!« V stavku se skriva delček resnice, zato molimo za vse tiste, ki sledijo Božjemu klicu, da ostanejo zvesti, kajti samo tako bo Kristus še naprej živ v svetu in v našem narodu.

Ervin Mozetič

Prvi dan tedna, ko je Gospod vstal od mrtvih, prvi dan novega sveta, je poln različnih dogodkov: že od jutra, navsezgodaj, ko so šle žene h grobu, pa do večera, pod noč, ko Jezus pride, da bi potolažil svoje najbližje: Mir vam bodi, jim pravi. In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Ob tej priložnosti Tomaža ni bilo zraven drugih apostolov; ni mogel videti Gospoda niti slišati njegovih opogumljajočih besed.
Prav ta apostol je nekoč dejal: Pojdimo še mi, da umremo z njim! In pri zadnji večerji je z največjo preproščino Gospodu izrazil svojo nevednost: Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot? Polni globokega veselja so apostoli tisti večer ali naslednji dan gotovo iskali Tomaža po vsem Jeruzalemu. Ko so ga našli, so mu takoj povedali: Gospoda smo videli! Toda Tomaža je - tako kakor druge - globoko prizadelo to, kar so videle njegove oči: nikoli ne bo pozabil Učiteljevega križanja in smrti. Prav nič ne verjame temu, kar pravijo drugi: Če ne vidim na njegovih rokah ran od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval. Tisti, s katerimi je preživel tri leta in s katerimi ga je povezovalo toliko vezi, so mu ver-jetno na sto različnih načinov ponavljali eno samo resnico, ki je bila njihovo veselje in njihova gotovost: Gospoda smo videli!
Tomaž je mislil, da je Gospod mrtev. Ostali apostoli so mu zagotavljali, da živi, da so ga videli in slišali oni sami, da so bili z Njim. Enako moramo delati mi: za mnoge ljudi, tudi kristjane, je Kristus kakor mrtev, ker jim v njihovem življenju ne pomeni ničesar in v njem skorajda nima mesta. Naša vera v vstalega Kristusa nas spodbuja, da gremo k tem ljudem in jim na tisoč različnih načinov povemo, da Kristus živi, da se združujemo z Njim po veri in se vsak dan pogovarjamo z Njim, ki usmerja in daje smisel našemu življenju.
Ko bomo izpolnjevali to zahtevo vere - da jo z zgledom in besedo omogočamo spoznati drugim -, bomo na ta način osebno prispevali h graditvi Cerkve, kakor tisti prvi kristjani, o katerih nam govorijo Apostolska dela: Vse bolj je raslo število mož in žena, ki so verovali v Gospoda.
Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.«
Tomažev odgovor je izraz vere, češčenja in izročitve brez meja: Moj Gospod in moj Bog! To so njegove štiri besede, ki ne bodo nikoli izčrpane. Njegova vera ne vzklije toliko iz Jezusovega očitnega dokaza kakor iz neskončne bolečine. Ne dokazi, ampak ljubezen je tisto, kar ga vodi k češčenju in vrnitvi h Kristusu.
Prvi Tomaževi dvomi so služili za potrditev vere tistih, ki so kasneje začeli verovati v Kristusa. »Ali morda mislite,« pravi sveti Gregorij Veliki, »da je bilo čisto naključje, da je bil tisti izbrani učenec takrat odsoten, da je ob vrnitvi slišal pripovedovati o prikazovanju, da je ob poslušanju podvomil, da se je v dvomu dotaknil ran in ob dotiku veroval? To ni bilo naključje, temveč je tako določil Bog. Božje usmiljenje je delovalo na čudovit način: ko se dvomeči učenec dotakne ran na telesu svojega Učitelja, Bog v nas ozdravi rane nevere (...). Tako je učenec, ki je bil neveren in se je dotaknil ran, postal priča resničnega vstajenja.«
Če je naša vera trdna, se bo nanjo oprla tudi vera mnogih drugih. Zato je nujno potrebno, da naša vera v Jezusa Kristusa raste iz dneva v dan, da se naučimo gledati dogodke in osebe, kakor jih gleda On, da bo Jezusov nauk oživljal naše delovanje sredi sveta. Toda včasih, tako kakor apostolu Tomažu, tudi nam manjka vere. Potrebno je imeti več zaupanja v Gospoda: ob težavah v našem poslanstvu, v dogodkih, ki si jih ne znamo razložiti iz nadnaravnega zornega kota, v trenutkih teme, ki jih Bog dovoli, da bi rasli v drugih krepostih ...
Krepost vere je tista, ki nam pokaže prave razsežnosti dogodkov in ki nam omogoča pravilno presojati vse stvari. »Le v luči vere in ob premišljevanju božje besede je mogoče vedno in povsod prepoznavati Boga, ki v njem ‘živimo, se gibljemo in smo’, iskati v vsakem dogodku njegovo voljo, videti Kristusa v vseh ljudeh, bodisi v bližnjih bodisi v tujih, in pravilno soditi o pravem smislu in pravi vrednosti časnih dobrin, kakršno imajo same po sebi in po svojem odnosu do človekovega namena.«
Premišljujmo današnji evangelij.
Moj Gospod in moj Bog! Te besede so mnogim kristjanom služile kot pobožni vzklik in kot dejanje vere v resnični prisotnosti Jezusa Kristusa v sveti ev-haristiji, kadar stopimo pred tabernakelj ter v trenutku povzdigovanja pri sveti maši ... Pomagajo nam lahko tudi za obnovitev naše vere in ljubezni do vsta-lega Kristusa, ki je resnično prisoten v sveti hostiji.
Jezus je rekel Tomažu: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« Stavek, ki brez dvoma označuje tudi nas, ki ga v duši izpovedujemo, ki ga nismo videli v mesu. Nanaša se na nas, če živimo v skladu z vero; kajti resnično veruje samo tisti, ki živi to, kar veruje.
Gospodovo vstajenje je klic, naj s svojim življenjem izražamo, da On živi. Kristjanova dela morajo biti sad in izraz ljubezni do Kristusa.
V prvih stoletjih se je krščanstvo širilo preko osebnega pričevanja kristjanov, ki so se spreobrnili. To je bilo preprosto oznanjevanje dobre novice: od človeka do človeka, od družine do družine; med tistimi, ki so opravljali enak poklic, med sosedi; v mestnih četrtih, na tržnicah, na ulicah. Gospod tudi danes hoče, da bi bili svet, ulica, delo, družina ... poti za posredovanje vere.
Da bi našo vero lahko izpovedali z besedami, je potrebno jasno in natančno poznati njeno vsebino. Zato je Cerkev skozi stoletja tako poudarjala poznanje Katekizma, kjer je na kratek in preprost način zbrano vse bistveno, kar moramo vedeti, da bi lahko to tudi živeli. Že sveti Avguštin je ponavljal tistim katehumenom, ki so bili tik pred prejemom krsta: »Tako torej naslednjo soboto, ko bomo praznovali vigilijo, če Bog hoče, mu ne boste dali molitve (Oče naš), temveč izpoved vere (Vero). Kajti če se je ne naučite sedaj, je kasneje v cerkvi ne boste vsak dan slišali od ljudstva. Ko se je boste dobro naučili, jo izrekajte vsak dan, da je ne boste pozabili: ko vstanete in ko greste spat, darujte svojo izpoved vere Bogu; poskušajte si jo zapomniti in jo marljivo ponavljati. Dobro je, da jo ponavljate, da je ne boste pozabili. Ne recite: ‘Že včeraj sem jo izrekel, in tudi danes jo izrekam, vsak dan jo izrečem; zelo dobro jo imam zapisano v spominu.’ Naj bo zate kakor opomnik tvoje vere in ogledalo, v katerem se gledaš. Poglej se v njej; vprašaj se, ali še vedno veruješ v vse resnice, za katere z besedo izpoveduješ, da veruješ vanje, in vsak dan se veseli svoje vere. Naj bodo te resnice tvoje bogastvo; naj bodo kakor slavnostna oblačila, s katerimi opraviš svojo dušo.«
Kolikim kristjanom bi bilo treba reči iste besede, saj so pozabili na bistvene vsebine njihove vere! Jezus Kristus nas prosi tudi, naj ga z deli izpovedujemo pred ljudmi. Zato pomislimo: ali ne bi morali biti bolj požrtvovalni pri opravljanju svojega dela? Pomislimo na svoje delo, na okolje, ki nas obdaja: ali nas je mogoče prepoznati kot ljudi, ki živijo življenje vere? Ali nam manjka drznosti v našem poslanstvu? Ali globoko poznamo to, kar je bistveno v naši veri?
Končajmo s prošnjo k Devici Mariji, ki je Sedež modrosti in Kraljica apostolov, naj nam pomaga, da bomo s svojim ravnanjem izpričevali, da Kristus živi.

Ervin Mozetič

Evangelij današnje maše nam predstavi, dva učenca, ki sta bila namenjena v svojo domačo vas, Emavs; izgubila sta krepost upanja, saj je Kristus, v katerega sta položila ves smisel svojega življenja, umrl.

Ta dva, ki se po praznovanju velike noči v Jeruza¬lemu vračata v svojo vas, v pogovoru izražata svojo neskončno žalost, obup in izgubljenost. Sedaj govorita o Jezusu kot o nečem, kar je minilo. Bodite pozorni na ta kontrast. Onadva pravita: (...) ‘Ki je bil!’... pa ga imata ob sebi, hodi skupaj z njima, v njuni družbi sprašuje po vzrokih, po globokih koreninah njune žalosti!

»Ki je bil« pravita učenca. Če bi se iskreno iz¬prašali in počasi preiskali našo žalost, malodušnost, naša nazadovanja v življenju, bi tudi mi našli jasno povezavo s tem evangeljskim odlomkom. Prepričali se bomo, kako spontano rečemo: »Jezus je bil,Jezus je rekel«, ker pozabljamo, da je Jezus - kakor na poti v Emavs - živ in je z nami, prav ta trenutek. To ponovno odkritje poživlja vero in obudi upanje, je odkritje, ki nam Kristusa pokaže kot sedanje vese¬lje: Jezus je, Jezus izbere; Jezus pravi; Jezus nam na¬roča, sedaj, prav sedaj.« Jezus živi.

Ta dva moža sta poznala Kristusovo obljubo gle¬de njegovega vstajenja na tretji dan. To je bilo dovolj jasno, da bi lahko vzdrževala svojo vero in upanje. Kljub temu govorita o Kristusu kot o nečem preteklem, kot o nekakšni izgubljeni priložnosti. Sta kot nekakšna živa podoba malodušnosti. Njun razum je v temi in njuno srce je otopelo.

Kristus, ki ga na začetku nista prepoznala, a sta sprejela njegovo družbo in pogovor, jima tiste dogodke razlaga v luči Svetega pisma. Potrpežljivo jima vrača vero in upanje. In povrnilo se je njuno veselje in ljubezen. Kasneje sta rekla drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?«
Verjetno tudi mi kdaj postanemo malodušni in nam zmanjka upanja pred napakami, ki jih še nismo izkoreninili, ali pred težavami pri delu, ki se nam zdijo nepremagljive ... Če si takrat pustimo pomagati, Jezus ne bo dopustil, da bi se oddaljili od njega. Z njim vedno prideta veselje in želja, da bi čim prej ponovno začeli: Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ... Toda moramo si pustiti pomagati in biti pripravljeni ubogati nasvete, ki jih prejemamo.
Upanje je krepost popotnika, ki kakor mi ni prispel na cilj, vendar ve, da ima vedno na voljo sredstva, da bo lahko zvest Gospodu in da bo lahko vztrajal v poklicu, ki ga je prejel, ter v izpolnjevanju svojih dolžnosti. Vendar moramo biti pozorni na Kristusa, ki se nam približuje sredi naših opravil, ter se oprijeti »te močne roke, ki nam jo Bog nenehno ponuja, da ne bi izgubili nadnaravnega gledišča, tudi kadar se nad nas dvignejo strasti, da bi nas stlačile v bedno utrdbo našega jaza, ali kadar se - otročje nečimrno - čutimo središče vesolja. Prepričan sem, da brez pogleda, uprtega v nebo, brez Jezusa, ne bom nikoli dosegel ničesar; in vem, da se moja stanovi¬tnost za premagovanje samega sebe in za zmagova¬nje poraja iz ponavljanja tistega vzklika: Vse zmorem v njem, ki mi daje moč (Flp 4,13), ki povzema gotovo božjo obljubo, da ne bo zapustil svojih otrok, če nje¬govi otroci ne zapustijo Njega.«
Biti moramo torej zvesti. Gospod nam skozi ves evangelij pogosto govori o zvestobi. Nasprotje zvestobi je nestalnost, ki človeka na¬giba k temu, da hitro neha delati dobro ali opusti za¬četo pot, ko se pojavijo težave in skušnjave. Med naj¬pogostejšimi ovirami, ki otežujejo zvesto vztrajanje, je na prvem mestu napuh, ki zamegli sam temelj zve¬stobe in oslabi voljo za boj proti težavam in skušnja¬vam. Brez ponižnosti zvestoba postane slabotna in krhka. Spet drugič lahko zvestobo temu, čemur smo se zavezali, otežuje okolje samo: ravnanje ljudi, ki bi morali biti zgledni, pa niso; prav zaradi tega je vide¬ti, kakor da hočejo vsem dopovedati, da biti zvest ni temeljna človekova vrednota.
Včasih se ovire lahko pojavijo zato, ker ne posve¬čamo dovolj pozornosti boju v malih stvareh. Kristjan, ki je pozoren na celo najmanjše dolžnosti svojega poklicnega dela (točnost, red ...); tisti, ki se trudi, da bi skozi dan ohranil božjo pričujočnost; tisti, ki z nravnostjo pazi na svoje čute; mož, ki je zvest svoji ženi v majhnih dogodkih vsakdanjega življenja; študent, ki se vsak dan pripravi na predavanja ...: ti so na dobri poti, da bodo zvesti tudi takrat, ko bo to, čemur so se zaveza¬li, zahtevalo resnično junaštvo.
Zvestoba do konca življenja zahteva, da smo vsak dan zvesti v malem, ter da znamo ponovno začeti, ka¬dar smo zaradi šibkosti zašli s prave poti.
Zato tudi mi recimo skupaj z Emavškima učencema Jezusu: Ostani z nami, kajti proti večeru gre. Ostani z nami, Gospod, kajti brez tebe je vse tema in naše življenje nima smisla. Brez tebe smo zmedeni in izgubljeni. S teboj pa ima vse nov smisel: celo smrt postane radi¬kalno drugačna resničnost. Gospod, ostani z nami ... vedno nas spominjaj na bistvene stvari v našem življenju ... Pomagaj nam, da bomo zvesti in da bomo znali pozorno poslušati dober na-svet tistih oseb, po katerih Ti vstopaš v naše nenehno potovanje k tebi.
Kakšna škoda, če ti in jaz ne bi znala ‘zadržati’ Jezusa, ki prihaja mimo! Kakšna žalost, če ga ne pro¬siva, naj ostane!«

Ervin Mozetič

V nekaterih življenjskih okoliščinah je povsem naravno, da uporabimo besedo vstajenje, vstati. Skušajmo se spomniti nekaterih, kajti prav te nas lahko bolje uvedejo v sporočilo praznika, kakor pa številna razmišljanja.
Človek je šel skozi težko bolezen ali pa skozi strah, da ima hudo bolezen. Bolezen je premagana ali pa se je strah izkazal kot neutemeljen in človek se je vrnil na svoje delovno mesto in med svoje prijatelje. Zanj pravimo: vstal je! Politik ali športnik je doživel hud poraz. Vsi so ga odpisali. Toda zmagoslavno se je vrnil in ob naslednji priložnosti nepričakovano uspel. Tudi zanj pravimo: vstal je!
Tolstoj je napisal zelo znan roman, ki nosi naslov Vstajenje. Pod tem naslovom je zgodba odrešenja izpod oblasti zla. Nek človek žrtvuje svoj družbeni položaj in kariero, da bi popravil krivico, ki jo je v mladosti storil nekemu dekletu.
Vsaka od teh življenjskih okoliščin nam pomagata razumeti nekaj malega o Kristusovem vstajenju. Njegovo vstajenje pa je vse to – vrnitev v življenje, zmaga nad sovražniki, zmagoslavje ljubezni – in še neskončno več. Če je v življenju mnogo malih vstajenj – tudi v našem, seveda –, je to zato, ker se je zgodilo Kristusovo vstajenje. Njegovo vstajenje je vzrok vseh drugih vstajenj: v življenje, v upanje, v nedolžnost.
O Serafinu Sarovu, ruskem menihu iz osemnajstega stoletja, beremo, da so ga ljudje obiskovali v njegovem samostanu, da bi mu zaupali svoje težave; ko jim je prihajal naproti, jih je že od daleč navdušeno vzklikajoč pozdravljal: »Kristus, moje veselje, je vstal!«. Na ustih svetnika so imele te besede takšno moč, da so poslušalci, ki so jih slišali, začutili, kako jim pada s srca breme težav in se v njih ponovno poraja upanje.
Vzemimo za svojega ta pozdrav in ko se bomo na veliko noč srečevali, si vsaj s pogledom, če že ne bo mogoče z besedami, voščimo: »Kristus, moje veselje, je vstal!«
Upanje se poraja po nežnosti, ki jo je naš papež Frančišek vzel za svojo in dejal: Ne bojte se nežnosti! Bodite nežni!
Nežnost je posledica Ljubezni. Nežnost se ne daje niti ne prejema, preprosto je. Teče od izvora do vsega, se pretaka. Dejanje vodeno z Ljubeznijo je lahko samo nežno.
Nežnost kot slog, obnašanje in navada začne delovati neverjetno hitro; ljudem daje zadovoljstvo in veselje, oživlja duha in pomaga, da tudi sebe doživljamo z več ljubezni in dobrohotnosti.

Nežnost hrepeni po drugem, ki mi prinaša globoko spoštovanje življenja. Po ničemur bolj ne hrepenim, kot po nežnosti. Zakaj? Zato ker je življenje postalo tako materializirano in tako podrejeno ekonomskim interesom ter borbi v konkurenci z drugimi da je človek postal na smrt ranjen, izmučen. Medčloveški odnosi so se, tako racionalizirali in objektivizirali, da se ljudem zdi, kot da lahko vse pojasnijo, znanstveno izrazijo. Tako je tudi nežnost postala talka.

Skoraj, smo že začeli verjeti da je možno z dobro vzgojo, zdravo prehrano, dobrimi otroškimi vrtci vzgojiti dobrega človeka. Kot da je s pomočjo znanstvene poti vse postalo mogoče, kot da smo ljudje postali stroji, ki jih je potrebno samo dobro podmazati in dobro servisirati, da bi tako lepo funkcionirali. In kje je tukaj naša duša?

Tako je sodobni človek ostal brez lastne duše. Tako se je izgubil mir srca. Mir srca je sposobnost, ki nam omogoča, da vidimo nevidno in lahko vstopamo v področje varnosti. Lahko smo vzneseni, radostni, zadovoljni s uspehom, srečni v srečanjih, lahko gledamo zelo radostno v prihodnost, doživljamo velike uspehe, no to še vedno ne pomeni da smo mirni.

Kaj pa naša duša? Duši vladajo drugi zakoni. Duša potrebuje svojo hrano. Pravzaprav je nežnost življenje samo. Nežnost je v resnici naša najgloblja osebnost. To je za našo dušo prostor v katerem sploh lahko preživimo. Nežnost je pogoj da spet lahko postanemo Človek. Nežen človek je tisti človek, ki zna pomagati pomoči potrebnim.

Bolečina, ki je v nas, nam ruši vse materialno, prehodno, brez vrednosti in nam odpira Pot do večnega, nežnega, svetega. Pravijo, da je bolečina - trpljenje najhitrejši konj do cilja.

Nežnost je povsod tam kjer ščitimo življenje. Zato je človeška duša takrat in tam nežna, kjer varuje drugega človeka. Ista posledica se vidi tudi na fizičnem telesu človeka, ki v sebi nosi nežnost. Na telesu takega človeka, ki ga prežema nežnost lahko hitro opazimo nežne in mile poteze.
Nežnost je v tem da dopustiš drugemu človeku da raste spontano in svobodno. Nežnost je v tem da nevtralno opazuješ (se ne vmešavaš v drugo življenje), da drugemu dopustiš da se izrazi, te zaprosi za pomoč, ko ti želi iz globine duše povedati-pridi!

Nežnost je, ko tolažiš žalostnega, ko stisneš k sebi otroka, prijatelja, prijateljico, ko svojega dragega nežno božaš po laseh in ko ga vsega objemaš, ko skozi tebi ljubljeno osebo vstopi Ljubezen v tebe. Takrat pa nastopi višek- začutiš kako prihajajo valovi nežnosti, miline, nežnega, lepega in povezovalnega.
Ko smo nežni, pomeni da v sebi globoko spoštujemo življenje. Tam kjer je prisotna nežnost, tam je resnično življenje. Tam pa kjer nežnosti ni, tam prevladuje grobost, trdota, hlad. Čim se bojimo sprejeti nežnosti v sebi in človeka, postajamo grobi, trdi, preveč racionalni in hladni. Moški ne more nikdar biti možat, če nima poguma sprejeti nežnosti. Prav nasprotno, postane grob, ciničen, celo surov. Prav tako je z žensko. Lepota ženske je v njeni ženstvenosti, njeni nežnosti, če je nima, postane groba, celo možača.

Nežnost nas osvobaja, zdravi rane našega srca, moške naredi možate, plemenite, viteške……ženske ženstvene, človeka dostojanstvenega, življenje humanejše.
Kjer ni nežnosti in resnične vere, peša tudi življenje. To opažamo ob alarmu neživljenja in praznini, ki se vzpostavlja. Namesto nežnosti nastopita nasilje in cinizem. Veliko grobosti in hudobije se vsak dan zgrinja v naše domove po televiziji, filmih, šok poročilih, po glasbi, pornografiji in še marsičem. Zato je pomembno obnoviti vero v Boga in njegovo ljubezen. Potem bomo zopet odprti za darovanje v ljubezni in medsebojno pomoč. Poklicani smo k nežnosti, pa naj gre za odnos v družini, službi, skupnosti ali za pozornost do ubogih, mladih in starih. Tudi duhovniki so in morajo biti nežni v svoji službi in življenju.
Kdor je dobil dar nežne ljubezni v svoji družini in skupnosti, jo more razvijati in podarjati naprej. Kje naj se naučimo nežnosti? Prav gotovo v družini in v skupnosti, zlasti v Cerkvi. Duhovni pisatelji poudarjajo, da je človek najbolj nežen, kadar moli. Tedaj se odpre in občuti Božjo nežnost, da jo more tudi sam zaživeti in deliti drugim. Božja ljubezen v zakramentih in molitvi zdravi strahove in rane, podobno deluje tudi Božja beseda. V sprejemanju Božje nežnosti dobivajo ljudje občutek medsebojne pripadnosti, pomoči in odgovornosti drug za drugega.
Najtežje rane pa nastanejo takrat, ko človek potrebuje in si želi ljubezni, da bi bil sprejet in zavarovan, pa tega ne dobi ali je celo zavržen. Mnogi ljudje tako kličejo na pomoč in jih bolj malo slišimo.
Tako smo zopet pri izvirih, pri Božji ljubezni in nežnosti in pri družinski ljubezni in nežnosti. Kolikor bomo okrepili svojo vero, toliko več bo ljubezni in nežnosti v skupnostih in v družinah, več bo zdravja in naklonjenosti, ki more ozdraviti rane ter prinesti upanje za nove korake podarjanja in nežnosti. Zato vam na letošnjo veliko noč kličem skupaj s papežem Frančiškom; Ne bojte se nežnosti! Izkazujte jo danes, naj se pozna, da je velika noč praznik nežnosti!

Ervin Mozetič

Ljubezen je "zmagovita poraženka" - zmaga takrat, ko se zdi, da je umrla! To je pravilo ljubezni in to jasno izraža velikonočna skrivnost. Saj poz¬namo zakonitost semena: takrat ko na videz umre, iz njega vzklije življenje.
Srce ni predvsem sedež bolečine, temveč sedež radosti. Je pa res, da samo srce, ki je kdaj jokalo, goji tudi pristno veselje in je sposobno jasnega smeha. Kristjani se ne ustavljamo ob križu kot zadnji postaji, temveč kot ključu, ki odpira vrata v vstajenje. Križ v rokah vstalega Zveličarja je zastava zmage in bleščeče se rane so znamenje zmagoslav¬nega boja. Po vstajenju so to kraljevske insignije in hkrati znamenje, kako se v resnici zmaguje.

Če je Kristusovo trpljenje in smrt čas zbiranja in uresničevanja odrešenja, potem je Kristusovo vstajenje, velika noč, čas razdajanja, razsipanja teh neprecenljivih sadov odrešenja. Velika noč je pra¬znik preobilja, saj božje srce ni računarsko, marveč daje vedno v preobilju. In v luči tega preobilja se tudi srce kristjana, ki živi iz te skrivnosti dokončno odpre življenju. To je popolnoma razumljivo, saj spozna, da ima zadnjo besedo življenje in ne smrt, zato se veseli življenja, zato je pripravljen življenje podarjati, hoče se vključiti v proces rojevanja življenja, ker ne gleda na prihodnost v črni luči, ker ne rojeva za smrt, ampak pred obličjem smrti rojeva za življenje. Kristjan ve, da še tako hude stiske ne morejo življenja zadušiti, da so pravzaprav v službi njegovega utrjevanja. Izkustveno more odkriti v bolečini in trpljenju veliko in neuničljivo življenjsko moč, nasprotno pa tam, kjer se na zunaj življenje bohoti, veje praznina in smrtni zadah. Za kristjana ni brezupnih življenjskih razmer, v katerih ne bi mogel pognati korenin in vzcveteti. Z velikim spoštovanjem občudujem viharnike v hribih, ki poganjajo naravnost iz skale, pri srcu so mi skrom¬ne a tako žive gorske cvetice, ki so si izbrale za svoj življenjski prostor drobno razpoko v skali; živijo in poganjajo tam, kjer bi druge umrle. Za tistega, ki je vstal skupaj s Kristusom, ni tako trde skale, ni tako nemogočih življenjskih razmer, da bi se ne mogel v njih "razcveteti", da ne bi mogel v njih uresničiti svojega cilja. Kristjan ne obupa prav zato, ker za tistega, katerega se je oklenil, ni primera, ki bi bil brezupen. Zato je za kristjana tam, kjer drugi "omagajo", dovolj življenjskega prostora in obstajajo pravšnji pogoji za življenje, ker to ne zajema iz površja temveč iz globine. Kako izbrano je izrazil to globoko vstajenjsko spoznanje Ivan Cankar, ko je v pomladnem jutru iz rok svojega brata duhov¬nika Karla po daljšem času prejel sveto obhajilo: "Luč je in Bog je, radost in življenje!/ Svetlejši iz noči zasije dan,/ življenje mlado vre iz starih ran/ in iz trohnobe se rodi vstajenje..."
Kristjan se ne ustavlja pred "zapečatenimi grobovi", ampak se ustavlja pred "odprtim grobom" Jezusa Kristusa. Ta odprti grob in odvaljena skala sta jasno znamenje, da tukaj ni kraj, kjer bi se mudil "Gospodar življenja"; znamenje, da ga podzemlje ne more zadržati, pa naj ga zapečati še tako vplivna oblast greha ali svetne moči. Toda kristjan se zadržuje pred tem "odprtim grobom" samo toliko, da tu prejme veselo sporočilo ter ga potem ne¬mudoma posreduje svojim bratom in sestram: "Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je bil rekel! ...Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli". On hodi pred nami v naše "Galileje", v naš vsakdan ter nam pripravlja prostor, tu nam govori na srce in nam lomi kruh, da bi se odprle naše oči in bi prepoznavali vstalega Gospoda. Tu, v navidezni sivini vsakdana se kristjan srečuje z Vstalim, pre¬jema "besedo življenja", se hrani s "hrano ne¬smrtnosti" in živi po zakonih "prihodnjih časov".
Kristjani smo torej "pripadniki" odprtih grobov, ka¬terih kamen je odvalil Bog, saj to je samo v njegovi moči. Človek more samo farizejsko "beliti" grobove nesmisla in brezizhodnosti, da bi si nekoliko olepšal svoje grobno življenje. Podoben je noju, ki vtika glavo v pesek, misleč, da se bo tako izognil nevarnosti. Kako nojevsko se obnaša človek, ki nima upanja v vstajenje, pred obličjem smrti, odkrijemo iz njegovega izmikanja pogovorom o tej neljubi temi, iz njegovega bežanja pred njeno realnostjo in skrbnim maskiranjem s ceremonijami in bahaškimi marmornatimi "poslednjimi bivališči" ali kar "mavzoleji". Na drugi strani pa se današnji človek tako pogosto srečuje s smrtjo, da mu je ta postala samo "tehnično vprašanje”, postala tudi predmet zaslužka.
Kristjan pa se zaveda, da v moči Kristusovega vstajenja naši grobovi niso več "poslednji dom" ali "zadnje bivališče", marveč "čakalnica vstajenja", "božja njiva", "startno mesto", s katerega se nam odpira pot naproti polnemu življenju pri Bogu, pri tistem, pri katerem se moremo razcveteti v vsej lepoti in pri katerem se dokončno spočije naše srce.
Ni življenja, ki bi ga ne bilo vredno živeti. Mislim, da je najstrašnejši vzklik: "Bolje, da bi se ne rodil!" Toda, ali se ta vzklik vedno izvije iz srca tistih ljudi, ki bi imeli vso prednost in "tehtne" razloge, torej tistih, ki (po človeško rečeno) nimajo nobenih pogojev za srečno in uspešno življenje? Ali pa je bolj pogost na ustnicah tistih, ki bi imeli na zunaj vse pogoje za uspešno življenje? Ali ni več samomorov med ljudmi, ki jih ne mučijo telesne stiske, ki so dobro preskrbljeni in se jim ni treba bati za uspešno prihodnost? Kako osvobajajoče je, ko se srečamo z neozdravljivo bolnim človekom, ki se veseli svojega življenja ter se zanj zahvaljuje Bogu; s starši, ki se skupaj s svojim telesno ali duševno prizadetim otrokom borijo za življenje in se skupaj z njim veselijo vsakega dneva kot novega daru. Res je: življenja nimamo iz obilja, temveč iz smisla. Naenkrat postane človeka sram nad lastnim tarnanjem zaradi slabega vremena ali prehlada ali nesporazuma. V resnici imamo ljudi, ki živijo polno, čeprav so "na robu" življenja in družbe; imamo pa tudi takšne, ki so "v cvetu življenja" in na "odru življenja", pa iz njih veje smrtna praznina, nesmisel in obup.
Mnogi se zapirajo pred resničnim življenjem v nekakšen krog samozadostnosti, kot da bi se hoteli obvarovati pred "klicami življenja" v nekakšno aseptično, neokuženo karanteno (osamo). Ali niso mnoge hiše nekakšni mavzoleji, velike vrednosti, v katerih vlada nekakšen mrtvaški mir? Nobenega otroškega vrišča in smeha, nobenega modrovanja ostarelih, kajti otroci in ostareli bi bili v napoto tistim, ki naj bi uživali življenje. Mrzel pot me je oblil nekoč, ko mi je žena v "cvetu let" in v dragocenem krznenem plašču, priznala: "Veste, edino, česar ne prenesem je otroški jok in otroške plenice!" Veliko skrbi in nege pa je posvetila svojemu čistokrvnemu pudlu. Spoznal sem, da obstajajo ljudje, ki se bojijo življenja in se pred njim zapirajo: ali v svoj svet uspešnosti, ali v svoje vile ali zaprejo svoje telo pred vsako možnostjo, da bi postalo "zibelka življenja". To so ljudje, ki širijo okrog sebe "kulturo smrti", pred katere nevarnostjo je neprestano opozarjal blaženi papež Janez Pavel II. Kako vse drugače je v družinah, kjer se že od daleč sliši otroški vrisk, kjer je bogastvo otroške razposajeno¬sti, življenjskega optimizma odraslih ter življenjskih izkušenj starejših. V tem primeru stojimo sredi šole življenja in kako toplo nam je pri srcu, ko smemo biti gostje v takšnih družinah, kako srečni smo, če v takšnih družinah tudi živimo.
Kristjan je velik ljubitelj življenja, zato mu ni vseeno, kakšno je to edino življenje, ki ga ima na razpolago. Hoče ga užiti v polnosti, hoče ga ohraniti za večno. Zato ga neguje z veliko vnemo in zavrača vse, kar mu to polnost življenja kakorkoli omejuje. Samo toliko, kolikor je trden naš temelj, na katerem svoje življenje gradimo, samo toliko je tudi vredno naše življenje. Gre za kvaliteto življenja, h kateri ne pripomore kopičenje, temveč vsebina. In za to kvaliteto se prizadeva kristjan v svojem življenju, zato je njegova stalna skrb zavračanje životarjenja daleč od Kristusa in odločanje za življenje v Kristusu. Samo v njem imamo polnost življenja, imamo življenje v izobilju. Takega življenja vam želim!

Ervin Mozetič

Močan vtis je naredil name gotski križ v stolnici v Kemptnu na zahodnem Bavarskem. Na tem križu, ki je oblikovan kot "drevo življenja", visi Križani, ki ima močno razširjeno srčno rano. Ko sem ga ogledoval bolj od blizu, sem videl v tej rani lističe. Prebral sem, da verniki napišejo na te lističe svoje stiske, probleme, težave in jih položijo v Jezusovo srce kot prošnje za uslišanje; položijo jih Jezusu dobesedno "v srce", tako da mu niso več tuje, saj jih nosi odslej tudi on v svojem srcu. Kako pomenljivo. Če kje, potem imajo naše bolečine, naše trpljenje, svoje mesto v Jezusovem srcu. V njem je prostora za vse to, zato ga je "pustil odpreti". V tem srcu se zbira vse gorje sveta, da ga vzame nase, da ga preoblikuje v odrešujočo ener¬gijo. Nihče, ki položi svoje gorje v to srce ne bo ostal neuslišan. Najkrajša pot do Jezusove ljubezni, do uslišanja, je pot skozi njegovo Srce! Kdor "potrka" na to Srce, ne bo odšel praznih rok, ne bo razočaran.
Vojak, ki je odprl Jezusovo srce s sulico, je na zunaj, na viden način izvršil tisto, kar je Jezus v svoji brezmejni ljubezni storil že mnogo prej, kar velja za božje Srce od vekomaj. Vsekakor pa je ta trenutek Jezusove smrti najbolj primeren za to dejanje, saj Bog ni mogel bolj odpreti svojega srca kot prav v trenutku daritve edinorojenega Sina na križu. Tukaj je Bog resnično dal vse, daroval se je do zadnje kaplje krvi. Prebodeno srce nam kliče v zavest resnico, da je v božjem srcu prostora za vse. Iz tega odprtega srca od sedaj naprej pritekajo vsi darovi odrešenja. Tako to odprto srce ne ostaja nezaceljena rana, ki bi zgolj obtoževala, temveč odprt rudnik neprecenljivih darov, zakladnica, ki ne bo nikoli izčrpana. Bog hoče, da pri tem odprtju sodeluje tudi človek. Ko ta zada rano svojemu Bogu (in to ni prva bolečina, katero je človek zadal božjemu srcu!), nekako omogoči še večje izlitje božje ljubezni, ki se izlije na grešnika. Bo¬lečina poraja plemenita čustva, dejanja. Kakor školjka v bolečini rodi biser; kakor mati v bolečini rodi novo bitje... Stiskalnica trpljenja je potrebna, da se smemo veseliti rujnega vina. Vsako "odpiranje" povzroča bolečine in vendar samo tisto, kar prihaja iz globin, more biti bistra studenčnica, ob kateri se osvežimo za pot, ki je pred nami. Vsak izvir, vsak curek vode, ki priteče iz skale, govori o radodar¬nosti in preobilju. V Jezusovem prebodenem srcu pa nam je podarjen vir, ki neskončno presega vse druge načine in izraze radodarnosti in preobilja.
Daritev je bila končana takrat, ko je Jezus nagnil glavo in izdihnil. Nič ni ohranil zase, postal je dar.
Bogu, ki ga prizadene naše trpljenje je podoben človek, ki ne ostane apatičen, neprizadet ob trpljenju, bolečini svojega bližnjega. Ob Kristusu se šele naučimo, kaj pomeni biti solidaren, kaj pomeni imeti sočutje. Vsekakor to ni za trpečega človeka poniževalno, če je izraz pristne ljubezni. K solidarnosti nas namreč priganja zavest, da sem odgovoren za svojega brata, predvsem za brata, ki je v telesni ali duhovni stiski. Ko nas bo Bog vprašal: "Kje je tvoj brat Abel?", vsekakor ne bo zadovoljen z odgovorom: "Ne vem. Mar sem jaz varuh svojega brata?" Seveda sem varuh, saj novozavezno božje ljudstvo je občestvo odgovornih, in če hočem imeti delež pri tem občestvu, moram tudi jaz z vso pripravljenostjo in ljubeznijo prevzeti svoj del odgovornosti na svoje rame.
Podobno velja za tolažbo. Kdor hoče tolažiti, mora ljubiti. Samo tako se more bližnji ponovno dvigniti iz svoje bolečine, more odkriti v sebi moč in vir novega življenja. Obup je v resnici bojazen, da je božje srce "premajhno zame". Zato tisti, ki tolaži pravzaprav pomaga trpečemu ali obupajočemu človeku odkrivati velikost, razsežnosti božjega srca, v človeku samem pa tisto zdravo središče, iz katerega more na novo začeti. Srce, ki ne pozna sočutja, je spaček. Sočutje je namreč sestavni del ljubezni.
O tem dobrotnem sočutju govori mati Terezija iz Kalkute. Iz njenih ust te besede nikakor ne zvenijo narejeno in sladkobno, saj za vsako trditvijo stoji njeno osebno izkustvo: "Bodite dobri in usmi¬ljeni! Naj nihče ne pride k vam, ne da bi odšel od vas boljši in srečnejši. Bodite živi izraz božje dobrote: z dobroto na obrazu, z dobroto v očeh, z dobroto v smehljaju, z dobroto v prisrčnem pozdra¬vu. Med reveži smo luč dobrote za revne. Otrokom, ubožcem in vsem, ki trpijo in so zapuščeni, podarite vselej srečen nasmeh - podarite jim ne samo svojo skrb, tudi svoje srce." Kristjan zbira vse v svojem srcu in prinaša pred Boga. Nič ne ostane zunaj njegovega zanimanja. Tudi danes nas Kristus sprašuje: "Kje je tvoj brat". Ali bi mu mogli brez obotavljanja odgovoriti: "V mojem srcu!"

Ervin Mozetič

Dva zakramenta sta bila s strani Jezusa podeljena na veliki četrtek, zakrament njegove navzočnosti pod podobo kruha in vina - sveta evharistija in duhovništvo. Pa poglejmo najprej evharistijo in to samo poslednji stavek, ki ga je Jezus dejal:
»To delajte v moj spomin«. Izhajajmo iz izkušnje, se pravi iz tistega, kar sta spomin in spominjanje za človekovo življenje.

Spomin je ena od čudovitih in najbolj veličastnih zmožnosti človekovega duha. Vse stvari, ki jih človek vidi, sliši, misli, in stori od najnežnejšega otroštva naprej, so shranjene v tem neizmernem nedrju, pripravljene, da se prebudijo in pridejo na dan ob nekem zunanjem vzgibu ali pa pod vplivom naše volje. Ne drži, da nekateri imajo spomin, drugi pa ne. Vsi imamo spomin. Nekateri se spominjajo določenih stvari, drugi pa nekaterih drugih; nekateri se spominjajo več stvari, drugi pa manj, a zato bolj intenzivno. Brez spomina bi prenehali biti mi sami, izgubili bi svojo istovetnost. Kogar je prizadela popolna izguba spomina, izgubljen tava po cestah, ne ve za svoje ime in ne, kje je doma.

Računalnik je v veliki meri zasnovan po vzoru človeškega spomina. Kakor se mi zapomnimo vtise, ki pridejo do nas, tako ravna računalnik s podatki, ki so mu posredovani. Kakor mi vtise prikličemo iz temačnega obzorja našega spomina, se jih »spomnimo«, tako ravna tudi računalnik s podatki ob ukazu operaterja. Bistvena razlika pa je naslednja: naš spomin je živ, spontan, spremljajo ga občutja, ki so enkrat vesela, drugič pa žalostna, odvisna pač od narave spomina. Pogosto se spomini pojavijo sami iz njihove moči in vsilijo svojo logiko. Pri računalniku pa se ne dogaja nič podobnega.

Spomin, ki pride na misel, ima sposobnost, da prebudi ves naš notranji svet in ga usmeri k svojemu predmetu, še posebno takrat, kadar to ni neka stvar ali dogodek, ampak živ človek. Ko se mama spomni svojega otroka, ki ga je pred nekaj dnevi rodila in ga je pustila doma, se vse v njej usmeri proti temu bitjecu, v njej se prebudi zanos materinske nežnosti in ji morda celo privabi solze v oči.
Ne le posameznik, ampak tudi posamezne skupine ljudi – družina, klan, pleme, narod – imajo svoj spomin. Bogastvo naroda se ne meri toliko po zlatih rezervah, ki jih hrani v svojih trezorjih, ampak po spominu, ki ga ohranja v svoji kolektivni zavesti. Prav podelitev spominov utrjuje enotnost skupine. Da bi ohranilo živo dediščino spominov, so le-ti vezani na nek določen kraj, na neko praznovanje.
To prebogato človeško ozadje bi nam moralo sedaj pomagati, da bi bolje razumeli, kaj je za nas evharistija. To je dejanje, ki ga je ustanovil Kristus, da bi nas spominjal na dogodek, iz katerega se je rodila Cerkev. Evharistija je spomin, ker nas spominja na dogodek, ki mu vse človeštvo dolguje svoj obstoj in svoje odrešenje: Gospodovo smrt. Vse Kristusovo življenje najde v evharistiji svoj spomin.

Toda evharistija ima nekaj, kar jo razlikuje od vsakega drugega spominjanja. Ona je hkrati spomin in navzočnost; resnična in ne le namerna navzočnost. Ona resnično ponavzočuje osebo, čeprav je skrita pod znamenji kruha in vina.
Toda poleg vsega, kar smo povedali o spominu, moramo omeniti tudi nevarnost, ki mu je prirojena. Spomin se more zlahka spremeniti v nerodovitno in hromečo nostalgijo. To se zgodi, ko človek postane ujetnik lastnih spominov in začenja živeti v preteklosti.
Evharistično spominjanje pa seveda ni te vrste spomin. Nasprotno, usmerja nas v prihodnost. Po posvečenju ljudstvo vzklika:
»Tvojo smrt oznanjamo Gospod,
in tvoje vstajenje slavimo,
dokler ne prideš v slavi«.
Evharistija se imenuje tudi »hrana popotnikov« ker, kakor mana, hrani tiste, ki so na poti proti Obljubljeni deželi. Preteklost, sedanjost in prihodnost so v evharistiji enakovredno zastopane.

To dejstvo potrjuje tudi izkušnja. Koliko ljudi lahko pričuje, da jim jutranja ali pa nedeljska evharistija da moč, da lahko začnejo nov dan ali pa nov teden. Je kakor močna injekcija poguma.

Vse to, kar smo povedali o evharističnem spominjanju, dobi svojo polno uresničitev, ko prehaja iz bogoslužja v življenje. Z drugimi besedami: ko nas spominjanje na Kristusa, ki ga obhajamo v zakramentih, nagiba, da se spominjamo nanj tudi izven maše, ko se pogosto z ljubeznijo in hvaležno spominjamo nanj in dopuščamo, da nas prevzemajo čutenja in drže, ki izhajajo iz tega spominjanja. Sv. Bazilij je rekel, da je bil namen, s katerim je Jezus ustanovil evharistijo kot spomin v tem, da bi »se vedno, ko uživamo njegovo telo in pijemo njegovo kri, spominjali njega, ki je umrl in vstal za nas«. Mi smo, včasih tudi v zunanjih potezah, upodobljeni po tem, kar je v danem trenutku naš spomin priklical v zavest.

Drug dar velikega četrtka pa je duhovništvo.
»Vsak véliki duhovnik je vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga: da daruje daritve in žrtve za grehe. Ker tudi njega obdaja slabost, more potrpeti z nevednimi in s tistimi, ki blodijo. Zato mora kakor za ljudstvo tudi zase darovati daritve za grehe. In nihče si te časti ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog.«
Te besede so vedno služile za opis podobe duhovnika in njegove duhovniške vloge sredi krščanskega ljudstva. Resnični in popolni Veliki duhovnik je Kristus, krščanski duhovnik pa je njegov ponižni predstavnik.
Duhovnik je »vzet izmed ljudi«. Ni torej nekdo, ki bi bil izkoreninjen ali pa bi padel z neba, marveč človek, ki ima za seboj, kakor vsi drugi, določeno družino in zgodovino. O njem lahko rečemo to, kar so govorili o Jezusu njegovi rojaki: »Ali ni on sin tega in tega? Ali niso njegovi bratje in njegove sestre med nami?«
»Vzet izmed ljudi« pomeni tudi, da je duhovnik takšen kakor vsak drug človek: ima svoje želje, čutenja, boje, neodločnosti, slabosti, kakor vsi drugi. Iz istega testa je kakor vsi ljudje. Sveto pismo vidi v tem prednost za druge ljudi, ne pa razlog za pohujšanje. Na ta način bo bolj pripravljen, da bo sočuten, ker tudi on na sebi nosi slabosti. Seveda pa je v tem tudi poziv duhovniku, da bo res sočuten, človeški, razumevajoč. Naj bo zahteven do samega sebe in blag do drugih, ne pa obratno. Bogu ni predvsem do tega, da bi bili njegovi predstavniki na zemlji popolni, ampak da bi bili usmiljeni.
Potem ko je vzet izmed ljudi, je tudi »postavljen ljudem v korist«; zopet jim je podarjen, dan je v službo ljudem. Seveda, tudi zdravnik je v službi človeka; kdor se poroči, je v službi življenja. Duhovnik pa je drugačen in zares poseben zaradi služenja »glede tega, kar se nanaša na Boga«. To služenje se dotika človekovih globljih razsežnosti, njegove večne usode. Sv. Pavel povzame duhovniško služenje v enem stavku:
»Imejte nas vendar za Kristusove služabnike, za oskrbnike Božjih skrivnosti« (1 Kor 4,1).
Preden sklenemo, bi rad opozoril na izredno lepo definicijo duhovnika, ki jo zapiše sv. Pavel: »Saj vendar ne gospodujemo nad vašo vero. Nasprotno, sodelavci pri vašem veselju smo«. Ne biti gospodar nad vero, ampak sodelavec pri veselju! Molimo danes na dan evharistije in duhovništva, da bodo duhovniki delali za veselje ljudi in da boste ljudje duhovnikovo veselje.

Ervin Mozetič

Sodobni utrip življenja spreminja človekove navade, podira tabuje in številne predsodke. Veliki plakati, ki visijo povsod po mestu, mimoidočim ponujajo rešitve za vse vrste tegob: življenje naj bo lepo, vznemirljivo in vsak trenutek polno. Za dosego večne mladosti je dovoljeno vse, kar prinaša užitke in super počutje. Jezus je ob neki priložnosti rekel: »Bodite pripravljeni, ker ne veste ne ure ne dneva, kdaj bo prišel Sin človekov.«
Kako bomo pripravljeni? Najprej se moramo sprejeti, ne le v svoji vzvišenosti in napuhu, ampak tudi v svojih šibkostih. Priznati si moramo, da smo samo od danes do jutri, da je večna mladost neuresničen sen, da ni toliko pomembna dolgost življenja, ampak bolj njegova kvaliteta. Brezhibni zunanjosti mora slediti enako dobro razvita notranjost, sicer bomo slejkoprej doživeli polom in prenehali biti človek. Kaj ti ostane, ko nehaš biti človek? Nič. Življenje brez smisla je kot hiša na pesku: poruši se ob malo večjem vetru.
»Bodite pripravljeni!« nam naroča Jezus. Pripravljeni? Na kaj? Treba je biti pripravljen na življenje, ki ni ravna črta, ampak uganka, ki je nikoli ne razrešimo do konca. Treba je biti pripravljen na dvoličneže in ljudi, ki obljubljajo s figo v žepu. Takih se je treba izogibati od daleč, ker te lahko mimogrede pohodijo. Treba je biti pripravljen na verski relativizem, ki je danes na pohodu in se izraža v mišljenju: vse vere so enake, zakaj bi se trudili za življenje po moralnih načelih, saj pekla ni in se bomo vsi zveličali. Takšno liberalno mišljene je trenutno moderno, a človek ostane na koncu prazen.
Zaradi tega je verski relativizem negativen za celotno družbo, saj izhaja iz filozofskega in etičnega relativizma.
Čeprav so korenine Evrope krščanske, je evropska duhovna podoba načeta. Evropski človek je naravno religiozen, vendar cerkvenega nauka v celoti ne sprejema, temveč izbira le tisto, kar mu je všeč. V porastu je verski pluralizem, vzporedno z njim pa tudi sekularizem in indiferentnost ter ponekod agresivni ateizem, ki v zadnjem času prehaja v brezbrižnost. Cerkev v razvitih državah z razvejeno socialno in karitativno razsežnostjo postaja vse močnejši del civilne družbe, hkrati pa izgublja verski in duhovni vpliv.
Moderni človek drsi v naveličanost, osamljenost, obup in duhovno revščino. Vzrok za to sta egoizem in izguba identitete. Cerkev je pred izzivom, kako na novo osmisliti življenje in mu dati novo upanje.
Pomanjkljivo poznavanje vere vodi v ‘mešanje religij in verski relativizem’, pravi papež Benedikt XVI. Z namenom, da bi temu nasprotoval, je papež Janez Pavel II. pred dvajsetimi leti vernikom predstavil ‘Katekizem katoliške Cerkve’.

Petdeseta obletnica odprtja drugega vatikanskega cerkvenega zbora je odlična priložnost, ‘da se vrnemo k Bogu in lastno vero živimo z večjim pogumom ter da okrepimo občutek svoje pripadnosti Cerkvi.
Tudi kristjani nismo povsem varni pred današnjim pogosto prevladujočim individualizmom in relativizmom. Mnogi svojo vero živijo zgolj pasivno in v zasebnem prostoru, zaradi česar se pogosto pojavljajo velike razlike med njihovim življenjem in vero.(Naj naštejem samo nekaj kričečih primerov razhajanja: Ne greš po svoji krivdi v nedeljo k sveti maši, pa greš drugič vseeno k obhajilu; veš o nedotakljivosti zakonske zveze, se ločiš, začneš skupaj živeti z drugo osebo, veš da je to narobe, pa vseeno živiš v izvenzakonski skupnosti; se imaš za vernega kristjana, pa vseeno zahajaš k vedeževalki, astrologom, tako imenovanim današnjim svetovalcem kar izhaja iz pomanjkanja vere; si veren, pa vseeno ti vest nič ne očita in kradeš, na delavnem mestu lenariš; si veren in se kljub temu udajaš raznim zasvojenostim, alkoholu, drogi , internetu in podobno. Si veren in svetuješ in posegaš po življenju nerojenega otroka; si veren, pa malo ali nič ne moliš, si veren, pa imaš popolno izkrivljeno vest, ki jo ne oblikuješ več po zapovedih in naukih cerkve in evangeliju.)
V nekaj zadnjih letih se je spremenilo mnogo stvari na družbenem, gospodarskem in celo verskem področju, občasno pa so se odprle poti verski ravnodušnosti in določenemu moralnemu relativizmu, ki vpliva na kristjanovo praktično življenje v veri in posredno tudi na družbene strukture.
Naša družba je sekularizirana; ljudje sledijo ekonomskim in drugim idejam. To pomeni, da v njej verske vrednote niso več odločilne. Ljudje se sicer še imajo za kristjane, vendar je to bolj navada, kot pa odločitev za Jezusa Kristusa. Ljudje sledijo svojemu toku. Zato je treba mlade vzgajati za to, da se bodo zavestno odločili, da so kristjani, da so katoličani. Vedno več ljudi vedno manj ve o Jezusu; prisotne so mnoge zmote in predsodki glede krščanstva. Zato je v Evropi vedno večja potreba po prvem oznanilu, saj mnogi že osnovnih pojmov ne poznajo več. Evropska kultura na splošno ni zdrava, v njej je kriza upanja. Ta kriza upanja se kaže v padcu rodnosti in v upadanju duhovnih poklicev; označuje jo strah pred dokončno odločitvijo; v krizi je družina, ker ni zaščitena in ker se priznava istospolne družine; pri ljudeh je manj solidarnosti in prostovoljstva; prihaja do tihega odpada od Jezusa Kristusa, zato je med ljudmi vedno več verskega dvoma, ki vodi v moralni relativizem; edini raj, v katerega upajo, je znanost in tehnika. Po drugi strani pa je vera na preizkušnji zaradi množice nazorov in ver. Ob tem se izgublja spomin na krščansko dediščino, na to, kar je dalo krščanstvo, na njegovo zgodovino, svetništvo, umetnost. Širi se verski agnosticizem in brezbrižnost. Nevera je dejansko samoumevna, vero se mora braniti in upravičevati; v političnem, kulturnem in drugih okoljih je normalno biti neveren; veren se mora zagovarjati. Spričo tega stanja je najprej potrebno ZAUPANJE: Jezus od svojih učencev pričakuje, da se ne bodo bali. Sodelavci Boga so lahko samo ljudje, ki imajo v sebi močno zaupanje. To zaupanje temelji na Jezusovem vstajenju. Njegova zmaga je dokončna. Jezus je svoje učence pripravljal na to, da bodo mala čreda. To je za nas pomembno, da svoje situacije ne jemljemo tragično, temveč kot tisto, kar je Jezus predvidel. Brez upanja pride do gnilih kompromisov s kulturo okolja. Če se kdo zanima za vero, išče nekaj, kar drži. Če se bomo odpovedali temeljnim resnicam, ne bomo verodostojni. Naša skušnjava je namreč svet brez Boga ali celo proti njemu, kar se kaže v sodobnih tendencah v naši kulturi. Dežela brez etike, brez duhovnih vrednot ne bo obstala. Duša, ki jo potrebuje, lahko dobi samo od vere. V tem pluralnem svetu je pomembno, da človek ve, kaj veruje. Kristjani se moramo zavedati, da je Jezus Kristus dokončno razodetje Boga. To je bistvo naše krščanske vere. Za nas je pomembno, da si ne pustimo vzeti poguma. Zato je treba dati novega zagona proti neke vrste utrujenosti, pa tudi, da se povežemo v Cerkvi in med kristjani. Vse to govori o notranji gotovosti in prepričanju. CILJ našega oznanjevanja je Jezus Kristus in ne karkoli. On je učlovečeni Božji sin, ki je vstal od mrtvih in ta vstali živi v Cerkvi, ki je združenje z zelo specifično podobo: je zakrament, je božje ljudstvo, ki ga je ustanovil Jezus Kristus, njen cilj pa je, da naprej posreduje krščanske resnice. K oznanjevanju smo poklicani vsi člani Cerkve. Misijonarji smo že v moči krsta. Oznanjamo zato, da bi drugi naprej oznanjali. Za to je potrebna zrela vera, ki ni odvisna od okolja, brez polovičarstva in lahkih rešitev. Zato pravimo, da je pogoj za novo evangelizacijo svetost. Najprej so potrebni verodostojni oznanjevalci. Zelo potrebno je, da vemo, kdo smo, da poznamo Sveto pismo, v katerem je vse izročilo naših prednikov v veri. Potrebno je poznanje teologije za duhovno rast in zrelo vero. Ne smemo se odpovedati eni nalogi: evangelizaciji kulture, ekonomije, politike, umetnosti. Ne smemo se zapirati v geto, kjer nam je lepo. Za to je predvsem potrebna organska in dosledna pastorala mladih, pri čemer imajo pomembno vlogo katoliške šole. Drugi pomemben dejavnik pa je etično usposabljanje ljudi, ki delajo v medijih. Da bi ohranili in okrepili našo vero, da bi imeli upanje, pa ne smemo pozabiti, da brez praznikov upanje nima kje prebivati. Prazniki naredijo leto lepo, dajejo žlahtnost in sočnost našemu času. Pri tem je pomemben pomen, ki ga ima nedelja kot Gospodov dan. Krepiti je treba smisel za skrivnost, za pomen zakramentov, zlasti evharistije in sprave, za molitvene skupine, ki so kot reakcija na puščobo okolja, v katerem živimo. Prav je treba oblikovati tudi ljudske pobožnosti: ne smemo jih odpravljati, ampak jim dati vsebino, ki navdušuje. Ljubezen je najboljša oznanjevalka evangelija. Ljubezen pa se najbolj kaže v solidarnosti, ki je vedno bolj potrebna, saj je liberalizem najbolj sovražen prav veri in solidarnosti; sociološko je namreč dokazano, da je čut solidarnosti, to je skrb za uboge, bolne, šibke, zapostavljene najmočnejši tam, kjer je najmočnejši čut za krščansko vero. Druga skrb pa je skrb za družino, ki ostaja temelj družbe. O družini in zakonu je treba govoriti resnico: odgovornost družine ne more sprejeti nase nobena druga skupnost. Mlade je za zakon treba vzgajati. Nasproti kulturi smrti, splavu in evtanaziji, je treba naglašati kulturo življenja, kajti vsak človek je nosilec neprimerljivega dostojanstva. Naša dežela krščanstvo potrebuje! To ji daje dušo!
Pa naj končam z vprašanjem: Sem jaz kot kristjan duša družbe v kateri se nahajam?

Ervin Mozetič

Kaj beremo danes ? Kaj vse nam je ponujeno ? Kako izbiramo ? Po okusu, zaradi dobrih fotografij, informacij ?
Knjiga vseh knjig in božja knjiga, ali jo imamo na knjižni polici ? Zakaj prebirati božjo besedo, Sveto pismo ? Je v nas želja po duhovnem bogastvu, je hrepenenje, da spoznamo kako so predniki doživljali Boga in kaj se lahko naučimo za življenje?
Sveto pismo daje odgovore na mnoga vprašanja, če želimo o njih razmišljati. Prebudimo željo za branje Svetega pisma. Sveto pismo se ne bo odprlo samo.
Naše roke ga bodo. To izvira iz naše želje po božjem, po lepem in svetem.
Nedelja Svetega pisma je praznik Svetega pisma. Na ta dan se posebej spomnimo, da nam je Bog podaril Sveto pismo v duhovno spodbudo, da se pri njem okrepčamo in se iz njega učimo živeti polno krščansko življenje tudi v sedanji težki situaciji.
Zato želim na ta dan povabiti k odločitvi za redno branje Svetega pisma in k darovanju za njegovo širjenje.
Ivan Cankar piše v svojem delu Podobe iz sanj, kako je prišla k njemu smrt in mu rekla, naj pove zadnje besede. Cankar je odgovoril: »Mati, domovina, Bog!« Zdi se, da Cankarju Biblija ni bila knjiga, zapečatena s sedmimi pečati.
Recimo, da bi k tebi, prišla božja poslanka smrt. Brez napovedi, brez trkanja, kakor pač ima navado. Vprašala bi te: »Brat, kje je tvoje Sveto pismo!« Odgovori bi bili zelo različni.

Prvi (najslabši) odgovor bi bil: »Moje Sveto pismo je še zmeraj v knjigarni. Nisem ga utegnil kupiti ker moram prej kupiti druge reči.«

Drugi odgovor: »Moje Sveto pismo je, le poglej, tu na polici med drugimi knjigami. Je prav takšno, kakor da bi danes prišlo iz tiskarne!«

Tretji odgovor: Moje Sveto pismo pravzaprav ni »moje«. Ko je umrla soseda, vdova brez otrok, so hoteli Sveto pismo, staro obrabljeno izdajo, prodati kot star papir za v tovarno. Pa sem jih prosil, naj mi ga dajo…

Četrti odgovor: Moje Sveto pismo mi je pri srcu le toliko, kolikor je leposlovna knjiga. Iščem in si izpisujem »cvetke« iz Prerokov, Psalmov, Visoke pesmi, Pregovorov, … iz Jezusovih prilik in Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom 13, ki govori o ljubezni.

Peti odgovor: Moje Sveto pismo. Preučujem ga samo znanstveno. Uporabljam vsemogoče komentarje, da bi me imeli za znanstvenika. Berem ga celo v grščini in latinščini.

Šesti odgovor: Moje Sveto pismo. Nenehno mi je pri roki. Je velik pripomoček prave molitve. Zares, Sveto pismo je hrana duše, čisti neusahljivi studenec življenja.

Zadnji odgovor: Moje Sveto pismo ni samo v tvarni obliki, je predvsem v srcu. Trudim se, da bi vsaj malo veljale zame besede svetega Hieronima, naslovljene Napocianu: Z nenehnim branjem Svetega pisma in z vsakdanjim premišljevanjem svoje prsi naredi za Kristusovo knjižnico.

Kateri od teh odgovorov bi bil najbližji mojemu in tvojemu odgovoru?
Dva načina sta, kako se lahko približamo Svetemu pismu. Prvi je ta, da jemljemo Sveto pismo kot staro knjigo, polno verskih modrosti, moralnih vrednot in tudi poezije. Iz tega zornega kota je to najpomembnejša knjiga za razumevanje naše zahodne kulture ter judovsko-krščanskega verovanja. To je tudi največkrat natisnjena in najbolj brana knjiga vsega človeštva. To je »knjiga« v pravem pomenu besede, kakor pove tudi samo ime (Biblija pomeni knjiga ali zbirka knjig). Še danes vidimo, kako svetopisemske osebe ali zgodbe v zgoščenih televizijskih predstavitvah nagovorijo veliko ljudi.
Obstaja pa še drugi, precej bolj zahteven način, kako se približati Svetemu pismu: verovati, da vsebuje živo Božjo besedo za nas. Da je »navdihnjena« knjiga, ki so jo sicer pisali ljudje z vsemi svojimi omejitvami, toda pod neposrednim posredovanjem Boga. To je še kako človeška knjiga, a je obenem tudi Božja. Govori človeku vseh časov, razodeva mu smisel življenja in smrti. Predvsem pa mu razodeva Božjo ljubezen.
Vse je eno samo ljubezensko pismo, ki ga Bog pošilja človeštvu.
To razlaga, zakaj se toliko ljudi brez posebne izobrazbe in akademskih naslovov preprosto približa Svetemu pismu v veri, da po njem govori Sveti Duh in v njem najdejo odgovore na svoje težave, razsvetljenje, opogumljenje, z eno besedo: življenje. Kakor za telesno življenje potrebujemo kruh, tako za duhovno življenje potrebujemo Božjo besedo.
Dva načina, kako se približati Svetemu pismu, na katera sem spomnil – študijski način in način vere –, se med seboj ne izključujeta, ampak ju je treba ohranjati v povezanosti. Potrebno je študirati Sveto pismo, načine, kako ga razlagati, da ne bi zapadli v fundamentalizem, kakor med drugimi delajo prav Jehovove priče.
Fundamentalizem je v tem, da nekdo vzame eno vrstico Svetega pisma tako, kakor zveni in jo z vso težo naobrne na današnje okoliščine, ne da bi upošteval kulturno in časovno drugačnost in različne literarne zvrsti Svetega pisma. Sveto pismo ni znanstveni priročnik, ampak knjiga, ki nam govori o odrešenju. Bog se je v Svetem pismu prilagodil govorici o svetu, ki so jo ljudje tistega časa lahko razumeli; ni pisal le za ljudi tehnološke družbe.
Če bi po drugi strani skrčili Sveto pismo le na predmet študija in izobraževanja in bi ne dovolili, da bi se nas njegovo oznanilo dotaknilo, bi to pomenilo, da bi ga umorili. Brati Sveto pismo brez vere je, kot da bi odprli knjigo sredi najtemnejše noči: nič ne moreš prebrati, ali pa vsaj bistva ne moreš prebrati. Brati Sveto pismo z vero pomeni brati ga v odnosu do Kristusa, dojemajoč na vsaki njegovi strani tisto, kar se nanaša nanj.
Kaj lahko naredimo, da bi tudi mi prebili led in začeli odkrivati zaklad Svetega pisma?
Naredimo korake, da bi bila božja beseda Sveta in vsakdanja.
Postavimo Sveto pismo na vidno mesto. Kjer se nam odpre, tam nam Bog spregovori.
Prebirajmo ga in pustimo, da Božja beseda deluje v nas.
V tišini nam po božji besedi Bog spregovori, zato si vzemimo čas in se ustavimo.
Vzemimo si čas in se vračajmo k odlomku, ki nas je razveselil in nam veliko pomeni.
Odločimo se, da bomo v tem letu prebrali eno knjigo v Svetem pismu.
Psalmi so čudovite vsakodnevne molitve, vzete iz življenja. V njih začutimo človekovo doživljanje, čustva, vse, kar se v nas dogaja. Molimo z psalmi.
Na internetni strani, (www. biblija.net) izberimo odlomke iz Svetega pisma , ki nas najbolj nagovarjajo.
Da bo božja beseda bolj odmevala v nas, je prav, da si odlomke napišemo in jih damo na pisalno mizo, da jih bom večkrat čez dan videli in nam bodo dale moči in upanja.
Podarimo božjo besedo, ki je nas nagovorila, tudi bližnjim prijateljem. Pošljimo jo po mailu in skrbimo, da bo po nas božja beseda živa in jo bomo oznanjali z življenjem.
Ponavljajmo v srcu odlomek ali nekaj besed iz Svetega pisma. Naučimo se besedila iz božje besede na pamet in ob njih molimo.
Veselimo se božje besede, ker nam vedno prinaša Jezusa in nas utrjuje v veri v Njega.
Z branjem božje besede slavimo in častimo Gospoda.
Božja beseda tolaži in daje upanje. Zberite besedila, ki vaše življenje še posebej utrjujejo v upanju. Ko vam bo težko, se vrnite k njim.
Jezus je ostal med nami na dva načina: v evharistiji in v svoji besedi. Na oba načina je navzoč: v evharistiji pod podobo hrane, v Besedi pod podobo luči, resnice.
Beseda ima veliko prednost pred samo evharistijo. K obhajilu lahko pristopijo le tisti, ki verujejo. Besedi pa se lahko približajo vsi, tako verni, kot neverni. Še več: najbolj normalno sredstvo, da nekdo postane veren, je prav poslušanje Božje besede. Sv. Pavel je rekel, da »je vera iz poslušanja«; to pomeni, da nekdo z odprtim srcem bere ali posluša oznanilo odrešenja (prim. Rim 10,17).
Sklenimo z vzklikom pred evangelijem, ki naj postane naša molitev: »Gospod Jezus, razkrivaj nam Pisma, vžgi nam srce, ko govoriš z nami.«

Ervin Mozetič

Na današnji praznik se spominjamo Jezusovega krsta; sveti Janez Krstnik ga je krstil v vodah reke Jordan. Čeprav ni imel nobenega madeža, katerega bi se moral očistiti, se je hotel podvreči temu obredu na enak način, kakor se je podvrgel drugim zahtevam zakonov, ki pa ga prav tako niso obvezovali. Ko
je postal človek, se je podredil zakonom, ki določajo človeško življenje, ter tistim, ki so veljali v izraelskem ljudstvu. Bog je Janeza Krstnika izbral, da bi ljudstvo pripravil na prihod našega Odrešenika. Janez je energično izpolnjeval svoje poslanstvo preroka ter spodbudil veliko spokorniško gibanje kot neposredno pripravo na mesijansko kraljestvo.
Sveti Avguštin pravi, da je Gospod želel biti krščen zato, »da bi s svojo ponižnostjo razglasil tisto, kar smo potrebovali mi«. Jezusov krst je odprl pot krščanskemu krstu, ki ga je neposredno ustanovil Jezus Kristus, čeprav so bili elementi krstnega obreda določeni postopoma, ter ga je na dan svojega vnebohoda postavil za univerzalni zakon: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučite vse narode: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.
Pri krstu prejmemo vero in milost. Dan, ko smo bili krščeni, je bil najpomembnejši dan v našem življenju. Tako kakor »suha zemlja ne daje sadov, če ne dobi vode, tako tudi mi, ki smo bili kakor posušeno drevo, brez tega zastonjskega dežja od zgoraj nikoli ne bi obrodili sadov življenja«. Preden smo prejeli krst, so bila nebeška vrata za nas zaprta in nismo imeli možnosti obroditi niti najmanjšega nadnaravnega sadu.
Danes je prav, da se zahvalimo za prejem tega nezasluženega daru, ter da se veselimo tolikih dobrin, ki nam jih je dal Bog. »Hvaležnost je prvo čustvo, ki se mora v nas roditi iz krstne milosti; drugo čustvo je veselje. Nikoli ne bi smeli razmišljati o svojem krstu, ne da bi globoko občutili notranje veselje.«
Hvaležni moramo biti, ker je bil v trenutku prejema krsta iz naše duše izbrisan madež izvirnega greha ter vsakega drugega greha, če je obstajal. Krstna voda pomeni in dejansko uresniči to, na kar spominja naravna voda: čistost in očiščenje od slehernega madeža in umazanije.
»Po zaslugi zakramenta svetega krsta si postal svetišče Svetega Duha: naj ti ne pride na misel« - nas opominja sveti Leon Veliki - »s svojimi slabimi dejanji pregnati tako plemenitega gosta in se zopet podvreči služenju hudiču: kajti cena zate je Kristusova kri.«
Krst nas je vpeljal v krščansko življenje. To je bilo resnično rojstvo v nadnaravno življenje, v novo življenje, katerega so oznanjali apostoli in o katerem je Jezus govoril.
Rezultat tega novega življenja je nekakšna posvetitev človeka ter sposobnost obroditi nadnaravne sadove.
Dostojanstvo krščenega človeka je v običajnem življenju na žalost pogosto nekako zastrto. Zato se moramo truditi živeti skladno s tem dostojanstvom, kakor so ravnali svetniki.
Pri krstu se preko izlitja Svetega Duha zgodi čudež novega rojstva. Krščenec se rodi v novo življenje, v življenje Boga, zato je njegov »otrok«.
V Cerkvi nihče ni osamljen kristjan; od krsta naprej je kristjan del nekega ljudstva in Cerkev je zanj resnična družina božjih otrok. »Bog je hotel ljudi posvečevati in zveličati ne posamič in brez vsakršne medsebojne zveze, temveč jih je hotel narediti za ljudstvo, ki bi ga v resnici priznavalo in mu sveto služilo.« Krst je kakor vrata, skozi katera se vstopi v Cerkev.
V Cerkvi smo prav s krstom vsi poklicani k svetosti, vsakdo v svojem lastnem stanu in v svojih okoliščinah. »
Druga resnica, tesno povezana s tem, da smo kristjani udje Cerkve, ima zakramentalni značaj, »duhovno in neizbrisno znamenje«, vtisnjeno v dušo.
Je kakor pečat Kristusovega lastništva nad dušo krščenega. Kristus je našo dušo vzel v posest v trenutku, ko smo bili krščeni. On nas je s svojim trpljenjem in smrtjo rešil greha.
Ob teh razmišljanjih lahko dobro razumemo željo Cerkve, da bi otroci čim bolj zgodaj prejeli te božje darove. Cerkev je vedno vztrajala, naj starši čim prej krstijo svoje otroke. To je praktičen izraz vere. Ne pomeni napada na svobodo otrok, na enak način, kakor jim ni bila storjena nobena krivica, ker so jim starši dali naravno življenje, ker so jih hranili, umivali in zdravili, ko otroci še niso mogli sami prositi za te dobrine. Nasprotno, otroci imajo pravico prejeti to milost.
Pri krstu je v igri nekaj neskončno večjega od katere koli druge dobrine: to sta milost in vera, in večno rešenje. Samo nevednost in speča vera njihovih staršev, že kristjanov, sta lahko pojasnilo za to, da mnogi otroci ostanejo prikrajšani za največji dar v njihovem življenju. Danes se k Bogu dviguje naša prošnja, naj ne dopušča, da bi se to dogajalo.
Hvaležni moramo biti svojim staršem, ki so nam že kmalu po rojstvu omogočili, da smo prejeli ta sveti zakrament.
V naši družbi je vedno več ljudi, ki zaradi različnih vzrokov niso bili krščeni kot otroci. Včasih se to zgodi, ker se staršem zdi, da morajo prepustiti odločitev otrokom, ko bodo odrasli, ali se bodo dali krstiti ali ne. Na tem mestu ne bom razpravljal o takšni odločitvi. Opozoril bi le na veliko tveganje, in sicer: ti otroci bodo odrasli, ne da bi se kdorkoli odločil, ne v eno ne v drugo smer. Starši se s tem ne ukvarjajo več, ker pač mislijo, da to ni več njihova dolžnost, otroci pa, ker morajo misliti na druge stvari in tudi zato, ker še ni postalo del našega vsakdanjega razmišljanja, da se mora človek sam zavzeti in se hoteti dati krstiti. Tako se ustvarja nevarna praznina. Nekateri se zavedo, da niso bili krščeni in birmani, šele, ko se začno pripravljati na poroko. Sicer je pa tudi to že velika milost, ker jih veliko preskoči tudi to priložnost in pridejo do konca življenja, ne da bi o tem sploh kdaj razmišljali.
Prav zato, da bi šla naproti temu stanju, daje danes Cerkev velik pomen t. i. »uvajanju odraslih v krščanstvo«. To ponuja mlademu ali pa odraslemu nekrščenemu človeku priložnost, da se sam svobodno pouči, pripravi in odloči. Treba je prekiniti s prepričanjem, da naj bi bil krst nekaj, kar je le za otroke. Krst izrazi svoj polni pomen prav takrat, ko ga človek osebno hoče in se zanj odloči. Pomeni namreč svobodno in zavestno pripadnost Kristusu in Cerkvi. Seveda pa nikakor ne smemo podcenjevati veljavnosti in daru, ki ga prinaša dejstvo, da so mnogi krščeni kot otroci. Sam sem hvaležen staršem, da so me dali krstiti že nekaj dni po rojstvu. Ni isto živeti svoje otroštvo in mladost v posvečujoči milosti ali pa brez nje!
Veliko milosti in odločitve za življenje po krstu vam želim!

Ervin Mozetič

Mesija je hotel svojo odrešilno nalogo začeti v naročju preproste, običajne družine. Prva stvar, ki jo je Jezus posvečeval s svojo prisotnostjo, je bil dom. Nič izrednega se ni zgodilo v teh letih v Nazaretu, kjer je Jezus preživel največji del svojega življenja.
Jožef je bil glava družine; kot zakoniti oče je s svojim delom vzdrževal Jezusa in Marijo. On je prejel sporočilo glede imena, ki naj bi ga dal otroku ter druga sporočila, katerih namen je bil zaščititi Sina.
Od njega se je Jezus naučil svojega poklica, s katerim bi si kasneje služil vsakdanji kruh. Jezus mu je gotovo velikokrat izrazil svoje občudovanje in svojo ljubezen.
Od Marije se je Jezus naučil načina govorjenja; ljudskih rekov, polnih modrosti, ki jih je kasneje uporabil v svojem oznanjevanju. Ne moremo pozabiti tega temeljnega nauka za naše vsakdanje življenje: »da so skoraj vsi dnevi, ki jih je naša Gospa preživela na zemlji, potekali zelo podobno kot dnevi nešteto drugih žena, zaposlenih s skrbjo za družino, vzgojo otrok in gospodinjskimi opravili. Marija posvečuje najbolj neznatne stvari, to, kar imajo mnogi zmotno za nepresežno in brez vrednosti: vsakodnevno delo, drobne pozornosti do dragih oseb, pogovore in obiske sorodnikov in prijateljev. Blagoslovljena normalnost, ki je lahko polna tolikšne božje ljubezni!
Med Jožefom in Marijo je bila sveta ljubezen, duh služenja, razumevanje in želja, da bi drug drugemu naredila življenje srečno. Takšna je Jezusova družina: sveta, zgledna, vzor človeških kreposti, pripravljena natančno izpolnjevati božjo voljo. Krščanski dom mora biti posnetek nazareškega doma: kraj, kjer je dovolj prostora za Boga in kjer je Bog lahko v središču ljubezni, ki jo imajo vsi člani družine med seboj.
Ali je naš dom takšen? Ali mu posvečamo čas in pozornost, ki si ju zasluži? Ali je njegovo središče Jezus? Ali se razdajamo v služenju drug drugemu? To so vprašanja, ki so lahko na mestu v naši današnji molitvi.
V družini »morajo biti starši svojim otrokom z besedo in zgledom prvi oznanjevalci vere«.
To se je izpolnjevalo na zelo poseben način pri sveti družini. Jezus se je od svojih staršev naučil, kakšen je pomen stvari, ki so ga obdajale.
Ob premišljevanju o sveti Družini naj starši pogosto razmišljajo o besedah papeža Janeza Pavla II.: »Ali učite svoje otroke moliti, da se navadijo raznih krščanskih molitev? Ali jih pripravljate v soglasju z duhovniki na zakramente otroštva in prve mladosti: spoved, obhajilo in birmo? Ali jih navajate, če so bolni, da mislijo na Kristusovo trpljenje, da kličejo na pomoč Devico Marijo in svetnike? Ali v družini molite z njimi rožni venec? (...) Ali znate moliti s svojimi otroki, z vso družinsko skupnostjo vsaj včasih? Vaš zgled v poštenosti mišljenja in dejanja, ki ga podpira nekaj skupne molitve, je pouk iz življenja za življenje, je bogoslužje visoke vrednosti. Tako prinašate mir v svoj dom. Zapomnite si: tako gradite Cerkev.«
Če krščanski domovi posnemajo tistega, ki ga je ustvarila sveta družina v Nazaretu, bodo »svetli in veseli domovi«, saj si bo vsak član družine v prvi vrsti prizadeval za svoj odnos z Gospodom ter se z duhom požrtvovalnosti vsak dan bolj trudil za ljubeznivo sobivanje.
Družina je šola kreposti in običajen kraj, kjer moramo najti Boga. »Vera in upanje morata biti razvidna iz umirjenosti, s katero se spoprijemamo s problemi, majhnimi ali velikimi, ki se pojavijo v vseh domovih, v upanju, s katerim se vztraja pri izpolnjevanju lastnih dolžnosti. Tako bo ljubezen napolnila vse in poskrbela, da bomo delili veselje in morebitne grenkobe, da se bomo znali nasmehniti in pozabiti na lastne skrbi, da bi se lahko posvetili drugim. Poskrbela bo, da bomo poslušali sozakonca ali otroke in jim pokazali, da jih resnično ljubimo in razumemo, da bomo spregledali nepomembne praske, ki bi jih samoljubje moglo spremeniti v visoke ovire. Pomagala bo, da vložimo veliko ljubezni v majhne pozornosti, iz katerih je sestavljeno vsakodnevno sožitje.
Posvečevati dom dan na dan, z ljubeznivostjo ustvarjati pristno družinsko domačnost: za to gre. Če pa naj bi posvečevali vsak dan, je potrebno, da gojimo veliko krščanskih kreposti, kot so razsodnost, zvestoba, odkritosrčnost, ponižnost, delavnost, veselje ..

Družina, ki je zedinjena s Kristusom, je imenovana »domača Cerkev«. Ta skupnost vere in ljubezni se mora izkazovati v vseh okoliščinah. Zvestoba zakoncev njuni poklicanosti v zakon ju bo vodila, da bosta prosila tudi za poklicanost svojih otrok, da bi se v odpovedi sebi posvetili služenju Gospodu.
V sveti družini najde vsak krščanski dom svoj najbolj dopolnjen zgled. V njem lahko krščanska družina odkrije, kaj mora delati in kako je treba ravnati, da se bo posvečevala in dosegala človeško polnost vsakega izmed njenih članov. Nazaret je šola, kjer začenjamo razumeti Jezusovo življenje. Je šola, kjer se začne poznavanje njegovega evangelija. Tukaj se učimo opazovati, poslušati, premišljevati, doumeti globok in skrivnosten pomen tega preprostega, ponižnega in očarljivega razodevanja Božjega Sina med ljudmi. Tukaj se naučimo celo, in morda skoraj neopazno, posnemati to življenje.
Družina je temeljna in najpreprostejša oblika družbe. Je prva šola »vseh družbenih kreposti«, je zibelka družbenega življenja, saj se prav v družini ude-janja poslušnost, skrb za druge, čut za odgovornost, razumevanje in pomoč, ljubeznivo sožitje različnih osebnosti. Pravzaprav je dokazano, da se zdravje neke družbe meri po zdravju njenih družin. Zato so neposredni napadi na družine tudi neposredni napadi na družbo samo, in na njihove posledice ni treba dolgo čakati.
Naj bo Devica Marija, ki je Mati Cerkve, tudi Mati domače Cerkve! Naj po njeni materinski pomoči vsaka krščanska družina postane resnično 'Cerkev v malem', v kateri se zrcali in v življenju izraža skrivnost Kristusove Cerkve! Ona, dekla Gospodova, naj bo zgled ponižnega in velikodušnega sprejemanja božje volje. Ona, Mati bolečin ob vznožju križa, naj lajša bolečine vsem, ki trpe zaradi družinskih težav in naj obriše njihove solze.
In Kristus, Gospod, Kralj vesoljstva, kralj družin, naj bo kakor v Kani prisoten v vsakem krščanskem domu kot izvir luči, veselja, vedrega zaupanja in moči.
Danes na zelo poseben način prosimo sveto družino za vsakega člana naše družine ter za tistega, ki to najbolj potrebuje.

Naj nas današnja nedeljo spet znova spodbudi, da se splača potruditi za svojo družino, za zakonca, za svoje otroke, za starše in končno za vse nas.

Ervin Mozetič

Velikokrat smo opazovali Marijo z Detetom v naročju, kajti krščanska pobožnost je na tisoč različnih načinov izoblikovala praznik, ki ga obhajamo danes: Marijino materinstvo, osrednje dejstvo, ki razsvetljuje vse Marijino življenje in je temelj še drugih privilegijev, s katerimi jo je hotel ozaljšati Bog.
Pa poglejmo kako je bilo z materinstvom v Postojni v letu 2012. Krščenih je bilo 58 otrok, štiri manj kot leta 2011, od tega 28 dečkov in 30 deklic, od tega v zakonu rojenih 35, v izvenzakonski skupnosti pa 23. To je nekoliko boljše kot v letu 2011, ko je bilo rojenih otrok v izvenzakonski skupnosti več kot polovica.
Naša presveta Mati« je naziv, ki ga pogosto dajemo Mariji in nam je še posebno drag in opogumljajoč. Ona je zares naša Mati, ker nas nenehno po-raja v nadnaravno življenje.
Ko je Kristusa spočela, rodila, hranila, ga v templju darovala Očetu in ko je trpela skupaj s svojim na križu umirajočim Sinom, je s pokorščino, vero, upa-njem in gorečo ljubeznijo na popolnoma edinstven način sodelovala pri Odrešenikovem delu za obnovitev nadnaravnega življenja v dušah.
To Marijino materinstvo »neprestano traja ... prav do večne dopolnitve vseh izvoljenih. Vzeta namreč v nebesa te zveličavne naloge ni odložila, temveč nam z mnogotero priprošnjo še naprej pridobiva darove večnega zveličanja. V svoji materinski ljubezni se zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bodo prišli v blaženo domovino.
V večnost se je v župniji Postojna preselilo 38 naših dragih. Od tega je bilo 23 žensk in 15 moških. Previdenih je bilo 18 pokojnih. Bil je en pogreb manj kot leta 2011. Imeli pa smo 20 krstov več kot pogrebov. Še vedno spodbujam k temu da poskrbite, da bi bili vsi naši dragi rajni deležni zakramenta bolniškega maziljenja. Ta zakrament je namenjen vsem, ki hudo zbolijo in je v nevarnosti njihovo življenje. Prav tako pa je namenjen vsem tistim, ki v sebi nosijo težke rane, povzročene od raznih oblik zla in trpljenja. Priporočamo ga vsem kristjanom pred večjimi operacijami, tudi materam pred porodom in otrokom, ki morejo razumeti in dojeti smisel zakramenta. Priporočamo ga tudi ostarelim, ki jim slabijo moči in so v nevarnosti, da nenadoma zbolijo.
Ob pogrebih že leto za letom pozivam k dobrodelnosti in darovanju za cerkev, kakor pa kopičenju cvetja in sveč. To velja ravno tako za praznik vseh svetih. Žal še vedno lahko ugotavljam, da vsi pogrebi niso vedno izraz vere in tudi ne odsevajo vselej spoštovanja do pokojnega. Duhovnikovo molitev v pogrebnem sprevodu marsikdaj preglasi glasno govorjenje. Dejal bi lahko, da so mnogi ljudje (in to vseh starosti – od mladih do starejših!) izgubili čut za lepo vedenje na pokopališču ali ob srečanju pogrebnega sprevoda. Kadar boste korakali v pogrebnem sprevodu, spremljajte pokojnega z glasno ali s tiho molitvijo. Prosil bi tudi, da imate pogum in če slišite glasno govorjenje, nekulturne ljudi, opomnite in jih spomnite zakaj se udeležujejo pogreba.
Marija je odločilno vplivala na naše življenje. V tem ima vsakdo svojo lastno izkušnjo. Ko gledamo nazaj, za vsako težavo vidimo njeno posredovanje, da bi nam tako pomagala iti naprej; dala nam je odločilno spodbudo, zaradi katere smo lahko začeli znova. Na ta praznik naše Gospe se lahko vprašamo, če smo jo znali sprejeti kakor sveti Janez, če ji velikokrat rečemo: Pokaži, da si mati! in če ji s svojimi deli dokazujemo, da želimo biti njeni dobri otroci.
Zlasti se to kaže v odnosu do obhajila, saj smo pri obhajilu z njenim sinom najtesneje povezani. Razdeljenih je bilo 48 000 obhajil, 2000 manj kot leta 2011. Opažati je, da je manj ljudi zlasti pri delavniških svetih mašah, zato tudi manj obhajil. Tisti, ki želijo prejeti Gospodovo telo morajo pristopiti s čisto vestjo in duhovno in telesno pripravljeni. Tisti, ki se zaveda smrtnega greha, ( po nemarnem opusti nedeljsko sveto mašo ima hudo sovraštvo ali je nezvest v zakonu…) brez poprejšnje spovedi ne sme pristopiti k obhajilu. Obhajanci naj prejmejo zakrament le, če so se eno uro zdržali trdne hrane in vsake pijače in niso žvečili žvečilnega gumija, razen vode. Če kdo živi v izvenzakonski skupnosti ali je razvezan in potem ponovno poročen, ne more prejemati Gospodovega telesa. Pri obhajanju ni potrebno nobeno priklanjanje in poklekovanje. Ko pristopimo k obhajilu je potrebno imeti primerno obleko, sklenjene roke in na duhovnikov poziv Kristusovo telo glasno odgovoriti Amen, kar je to jasen izraz naše vere.
Otroška pobožnost do Marije je torej sestavni del krščanske poklicanosti. V vsakem trenutku se moramo skoraj nezavedno obračati k Njej, ki »pomiri naš strah, poživi našo vero, okrepi naše upanje, razprši naše strahove in opogumi našo malodušnost.
Naša poklicanost se kaže v odnosu do svetega zakona. V letu 2012 je sklenilo krščanski zakon 16 parov. Bili sta dve poroki več kot v letu 2011. Zakon je za kristjana globoka duhovna zveza. Obljube so poleg partnerju dane tudi pred Bogom in Bogu. Zato spodbujam mlade, da se odločijo skleniti sveto zakonsko zvezo.
Naša poklicanost se kaže tudi pri odločitvi za Gospoda, ko vstopamo v odraslo dobo in se to najprej zgodi pri zakramentu birme. V letu 2012 je prejelo zakrament svete birme 26 mladih iz osmega razreda, ki povečini vsi po birmi tudi nadaljujejo verouk. Birma v letu 2013 bo 19. maja – na binkošti ob 10 dopoldne. Birmanci pa se morajo skupaj s starši in botri še dobro pripraviti, saj mi je kot župniku dovoljeno komu birmo odložiti, če ni dobro pripravljen.
Najbolj prisrčno so se za Gospoda odločili prvoobhajanci. K prvemu svetemu obhajilu je pristopilo 36 prvoobhajancev, ki so se skupaj s starši pripravljali na prejem Jezusa pod podobo kruha. V letošnjem letu bo prvo sveto obhajilo 26. maja ob 10. dopoldne.
Med kristjane smo na velikonočno vigilijo sprejeli osem odraslih katehumenov. Letos jih bomo na velikonočno soboto sprejeli, če Bog da, pet.
Poleg že obstoječih skupin,( rednih srečanj za starše veroukarjev, štirih mladinskih, Nikodemovih srečanj, Gregorjevih srečanj, Svetopisemske skupine, skupine ovdovelih, molitvene skupine, ki je letos obhajala deseto obletnico sprejema v mednarodno združenje molitvenih skupin; Karitas, Gondoljerjev, Slomškovih Zakoncev, Štefanovih zakoncev, zakoncev Martin) so v letošnjem letu, kar je zelo razveseljivo, nastali še ena zakonska skupina, ki si je nadela ime Anina skupina in skupina staršev, ki se pogovarja o vzgoji. Vse skupine, razen posameznih so odprte in se jim lahko pridružite tudi novi člani.
Pohvalil bi tudi župnijski zbor in mladinski zbor, ki sta s svojo prisotnostjo lepšala bogoslužja. Veliko žrtev in odpovedi je za to potrebno, zlasti organistki in pevovodkinjam izrekam iskreno hvalo. Želim tudi, da bi se župnijskemu zboru priključili novi člani, ki bi jih člani zbora kakor vem z veseljem sprejeli. Mladim pa želim veliko energije in sposobnosti, da bi peli vsako nedeljo pri maši.
Razveseljiv je nastanek otroškega zborčka. Upam le, da bo zborček postal bolj številčen in pogumen pri jutranjem petju za kar želim veliko moči Nini in Mojci.
Vsem želim veliko pripravljenosti sodelovanja zlasti med prazniki, saj samo tako lahko praznujemo vsi, saj je pri vsakem praznovanju potrebno sodelovanje, če človek hoče praznovati.
Vesel sem svete maše za mlade družine z majhnimi otroki, katero smo imeli vsak mesec.
Vesel sem tudi Katehetsko pastoralne šole - oddelka Teološke Fakultete, ki se je v tem akademskem letu pri nas že tretje leto in jo obiskuje 20 slušateljev in kar sedem iz naše župnije.
Bilo je postorjenih tudi kar nekaj materialnih stvari, od novih glavnih vrat pri župnijski cerkvi Svetega Štefana, do oken in novih vrat in tlaka pri svetem Andreju v Velikem Otoku.
Res si ne bi mogli zamisliti boljšega začetka leta in vseh dni našega življenja, kakor da smo zelo blizu Devici Mariji. K njej se obračamo z otroškim zaupanjem, da bi nam pomagala sveto živeti vsak dan v letu; da bi nas spodbujala, naj začnemo znova, če smo zaradi naše šibkosti padli in izgubili pravo pot; da bi za nas posredovala pred svojim božjim Sinom, da bi se notranje prenovili in se trudili rasti v ljubezni do Boga in v služenju našemu bližnjemu. V Marijine roke položimo svojo željo, da bi se poistovetili s Kristusom, da bi posvečevali svoj poklic, da bi bili zvesti oznanjevalci evangelija. Še glasneje bomo ponavljali njeno ime, ko bodo težave postale hujše. In ona, ki je vedno pozorna na svoje otroke, nam bo prihitela na pomoč, ko bo slišala svoje ime na naših ustnicah. Ne bo nas pustila v zmoti ali blodnjah.
To svojo odločitev pa bomo v letošnjem letu potrjevali z dekanijskim misijonom, ki bo začel 8. marca in trajal do 17. marca in nosi naslov: Stopimo skozi vrata vere.
Na današnji dan, ko opazujemo kakšno Marijino podobo, ji lahko - vsaj v mislih, brez besed - rečemo: Mati moja! In čutili bomo, da nas sprejema in spodbuja, naj začnemo to novo leto, ki nam ga podarja Bog, z zaupanjem nekoga, ki ve, da ga iz nebes nekdo dobro varuje in mu pomaga.

Ervin Mozetič

Današnji dan je dober trenutek, da naredimo »bilanco« preteklega leta ter sklepe za leto, ki se začenja. To je dobra priložnost, da prosimo odpuščanja za tisto, česar nismo naredili, za ljubezen, ki nam jo je primanjkovalo, in da se zahvalimo za vse Gospodove dobrote.
Naše življenje je pot, polna stisk in »tolažb Boga«. Imamo eno življenje v času, v katerem smo sedaj, in še drugo življenje onkraj časa, v večnosti, h kateremu je namenjeno naše romanje. Čas vsakega posameznega človeka je pomemben del dediščine, ki jo je prejel od Boga; je razdalja, ki nas ločuje od tistega trenutka, ko bomo stopili pred našega Gospoda s polnimi ali praznimi rokami. Samo sedaj, tukaj, v tem življenju si lahko naberemo zasluge za naslednje življenje. Vsak naš dan je pravzaprav čas, ki nam ga podarja Bog, da bi ga napolnili z ljubeznijo do njega, z ljubeznijo do tistih, ki nas obdajajo, z dobro opravljenim delom, z udejanjanjem različnih kreposti, z deli, ki so prijetna božjim očem.
Čas, ki ga ima vsak od nas na voljo, je kratek. Vendar ga je dovolj, da rečemo Bogu, da ga ljubimo, ter da dokončamo delo, ki ga je zaupal vsakomur od nas. Zato nas sveti Pavel opozarja: Skrbno torej pazite, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri. Skrbno izrabljajte čas.
Zares kratek je naš čas, da ljubimo, da dajemo, da zadoščujemo. Zato ni prav, da ga tratimo ali da ta zaklad neodgovorno mečemo skozi okno: ne moremo brezumno zapraviti tega obdobja na svetu, ki ga Bog zaupa vsakemu izmed nas.
Kratkost časa je nenehen klic, naj ga naredimo čim bolj učinkovitega pred božjimi očmi. Danes bi se v naši molitvi lahko vprašali, ali je Bog zadovoljen s tem, kako smo preživeli leto, ki se izteka. Ali smo ga dobro izkoristili, ali pa je bilo - ravno nasprotno - leto izgubljenih priložnosti pri delu, v apostolatu, v družinskem življenju; ali smo pogosto zavrgli križ, ker smo se zlahka pritoževali, kadar so nas doletele stiske in tisto, česar nismo pričakovali.
Vsako leto, ki mineva, je klic k posvečevanju našega običajnega življenja in opozorilo, da smo spet nekoliko bližje končnemu trenutku pri Bogu.
Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem?

Ko opravljamo spraševanje vesti, je čisto mogoče, da bomo v tem letu, ki se končuje, našli opustitve v ljubezni do bližnjega, le malo delavnosti pri poklicnem delu, duhovno povprečnost, ki smo jo dopustili, sebičnost, nečimrnost, pomanjkanje odpovedi pri hrani, milosti Svetega Duha, na katere nismo odgovorili, nezmernost, slabo voljo, razdražljiv značaj, bolj ali manj prostovoljno raztresenost v naših pobožnostih ... Imamo več kot dovolj razlogov, da zaključimo leto s kesanjem in zadoščevanjem, da Gospoda prosimo odpuščanja.
Niti en sam dan ne ubeži tej resničnosti: naših pomanjkljivosti in naših zmot je bilo veliko. Kljub temu pa so neprimerljivo večji naši razlogi za hvaležnost, v človeških in nadnaravnih rečeh. Ni pomembno, če sedaj vidimo samo zelo maj-hen del teh resničnosti. Zahvalimo se Gospodu za vse dobro, kar smo prejeli med letom.
Zaključimo leto tako, da prosimo odpuščanja za naš pomanjkljiv odgovor na milost; ker se je Jezus tolikokrat postavil poleg nas, pa nismo storili ničesar, da bi ga videli, in smo pustili, da je šel mimo. Hkrati zaključimo leto z zahvalo Gospodu za veliko usmiljenje, ki ga je imel z nami, ter za neštete dobrote, ki nam jih je dal Gospod, čeprav mnogih sploh nismo spoznali.
Skupaj s kesanjem in hvaležnostjo naredimo sklep, da bomo ljubili Boga, in da se bomo borili, da bi pridobivali kreposti ter izkoreninjali svoje napake, kakor da bi bilo to zadnje leto, ki nam ga daje Gospod.
V teh zadnjih urah leta, ki se končuje, ter na začetku leta, ki prihaja, bomo drug drugemu zaželeli, da bi imeli dobro, srečno leto.
Toda kaj je tisto, kar mnogi ljudje razumejo kot »dobro leto«, »sreče polno leto« itd.? »To brez dvoma pomeni, da v tem letu ne bi trpeli zaradi nobene bolezni, nobene žalosti, nobenih stisk, nobenih skrbi, temveč ravno nasprotno, da bi se vam povsod nasmihala sreča in bi vam bilo vse naklonjeno, da bi zaslužili precej denarja in vam ne bi bilo treba plačati preveč davka, da bi se povečale plače in znižale cene artiklov, da bi vam radio vsak dan sporočal dobre novice. Skratka, da vas ne bi zadela nobena nesreča.«
Prav je, da si zase in za druge želimo te človeške dobrine, če nas slednje ne oddaljujejo od našega končnega cilja. Dobro leto je za kristjana tisto, v katerem nam je tako prvo kot drugo pomagalo, da smo malo bolj ljubili Gospoda. Dobro leto za kristjana ni tisto, ki je polno neke naravne sreče brez Boga - če predpostavimo, da bi bilo to mogoče. Dobro leto je tisto, v katerem smo bolje služili Bogu in drugim, čeprav je bilo s človeškega vidika popolna katastrofa. Dobro leto je lahko na primer tisto, v katerem je nastopila težka bolezen, toliko let skrita in nismo vedeli zanjo, če smo znali z njo posvečevati sebe in tiste, ki so bili okrog nas.
Katero koli leto je lahko »najboljše leto«, če izkoristimo milosti, ki jih Bog hrani za nas in ki lahko spremenijo v nekaj dobrega tudi največjo nesrečo. Za leto, ki se začenja, nam je Bog pripravil vso potrebno pomoč, da bi bilo »dobro leto«. Ne potratimo niti enega samega dne. In ko bo prišel padec, zmota ali malodušje, takoj začnimo znova; pogosto preko zakramenta spovedi.
Da bi imeli vsi »dobro leto«! Da bi lahko na koncu tega leta stopili pred Gospoda s polnimi rokami opravljenega dela, ki smo ga izročili Bogu, apostolata z našimi prijatelji, neštetih izrazov ljubezni do tistih, ki nas obdajajo, mnogih majhnih premagovanj, neponovljivih srečanj pri obhajilu ...
Naredimo sklep, da bomo spremenili poraze v zmage tako, da se bomo zatekli h Gospodu in začeli znova.
Prosimo Devico Marijo za milost, da bi se prihajajoče leto borili tako, kakor da bi bilo zadnje, ki nam ga Bog namenja.

Ervin Mozetič

Še včeraj smo praznovali Gospodovo rojstvo in bogoslužje nam že predlaga praznik prvega mučenca, ki je dal svoje življenje za tega Otroka, ki je se pred kratkim rodil. »Včeraj je bil Kristus za nas povit v plenice; danes pokriva Štefana z oblačilom nesmrtnosti. Včeraj so tesne jasli držale otroka Kristusa; danes je neskončnost nebes sprejela zmagovitega Štefana.
Cerkev nas hoče spomniti, da je križ vedno zelo blizu Jezusa in njegovih prijateljev. V boju za popolno pravičnost, ki je svetost, se kristjan znajde v težkih položajih, ki jih povzročajo sovražniki Boga v svetu. Gospod nas opozarja: Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. ... Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: »Služabnik ni večji kot njegov go-spodar.« Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas. In ta prerokba se je izpolnjevala že od samega začetka Cerkve. Tudi v naših dneh bomo trpeli stiske in preganjanja, v takšni ali drugačni meri in v različnih oblikah, če zares sledimo Gospodu. »Vsi časi so časi mučeništva,« pravi sveti Avguštin. »Naj nihče ne reče, da kristjani ne trpijo preganjanja. Vsi, je rekel: nikogar ni izključil, nikogar ni izvzel. Če hočeš preizkusiti, ali so te besede resnične, začni pobožno živeti in videl boš, kako zelo prav je imel.
Ko nas Gospod kliče ali prosi za nekaj, dobro pozna naše omejitve in težave, ki jih bomo našli na poti. Jezus nam nenehno stoji ob strani, ko pride ura trpljenja, in nam pomaga s svojo milostjo: To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal, nam pravi.
Ne smemo se čuditi, če bomo morali na naši poti svetosti kdaj pretrpeti kakšno stisko, majhno ali veliko, samo zato, ker smo zvesti svoji poti v svetu s poganskimi potezami. Takrat bomo prosili Gospoda, da bi posnemali svetega Štefana v njegovi stanovitnosti, v njegovem veselju in prizadevanju, da bi omogočali spoznati krščansko resnico tudi v teh okoliščinah.
Preganjanje ni bilo vedno enako. V prvih stoletjih so poskušali uničiti krščansko vero s fizičnim nasiljem. Spet drugič, ne da bi se fizično nasilje kon-čalo, so bili kristjani pogosto - in še vedno je tako - prikrajšani za svoje najbolj temeljne pravice; ali pa so poskušali preprosto ljudstvo zapeljati v zmedenost s kampanjami, katerih namen je rušenje njihove vere. Celo v deželah z veliko krščansko tradicijo se postavljajo vrste pasti in preprek, da bi ljudje lahko krščansko vzgajali svoje lastne otroke, ali pa kristjanom zaradi golega dejstva, da so kristjani, odrekajo pravične poklicne možnosti.
Ni redkost, da morajo v družbah, ki se imenujejo svobodne, kristjani živeti v okolju, ki jim je resno nasprotujoče. Takrat se lahko pojavi potuhnjeno prega-njanje, z ironijo, ki poskuša osmešiti krščanske vrednote, ali pa s pritiski iz okolja, s katerimi poskušajo zastrašiti najbolj šibke. To je trdo nekrvavo preganjanje, ki se neredko poslužuje obrekovanja ali sramotenja. »V drugih obdobjih,« pravi sveti Avguštin, »so kristjane hujskali, naj odpadejo od Kristusa; sedaj jih učijo, naj Kristusa zanikajo. Takrat so jih silili, sedaj jih učijo; takrat so se posluževali nasilja, sedaj pa zvijač; takrat je bilo slišati sovražnikovo rjovenje; sedaj pa se pojavlja krotak, deluje s priliznjenostjo in ovinkarjenjem, zato ga je težko opaziti. Znano je, na kakšen način silijo kristjane, naj zavržejo Kristusa: poskušajo jih pritegniti k sebi, da bi odpadli; toda ti, ki so izpovedali Kristusa, so bili kronani. Sedaj jih učijo zanikati Kristusa, in medtem ko jih zavajajo, nočejo, da bi se videlo, da jih oddaljujejo od Kristusa. Videti je, da svetnik govori o naših dneh.
Gospod je prav tako hotel opozoriti svoje prijatelje, naj jih ne zmede nasprotovanje, ki ne prihaja več od poganov, temveč od njihovih bratov v veri; slednji namreč mislijo, da opravljajo bogoslužno daritev s svojim nepravičnim delovanjem, ki ga navadno motivirajo nevoščljivost, ljubosumje in pomanjkanje čistega namena. Vsa nasprotovanja, še posebno pa takšna, je treba prenašati ob Gospodu v tabernaklju; tam dobi apostolat, ki ga takrat uresničujemo, posebno rodovitnost.
Te okoliščine izražajo poseben Gospodov klic, naj bomo prek molitve zedinjeni v njem. So trenutki, ko moramo izkazati stanovitnost in potrpežljivost, ter nikoli vračati hudo s hudim. Še več, naše notranje življenje celo potrebuje težave in ovire, da bi bilo močno in trdno. Iz teh preizkušenj duša z Gospodovo pomočjo pride bolj ponižna in očiščena. Na poseben način bomo okušali Gospodovo veselje in bomo kakor sveti Pavel lahko rekli: pri vsej svoji stiski sem poln tolažbe in moje veselje prekipeva.
Kristjan, ki trpi preganjanje, ker sledi Jezusu, bo iz te izkušnje pridobil veliko sposobnost razumevanja in trden sklep, da drugih ne bo prizadel, žalil ali grdo ravnal z njimi. Poleg tega nas Gospod prosi, naj molimo za tiste, ki nas preganjajo.
Zadnji izmed blagrov se konča z gorečo Gospodovo obljubo: Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko." Gospod je vedno dober plačnik.
Štefan je bil prvi krščanski mučenec in je umrl, ker je oznanjal resnico. Tudi mi smo bili poklicani k širjenju Kristusove resnice brez strahu, brez pretvarjanja: Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Zato ne moremo popuščati pred ovirami, ko se trudimo oznanjati Kristusov odrešilni nauk, tako da bo mogoče reči: »Ne boj se resnice, četudi bi zaradi nje moral umreti.«
Dan, ko kristjane preganjajo, obrekujejo ali kruto ravnajo z njimi zato, ker so Jezusovi učenci, je zanje dan zmage in pridobitve.
Zgodovina Cerkve kaže, da stiske včasih povzročijo, da se človek prestraši in ohladi svoj odnos z Bogom; drugikrat pa, ravno nasprotno, pripomorejo, da dozorijo svete duše, ki nosijo vsakdanji križ in sledijo Kristusu, poistovetene z njim. Nenehno opažamo to dvojno možnost: ena sama težava - bolezen, nerazumevanje itd. - ima različen učinek glede na razpoložljivost duše. Če hočemo biti sveti, je jasno, da mora biti naša naravnanost taka, da bomo vedno od blizu sledili Gospodu, kljub vsem oviram.
Kadar nastopijo težave, zelo pomaga, če povečujemo upanje na nebesa. To nam bo pomagalo, da bomo trdni v veri ob kakršnem koli preganjanju ali poskusu, da bi nas zmedli. »In če boste vselej odločeni, da rajši umrete, kot da popustite v želji, da bi dosegli cilj poti, vam bo Gospod v večnem življenju dal piti v obilju, čeprav bo dopustil, da vas v tem življenju nekoliko žeja.«
V obdobjih zunanjih težav moramo pomagati našim bratom v veri, da bodo v teh stiskah trdni. V veliko pomoč jim bomo z našim zgledom, z našo besedo, z našim veseljem, z našo zvestobo in našo molitvijo. Posebno tenkočutno se moramo posvetiti temu, da bomo v teh trenutkih do njih živeli bratsko ljubezen, kajti brat, ki mu njegov brat pomaga, je kot utrjeno mesto; nepremagljiv je.
Marija, naša Mati, nam je posebno blizu v vseh težkih okoliščinah. Danes se na poseben način priporočajmo tudi prvemu mučencu, ki je dal svoje življenje za Kristusa, da bi mi bili močni v vseh naših stiskah.

Ervin Mozetič

Že nekaj tednov se srečujem s pomenljivim stavkom, ki ga vedno molimo v veroizpovedi: In seje utelesil po Svetem Duhu. Nasprotje pač ne more biti večje: utelesiti se, postati meso iz Duha. Prejeti telo od Duha. To je skrivnost učlovečenja, ki jo praznujemo na božič. Ustreza stavku iz Janezovega uvoda v evangelij: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami.« Janezov evangelij ne pripoveduje idilične zgodbe o Jezusovem rojstvu v betlehemskem hlevu. V njem je skrivnost Božjega učlovečenja prikazana v podobah o hrepenenju tedanjega sveta. Ob koncu prvega stoletja so ljudje hrepeneli po tem, da bi se tema, ki zagrinja človeštvo, razsvetlila, in bi sredi kaosa našli pravo pot.

Razmere v tretjem tisočletju so v marsičem podobne razmeram tedanjega sveta. Tudi danes imajo mnogi občutek, da tavajo v temi. Problemi, s katerimi se sooča človeštvo, se množijo, politiki pa imajo vedno manj moči, da bi našli sprejemljive rešitve za prihodnost. Tako hrepenimo po luči, po tem, da bi se nam odprle oči in bi prepoznali resnico, da bi v vsem odkrivali Božjo resničnost. Zato se danes sprašujemo: kako bi moje življenje uspelo? Kako živeti, da bi lahko rekli, da resnično živimo? Kot nekoč tudi danes ljudje vse prevečkrat čutimo, da bolj životarimo, da živimo tja v en dan, da naše srce ostaja prazno in je naše življenje nerodovitno. Življenje želi rasti, cveteti, obroditi. Šele ko se v človeku naseli beseda, ko v njem le-ta postane meso, tedaj človek izkusi resnično življenje. Z besedo za meso, evangelist Janez ne misli grešnega mesa, pač pa vse tisto, kar je zemeljsko, slabotno, minljivo, v nasprotju z nebeškim, božjim.

V učlovečenju svojega Sina je Bog nesmrtno seme svojega Božjega življenja posadil v naše umrljivo meso, daje le-to lahko zacvetelo. Ali kot pravi neka Marijina pesem: tedaj je trnje nosilo vrtnice. Bog sam postane meso, v rojstvu Jezusa Kristusa se nebo spusti na nedostopno zemljo in se odpre nad njo. Ko Janez pravi, da beseda postane meso, to za Janeza pomeni, da Kristus ljudi, vezane nase in na zemeljsko, vodi domov v Božji svet.
Izpoved vere razlaga stavek iz Janezovega uvoda v evangelij na svoj način. Kristus se je utelesil po Svetem Duhu. Na meso in duha običajno gledamo kot na največji nasprotji v človeku. Duh nasprotuje mesu in obratno. »Duh je sicer voljan, a meso je slabotno,« pravi Jezus na Oljski gori svojim učencem. Vendar v veroizpovedi, priznavamo, da se je večna Očetova beseda utelesila po Svetem Duhu. Duh je postal meso. Prej bi upali, da bo naše meso odprto za Svetega Duha. Vendar je tu ravno obratno. Duh se pomakne k mesu.

Kar izpovedujemo o Jezusu Kristusu, velja tudi za nas same. Na božič namreč ne praznujemo le Božjega, pač pa tudi lastno učlovečenje, ki se očitno zgodi tudi preko utelešenja Duha. Duh se mora utelesiti v nas, sicer je naše učlovečenje brez smisla. To skrivnost je latinski cerkveni oče Tertulijan izrazil v slavnem izreku: Meso je temelj odrešenja. Brez mesa ni odrešenja, ni ozdravljenja, ni zveličanja in ni učlovečenja.

Mnogi želijo doseči učlovečenje mimo svojega mesa. Dosegati želijo velike uspehe, vendar živijo le v svoji glavi. Manjka jim rahločutnosti in ničesar ne izžarevajo. Ker ne živijo v telesu, iz njih ne more izhajati življenje za ta svet. Drugi mislijo, da lahko živijo le svojo duhovno plat, in se postavljajo nad meso. Biti želijo le pobožni. Vendar je njihova pobožnost pogosto le beg pred realnostjo njihovega mesa. Prezrejo svoje telo, svoje občutke in strasti, svoje potrebe in težnost svojega mesa. Biti želijo zgolj duhovni ljudje. Vendar, tako nam govori izpoved vere, to ne vodi v učlovečenje. Če Duh ne pride v meso, ostane nerodoviten in ne more zažareti v ta svet. Telo brez Duha ostaja nedostopno, zakrčeno, odseva praznino. Duha je mogoče začutiti le tedaj, ko pride v meso. Brez mesa Bog v tem svetu nima ne učinka ne obličja. Bog potrebuje meso, da se lahko v tem svetu izrazi. In mi potrebujemo meso, da se lahko učlovečimo, da v našem obličju lahko zažari Božje obličje.

Učlovečimo se le tedaj, ko z ozirom na utelešeno besedo sprejmemo lastno meso in mu rečemo da, ko se spravimo z utrujenostjo svojega mesa, z njegovo slabotnostjo, šibkostjo, nemočjo, občutljivostjo in umrljivostjo, pa tudi z njegovo lepoto, nežnostjo, rahločutnostjo. Ko naš Duh reče mesu da, tedaj se lahko Božja beseda utelesi tudi v nas, tedaj se lahko tudi v nas utelesi Božji Duh in s tem postane viden v tem svetu. Božja luč lahko tedaj po nas posveti v vso temo tega sveta in Božji Duh lahko preobrazi naše meso. Tedaj se v našem mesu dotaknemo Boga samega. In Božjega veličastva ne vidimo samo v detetu v jaslih, pač pa nam zažari v vsakem mesu, v vsakem telesu, v vsakem človeku.

V veroizpovedi priznavamo, da se je Kristus utelesil iz Marije Device. Našega utelešenja, našega učlovečenja ne moremo doseči s človeškim prizadevanjem. Bog sam mora dati nov začetek, deviški začetek. Če kot Marija tudi mi Bogu dopustimo, da deluje na nas, lahko v nas zacveti novo življenje in nas napolni Božje življenje. In to nas prenovi, osveži, preobrazi v izvirno in nepotvorjeno podobo, ki si jo je Bog ustvaril o vsakem izmed nas. In samo tako drži to, kar molim in se je utelesil. Samo tako se učlovečimo.

Kakšen mora torej biti naš poslednji odgovor na božič? »Ljubezen se plača z ljubeznijo«: na ljubezen ne moremo odgovoriti drugače, kot da ljubimo tudi mi. V božični pesmi Hitite kristjani najdemo globok verz: »Kako ne bi ljubili njega, ki nas je tako ljubil?« Vse polno stvari lahko storimo, da bi bil božič slovesnejši, toda zagotovo nam najbolj resnično in najglobljo stvar predlagajo pravkar omenjene besede. To je božič, h kateremu želi Sveti Duh pripeljati resnične vernike. Iskrena misel zahvale, ganjenost in ljubezni do njega, ki je prišel in prebival med nami, je gotovo najžlahtnejši dar, ki ga lahko naklonimo Detetu Jezusu, najlepši okras njegovih jaslic. In to ni težko; dovolj je vsaj malo premišljevati o njegovi ljubezni do nas, občutiti, kako zelo nas je ljubil. Dante je rekel: ljubezen, »čeprav ni ljubljena, ljubeče odpušča«; kdor se čuti ljubljenega, ne more drugače, kakor ljubiti.

Ljubezen nosi v sebi potrebo, da postane konkretnost. Najbolj preprost in vsesplošen (kadar je čist in nedolžen) je poljub. Bi želeli poljubiti Jezusa, kot to želimo storiti komaj rojenemu otroku? Ne zadovoljimo se s tem, da bi poljubili le njegov mavčni ali porcelanast kipec, podarimo ga Detetu Jezusu iz mesa in kosti. Podarimo ga revežu, trpečemu človeku in dali ga bomo njemu! Poljub v tem smislu bo konkretna pomoč, pa tudi dobra beseda, spodbuda, obisk, nasmeh, ali pa tudi dobesedno poljub. To so najlepše luči, ki jih lahko prižgemo v naših jaslicah.
Za božič vam torej želim veliko konkretne ljubezni!

Ervin Mozetič

To noč, Bog prihaja v naš svet kot otrok. Ne prihaja kot odrasel človek, pač pa postane otrok, slaboten in nemočen otrok. Kot otrok nas Bog želi osvoboditi naše lastne veličine, s katero želimo biti kot Bog. Bog prihaja v otroški nemoči, da bi razbil oklep naših src, saj otrok celo zakrknjene in zagrenjene ljudi pripravi do smeha.
Če prihaja Bog k nam kot otrok, pomeni, da moramo z Njim ravnati skrbno in nežno. Boga ne moremo otipati. Lahko ga samo zaslutimo v tišini našega srca, lahko se ga le nežno dotaknemo na kraju tišine, kamor ne prodreta hrup tega sveta in hrup naših misli. O Bogu ne moremo govoriti z glasnimi besedami, ampak samo nežno in tiho, kot bi govorili otroku. Pri otroku ne uporabljamo učenih besed, ampak le besede, ki prihajajo iz srca. Tako lahko tudi Boga srečamo samo tedaj, ko mu odpremo svoje srce.
Otrok je podoba za nepotvorjeno in izvirno podobo, ki si jo je Bog naredil o vsakem od nas. Na božič nas želi Bog v tem otroku, ki leži v jaslih, spomniti na to enkratno in neokrnjeno podobo, ki je v nas pogosto skrita pod številnimi vlogami in maskami, ki smo si jih nadeli.
Nismo samo ljudje, ki izpolnjujejo pričakovanja in podobe svoje okolice. Nismo le otroci svojih staršev. Božji otroci smo. Udejanjamo enkratno po-dobo, ki jo Bog uresničuje samo v nas.
Otrok je tudi simbol za nov začetek. Na božič nam Bog da nov začetek. Ne določajo nas naša življenjska zgodba, pretekle rane in številne razbite sanje. Vedno znova smemo sanjati sanje o izpolnjenem življenju. Več pravic imajo kot naša vdaja. Kajti ko Bog prihaja k nam kot otrok, nam omogoča nov začetek. Tedaj nam obljublja, da bo z nami vse dobro, da še ni prepozno, da se Bog želi zdaj, v tem trenutku, roditi v meni, da moja preteklost Boga ne more odvrniti od tega, da ne bi v meni vsega preobrazil in prenovil. V Kristusovem rojstvu praznujemo lasten nov začetek. Tako pravi papež Leon Veliki v eni svojih božičnih pridig: »Danes lahko začnem na novo, ker se je Bog kot otrok rodil v meni.«
Na božič praznujemo Božje učlovečenje. Bog postane človek, da lahko mi zberemo pogum in se v resnici učlovečimo, da se spravimo s svojo človeš-kostjo. In Bog nam na božič pokaže, kako bi lahko uspelo tudi naše učlovečenje. Bog se iz nebes spusti na zemljo. Učlovečimo se samo tedaj, ko v sebi združimo oba pola, nebesa in zemljo, ko rečemo da svojemu zemeljskemu obstoju. Bog se rodi v hlevu, ne v palači. Bog se želi roditi tudi v mojem hlevu, tam, kjer v meni ni pospravljeno, kjer ne diši preveč lepo, v mojem kaosu, na kraju, ki ga naseljujejo živali, moji instinkti in nagoni. Božji Duh želi v meni postati meso. Razsvetliti želi vse, in še posebej tisto, kar je v meni zemeljskega, nagonskega, strastnega, vitalnega. Hlev pa pomeni tudi revščino. Bog se želi roditi v mojo revščino, tja, kjer se upiram lastni praznini in nemoči, v kateri razpiram dlani in se izročam Bogu. Tam, kjer nisem nič, želi v meni zasijati Bog v svojem veličastvu. Šele tedaj v resnici postanem človek.
V betlehemskem otroku je Bog na svet prinesel svoj mir. Božič nagovarja naše hrepenenje po miru v svetu in v naših družinah. Če dopustimo, da sporočilo te čudovite božične pripovedi prodre v naše srce, se lahko v nas rodi mir.

Na božič imajo pomembno vlogo angeli. Gospodov angel stopi k pastirjem na prosto, da bi jim oznanil veliko veselje, da se jim je v Davidovem mestu rodil Odrešenik.
Na božič je meja med nebesi in zemljo zabrisana. Tedaj angeli povežejo Boga in ljudi. Kažejo nam, da nam je Bog blizu, da nas spremlja pri vsakdanjih opravkih, da nam v sanjah kaže smer, da nas varuje, predira oklep naše zaprtosti in naše srce odpira za Boga. Posredujejo nam nežen dih Božje ljubezni.

Obdajajo nas angeli, ki v naših srcih pojejo hvalnico Bogu in nam dajejo slutiti, da je Bog na višavah prisoten tudi pri nas na zemlji in nam želi podariti svoj mir.
K praznovanju božiča sodijo pa tudi pastirji. Bili so priče rojstvu Božjega otroka.

Pastirji so v stiku z naravo. Čez noč varujejo svojo čredo: medtem ko drugi spijo, oni stražijo. Medtem ko bedijo, se jim razkrije skrivnost noči. Posvečeni so v globoke skrivnosti. Pastirji vedno veljajo tudi kot posebej nadarjeni za ljubezen. Zato so pastirske pesmi vedno tudi ljubezenske.

Prav k tem pastirjem pride angel. Tu pride do srečanja, ki pastirje spremeni. Najprej njihova noč postane svetel sijaj. Nazadnje jih v angelu obžari Božja luč. Luč ne obsije jasli, pač pa pastirje, ki na prostem pred mestom stražijo pri svojih čredah. Tedaj se pastirji spremenijo. Oni, ki čez noč brez strahu stražijo in svoje črede varujejo pred sovražniki, se nenadoma prestrašijo. Čutijo, da z angelom v njihovo življenje vstopa nekaj Božjega. Ne morejo več ostati tako, kot so. V srcu so ganjeni. Strah jih napravi dojemljive za Božje dogajanje, za nekaj, kar presega njihovo obzorje. Angel, ki se je s svojo lučjo dotaknil nji-hovih src, jih tedaj nagovori. Prve angelove besede, ki srečajo pastirje v njihovi konkretni situaciji, jim želijo odvzeti strah. Angel ga želi s svojimi besedami spremeniti v zaupanje in oznani pastirjem veliko veselje, ki ne velja samo njim, pač pa vsemu ljudstvu. To ni površinsko veselje, pač pa veselje, ki sega v srce enako globoko kot strah.
In to velja tudi danes za nas. Ko Bog stopi v naše življenje - po izkušnji angela, po tihih vzgibih, ki se pojavijo v našem srcu, po sanjah, po viziji, po izkušnji, ki se nas dotakne globoko v srcu, pogosto občutimo strah.

Nasprotno, ta strah je človeški odziv na čisto drugačnega Boga, ki pretrese vse v nas in omaje našo trdno predstavo o svetu. Ta strah nas odpira za veselje, ki nam ga Bog posreduje po angelu. Pri tem gre za drugačno kakovost veselja v primerjavi tistim, ki je pogosto le površinsko. Gre za veselje, ki napolni naše celo srce. In za veselje, ki ga ne smemo držati zase, pač pa ga moramo deliti z ljudmi okrog sebe.

Ko v naše življenje stopi angel, se spremenimo. Strah se spremeni v straho spoštovanje in ganjenost. Tedaj se v nas izoblikuje zaupanje v to, kar se nas dotika globoko v srcu. Prisluhnemo angelovemu glasu in se po njem ravnamo. V našem življenju pride do nove dimenzije našega življenja in novega razpoloženja: oblikujeta nas veselje in sreča.

Danes praznujemo Jezusovo rojstvo, da bomo v Jezusovi luči razumeli lastno življenje in bodo naše rane zaceljene.

Današnja noč nas želi povabiti, naj odpremo srce Božji ljubezni, da se v nas povežeta nebo in zemlja, da se v nas srečata Bog in človek.
Po tem srečanju se preobrazi tudi naše življenje. Rešeni smo lastne odtuje-nosti, srečanje z Bogom nas napolni z notranjim mirom. Pogled na Jezusovo rojstvo pa želi spremeniti tudi naš odnos do ljudi. Ko mir učlovečenega Boga napolnjuje naša srca, se nam ni potrebno siliti, da bi živeli v miru z ljudmi v svoji okolici. Zato ni potrebno, da bi bil božič najprej moralni poziv naši pripravljenosti za mir, kot o tem vsako leto govorijo politični božični nagovori. Nasprotno, praznik naj bi nas spreobrnil, da bi miru o katerem nam prepevajo angeli, pustili prodreti v naša srca in bi tako tudi mirneje srečne videli svoje bližnje.
Srečanje med nebom in zemljo, ki zasije v angelski hvalnici, želi prenoviti naša človeška srečanja. Ko drugega v resnici srečam, se nebo odpre za naju oba.

Ko se v pogovoru dotaknemo drug drugega, pridemo v stik tudi z nebesi v nas. Naš pogled se razprostre in nad seboj zagledamo nebo. V človeškem srečanju, ki resnično uspe, se vedno srečata tudi nebo in zemlja. Tedaj se nikoli ne dotaknemo le drugega človeka, pač pa vedno tudi nebes v njem in v sebi. Nad nama se odpre nebo in nama da zaslutiti nekaj Božjega veličastva in ljubezni, ki naju najgloblje povezujeta.
Tak božič želim vam in vašim bližnjim!

Ervin Mozetič

Evangelist nam v čudovitih zgodbah pripoveduje o skrivnosti Jezusovega rojstva. Teh zgodb ne moremo razumeti samo kot opis zgodovine izpred dva tisoč let, pač pa tudi kot oris današnjega Božjega rojstva v nas. Saj gre ob božiču za Božje rojstvo - tako nam govorijo mistiki. In kaj pomeni Božje rojstvo? Psiholog Erich Fromm je nekoč spregovoril o človekovi nalogi, da se v celoti in resnično rodi, in o tem, da mnogi umrejo, še preden se v resnici rodijo.
O Božjem rojstvu v sebi lahko govorimo le v podobah. Prvo podobo nam predstavi Romano Guardini, ko pravi: Ob našem rojstvu je Bog nad nami izrekel prabesedo, nekakšno geslo, ki velja samo za nas. Vendar so se tekom našega življenja čez to besedo nabrale druge besede, kot so: »Nisem v redu«, »Z mano nihče ne zdrži«, »Vse mi gre narobe«. Kot Marija moramo tudi mi dopustiti Božji besedi, da prodre v nas in nas privede v stik s prabesedo, ki jo je nad nami izrekel Bog, da jo bomo na tem svetu lahko izrazili. Druga podoba je naslednja: Bog si je ustvaril sliko o vsakem izmed nas, vendar so to sliko zameglile druge slike, npr. slike pričakovanj, ki so jih do nas gojili naši starši, slike o lastni veličini ali samorazvrednotenju. Božje rojstvo pomeni, da pri-demo v stik s to izvirno, nepotvorjeno, jasno Božjo sliko v nas. To je Božji otrok v nas, ki dobro ve, kaj je za nas prav. Božji otrok v nas je izvir navdiha, živosti, lahkosti in ljubezni.
Božje rojstvo v našem srcu se prične z angelovim oznanjenjem. Ljudje mislimo, da bi se najbrž odzvali enako kot Marija, če bi tudi k nam prišel angel s krili. Vendar angela lahko srečamo tudi v tihih vzgibih, ki vzniknejo v našem srcu, v sporočilu, ki nam ga prinašajo sanje, ali v besedi, s katero k nam pristopi drugi. In tedaj ni tako samoumevno, da se bomo kot Marija prepustili angelovemu glasu.
O Marijinem izvoru izvemo prav tako malo kot o njenih lastnostih ali sposobnostih. Preprosto - mlada ženska je, ki pa se prepusti angelovemu sporočilu. Marija se nagovora prestraši, vendar pa se ne zapre. Pusti se nagovoriti in premišljuje, kaj pomeni angelova beseda. Ona želi priti besedi do dna. Pri premišljevanju o pomenu besede pride do dna svoje duše, v kateri odmeva Božja prabeseda, namenjena prav njej.

V to odprtost angel Mariji izreče čudovito obljubo. Spočela bo in rodila sina, ki naj mu da ime Jezus, kar pomeni: Bog (od)rešuje. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. In Bog mu bo dal Davidov prestol. Evangelist na tem mestu združuje hrepenenja Grkov in Judov - oboji hrepenijo po tem, da bi njihovo življenje uspelo. Za Grke to pomeni uspeti v veličini, v tem, da živijo polnost vseh Božjih možnosti. Judje, ki so bili dolgo zatirani, hrepenijo po svobodi. Božje rojstvo pomeni, da v sebi uresničimo polnost Božjega življenja, da vladamo samim sebi in da nihče ne vlada nam.
Marija odgovarja z vprašanjem, vendar ne, ker bi dvomila, pač pa, ker želi angelu dati možnost, da natančneje pojasni, kaj se bo zgodilo. Angel spregovori o Svetem Duhu, ki bo v njej storil čudež spočetja in rojstva. Božje rojstvo v nas stori Sveti Duh. Tega sami ne zmoremo. Angel Marijo opozori na znamenje, Elizabeto, ki je kot stara ženska tedaj že v šestem mesecu nosečnosti. Marija za znamenje ne prosi, kot je to storil Zaharija. Veruje tudi brez njega. Z znamenjem pa njena vera postane še močnejša. Za Boga nobena beseda ni nemogoča. Ali kot bi lahko prevedli: za Boga ni nobena beseda brez moči. Ko nam spregovori Bog, beseda nekaj povzroči. Beseda postane dogajanje, nekaj, kar lahko vidimo. Vidimo lahko sad, ki ga beseda rodi. Če se v človeku rodi Bog, gre za otipljivost. Takšen človek je dojemljiv za nekaj večjega. Njegov ego se odpre za nekaj, kar ga presega. Ni se mu potrebno krčevito oklepati samega sebe. Izžareva Božjo milost, ki nas spominja na Marijo.
Marija odgovori z besedami, ki so od tedaj postale odgovor vseh verujočih: Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!« Marija se daje Bogu na razpolago. Te besede so polne zaupanja. V imenu svojega ljudstva se odpre Božji besedi, da le-ta v njej postane meso, da Božja obljuba v njej postane resničnost. Marija je postala prapodoba verujočega človeka. Tudi za nas velja, da naša vera ni le nekaj samo osebnega. Če se v veri izročimo Bogu, se to ved-no zgodi tudi v solidarnosti z ljudmi. Ne postavljamo se nad druge, pač pa se odpremo tudi v imenu ljudi, ki so v sebi utihnili in postali prazni, da kot Marija postanemo blagoslov za druge. Marija ne ve, kaj bo zanjo pomenilo to, da se prepusti Bogu. Kmalu zatem ji bo Simeon, ki ga bo z otrokom srečala v templju, dejal, da bo njeno srce presunil meč.
Na angelovo sporočilo Marija odgovori z »zgodi se mi po tvoji besedi«. Latinska beseda fiat je prva beseda, ki jo Bog izgovori pri stvarjenju: »Fiat lux, bodi svetloba«. Božje rojstvo je nova Božja stvaritev. Na božič Bog z nami praznuje nov začetek. Ne določajo nas rane našega življenja. Kljub temu da smo bili prizadeti in so nas dogodki, ki smo jih doživljali, kdaj zlomili, smemo vedno znova sanjati svoje sanje. Sanjati smemo o tem, da nam bo Bog dal bla-goslov za naš uspeh in bo naši duši povrnil njen prvotni sijaj.
Pri svetem obhajilu prejmemo utelešeno Božjo besedo. Če jo sprejmemo z zavedanjem, nas bo privedla v stik z nepotvorjeno, čisto Božjo podobo v nas. V sebi bomo odkrili Božjega otroka, ki je skozi vse vrtince življenja ostal nepoškodovan in nas vedno znova spominja na pravo bistvo, kot ga je v nas izoblikovala Božja roka. Tedaj bomo kot Marija v ta svet izžarevali nekaj Božjega sijaja in njegove nežne ljubezni ter tako postali blagoslov za mnoge. Pa veliko uspeha v tem v teh praznikih vam želim!

Ervin Mozetič

Bogoslužje današnje nedeljske maše nam izroča ponavljajoče se priporočilo, ki ga daje sveti Pavel prvim kristjanom iz Filipov: Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Nadalje apostol pokaže na temeljni razlog tega globokega veselja: Gospod je blizu.
Slednje je tudi adventno veselje ter veselje vsakega dne: Jezus je zelo blizu nas. Vedno bližje je. Sveti Pavel pa nam daje tudi ključ za razumevanje izvora naše žalosti: to je naša oddaljitev od Boga zaradi naših grehov ali zaradi naše mlačnosti.
Gospod vedno prihaja k nam v veselju in ne v bridkosti. »Njegove skrivnosti so vse vesele skrivnosti; žalostne skrivnosti smo povzročili mi.«
Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj? je dejal angel Mariji. Razlog Marijinega veselja je bližina Boga. Tudi Janez Krstnik, ki takrat še ni bil rojen, je svoje veselje ob bližini Mesija izrazil v Elizabetinem telesu. Pastirjem je angel oznanil: Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. Veselje pomeni imeti Jezusa, žalost pomeni izgubiti ga.
Veselite se, nam danes pravi sveti Pavel. In za to imamo dovolj razlogov. Še več, imamo edinstven razlog: Gospod je blizu. Lahko se mu približamo, kolikor želimo. Čez nekaj dni bo prišel božič, naš praznik, praznik kristjanov in vsega človeštva, ki - ne da bi se tega zavedalo - išče Kristusa. Prišel bo božič in Bog pričakuje, da bomo veseli kakor pastirji, kakor modri z Vzhoda, kakor Jožef in Marija.
Veseli smo lahko, ko je Gospod zares prisoten v našem življenju, če ga nismo izgubili, če se naš pogled ni skalil zaradi mlačnosti ali pomanjkanja ve-likodušnosti. Ko človek v iskanju sreče preizkuša druge poti, stran od tiste, ki vodi k Bogu, na koncu najde samo nesrečo in žalost. Izkušnja vseh tistih, ki so na takšen ali drugačen način obrnili svoj obraz na drugo stran (kjer ni bilo Boga), je bila vedno enaka: prepričali so se, da zunaj Boga ni resničnega veselja. Ne more ga biti.
Najti Kristusa ter ga najti vedno znova, pomeni globoko, vedno novo veselje.
Kristjan mora biti v svojem bistvu vesel človek. Toda naše veselje ni kakršno koli; je Kristusovo veselje, ki prinaša pravičnost in mir, in samo on ga lahko daje in ga ohranja, ker svet ne pozna njegove skrivnosti.
Veselje sveta daje tisto, kar odtujuje ... Rodi se prav takrat, ko človeku uspe pobegniti od samega sebe, ko gleda navzven, ko mu uspe odmakniti svoj pogled stran od notranjega sveta, ki mu povzroča osamljenost, ker zanj pomeni gledati praznino. Kristjan nosi svoje veselje v svoji notranjosti, ker najde Boga v svoji duši v milosti. To je neusahljiv izvir njegovega veselja.
Veselje sveta je ubožno in minljivo. Veselje kristjana je globoko in sposobno obstati sredi težav. Združljivo je z bolečino, boleznijo, z neuspehi in na-sprotovanji. Vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel, je obljubil Gospod. Nič in nihče nam ne more iztrgati tega veselega miru, če se ne ločimo od njegovega vira.
Imeti to gotovost, da je Bog naš Oče in da za nas hoče le najboljše, nas vodi k mirnemu in veselemu zaupanju, tudi ko nas včasih presenetijo stiske. V teh trenutkih, na katere bi človek brez vere gledal kot na usodne udarce brez smisla, kristjan odkrije Gospoda ter z njim veliko večjo dobrino.
Seveda bomo imeli težave, kakor jih imajo vsi ljudje. Vendar nam te težave, majhne ali velike, ne odvzamejo veselja. Težave so nekaj običajnega, kar moramo vzeti v zakup, in naše veselje ne sme čakati na obdobja brez težav, brez skušnjav in brez bolečine. Še več, brez ovir, na katere naletimo v našem življenju, ne bi imeli možnosti rasti v krepostih.
Temelj našega veselja mora biti trden. Ne more se opirati izključno na minljive reči: prijetne novice, zdravje, mirnost, ekonomska preskrbljenost za vzdrževanje družine, obilje gmotnih sredstev itd. Vse to so dobre stvari, če niso ločene od Boga, vendar same po sebi niso zadostne, da bi nam lahko dale resnično veselje.
Gospod nas prosi, naj bomo vedno veseli. Ne obstaja žalost, ki je on ne bi mogel ozdraviti. On računa z vsemi okoliščinami, skozi katere moramo iti v življenju, tudi s tistimi, ki so posledica naše nespameti in našega pomanjkanja svetosti. Za vse ima zdravilo.
Pogosto, bo potrebno, da se obrnemo nanj v osebnem in globokem dialogu pred tabernakljem, da odpremo svojo dušo pri spovedi. Tam bomo našli vir veselja, in naša hvaležnost se bo izražala v večji veri, v povečanem upanju, ki od nas oddaljuje sleherno žalost, ter v skrbi za druge.
Še malo, prav malo, in prišel bo ta, ki prihaja, in ne bo odlašal. Z njim prideta mir in veselje; z Jezusom najdemo smisel našega življenja.
Žalostna duša je prepuščena na milost in nemilost mnogim skušnjavam. Koliko grehov je bilo storjenih v senci žalosti! Ko je duša vesela, se izliva navzven in je tako spodbuda za druge; žalost pa zamori okolje in dela škodo. Žalost se rodi iz sebičnosti, ko mislimo samo nase in pozabimo na druge, iz malomarnosti v odnosu do dela, iz pomanjkanja mrtvičenja, iz iskanja kompenzacij, iz brezbrižnosti v odnosu do Boga.
Pozabiti nase in ne pretirano skrbeti za svoje zadeve je neizogiben pogoj, da bi lahko spoznali Kristusa, ki je predmet našega veselja, ter mu služili. Kdor je pretirano zaskrbljen za samega sebe, bo težko našel veselje odprtosti do Boga in do drugih.
Da bi lahko dosegli Boga in rasli v krepostih, moramo biti veseli.
Poleg tega lahko z veselim opravljanjem svojega dela naredimo veliko dobrega v svoji okolici, saj to veselje vodi k Bogu. Sveti Pavel je priporočal prvim kristjanom: Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. Da bi drugim naredili življenje ljubeznivejše, pogosto zadostujejo majhna veselja, ki kljub svojemu majhnemu pomenu jasno pokažejo, da smo pozorni do soljudi, da jih spoštujemo in cenimo: nasmeh, prijazna beseda, majhna pohvala, da se izogibamo tragedijam zaradi nepomembnih stvari in pustimo, da gredo mimo, ter pozabimo nanje. Tako prispevamo, da življenje ljudi okrog nas postane znosnejše. To je eno od velikih poslanstev kristjana: prinašati veselje svetu, ki je žalosten, ker se oddaljuje od Boga.
Majhen potoček velikokrat vodi k izviru. Izrazi veselja bodo vodili ljudi, s katerimi smo običajno v stiku, k viru vsega resničnega veselja, h Kristusu, na-šemu Gospodu.
Pripravljajmo se na božič skupaj s sveto Marijo. Nanj se poskušajmo pripravljati tudi v svojem okolju, tako da povečujemo vzdušje krščanskega miru ter izkazujemo mnoga majhna veselja in izraze naklonjenosti tistim, ki nas obdajajo. Ljudje potrebujejo dokaze, da se je Kristus rodil v Betlehemu, in le malo dokazov je tako prepričljivih kakor običajno veselje kristjana, tudi kadar nastopi trpljenje in težke razmere. Devica Marija jih je doživela v obilju, ko je prispela v Betlehem, utrujena od tako dolgega potovanja, in ker ni našla dostojnega kraja, kjer bi se rodil njen Otrok. Vendar zaradi teh težav ni izgubila veselja nad dejstvom, da se je Bog učlovečil in prebival med nami. Tudi vi nikdar ne izgubite veselja.

Ervin Mozetič

Pripravite pot Gospodu. To je glavno sporočilo današnje nedelje.
Kar nekaj ljudi me je na začetku adventnega časa spraševalo, kaj naj sploh počnemo v času priprave na božič. Danes je pred nas postavljen pomemben izziv. Ali smo pripravljeni biti Jezusovi glasniki? Se lahko v našem življenju pozna, da pričujemo za njegov prihod. V našem vsakdanjem življenju, ki se nam večkrat zdi tako enolično, rutinsko, kot neke vrste puščava, smo poklicani, da mu pripravimo pot. Lahko bi iskali izgovore, da ne vemo, kaj predstavljajo doline, hribi in griči, kaj je imel prerok v mislih z vijugami in grebeni. Naše globoke zamere, užaljenost, jeza, zamorjenost, zavist, nespoštovanje, nesramnost, odrezavost … Vse to bi lahko uvrščali v zgoraj naštete opise, ki se pojavljajo v prerokovi puščavi. Kaj pravite? Mislim, da ima vsak od nas marsikaj početi v pripravi na Gospodov prihod. S tem ko se učim biti njegov glasnik, se pravzaprav spreminja moje življenje. Oblečem si vlogo Janeza Krstnika, ki je s svojim življenjem in oznanjevanjem kazal na Prihajajočega. Prav ta pot nas osvobaja naših notranjih zapor in nam daje notranjo svobodo. V adventni pripravi moramo biti predvsem konkretni – videti konkretne korake, ki jih želimo storiti, predvsem ker je Gospod, ki prihaja, konkreten (in ne samo lep spomin).
Vsako leto, ko pričakujemo božič, poslušamo zgornje Izaijevo vabilo in
Janezovo veselo oznanilo istega preroka. Bog, ki je vedno izražal vročo željo,
da bi bil pri svojih otrocih, prihaja, »da bi se naselil med nami«. Tudi danes stoji pred vrati in trka, ker hoče vstopiti in z nami »večerjati«. Tudi mi pogosto čutimo željo, da bi ga srečali, da bi bil ob nas na poti življenja, da bi nas preplavljala njegova luč. Da pa bi lahko stopil v naše življenje, moramo odstraniti ovire. Ne gre več za to, da zravnamo ceste, temveč, da mu odpremo srce. Jezus sam našteva nekatere ovire, ki zapirajo naše srce: »tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevošcljivost, bogokletje, napuh…« . Včasih so to zamere sorodnikom ali znancem, rasni predsodki, brezbrižnost do potreb tistih, ki so nam blizu, pomanjkanje pozornosti in ljubezni v družini … Pri toliko ovirah, ki preprečujejo, da bi se srečali z Bogom, nas ponovno vabi: »Pripravite pot Gospodu…..
Kako naj mu dejansko pripravimo pot? Tako, da Gospoda prosimo odpuščanja vsakokrat, ko opazimo, da smo postavili kakšno oviro, ki preprečuje občestvo z njim. To je iskreno dejanje ponižnosti in resnice, s katerim se mu pokažemo takšne, kakršni v resnici smo, in mu priznamo svojo krhkost, svoje napake in svoje grehe. To je dejanje zaupanja, s katerim priznamo njegovo ljubezen, ljubezen Očeta, ki je »usmiljen in milostljiv «. To je izražanje želje, da bi se poboljšali in začeli znova. Morebiti je zvečer, preden zaspimo, najprimernejši trenutek, da se ustavimo, se ozremo na pretekli dan in ga prosimo odpuščanja. Lahko tudi bolj zavestno in globlje živimo začetne trenutke pri obhajanju svete maše, ko s skupnostjo prosimo odpuščanje naših grehov. V veliko pomoč nam je tudi osebna spoved, zakrament Božjega odpuščanja. To je srečanje z Gospodom, kateremu lahko darujemo vse storjene grehe. Odidemo odrešeni, z gotovostjo, da smo prenovljeni, in znova z veseljem odkrijemo, da smo pravi Božji sinovi. Bog sam nam namreč s svojim odpuščanjem odstrani vsako oviro, »zravna cesto« in ponovno vzpostavi odnos ljubezni z vsakim od nas.

Samo eno je, kar mora storiti kristjan, če hoče pripraviti pot Gospodu. Kristjani smo velikokrat namreč padli pod svoj nivo. Boga smo za nedelje in praznike ujeli med cerkvene zidove. Premalo smo molili za lastno spreobrnjenje.
Samo eno je , kar mora storiti kristjan: da se utelesijo Božja človečnost, dobrota in ljubezen v svetu brez ljubezni, kjer toliko ljudi umira zaradi hladnih odnosov.
Svet potrebuje danes pričevalce. Sprašujem se, ali mora biti evangelij, ki bi naj bil hrana za preproste, navadne ljudi, tolikokrat 'destiliran'. Veselo sporočilo postane tako razdrobljeno, da je lahko popolnoma neužitno! Prav žalostno je spričevalo da toliko kristjanov ob veselem sporočilu ne najde veselja. Samo ljubezen zmore ponovno približati Boga in pomagati ljudem, da bodo vanj verovali. To je vprašanje naše medsebojne ljubezni, po srcu te družbe, po meri človečnosti v naših političnih, socialnih in gospodarskih odnosih. To je vprašanje po spoštovanju človeškega življenja, po spoštovanju človeka, njegovega življenjskega dela in po spoštovanju vsega stvarstva. Pot Gospodu bomo pripravili samo, če bomo ljudje, ki živimo v ljubezni in če bomo ljudje, ki kot nerazumni pričevalci razsipavajo z ljubeznijo. Čeprav je beseda ljubezen zlorabljena in popačena, ki najpogosteje služi za prikrivanje sumljivih vsebin je ravno ljubezen najpomembnejša. Prava ljubezen je ustvarjalna ljubezen. Ljudi vodi v življenje, do pravega razcveta človečnosti. Če koga ljubiš z Božjo ljubeznijo, je to zanj pravi blagoslov. Tvoja ljubezen ga poživlja, lahko raste in se razcveta kot roža, ki se polno razcveti v sončni svetlobi. Takšna ljubezen ni samo navadno čustvo ali romantične želje. Je mnogo več. Je vse. Iz starega rojeva novo, in kar je mrtvo, oživlja. Bistvo krščanske ljubezni se glasi: imeti srce za ljudi in se podarjati drugim. V ekonomiji ljubezni smo poklicani, da damo več, kot imamo. Dati moramo sebe. To je največje tveganje človeškega srca. Ta ljubezen človeka osvobaja, osvobodi ga navezanosti na denar in bogastvo in zaprtosti v samega sebe. Šele ko je v srcih ljudi ljubezen, je mogoče, da se odprto pogovarjajo o Bogu in se razumejo med seboj. Krščanska ljubezen - to je posebej zahtevna naloga. To je ljubezen slabotnih, ni pa slepa. Zavzema se za stvari, ki danes niso preveč v modi. Takšna ljubezen ni razkošje za mehkužne ljudi in šibke narave. Z njo ni tako kot s sončnimi pegami, ki jih nekdo dobi, drugi pa ne -in za katere nas ni treba preveč skrbeti. Veliko bolj je podobna odnosom v skupinah, kjer se medsebojno spoštujejo - in potrebujejo. Ne vodi do negativne drže - nič slabega ne želimo, nič slabega ne storimo. Ne živi med ljudmi, ki se samo prenašajo ... Tudi svojega bližnjega ne ocenjuje, če je vreden ljubezni. To je brezpogojna ljubezen. Sodoživljati veselje, skrbi in žalost drugega, vsak dan znova, četudi lahko v vsakdanjem življenju postane neznansko težko ohranjati spoštovanje in naklonjenost. Krščanska ljubezen je Božja ljubezen, ki želi človeka napraviti človeškega. Ta ljubezen je neomejena in nesebična. Zna se odpovedovati, tudi dobremu v korist drugega. Temelji na skromnosti, preprostosti in podarjanju. Takšno ljubezen živimo, če nas boli trpljenje drugega, če lakoto drugih čutimo na lastnem telesu, če nam osamljenost, strah in stiska najmanjših in najšibkejših sežejo do srca. Takšne ljubezni nikoli v polnosti ne izpopolnimo. Od nas zahteva neprestano osebno spreobračanje. Takšno ljubezen je pričakoval Jezus. To mu dajmo in ga na tak način pričakajmo!

Ervin Mozetič

Advent je čas čakanja. Sredi noči čakamo jutro, ki bo osvetlilo naše življenje. Oziramo se po Bogu, ki v našo temo prinaša luč, po obljubi, ki v našem nesmislu ustvarja smisel in našim vprašanjem daje odgovor.
Čakanje je ena od osnovnih struktur našega življenja. Človek je vedno v pričakovanju. Spomnimo se, kako je bilo, ko smo na koga čakali. Čakali smo na njegov prihod. Natančno smo izračunali, kdaj mora priti. Gledali smo na uro, vznemirjeni in napeti. In občutili smo razočaranje, če nas je pustil čakati. Takole smo razmišljali: ko bo prišel, bo v našem življenju vse drugače, tedaj se bo naše nemirno srce umirilo, tedaj bomo izpolnjeni. Vendar dobro vemo, da so naša pričakovanja vedno večja od izpolnitev. Polni napetosti smo ga čakali. Potem pa je bil pogovor tako nepomemben. Pojavljali so se nesporazumi. Bili smo razočarani. Ni se izplačalo čakati z vsem srcem.
Advent je čas, ko čakamo, da Bog pride v naše srce. In v svoji notranjosti dobro vemo: ko bo prišel Bog, bo vse v redu. Vendar hkrati slutimo, da sploh nismo tako odprti za ta Božji prihod, da Bogu morda dovolimo le v del našega srca, ker smo še preveč zaposleni sami s seboj. Odprimo svoje srce in skušajmo z vsakim njegovim utripom čakati na Božji prihod. In zaupajmo, da bo Božji prihod izpolnil naša pričakovanja, vendar le za trenutek, le za čas, ko smo eno z navzočim Bogom. Nato bomo Boga znova občutili kot odsotnega in hrepeneli po tem, da bo nekoč za vedno prišel k nam in bomo za vedno eno z njim.
Želim vas povabiti k vaji. Gotovo poznate neprijetne situacije, ko je potrebno čakati. Predstavljajte si, da se vozite na pomemben sestanek. Kot zakleto je. Na semaforju vam vsakokrat zasveti rdeča luč. In zdi se, da neskončno dolgo gori. Ali pa si predstavljajte, da se znajdete v zastoju na avtocesti. Kolona se sploh ne premika. Ne veste, kako dolgo boste stali v njej. Borite se za vsak meter, da bi le prišli pravočasno. Vendar vse skupaj nič ne pomaga. Lahko se jezite, lahko ste vedno bolj notranje napeti, se razburjate in potite, ker boste zamudili. Vendar lahko tudi svoje čakanje spremenite v molitev. Lahko ga vidite kot prispodobo za svoje življenje. Predate se Bogu, mu izročite svojo neučakanost. In naenkrat se umirite ter začutite, da vas Bog varuje. On je varuh vašega živ-ljenja. Vse bo dobro povezal. Sestanek ni več tako pomemben. Osvobodite se pritiska, da bi morali izpolnjevati pričakovanja drugih.
Advent je čas, v katerem se zavemo svojih hrepenenj. Ko v tišini sedimo pred prižgano svečo, ko tiho prepevamo adventne pesmi, se v nas poraja hrepenenje, ki presega ta svet. Hrepenenje širi obzorja srca. A tudi boli. Zato ga mnogi potlačujejo. Potlačeno hrepenenje pa vodi v zasvojenost. Vsak od nas pozna zasvojenosti v sebi: zasvojenost s priznanji, z uspehom, odnosi, z alkoholom, drogami, zdravili, delom, igrami na srečo, s hrano. Advent bi bil lahko čas, ko svoje zasvojenosti ponovno spremenimo v hrepenenja. Ko bomo svojim hrepenenjem v tišini napravili prostor, bomo morda začutili, da nismo zadovoljni s tem, kar zdaj delamo in živimo. V nas živi neugasljiva žeja po ljubezni, ki je nihče ne more ugasniti. Naše hrepenenje sega preko tega sveta. Zaslutimo, da naše najgloblje hrepenenje lahko zapolni samo Bog. Hrepenenje pomeni notranjo in hkrati bolečo zahtevo po nečem, kar napolnjuje naše srce.
Hrepenenje se poraja iz globine. Vendar nam povzroča tudi bolečino. V nas ustvarja toplino in neko širino, hkrati pa nam daje boleče okušati, da smo daleč od tega, kar bi našemu življenju pravzaprav lahko dajalo razpoznavnost. Neka otroška knjiga še najbolje izrazi bistvo našega hrepenenja: »V življenju mora biti še kaj več kot vse.« Saj je vendar nemogoče, da bi se tukaj ukvarjali zgolj s tem, kako dobro živeti, biti uspešni, se uveljavljati, si ustvarjati eksistenco in ne izstopati. Saj vendar mora obstajati višji cilj, nekaj, za kar je vredno žrtvovati vse in se prepustiti temu z vsem srcem. Obstajati mora nekaj, kar se nas dotakne v globini, kar izpolnjuje naše najgloblje hrepenenje. Francoski pesnik Saint-Exupéry pravi: »Samo en problem je, edini na tem svetu: kako vrniti človeku duhovno razsežnost, kako sprožiti hrepenenje in nemir duha. Glejte, ne moremo živeti tako, da bodo naša edina skrb hladilniki, politika, bilanca in križanke.« In na nekem drugem mestu pravi: »Če hočeš zgraditi ladjo, vzbudi v ljudeh hrepenenje po globokem, neskončnem morju.«
V adventnem času večkrat sedimo pred prižgano svečo in v tišini preprosto prisluhnimo sebi. Kakšno hrepenenje se v nas prebuja? Smo zadovoljni s svojim življenjem? Morda čutimo, da nas srce vleče drugam? Je to hrepenenje po ljubezni, po varnosti, po materinskem objemu, ki bi se mu preprosto prepustili? Je to hrepenenje po brezpogojni sprejetosti? Ali je to hrepenenje po resničnem življenju, po živosti, domišljiji, navdihu, ustvarjalnosti? Poskusimo temeljito razmisliti o svojih hrepenenjih. Sledimo svojemu hrepenenju vse do konca. Predstavljajmo si, da je v nas hrepenenje, ki presega ta svet, in z mesta, kjer stojimo, sega v Boga. Zaradi našega hrepenenja je v nas nekaj onstranskega, nekaj, nad čimer ta svet nima moči in zaradi česar presegamo ta svet. Tam, kjer hrepenimo po Bogu, tam smo svobodni, tam ubežimo svojemu urniku, svojim številnim zadolžitvam. Tam pričakovanja okolice niso več pomembna. Tam smo v stiku s samim seboj. Čutimo, kdo smo. Čutimo, da smo nekdo, ki stremi k Bogu, nekdo, v komer sam Bog želi prebivati.
Ali danes še verjamemo v pričakovanje, ko imamo vendar gumbe, avtomate, instant preparate? Pravljica »Mizica, pogrni se!« je postala resnica: stopiš pred supermarket, vrata se sama odpro, stopnice te nosijo gor in dol; kruh, bel, črn, orehova potica, pizza, vse kot »z neba« pada v košaro. Pet, deset minut, pa je vse doma. Nobenega pričakovanja, vse je naenkrat tu... Zelo rado se zgodi, da gredo tudi prazniki prehitro mimo nas. Krščansko pričakovanje v adventu in potem praznovanje božica ni odvisno od daril in okraskov. Resnično lepoto praznika prinesejo duhovna doživetja, srečanje z živim Bogom in poglobitev pristnih medčloveških odnosov. V adventnem času pripravljamo za božic predvsem svoje srce, urejamo odnose v družini, da bi bili prisrčni, topli in vredni človeka - predvsem pa vredni Boga, ki prihaja. Starši darujte otrokom več svojega časa kot sicer, v ospredju naj bo skrb za prijetno družinsko življenje, skrb za toplino in ljubezen. To pa seveda ne pade kar z neba, niti se ne da kupiti. Treba se je potruditi. Temu je namenjen čas adventa.
Svoje mesto in vrednost imajo seveda tudi lepo okrašeno stanovanje in darila, če jih pripravljamo zato, da bi razveselili svoje bližnje. Vse okrasje naših domov
v decembrskih dneh naj bi bilo le pripomoček. Pravi okras, ponos in veselje našega doma pa naj postanejo naša srca. Bog namreč ne želi priti samo v pospravljena in praznično okrašena stanovanja, ampak išče prostor v naših srcih. To je čudež božica, da pride dragi gost - Bog v naše srce in ga napolni s srečo. On edini more do konca potešiti človekovo hrepenenje po sreči. Če opustimo duhovne priprave - molitev, razmišljanje ob Svetem pismu - noben okras ne bo prinesel pravega veselja. Vse, kar je zunanjega, naj izraža tudi našo notranjo naravnanost, naše notranje duhovno bogastvo. Lepo adventno pripravo želim!

Ervin Mozetič

Občasno slišimo za velika praznovanja, ki jih ob posebnih priložnostih na narodni ravni pripravijo v čast njihovemu vladarju. Danes vse krščansko ljudstvo praznuje svojega Gospoda in Kralja. Njegovo kraljestvo današnji slavospev opisuje kot »kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni«.
Današnji praznik je bil ustanovljen ne tako dolgo tega. Uvedel ga je namreč papež Pij XI. leta 1925 kot odgovor na ateistične in totalitarne politične režime, ki so zanikali pravice Boga in Cerkve.
Čeprav je praznik eden mlajših, pa ni tako z njegovo vsebino in osrednjim sporočilom; to je namreč zelo staro in lahko bi rekli, da se je rodilo s krščanstvom. Slovesna izpoved vere: »Jezus je Gospod«, s katero so številni mučenci prvih stoletij odhajali v mučeniško smrt in so z njo izražali svojo vdanost Kristusu, ki je nad vdanostjo cesarju, je bila že v tej smeri. Takoj ko se je krščanska vera lahko svobodno izražala v umetnosti, sta bili dve najljubši predstavitvi Kristusa prav tisti, ki jih najdemo v povezavi z današnjim praznikom: podoba Dobrega Pastirja in podoba Pantokratorja, vladarja vesolja. Ko so začeli upodabljati križ (v prvih časih so križ slikali brez Kristusa), so ga predstavljali s krono na glavi, v oblačilih in v kraljevski drži. To je bil način, kako so tudi v barvah izražali resico, ki jo je oznanjalo bogoslužje: »Bog kraljuje na lesu«.

Ganljivo je zaznati neko stvar iz evangelija. Odlomek poroča, da je ob smrti nad Jezusovim križem visel napis: »Ta je judovski kralj« in zraven stoječi so ga izzivali, naj odkrito pokaže svoje kraljevanje: »Če si judovski kralj, reši samega sebe«. Mnogi, tudi prijatelji, so v zadnjem trenutku pričakovali veličasten dokaz njegovega kraljevanja. On pa se je odločil, da bo pokazal svoje kraljevsko dostojanstvo s tem, da se bo zavzel za enega samega človeka, ki je za povrhu še hudodelec:
»'Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!' In on mu je rekel: 'Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju'«.

V tej perspektivi ni najpomembnejše vprašanje, ki naj bi si ga zastavili na praznik Kristusa Kralja, ali on kraljuje na svetu ali ne, marveč, ali kraljuje v meni ali ne; ni pomembno, če države in vlade priznavajo njegovo kraljevanje, ampak, če ga jaz priznavam in živim. Ali je Kristus Kralj in Gospod mojega življenja? Kdo vlada v meni, kdo določa cilje in postavlja prioritete: Kristus ali kdo drug?

Sv. Pavel pravi, da obstajata dva možna načina življenja: ali »zase« ali pa »za Gospoda«. Piše:
»Nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim« (Rim 14,7-9).

Živeti »zase« pomeni živeti kot tisti, ki ima sam v sebi svoj izvor in svoj cilj; pomeni samo vase zaprto bivanje, ki teži le k lastni potešitvi in lastni slavi, brez večnostne perspektive. Živeti »za Gospoda« pa, nasprotno, pomeni živeti iz Gospoda, iz življenja, ki prihaja od njega, od njegovega Duha in živeti za Gospoda t.j. upoštevajoč njega, njemu v slavo. Gre za zamenjavo prevladujočega počela: ne več »jaz«, ampak Bog.

V novem sistemu je »sonce«, Kristus, ki je v središču in vlada, moj »jaz« pa se ponižno obrača k njemu, ga zre, mu služi in prejema od njega »Duha in življenje«.

Tu gre za resnično novo bivanje. Pred njim je tudi smrt izgubila svoj značaj nepopravljivosti. Največje nasprotje, ki ga je človek od vekomaj izkušal – nasprotje med življenjem in smrtjo – je preseženo. Najradikalnejše nasprotje že ni več med »živeti« in »umreti«, ampak med živeti »zase« in živeti »za Gospoda«. »Živeti zase« je že resnična smrt. Za vernega človeka sta življenje in telesna smrt samo dve fazi, dva različna načina življenja za Gospoda in z Gospodom: prvi je v veri in v upanju na način prvin; drugi, v katerega vstopimo s smrtjo, je v popolni in dokončni posesti.

Evharistija nam vsakokrat ponuja idealno priložnost, da obnovimo našo izbiro. Tu se Kristus daruje Očetu in hkrati daruje vse svoje telo v eni sami nedeljeni daritvi; v skrivnosti vnaprej izroča kraljestvo Očetu, kar se bo zgodilo ob koncu časov. Kakor potoček, ki se iz stranske doline izliva v veliko reko in se od tega trenutka naprej prepusti, da ga nosi rečni tok naproti morju, tako tudi mi, ko se »vržemo« v Kristusa.

V številnih trgovinah ob določenih obdobjih leta visi napis: »Tukaj lahko odprete poročno knjigo«. Kaj so te slavne poročne knjige? Tisti, ki so pred poroko, zato, da bi se izognili nepotrebnim in podvojenim darilom, sestavijo listo stvari, ki bi jih radi prejeli v dar od prijateljev in jo pustijo v določeni trgovini ter o tem diskretno obvestijo svoje znance. Tudi za Jezusa bi lahko rekli, da je na nekem kraju pustil svojo poročno knjigo, spisek daril, ki bi jih kot kralj rad prejel od svojih podrejenih na praznik Kristusa Kralja in skozi vse leto. Dovolj je, da odpremo 25. poglavje evangelija po Mateju. Tam je jasno povedano, katera so darila, ki se mu zdijo najbolj primerna zanj: »Nag sem bil…, lačen sem bil…«. Preberimo to poročno knjigo in izberimo darilo, ki ga bomo podarili Jezusu.

Ervin Mozetič

Glede na to, kar smo prebrali v današnji božji besedi, bi bilo zdajle najbolj primerno, da vas vprašam: »Ali vas je kaj strah?« Se zelo bojite kdaj in kako se bodo uresničile napovedi preroka Danijela iz 1. berila in Jezusove prerokbe iz evangelija? Vendar - karkoli bi odgovorili - bi bilo narobe.
Če bi kdo trdil, da se nič ne boji konca sveta, bi mu lahko očital, da Jezusovega nauka ne jemlje resno. Saj je on jasno povedal, da tak konec bo. Govoril je tudi o velikih in strašnih znamenjih, ki se bodo pred tem dogajala. Prerokoval je celo, da se bo to zgodilo kmalu.
Če pa bi kdo rekel, da ga je v resnici strah in da pričakuje, da se bo ta vesoljska katastrofa vsak čas izpolnila, bi mu spet lahko ugovarjal: da je naiven; da se je pustil zmesti od lažnih prerokov ali od kakšne sekte; da ga je za seboj potegnila zbeganost človeštva. Saj se spomnite, koliko govorjenja je bilo ob prelomu tisočletja o koncu sveta. In marsikdo je kar verjel.
Če torej ni prav ne eno ne drugo - kaj naj si ob preroških mestih svetega pisma misli kristjan? Namreč - znamenja, ki se omenjajo, se dogajajo vsak dan. Predvsem to velja za nesreče in stiske. Pojavljajo se nove oblike bolezni, ki jih ne znamo pozdraviti. Vrstijo se spopadi in vojne, ko se preizkuša vedno močnejše in popolnejše orožje. Pa tudi nebesne sile se na svoj način majejo: potresi, poplave, plazovi, požari - skoraj ne mine dan, da ne bi zvedeli za uničujoče delovanje teh sil. Ponekod je celo sonce že otemnelo zaradi onesnaženja zraka.
Tudi nas zanima, kdaj bo poslednja sodba. Jezus nas opozarja, da smo v poslednjem času. Prvi kristjani so mislili, da se bo to zgodilo vsak čas. Ker se ni in ker je minilo že 2000 let od Kristusovega zemeljskega življenja, vidimo, da čas do drugega Kristusovega prihoda na svet ne bo čisto kratek, vseeno pa je poslednji. Vse stvarstvo ima svoj konec s koncem časa (Am 8, 9; Jer 4,23–26; Iz 51,6; Job 14,10). S koncem sedanjega sveta bo tudi konec časa, ker je čas le razsežnost tega sveta. Večnost, ki sledi, pa ni minljiva.

Nekatere ljudi vznemirja, da samo Oče ve, kdaj bo sodni dan. Ker je Jezus z Očetom in Svetim Duhom en Bog, tudi on ve, kdaj bo konec sveta. To pove Jezus s trditvijo: »Jaz in Oče sva eno.« Kot človek pa Jezus večkrat govori tako, da se pokorava Očetu. »Kar slišim od njega, to govorim svetu« (Jn 8,31). Jezus to sliši kot človek, da v svoji človeški podobi govori svetu. Ko sliši Očeta, hkrati sliši tudi sebe kot drugo božjo osebo. Ko Jezus pravi Očetu: »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi«, nam zelo razločno pokaže, da ima kot človek svojo človeško voljo, ki je lahko drugačna od božje. Toda svojo človeško voljo svobodno podreja božji volji. Tako v njem ni nobene duhovne razbitosti. S čudovito harmonijo med Bogom in človekom v Jezusu Kristusu nam ta postavlja pred oči zgled, kako naj v odnosu do Boga ravnamo tudi mi.

Pričakovanje konca sveta ter začetek novega neba in nove zemlje je torej za vernika nekaj zelo pomembnega. Ne ukvarjamo se s preračunavanjem, kdaj in kako se bo to zgodilo. Ne živimo v nenehnem strahu, ali bo to danes ali jutri. Prav tako se ne tolažimo, da kaj takega sploh ni mogoče - kot da bi bilo vesolje z našo Zemljo vred večno in neuničljivo. Gre predvsem za naše upanje in zaupanje Bogu. Če verjamemo, da nas ima Bog rad in nam hoče dobro, potem se ni treba bati dovršitve sveta - pa naj se to zgodi takoj ali čez milijarde let.
Zato Jezusove napovedi niso grožnje, ki naj bi zbujale strah. V resnici so to obljube, so temelj krščanskega upanja. Sveti Avguštin je že v 5. stoletju spraševal svoje vernike: »Kakšna je vendar naša ljubezen do Kristusa, če se bojimo njegovega prihoda?« Tako naj tudi naš odnos do možnega konca sveta ne bo niti strah niti zanikanje, ampak zaupanje v Božjo dobroto.
Obenem pa so ta preroška poglavja evangelija priložnost za razmišljanje o stanju, v katerem je človeštvo v našem času. Največ se ubadamo s prizadevanjem, da bi mogli živeti lažje in boljše - v to je usmerjeno raziskovanje in delo večine ljudi. Ob tem pa ne vemo več, ali je pred nami sploh kakšna prihodnost. Brez smisla in upanja je življenje kljub zunanjemu obilju prazno in nesrečno. Vedno bolj postaja jasno, da znanost, tehnika in medicina nikdar ne bodo mogle ustvariti raja na zemlji. Če bi se to dalo, potem nam ne bi nikoli otemnelo sonce sreče. V resnici pa vsak človek posebej in človeštvo v celoti živi v negotovosti. Kakor da bi nam otemnelo duhovno sonce - in to se zgodi, če nimamo vere in upanja v Boga. Potem tudi naše vrednote padajo kakor zvezde z neba - nič ni več sveto. Kadar ni nič trdno in za vse veljavno, se zamajejo temelji našega bivanja - kot tiste nebeške sile iz evangelija.
Morda se tole zdi komu preveč črnogledo. Ampak tudi napovedi o znamenjih in o koncu sveta niso ravno prijetne za poslušanje. Prav tako razmere na našem planetu niso preveč obetavne. Ob tem je nekatere stalno strah, kaj bo in kako bo in kdaj bo. Drugi pa živijo naprej, kot da jih nič ne briga. Za kristjana pa naj bo misel na poslednje reči predvsem vzpodbuda k večji odgovornosti. Vemo, da nas čakata novo nebo in nova zemlja, pa vseeno delamo za ta svet – da bi bil zaradi nas malo boljši. Verjamemo, da bo enkrat sodni dan - in prav zato ni vseeno, kako živimo. Vesoljna sodba se lahko začne naslednji trenutek ali čez milijone let – pomembno je edino to, kako se bo za nas iztekla.
Za večnost delamo danes, zato vam želim v tem tednu veliko dobrih del, ki bodo ponesena v večnost.

Ervin Mozetič

Današnjo nedeljo lahko imenujemo »nedelja vdov«. V prvem berilu beremo zgodbo o vdovi iz Sarepte, ki se je odrekla vsemu, kar je imela (prgišče moke in nekaj kapljic olja), da bi pripravila hrano za preroka Elija. Tudi v evangeljskem odlomku je osrednja osebnost vdova.
S pohvalo vdove je Jezus hotel poučiti učence, da Bog presoja drugače kakor ljudje. On ceni dar malih, tistih, ki se pred drugimi ne morejo izkazati niti takrat, ko dajejo miloščino, ker nimajo drugega kot le nekaj drobiža, ki ga lahko podarijo. Pri vdovi Jezus opozori tudi na njeno izjemno zaupanje v Boga, ki jo nagiba, da podari vse, ne da bi jo skrbelo za jutri. Zato danes razmišljajmo o zaupanju.
Kadar doživimo neprijetno presenečenje, to včasih doživimo kot šok. Vse je bilo videti dobro in se je dobro začelo. Potem pa je prišlo vmes nekaj hudega: groba napaka, globoko razočaranje, velik spor, huda bolezen. Nič več ne gre naprej kot doslej, zdi se, da sploh ne gre več naprej.
Kako dobro je, če imamo v takem položaju človeka, ki mu zaupamo, ki mu lahko zaupamo tudi svoje solze. Brez mnogih besed nam da vedeti: Še je upanje. Spet zadihamo in dobimo nov pogum. To je prvi korak k temu, da spoznamo in sprejmemo nov položaj.
Zaupanje zrahlja tisto, kar nas hromi. Zaupanje odkriva svetlobo. Celo tam, kjer ni več nobene poti, najde zaupanje še en izhod.
Kdo ne pozna zadušljivih težav, zavoženih položajev, strahov, skrbi, bolečin.
Nenadoma je tu človek, ki se obrne nate. Ki deli tvojo skrb. Ki razveže vozel.
Ki pozna izhod. Načrpaš nov pogum. Od srca ti pade neznansko breme.
Naenkrat se počutiš olajšanega, potolaženega, osvobojenega.

Ljudje zaupanja so ljudje, ki v neutolažljivi svet prinašajo žarek veselja. To so ljudje, ki dajejo pogum: s svojo sočutno bližino, s svojo razumevajočo besedo,
s svojim rešilnim dejanjem. Brez velikega govorjenja pljunejo v roke,
kjer lahko pomagajo. V njih se srečamo s skrivnostjo dobrote.

Taki ljudje še obstajajo - sredi med nami. Na srečo! Nimajo kril, kakor angeli, a imajo srce za ljudi, ki jim ne gre dobro. Imajo odprte oči za ljudi v stiski. Pomagajo jim na noge. Skrbijo za živež in pijačo. Nagovarjajo osamljene. Obiskujejo bolne in umirajočih ne puščajo samih. Ko jih ne bi bilo, mnogi ne bi našli pomoči.
Še so torej taki ljudje na svetu. A ob številnih človeških stiskah bi jih lahko bilo veliko več. Tudi v tebi se skriva človek zaupanja, ki lahko nemočnim daje pogum. Tudi v tvoji bližini so ljudje, ki potrebujejo takega človeka, ljudje, ki potrebujejo tebe.

V vsakem izmed nas je silno hotenje – močna potreba, da smo sprejeti v celoviti resničnosti samega sebe. Ker pa smo po izvirnem grehu (izvorni odločitvi »spoznanja dobrega in zla«) razpeti med dobro (uspeh, radost …) in zlo (nemoč, trpljenje …), nas morajo najbližji: osebe ljubezni (starši) in osebe zaupanja (učitelji, duhovniki) sprejeti take, kakršni smo. Tu pa je pogosto problem! Problem je idealizacija. »Ker nam želijo najboljše«, nas v naši nemoči težko sprejemajo, neredko nas tudi zavračajo. In ker se samo sprejeti v resničnosti svoje osebnosti zmorejo sprejeti v svoji dejanskosti kot najboljši priložnosti za osebno rast, začnemo svoje šibkosti prikrivati – celo tlačiti v nezavedno. Začne se igra navideznosti, ki jo je danes zahodna civilizacija polna. Veliki »blef«, znotraj katerega ječijo nešteti v silni notranji osami in strastnem hotenju, da bi našli vsaj nekoga, ki jih bo končno objel in sprejel v njihovem osebnem resničnem življenju. A ujeti v isto prikrivanje si med seboj težko pomagajo. Ostajamo ujetniki, ki z vročekrvno strastnostjo, vznemirjeno nestanovitnostjo, hlepečo silovitostjo … izražamo potrebo po preseganju zadušljive ujetosti v navideznost. Vse to se dogaja v času umirajočega upanja, ker v navideznosti ni moči zaupanja.
Rešitev? Potrebujemo duhovne (v Bogu od-rešene) očete in matere, ki znajo in zmorejo povrniti človeka k samemu sebi – k njegovi celoviti realnosti, ki je edino mogoče izhodišče za nenehno preraščanje. To so ljudje, ki ne idealizirajo – ki znajo ozavestiti in potrjevati tvoje osebne odličnosti, hkrati pa ti pomagajo, da sprejmeš pomanjkljivosti za osebno skromnost in preprostost, ki je kraljevska pot sleherne (od)rešitve. Predvsem pa je duhovni učitelj tisti, ki te nikoli ne ustavi pri sebi, ampak te (s)pelje v objem Stvarnika, v katerem se končno v Ljubezni prepoznaš in sprejmeš v svojem bistvu. In ko se sprejmeš, kakršen si, ni več spotike, da ne bi sprejel tudi Boga samega – Jezusa Kristusa, kot tisto odrešujočo Bližino, ki sama po sebi ozdravlja in te »spravlja k sebi«.
Zaupanje je nedvomno temelj osebne vere, zato ni naključje, da o njem lahko govorimo le v okviru duhovnega življenja, kjer se človek obrača k Bogu po pomoč. V današnjem svetu se sicer veliko govori o zaupanju, vendar pa se zatakne v konkretnih odnosih. Le malo ljudi ve, v čem je bistvo zaupanja in kakšna je pot, ki do tja vodi. A tisti, ki mu je mar za božji odrešitveni načrt, se bo neprestano o tem spraševal. Zaupanje je v prvi vrsti božji dar, izraz božje ljubezni do vseh nas. Kot vsak dar se tudi dar zaupanja razvija v potu in solzah,
v notranjih bojih, v izkustvih lastne nemoči, uspehov in neuspehov, greha in odpuščanja. In prav pri božjem odpuščanju nas Sveti Duh očisti v krstni
vodi in nas prepriča, da je žrtev božje ljubezni potrebna za vnovično vzpostavitev dialoga med človekom in Bogom. In samo Bog, ki je svoboden,
lahko človeka osvobodi greha, kar postane edina osvobajajoča moč zaupanja. In ker je Bog ljubezen, prav zaupanje predstavlja tisto pot, po katerih se mi Bog lahko razodene kot ljubeči Odrešenik.
Največja skušnjava je, da bi človek zaupal le sebi. Mislim, da je potrebno zopet odkriti smisel človekovega romanja. Poklicani smo namreč v stalno premikanje korak naprej, v stalno preseganje površinskosti in samozadostnosti ter seči po globini, po izviru, ki edini daje moč in smisel zaupanja. Današnji človek pa želi vse vnaprej preveriti ter išče poroštva in potrditve. To je dokaz, da je vzel za merilo stvari ali pa svoje darove in sposobnosti, za katere pa vemo, da so minljivi in da temeljijo zgolj na uspešnosti. Jasno je, da po tej logiki ni prostora za zaupanje, kajti zaupanje ne temelji na popolnosti, ne temelji na nobeni tehniki in intelektualno spoznanje ne more zadoščati, pač pa je del romarske poti, ki me vodi v odnos z Večnim. Do tja pa lahko pridem tudi, če je pot prašna, naporna, blatna ali strma. Pri zaupanju torej ne gre za vprašanje uspeha ali neuspeha, pač pa, če se v meni poglablja zavest, kako se moje življenje prav po zaupanju odrešuje. Svet ne ve, kaj bi storil z zlom, z neuspehi,
zato prestrašeno hlepi po tem, kar navidezno obljublja rešitev. Zato je na tej poti drža ponižnosti temelj zaupanja.
Želim vam veliko zaupanja tako v ljudi kot v Boga po vzoru vdove v evangeliju!

Ervin Mozetič

Vsako jesen na začetku novembra obhajamo zahvalno nedeljo. Na poseben način nas na to opozorijo poljski pridelki in druge dobrine, s katerimi okrasimo cerkev in oltar.
Če malo pogledamo okrog sebe, se lahko zamislimo, kaj vse nam je podarjeno, in za kaj bi se morali nenehno zahvaljevati:Najprej hvaležnost Bogu: Zakaj? Najprej moramo biti Stvarniku hvaležni za telesno in Božje življenje. Vsi zakramenti, ki jih kot kristjani prejemamo, so znamenje neskončne Božje ljubezni do nas.
Eden največjih darov, ki so nam dani, je življenje. Lahko me tudi ne bi bilo. To, da sem, da diham, da vidim, da slišim, da lahko mislim, ustvarjam in ljubim, je velik dar. Življenje je velik čudež, ki mu ne bomo nikoli prišli do dna. Kljub temu je lahko to za nekoga nekaj samoumevnega. Ne vidi nobenega daru v njem. Mogoče celo misli, da bi bilo bolje, da ne bi živel, da ga ne bi bilo.
Kristjani smo Bogu hvaležni za dar vere. Tudi ta dar ni samoumeven. Nekateri se lahko izročijo Gospod, drugi težje. Nekateri neprestano dvomijo. Ne vedo ali je kaj ali ni nič. Jezni so na Boga, težko mu odpustijo. So pa tudi taki, ki Boga preprosto ignorirajo. Če ti je dano, da lahko veruješ, se izročaš, imaš oseben odnos z Gospodom, je to velik dar.
Sadovi kmečkih polj, vrtov in vinogradov nam govorijo o Božji dobroti, ki je položila v naravo sposobnost rasti in zorenja vsega, kar človeku služi kot hrana in pijača za vsakdanje preživljanje. Za vse to, recimo danes: BOGU HVALA!
Ob tem pa ne moremo pozabiti ljudi okrog sebe. Staršem bodimo hvaležni, da so nas sprejeli in vzgojili. Bratom in sestram pokažimo hvaležnost, ker znajo potrpeti z našimi napakami.
Predpostavljenim bodimo hvaležni, da nas vzgajajo, učijo in z nami delijo svoje izkušnje.
Delavcem v tovarnah, delavnicah, bolnišnicah, v prometu in v drugih poklicih pokažimo hvaležnost za njihove napore, s katerimi prispevajo k urejenemu življenju v naši družbi.
Še bi lahko naštevali, za kaj in komu naj bi pokazali svojo hvaležnost.
Pravijo, in verjetno bo kar držalo, da je hvaležnost ena najlepših kreposti. Zato ni nič narobe, kar delajo modri starši, ko otroka, ki izgovarja komaj prve besede, učijo, da za vsak dar reče: »HVALA!«
Na večino stvari smo ljudje tako navajeni, da se nam zdi kar samo po sebi umevno, da jih imamo. Kruh, hrana, obleka, stanovanje in še tisoč vsakdanjih stvari nam pač pripada…
Zaradi take miselnosti in navajenosti lahko izgubimo čut za hvaležnost. Zato ni tako odveč, da nas vsaj zahvalna nedelja spomni, da bi znali ceniti in biti hvaležni tudi za vse male stvari. Kajti končno vse prejemamo: od ljudi in od Boga. Ljudje si med sabo pomagamo s svojim znanjem in delom. Bog Stvarnik pa vse ohranja v bivanju – nas same in stvari, brez katerih bi težko živeli.
Tako vidimo, da hvaležnost še zdaleč ni samo navada, ki nekako spada k lepemu vedenju. V resnici je to način življenja, ki nam šele odpre prave globine našega bivanja. Pokaže nam tudi smisel vsega, kar doživljamo in srečujemo na svoji poti. Privoščimo si torej hvaležnost - Bogu in ljudem - da bomo bolj polno in srečno živeli.
Zahvalna nedelja, je res enkrat v letu, mi pa se potrudimo, da bo zahvalni dan, vsak dan, ali pa vsaj vsako nedeljo, ko smo pri maši. Zahvalimo se tudi za svoje prijatelje, za svojo družino, službo, za zdravje, uspeh...
Hvala. Zelo preprosta beseda. Slišimo jo, a premalokrat. Ali se je moramo učiti? Beseda hvala dela čudeže. Odpre srce, oči, približa ljudi. Daje dostojanstvo, spoštljivost, ljubezen. Včasih gre težko iz ust. Izgovarjamo se, da ni potrebno vedno reči hvala. Poznamo se, domači smo. Vsakdanja rutina navad nas naredi neobčutljive za zahvalo.
Hvala je beseda srca. Pustimo srcu, da spregovori. Biti hvaležen pomeni, imeti veliko srce. Hvaležen je tisti, ki se zaveda prejetih darov. Če imaš veliko, še ni nujno, da si hvaležen. Hvaležen postaneš takrat, ko se zaveš, da ti je vse podarjeno. Nekateri mislijo, da so si zaslužili stvari in ljudi, ki jih obkrožajo, da imajo pravico do njih, da je samoumevno, da jih imajo, da jim je darovano. Posledično ne čutijo hvaležnosti, ne za ljudi, ne za velike, kaj šele za majhne stvari.

Se vam včasih zdi, da življenje mimo vas hiti in da prinaša le skrbi?
Skozi življenje so nas učili, da smo naravnani na tisto kar ni v redu, na tisto česar nimamo, na tisto kar pogrešamo, na tisto kar je nedosegljivo ...
Nezavedno smo se naučili živeti v pritoževanju in v strahu ... na stalni preži za napakami, neuspehih tako pri sebi, kot tudi pri drugih. Kje na poti življenja so se izgubili občutki hvaležnosti?

Zaprite oči, ozrite se v svoj notranji svet in pomislite ZA KAJ ste hvaležni...KOMU ste hvaležni.
Hvaležen postaneš na ta način, da se ustaviš, da zreš, opazuješ, kaj vse ti je dano. Največje in najbolj pomembne stvari so zastonj. Ko jih okušaš, začutiš njihovo vrednost, postaneš hvaležen.
Vaja dela mojstra, pravi pregovor. Tudi s hvaležnostjo je tako. Zavestno se zato učimo potopiti se v občutke hvaležnosti. Gre pravzaprav za nekakšno duhovno popotovanje v notranjost sebe, v globlji stik z našimi občutki zadovoljstva, sreče in izpolnjenosti. Vsak dan ozavestimo občutenje hvaležnosti in postalo bo del nas. Hvaležnost bo prepredla naše misli, objela naše telo, narisala nam bo nasmeh zadovoljstva na obrazu. Hvaležnost nas vztrajno vrača v sedanji trenutek, kajti hvaležnost se poraja tukaj in zdaj, hvaležnost ozavešča kaj vse nam je dano prav ta trenutek.

Hvaležnost širi duha. Preprečuje, da bi ostali na mrtvi točki, kjer bi videli le še svoje spodrsljaje, nesmisel življenja, lastno zagrenjenost. Ponuja priložnost, da uvidimo tudi darove, ki jih življenje prinaša, da vidimo obilje, ki nam je dano. Skozi veščino hvaležnosti dobivamo priložnost za čustveno in duhovno rast.

Zato poglejte na svoje življenje z očmi hvaležnosti, z odprtim srcem polnim hvaležnosti in odprl se vam bo svet radosti.
Odkrivajte, kaj za vas pomeni živeti v objemu hvaležnosti.
Pogosto smo mrki in ujedljivi. Če se za hip potopimo v hvaležnost in poiščemo nekaj osrečujočega, se naše razpoloženje premakne iz bede v obilje.
Slaba volja nas preplavi, če smo zazrti v vse, česar nimamo. Res, prav je vedeti, kaj pogrešamo. Prav je tudi priznati, kadar omahujemo in dvomimo vase. To nas bliža sebi, resnici o našem položaju. A prva stvar, ki jo lahko kadarkoli storimo zase, je obrniti pogled na vse, kar imamo.
Če preziram življenje, ker mi daje premalo, blagor obmolkne in se umakne iz mojega srca.
Če vidim samo dolžnike, potem vsak dar sprejemam, kot da mi pripada in se nikoli ne počutim obdarovanega.
Če pa mislim, da mi ni nihče nič dolžan, potem me razveseli vsaka najmanjša usluga in pozornost.
Drugim tudi jaz nisem nič dolžan, a svobodno dajem, ker si to želim.
Hvaležnost me osvobaja občutka dolžnosti: prestopim v polje svobode, izbire in neodvisne vesti. Vse, kar lepega obstaja, postane dar. Vse, kar delam dobrega, je dar. Ni pomembno, ali so drugi hvaležni. Jaz vem, da sem dar, in čutim hvaležnost do sebe.
Hvaležnost nam odpira nove možnosti, ker širi pogled, veča našo sposobnost, da opažamo lepote življenja in se nanje odzivamo.
Če nam je hvaležnost odveč in jo odganjamo od sebe, ostajamo revni.
Če smo radi v njeni družbi, bomo z njo delili njena bogastva.
Hvaležen človek je odrešen človek. Hvaležen človek se zna zahvaljevati tudi za majhne stvari. Nič mu ni samo po sebi umevno. Zahvaljuje se od jutra do večera. Zahvaljuje se tudi za težke trenutke življenja, za preizkušnje, ki jih sreča na poti; to, kar je najtežjega. Zaveda se, da se tudi v preizkušnji skriva dar, ki ga bo nekoč zagotovo odkril. Hvaležen človek je radosten; ve, da je vse, kar prejema od Nekoga.
Bodimo tako hvaležni!

Ervin Mozetič

Danes se lahko upravičeno sprašujemo: »Ti, ki so oblečeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?«. Kajti kdo pa resnično ve, zakaj praznujemo praznik vseh svetnikov, kdo so ti, ki so oblečeni v bela oblačila in od kod so prišli? Odgovor, kot vedno, najdemo v Božji besedi.
»Moj Gospod, ti veš«, ti veš da so svetniki tisti, ki so prišli iz velike bridkosti, ter so oprali svoja oblačila in jih očistili z Jagnjetovo krvjo. Da so svetniki tisti, ki so živeli običajno življenje, kakor ga živi vsak izmed nas, toda cilj tega življenja, smoter vsakega delovanja, želja vseh njihovih mišljenj se je vrtela okoli ene same osebe: Jezusa Kristusa. Niso postali svetniki kar tako, iz neke prisile, iz neke navade. Svetniki so postali, ker so si to želeli, goreče ali pa hladno. Ta želja ugajati Bogu, ta želja po nebesih, je dajala upanje in polnost njihovemu življenju, ki je bilo podobno življenju vsakega izmed nas: to je nobenemu ni bilo vedno z rožicami postlano.
Motiv za svetnika je jasen: želja po Bogu, želja po smislu, želja po polnosti življenja, želja po miru in veselju, želja po večnem življenju v nebeškem kraljestvu, kjer ni vojne, nasilja, lakote, žeje, revščine ali bogastva. Svetnik postane svetnik zaradi »ljubezni, ki nam jo je izkazal Oče, da se imenujemo in smo božji otroci«. Zaradi te ljubezni se niso ustrašili preganjanj, ustrahovanj, smrti. V nobenem obdobju svetovne zgodovine, kristjanom ni bilo lepo, kakor je drugim navidezno lepo. Še danes je krščanstvo eno najbolj preganjanih verstev na celem svetu. Zaradi tega nas svet ne pozna, nas ne razume, kako si lahko to dopustimo, ker svet ni spoznal Jezusa Kristusa, v celoti in polnosti. Ni spoznal ljubezni, ki nas žene naprej, ki nas spodbuja, ki nas izpopolnjuje.
Sedaj pa glavno, tisto, kar svetnika naredi svetnika, temu lahko rečemo sredstva za svetništvo: Jezusovi blagri, ki so sreča, Jezusovo veselje, nad našo zadovoljnostjo, nad našo duhovno in materialno koristjo. Svetniki so ubogi v duhu, kajti le če si dovolj preprost lahko razumeš skrivnost božjega kraljestva. Svetniki so krotki, pustijo se odpeljati v klavnico, pustijo se voditi, kajti vedo, da jih nič ne more ločiti od Kristusa. Svetnik je žalosten, ker ve, da če bo žalosten, ga bo Jezus potolažil. Svetnik je lačen in žejen pravice, vsi ga preganjajo, kajti s tem ko ga preganjajo s tega sveta, ga preganjajo v nebesa. Svetnik je usmiljen, ker ve, kako neizmerno je Bog usmiljen z njim. Svetnik je čist v srcu, in mu misli ne spreletavajo nepomembne in puhle misli in lahko tako v vsakem vidi Božjo podobo. Svetnik je miroljuben, se ne jezi, ne godrnja, ker noče, da bi mu jeza zatemnila svetlobo resnice. Predvsem pa se svetnik veseli in raduje, če ga zaradi Jezusa preganjajo, zasmehujejo, in vse hudo lažnivo govorijo – mar niso z Jezusom počeli prav tako? Mar ni On naš vzornik, ideal, da mu želimo biti podobni ne samo v lepem, temveč tudi v hudem? Če je Jezus naš vzornik, naš ideal, potem si želimo biti mu podobni, kajti tam kjer je On, bomo nekoč tudi mi, z vsemi svetimi, z večnim življenjem v nebeškem kraljestvu.
Včasih verniki (kristjani) samozadostno pozabljamo na to, ampak Jezusova veličina je v tem, da je prišel reševat ljudi v različnih stiskah, najbolj uboge, od tega sveta pozabljene, majhne, grešne, ranjene, bolne na duši in telesu, lačne kruha in ljubezni, lačne miru, dobrote in resnice, zatirane, po krivici preganjane, preganjane od hudih duhov, zasramovane, spregledane od vseh… V Evangeliju je zapisano, da so od vsepovsod prihajali k njemu. Zaradi njegovega usmiljenja, zaradi katerega jim je pomagal in jih ozdravljal. Vedno ima odprto srce in mi, kristjani, naj bi bili udje Njegovega telesa…
Ali tudi danes ubogi in trpeči vedo ali čutijo, da lahko pri nas poiščejo in tudi najdejo pomoč v svojih stiskah, da bodo sprejeti in razumljeni? Ali Cerkev današnjega časa, ki jo sestavljajo ne le njeni voditelji pač pa vsi kristjani, res pomeni varno zatočišče? Smo vsi skupaj res zvesti Jezusovemu izročilu in naročilu? Dovolj odprti, da pridemo vsakomur naproti, vsaj dialoško? Da sprejmemo v svoje naročje izgubljene vseh vrst? In, če menim, da Cerkev tega dovolj jasno ne izraža, to ni noben izgovor, da jaz osebno potem nič ne storim! Jezus res ni iskal družbe bogatih, slavnih, ljudi na vplivnih položajih, ljudi ki vedno preglasijo druge, lepih, samozadostnih, ampak popolno nasprotje od tega. Blagor…….”Vsi, ki so jih zadele nadloge, so silili za njim…”.
Prišel je in še danes prihaja, zaradi vseh na različne načine ubogih, bolnih in trpečih pa tudi zaradi teh, ki imajo vero vanj, ki so preganjani zaradi Njegovega imena, ki imajo čisto in ljubeče srce, širijo upanje in evangelijske vrednote, se trudijo izpolnjevati božje zapovedi in se trudijo za mir in dobro med ljudmi. Sem tudi jaz, kot človek in po milosti kot kristjan, med njimi…?
Jezus nas nagovarja k čistosti v srcu, dobroti in usmiljenju. Do vseh, predvsem pa do tistih,od katerih se sodobna družba po svojih merilih uspešnosti, mode in prestiža odvrača, jih prezira, zaničuje, jim krade in odvzema osnovno človeško dostojanstvo in pravice, socialne pravice, socialno varnost in jih največkrat čisto namenoma spregleda.
Tu vstopimo kristjani kot Jezusovi učenci, pošilja nas v ta svet, ki tone v napačnih vrednotah, da bi ravnali drugače.
Da bi v svet vedno znova prinašali Njegove vrednote, Njegovo evangeljsko sporočilo, luč, mir, ljubezen,prijateljstvo, varnost,toplino, praktične oblike pomoči in s tem upanje…..
Ali smo dovolj s srcem pri tem, smo dovolj prepoznavni in prepričljivi v svoji drži?
Svetost je poklicanost. Če smo torej »poklicani k svetosti«, če smo »po poklicu sveti«, je jasno, da bomo resnični, uresničeni v tolikšni meri, kolikor bomo sveti. V nasprotnem primeru bomo neuspešneži. Nasprotje od svetnika ni grešnik, ampak neuspešnež! »Le ena žalost je na svetu in ta je: ne biti svet«. Bl. Mati Terezija je imela prav, ko je časnikarju, ki jo je vprašal, kaj izkuša, ko jo po vsem svetu razglašajo za svetnico, odgovorila: »Svetost ni razkošje, je potreba.«
Svetniki spričujejo, da se za dosego cilja svetosti ni treba odločiti za poseben stan ali poklic: v slehernem stanu in poklicu je moč živeti pošteno in pravično, povsod je možno biti prizanesljiv in dober.
Dopovedujejo, da se zaradi svojih napak nikakor ne kaže zapirati v malodušje, pač pa je vedno potrebno zaupati v božje usmiljenje in pomoč v prepričanju, da je milost močnejša od greha, kot pravi Pavel: kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost, ali kot dobrohotno prav apostol Janez: če nas naše srce obsoja, je vendar Bog večji od našega srca in ve vse, pozna ne le naše napake in padce, ampak tudi vse napore in vse prizadevanje za dobro.
Pot, ki so jo svetniki že prehodili, je tudi naša pot. Veselimo se, da smo na tej poti, veselimo se, da so tudi naša imena zapisana v nebesih.

Ervin Mozetič

Gospod ni Bog mrtvih, temveč živih. V njem živijo vsi, ki jih je poklical k sebi. Spominjamo se vseh rajnih, ki smo jih ljubili, vseh s katerimi smo živeli. Z njimi nas povezuje božja dobrota, s katero nas Bog ljubi.
Nihče, ki je v Bogu ne umrje. Od Njega smo prejeli življenje, tudi umrli živijo iz Njega. Z njimi nas povezuje to, da imamo isto življenje.
Današnji dan je za mnoge povod, da bolj kakor sicer mislimo na svojo minljivost: Gotovo je da bomo vsi prej ali slej umrli, negotovo kdaj. Vse kar živi je »obsojeno na smrt« in mora naposled umreti. Smrt si vzame vse posameznike in prizanese samo vrsti, čeprav tudi ta ni večna. Človek pa v globini duše sanja o neumrljivosti. Po pravilu se ne more sprijazniti s svojo smrtjo, kot dokončnim izbrisanjem svojega bivanja, tudi če to morda odriva ali se dela da je pozabil.
Mnogi odkrivajo smrt, mnogi se jo bojijo, marsikateri si jo pa tudi želijo. Teolog Karl Rahner je že mesece pred svojo smrtjo na vprašanje, kaj zdaj v teologiji pripravlja, kratko odgovoril: »Pripravljam se na svojo smrt.« Nekaj od tega naj bi storili tudi mi že sedaj: Zato vedno znova molimo za milost dobrega življenja, ki naj zori naproti dobri smrti. Vsaj v vsaki zdravamariji, pa tudi v marsikateri Marijini pesmi prosimo Marijo za takšno smrt.
Tiho in glasno upiraje proti smrti prepleta kakor statve duhovno in versko zgodovino vse do Jezusa Kristusa. Bile so tudi velike izjeme tega upiranja: Buda je oznanjal ravnodušnost do življenja in smrti, in njegovo lastno umiranje z ničemer ni vzbujalo pozornosti. Jezus pa se je ob Lazarjevemu grobu zjokal nad smrtjo svojega prijatelja in je sam umrl v boju s smrtjo, ko je zaklical z močnim krikom.
Smrt se tu razlikuje, kot veliki sovražnik je, s katerim se človek ne more in ne sme dokončno sprijazniti. More se ozirati za upanjem, ki kaže onkraj smrti.
Ljudje se ne upiramo samo proti smrti otroka ali proti smrti mladega človeka. Tudi v visoki starosti umirajoči bi se radi večno ohranili: ne le v počasi usihajočem spominu svojih otrok, vnukov in njihovih potomcev. Radi bi se tako ohranili v večnem spominu, da bi tudi sami za to vedeli. Ali gre to pogosto
potlačeno upanje v prazno? Je človeško življenje most, ki se z enega brega vzpenja v lepem, smelem loku in nato nekako prelomi, ne da bi kdaj doseglo drugi breg? Krščanska vera in v njej največja vzornica Jezusova in Odrešenikova Mati Marija nas s svojim zgledom uči drugače, in sicer; da je človeško življenje most, ki se nadaljuje v večnost.
Če se nobeden od mrtvih nikoli ni izkazal kot živ onkraj meje smrti in to ne kot privid, marveč na tak način, da ga hkrati ohrani v zgodovini in povzdigne onkraj nje, potem nam vse upanje zoper smrt morda vendar le ostane kakor le lepe sanje. Toda krščanska vera nas poučuje drugače. Ne samo uči, mnogi predani Kristjani nam s svojim zgledom dokazujejo ravno nasprotno. Naša vera v posmrtno življenje nas prešine v globino naših dvomljivih src. Nad vsem tem pa prav vsem, z daritvijo na križu, kot večna luč, ki se v skrivnosti vere daruje na naših oltarjih, sveti božji Knez iz nebes.
Ruski mislec in odločen kristjan Vladimir Solovojev je leta pred oktobrsko revolucijo v nekem velikonočnem pismu zapisal besede proti temu, da bi se človek sprijaznil s smrtjo: »Resnica Kristusovega vstajenja ni samo resnica vere, marveč je tudi resnica razuma. Če Kristus ne bi vstal, bi imel veliki duhovnik Kajfa prav, in bi se Herod in Pilat izkazala, kot pametna, tedaj bi bil svet nesmisel, kraljestvo zla prevare in smrti. Saj ni šlo zato, da je prenehalo katerokoli življenje, marveč zato, da preneha življenje popolnoma Pravičnega. Če takšno življenje ni moglo premagati sovražnika, kakšno upanje potem lahko sploh še obstaja za prihodnost? Če Kristus ni vstal od mrtvih, kdo je potem
mogel vstati od mrtvih? Toda Kristus je vstal od mrtvih.«
Koliko vernih kristjanov je kakor veliki ruski mislec Solovojev potrdilo svoje pričevanje v Kristusovo vstajenje.
Zaradi takih pričevanj, kljub hudim nasprotovanjem v zgodovini krščanstva ,ni bil izkoreninjen Jezus Kristus , ki tudi danes splošno razširjen prihaja do izraza z upanjem v življenje po smrti.
Spomnimo se vseh dragih rajnih na tem pokopališču, kakor tudi vseh ne obiskanih in pozabljenih z molitvijo.
In kaj današnji praznik pomeni meni? Ko sem kot novorojenček »zagledal luč sveta«, sem radoživo začel vdihavati darovane danosti življenja. Postopno sem vse bolj dojemal lepote in dobrine in skrivnosti zemlje, stvarstva, neba, sebi podobnih ljudi. Vse bolj sem ljubil slikovite razsežnosti življenja.
Ko sem se zaziral v svete podobe rojstne hiše, bližnje vaške kapele in še posebej mogočne župnijske cerkve ter njenih oltarjev, ob tem pa poslušal slovesne besede evangelija in melodije cerkvenih pesmi, sem vse bolj zaznaval navzočnost nadzemskega, božjega življenja.
In vedno bolj sem se zavedal, da sem v to življenje poklican tudi jaz in da me to življenje dviga v neki drug, nadzemski svet, za katerega smo rojeni vsi ljudje, ustvarjeni po Božji podobi. Šele ta svet nam more prinesti polnost sreče in veselja.
In v čem je bistvo tega življenja? V Janezovem evangeliju je zapisano: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.«
Večno življenje je torej že navzoče tu na zemlji in ga je tem več, kolikor bolj smo že tukaj zazrti v Kristusa in skrivnostnega troedinega Boga, ki nam ga razodeva Kristus.
Telesna smrt ni dokončna smrt, temveč je le prehod v drugačno in neminljivo življenje. Bog je od vekomaj in ostane za vekomaj. Ljudje, Božje podobe, smo ustvarjeni, nismo od vekomaj, bomo pa po Božji dobroti živeli vekomaj. Zlasti še tisti, ki smo se ali se bomo svobodno odločili za Boga, za Kristusa, za življenje.
Kristus je namreč jasno dejal: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl«.
Moja želja je zato: Vsi živimo iz tega upanja!
































Pokopališče v Malem Otoku in Velikem Otoku

Proti koncu leta spet obhajamo dan spomina na naše drage pokojne. Za katoličane in mnoge druge sodobnike je to dan skupne misli na mrtve. Sedem milijard ljudi živi danes na planetu Zemlja. Neprimerno več ljudi pa je svoje življenje na tej lepi zemlji že končalo.« Mi mrtvi smo večja vojska«, kliče v neki grški tragediji zbor mrtvih živim.
Mi živi smo skupaj in vsak posebej dediči vseh mrtvih. V prispodobi rečeno stojimo na njihovih ramenih. Če se povežemo z izročili, tedaj damo umrlim pravico besede v našem življenju. Če pa se povežemo z evangelijskimi izročili, pa ne le da damo umrlim pravico do besede, damo jim upanje v večno življenje.
Iz velike vojske brezimnih in imenovanih umrlih stopijo vsakemu od nas pred oči nezamenljivo vsaj nekateri: Sorodniki, prijatelji in tisti umrli, ki so, tudi če niso bili z nami povezani v življenju- nepozabni s svojim duhovnim zgledom ali svojo kulturno stvariteljsko veličino.
Kako so živeli? Kako so umrli? Ta vprašanja, ki se nanašajo na ljudi prejšnjih rodov, se v vsakem rodu zastavljajo znova. Včasih ljudje tako vprašujejo samo iz radovednosti. Pogosto pa je to tudi želja, da bi s pogledom na umrle prinesli več svetlobe v svoje življenje, tako kot jo je s svojim tihim upanjem prinašala Devica Marija, po Križanju njenega in nebeškega Sina Jezusa.
»Misli na dneve preteklosti, uči se iz let zgodovine!« pravi Mojzes svojemu ljudstvu v Peti Mojzesovi knjigi. Ta beseda modrosti velja onkraj svetopisemskega obzorja za vse človeštvo. Spričo moralnih in političnih katastrof 20. Stoletja so malodušno govorili, da človeštvo ni sposobno ali ni na voljo učiti se iz napak zgodovine. Kljub vsem kulturnim prelomom in napetostim pa so se ljudje v celotni zgodovini vendarle na milijon načinov učili iz zgodovine. Na ta način se učijo predvsem posamezni ljudje. Cilj učenja vsekakor ni le znanje, ampak tudi modrost, ki je religiozno utemeljena.
V času baroka so govorili o » umetnosti življenja«, katere naj se človek nauči. Kot dopolnilo k temu so postavljali umetnost umiranja. Oba načina vedno znova zgrešimo. Pesnik Rainer Maria Rilke je o tem v svojih sonetih Orfeju zapisal: «Trpljenja ne spoznamo, ljubezni se ne naučimo, in tega, kar nas v smrti odtuji ne razkrijemo.«
Takšno učenje ni postalo prav nič lažje v tako imenovani postmoderni družbi, ki jo splošno označujemo, kot družbo učenja, kar velja zlasti za sprejemanje lastne smrti. Če se želimo od koga učiti izvrševati Božjo voljo, kar pomeni sprejeti tudi pot lastne smrti, nam mora biti vzgled Devica Marija s svojim nenehnim pritrjevanjem » Zgodi se mi po tvoji besedi«
Kje so mrtvi? –se sprašujemo ljudje?. Ali so samo v grobovih in blagoslovljenem ali obtožujočem spominu prihodnjih rodov? Krščanska vera nas uči, da so ljudje po svojem bistvu neumrljivi: ne veruje, kakor nekatere verske skupnosti, ki so se ločile od cerkve, da so hudobni kratko malo uničeni oz izničeni. Krščanska vera veruje da so vsi spravljeni v Božjem spominu, kar jim daje resničnost, ki je resničnejša kakor naš dosegljivi svet.
Nebesa imenujemo neizgubljivo domovino, večno shranjenost pri Bogu. Pekel pa imenujemo dokončno izgubo domovine proč od Boga. Kristjanu ni dovoljeno trditi, da je pekel prazen. Ni pa mu prepovedano upati, da se more Bog preko očiščevanj usmiliti tudi človeških grozot. Zemeljsko življenje oziroma čas romanja, se dovršuje v napetostnem polju med tema dvema poloma: med
nebesi in peklom. Zato je človeško življenje naravnano na zorenje z vedno večjim približevanjem božji svetlobi.
Kdor more verjeti samo to, da bivanje človeka kot posameznika po 70 ali 100 letih dokončno ugasne, bo šel svojo pot vpet med tragičnim junaštvom in samoljubnim uživaštvom. Velike umrle bo spoštoval ali pa odrival, ker mu je njihova podoba neprijetna. Kdor pa more verovati, da umrli niso mrtvi, bo molil za nedovršene umrle in bo mogel prositi tiste umrle, ki so dovršeni pri Bogu, naj mu pri Bogu pomagajo, kakor so se v svojem življenju zavzemali zanj ali za mnoge druge ljudi.
Spomnimo se vseh rajnih z molitvijo.

Ervin Mozetič

Ljudje kot družbena bitja smo v veliki meri odvisni od tega, kako okolje vpliva na nas. »In seveda če ni te podpore od zunaj, mora biti toliko močnejša moč od znotraj. In v Letu vere, ki smo ga začeli 11. oktobra, želimo okrepiti našo pripadnost Jezusu Kristusu v Katoliški Cerkvi, še bolj globoko videti, kako je prav in kako smo lahko srečni, da smo kristjani, da poznamo Jezusa Kristusa. Da se malo navdušimo zopet nad Jezusom Kristusom. Da nekako znova živo začutimo tisto, kar je rekel apostol Peter, ko je Jezus vprašal, ali boste tudi vi odšli kot mnogi drugi proč od mene, je Peter rekel: Ja Gospod, kam pa naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja«.
Namen Leta vere je torej v tem, da bi to spoznanje znova zaživelo v naših srcih in v naši zavesti. Tako bi se bolj zavedli, da je lepo in hkrati odgovorno biti kristjan. Zato pa naj bi postali pogumni apostoli in misijonarji. »Ne da svojo vero skrivamo, ali pa da se vedno nekje umikamo na rezervne položaje, ampak nasprotno, če smo globoko prepričani, da je Jezus naša pot, resnica in življenje, potem tega ne bomo zaprli v kamrico svojega srca, kot pravimo, tega ne bomo zadržali zase, ampak bomo začeli tudi o teh stvareh govoriti drugim in bomo postali misijonarji, postali apostoli,«.
Zato se vprašajmo: Biti misijonar, misijonarka? Je to še vedno aktualno? Tudi v današnjem času, ko večkrat slišimo: »Kaj hodijo v te dežele vsiljevat našo vero in kulturo? Pustijo naj ljudi pri miru, saj so le-ti mnogo bolj srečni kot mi.
Pustijo naj jih živeti v njihovi kulturi in veri!
Tako razmišljanje in govorjenje je seveda sad nepoznavanja misijonskega poslanstva, slabotne vere ali celo nevere. Neveren človek bo težko razumel misijonarja oziroma misijonarsko poslanstvo. Misijonski poklic namreč izvira iz najgloblje vere poklicanega, iz dialoga med Bogom in poklicanim. »Tukaj sem, Gospod, pošlji mene,« je začetek misijonarjevega poslanstva, ki je nato potrjeno s poslanstvom Cerkve. »Tukaj sem, Gospod, pošlji mene,« velike besede, ki so velikokrat sad notranje borbe, včasih tudi nasprotovanja ali nerazumevanja najbližjih, zato pa toliko bolj svete in občudovanja vredne.
Naša vera je v svojem bistvu misijonska vera. »Pojdite in povejte,« so rekli angeli prvim misijonarkam, ženam pri odprtem grobu. »Pojdite in povejte, da smo odrešeni! Da naše življenje ima smisel. Povejte vsem, da nas ima Bog nad vse rad, da nas je odrešil po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Ne skrivajte te novice, ki je vaše največje bogastvo. Ne bodite egoisti, ki bi to svoje bogastvo skrivali. K temu veselemu velikonočnemu oznanilu dodajmo še Kristusovo poslanstvo: »Pojdite in učite vse narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
Kaj pa očitek: »Kaj hodijo v te dežele propagirat (vsiljevat) našo vero in kulturo?« Takšen očitek je torej gotovo sad nepoznavanja misijonskih razmer. Svoboda vesti je v naši veri zelo močno zavarovana. Noben misijonar nima pravice kogarkoli siliti ali nagovarjati, da bi pristopil v krščansko vero. Misijonar je poklican, da oznanja Kristusa s svojim življenjem in besedo, toda v popolnem spoštovanju vesti vsakega človeka. Misijonar je Kristusovo orodje. Kristus pa pravi: »Ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti‹« (Lk 17,7). Naši misijonarji in misijonarke v misijonih veliko delajo. Nekateri vodijo bolnice, šole, drugi kopljejo vodnjake, gradijo mostove in ceste…, toda vedno kot Kristusovi poslanci in poslanci Cerkve. Ljubezen do Boga in bližnjega jih sili, da so vsakemu in v vsakem času na razpolago. Ne le krščenim, ampak vsakemu! Ne zaradi simpatije ali čustvenosti, ampak zaradi Kristusa! Blažena Mati Terezija iz Kalkute je enemu od piscev njenega življenjepisa naročila: »Povedati morate ljudem, kaj nas vodi sem. Povejte jim, da nismo tu zaradi dela; tu smo za Jezusa. Vse, kar storimo, storimo zanj. V prvi vrsti smo redovnice. Nismo socialne delavke, ne učiteljice, medicinske sestre ali zdravnice. Služimo Jezusu v ubogih. Naše življenje nima drugega razloga ali motivacije. Tega mnogi ne razumejo.«
Misijonske cerkve imajo danes skoraj povsod svoje domače škofe in redovne voditelje. To pomeni, da imajo te Cerkve svoj odnos do vesoljne Cerkve in svoj pristop. Kongoški teolog pravi: »Nam, Bantujcem - če živimo samo po naši tradicionalni veri - namreč manjkajo nekatere stvari. Brez krščanstva nam manjka Jezus Kristus in skupaj z njim vse to, kar je Oče razodel po Svetem pismu in zgodovini izvoljenega ljudstva. Manjkajo nam tudi misijonske obljube, ki vsakemu narodu dajejo posebno misijonsko moč.«

Res je, da danes v misijonske dežele vdira evropsko ameriška kultura. Danes misijonarji kultur vsekakor ne rušijo, ampak jih rešujejo. Drugi vatikanski koncil je z metodo inkulturacije misijonskim cerkvam na široko odprl vrata. Misijonske Cerkve sprejemajo v verovanje vse, kar je v kulturi vredno preživetja. Tako imajo te Cerkve prilagojen mašni obred, posebne obrede pri podeljevanju zakramentov, svojo arhitekturno sakralno umetnost, likovno umetnost, literaturo, filozofijo, skupno življenje v redovniških in župnijskih skupnostih, katehezo, ekumenizem, … Res je, da so tudi svari, ki jih oznanjevanje Kristusovega oznanila ruši. Določene stvari je nemogoče ohranjati. Predsednik Zaira je na začetku svojega vladanja v govorih pogosto ponavljal: »Moramo se vrniti k prednikom.« Kmalu je spoznal, da je to nemogoče in v svojih govorih raje govoril o »zatekanju« k prednikom. Vrnitev k življenju, kot so ga živeli njihovi predniki, bi pomenilo, da bi se ljudje morali vrniti v gozd, obleči obleko iz rafije, vzeti v roke sulico in kopje. To pomeni tudi nepismenost, nehigieno, neustrezen način pridelovanja hrane, nepravilno prehrano, podhranjenost in s tem povezano umrljivost, povprečno starost okrog 30 do 40 let, neustrezno zdravljenje bolezni, strah pred predniki in zaradi tega nesposobnost kakšnega koli napredka, neenakopravnost žene, celo kanibalizem… Zahtevati od ljudi kaj takega, je danes, ko lahko kupiš enako obleko, radio in ročno uro ali kakšno drugo stvar v Kinšasi, Bruslju ali pa Ljubljani, absurd. Zatekati se k prednikom pa pomeni, da iz njihovega življenja vzamemo tisto, kar nas bogati, izpopolnjuje, vzgaja in vodi.
Biti misijonarka, misijonar, pomeni biti poln Kristusa, živeti zanj in o njem govoriti povsod kjer si.
Želim vam močne vere, ki bo naredila, da boste misijonarji tam kjer ste. Želim vam predvsem občutka sreče, da ste kristjani in ta občutek v današnjem svetu v katerem živite delite naprej!

Ervin Mozetič

Prišel je trenutek, da prisluhnemo, kaj nam evangelij pravi o bogataših in o bogastvu. Še prej pa pomembna opomba, da bi se izognili nepotrebnemu nesporazumu. Jezus nikoli ne obsoja bogastva in zemeljskih dobrin zaradi njih samih. Med Jezusovimi prijatelji je tudi »bogati človek« Jožef iz Arimateje; Zaheju pravi, da je »rešen«, četudi zase obdrži polovico imetja, kar gotovo ni bilo malo. Obsoja marveč pretirano navezanost na denar in na dobrine, ko človek zabrede tako daleč, da je »njegovo življenje odvisno od vsega tega« in »sebi nabira zaklade.
To evangeljsko svarilo sloni na dveh razlogih. Prvi je modrostni premislek, ki opozori na dejstvo, da je norost imeti za temeljni cilj življenja kopičenje bogastva, graditi eno vilo za drugo, ko pa vemo, da smo lahko iz trenutka v trenutek poklicani, da zapustimo vse: »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« (Lk 12,20). Drugi razlog pa je verski. Bogastvo resno otežuje vstop v nebeško kraljestvo. Tako težko je, da je celo kameli laže iti skozi šivankino uho.
Navezanost na denar in na bogastvo zelo otežuje, če ne celo onemogoča, vstop v Božje kraljestvo; preprečuje posest tistega »večnega življenja«, ki ga je mladenič iskal ( »Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« ) in ki ga Jezus v svojem odgovoru označi kot »zaklad v nebesih«. Kaj je tisto, kar zaradi bogastva človek tako zelo težko sprejme? Je to morda Bog? Prav nasprotno! Bogataš je pripravljen sprejeti Boga, dokler mu je ta predstavljen kot porok ustaljenega reda, pravice do posesti, Boga, ki nasprotuje nasilju. Tisto, česar bogatin ne sprejema glede Božjega kraljestva, ki ga oznanja Jezus, je zahteva ljubezni do bližnjega, zahteva, da ne bi pustil Lazarja umreti pred vrati. Tukaj je konec idile. Bogati mladenič se zdrzne ob dejstvu, da bi moral deliti svoje bogastvo z revnimi.
Krščanstvo ima en sam veliki cilj: prenoviti človeška srca v resnični ljubezni. Celoten sestav krščanskih dolžnosti je osredotočen v zapovedi ljubezni.
Ob nekaterih Kristusovih besedah se zdrznemo. Marsikdo v hipu spozna, da je njegovo krščanstvo plitko, stirjeno in nepristno. V nas je prešlo neko podedovano omrtvelo mišljenje, zajel nas je enoličen način govorjenja brez duše in postali smo sužnji nekih obrobnih navad, že davno določenih in nespremenljivih - pri vsem tem pa smo mrtveci: duh pristnega krščanstva je ostal zunaj nas, ni prodrl skozi našo trdo skorjo in nas ni mogel oživiti.
Zato smo slabiči, obsojeni na lenobno poležavanje, obrambo starine in na strah. Nezmožni smo velikih del prerojenja in trajnih zmag, ki jih prinaša živo navdušenje, neugasljivi ogenj iskrene ljubezni.
Vsako človeško gibanje je obsojeno na smrt, če ga ne oživlja duh prvotne gorečnosti.
Krščanstvo je več kakor gibanje: krščanstvo je veselo oznanilo učlovečenega Boga in bo po božjem zagotovilu do konca sveta prinašalo dušam resnično odrešenje (Mr 1,14-15; Mt 28, 18-20). Toda za posamezne duše in cele rodove bo krščanstvo brez koristi in jim bo celo v prekletstvo, če bodo zakrknili svoja srca in bodo v mesenem samoljubju dopustili, da bo velika ideja šla mimo njih, ne da bi prodrla vanje, jih notranje očistila, razsvetlila in napolnila s svojo osrečujočo žlahtnostjo.
Vse preveč je med nami plitkih bogatinov: polni napuha in samozadovoljstva vržejo kdaj kdaj od svojega izobilja drobtino nadležnemu beraču ali cenen kovanec v božjo škrabico in menijo, da so vzor kristjana. Toda njihovo resnično življenje se potaplja v poganskem uživanju in slepi samopašnosti. Besede Bog in duša in večnost ne najdejo odmeva v njihovi notranjosti, ker so duhovno mrtvi. Zadušila jih je materija.
Premalo je med nami ubogih vdov, ki bi jim krščanstvo seglo do zadnjih globin in jih usmerilo do velikodušnega darovanja vsega, kar so ali imajo.
Premalo smo podobni "siromašni vdovi", ki jo Kristus pohvali, ko je v tempeljsko zakladnico vrgla "dva novčiča" in s tem "dala od svojega uboštva vse, kar je imela za življenje" (Lk 21, 1-4).
Praktični materializem je na pohodu med nami, ne le na daljnem "Zahodu", temveč v naši bližini, prav sredi med nami.
Kot da postajamo slepi za vse duhovno, resnično in dobro in lepo. Kot da naše oči hrepenijo samo za "imeti" in zametajo bistvo: "biti".
Kakor da smo se ustavili kot posamezniki in kot narod v duhovni rasti in obtičali kot "nedonošenčki" sredi poti. Zamaknjeni v nakupovanju tisočero in tisočero bleščečih stvari sredi razsvetljenih veletrgovin. Tudi ob nedeljah in praznikih. Namesto bogoslužnih slovesnosti v nekdanjih božjih hramih.
Kaj nam pomaga divji materializem, če bomo v slepoti duha izgubili svoje človečansko dostojanstvo - svojo dušo.
Če hoče Evropa preživeti, mora imeti dušo. Če hoče naš slovenski narod preživeti, mora imeti dušo.
In ta duša je zdravo, pristno, v Bogu, v Kristusu in v uravnovešeni duhovnosti zasidrano krščanstvo.
Po njem moramo hrepeneti, vanj težiti in ga v vsakdanjem življenju uresničevati.
Znati moramo biti darovalci.
Ne gre samo za materialne darove, gre za pozabo nase in za izkazovanje ljubezni v vsej širini človeške zmogljivosti.
Bog, ki se skriva za vsemi duhovno-telesnimi bitji, saj je vsak človek njegova podoba, se ozira v nas in pričakuje.
Ali naš čas res ni zmožen roditi med nami več velikih darovalcev, ki bi Bogu, to se pravi bližnjemu, darovali ne le svoje premoženje, temveč tudi vse svoje sposobnosti in čas in ugled in radost in ljubezen - zvrhano polnost svoje osebnosti?
Iščem v očeh mladih ljudi in me je strah: v njih ne najdem sijaja, ki bi dvigal mimo osebnih dnevnih vprašanj do večnostnih zarij čiste, vse žrtvujoče, vse osrečujoče ljubezni.
Pogosto tožimo nad pomanjkanjem duhovniških in redovniških poklicev. Širina svobode in blesk materialnih dobrin sta v mladih srcih zaglušila božji klic.
Najbrž bomo morali čakati na zdravilen val trpljenja, na skupen božji bič, ki bo pogazil varljive malike in vrednote pristnega krščanstva vnovič postavil na častni svetilnik.
Toda ali nas in naše mladine ta val trde preizkušnje ne bo odnesel s seboj?
Razmeglimo obzorja, dokler je čas.
Dokler je dan, pri luči poldanskega sonca poglejmo v krščanski nazor in si ne slepimo oči, če bomo spoznali, da je naše gledanje nanj bilo delno ali docela zgrešeno.
Ne upirajmo se lenobno in v strahu, če bo našo življenjsko pot treba zaokreniti tudi za 180 stopinj.
Krščanstvo je vera uboge, vse žrtvujoče vdove in ne vera vase zaljubljenih bogatinov.
Krščanstvo je vera velikega, popolnega darovanja.
Krščanstvo je vera resnične, nenehne, dejanske ljubezni.
Blagor nam, če smo Kristusovo besedo prav umeli in smo ali bomo po njej tudi svoje življenje uravnali.
Blagor nam.

Ervin Mozetič

Molitev je čas, ki ga namerno posvetimo Bogu. Bog nas vedno spremlja, tudi takrat, ko mi na to nismo posebej pozorni, niti morda na to ne pomislimo. Zato je molitev dejanje, ko si mi vzamemo čas za Boga. V molitvi si prikličemo v zavest, kaj je Bog že naredil za nas in kaj dobrega za nas še dela. Podarja nam čudovito stvarstvo, zbira nas v skupnost, nas usposablja za razumevanje, ljubezen in nam pomaga, da delamo dobro. V molitvi se zato Bogu zahvalju-jemo za vse dobrine, ga hvalimo, se mu izpovedujemo in ga prosimo.
Molitev – to pomenjkovanje z Bogom – nam prinaša tudi druge sadove: vsakega posameznika napolnjuje z notranjim mirom; kadar molimo v skupnosti, gradi našo skupnost. Molitev nas tudi obvezuje, da bomo povsod delali dobro. Tako nas molitev usposablja, da bo vsako naše dejanje narejeno tako, da ga bo Bog vesel in bo z njim počaščen.
Osebna molitev – to še nekako gre. Ampak molitev v skupnosti? Kaj pa, če naredim kaj narobe?
Pri molitvi ne moreš narediti nič narobe. Molitev nas povezuje – med seboj in z Bogom. To je lahko le dobro. A nekatere ideje nam bodo v pomoč, da bo molitev v skupnosti lažja. Molitev nagovarja celega človeka. Človek ni zgolj glava. Molitev ni samo govorjenje. Molitev vključi in prevzame celotno telo:
Srce – ki se ga, na skrbno izbranem prostoru in v dobrem vzdušju dotaknejo besedila molitev in pesmi.
Oči – ki se razveselijo barv in slik, ki zaznajo bližnjega in ki vidijo lepoto narave.
Ušesa – ki slišijo glasbo in govor, ki prisluhnejo tišini in zaznajo tihe šume.
Usta – ki želijo govoriti, peti, se smejati; ki lahko jedo, pijejo in okušajo.
Roke in noge – ki lahko tekajo, plešejo, ploskajo, pišejo, oblikujejo in objamejo druge.
V svoje molitve vključimo svoje celotno telo – in občutili bomo, da lahko Boga doživimo na čisto drugačen način.
Molimo lahko povsod. A primerno urejen prostor in prijetno vzdušje omogočata bolj sproščeno molitev. To pa ne zahteva veliko truda.
Molitev potrebuje čas. Dobro je, če imamo določen ritem, urnik, obred – tudi ko gre za molitev. Pri tem si lahko pomagamo z začetki in zaključki dneva. Tako se za čas molitve, ni potrebno vsakokrat na novo dogovarjati.
Za molitev si ne vzemimo premalo časa. Mir in sproščenost nas bosta hitro uvedla v molitev, kot da bi se že zavedali naslednjega izziva, za katerega bomo potrebovali nove moči.
Pomemben del molitve je priprava nanjo. Preden začnemo s samo molitvijo, je potrebno, da se umirimo. To pomeni, da prenehamo s tisto dejavnostjo, ki smo jo delali do sedaj in svojo pozornost usmerimo na osebo, kateri bo molitev namenjena: na Boga – zavem se njegove navzočnosti in se pogovarjam z njim; na osebe, s katerimi molim; na osebe, za katere molim.
Mesec oktober je posvečen Materi Božji, ki je vse svoje življenje preživela v
premišljevanju Božje besede in je spremljala svojega Božjega Sina v njegovem
prekratkem življenju. Njeno življenje je bilo torej neprestana molitev.
Kako pa je z nami? Sploh še potrebujemo molitev? V tem modernem času se
nam zdi, da za molitev ni več časa, niti je ne potrebujemo. Rožni venec, pri katerem podoživljamo Marijino in Jezusovo življenje, pa je za nas izredno dolga in težka molitev. Če pa premislimo, pravzaprav ime rožni venec pomeni nekaj lepega. Venec, spleten iz rož. Rože – no, te tudi danes cenimo in jih podarjamo ob različnih prilikah v znamenje spoštovanja, hvaležnosti in ljubezni. Tudi vence še poznamo in z njimi krasimo ali jih darujemo v spomin na ljubljene pokojnike.
V naši župnijski cerkvi molimo rožni venec pred sveto mašo in ob četrtkih pri
češčenju Najsvetejšega.
Rožni venec je molitveno premišljevanje Jezusovega življenja, premišljevanje, ki ga skupaj z Marijo opravljamo ob pomoči nekaterih evangeljskih poročil, »skrivnosti«. »Moliti rožni venec namreč ni nič drugega kakor premišljevati
Kristusovo obličje skupaj z Marijo.«
Že več stoletij je rožni venec »priljubljena molitev mnogih svetnikov in jo je priporočalo cerkveno učiteljstvo.«
Številni dogodki so povezani z Marijo, ki priporoča molitev rožnega venca. Vsak od nas je svoboden, da se ji posveti.
Papež Janez Pavel II. je kristološko razsežnost rožnega venca dopolnil s tem, da mu je dodal »svetle skrivnosti«, ki so usmerjene k nekaterim dogodkom iz Kristusovega življenja. Zato lahko bolj kot kdaj koli trdimo, da je rožni venec »povzetek evangelija«. V apostolskem pismu Rožni venec device Marije je Janez Pavel II. zapisal: »Ravno po Marijini izkušnji je rožni venec izrazito kontemplativna, premišljevalna molitev. Če bi mu manjkala ta razsežnost, bi nastala popačena molitev, kakor je poudaril Pavel VI.: ›Brez premišljevanja
je rožni venec telo brez duše in obstoji nevarnost, da bi postala taka molitev rožnega venca samo mehanično ponavljanje obrazcev.‹«
Za molitev rožnega venca, ki temelji na ponavljanju, je potrebna živa vera ter iskrena ljubezen do Jezusa, odrešenika, in do device Marije.
»Rožni venec je v resnici le metoda premišljevanja. Kot metodo ga moramo uporabljati z ozirom na namen in ne more postati sam sebi namen. Ker je sad izkušnje stoletij, pa ga vendar tudi kot metodo ne smemo podcenjevati. Njej v prid govori izkušnja neštetih svetnikov.« Tradicionalni pripomoček za molitev rožnega venca je molek, na katerem so nanizane jagode. Ob bolj površnem načinu gledanja postane to pogosto zgolj predmet za štetje zapovrstnih zdravamarij.« »K čisto drugačnemu vrednotenju pa pridemo, če na to molitev
gledamo kot na izraz tiste ljubezni, ki se ne utrudi obračati se k ljubljeni osebi. Čeprav so si izrazne oblike pri tem na zunaj podobne, pa so zaradi čustev, ki jih
prepajajo, vedno nove.« »Najprej je glede tega treba povedati, da ima molek za svoje središče križ, ki odpira in sklepa pot molitve. Življenje in molitev verujočih najdeta svoje središče v Kristusu.«
Na koncu razmišljanja o molitvi nasploh in o molitvi rožnega venca se lahko vprašamo. Kje bodo naši zanamci črpali moč za premagovanje življenjskih težav? Se bodo v težavah in bolezni še spomnili na Boga? Naj se vsaj tedaj obrnejo na Marijo in skupaj z njo poprosijo za Božjo pomoč!

Ervin Mozetič

Smisel današnjega evangelija je lahko v stavku, ki ga izreče Jezus: »Ne branite mu! … Kdor ni proti nam, je za nas.«
Zato se vprašajmo: Kaj naj si mislimo o tistih, ki so zunaj, a delajo dobro in se na njih opazi delovanje Duha, čeprav ne verujejo v Kristusa in ne pripadajo Cerkvi? Ali je zunaj Cerkve odrešenje?
Nekateri tradicionalni kristjani so zbegani zaradi sedanje odprtosti glede omenjenega in ugovarjajo (sem slišal na lastna ušesa): »Če lahko tudi ateisti upajo na večno življenje, če le živijo po vesti; če je res, kar pravijo nekateri teologi, da lahko upa na odrešenje vsakdo, ki na neki način veruje, pa naj bo musliman ali jud, se sprašujem: zakaj je Jezus rekel: 'Kdor vame veruje, bo rešen?' In zakaj toliko napora za edinost krščanskih Cerkva, če boš deležen odrešenja, čeprav ne veruješ v Boga, da le opravljaš svojo dolžnost?«
Drugi vatikanski cerkveni zbor pravi, »da Sveti Duh na način, ki je poznan samo Bogu, ponuja vsakemu človeku priložnost, da pride v stik s Kristusovo velikonočno skrivnostjo«. Torej se lahko zveliča. Sicer pa ne gre za nov nauk, ki bi ga iznašel koncil. Že v Svetem pismu beremo pomenljive trditve, kot recimo: »Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1 Tim 2,4).
Teologija je vedno dopuščala možnost, da Bog reši nekatere ljudi po izrednih poteh, ki so zunaj običajnih poti, kot so vera v Kristusa, krst in pripadnost Cerkvi. Ta gotovost pa se je potrdila v novejšem času, ko so bili ljudje zaradi odkritja novih celin in naraščajoče možnosti komunikacije med ljudstvi prisiljeni sprejeti dejstvo, da mnogo ljudi brez lastne krivde ni nikoli slišalo evangeljskega oznanila ali pa so ga slišali na neprimeren način iz ust osvajalcev in brezvestnih kolonizatorjev, kar je še oteževalo, da bi ga sprejeli tudi potem, ko so ga slišali.
Se je torej naša krščanska vera spremenila? Nikakor ne, dokler verujemo dve stvari: najprej, da je Jezus objektivno in dejansko edini Srednik in Odrešenik vsega človeškega rodu in da tudi tisti, ki ga ne pozna, če se reši, se reši zahvaljujoč njemu, njegovi odrešenjski smrti. In drugič: da so tudi tisti, ki ne pripadajo vidni Cerkvi, objektivno »usmerjeni« vanjo in so del tiste širše Cerkve, ki jo pozna samo Bog.
Med drugim je potrebno razlikovati med različnimi neverujočimi in med različnimi ateisti. Odrešenje ni nikomur zagotovljeno po nizki ceni. Sveto pismo pravi, da tistim, ki »so sebični in ne sledijo resnici« (se pravi, da živijo neurejeno, se posmehujejo načelom vere in morale, na tem svetu iščejo le svoje zadovoljstvo) ni obljubljeno nič drugega kakor tisto, kar je obljubljal sv. Pavel, in sicer »srd za dan jeze in razodetja Božje pravične jeze«, pa naj si bo »nad Juda ali nad Grka«, se pravi verujočega ali neverujočega.
Tu gre predvsem za tiste ljudi, ki (morda zaradi razlogov, ki sem jih omenil) ne verujejo v Kristusa, verujejo pa v Boga in mu služijo v neki drugi veri. Ali pa niti ne verujejo v Boga, ne po lastni krivdi, ampak zaradi vzgoje, ki so je bili deležni, ali zaradi okolja, v katerem živijo, ali pa morda zaradi intelektualnega vpliva, ki so mu nezavedno podrejeni.
Zdi se, da Jezus v današnjem evangeljskem odlomku zahteva od teh ljudi, ki »so zunaj«, dve stvari: da niso »proti« njemu, se pravi, da se ne borijo odločno proti veri in njenim vrednotam in da se svobodno ne upirajo proti Bogu. In drugo: če že ne zmorejo služiti in ljubiti Boga, naj služijo in ljubijo vsaj njegovo podobo, ki je človek, na poseben način revež. V nadaljevanju današnjega odlomka, ko še govori o tistih, ki so zunaj, namreč pravi: »Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam –, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.«
Tu predpostavlja, da delajo dobro človeku, »ker je Kristusov«, toda v znanem odlomku o poslednji sodbi ni niti te omejitve. Kdor bo dal jesti lačnemu ali pa bo obiskal bolnika zgolj zato, ker je bil lačen ali pa bolan, bo slišal besede: »Pridi, blagoslovljen mojega Očeta … To si storil meni.« Vera je izredno pomembna, toda spomniti se moramo, da je pomembna tudi ljubezen. V ljubezni je vključena neka oblika vere, kajti »Bog je ljubezen« in »kdor ljubi, je od smrti prešel v življenje«. Drugi vatikanski koncil je označil to posebno kategorijo nevernih z izrazom, ki je postal splošen: »ljudje dobre volje«.
Kaj pa notranja drža nas vernih?
Lahko razumem neke vrste prikrito nezadovoljstvo, ko ljudje vidijo, kako odpade vsak privilegij in vsaka prednost za tistega, ki veruje v Kristusa: »Čemu torej koristi biti dober kristjan …?« Ne morem pa se s tem strinjati. V resnici bi se morali neskončno razveseliti pred to novo odprtostjo katoliške teologije. Razveseliti tega, da imajo tudi naši bratje, ki so zunaj, vsaj možnost, da se rešijo! Kaj je bolj osvobajajoče in kaj bolje potrjuje neskončno velikodušnost Boga? Vsi bi morali ponotranjiti Mojzesovo željo, ki smo jo slišali v prvem berilu: »Ko bi le Gospod dal svojega Duha vsem!«
V nas pogosto prevlada pogled, po katerem je vera pretežno stvar izpolnjevanja dolžnosti, pridobljenih zaslug in prejete nagrade. Zato je seveda težko sprejeti, da hodimo vštric s tistimi, ki ne izpolnjujejo ničesar od omenjenega.
Toda krščanstvo ni v prvi vrsti stvar dolžnosti, ki jih je potrebno opraviti, in bremen, ki jih je potrebno prenašati. Ni nekaj, kar mi delamo za Boga, ampak gre za to, kar je Bog storil za nas. Milost je in neskončen privilegij, da smo pobliže spoznali Kristusa, njegov evangelij in njegovo ljubezen. Zato bi morali biti ganjeni in polni sočutja do onih, ki v življenju niso imeli tega privilegija, ne pa da jim zavidamo in smo jim nevoščljivi.
Morda bo kdo sklepal: torej lahko ljudi mirno pustimo v njihovem prepričanju in nam ni treba več evangelizirati, širiti vere v Kristusa in jih vabiti, da bi se pridružili Cerkvi, ko pa se lahko človek reši tudi na druge načine … Nikakor ne. Vse to moramo storiti, kot je rekel sv. Peter, »blago in spoštljivo«, prav nikogar ne smemo pustiti »pri miru«, če pod tem mirom razumemo ravnodušnost. Le da moramo bolj poudarjati pozitivne, ne pa negativnih nagibov. Negativni nagib je: »Verujte v Jezusa, kajti tisti, ki ne veruje vanj, bo za večno obsojen.« Pozitivni nagib pa je: »Verujte v Jezusa, ker je čudovito verovati vanj, ga poznati, imeti ob sebi njega kot Odrešenika, tako v življenju kot v smrti.«
Želim vam veliko milosti in uspeha pri tem!

Ervin Mozetič

Uvod v mašo:

Danes je Slomškova nedelja. Slomšek je umrl 24. septembra 1862. Ko je umiral, je imel ob bolniški postelji podobo žalostne Matere Božje, ki je bila njegova velika tolažba in upanje ob odhodu v nebesa.
Tudi mi se pripravimo na to daritev z iskrenim kesanjem, da bo Božja milost padla na zdravo, rodovitno zemljo in obrodila stoteren sad.

Homilija:

Pokojni papež Janez Pavel II je ob razglasitvi škofa Slomška za blaženega v Mariboru ponovil Slomškove besede o prihodnosti Evrope: »Svet se je postaral, človeški rod je izgubljen, Evropi se bliža konec. Da, ako prepustimo človeštvo njegovemu naravnemu hodu, njegovi pogubni smeri, ne, ako se moč od zgoraj, ki se brani v Jezusovi religiji, v njegovi Cerkvi, spet razlije v vse razrede človeškega rodu in jih poživi.«
Kdor ve, kdaj je Slomšek živel in v kakšnem okolju je deloval, se ne čudi, zakaj je zapisal malo prej citirano misel. Deloval je v času strogega janzenizma, ko so bile prepovedane številne ljudske pobožnosti in je bil razum edini kriterij presojanja. Ko gledamo s strogim razumom na dogajanje doma in v svetu, res ne moremo ostati optimisti. Srce pa ima drugačne kriterije in vidi tisto, kar je očem nevidno.
Slomškovo domače okolje, rojstna vasica Slom z bogato okrašeno baročno cerkvijo, njegova družina, ki se je redno zbirala k molitvi rožnega venca, nedeljski popoldanski verski nauk – vse to govori, da je bil Slomšek daleč od janzenistične miselnosti. Pobožnost do Matere Božje je vdihoval že kot otrok. Na poseben način so mu o vraščenosti Marije v slovensko vernost govorile slovenske cerkvene pesmi, številne cerkve in kapelice, posvečene Božji Materi, razsejane križem kražem po slovenski zemlji. Med cerkvami so imele posebno mesto znamenite Marijine božje poti, h katerim so tako radi romali slovenski predniki, posebej še pobožne slovenske matere.
Mislim, da je eden od razlogov, zakaj je Slomšek prestavil sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor tudi ta, da je med Slovenci našel več pristne ljudske pobožnosti kot v nemškem okolju. Slomšek je bil ljudem zelo blizu, bil je odličen ljudski pridigar, ki se je najbolje počutil med svojim preprostim ljudstvom, ki je potrebovalo splošne in verske vzgoje in prave omike.
O Mariji je govoril: »Marija si je izbrala najboljši del. Kako se imenuje ta del? Imenuje se: Boga posedovati, ga prav spoznati in mu zvesto služiti. Za to so potrebne tri stvari; odmaknjenost od nepotrebnega vrveža sveta, molitev – dihanje duše, in delavnost, da bi v potu svojega obraza služili kruh. Te tri reči je Marija predstavila v najlepši luči. Te tri reči so iz nje naredile najsrečnejšo mater, Mater Božjo. Zato tudi mi danes prosimo: »Marija, povedi nas danes v svojo tiho sobo v Nazaretu. Uči nas moliti in delati, nauči nas, da bomo vedno zadovoljni s svojim stanom.”
Slomšek nas vabi, da bi spoštovali Devico Marijo, radi naj bi se k njej zatekali po pomoč v življenjskih težavah, z veseljem naj bi prepevali Marijine pesmi, predvsem pa naj bi jo dan za dnem vneto posnemali v veri, čistosti, ponižnosti, izpolnjevanju Božje volje in vseh drugih krepostih. Tako nas bo Marija vodila h Kristusu in skupaj z njo in vsemi svetniki bomo tudi mi deležni polnosti življenja v večnosti.
Od duhovnikov je zahteval, da bi bili goreči oznanjevalci. Duhovnikom pravi takole: “Luč ugasne, če nima goriva, krepost obnemore, če nima hrane pobožnih vaj. Bratje duhovniki, iz globočine srca vas rotim, molite, molite pogosto, kakor je Gospod zapovedal moliti!”
Tudi na nas je, da molimo za duhovnike, da bodo prinašali blagoslov in da bi z njimi znali sodelovati.
Osnovna skrb mu je bila skrb za domovino in materni jezik. O domovini je dejal: »Tista dežela, v kateri je bil kdo rojen, se imenuje rojstna dežela ali domovina. Vsakdo dobiva od svoje domovine mnogotere in velike dobrote. Zato je svoji domači deželi dolžan hvalo, ljubezen in pomoč. Domovina je naša ljuba mati! Bodimo si med seboj kakor otroci in pomagajmo iz vseh moči k sreči domovine in vsakega prebivalca!”
O maternem jeziku pa: “Skrbi za lepoto materine besede, naj cveti in rodi žlahtnega sadja omike! Ljubi materin jezik po njegovi ceni! Pazi na jezik preprostega ljudstva, kjer je še pristna slovenščina doma.”
Zato tudi mi molimo za domovino, naj Gospod podari našim voditeljem modrost srca in vodi njihove odločitve, da bodo res v skupno dobro. Hvaležni smo vsem, ki so nam ohranili slovenščino skozi stoletja. Molimo, da bi se bolj zavedali vrednosti slovenske besede in kulture. Prosimo za vse ustvarjalce, da bi nam odkrivali lepoto in vrednost življenja.
Najbolj skrbno pa si je prizadeval za vzgojo otrok in družinsko življenje. O tem pravi: “Iz dobre šole rastejo boljši časi, iz slabe pa slabši. Časi so taki, kakršni so ljudje. Boljših ljudi pa ne bo, dokler ne bo bolje vzgojenih otrok. Časi bodo samo še hujši, dokler se ljudje ne poboljšajo. Napačna vzgoja je slabih časov mati. Slaba vzgoja je strašna jama, ki si jo sami kopljemo.”
“Vaš dom, vi, starši ljubi, naj bo za vaše otroke, ki so žlahtne mladike vinograda Kristusovega, prva šola, da jih v krščanskem nauku skrbno poučujete in po krščansko vzgajate. Dobra krščanska vzgoja otrok mi največ na srcu leži. Po boljših ljudeh skrbimo za boljše čase.”
Zato tudi mi danes molimo za starše, učitelje in vzgojitelje, ki si prizadevajo za vzgojo otrok in mladine. Molimo, da bo naša šola prostor, kjer bodo mladi ljudje rasli v samostojne, zrele in odgovorne ljudi, ki bodo znali živeti v veselju in hvaležnosti za življenje.
Molimo tudi za blagoslov naših družin. Naj Gospod blagoslavlja očete, matere in otroke, da bo vsaka družina prostor varnosti, zaupanja, rasti in blagoslova za življenje. Molimo za tiste, ki si želijo otrok, pa jih ne morejo imeti, in za vse tiste, ki v družinah trpijo kakršnokoli stisko.
Ves svoj napor pa je posvetil ljubezni do krščanske vere in Cerkve. Zato pravi:
“Kaj je krščanska vera? Dar Božji je, nadnaravna luč. Verovati, se pravi vse za resnico imeti, kar je Bog razodel, apostoli učili in nam katoliška Cerkev verovati veli, naj bo v svetem pismu zapisano ali od ust do ust izročeno.”
Bog hoče v sedanjih časih preizkusiti, koliko naša vera velja in hoče zaspane kristjane zbuditi. Ne smemo brez skrbi dremati, ne križem rok držati, ampak vsak naj v svojem stanu v dejanju in besedi pokaže, da je pravoveren katoliški kristjan. Naj pravijo posvetni ljudje, kar hočejo, Kristus je to svojo Cerkev na skalo postavil, ne bodo je premagale vse peklenske moči.”
Zato molimo za trdno vero in zaupanje, da Bog vodi naše življenje. Naj nas skozi vsakdanje skrbi in obveznosti vodi njegova luč, da bi mogli ljudje po nas prepoznavati njegovo ljubezen.
Molimo tudi za to, da bo Cerkev znamenje Božje Ljubezni temu svetu in da bo vsak izmed nas imel Cerkev za svoj dom! Molimo za blagoslov vseh odgovornih za življenje Cerkve in za večje zavedanje, da je vsak izmed nas njen dragoceni del.
Vse svoje življenje pa si je prizadeval za srečno večnost. Zato o njej pravi:
“Ves svet je lepo, bogato polje, na katerem lahko vsi za dolgo večnost žanjemo. Vsak stan je božja njiva, ki jo je Bog človeku v obdelovanje dal. Dobra dela pa so tisto snopje, ki ga bomo nekoč ponesli v večnost za plačilo.”
Molimo za milost, da bi se zavedali darov življenja in bili vedno pripravljeni na našo zadnjo uro! Naj nebeški Oče sprejme k sebi naše drage rajne brate in sestre.
Želim, vam, da bi po zgledu blaženega škofa Slomška ljubili in si prizadevali za pravi odnos do vere, domovine, maternega jezika in za večnost.

Ervin Mozetič

Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka … Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli.« To je poudarek današnjega evangelija.
Takoj se vprašajmo: kaj govori ta pomembna evangeljska stran nam, ljudem današnjega časa? Temeljno oznanilo ostaja vedno isto. S temi besedami Jezus udari v korenino teženja, ki je vedno na preži, da bi dali večji pomen zunanjim dejanjem in obredom kot pa razpoloženju, ki je v srcu. To je želja, da bi se pokazali dobre, boljše, kot smo. Na kratko to imenujemo hinavščina, »farizejstvo«, formalizem.
Danes lahko iz te evangeljske strani dojamemo nov nauk, ki ne velja le za posameznika, ampak tudi za vso družbo. Izkrivljenost, ki jo Jezus razkriva pri nekaterih farizejih svojega časa, ki jim je zunanje umivanje pomembnejše kot čistost srca, se danes ponavlja na svetovni ravni. Ogromno skrbi namenjamo zunanjemu onesnaževanju zraka, vode, ozonski luknji; skoraj absoluten molk pa prekriva notranje in moralno onesnaževanje.
Kdo na primer pomisli na onesnaževanje resnice, ki ga povzročajo izkrivljene oblike informacij, ali na zlorabe spolnosti in genetsko manipulacijo, ki grozijo, da bodo onesnažile sam izvir življenja? Razburjamo se, ko vidimo podobe morskih ptičev, ki lezejo iz vode, po kateri plavajo velikanski naftni madeži. Živali so pokrite s katranom, zato ne morejo poleteti. Prav nič pa se ne vznemirjamo, ko gre za naše otroke, ki so prezgodaj zaznamovani in zamorjeni zaradi mnogega zla, ki danes posega v vse plasti življenja.
Preidimo sedaj bolj neposredno k nam samim. Kako zelo smo pozorni na to, kar »prihaja« v nas skozi usta (na pokvarjeno hrano, na hrano s pretečenim rokom), dosti manj pa na to, kar »prihaja iz« ust (ostre, nasilne in včasih celo lažnive besede). Ali si ne bi tudi mi zaslužili Jezusovega očitka: »Hinavci!«?
Naj bo povsem jasno: ne gre za to, da bi vzpostavljali nasprotje med tema dvema vrstama onesnaževanja. Boj proti onesnaževanju okolja ali pa v prid higiene je znamenje napredka in civilizacije, čemur se za nobeno ceno ne smemo odreči. Jezus ob tisti priložnosti ni rekel, da si ni treba umivati rok ali pa kozarcev in vsega drugega. Rekel je, da samo to ni dovolj; to ne seže do korenine zla. Če hočemo najti vzroke požara, iščemo točko, kjer so se razplamteli ognjeni zublji; tako moramo storiti tudi v boju proti vsemu onesnaževanju, ki je na svetu. In raziskovanje nas v tem primeru neizbežno pripelje do zelo jasne točke: do človekovega srca, njegove sebičnosti, lakomnosti, nevoščljivosti ali pa vsaj do njegove nepazljivosti in malomarnosti.
Jezus torej v svojem evangeliju zastavi program ekologije srca. Potrebno je ozdraviti človekovo srce, ki je izvir vsega. Od tam izhaja vse tisto, kar je resnično »zlo« in kar resnično »onesnažuje« svet. V stvarstvu ni ničesar, kar bi bilo samo v sebi »slabo«, »grešno«. Divje zveri, naravni pojavi so lahko škodljivi, a nikoli zlobni. Hudobija je le v človeku, ker je svoboden.
Kakor že vemo, ne smemo nikoli pustiti evangeljskega nauka na pol poti, ko bi se ustavili pri splošni, čeprav zelo resnični in sveti obsodbi načina, kako se odvijajo stvari okoli nas. Tudi to bi bila hinavščina. Treba je torej začeti uporabljati besede in jih uresničevati v življenju. In kje začeti? Kaj je na tem področju tisto, kar je odvisno tudi od mene, celo samo od mene? Če hočemo to odkriti, moramo začeti pri besedi »ekologija«. Od kod prihaja in kaj pomeni beseda eko-logija? Prav nič nima opraviti z ehom, odmevom, ki nam odgovori, ko na odprtem zakričimo. Eko v tem našem primeru prihaja od grške besede oikos, ki pomeni hiša (kot eko-nom in eko-nomija) in v razširjenem pomenu življenjsko okolje.
Če ekologija pomeni varovati in ohranjati čisto okolje, je jasno, da je potrebno začeti v tistem okolju, ki mi je najbližje, to pa je moje srce in takoj zatem moja družina. Tako smo odkrili, kateri je tisti kotiček vesolja, ki je odvisen od mene, kako čist bo ostal. Evangelij nas ne pušča v temi ali v negotovosti glede načina, kako doseči to očiščevanje. Jezus je naštel, kaj moramo odstraniti iz svoje notranjosti. Prisluhnimo, kaj pravi v nadaljevanju današnjega evangeljskega odlomka:
»Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«
Da bi bili konkretni, vzemimo eno od grdobij, ki jih našteva Jezus: obrekovanje in drugo pregreho, ki je z njim v sorodu, podlo govorjenje ali natolcevanje na račun bližnjega. Ali res želimo očistiti svoje srce? Začnimo brezkompromisni boj proti opravljanju, kritikastrstvu, grdemu govorjenju o odsotnih, izrekanju prenagljenih in nepremišljenih sodb. Pri sebi! Ta strup je zelo težko izkoreniniti, ko se razširi. Spomnimo se s tem povezanih verzov pesnika Pietra Metastasia:
»Ne kliči več glasu nazaj,
ki je ušel iz nedrij;
le kdo puščico bi zadržal,
ko je z loka odletela.«
Delavci pri javni snagi (danes jih imenujemo »ekološki delavci«) imajo kraj, kamor vozijo odpadke: v peč za zažiganje smeti. Tudi Jezus je za ekologijo srca predvidel zažigalno peč: to ja zakrament sprave, spoved, ki jo spremlja iskreno kesanje. Še bolj splošno je zažigalna peč on sam, ki je vedno pripravljen odvzeti naše grehe in jih oprati v svoji krvi. Njegova kri je močan »detergent«, topilo, ki »raztopi« strdke slabega, ki nastajajo v naši vesti.
Spregovorimo tudi besedo o tem, kako ohranjati čisto drugo »okolje«: družino. V tem primeru ne moremo uporabiti iste metode, ki jo uporabljamo, da ohranjamo čisto našo vest. Tudi za to domačo ekologijo obstaja zažigalna peč, v kateri lahko uničimo vse odpadke, preden postanejo strupeni: medsebojna prošnja za odpuščanje. Prav neverjetno je, kako to preprosto dejanje pomiri ozračje, vlije zaupanje in pogum, pomaga začeti znova z več ljubezni in spoštovanja kot prej. Nekateri možje in žene ne zmorejo iskrene prošnje: »Oprosti mi!«, ki bi prišla iz srca, brez dodatkov. Prav tu tiči ovira, da se ne razumejo. Zakaj se ne bi tega učili? Včasih je mogoče priklicati nazaj besedo, ki je »ušla iz nedrij«, tako da se opravičimo.
Preden sklenemo, se še enkrat spomnimo velikega Jezusovega izreka, ki nam ga je zapustil v današnjem evangeliju: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Skrbimo za ekologijo srca!

Ervin Mozetič

V današnjem evangeliju smo priča dramatičnemu razpletu. Nekateri niso mogli sprejeti tega, kar je Jezus govoril, in so odšli. On pa se je tedaj obrnil k apostolom in jim rekel: »Ali hočete tudi vi oditi?« Peter mu odgovori: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.«
Apostoli se v tem trenutku dokončno odločijo za Kristusa. Ta odločitev bo za vse, razen za enega, za Juda, ostala dokončna vse do smrti.
Ob poslušanju tega evangeljskega odlomka smo povabljeni, da tudi mi obnovimo našo odločitev za Kristusa. V preteklosti ni bilo čutiti tako močne potrebe po tej osebni odločitvi, ker nas je izročilo skupaj z navadami samo uvajalo v krščansko življenje, danes pa ni več tako. Kakor danes mladi ne sprejemajo več, da bi jim starši izbirali, s kom se bodo poročili, tako se tudi glede vere ne moremo več zadovoljiti s tem, da bi odločitve namesto nas sprejemali drugi, ne da bi jih mi sprejeli za svoje in jih potrdili. Vse to je dobrina in napredek, a prinaša tudi odgovornost. To pomeni, da je potrebno izbrati in se odločiti. Najslabše bi bilo, če ne bi sprejeli, da drugi izberejo za nas, sami se pa tudi ne bi odločili.
Tokrat se bo naše razmišljanje osredotočilo na drugo berilo, ker spregovori o zelo pomembni temi, ki ne sme neopaženo iti mimo nas.
Apostol spodbuja krščanske zakonce, naj se med seboj ljubijo in spoštujejo; prednje postavlja najmočnejši motiv: zgled Kristusa v odnosu do Cerkve, njegove mistične neveste. Največje dostojanstvo zakona je – gledano z očmi vere – v tem, da je podoba odnosa med Kristusom in Cerkvijo. Tokrat pustimo ob strani razmišljanje o človeškem zakonu in se osredotočimo na temo o Cerkvi. O tem je zelo potrebno spregovoriti, saj vidimo, kolikšna je glede tega zmeda tudi med samimi verniki.
Apostolova trditev »Kristus je vzljubil Cerkev«, nosi v sebi vprašanje, ki ga je na neki način čutiti v zraku: »Kristus je vzljubil Cerkev. In ti?« Pogosto slišimo ponavljati: »Kristus da, Cerkev ne.« Ponekod po svetu poznajo izraz, s katerim označujejo to vrsto vernikov: kristjani brez Cerkve. Nimam namena kritizirati ali obsojati te drže, pač pa bi se rad potrudil, da bi jo razumeli in morda komu pomagali, da bi jo presegel.
Eden izmed temeljnih razlogov za nesporazum je skoraj vedno v tem, da pod besedo »Cerkev« ljudje razumejo »papeža, škofe in duhovnike«, se pravi hierarhijo. Prav te imajo ljudje v mislih, ko govorijo: »Cerkev dela napake tu in tam; zakaj je Cerkev rekla? Zakaj je Cerkev naredila?« K ustvarjanju te miselnosti je v preteklosti pripomogla tudi sama hierarhija, a jo je treba absolutno preseči. Cerkev niso le »papež, škofje in duhovniki«, kot naša država niso le njeni voditelji. Cerkev je »Božje ljudstvo«, se pravi vsi krščeni. Cerkev smo mi vsi!
Če to razumemo, se spremeni naš način gledanja na Cerkev. Če človek gleda barvno okno stare katedrale od zunaj, z ulice, ne bo videl drugega kakor koščke temnega stekla, ki jih povezujejo prav tako temni svinčeni trakovi. Toda če vstopi v katedralo in pogleda isto barvno okno od znotraj, v smeri svetlobe, ki prodira skozenj, bo videl čudovito igro barv in oblik, ki mu jemljejo dih. Enako se dogaja s Cerkvijo. Kdor gleda nanjo kot zunanji opazovalec, z očmi nevernih in nasprotnikov, ne bo videl drugega kot njeno neskončno bedo; kdor pa jo opazuje od znotraj z očmi vere, ko se čuti njen del, bo videl tisto, kar je videl Pavel: veliko in čudovito »skrivnost«!
Drugi vir nesporazuma je v tem, da v Cerkvi ne razlikujemo duše od telesa. Cerkev ima, kakor vsak živ organizem, telo, ki je bolj ali manj lepo, mlado, privlačno, in ima tudi dušo. Njeno telo je vidna in družbena resničnost, ki jo sestavljajo ljudje, obredi, izročila, zakoni, zgodovina, ki ni bila vedno brez graje. Njena duša pa je odrešenje, ki ga prinaša, je Božje kraljestvo, je Sveti Duh. To je nevidno občestvo med vsemi pravičnimi in svetimi: nekdanjimi, sedanjimi in prihodnjimi. Kakor pri človeku ni mogoče ubiti telesa in ohraniti pri življenju samo dušo, tako ni mogoče sprejeti le nevidne in duhovne Cerkve, zavračati pa njen zgodovinski in vidni izraz. Šele ob koncu sveta bosta – tako v svetu kakor v Cerkvi – dobro in zlo dokončno ločena; če bi to počeli prej, razlaga Jezus, ne bi uničili le ljuljke, ampak tudi žito. Rekel bi, da je na srečo tako.
Vsi sanjamo o ponižni, ubogi, evangeljski Cerkvi, ki se odpoveduje moči, ki je vsa in samo v službi človeka. Toda zakaj zmoremo gojiti tak ideal, če ne zato, ker nam ga je Cerkev dala spoznati in ga v svetu ohranja pri življenju? Ali bi brez Cerkve imeli Frančiška Asiškega? Ni mogoče omalovaževati trde drevesne skorje in hkrati izpod nje srkati izdaten drevesni sok, ki ga prenaša in ščiti prav ta skorja.
Včasih ljudje govorijo: »Toda kako, kaj pa nedoslednost Cerkve? In škandali ?« Vse to je zelo res. Toda Bog se je odločil, da bo razodel svojo slavo in svojo vsemogočnost prav preko te vnebovpijoče človeške slabosti in nepopolnosti, tudi »cerkvenih ljudi«. Božji Sin je prišel na ta svet – je rekel škotski pisatelj Bruce Marshall – in kot dober tesar, kakršen je bil, je zbral najslabše in najbolj grčaste deske, kar jih je našel, in iz njih naredil ladjo – Cerkev – ki, kljub vsemu, že dva tisoč let zdrži na morju. Dovolj je pomisliti, kdo so bili in kaj so delali tisti, ki jih je on sam izbral za apostole: Juda, Peter in drugi … Jezus ne želi toliko, da bi bili pastirji njegove Cerkve popolni, ampak, da bi bili usmiljeni.
Med drugim bodimo pozorni, da ne bomo lahkomiselno kazali s prstom na »madeže in gube« Cerkve, ker ji jih zadajamo tudi mi sami! Prepričan sem, da bi Cerkev imela eno gubo manj, če bi jaz v svojem življenju storil en greh manj.
Francoski pisatelj Antoine de Saint-Exupéry je v temačnem obdobju zgodovine svoje domovine pod nacistično zasedbo napisal nekaj misli, ki bi jih lahko vsak vernik v zvezi s Cerkvijo vzel za svoje: »Ker sem tudi jaz eden izmed njih, svojih ne bom izdal, pa naj bi storili karkoli. Pred tujci ne bom govoril proti njim. Če jih lahko vzamem v bran, jih bom branil. Če me bodo osramotili, bom to sramoto skril v svoje srce in molčal. Karkoli bi si mislil o njih, ne bom nikoli njihova obremenilna priča. Mož ne bo šel od hiše do hiše in svoje sosede obveščal, da je njegova žena vlačuga: tako ne bi rešil svoje časti. Ker je njegova žena hišna, se ne more delati lepega s tem, da bi bil proti njej. Šele, ko se bo vrnil domov, bo dal duška svoji jezi« (Vojni pilot 24).
Ni rečeno, da moramo v Cerkvi vsi in vedno molčati, potrebno pa je paziti, s kakšnim duhom človek to stori. Ko se poistovetimo s Cerkvijo in se čutimo z njo solidarni v dobrem in hudem Bog lahko ukaže tudi najbolj poslušnemu otroku Cerkve da povzdigne svoj glas proti »ranam« in nedoslednostim Cerkve in, če je potrebno, to tudi sam plača.
Ne čakajmo torej svoje smrti, da bi se »vrnili« v Cerkev; če je le mogoče, se vrnimo še živi, z lastnimi nogami. Žalostno je gledati, koliko tistih, ki so živeli v popolni brezbrižnosti, se vrača v Cerkev samo zato, da bi prejeli tako imenovan »poslednji pozdrav«. S tem si lahko rešijo zunanji videz, ne rešijo pa duše.
Ob koncu se spomnimo vprašanja, ki smo si ga zastavili na začetku: »Kristus je vzljubil Cerkev. In ti?«

Ervin Mozetič

Danes obhajamo obletnico posvetitve naše cerkve, kar pomeni, da se zgolj iz kamna, betona in lesa zgrajena stavba izvzame iz svetne rabe, da postane hiša molitve in evharistije. Zato imamo pri posvečenju cerkve poseben obred kropljenja s posvečeno vodo ter maziljenja oltarjev in sten cerkve. Najvažnejši obred posvetitve pa je obhajanje evharistije in samo ta je pravzaprav res potreben pogoj za posvetitev cerkve. Po skupnem izročilu vzhodne in zahodne Cerkve pa molimo še posebno posvetilno molitev, ki nakazuje namen, da je cerkev za vedno posvečena Bogu.
Vsaka cerkev, ne le župnijska je predvsem božja hiša. Vsaka cerkev je bila zgrajena in v njej postavljen daritveni oltar zaradi svete daritve, svete maše. Cerkve so kraji najsvetejše Jezusove daritve. V njej se dogaja to, za kar je prosil kralj Salomon ob posvetitvi Jeruzalemskega templja, da Bog na poseben način posluša klice in molitve svojega ljudstva, tukaj posluša, odpušča, blagoslavlja in odpira studence milosti.
V središču vsake cerkve je oltar – tu se na nek način ponavzočujejo rojstvo v Betlehemu, smrt, daritev na Kalvariji in obhajanje evharistije v dvorani zadnje večerje. Blaženi škof Slomšek je rad govoril, da vsaka cerkev spominja pa tudi omogoča, da smo priče trem božjim korakom, ki jih je Jezus storil in jih na skrivnosten način še vedno dela, ponavlja in ponavzočuje za nas.

1.
Na oltarju se učlovečuje in rojeva, prihaja med nas Jezus pod podobo kruha. Tako kot si je nekoč v Nazaretu in Betlehemu privzel človeško naravo, isti Jezus prihaja med nas pri maši. Isti, vendar poveličani Jezus prihaja med nas pri maši. Po Palestini je nekoč hodil, da je delil dobrote. Tako kot je že v Stari zavezi Bog razodeval svojo ljubezen do izvoljenega ljudstva, tako so tudi ob Jezusu doživljali, ko se je sklanjal k ubogim in grešnim kot usmiljeni Samarijan. Njegovo srce se je obračalo k vsem, ki so najbolj potrebovali ljubezni. Njegova notranjost je v usmiljenju gorela.
Jezus je bil eno samo razodetje božjega usmiljenja.
Frančišek Ksaverij Nguyen van Thuan, vietnamski kardinal, za katerega poteka postopek beatifikacije, je preživel v ječi 13 let. Skupaj s tisoči in tisoči drugih, drugovercev, politikov, verskih voditeljev. V dolgih letih je vzbudil zaradi čudovitega potrpežljivega prenašanja trpljenja in ljubeznivega obnašanja, pozornost stražarjev. Ti so ga vpraševali, zakaj se je odloči za Kristusa in za duhovnika. Odgovoril je: zaradi Jezusovih napak. Vsi so se čudili, kako je mogoče, da se lahko nekdo odloči zanj zaradi njegovih napak. In razlagal jim je Jezusove priliki, v katerih se je razodevalo božje usmiljenje. Govoril jim je vse prilike o izgubljeni ovci, o vinogradniku, ki je najemal delavce, o Jezusovi smrti na križu. Jezus, tako je dejal, ni bil matematik. V priliki o izgubljeni ovci pusti 100 ovac in gre in išče le eno samo, ki se je izgubila. Ni bil dober gospodar in ekonomist, saj je delavcem dal enako plačilo, četudi so delali le eno uro. Bil je pozabljiv in ni imel spomina za vse grehe desnega razbojnika in jih odpustil ter obljubil celo raj. Razložil pa je takole: Jezus je imel te napake, ker je bil živo razodetje usmiljenega Očeta. Te njegove napake so vir upanja tudi za nas. Božji Sin je prišel med nas, da bi nam razodel neskončno božjo ljubezen.
Večina mašnih prošenj se začne z »Usmiljeni Bog«. Ena takih pravi, da Bog razodeva svojo vsemogočnost predvsem z usmiljenjem in prizanašanjem.

2.
Drugi korak je bil, ko je Jezus stopil na križ, da bi nam pridobil odpuščanje grehov, če se le obrnemo nanj in ga prosimo, nam svojo milost v izobilju podarja.

3.
Tretji korak pa je Jezus storil s križa na oltar. Tu se je popolnoma izničil. Na oltarju pri sveti maši nam daje samega sebe v kruhu življenja, da bi mogel biti Bog z nami, naša hrana in pijača, vir milosti, moči in ljubezni.
Tu v cerkvi se ob dvojni mizi Božje besede in evharistije prenavljamo, krepčamo, utrjujemo to vero in zaupanje v božje usmiljenje.

Danes je za nas velik dan. Zahvalimo, se danes za vse žrtve, vse darove, ki so bili potrebni in še bodo za to našo župnijsko cerkev. Bog daj, da bi nekoč ob svojem času vsi bili deležni sreče v drugi, nebeški domovini, ki bo večna. Amen.

Ervin Mozetič

Nov element v današnjem evangeliju je v tem, da Jezus govorjenju o kruhu pridružil besede o vinu, podobi hrane se pridruži podoba pijače, daru svojega mesa pridruži dar svoje krvi. Evharistična simbolika doseže svoj vrh in polnost.

Prav je, da danes posvetimo našo pozornost Kristusovi krvi. Dejstvo, da prejemamo le hostijo in ne tudi keliha, je razlog, da ljudje vidijo evharistijo skoraj izključno kot zakrament Kristusovega telesa. Toda evharistija je tudi zakrament Kristusove krvi. Je gostija: na gostiji pa ne le jemo, ampak jemo in pijemo.
Zakaj nam je Jezus poleg svojega telesa hotel dati tudi svojo kri pod podobo vina? Kaj predstavlja kri? Za nas danes kri ni nič drugega, kot eden izmed organov našega telesa. Toda v svetopisemski miselnosti je vse kaj drugega. Kri so imeli za sedež življenja. Zato Judje še danes ne smejo jesti mesa zadušenih živali, ker jim kri ni odtekla. Zaužiti kri bi pomenilo jesti življenje, ki je sveto in pripada samo Bogu. Če je torej kri sedež življenja, je torej prelivanje krvi otipljivo znamenje smrti. Ko nam Jezus daje svojo kri, nam podarja svojo smrt z vsem tistim, kar nam je prinesla: odpuščanje grehov, dar Svetega Duha. Reči, da je evharistija zakrament »Gospodovega telesa in krvi« pomeni, da je zakrament njegovega življenja in njegove smrti. Dobro vemo, kaj pomeni reči nekomu: »Tole, kar sem storil zate, me je stalo krvi!«.

Evharistija ponovno razodeva svojo neverjetno bližino celotnemu človeškemu bivanju, tako svetemu kot posvetnemu. Na zemljo namreč ni bila potočena le Kristusova kri. Kri je beseda, ki vsak dan rdeči strani naših časopisov pa tudi žive podobe na naših televizijskih ekranih, ki nam prikazujejo prizore z bojnih polj, atentatov, prometnih nesreč. Sveto pismo pravi, da »glas Abelove krvi vpije iz zemlje k meni« (1 Mz 4,10). Ta krik se je skozi stoletja povečeval, dokler ni postal kakor zbor oz. neizmerno vpitje. Kri je najmočnejše znamenje vse bolečine, ki je na zemlji. Če torej v podobi kruha polagamo na oltar človekovo delo, pa v podobi vina in krvi polagamo na oltar vse njegovo trpljenje. Naj se izliva, da bi bilo odkupljeno, da bi ga presvetlilo upanje in odpuščanje.

Zakaj je Jezus hotel skriti svojo kri prav pod podobo vina? Ali samo zaradi podobnosti barve? Kaj torej ljudem pomeni vino? Predstavlja jim veselje, praznik; ne predstavlja toliko tisto, kar je koristno (kakor kruh), ampak bolj kar je prijetno. Vino ni ustvarjeno le zato, da bi ga pili, ampak tudi zato, da bi si z njim nazdravljali. Jezus pomnoži kruh zaradi potrebe ljudi, toda v Kani naredi vino njim v veselje. Sveto pismo pravi, da »vino razveseljuje srce človeku … kruh pa podpira srce človeku« .
Če bi Jezus za evharistijo izbral kruh in vodo, bi nakazal samo posvečevanje trpljenja (»kruh in voda« sta namreč sinonim za post, strogost in pokoro). Ko pa je izbral kruh in vino, je hotel pokazati tudi na posvečevanje veselja. Novo vino je namreč skozi vse Sveto pismo simbol mesijanske gostije.

Toda kako je mogoče, da isto znamenje enkrat kot kri predstavlja trpljenje in drugič kot vino predstavlja veselje? Ali se to dvoje medsebojno ne izključuje? Ne, če pomislimo na žrtev iz ljubezni, kakršna je bila Kristusova. Vino, ki ga Sveto pismo pogosto imenuje »kri iz grozdja«, spominja na skrivnosten odnos med ljubeznijo in žrtvijo, ki je lasten človeški izkušnji. »Ni ljubezni brez trpljenja«, pravi Hoja za Kristusom. Koliko žrtve predstavlja za mlad par prihod prvega otroka, a tudi koliko veselja! Evharistično vino tako še enkrat razkriva svojo izjemno vplivnost na življenje. Ni stvari – bi lahko dodali – ki ne bi našla odmeva v evharistiji. V njej je hkrati zbrano in Bogu podarjeno vse človeško trpljenje in veselje.

Če bi moral izbirati, pri kateri od teh dveh stvari bolj vztrajati, si ne bi pomišljal reči: pri veselju. Kdo ve zakaj je nam ljudem tako zelo naravno, da se obračamo na Boga v bolečini; mnogi se obračajo na Boga le takrat, ko jih obišče kakšna nesreča in ga potrebujejo. Radosti pa raje uživamo sami, na skrivoma, skoraj prikrito pred Bogom (za vsak primer, da mu ne bi prišlo na misel, češ saj so že prejeli njihov delež sreče in zdaj so pripravljeni da se vrne bolečina!). Ko nas v življenju obišče veselje, se včasih obnašamo kakor pes, ki je od svojega gospodarja dobil kost in mu takoj obrne hrbet ter se zavleče v osamljen kot, kjer jo gloda v strahu, da bi mu jo kdo vzel.

In vendar bi bilo prelepo, če bi se naučili na evharistični način živeti tudi življenjske radosti, s tem, da bi se zahvaljevali Bogu. Božja navzočnost in njegov pogled ne zatemni našega iskrenega veselja, ampak ga – nasprotno – pomnoži. Z njim male radosti postanejo spodbuda, da zahrepenimo po večnem veselju, ki mu ne bo več konca in ga on pripravlja za svoje.

Na vse to nas pri evharistiji spominja vino, ki postane Kristusova kri. Kako globoko spoštovanje in ljubezen bi morali imeti do Kristusove krvi! Vsakokrat, ko je to mogoče, bi bilo potrebno z veseljem in hvaležnostjo prejemati obhajilo pod obema podobama. Po drugem vatikanskem vesoljnem cerkvenem zboru je to ob različnih okoliščinah dovoljeno: za otroke pri prvem obhajilu, novoporočencem na dan poroke in obletnice poroke, med duhovnimi vajami ali obnovami, ko imamo kakšno posebno mašo, pri kateri lahko verniki prejmejo tudi Kristusovo kri. Osebno si želim, da bi te priložnosti postale še pogostejše.

A tudi takrat, ko je sami ne moremo prejeti, lahko vedno zremo in častimo Kristusovo kri, ki je na oltarju, posebno med povzdigovanjem keliha. Ne pozabimo, da v skladu s katoliškim naukom takrat, ko prejmemo Kristusovo telo, prejmemo tudi njegovo kri. V hostiji je namreč navzoče »telo in kri, duša in božanstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa«. Sveto pismo pravi:
»Kri Kristusa … bo očistila našo vest mrtvih del«.
Ona je edino »topilo«, ki je sposobno raztopiti vsako okamenelost zla in strdek greha v nas in izven nas. Pelikan je postal simbol evharistije, ker so ljudje verjeli, da ta ptič, ko nima ničesar, s čimer bi lahko nahranil svoje mladiče, s kljunom rani svoje prsi in jih nahrani z lastno krvjo. Od tod lepa molitev iz pesmi Molim te ponižno, ki jo želim ob sklepu našega razmišljanja skupaj izreči:
»Daj krvi mi svoje, Jezus pelikan,
usmiljen me očisti mojih grehov ran;
saj premore ena sama kapljica
zemljo vso oprati grehov madeža«.

Ervin Mozetič

Vnebovzetje! – Praznik Marijine slave sredi poletja. Praznik poveličanja žene, ki je v slavi devištva rodila svetu Odrešenika. Praznik njene dovršene lepote, ki je veselje angelov in svetnikov. Praznik neminljivega življenja in popolnega občestva z Bogom ponižne Gospodove dekle. Praznik trdnega upanja in tolažbe za potujoče Božje ljudstvo, ki se po Marijinih stopinjah sredi preizkušenj in bridkosti bliža svojemu večnemu cilju.

Na ta praznik je miza Božje besede obložena s tremi pomenljivimi odlomki Svetega pisma.
V prvem berilu se je oglasil apostol Janez, pregnanec z otoka Patmosa, kjer je s preroškim uvidom v prihodnost napisal knjigo Razodetja. Slikovito je opisal svoje videnje: »Tedaj se je odprlo Božje svetišče v nebesih: in videla se je skrinja njegove zaveze. In prikazalo se je veliko znamenje na nebu: žena, obdana s soncem, in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd« (Raz 11,19; 12,1). V tej ženi je Cerkev vedno gledala Marijo
v slavi, vnebovzeto. Ob angelovem oznanjenju v Nazaretu je z vero v srcu postala mati Kristusa Odrešenika. V svojem življenju je bila najtesneje povezana z njim in njegovim delom odrešenja. Pod križem je sotrpela, samo sebe je sodarovala, svoje trpljenje je pridružila njegovemu trpljenju. Zato je bilo nad vse primerno, da mu je pridružena tudi v slavi. Še eno znamenje je bilo na nebu: »velik ognjenordeč zmaj«; postavil se je pred »ženo, ki je bila na porodu«, da bi pokončal, njeno dete, ko bi porodila (Raz 12,3–4). V tem znamenju takoj spoznamo Božjega sovražnika, satana, hudobnega duha, očeta greha in vsakega zla. Med ženo in zmajem je nespravljivo sovraštvo, neprestani boj. To je boj med lučjo in temo, med dobrim in zlim, med grehom in milostjo, v resnici med Kristusom in satanom ali hudobnim duhom. Skupaj s Kristusom se borijo vsi, ki so z njim. Tako se ta boj nadaljuje skozi zgodovino, v žrtvah mučencev in vseh, ki sledijo Kristusu in hočejo za vsako ceno ostati na njegovi strani, njemu zvesti. In končna zmaga tega daritvenega Jagnjeta – Kristusa,
ki nas ljubi, ki nas je odkupil s svojo krvjo, je zagotovljena. Kristus ne pozna končnega poraza. Poslednja zmaga je vedno na njegovi – Božji strani. Skupaj z njim bodo zmagali in doživeli slavo vsi, ki so mu bili zvesti. In Marija je prva za Kristusom dosegla to zmago, dokončno zmago s poveličanjem – vnebovzetjem. Zanjo se je že uresničil zadnji stavek berila: »Zveličanje, moč in kraljevanje našega Boga in oblast njegovega Kristusa«.

Marijina zmaga je preroška vizija ali napoved za Cerkev, za nas vse, ki smo na poti proti cilju. Z vero v Kristusa, s sodelovanjem z njegovo milostjo, s pomočjo Svetega Duha in Marijino priprošnjo bomo tudi mi zmagali v tem boju, premagali zlo, hudobijo in doživeli svoje »vnebovzetje«.

Misel prvega berila dopolnjuje in še bolj razumljivo razloži apostol Pavel v drugem berilu.
Po grehu in krivdi enega človeka (Adama) je prišla smrt na vse človeštvo in po enem človeku (Kristusu) je prišlo vstajenje od mrtvih. V Adamu vsi umiramo, se pravi, kot ljudje bomo umrli, a v Kristusu bomo vsi oživeli. Pavel poskuša narediti določen vrstni red: prvi je Kristus; on je prvi in edini, ki je vstal od mrtvih z lastno močjo; potem so vsi, kateri bodo njegovi, vsi, ki so mu ostali zvesti. Med tistimi, ki so njegovi, je na prvem mestu Marija, saj je bila najbolj njegova, najbolj zvesta. Njena izvolitev za Odrešenikovo mater, njena popolna predanost v Božjo voljo in sodelovanje pri delu odrešenja, vse to jo je dvignilo nad vse človeštvo, zato je najprej na Mariji kot prvi izmed nas uresničil, pokazal, kar je obljubil vsem ljudem. Prva izmed ljudi je okusila sad popolnega odrešenja – poveličanje v nebeški slavi.

Marijino vnebovzetje je za nas veselo sporočilo, saj verujemo, da bomo tudi mi prejeli, kar je bilo njej že podeljeno. Res je, da smo podložni grehu in smrti, a po Kristusu in njegovi zmagi nad grehom in smrtjo, čaka ta zmaga tudi nas. To nam govori praznik Marijinega vnebovzetja. – Za našo vero v vstajenje in večno življenje bi bilo dovolj samo Kristusovo
vstajenje. Da bi nam olajšal to vero in jo utrdil, nam je z Marijinim vnebovzetjem dal še en dokaz, še eno zagotovilo, da bomo vstali in večno živeli tudi mi. Ne samo On, ki je Bog in človek, ampak tudi Ona, ki je samo človek, ena izmed nas, je bila obujena ter z dušo in telesom vzeta v nebesa.

Evangelij, ki ga vsako leto poslušamo na ta praznik, nam pove, da je Marijino vnebovzetje ali poveličanje v nebeški slavi Božja nagrada za njeno edinstveno vero. Zato je Elizabeta, napolnjena s Svetim Duhom, vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami … Blagor ti, ki si verovala, zakaj spolnilo se bo, kar ti je povedal Gospod« (prim. Lk 1,42.45).
Spolnilo se bo, ne samo to, da bo postala Božja mati, mati Odrešenika, marveč bo deležna tudi Odrešenikove slave. Zato je sama od sebe odmolila zahvalni spev: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju … Zakaj velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto« (Lk 1,46–49). Marija je prva kristjana in vernica, ki je izkustveno doživela, da se naše življenje ne konča s smrtjo, marveč se preobraženo nadaljuje v Kristusu in s Kristusom v nebeški slavi. Če po Marijinem zgledu zvesto hodimo po poti vere in izpolnjevanja Božje volje, bomo te slave deležni tudi mi.

Današnji praznik je tudi dan, ko vsako leto obnovimo posvetitev ali izročitev našega naroda Mariji.
Obnova posvetitve ne pomeni samo to, da odmolimo določeno molitev, ampak mnogo več. Z njo izražamo svojo voljo, da vstopamo v svet vere in zaupanja, v katerem je živela Marija; da sprejemamo evangelij kot vodilo svojega osebnega in občestvenega življenja; da si hočemo prizadevati za tiste duhovne, moralne, verske, kulturne in tudi narodnostne vrednote, ki človeka osrečujejo in bogatijo; da bomo kot kristjani sol zemlje, slovenske zemlje in luč sveta, slovenskega sveta.
Zato izročamo Mariji najprej sebe. Začeti moramo pri sebi. Svet okrog nas bo postal boljši, če bomo mi dobri. V svetu bo več poštenosti, ljubezni, solidarnosti, če bo več tega v nas samih. Med nami bo Bog bolj viden, če ga bomo mi postavili v središče osebnega življenja, kakor je to storila Marija.
V molitvi, ki jo bomo čez nekaj trenutkov ponovili, je rečeno: Tebi, presveta Devica Marija, izročamo naše družine. Vsi se zavedamo in občutimo, da je slovenska družina načeta, ranjena, ogrožena, razvrednotena, velikokrat bolj podobna razvalini kot trdnemu domu. In v najnovejšem času smo priče, da hočejo po svetu in tudi pri nas dati družini drugačno podobo, ki ni po Božjem ali Stvarnikovem načrtu in se zato ne more imenovati družina. Zgodovina nas uči, da kadar je kateri koli narod zašel na to pot, je začel propadati v svojo smrt. Mariji izročimo naše družine, da bi bile odprte za življenje in da bi ohranile tisto identiteto, ki je zarisana v Stvarnikovem načrtu.
Tebi izročamo našo mladino! Mladina je naše upanje in veselje; mladi so naša prihodnost. Ob Mariji naj odkrivajo prave življenjske vrednote, naj si postavijo pravilne kažipote v svojo prihodnost, ki je tudi prihodnost Cerkve in naroda.
Nadalje v posvetilni molitvi rečemo: Tebi izročamo Cerkev na Slovenskem, da bi v zvestobi evangeliju gradila edinost. Kakšno edinost? Odgovor je kratek: edinost v našem narodu. Vsi čutimo, da je naš narod znotraj sprt, kakor da ne znamo ali nočemo biti ena družina. O tem govorita naša preteklost in sedanjost; in človek se boji, da tudi prihodnost ne bo drugačna. Vendar kot kristjani upamo in prosimo, naj naša Cerkev, ki je skozi več kot 1250-letno
zgodovino skrbela za notranjo edinost ali enotnost naroda, tudi v prihodnje uresničuje svoje poslanstvo.
V posvetilni molitvi bomo nadaljevali: Tebi izročamo svojo domovino. Domovina je nekaj svetega, je mati; pravijo, da je domovina zdravilo za vse rane. Božji Materi izročimo domovino, da ne bi nikoli in nikomur postala mačeha, pa tudi, da se ji mi ne bi nikoli izneverili.
Sam pa bi dodal še eno prošnjo. Spričo aktualnih družbenih, političnih, socialnih, cerkvenih in drugih problematik na Slovenskem se v zadnjem času pogosteje sliši vzdih: »Več je potrebno moliti za zdravo pamet!« Kako prav so imeli naši verni predniki, ko so v repertoar svojih rednih molitev vključevali tudi prošnjo za zdravo pamet. Slednja pa ne pomeni le razumskega dela človekovega bitja, ampak celostno razumevanje življenja v njegovi pristnosti in globini. A pri vsem tem modrovanju kljub temu še nismo prodrli najgloblje, v tisto kamrico človekovega srca, kamor nihče drug nima dostopa kakor le njen lastnik. Tam se nahaja dopolnilo zdrave pameti, ki ji pravimo modrost.
Kdo je moder človek? Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi: Kdor je sposoben »prodorno misliti in ustrezno ravnati«. Torej gre za skladnost jasnih misli in dejanj. In od kod jasnina človeškim mislim? Odgovor zahteva vero, saj presega zdravo človeško pamet. Svetopisemska knjiga Pregovorov pravi, da je bila modrost zasnovana od vekomaj, preden je bila zemlja, saj jo je imel Gospod že v začetku svojih poti (prim. Prg 8,22-23). Smisel njenega obstoja pa se izraža v razdajanju same sebe ljudem.
Nova zaveza nam predoči v Mariji zgled učljivega srca, ki je prva doumelo bistvo modrosti oz. Modrosti kot učlovečenega Boga, saj se «v njej začno razodevati ‘čudovita Božja dela’, ki jih bo Duh izvrševal v Kristusu in v Cerkvi«. Mariji je pojem modrosti blizu, saj gre za živo osebo, za Njenega Sina. Prav zato običajno ne sedi na nekem posebej izdelanem prestolu, ker je poudarek na tem, da je ona sama Prestol žive Božje Modrosti. Marija je torej dokaz, da je Modrost oseba, ki ji je vredno prisluhniti, se ji zaupati in stopiti z njo v tako intimen odnos, da mi ona osvetli smisel vseh mojih besed in dejanj. Marija sama mi kaže pot do te Modrosti in me uči odpovedi sami sebi za večjo notranjo svobodo.
Zato s še toliko večjim ponosom poudarim, da sem Slovenec in da ima moj narod za zavetnico Božjo Mater, Marijo Pomagaj, ki vsak dan znova prosi za zdravo pamet ter za pravo življenjsko modrost vsakega Slovenca posebej.
Marija, tudi danes te prosim: Naj bo tvoj prestol vse tvoje bitje, s katerim se nam boš bližala, ko sami ne bomo znali do tebe. Takrat ti stori prvi korak in nam prinesi modrost v učlovečenem Kristusu. Pokaži nam, kako naj z njo sodelujemo v vsakdanjem življenju: doma v družini, pri študiju in na delovnem mestu, v družbi s prijatelji in povsod tam, kamor nas Modrost sama pošilja. Naj bomo njeni verodostojni »veleposlaniki« brez meja!

Ervin Mozetič

Takoj po pomnožitvi kruha se je Jezus, da bi se izognil navdušenju ljudstva, skupaj z apostoli prepeljal na drugo stran jezera. Toda ljudstvo ni odnehalo; nekateri so stopili v čolne in so jih dohiteli. Prav v shodnico v Kafarnaumu je umeščen dolg Jezusov govor o kruhu življenja in v današnjem evangeljskem odlomku je njegov uvodni del.
Jezus takoj razume, da ga ti ljudje iščejo predvsem zato, »ker so jedli kruh in se nasitili«. Ustavili so se ob znamenju, niso pa dojeli njegovega pomena. Ne iščejo njega, ampak njegove čudeže. Vse nadaljevanje govora ni nič drugega kot Jezusovo potrpežljivo prizadevanje, da bi jim pomagal povzpeti se k drugemu kruhu, k tistemu, ki »prihaja iz nebes in daje svetu življenje« in da je to on sam s svojo besedo in s svojim življenjem:
»Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.«
Na vprašanje ljudi: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?«, Jezus odgovarja z zelo pomembnimi besedami:
»Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.«
S to trditvijo postavi Jezus vero vanj za temelj vsega govora, ki ga bo izrekel. Nima smisla govoriti o evharistiji, če v Jezusu ne prepoznamo Božjega Sina in kruha, ki prihaja iz nebes in daje življenje ljudem. Brez te vere evharistija postane magični ritual, s katerim človek skuša pridobiti naklonjenost božanstva in si pridobiti gmotne ugodnosti, ali pa postane zgolj sveti in bratski obed v čast božanstvu, brez resničnega občestva z njim. Evharistija pa je predvsem »skrivnost vere«, kot to oznanjamo pri vsaki maši. Jezus je lahko resnično in telesno navzoč na oltarju, toda če ne verujem, je zame, kakor da ga ni. Je tako, kakor da bi orkester igral čudovito glasbo za popolnoma gluhega človeka.
Vendar ob tej priložnosti ne želim govoriti predvsem o sami veri, ampak raje o njenem nasprotniku in oviri, ki se imenuje dvom. K temu nas vabi zgodovina enega najbolj znanih evharističnih čudežev, ki se je zgodil v Bolseni in katerega relikvije so danes izpostavljene v češčenje v stolnici v Orvietu. Neki češki duhovnik je na poti v Rim maševal v Bolseni in med mašo so ga napadali dvomi o resnični Jezusovi navzočnosti v kruhu in vinu; teh dvomov ga je Jezus čudežno rešil, ko je hostijo, ki jo je duhovnik držal v roki, spremenil v živo meso, iz katerega je tekla kri.
Tisti duhovnik ni bil ne prvi ne zadnji, ki se je moral boriti proti dvomu. Tukaj je še en primer: »Star sem petinpetdeset let in vse od otroštva sem vedno trdno verjel in verujem v Boga, verujem v Jezusa Kristusa in v njegov nauk. V življenju nisem nikoli pustil praznične maše in obhajila, čeprav sicer to ni bilo najbolj pogostno. Skušam živeti kot kristjan tako v krogu družine, na delovnem mestu in v družbi. Kje je torej težava? V tem, da dvomim o Kristusovem božanstvu. Vsakokrat ko pri maši izpovedujem Veroizpoved, se moram potruditi, da izgovorim te besede in usmerim svojo misel. Zdaj sem resnično v težavah in nedavno sem se moral zelo potruditi, da sem pristopil k obhajilu.«
Dvom je dvoumna beseda; lahko ima dva precej različna pomena: pozitivnega in negativnega. Nekaj negativnega je, ko je človek zaradi tega omahljiv, »dvomljiv«, nesposoben, da bi se za karkoli odločil, ali pa je tako zelo sumničav, da nikomur ne zaupa. Postane pa znamenje poštenosti in razumne iskrenosti, torej nekaj pozitivnega, ko človeka nagiba, da nima za gotovo nekaj, kar to ni.
Toda vprašajmo se kdaj je glede stvari, ki se tičejo vere, dvom slab in kdaj je koristen. Slab je takrat, kadar je sad nevednosti in lenobe; se pravi takrat, ko bi se posameznik, če bi to le hotel, zlahka poglobil v vsebino vprašanja, se o njem poučil in razrešil svoj dvom, pa tega ne stori. Dvom je slab predvsem takrat, ko se porodi iz strahu pred resnico. Ko pa resnico enkrat odkriješ, te zavezuje, da sprejmeš odločitve in da v skladu z njimi deluješ; v dvomu pa lahko odločitev vedno preložiš in sprejmeš kompromis. Dvom v tem primeru postane opravičilo za nezavzetost in zaledje lenobnosti.
Nasprotno pa dvom ni zaznamovan s krivdo, ko bi človek rad (kakor v pravkar navedenem primeru) veroval in ne dvomil, pa ga dvomi vendarle napadajo; ko človek dvoma ne goji, ampak ga doživlja. V takem primeru dvom ne le da ne izključuje vere, ampak jo okrepi in očisti. Če veter ne ugasne plamena bakle, ga okrepi. Za vero je naravno, da je izpostavljena možnosti dvoma. Prav to jo napravlja bolj človeško in bolj zaslužno. Tudi veliki svetniki so se morali boriti proti dvomom in skušnjavam glede vere. Sv. Terezija Deteta Jezusa je doživljala strašno preizkušnjo, ki se imenuje »temna noč vere«. »Ko opevam srečo nebes in večno posest Boga,« je rekla, »ne opevam tega, kar čutim, ampak to, kar hočem verovati.« Hoteti verovati je že verovati. Pogosto je edina oblika vere, ki je odvisna od nas.
Bog, ki bere globine srca, zna natančno ločiti, kdaj gojimo dvom in kdaj ga prenašamo; kdaj gre za pomanjkanje vere in kdaj gre samo za skušnjavo proti njej. Če je za tistega češkega duhovnika naredil evharistični čudež, je to storil zato, ker je vedel, da iskreno išče resnico. S čudežem Bog ni hotel kaznovati ali pa zmesti tega ubogega duhovnika, ampak mu je hotel pomagati in skupaj z njim je hotel pomagati tudi nam in številnim drugim. Če pomislimo, da je bil prav zaradi tega čudeža že naslednje leto 1264 uveden praznik svetega Rešnjega telesa, bi človek kar vzkliknil: »O srečen dvom, ki si nam priskrbel tolikšno dobro!«
Samo zaradi dejstva dvoma se nam torej še ni treba odreči prejemanju obhajila. Prav zaradi dotika ran vstalega Zveličarja je apostol Tomaž lahko premagal svoje dvome in vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog!« Če torej nismo pripravljeni izreči Veroizpovedi od začetka do konca brez slehernega dvoma in omahovanja ali pa prejeti obhajilo z vso vero, kot bi to želeli, nam ni treba biti v skrbeh, ampak raje molimo, kakor tisti človek iz evangelija, ki je rekel: »Verujem, Gospod, toda pomagaj moji neveri« (prim. Mr 9,23).
Preden sklenem, bi rad glede teme »vere« izpostavil vprašanje, ki si ga marsikdo upravičeno zastavlja. Zakaj v Veroizpovedi rečemo: »verujem v en sam krst«, ne rečemo pa: »verujem v evharistijo«? Če je evharistija za nas kristjane tako bistvena, zakaj se ne omenja v Veroizpovedi? Razlog je preprost. Ker v času, v katerem je nastajala Veroizpoved, ni bilo oporekanja ali pa herezij glede evharistije, bila pa so glede krsta. Veroizpoved se je oblikovala predvsem zato, da bi zavračali napake. Seveda bi bili veseli, če bi bila v njej omenjena tudi evharistija. A če že ni zapisana v Veroizpovedi, ki je natisnjena na papirju, lahko vedno prispevamo k temu, da bi bila zapisana v »vero«, ki je vtisnjena v naša srca. To vam želim.

Ervin Mozetič

Pet nedelj, z današnjo všteto, bomo prebirali odlomke dolgega Jezusovega govora o kruhu življenja, ki ga je imel v shodnici v Kafarnaumu in nam ga posreduje evangelist Janez. To nam daje priložnost, da malce globlje razmislimo o evharistični skrivnosti in vsakokrat osvetlimo enega izmed njenih vidikov.
Nemudoma v živo vstopimo v današnje sporočilo. Gre za dogodek pomnožitve kruha in rib, ki je uvod v evharistični govor.
Ni naključje, da se predstavitev evharistije v evangeliju po Janezu začenja s pripovedjo o pomnožitvi kruha. S tem je povedano, da pri človeku ne moremo ločevati njegove duhovne razsežnosti od telesne; za njegove duhovne in večne potrebe ne moremo poskrbeti, ne da bi se hkrati zavzeli tudi za njegove zemeljske in gmotne potrebe.
Prav to je bila v določenem trenutku skušnjava apostolov. V nekem drugem evangeljskem odlomku beremo, kako so predlagali Jezusu, naj odslovi množico, da bi si šla v bližnje vasi kupit živež. Toda Jezus je odgovoril: »Dajte jim vi jesti!« (prim. Mt 14,16). Jezus s tem ne zahteva od učencev, naj delajo čudeže, ampak le tisto, kar zmorejo. Dajo naj skupaj, kar ima vsakdo izmed njih, in naj razdelijo. V aritmetiki sta množitev in delitev dve nasprotni operaciji, v tem primeru pa sta ena in ista stvar. Ni »množitve« brez »delitve« (ali podelitve).
Šele sedaj lahko spregovorimo o tistem »več«, kar evangelij ponuja človeku v evharistiji. Primerjava med evangeljskim odlomkom in prvim berilom nam omogoča doumeti, v čem je ta »več«. Tudi prvo berilo pripoveduje o čudežni pomnožitvi. Zgodi se v stari zavezi, njen protagonist je prerok Elizej.
Podobnost med dogodkoma je očitna, prav tako pa je očitna tudi bistvena razlika. Elizejeva zgodba se tu konča. Gre za ječmenove hlebe in to je vse. V evangeliju pa je pomnožitev petih hlebov »znamenje«: pripravlja pomnožitev nekega drugega kruha, o katerem bomo slišali govoriti prihodnje nedelje. Nauk je jasen. Ne moremo preskočiti vprašanja telesnega kruha in takoj ljudem spregovoriti o duhovnem kruhu, ki je Kristus; prav tako pa se pri telesnem kruhu ne smemo ustaviti. »Človek ne živi samo od kruha …« Človek nima le želodca, ki ga je treba nasititi; ima tudi um, ki ga žeja po resnici in ga je treba potešiti; ima srce, ki ga žeja po ljubezni in ga je treba napolniti; v sebi nosi hrepenenje po večnem življenju, ki ga je treba zadovoljiti. In prav na to odgovarja evharistija, kruh, ki je prišel iz nebes.
Toda evharistija ni samo »nekaj več«, od česar imamo korist le verni; to ni »preseganje« socialne skrbi, ki bi nam pomagala pozabiti njeno nujnost. Nasprotno: prav evharistija postane razlog več, ki nas priganja, da priskrbimo ljudem telesni kruh. Ta povezanost med telesnim in duhovnim kruhom je bila vidna v načinu, kako so obhajali evharistijo v prvih časih Cerkve. Gospodova večerja, ki so jo takrat imenovali agape, se je dogajala znotraj bratskega obeda, pri katerem so si podelili tako običajni kot tudi evharistični kruh. To je dalo udeležencem čutiti, kako pohujšljive in nedopustne so razlike med tistimi, ki so imeli vse, in onimi, ki niso imeli ničesar. Korinčanom, ki so se od tega oddaljili, je sv. Pavel pisal:
»Vi se res zberete, a temu se ne reče jesti Gospodovo večerjo, saj se vsem mudi pojesti svojo večerjo – in tako je eden lačen, drugi pa pijan. Mar nimate domov, da bi jedli in pili? Ali zaničujete Božjo Cerkev in sramotite tiste, ki nimajo?«
Tu smo pred hudo obtožbo: to, kar delate, ni več evharistija! Danes evharistije ne obhajamo več znotraj skupnega obeda, toda nasprotje med tistim, ki ima odveč, in onim, ki nima niti nujnega, se ni zmanjšalo, dobilo je celo planetarne razsežnosti. O tem nam nekaj spregovori tudi sklep pripovedi o pomnožitvi kruha, ki ni nič manj pomemben od čudeža samega. Ko so se vsi najedli, je Jezus naročil:
»Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.«
Te besede nam morajo dati misliti. Živimo v družbi, kjer je razmetavanje nekaj vsakdanjega. V petdesetih letih smo prišli od razmer, ko se je hodilo v šolo ali pa k nedeljski maši vse do praga s čevlji v rokah, da jih ne bi obrabili, do položaja, ko zametujemo skoraj nove čevlje, da bi sledili modi, ki se spreminja. Da o zametovanju hrane sploh ne govorimo. Jezus tistega dne ni rekel: »Uničite koščke, ki so ostali, da na trgu ne bi padla cena kruha in rib.« Rekel je vse kaj drugega!
Raziskava, ki jo je opravilo ameriško ministrstvo za kmetijstvo, je dala presenetljive izsledke. Od sto enainšestdesetih milijonov ton prehrambenih izdelkov jih triinštirideset milijonov ton – kar je približno četrtina – konča v smeteh. Če bi le hoteli, bi zlahka rešili vsaj dva milijona ton te zavržene hrane; z njo pa bi lahko leto prehranjevali štiri milijone ljudi. Pri nas ta pojav ne doseže teh vrtoglavih številk, tudi zato, ker varčevanje ni le stvar potrebe, ampak tudi kulture. Toda razmetavanje priteguje tudi nas.
Pod pritiskom vsiljive reklame v današnjo ekonomijo vstopa parola: Troši, ne varčuj! Jasno je, da ni dovolj, če varčujemo. Tudi Disneyjev Skopušnik je bil zelo varčen, a to gotovo ni ideal, h kateremu nas nagiba evangelij. Varčevanje mora omogočiti bogatim posameznikom in družbam, da so bolj velikodušni v pomoči revnim deželam. Če ne, je to prej skopuštvo kot pa varčnost.
Zakaj ne bi učili naših otrok, da bi se odpovedali kakšni stvari, čeprav bi bil to le sladoled, da bi lahko nekaj darovali za vrstnike, ki jih je sama kost in koža, ker nimajo kaj jesti in jih lahko sem in tja vidijo na televiziji? Med drugim to za otroke postane tudi neke vrste igra, če lahko oni sami nesejo svoj dar revnemu ali pa ga oddajo v za to namenjen nabiralnik. Toda ne zadovoljimo se s tem, da bi takšnega ravnanja učili svoje otroke; to delajmo tudi sami in ne bomo zaman poslušali današnjega evangelija.

Ervin Mozetič

V današnjem evangeliju je glavna tema počitek. Jezus povabi svoje učence, naj se umaknejo od množice, od svojega dela in se z njim umaknejo v »samoten kraj«. Učil jih je to, kar je tudi sam delal: uravnovešati akcijo in kontemplacijo, od stika z množico prehajati v skrivnosten in poživljajoč pogovor s samim seboj in z Bogom.
Ta napovedana tema je zelo pomembna in aktualna. Danes bi rad spregovoril o počasnosti. Ritem življenja je postal tako hiter, da presega naše sposobnosti prilagajanja. Hiti počasi, so rekli Rimljani. Danes je izbrisan prislov počasi in se pokoravamo le še glagolu, velelniku: pohiti, teci, podvizaj se. Tekanje je pogosto postala mrzličnost in neke vrste bolezen. Pravijo: »Kdor se ustavi, je izgubljen.« Toda izgubljen je tudi tisti, ki se nikoli ne ustavi. Izgublja se za besedami, podobami, informacijami, čustvi, ki se vrtoglavo vrtijo in se hitro iztrošijo, ne da bi imel človek priložnost, da bi se jim v miru približal in jim dal prostor območja svojega spoznavanja in občutja. Dogaja se tole: namesto da bi človek stvari združeval v sebi, se sam predaja stvarem. Postanemo kakor kolesje stroja, ki se nikoli ne ustavi.
Tako izgubljamo sposobnost kritičnega odmika, ki bi nam omogočal vplivati na pogosto zmeden in nepovezan tok vsakdanjih dogodkov. Življenje torej ni več potovanje, ampak preprosto premikanje. Nimamo časa, da bi razumeli ali pa se veselili tega, kar nam življenje dan za dnem ponuja. Kakor da bi potovali po avtocesti in bi nas zanimalo le to, kako čim hitreje priti na drugi konec, pri tem pa sploh ne bi uživali ob pogledu na kraje, skozi katere se peljemo. Človek se lahko znajde na drugem koncu svojega življenja, ne da bi se sploh zavedal, da je živel.
Jezus v evangeliju nikoli ne daje vtisa, da bi ga vznemirjala naglica. Včasih celo zapravlja čas: vsi ga iščejo, on pa se ne da najti, ko je ves zatopljen v molitev. Pogosto priporoča, naj se ne vznemirjamo. Kako blagodejna je »počasnost« tudi za naše telo!
Če ima počasnost evangeljske konotacije, je pomembno ovrednotiti vse tiste priložnosti za postanek in oddih, ki so posejane skozi zaporedje dni. Nedelja in prazniki, če jih dobro uporabimo, nam dajejo priložnost, da prekinemo pretirano napet ritem in vzpostavimo harmonijo s stvarmi, ljudmi, predvsem pa s seboj in z Bogom.
Ena od priložnosti za počitek so prav poletne počitnice. Te so za večino ljudi edina priložnost, da si malce odpočijejo, da se sproščeno pogovorijo s zakoncem, se igrajo z otroki, preberejo dobro knjigo ali pa molče opazujejo naravo; skratka, da se sprostijo. Če bi iz počitnic naredili še večje hitenje, bi jih uničili. K naročilu »Posvečuj Gospod dan« bi bilo treba dodati: »Posvečuj počitnice.« Angleška beseda holidays dobesedno pomeni »sveti dnevi«.
Ob teh priložnostih, ko se ustavimo, je potrebno pozabiti na našo pomembnost in na to, da moramo narediti pomembne stvari. Zapravljanje časa je včasih najboljši način, da ga najdemo. Resnično zapravljen čas je tisti, ki ga porabim zunaj sebe, sredi vznemirjenja, ko si nikoli ne zastavim bistvenih vprašanj: »Kdo sem? Kaj hočem? Kam grem?« Ko človek nikoli ne pomisli na Boga in na to, da jaz, prav jaz obstajam pred tem Bogom. » Preživeti nekaj časa na počitnicah in v zbranosti je tudi odpraviti se »iskati izgubljeni čas«.
Vsak človek v svojem poklicu, v politiki, delavec, oče in mati, mladostnik … se mora od časa do časa ločiti od dela, da spet odkrije njegov smisel in namen.
Zdaj pa se ustavimo tudi ob preostalem delu današnjega evangeljskega odlomka, ker nam lahko tudi ta pove nekaj o samoti:
»Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.«
Jezusove počitnice skupaj z apostoli niso trajale dolgo. Le kratek predah, čas, da so prepluli jezero in se morda občasno ustavili in nalovili nekaj rib. Jezus se ne jezi na ljudi, ki mu ne dovolijo oddiha, ampak se mu »zasmilijo«, ko jih vidi prepuščene samim sebi, »kakor ovce, ki nimajo pastirja«.
To nam govori, da moramo biti pripravljeni prekiniti tudi zaslužen počitek, ko gre za veliko potrebo bližnjega. Ostarelega človeka, za katerega smo odgovorni, ne moremo prepustiti samemu sebi ali pa poslati v bolnišnico, da bi nemoteno uživali počitnice. Ne moremo pozabiti številnih ljudi, ki si samote niso izbrali, ampak so nanjo obsojeni, pa ne le za kakšen teden, ampak morda za vse življenje.
Poslušanje evangelija bi moralo tudi v tem primeru voditi h konkretni rešitvi. Zato svetujem, da se ozrete okoli sebe, in boste videli, ali je kje kdo, ki bi mu lahko pomagali, da bi se čutil v življenju manj osamljen. Obiščite ga, pokličite po telefonu, povabite med počitnicami k sebi – skratka, storite tisto, kar vam narekuje srce in okoliščine. Drugim pa, če tega niste nikdar storili, svetujem, da vstopite v cerkev ali gorsko kapelo (če ste v hribih) v času, ko v njej ni nikogar, in tam preživite nekaj časa »v samoti«, sami s seboj, pred Bogom. Ni pomembno, če ima človek občutek, da nima kaj reči. Nekega dne je veliki pesnik Paul Claudel, ki je bil tudi veleposlanik na Japonskem, sredi poletja opoldne stopil v cerkev in molil k Mariji naslednjo molitev, ki vam lahko pomaga:
»Poldne je. Vidim cerkev odprto. Vstopil bom. Mati Jezusova, ne prihajam, da bi molil. Ničesar nimam, kar bi lahko podaril, in ničesar, kar bi prosil. O, Mati, prihajam, da bi te gledal … Molče gledam tvoj obraz in dovolim srcu, da poje v svoji govorici.«
In moja želja: V počitnicah: Dovolite srcu, da »poje« … ali pa joče, kakor pač čuti.

Ervin Mozetič

Evangelij današnje nedelje se začenja takole:
»Tisti čas je Jezus poklical k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva.«
Že v teh besedah je pomembna novica, »začel jih je pošiljati«. To je začetek poslanstva apostolov. Dotlej je bil le on – Jezus sam, ki je oznanjal Božje kraljestvo. Učenci so hodili za njim, ga poslušali, se učili, to je bilo neke vrste uvajanje. Zdaj pa so poslani.
Glede tega moramo takoj pojasniti neko stvar, da ne bi nadaljevali zelo žalostnega nesporazuma med kristjani. Komu je namenjeno Jezusovo povabilo »Pojdite«? Običajno mislimo: apostolom in danes njihovim naslednikom: papežu, škofom, duhovnikom. Stvar se tiče njih, mislijo mnogi, ne pa nas ubogih vernikov. Toda prav to je usodna napaka. Gotovo še kako drži, da v prvi vrsti pošilja apostole, ki jim zaupa nalogo uradnih in pooblaščenih prič. Toda ne le njih. Oni morajo biti voditelji, animatorji drugih, v skupnem poslanstvu. Če bi razmišljali drugače, bi to pomenilo, da bi se lahko podali v vojno brez vojakov, samo z generali in drugimi častniki; ali pa da je mogoče osnovati nogometno ekipo samo s trenerjem in sodnikom.
Potem ko je poslal apostole, je Jezus »določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti«. Jezus torej pošilja vse svoje učence. Potrebuje vse. Ali bolje, vsem izkaže čast, da postanejo njegovi poslanci, njegovi »predhodniki«, torej tisti, ki gredo pred njim in mu pripravljajo pot v krajih, kamor je namenjen.
Zdi se mi, da slišim odziv ljudi, ki so zaznali besede, da morajo postati Jezusovi oznanjevalci in pričevalci: »Toda kako, ali ni dovolj, da si vzamemo čas za poslušanje evangelija in pridemo občasno v cerkev? Zdaj pa pričakujete od nas, da postanemo še oznanjevalci? Ali vi, duhovniki, sploh veste, kaj pomeni imeti družino, hoditi v službo in se vsak dan boriti za preživetje?« Toda postati oznanjevalci ni še ena dolžnost več v življenju; to je veselje, je moč, ki nam pomaga pozabiti vse težave in nam jih pomaga bolje prenašati.
Verniki so atomska energija krščanstva. Vernik, ki ga je osvojil evangelij in se je spreobrnil, lahko »okuži« dva druga, ta dva naslednje štiri, in ker vernikov ni le nekaj deset tisoč, kot je duhovnikov, ampak na stotine milijonov, lahko oni resnično odigrajo odločilno vlogo pri širjenju blagodejne luči evangelija v svetu.
Neki družinski oče iz Združenih držav Amerike, poleg svojega poklicnega dela opravlja tudi intenzivno evangelizacijo. Ta človek je poln humorja in evangelizira s salvami smeha, kakor znajo samo Američani. Ko gre v nov kraj, začne zelo resno: »Dva tisoč petsto škofov, zbranih v Vatikanu, me je prosilo, da pridem in vam oznanjam evangelij.« Ljudje seveda postanejo radovedni. On nato razloži, da je z omembo dva tisoč petsto škofov mislil na tiste, ki so se udeležili drugega vatikanskega cerkvenega zbora in napisali Odlok o laiškem apostolatu, v katerem spodbujajo slehernega kristjana, da sodeluje pri poslanstvu evangelizacije Cerkve. Te besede niso bile rečene v prazno, vsem in nikomur; osebno so naslovljene na vsakega katoliškega vernika.
Evangelij nameni eno samo besedo, da pove, »kaj« so apostoli, ki jih Jezus pošilja, ljudem pridigali ( »spreobrnjenje« ), na dolgo pa opisuje, »kako« naj pridigajo. Ne vztraja toliko pri tem, kaj je potrebno reči, kot pri tem, »kakšen je treba biti«, da bi oznanjali Kristusa. Glede tega je pomemben nauk že v samem dejstvu, da jih Jezus vedno pošilja po dva in dva. Zakaj jih pošilja po dva in dva? Po dva in dva jih pošilja – tako je razlagal Gregor Veliki – da bi vcepil ljubezen, kajti če ni vsaj dveh, ne more biti ljubezni. Prvo pričevanje za Jezusa, ki ga je treba dajati, je pričevanje medsebojne ljubezni: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen«.
Predstavljajmo si dva kristjana, ki delata skupaj v politiki, na delovnem mestu ali pa v najrazličnejših življenjskih okoliščinah. Kristusa in njegovega evangelija ne moreta niti omeniti. Če pa se spoštujeta, se podpirata in razodevata medsebojno ljubezen ter živita »v edinosti«, je to že njuno čudovito pričevanje za Kristusa. V času preganjanj prvi kristjani niso mogli javno oznanjati Kristusa, toda pisatelj iz tistega časa poroča, da je na pogane naredila globok vtis njihova medsebojna ljubezen in so zato med seboj začudeni govorili: »Poglejte, kako se ljubijo!«
To velja predvsem za starše. Potem ko ne morejo narediti ničesar več, da bi pomagali verovati svojim otrokom, storijo že zelo veliko, če bodo otroci, ki jih bodo opazovali, lahko med seboj govorili: »Glejte, kako se oče in mama ljubita.« »Ljubezen je od Boga«, pravi Sveto pismo in to razloži, zakaj se vedno, kjer je vsaj malo resnične ljubezni, oznanja Bog.
Tisti Američan, o katerem sem vam pripovedoval, je imel hude težave v odnosu do enega izmed svojih otrok. Šest let sta z ženo molila zanj in ga imela iskreno rada, po možnosti še bolj kot druge. Potem je nekoč za praznik oče od svojih otrok prejel v dar novo Sveto pismo. Ko ga je odprl, je našel na prvi strani stavek tistega, takrat že triindvajsetletnega sina: »Oče, hvala, kajti s svojo ljubeznijo si tudi meni odkril Božje kraljestvo.« Kako bi bilo lepo, če bi tudi drugi starši, ki imajo podobne težave s svojimi otroki, lahko nekega dne slišali enake besede!
Ko je to mogoče, se mora temu molčečemu pričevanju ljubezni pridružiti tudi jasno pričevanje besed. Sv. Peter je v pismu prvim kristjanom naročal:
»Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem«.
Prva in najbolj razširjena oblika evangelizacije je prav v tem: razlagati vsakomur, ki nas prosi ali pa je pripravljen prisluhniti, zakaj upamo v Kristusa, kdo je za nas Jezus, kako to, da smo se »spreobrnili« in verujemo. Besede »s krotkostjo in strahospoštovanjem« izključujejo pretirano vztrajanje, vsiljivost, pomanjkanje spoštovanja verskega prepričanja (vse tisto, kar je tako nadležno pri članih nekaterih sekt, ki hodijo od vrat do vrat ali ustavljajo ljudi na cesti); ne izključujejo pa poguma in iznajdljivosti.
Vprašajmo pa se kje evangelizirati: kaj so danes za vernike »vasi in mesta«, kamor jih pošilja Jezus. Za nekatere so lahko te vasi oddaljeni kraji; za večino pa so »vasi in mesta« zelo blizu. To je delovno mesto, prijatelji, njihovo družinsko okolje.
Ob branju evangelija napravi na nas globok vtis Jezusov odgovor mladeniču, ki sprašuje, kaj mora storiti, da bo deležen večnega življenja: »Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim … nato pridi in hôdi za menoj«. Nasprotno pa nekemu drugemu mladeniču, ki je hotel pustiti vse in iti za njim, tega ne dovoli, ampak mu pravi: »Pojdi domov k svojim ljudem in jim naznani, kako velike reči ti je storil Gospod in se te usmilil«.
Ob teh besedah sem se spomnil neke črnske duhovne pesmi, ki nosi naslov V Gileadu je balzam. Zadnja kitica pove nekaj, kar bi nam lahko pomagalo skleniti vse to naše razmišljanje: »Če ne znaš pridigati kakor Peter, če ne znaš pridigati kakor Pavel, pojdi domov in reci svojim sosedom: 'Jezus je umrl za vse!'«
Pa veliko poguma in veselja pri oznanjevanju želim!

Ervin Mozetič

Ko je že postal priljubljen in slaven zaradi svojih čudežev in učenja, se je Jezus nekega dne vrnil v svoj domači kraj Nazaret in je kot običajno začel učiti v shodnici. Toda tokrat ni navdušenja, ne sliši se »hozana!«. Namesto da bi poslušali, kaj govori in bi ga na temelju tega presojali, so ljudje začeli dajati nenavadne pripombe: »Od kod mu modrost, saj vendar ni študiral? Dobro ga poznamo, tesarja, Marijinega sina!« »In spotikali so se nad njim.« To pomeni, da jih je dejstvo, da ga dobro poznajo, oviralo, da bi verovali vanj. Jezus je z grenkobo pripomnil:
»Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.«
Ta stavek je prešel v skrajšani obliki v pregovor: Nihče ni prerok v svoji deželi. A ne bomo se ustavili ob tem. Današnji evangelij nam želi povedati vse kaj drugega glede vere. Lahko bi takole povzeli: varujte se, da ne bi naredili iste napake, kot so jo storili Nazarečani! V nekem določenem pomenu se Jezus vrne v svoj domači kraj vsakokrat, ko se oznanja njegov evangelij v deželah, ki so bile nekoč zibelka krščanstva.
Evangelist Marko zgoščeno pove, da je Jezus prišel na sobotni dan v Nazaret in »začel učiti v shodnici«. Evangelij po Luku pa je natančnejši, saj razkrije, kaj je učil, kaj je govoril tisto soboto v shodnici:
»Duh Gospodov je nad menoj,
ker me je mazilil,
da prinesem blagovest ubogim.
Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost
in slepim vid,
da pustim zatirane na prostost,
da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.«
To, kar je Jezus oznanil v shodnici, je bilo prvo krščansko jubilejno leto v zgodovini, prvo veliko »leto milosti«, na katero spominjajo vsi drugi jubileji in »sveta leta«. Koliko ljudi je izkusilo sadove tega »leta milosti« v Jezusovem poslanstvu! Koliko življenja, koliko novega veselja za galilejske vasi! In Nazarečani, prvi, ki jim je Jezus vse to ponudil, so se sami izključili s te velike mesijanske gostije. Zavrnili so milost jubileja!
Kako tragično bi bilo, če bi naredili mi isto napako. Naša Evropa je za krščanstvo to, kar je bil Nazaret za Jezusa, »kraj, kjer je odraščal«. Evropa je danes v isti nevarnosti kot Nazarečani: da ne prepozna Jezusa.
Ob objavi programa prvega leta neposredne priprave na jubilejno leto 2000 – »Jezus Kristus, edini odrešenik včeraj, danes in na veke« – so zbrali komentarje različnih ljudi o tem dogodku. Eden izmed tistih, ki nimajo stalnega bivališča in spijo na klopeh velikih mest, skratka »klošar«, je zelo preprosto odgovoril, kar pa na njegovih ustnicah dobi poseben pomen: »Jezus Kristus? Mislim, da je edini, ki lahko reši človeka!«
Zato je prav, da se enkrat soočimo z vprašanjem: zakaj kristjani trdimo, da je Jezus Kristus edini odrešenik? S čim utemeljujemo to drzno trditev? Odgovor je naslednji. Jezus Kristus je v skladu z našo vero obenem Bog in človek. Kot človek nas zastopa; tisto, kar dela, nam pripada, se nas tiče, je dobrina naše družine, po kateri lahko vsak član seže; kot Bog – tisto, kar dela, ima neskončno vrednost in zato lahko reši ne le ljudi ene generacije ali ene kulture, ampak vse ljudi vseh časov. »Ali je Bogu kaj nemogoče, preveliko?«
Jezus ni le edini odrešenik sveta; on je moj osebni Odrešenik. Zame je umrl. Ves je za mene. Ko pridemo do tega, da smo zares prepričani o tem, se življenje spremeni, zasveti velika luč, rodi se nezaslišano zaupanje, nov in neomajen pogum. Vera dobi nov obraz, saj ni več stvar »duhovnikov«, ampak je nekaj notranjega, osebnega. Jezus želi uresničiti v vsakem človeku, ki ga sprejme, vse tisto, kar je oznanjal v nazareški shodnici: oznanja mu svoje veselo oznanilo, ozdravlja njegovo srce, če je potrto, mu vrača vid in ga osvobaja sleherne sužnosti.
Velike milostne priložnosti lahko živimo na dva načina. Prvi je zunanji, drugi notranji, kjer se zgane srce. Zunanji način so velika slavja, velike verske pobude in družbena praznovanja. Notranji pa je v tem, da izkusimo vse te stvari, ki jih našteva Jezus in jih lahko povzamemo v izrazu: »leto milosti«. Zunanje obhajanje mora služiti notranjemu obhajanju srca; če se to ne zgodi, zapravljamo čas in denar. Boga ne zanima obnova cest (za to zadostuje ministrstvo za promet), ampak srca.
Današnji čas, je čas milosti, neponovljiva priložnost, da odkrijemo Kristusa, Gospoda in Odrešenika: »svojega« Odrešenika, njega, ki nam pripada in čigar last smo. Bog ljudem še enkrat ponavlja to, kar je rekel, ko je Kristusa prvič poslal na svet:
»Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve« (2 Kor 6,2).
Ostala nam je še ena stvar, o kateri želimo razmisliti. Če hočemo, da se vse to uresniči za nas, moramo tudi mi narediti korak naproti Bogu. Evangeljski odlomek nas uči neke zelo pomembne stvari. Jezus nam pušča svobodo; svoje darove ponuja, in jih ne vsiljuje. Spričo zavrnitve svojih rojakov se Jezus tistega dne ni prepustil grožnjam in zmerjanju. Preprosto je odšel drugam. Ko Jezusa nekoč na nekem drugem kraju niso sprejeli in so mu apostoli ogorčeni predlagali, naj pošlje tja ogenj z neba, se je Jezus obrnil in jih oštel.
Tako dela tudi danes. »Bog je plah.« Veliko bolj spoštuje našo svobodo, kakor mi spoštujemo svobodo drug drugega. To pa ustvarja veliko odgovornost. Sv. Avguštin je rekel: »Bojim se, da bi Jezus šel mimo«. Lahko bi šel mimo, pa se jaz tega niti ne bi zavedal, lahko bi šel mimo, ko ne bi bil pripravljen, da bi ga sprejel. Kakor se je tistega dne zgodilo Nazarečanom.
Želim vam, da bi v tem tednu bili pripravljeni in Jezusa sprejeli in On ne bi šel mimo vas!

Ervin Mozetič

Današnja berila nas vabijo k razmisleku o zahtevni a zdravilni temi: o smrti. V prvem berilu slišimo naslednjo slovesno izjavo:
»Bog ni naredil smrti, on se ne veseli propada živega. Vse je namreč ustvaril za bivanje.«
Zakaj smrt v nas prebuja toliko odpora? Vzrok je v tem, da nam ni »naravna«; taka, kot jo izkušamo v trenutnem redu stvari, je nekaj tujega naši naravi, je sad »hudičeve nevoščljivosti«; zato se z vsemi močmi borimo proti njej. To naše neukrotljivo zavračanje smrti je najbolj dokaz, da nismo ustvarjeni zanjo in da ne bo imela zadnje besede.
V evangeljskem odlomku najdemo praktično potrditev trditve, da Bog noče smrti in da bo naša zadnja usoda »nesmrtnost«. Gre za obujenje Jairove hčerke, ki je ena najbolj ganljivih evangeljskih pripovedi.
Veliko vznemirjenje, ljudje jokajo in žalujejo, kar je povsem običajno ob ravnokar preminuli mladenki.
Tu pride do izraza »prefinjenost« pripovedi: izjemne stvari, ki presegajo človeka, so opisane z izjemno preprostimi vsakdanjimi besedami, tako da bolj spregovorijo dejanja ko pa same besede. Povabilo, naj dajo deklici takoj jesti, doda Jezusovemu dejanju ton ganljive človeškosti. Za Jezusove čudeže lahko rečemo: ti so za ljudi, ne zanj, da bi dokazoval svojo moč. To je tudi danes eno izmed prvih meril za razločevanje, kdaj gre za resnične čudeže, ki prihajajo od Boga, in kdaj za magijo ali za ekshibicionizem.
Zdaj pa se bom skušal postaviti v vlogo očeta ali matere, ki sta imela ali pa imata sedajle »umirajočega« sinka ali hčerkico in poslušata to evangeljsko pripoved. Kaj si ob tem mislita? »In midva? In vsi tisti, ki ob postelji svojega otroka niso slišali izgovoriti Talíta kum – otrok, vstani!? Ali je torej evangelij 'veselo oznanilo' le za redke srečneže?«
Naj bom obvarovan skušnjave, da bi se izvlekel s cenenimi argumenti. Vprašanje je resno, kakor je resna bolečina in tesnoba, iz katere izhaja, in kdor oznanja evangelij, jo mora spoštovati in se potopiti v to bolečino. Včasih je tudi Jezus, preden je storil čudež (ali pa morda še prej, kot se je zgodil čudež), jokal z žalostnimi. Jokal je z vdovo iz Naima, ki je izgubila sina edinca, jokal je z Marto in Marijo, ki sta izgubili brata Lazarja. Takole nas spominja besede, ki smo jo slišali zgoraj: »Bog ni naredil smrti, on se ne veseli propada živega.« Bog trpi z nami, ne omeji se na to, da bi nas le od daleč opazoval, ko trpimo.
Pravi ključ, da bi odgovorili na zastavljeno vprašanje, edina beseda, ki lahko vsaj malo osvetli temo bolečine, je »vera«. Ko Jezus priporoča ljudem, naj se obrnejo nanj v veri, ne misli le na vero v moč, da lahko stori čudež, za katerega prosijo, ampak na vero vanj. Vera – pa naj se pričakovani čudež zgodi ali ne – da ne bomo nikoli razočarani nad bistvenim. Evangelij natančno razlikuje dve vrsti vere: verjeti nekaj in verovati »v« nekoga. Ko gre za Boga, je druga veliko pomembnejša od prve.
Jezusov pogovor z Lazarjevo sestro nam lepo oriše to, o čemer govorim. Marta pravi Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Številni starši ali pa bližnji bolnikov v molitvi govorijo Jezusu isto: »Gospod, če bi bil tu ali pa če bi tudi mi, kakor Jair, živeli v tvojem času v Palestini, bi se zatekli k tebi … Toda tudi zdaj vemo, da bi lahko, če bi le hotel, naredil čudež …«
Jezus odgovarja Marti: »Tvoj brat bo vstal.« Marta pa se ne zadovolji s to obljubo, ki je zanjo še preveč oddaljena. »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan,« mu odvrne, toda to mi ne zadostuje; želela bi, da se to zgodi zdaj. In tu je Jezusova odločilna beseda Marti in vsem nam: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Največji čudež je verovati »v« njega. Potem vse postane mogoče. V primerjavi s tem je obuditev Lazarja in nekaj nadaljnjih let njegovega življenja, preden bo umrl, zanemarljivo malo. Izkušnja številnih ljudi dokazuje, da se tudi takrat, ko se ne zgodi pričakovani čudež, zaradi vere lahko zgodi nekaj, kar daje življenju nov smisel.
Zdaj pa moram omeniti še nekaj drugega, kar je povezano z evangeljskim odlomkom. Poleg telesne smrti gre še za drugo smrt, za smrt srca in duše. Smrt duše nastopi, ko človek živi v grehu; smrt srca nastopi, ko človek živi tesnobno, obupuje ali pa je neprestano žalosten. Jezusove besede: »Talíta kum– deklica, vstani!« torej niso namenjene le mrtvim dečkom in deklicam, ampak tudi živim fantom in dekletom. Kako žalostno je videti … žalostne mlade. In koliko jih je med nami! Žalost, črnogledost, brezvoljnost je vedno nekaj težkega, toda ko to opazim ali pa slišim pri mladih, me, vsaj mene, še bolj stisne pri srcu.
Med nami so mladostniki, ki imajo na videz vse. Toda, če jih skušaš spodbuditi k upanju in veselju, odgovorijo z vprašanjem (in njihov obraz izraža, da mislijo zelo resno): »Mi lahko poveš razlog, en sam razlog, zaradi česar bi moral biti srečen?« Radi bi jim odgovorili: »Ker si mlad/a, ker te Bog ljubi, ker te imajo radi tvoji starši …« Vendar se zavedam, da včasih to ne zaleže; takrat nam ostaneta le razumevanje in naklonjenost. Marsikdaj nam je, da bi v sebi zakričali: »Okrutni in zlobni svet, ki mladim ubijaš veselje do življenja! Obljubljaš jim širino morja in višino gora, potem pa jih puščaš s suhimi usti in z ranjenim srcem.«
Povabilo, da bi verovali, je namenjeno tudi nam. Zato se ne bojmo vere v skrivnostno moč Kristusovih besed, in z zaupanjem kličimo današnjim mladim, ki so v srcu mrtvi: »Talíta kum –pogum, fant, pogum, dekle, vstani, predrami se, 'odloži svojo žalost'; nehaj uživati v nerodovitni črnogledosti, pojdi naproti drugim in oni bodo prišli naproti tebi!«
Jezus je naročil, naj dajo jesti deklici, ki je bila obujena, in tudi nam sedajle naroča, naj damo jesti, še več, on sam daje jesti: »Vzemite, jejte: to je moje telo.« Živite iz te vere, osvobodite se svoje grešnosti. Ne stradajte Kristusovega telesa zaradi grešnosti. Ne jejte in ne delite ga drugim v svojo obsodbo! samo tako boste drugim ljudje upanja in veselja.

Ervin Mozetič

Današnji praznik se povsem posveti liku Janeza Krstnika.
Že ob njegovem rojstvu ga je njegov oče Zaharija pozdravil kot preroka:

»In ti, dete, se boš imenovalo prerok Najvišjega. Pojdeš namreč pred Gospodom, da pripraviš njegova pota« (Lk 1,76).

Mi vsi danes iščemo preroke. V svetu in v Cerkvi si vsi želimo prerokov. V srednjem veku je bila (vsaj glede na slavni epski ciklus Vitezov okrogle mize) magična beseda, ki so jo vsi imeli na ustih: »Kje je sveti gral?« Danes pa je vprašanje naslednje: »Kje so preroki?«. Preroki so kakor oči človeštva. Brez njih se človeštvu zdi, da je slepo in ne ve, v katero smer naj gre. Največja nesreča izraelskega ljudstva po izgnanstvu ni bilo pomanjkanje hrane ali pa tempeljskih daritev, ampak pomanjkanje prerokov: »Ni več nobenega preroka in nihče med nami ne ve doklej« (Ps 74,9).

Kdo pa je resnični prerok? Sv. Janez Krstnik nam ga pomaga odkriti. Kaj je storil Predhodnik, da ga je sam Kristus imenoval »največji med preroki«. Predvsem je po vzoru starih izraelskih prerokov pridigal proti zatiranju in družbeni nepravičnosti.
Tudi cestninarjem, ki so tako pogosto izžemali reveže s samovoljnimi zahtevami, pravi: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano«. Vojakom, ki so bili nagnjeni k nasilju: »Ne bodite do nikogar nasilni in nikogar ne trpinčite« (prim. Lk 3,11-14). Tudi besede o gorah, ki naj se znižajo in o dolinah, ki naj se napolnijo ter o razkopanih poteh, ki naj postanejo gladke lahko naobrnemo na družbeno področje. Danes bi jih lahko razumeli takole: »Vsaka nepravična družbena razlika med prebogatimi (gore) in zelo revnimi (doline) mora biti odstranjena ali vsaj zmanjšana; razkopane poti korupcije in prevar je treba izgladiti«.

Do tod zlahka prepoznamo podobo, kakršno imamo danes o preroku; nekdo, ki priganja k spremembam; ki obtožuje izkrivljenost sistema, ki kaže s prstom na vsakovrstno moč v vseh njenih oblikah – verski, ekonomski, vojaški – ki si upa povedati stvari tiranu v obraz, kakor je to dejansko storil Janez Krstnik, ko je stopil pred Heroda: »Ni ti dovoljeno!«.

Toda Janez Krstnik stori še nekaj drugega. Ljudstvu da »spoznati odrešenje v odpuščanju njihovih grehov«). V kakšen pomenu ga to napravlja za preroka? Kje je v tem primeru prerokba? Preroki oznanjajo prihodnje odrešenje; toda Janez Krstnik ne oznanja prihodnjega odrešenja; pokaže na nekoga, ki je navzoč. On je tisti, ki nenadoma s prstom pokaže na nekega človeka in vzklikne: »Glejte ga!«; »Glejte, Božje Jagnje!« . »Tisti, ki so ga dolga stoletja pričakovali, je tu, on je!«. Kako je moralo spreleteti tistega dne vse navzoče, ko so ga slišali tako govoriti!

Marsikateri človek bi lahko pomislil: toda kakšen prerok je Janez, če se omeji zgolj na to, da pokaže na tistega, ki je vsem na očeh? Toda prav tu je veličina njegove prerokbe! Tradicionalni preroki so pomagali sodobnikom preplezati zid časa in pogledati v prihodnost, on pa jim je pomagal preplezati še debelejši zid nasprotnega videza in odkriti Mesija, skritega pod podobo človeka, ki je kakor drugi. Janez Krstnik je tako vpeljal novo krščansko preroštvo, ki ni v napovedovanju prihodnjega odrešenja ( »v poslednjih časih« ), ampak v razodevanju skrite Jezusove navzočnosti v svetu.

Kaj nam ima vse to povedati? Predvsem tole: tudi mi moramo ohraniti povezana ta dva vidika preroške službe: prizadevanje za družbeno pravičnost z ene strani in oznanjevanje evangelija z druge strani. Te naloge ne smemo razpoloviti ne v eno ne v drugo stran. Oznanjevanje Kristusa, ki ga ne spremlja napor za človekov napredek, ne bi bilo utelešeno in nič kaj verodostojno; prizadevanje za pravičnost brez oznanila vere in poživljajočega odnosa z Božjo besedo bi se hitro izčrpalo ali pa bi se končalo v nerodovitnem oporečništvu.

Govori nam tudi o tem, da oznanjevanje evangelija in boj za pravico ne smeta biti dve stvari, ki bi stali druga ob drugi, ampak med seboj povezani. Prav Kristusov evangelij nas mora priganjati v prizadevanju za spoštovanje človeka, da bi tako vsakemu človeku omogočili »videti Božje zveličanje«. Janez Krstnik ni pridigal proti zlorabam kot kakšen socialni agitator, ampak kot glasnik evangelija, da »ustvari za Gospoda pripravljeno ljudstvo«.

Španski dominikanec br. Anton de Montesinos je leta 1511 pridigal kot je pridigal Janez Krstnik. Govoril je skupini osvajalcev v eni od pokrajin v srednji Ameriki, ki so jo pred kratkim osvojili. Njegove besede so padale kakor udarci s kolom po glavah navzočih. Govoril je: »S kakšno pravičnostjo in s kakšno pravico zadržujete v tako okrutnem in strahotnem suženjstvu te Indijance? S kakšno oblastjo ste bojevali toliko ostudnih vojn proti tem ljudem, ki so bili krotki in miroljubni na njihovem ozemlju in ste jih mnogo od njih pobili? … Zakaj jih tako zatirate in mučite, ko jim ne daste niti hrane in ne zdravite njihovih bolezni? Ali se kaj brigate za to, da bi spoznali nauk ter njihovega Boga in Stvarnika? Ali niso ljudje? Ali nimajo duše? Ali jih niste dolžni ljubiti kakor sami sebe?«.

Tudi Montesinos je enako kot Janez Krstnik plačal z življenjem ta pogum, ko je osvajalcem glasno povedal svoj, ni vam dovoljeno.

Tudi danes stroga in privlačna podoba Janeza Krstnika ne bi smela iti zaman mimo naših pogledov, ampak bi morala zbujati podobna pogumna stališča v imenu evangelija.

Na nekem določenem področju smo poklicani, da prevzamemo bolj vlogo obtožencev, kakor pa tožiteljev. Iz določenih podatkov je razvidno, »da imajo na severni polobli nekateri psi na razpolago sedemnajstkrat več stvari, kot pa jih imajo nekateri otroci na južni polobli«. Kako se ob tem dejstvu ne bomo spomnili klica Janeza Krstnika: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako!«. Ali pa klica Campesinosa osvajalcem: »Ali niso tudi on ljudje kakor vi?«.

Če nas torej Janez Krstnik priganja v boj proti krivicam, da bi lahko vsem, tudi revnim, oznanjali veselo novico, moramo najti kakšen namig tudi glede tega. Kako Janez Krstnik oznanja Jezusa Kristusa? Kakšno metodo uporablja? On nam ni učitelj s svojo vsebino. On je šele na začetku vere, njegova kristologija je šibka in elementarna; ne pozna še pomembnejših naslovov za Jezusa: Beseda, Božji Sin, Gospod. V zameno za vse to pa ima neverjetno sposobnost, da daje čutiti Kristusov bližino, to pa je za življenje zelo pomembno. Kliče: »med vami pa stoji on, ki ga ne poznate«. Tu se pojavi čut za nujnost odločitve ( »Sekira je že nastavljena drevesom na korenino!« ) in pomembnost vsega, kar je v igri. »Velnico ima v roki«, kar pomeni: pred njim se odloči, kdo bo obstal in kdo bo padel, kdo bo dobro seme in kdo pleve, ki jih veter raznaša.

Janez Krstnik nas tako spominja, da se za sodelovanje pri naporih Cerkve za evangelizacijo ne zahteva nujno dobro poznavanje teologije ali pa sposobnost zapletenega razmisleka. Bolj je potreben pogum, prepričanje, izkušnja (seveda Kristusa) in doslednost življenja. Vsi lahko govorijo o Kristusu, kot je govoril Janez Krstnik, tudi tisti, ki niso študirali.

Janez Krstnik se je označil kot »glas vpijočega v puščavi«. Upam in želim, da danes ne vpije več »v puščavi«, ampak da bo njegov glas segel do mnogih nas in bo v nas porodil željo, da bi resnično v svojem srcu pripravili pot Kristusu, ki vedno prihaja. Pa veliko uspeha in slišanja želim!

Ervin Mozetič

Praznujemo farni dan, dan, ko je v ospredju skupnost. Skupnost je v slovarju slovenskega knjižnega jezika definirana kot tvorba, ki je sestavljena iz večjega števila ljudi, ki jih družijo, povezujejo skupne lastnosti, potrebe in cilji ter tvori celoto.
Skupnost ima to lastnost, da od posameznika zahteva določene standarde vedenja oziroma določena nepisana pravila. Skupnost zadovoljuje potrebo pripadnosti, s katero se človek poistoveti in s katero živi živeto življenje. Ključnega pomena za razumevanje skupnosti je izkušnja skupnosti. Izkušnja skupnosti z leti raste, se oblikuje, preoblikuje in dopolnjuje. Za posamezno starostno obdobje so potrebe po različnih skupnostih oziroma doživetij skupnosti. Vse prave skupnosti pa so pojmovane kot tiste enote, v katerih vladajo pristni človeški odnosi in kjer je prisotno razumevanje in spoštovanje posameznika. Človek je po bistvu odnosno bitje in je usmerjen v iskanje skupnosti. Skupnost seveda ni plod iskanja, ampak je iskanje samo oziroma način življenja. Ideal skupnosti je tam, kjer je človek v dobrem usmerjen k drugemu človeku. Vsi smo neutrudni iskalci skupnosti.
Skupnost izvira iz potrebe po pripadnosti. Njen izvor sega na sam začetek človeštva in bo trajal vse do konca človeštva, kajti celo življenje je borba med osamljenostjo in skupnostjo, med biti sam in biti v odnosu.
Poznamo več skupnosti, katerim pripadamo: družinska, religiozna, kulturna, krajevna, narodna, človeška, vesoljna. Vse na nek poseben način živijo v nas in nas spremljajo skozi življenje.
V manjših skupnostih se poudarja vloga posameznika, kjer je vsakdo pomemben. V takih skupnostih vladajo pristni človeški odnosi, razumevanje in spoštovanje.
Posebna vrsta skupnosti je cerkveno občestvo, ki močno podpira človeka kot posameznika in mu daje enakovredno mesto, saj temelji na največji Božji zapovedi »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«
Osnovno načelo župnijske skupnosti bi moralo biti strpnost. Biti strpen pomeni imeti nekaj skupnega z drugimi. Ne pomeni ravnodušnosti in nezanimanja za drugega. Upošteva tudi samostojnost. Danes, zaradi upadanja religiozne vere, ki vodi v duhovno praznino, strpnost bledi v neko apatičnost in ravnodušnost. Ravnodušnost je posledica visoko razvite družbe in njena stalna spremljevalka. Ravnodušnost zavrača vrednote.
Ideal krščanske skupnosti, opiše apostol Pavel in pravi, da je Cerkev kot telo, ki pa je Kristusovo telo. Kakor ima vsak del telesa svojo nalogo, tako ima tudi vsak ud občestva svojo nalogo, ki odgovarja njegovi sposobnosti. Nalogo je treba ugotoviti in izpolniti.
Krst po Svetem Duhu kristjane povezuje in povzroča edinost v skupnosti. Takšna skupnost predstavlja Kristusa. Še več, to občestvo samo je Kristus. Vsak član skupnosti je del njegovega telesa. S podobo telesa predstavi Pavel skupnost kot prizorišče mnogih sposobnosti. Pavel uporabi to podobo, da skupnosti postavi pred obraz ogledalo. Na podlagi svojih milostnih darov so se eni čutili boljše in vrednejše od drugih. Vendar vsak dar, ki ga ima posameznik je pomemben. Pomembno je le to, da je namenjen skupnosti. Nobenega daru ne smemo gledati kot da je brez vrednosti ali da je manj vreden. Vsak posameznik ima s svojimi različnimi sposobnostmi in talenti posebno nalogo v skupnosti. Pavel pa pove še več: kakor je vsako telo enota in vendar ima mnogo udov, tako je tudi Kristusovo telo, krščanska skupnost, enota z mnogimi udi.
Najbolj pa skupnost ustvarja vrednota, ki je vsaj zame izredno pomembna. V današnjih časih, polnih nemira in negotovosti, krivic in vseh vrst trpljenja, človek še posebno potrebuje veselja in optimizma, nečesa kar bi ga dvigalo, mu dajalo upanje in polet ter moč za normalno življenje. Zdi se, da ne poznamo več pravega veselja in da ne vemo več, kaj je optimizem.
V slovarju piše, da je veselje stanje prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju in živahnosti. Sam bi še dodal, da se veselje izraža v duši, v notranjem miru, v občutku notranje sreče. Seveda razlikujem pravo veselje od hrupnega veseljačenja.
Pravo veselje človeka dviga, veseljačenju pa navadno sledi slaba volja in nezadovoljstvo, neredko tudi glavobol.
Veselje je potrebno vsakemu človeku, naj bo star ali mlad, izobražen ali neizobražen, bogat ali reven.
Vesel človek lahko naredi več dobrega kot žalosten in je pri delu bolj uspešen.
Imamo več razlogov za veselje. Veseli smo, da smo zdravi, imamo družino, prijatelje. Največji razlog pa je gotovo v dejstvu, da nas je Bog ustvaril iz ljubezni.
So pa prilike, ko smo kristjani težko veseli. Življenje nam lahko grenijo različne zemeljske skrbi, težave, bolezni, duševno in telesno trpljenje. Bog nas tudi v preizkušnjah spodbuja, naj odženemo od sebe vsako tesnobo, strah in pretirano skrb za jutri. Bolj naj bi zaupali božji previdnosti.
Veselje je zame dokaz ljubezni, začetek nebes, nebesa na zemlji. Veselje, ki ga delimo z drugim se pomnoži; če pa delimo s kom žalost, se ta zmanjša.
Veselje občutiš zlasti takrat, ko svoje življenje sprejemaš s hvaležnostjo in z željo, da bi naredil veliko dobrega.
Mati Terezija je rekla: Veselje je molitev, moč, ljubezen, mreža ljubezni, s katero lahko ujamemo duše. Veselja ne moremo zapirati sami vase, v svojo notranjost. Veselje deluje navzven. Največ pa daje tisti, ki daje z veseljem.
Vsi imamo raje veselega kot pa mrkega človeka. Treba pa je upoštevati, da smo ljudje različne narave: nekdo je bolj nagnjen k veselju, drugi manj. Je pa veselje nalezljivo. Kakor pričakujemo veselje od drugih, tako ga sami tudi velikodušno dajajmo. Bliže smo Bogu, več bo v nas veselja. Bodimo glasniki veselja. Prinašajmo veselje vsem, ki ga nimajo. S tem jim bomo prinašali Luč, da ne bodo hodili v temi. Veselje je namreč močno, prepričljivo oznanjevanje.
Veselje nam pomaga, da življenje gledamo z optimistične strani. Biti optimističen, ne pomeni bežati od življenja, zapirati si oči pred problemi in težavami. Optimist je prepričan, da se bo v še tako težkem položaju z božjo pomočjo našla ustrezna rešitev. Ko naredi vse, kar more, prepusti stvar Bogu in njegovi previdnosti. Veselje povzroča torej optimizem, optimizem pa daje upanje.
Veselje ne pride samo od sebe, zanj se je treba potruditi. Gre za tisto notranje, pravo veselje, ki ga moramo zavestno najprej pridobiti, nato pa ga gojiti, se v njem vaditi in zanj skrbeti. Veselje mora najprej postati naš dobri prijatelj, šele potem ga bomo sposobni ne le obdržati, ampak ga tudi pomnoževati in deliti, širiti, dajati naprej. Zato je treba poskrbeti za veselje v naših mislih, besedah in dejanjih.
K pravemu veselju nas privede prizadevanje, da bi bile naše besede vedno iskrene, prijazne, pomirjajoče, spodbujajoče, polne božje in človeške ljubezni – take segajo do srca. Prinašajo veselje drugim in nam samim.
Kako bi pomnožili vesele ljudi? Tako, da bi tudi mi postali veseli. Na vprašanje, kako bi to storili, je odgovor: Pojdi in naznani, kako velike reči ti je storil Gospod. Prizadevajmo si postati sončni ljudje, polni Božjega veselja.
Spreobrnjenje je odhod na pot, je napredovanje v pravi svobodi in veselju. Je odgovor na Gospodovo vabilo: pojdi in oznani, kako velike reči ti je storil Gospod. V Bogu samem je vse veselje, ker je vse dar.
Kako pusto bi bilo na svetu, če ne bi bilo veselja. Zato bodimo Bogu hvaležni za še tako majhne radosti, ki nam jih nudi življenje. Tudi veselje je božji dar, ki smo ga prejeli zase in za druge, da bi lažje živeli in da bi si med seboj z njim pomagali nositi križe vsakdanjega življenja.
Naj današnje razmišljanje pomaga posušiti solze vsem, ki niso veseli, in priti do veselja tistim, ki so ga v trpljenju izgubili ali pa se z njim v življenju še niso srečali.

Ervin Mozetič

Za današnje razmišljanje zajemimo iz prvega berila. Prav to se dotika preveč aktualne in pomembne teme, da bi o njej molčali. V tem odlomku se kar trikrat ponovi beseda nag. Z njo sta tesno povezani dve drugi besedi: strah in sramovanje. Vemo, da svetopisemska pripoved o izvoru sveta uporablja simbolično in preprosto govorico, s katero izrazi večne resnice o človeku in svetu. V našem primeru je razlaga problema nagote in zakaj je v njej moč, ki tako globoko vznemirja človeka. Pred grehom nagota sploh ni bila problem.
Kaj se je zgodilo? Porušenje ravnovesja harmonije med človekom in Bogom je povzročilo v človeku porušenje ravnovesja med telesom in duhom, med nagoni in razumom. Neposlušnost volje Stvarniku je sprožila neposlušnost mesa volji. Kakor če bi podložnik zavračal pokorščino svojemu gospodarju, ki se je tudi sam uprl svojemu vladarju.
Človeško bitje sestavljata snov in duh, živalskost in razumskost. Bog mu je dal svobodo in ga postavil kakor pred razpotje ter mu rekel: »Ustvaril sem te svobodnega; sam izberi, v katero smer se hočeš razvijati in uresničiti: v nizkotno, ki te druži z drugimi živalmi, ali pa višje, v smer tistega, kar te dela podobnega angelom.«
Vznemirjenje in nepotešenost, ki ju človek izkuša, ko se prepusti materiji in čutom, lahko razložimo z opozorilom, ki prihaja iz človeka samega in mu pravi, da je njegova izbira napačna. Izgublja višino, pada. Tisto, kar imenujemo »izvirni greh«, je le zaostrilo in do konca razkrilo ta položaj, ko je ustvarilo nekakšno podedovano težnjo, da ponavljamo napačno izbiro prastaršev. Vse to nam razlaga, zakaj hočemo zakrivati tiste dele telesa, ki najmočneje vzbujajo pozornost nagona, spontano pa izpostavljamo pogledom drugih obraz in oči, skozi katere najbolj neposredno izžareva naša duhovna notranjost. Sramežljivost sama torej potrjuje skrivnost človeškega telesa, ki je zedinjeno z neumrljivo dušo. Razglaša, da je v našem telesu nekaj, kar gre onstran njega samega, kar ga presega. Kjer pade vsak občutek sramežljivosti, je človeška spolnost zbanalizirana, odvzet ji je sleherni odsev duhovnega in je skrčena na potrošno blago.
Kaj naj v luči teh svetopisemskih načel rečemo o naši zahodni kulturi, ki se posmehuje sramežljivosti in kar tekmuje v premikanju meje čim dlje ter verjame, da s tem služi človekovemu osvobajanju? To je predvsem zavračanje resničnosti; to je uveljavljanje (in vsiljevanje drugim) nečesa, kar umetno, nenaravno, vsekakor veliko manj naravno od nasprotja, da se pokrivamo. Vsebuje izzivanje, hotenje, da bi nekaj dokazali sebi in drugim.
Jasno je, da golota sama na sebi ni zlo (človeško telo je Božje delo in je zato odsev njegove lepote); zlo je zloraba, komercializacija telesa, ko človek z njim zapeljuje ali služi denar. Uporaba golote v pornografiji in pogosto tudi v reklami je ena izmed dobičkonosnih oblik prostitucije, prodajanja lastnega telesa.
Pripovedujejo, da je učenec velikega grškega slikarja Apela naslikal portret Atenčanke, ki je imela na sebi vse polno zlata in draguljev. Ko je mojster videl podobo, je rekel: »Ker je nisi znal naslikati lepe, si jo naslikal bogato.« Danes bi bilo za mnoge umetnike potrebno reči: ker ne znajo ustvariti lepih filmov in predstav, jih napolnijo … z goloto in o številnih igralkah bi lahko rekli: ker jim ne uspe lepa igra, se … slečejo.
Toda ne ustavljajmo se pri brezplodnem kazanju s prstom: češ, kakšne so stvari, ki se dogajajo okoli nas. Poslušanje Božje besede nam namreč ponuja priložnost, da odkrijemo pozitivno vrednost in lepoto sramežljivosti. Sv. Peter je ženskam prve krščanske skupnosti namenil tele besede:
»Vaš okras naj ne bo zunanji, ampak naj bo to rajši skriti človek srca v nepropadljivosti krotkega in tihega duha, ki je dragocen v Božjih očeh. Tako so se namreč nekoč krasile tudi svete žene, ki so upale v Boga«.
Ne gre za obsojanje slehernega zunanjega telesnega okrasja in vsakega prizadevanja, da bi bolje ovrednotili, polepšali svojo podobo, ampak je smisel v tem, da naj vse to spremljajo čista občutja srca; naj to store za druge (za svojega zaročenca, moža in otroke ali pa tudi za umetnost, ko gre za pravo umetnost), ne pa, da bi se preprosto razkazovale, vzbujale pozornost ali pa za denar. Skratka: da bi razveseljevale, ne pa zapeljevale.
Toda zelo se moramo paziti, da ne bi iz sramežljivosti napravili problema, ki zadeva le ženske. Dekleta in žene se upravičeno pritožujejo nad poskusom, da bi nanje naložili krivdo za vse nečednosti na tem področju, in to pogosto prav proti njim. Tudi za moške obstaja problem sramežljivosti. Posebno če pomislimo na pomanjkanje sramežljivosti, ki ne zadeva le oblačenje, ampak tudi govorjenje.
Sramežljivost in spoštovanje lastnega telesa sta lahko čudoviti način pričevanja mladega krščanskega fanta in dekleta za Kristusa sredi današnjega sveta.
Ker ne moremo spremeniti družbe, ki nas obdaja, moramo spremeniti sami sebe. Potrebno je začeti zdraviti korenino, to je srce, kajti od tam prihaja vse, kar resnično onesnažuje življenje človeka. »Blagor čistim v srcu,« pravi Jezus, »kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Ti bodo imeli nove oči, s katerimi bodo gledali na svet, čiste oči, ki znajo razlikovati lepo od grdega, resnico od laži. Skratka oči, kakor Jezusove, ki jim bodo omogočile svobodno govoriti o vsem: o otrocih, o ženskah, o nosečnosti, o porodu … Jezus je živi dokaz resničnosti izreka: »Čistim je vse čisto« (Tit 1,15).
Zato, da bi hiša ostala čista, moramo paziti na … okna. Okno duše je oko. Mi ne moremo določati, kaj se bo pojavilo na televizijskem zaslonu, lahko pa odločamo, kaj bo z zaslona prišlo do naših oči. Nekoč mi je neki moški ugovarjal: »Ali ni Bog ustvaril oči, da bi gledale vse, kar je na svetu lepega?« »Je, sem mu odvrnil, toda ta isti Bog, ki je ustvaril oči, da bi gledale, je ustvaril tudi veke, ki jih zaprejo, ko je potrebno.«
Glede varovanja pogleda za sklep ne bi mogli najti primernejše Božje besede, kot je beseda sv. Pavla, ki jo beremo v današnjem drugem berilu:
»Mi se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno.«
Čim več lepega gledanja želim!

Ervin Mozetič

Papeški pridigar Raniero Cantalamessa pripoveduje takole:
»Neki ženi, ki je imela za seboj dolgoletno znanstveno in politično delo, zanimala pa so jo tudi verska vprašanja, sem dal brati eno izmed svojih knjig o evharistiji. Po tednu dni mi jo je vrnila, rekoč: »Niste mi dali knjige, dali ste mi bombo … Ali se sploh zavedate, kako nekaj velikega je to, o čemer pišete? Pravite, da bi bilo dovolj samo odpreti oči, da bi odkrili okoli nas popolnoma drug svet; pravite, da kri človeka, ki je umrl pred dva tisoč leti, odrešuje nas vse. Ali veste, da so se mi med branjem – to se mi ni še nikdar zgodilo – tresle noge, da sem morala prenehati in vstati? Če je to res, potem se vse spremeni …«
Toda še bolj kot besede sta mi sporočala skoraj nadnaravno osuplost njen pogled in njen glas. Kakor sem bil vesel, da seme ni padlo na pot, sem hkrati izkušal občutek ponižanja in sramu. Meni, ki sem malo prej prejel obhajilo, pa se niso tresle noge! Razumel sem, kako zelo smo kristjani izpostavljeni tveganju, da zlahka jemljemo tako velike reči, v katere verujemo, zdijo se nam samoumevne in jih banaliziramo. Rekel sem si: glej, kaj bi moral izkusiti nekdo, ki bi jemal evharistijo zares. Na misel so mi prišle besede, ki jih je nekoč neki ateist rekel svojemu vernemu prijatelju: »Če bi jaz lahko veroval, da je v tisti hostiji resnično Božji Sin, kakor pravite, mislim, da bi padel na kolena in ne bi več vstal.««
Kristjan, ki mu evharistija ni postala navada in je o njej vedno govoril ganjen in z občudovanjem, je bil sv. Frančišek Asiški. »Poslušajte, bratje moji,« piše v enem izmed svojih pisem bratom, »če blažena Devica Marija uživa toliko časti, kakor je prav, ker je nosila Odrešenika v svojem telesu; če častimo grob, v katerem je nekaj časa počival; kako svet, pravičen in vreden mora biti tisti, ki ga drži v rokah, prejema s srcem in z usti ter daje drugim, da ga prejemajo. Velika beda je in pomilovanja vredna slabost, kadar imate njega tako navzočega, vi pa se ukvarjate z nečim popolnoma drugim! Vsak človek naj bo v strahu, ves svet naj trepeče in nebo naj se raduje, kadar je na oltarju v duhovnikovih rokah Kristus, Sin živega Boga … O čudovita visokost in pretresljiva ljubeznivost! O vzvišena ponižnost! O ponižna vzvišenost, da se Gospod vesoljstva, Bog in Božji Sin tako poniža, da se skrije pod neznatnim koščkom kruha!«
Mislim, da je najpotrebnejše, kar bomo morali storiti na praznik svetega Rešnjega telesa, naslednje: da bi znova vzbudili osuplost in čudenje pred to skrivnostjo.
Zakaj praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi? Ali se Cerkev ne spominja ustanovitve evharistije na veliki četrtek? Ali je ne obhaja vsako nedeljo, celo vsak dan v letu? Sveto Rešnje telo je prvi praznik, ko se ne spominjamo kakega dogodka iz Jezusovega življenja, ampak verske resnice: njegove resnične navzočnosti v evharistiji. Odgovarja na potrebo, da bi slovesno razglasili to vero; pomaga se nam izogniti nevarnosti, da bi se navadili na to navzočnost, da se ne bi več zanj zmenili in bi si tako zaslužili grajo Janeza Krstnika, ki jo je namenil svojim sodobnikom: »Med vami pa stoji on, ki ga ne poznate!«
To razloži veliko zunanjo slovesnost, ki jo ima ta praznik v katoliški Cerkvi. Dolgo časa je bila v krščanskem svetu telovska procesija edina procesija in ostaja najbolj slovesna.
Danes so procesije odstopile mesto povorkam (običajno protestnikov); toda če je izginila zunanja podoba, ostaneta nedotaknjena globok pomen praznika in nagib, ki ga je navdihoval: ohraniti živo čudenje pred največjo in najlepšo skrivnostjo vere. Današnje bogoslužje zvesto odseva to značilnost. Vsa besedila (berila, odpevi, pesmi, molitve) so prežeta s čudenjem.
Če praznika svetega Rešnjega telesa ne bi bilo, bi si ga morali omisliti. Če je kakšna nevarnost, ki grozi vernim, je ta, da bi evharistijo banalizirali. Nekoč je niso prejemali tako pogosto, pred obhajilom so se morali postiti in se spovedati. Danes pa praktično vsi pristopajo k obhajilu … Da se razumemo: to je napredek, normalno je, da pri maši prejmemo obhajilo, saj prav zato je. Vse to pa nosi v sebi veliko tveganje. Sv. Pavel namreč pravi:
»Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa«.
Mislim, da je zdravilna milost za kristjana, če gre skozi neko časovno obdobje, ko ga je strah pristopiti k obhajilu, ko se strese ob misli na to, kar se dogaja, in ne neha ponavljati besed Janeza Krstnika: »Ti hodiš k meni?«. Mi ne moremo prejemati Boga drugače kot »Boga«: tako, da mu pridržujemo vso njegovo svetost in veličastvo. Boga ne moremo udomačiti!
Oznanjevalci se ne bi smeli bati – posebno zdaj, ko je obhajilo postalo nekaj tako običajnega in tako »lahkega« – včasih uporabiti govorico pisma Hebrejcem in spregovoriti vernikom: »Niste se namreč približali kakšni otipljivi stvari, plamenečemu ognju, mraku, temi, viharju, ne donenju trobente ne glasu besed: tisti, ki so ga poslušali, so prosili, naj jim ne bi bilo več treba poslušati besede … Vi ste se približali Bogu, sodniku vseh … in sredniku nove zaveze Jezusu in krvi kropljenja, ki govori bolje kakor Abelova« (Heb 12,18–24). V prvih časih Cerkve se je pred obhajilom v občestvu zaslišal klic: »Kdor je svet, naj pristopi, kdor ni, naj se pokesa!«
Toda vzrok za naše čudenje pred evharistično skrivnostjo ne sme biti le Božja veličina in njegovo veličastvo, ampak predvsem njegova ustrežljivost in njegova ljubezen. Evharistija je v največji meri to, spomin ljubezni, od katere ni nič večjega: dati življenje za svoje prijatelje. Nekega dne je bil eden od otrok s svojimi starši pri maši. Kot vsi otroci je bil tudi on ves čas nemiren, oče ga je ves čas pogledoval, da bi ga umiril. Ko je prišel čas posvečenja, mu je oče razložil, da pa mora biti zdaj zares priden. Umiril se je in prisluhnil. Ko je duhovnik izgovoril posvetilne besede, je otrok planil v neutolažljiv jok, ki ni ponehal vse do konca maše. Ko so prišli iz cerkve, so ga osramočeni starši vprašali, zakaj je tako silno jokal. On pa jim je rekel: »Ali nista slišala?! Nekdo je umiral, govoril je o njegovi krvi!« Tisti otrok je razumel bolje kot vsi drugi. Njegovim ušesom besede: »Vzemite in jejte; vzemite in pijte; to je moje telo; to je moja kri«, niso zvenele obrabljeno.
Želim vam veliko čudenja pred evharistično skrivnostjo in še to vedno vredno prejemajte Jezusa pod podobo kruha!

Ervin Mozetič

Danes praznujemo praznik Svete Trojice. To je praznik nam nedostopnih skrivnosti. Mi bi radi vse razložili, opisali in doumeli, tukaj pa je naša naloga, da se do tal priklonimo, to je, da se vdamo. Tudi v vsakdanjem življenju marsikaterih stvari ne razumemo, čeprav bi jih radi. Na primer: kaj je skrito v človeku, zakaj moramo trpeti, čeprav smo nedolžni? Dostikrat sicer mislimo, da vse razumemo in vemo, ko ne vemo ničesar ali pa vsaj premalo, da bi lahko govorili. Pa naj bo to o bližnjem, o politiki, o napovedovanju prihodnosti…
Tri Božje osebe (Presveta Trojica) so najpogosteje omenjene v naših molitvah, ki jih začenjamo in končujemo s križem. Ko prihajamo v cerkev in odhajamo iz nje, se pokrižamo v imenu vseh treh Božjih oseb, v imenu katerih smo bili krščeni. Duhovnik končuje mašne molitve z besedami: "Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj." Pokrižamo se na čelu v imenu Očeta, ki je vse z modrostjo ustvaril, na ustih v imenu Sina, ki se je razodel po besedi in ljubezni do smrti na križu in na prsih v imenu Svetega Duha, ki nas posvečuje, nam daje pogum in vse povezuje.
Boga samega na sebi ne moremo spoznati, ampak ga lahko spoznavamo le takega, kot se nam je razodel. Bog Oče v stari zavezi kot Stvarnik, Bog Sin, druga Božja oseba, v novi zavezi kot Odrešenik in Bog Sveti Duh, tretja Božja oseba, kot posvečevalec in vodnik.
Sveta Trojica je nedoumljiva skrivnost bivanja. Popolna enost v različnosti. Polnost življenja. Vzor najpopolnejše skupnosti. Prevevanje, dajanje in sprejemanje. Ne omejen krog treh končnih oseb, ampak popolno sozvočje neskončnosti. Bog Oče večno ustvarja, Bog Sin se večno rojeva, pa ne kot mlajši ali poznejši, ampak kot enak Očetu; in iz njune ljubezni raste Bog Sveti Duh.
Naše življenje poteka v znamenju križa: v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Ob rojstvu nas je mama verjetno pokrižala in nad nami izrekla imena oseb Svete Trojice, mnogi smo prejemali blagoslov v tem istem imenu, ko smo legali kot otroci k počitku, ko bomo na koncu legli v zemljo, bo spet nad nami isto znamenje, isti blagoslov.
Sveta Trojica je za kristjana začetek in konec. Ali pa res tako globoko tudi dojemamo njen pomen, njeno sporočilo za naše življenje. Poglejmo nekaj poudarkov ob vsaki osebi:
Oče:
Verujemo v Boga, ki je naš Stvarnika in naš Oče.
Ko bi bil Bog le naš stvarnik in ne hkrati tudi Oče, bi bilo naše življenje veliko bolj pusto in prazno. Bog kot Stvarnik bi bil le ustvarjalec našega življenja, mi bi bili le njegove stvaritve. On pa je naš Oče. V življenje nas kliče po imenu, zasnoval je nas in naš načrt, a ne samovšečno, ampak v ljubečem odnosu do svojih otrok.
Poklicani smo torej v življenje, ker nas kliče Oče.
Naše življenje ni naključje, naša zgodovina je polna Očetovih klicev in usmerjanj.
Poslani smo, da zaživimo svobodno. Poklical nas bo k sebi, ko bomo dokončali svoje zemeljsko življenje. V njegovem naročju smo se rodili in k njemu se vračamo.
Sin:
Oče je poslal na svet Sina, da bi nam približal njegovo ljubezen in razodel vse, kar je pri njem spoznal. Prišel je da oznanja, ozdravlja in izganja hude duhove.
Sin je prišel, da nam oznani, da se je nebeško kraljestvo približalo. Njegovo oznanilo je sporočilo ljubezni in sprave. Brez njegovega nauka smo izgubljeni v množici zapovedi in prepovedi. Ob Njem in res samo ob Njem so naši odnosi lahko ljubeči in varni. Brez Njega ne moremo ničesar storiti, ničesar, kar bi nas v globini izpolnilo in uresničilo. Brez njega ne moremo v resnici ljubiti. Njegov zgled in njegova opora v besedi in zakramentih nas vodijo v polno življenje.
S svojo besedo in močjo nas ozdravlja zablod in ran. In ne nazadnje tudi izganja. Prišel je, da jasno pokaže na boj med dobrim in zlim, med Satanom in Bogom. Prišel je, da premaga greh in z njim Satana ter vzame smrti zadnjo besedo. Razkrinka hudiča in greh ter z ljubeznijo premaga oba in uniči smrt.
Sv. Duh:
Je tisti duh, ki je vel nad vodami ob stvarjenju. Je duh življenja, po katerem je Marija spočela Jezusa. Je duh življenja in ljubezni, duh resnice in tolažbe. On je tisti, ki nas spremlja, opominja in tolaži. V njem lahko razumemo, da je vsako nasprotje resnice, ljubezni, življenja in tolažbe Satanovo delo. Laž, sovraštvo, smrt in obup govorijo o nasprotnem - hudem duhu. Sveti Duh deluje po Očetu in Sinu ter nas spremlja nazaj k Očetu.
Praznik Sv. Trojice razumem kot povabilo, da se močneje zavemo delovanja vseh treh oseb v našem življenju. Vabi nas, da odkrivamo Očeta, Sina in Sv. Duha ter se jih oklenemo, da bi lahko živeli polno in iskali zaklade, ki jih ne razjedata ne mol ne rja.

Ervin Mozetič

»Kakšnega duha imaš?« Odgovor na to vprašanje je zelo pomemben, ker nismo vsi istega duha, pa čeprav bi bilo to dobro za vse. Tako različni smo, da se med seboj ne poznamo. Ko poslušamo drug drugega, ne moremo verjeti, da iz naših ust prihajajo tako različne stvari, kot da ne bi bili skupaj v istem razredu, ne bi imeli istega učitelja in kateheta. Kdo je kriv, da smo tako vsak k sebi in se pogovarjamo kot neznanci, ki se niso nikoli srečali. Duh je tisti, ki nas ločuje. Je pač treba priznati, da imajo eni dobrega duha in drugi slabega, da so se eni zapisali Bogu in drugi hudiču, da ne govorim o tistih, ki bi radi sedeli na dveh stolčkih. Lahko se sprenevedamo in zanikamo to dejstvo, a pred resnico si ni vredno zatiskati oči, ker nas slejkoprej razkrinka. »Kakšnega duha smo?« Vprašanje terja odgovor, ki pa ne sme biti fraza in sprenevedanje.
Kaj se je dogajalo z apostoli po prihodu Svetega Duha? Začeli so govoriti v tujih jezikih. Kaj to pomeni? Govorili so tako, da so jih drugi razumeli. Njihove besede so segale v srce in vsi so čutili, da se je zgodilo nekaj posebnega, kar še niso nikoli doživeli. Ko govoriš tako, da te drugi razume, so tvoje besede polne ljubezni in sprejemanja. To drugi začuti in se ti odpre, oba sta na isti valovni dolžini. Naenkrat so zamere odpravljene in v duši se naseli mir. Dva, ki sta istega duha, to zaznata in sta notranje zadovoljna ter srečna.
V vsakdanjem pogovoru večkrat naletimo na trditev, da enaki spadajo skupaj in zato si vedno izberemo sebi primerno družbo. Pijančki drug drugega cenijo in so radi skupaj. Podobno se dogaja z ljudmi, ki imajo enake interese na drugih področjih. Tako so radi skupaj navijači istega moštva, ali zagovorniki istega prepričanja. Kaj to pomeni? Duh je tisti, ki ljudi združuje. Zato so se apostoli in množica po prihodu Svetega Duha počutili kot eden, kot ena skupnost. Ali nismo tudi pri mi birmi prejeli istega Duha? Kako to, da so se mnogi oddaljili in jih ni več blizu? So morda v tem času zamenjali mišljenje in jih sedaj vodi drugi duh? Kakšen bi se opravičeval: »Saj je vseeno. Pomembno je, da v nekaj verjameš!« Ne, ni vseeno. Če imaš neko spoznanje, ker si bil deležen določene vzgoje, ne moreš kot noj potiskati glavo v pesek in govoriti: »Ne vem, kdo je moj odrešenik!«
Ko je Jezus odhajal od svojih učencev jim je obljubil Svetega Duha, ki jih bo »učil vsega in spomnil vsega«, kar jim je povedal. Obljubil jim je učitelja, ki jih bo razsvetljeval in jim dajal moč pravega presojanja. Ob različnih idejah in mnenjih, ki so kot konglomerat misli je potrebna preudarnost in sposobnost presojanja v skladu s pravimi načeli. Tega nismo sposobni zgolj s svojim razumom, ampak v moči vere in ljubezni, ki sta temelja za življenje iz vere.
Kakšna bi bila metoda pravega učenja za življenje?
»Kdor hoče videti, mora gledati s srcem!« je rekla lisica Malemu princu. Ne gledamo samo s telesnimi očmi, ki se zaustavljajo le ob zunanjih oblikah, fizični trdnosti, barvi in dovršenosti nekega predmeta ali osebe. Pomembnejše je duhovno gledaje, ki vključuje človeške izkušnje, vero in upanje. Pravilno videti pomeni dojeti bistvo stvari. Preudarno ocenjevanje pa vključuje potrpežljivost. Danes bi radi vse naredili hitro in takoj dosegli popoln rezultat. Zato so naši uspehi pogostokrat podobni neuspehom. Potrpežljivo tuhtanje in čakanje vključuje tudi ponižno priznavanje, da smo zgolj nepopolna bitja, ki potrebujejo razsvetljenja od zgoraj.
Naše odločitve morajo biti odgovorne. Za njimi moramo vedno stati in biti s svojim imenom garancija za resnico. Samo tako lahko pričakujemo skladen razvoj, od katerega bodo imeli vsi koristi. Odgovornost predpostavlja, da smo sposobni dajati jasne odgovore, ko naš »da« ni hkrati »ne«. Mlačni in neodločni ljudje so nekoristni ali celo škodljivi za družbo.
Kaj imajo gledanje, ocenjevanje in odločanje opraviti s Svetim Duhom? Zelo veliko. Jezus je dobro vedel, da bo na svetu vedno veliko zmede, zato bodo človeškemu razvoju dajali pravo smer močni duhovni liki, katerih gledanje je široko, ocenjevanje podprto z modrostjo in odločanje v skladu z Božjo voljo. Sveti Duh je zato danes pravi izvir za duhovno rast pred Bogom in pred ljudmi.
Sv. Avguštin je zapisal, da so binkošti dovršitev in krona velikonočnega praznika. Na binkoštni dan se je izpolnila Jezusova obljuba. Poslal je Očetovega Duha, resnični ogenj, ki preoblikuje posameznika in skupnost. On napolni verne, jih odpira drugega drugemu in jih preustvarja v »eno srce in eno dušo«. Sveti Duh deluje, prinaša Življenje, je vir žive vode, ki ga je Jezus obljubil ob srečanju s Samarijanko ob Jakobovem vodnjaku: vir, ki v vsakem izmed nas teče v večno življenje. Z močjo evangelija krepi Cerkev, jo neprenehoma prenavlja in vodi do zedinjenja z Ženinom.

Res je, Sveti Duh s svojimi sedmerimi darovi bogati verne in jih navdihuje. Brez njega ni ne božjega otroštva in ne Kristusove Cerkve. Binkošti so zato rojstni dan Cerkve.

Ob tem prazniku zato še posebej mislimo na Cerkev. Današnji časi ji niso naklonjeni. Ker smo skoraj petdeset let živeli pod komunizmom, ki je v Cerkvi videl največjega sovražnika ter je zato zapiral duhovnike, zažgal škofa Vovka, zapostavljal in ustrahoval vse, ki so delali za dobro Cerkve, je danes v času liberalizma veliko tega strupa in strahu ostalo. Še vedno je močan v medijih, ki izrabijo vsako priložnost, da o Cerkvi pišejo in govorijo slabo. Glavni cilj vsega sovražnega valovanja je odvrniti božje ljudstvo od Boga in Cerkve. Toda za Cerkev velja tudi danes Jezusovo zagotovilo: »Peklenska vrata je ne bodo premagala!« Če je niso uničili v dva tisoč letih ne zunanji sovražniki (cesarji in kralji, krivoverci, Turki in drugi) in ne notranji (slabi papeži, škofje, duhovniki in verniki), je tudi današnji ne bodo! Zaupajmo v Boga, imejmo močno vero in se trudimo za zdravo pamet, ki nam jo razsvetljuje Sveti Duh!

Pa še nekaj: ne sramujmo se, da smo katoličani. V knjigi Zdrava pamet, močna vera je pokojni kanonik Melhior Golob, ki je umrl pred leti, opisal arhitekta prof. Jožeta Plečnika in njegovo pokončno vero ter zvestobo Cerkvi, kakršno si lahko želimo tudi mi. »Spominjam se, da sem nekoč prišel k njemu v Trnovo zvečer. Našel sem ga v večji sobi, okrog njega kakih osem mož. Poznal sem le nekatere, med njimi prof. Franceta Steleta. V bližnji cerkvi je zazvonilo avemarijo. Prof. Plečnik je takoj vstal in mi rekel: ‘Gospod župnik, molite angelsko češčenje.’ Rad sem ubogal, mimogrede pa tudi opazil, da niso vsi odgovarjali, profesor pa je to storil na glas.«

Pokončnih mož, kakor je bil arhitekt Plečnik, potrebuje naš narod tudi danes. Na binkoštni praznik, si zato zapišimo v srce: ne smemo se bati pokazati, da pripadamo katoliški Cerkvi; tudi na zunaj moramo pokazati, da smo kristjani. Ne dajmo se ustrahovati ne zasmehovati, pa tudi ne zavajati izkrivljenim lažnim informacijam. Tisti, ki sejejo sovraštvo do vere in Cerkve, našemu ljudstvu ne želijo dobrega. »Peklenska vrata je ne bodo premagala!« – Ta obljuba daje otrokom Cerkve pogum in tolažbo, zato vztrajajmo tudi takrat, ko nas drugi hočejo odvrniti od nje. Saj v veri molimo: »Verujem v eno, sveto katoliško in apostolsko Cerkev.« In to trdno drži! Na binkošti vam želim takšnega poguma, odločnosti jasnosti in vere! Naj vam Sveti Duh odganja strah in malodušje!

Ervin Mozetič

Današnji evangeljski odlomek je del velikoduhovniške molitve, ki jo Jezus naslavlja na Očeta v trenutku, ko se poslavlja od svojih učencev. Ena od stvari, za katero v tej molitvi vztrajno prosi, je edinost tistih, ki verujejo vanj.
Molitev »da bodo eno« je upravičeno postala vodilo ekumenskega gibanja. Toda edinost, za katero moli Jezus, ni le edinost med različnimi krščanskimi Cerkvami. Je vsakovrstna edinost, od najmanjše do najširše: edinost med posamezniki, znotraj družine, med člani iste skupnosti.
Vsi si želimo edinost. Po besedi sreča verjetno ni druge besede, ki bi odgovarjala na ravno tako globoko potrebo človekovega srca, kot je beseda edinost. Sv. Tomaž Akvinski razlaga, zakaj je tako: »Ker je edinost skupaj z dobroto eno od počel bitja, iz tega sledi, da si vsakdo naravno želi edinost, kot si želi tudi dobro. Potreba po edinosti je lakota po polnosti bivanja. Ustvarjeni smo za edinost, ker smo ustvarjeni za srečo.
Kako konkretno uresničiti to potrebo po edinosti, ki jo bolj ali manj zaznavamo vsi? Prav tu se poti razhajajo in se porajata dva projekta edinosti: babilonska in binkoštna edinost. Babilonska edinost se zgodi takrat, ko si vsakdo hoče »narediti ime« (prim. 1 Mz 11,4), ko vsakdo postavlja v središče sveta samega sebe. Ker pa nas je veliko in smo različni, po tej poti ne moremo priti do drugega kot do »zmešnjave«, kakor razlagajo ime Babilon. Vsi želimo edinost, vsi globoko v srcu po njej hrepenimo, ona pa je težko dosegljiva in zelo redka. Mi namreč res želimo edinost, vendar pod pogojem, da je takšna, kakršno si zamišljamo mi. To se nam zdi popolnoma samoumevno in razumno, zato se čudimo, kako da drugi tega ne sprevidijo in ostajajo pri svojem načinu gledanja.
Nasprotno pa se zgodi »edinost Duha« (Ef 4,3), ko postavimo v središče Boga, kajti v tem primeru, ko vsi težimo k eni sami točki, se tudi naša izhodišča približajo in med seboj srečajo. Namesto razhajanja zbliževanje.
Edinosti, ki jo je človek porušil, ne more sam obnoviti. Le v Kristusu lahko dosežemo popolno edinost.
Biti eno!? Veliko in radi govorimo o drugačnosti in o uspešnosti, vsepovsod se srečujemo z željo po pomembnosti in prvih mestih, razžira nas tekmovalnost. Po vsej sili hočemo biti produktivni in učinkoviti. Biti eno, kaj pa je to? Čemu to služi? Zakaj Jezus prosi prav za tisto, kar nam je najmanj domače?
- Kaj naj mi pomeni biti eno s prijatelji? Skupaj početi iste neumnosti? To bi že šlo, a tudi tu nastopi tekmovalnost, kdo je naredil večjo neumnost, kdo je bil bolj pomemben, kdo je prvi?
- Kaj naj mi pomeni biti eno z bratom ali sestro? Da skupaj kritizirava starše? To bi že šlo, a še vedno je moja sestra bolj priljubljena pri starših kot jaz in kje je sedaj najina enost?
- Kaj naj pomeni biti eno v družini? Da gremo skupaj na izlet. A kaj ko je obveljala ideja enega, ne ideja vseh? Da skupaj molimo? Tudi tu se mora nekdo potruditi in podrediti drugemu, ker se enemu ne ljubi, drugi pa bi počel kaj drugega.
- Kaj pomeni eno v zakonu? Da imata skupen denar, da ga ne ločujeta? A kaj ko so vajine želje različne in spet mora nekdo popustiti?
Ko takole razmišljam o enosti, se mi zdi, da je v najboljšem primeru naša enost predvsem krpanje lukenj, ki jih ustvarjata naš egoizem in naša tekmovalnost. Globljega pomena pa kar ne osvojimo. Kje se skriva odgovor za ustvarjalno, svobodno, veselo e(di)nost?
Pravzaprav je naša človeška narava vedno obremenjena z zgrešenimi predstavami o pomembnosti in prvih mestih. Harmonija in služenje izgineta izpred naših oči, ključno vprašanje je, kdo je prvi. A dejansko je to osiromašenje vsega. Edinost je pravzaprav temelj polnega življenja.
V naših odnosih poznamo samo prva mesta, pomembnost, tekmovalnost, produktivnost. Mar s tem ne izgubimo izpred oči svoje enkratnosti. Ta temelji na poklicanosti: Kakor s temno barvo ne moremo osvetliti slike, tudi s svetlo ne moremo zasenčiti. Igralec v napadu ne brani in v obrambi ne napada. Vsak ima svojo vlogo in združitev vseh pomeni ustvarjati edinost. Zavedati se dopolnjevanja in vrednosti posameznega, to ustvarja edinost.
V različnosti se moramo odpovedati predstavi o pomembnosti in prvih položajih. Uporabiti je potrebno božjo logiko: »Največji med vami pa je tisti, ki streže.« To je božja logika, v kateri je enost mogoča. Brez nje ne moremo biti eno. Služenje in ne tekmovalnost, to je temelj edinosti.
In ne nazadnje moramo dojeti, da je celota sestavljena iz majhnih na videz nepomembnih delcev. Tudi Jezusovega življenja ne moremo razumeti, če ne dojamemo, kaj vse ga je ustvarjalo: skritost v Betlehemskem hlevu, tiho učenje in služenje v Nazaretu, glasno in pogumno oznanjevanje in ozdravljanje,
katastrofalen konec življenja na križu, skrito vstajenje in tiho veselje v nebeškem kraljestvu. Vse je pomembno: jasli in križ, čudeži in nebeška slava. Vse to ustvarja čudovito enost njegove podobe, čudovito enost z Očetom in tiho navzočnost med nami.
Biti eno pomeni torej dojeti in sprejeti:
- neprecenljivo vrednost poklicanosti,
- vzvišeno lepoto služenja in darovanja,
- veselje v povezanosti z drugimi in ustvarjanje občestva.
V naših občestvih, v naših odnosih živeti takšno e(di)nost, kot jo živita Oče in Sin? Je to sploh mogoče? Če bi ne bilo, Jezus ne bi za to prosil. Ker pa je prosil tako prisrčno in tako goreče, lahko sklepamo, da je vedel, kako nam je to težko. Zaupanje, da je takšna enost mogoča, mi daje vera v moč Jezusove molitve. Prav v Njem – v Kristusu, v skrivnosti Njegove evharistične navzočnosti postaja ta enost resničnost. Vsi, ki se hranimo z Njim, postajamo eno, smo eno telo – skrivnostno Kristusovo telo – Cerkev.
Gospod naj nam pomaga, da bomo postajali eno, kakor sta on in Oče eno.

Ervin Mozetič

V evangeliju današnje nedelje dvakrat zapored srečamo trditev, ki jo moramo prav razumeti. Jezus pravi svojim učencem:
»Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!«
Do tu ni težav. Toda nato doda:
»To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil … To vam naročam, da se ljubite med seboj!«
Ljubezen, ki je zapoved? Ali lahko iz ljubezni naredimo zapoved, ne da bi jo uničili? Kakšna ljubezen pa je to, pomisli človek, če ni svobodna, ampak zapovedana? Kakšen odnos bi lahko bil med ljubeznijo in dolžnostjo od trenutka, ko ena predstavlja spontanost, druga pa obveznost?
Da bi odgovorili na ta ugovor, je potrebno vedeti, da obstajata dve vrsti zapovedi. Ena zapoved ali obveznost prihaja od zunaj, od volje, ki je različna od moje, in je zapoved ter obveznost, ki prihaja od znotraj in ki se porodi iz stvari same. Kamen, ki ga vržemo v zrak, in jabolko, ki pade z drevesa, sta »prisiljena«, da padeta na tla, ni mogoče drugače; pa ne zato, ker bi ju kdo k temu prisilil, ampak zato, ker je v njiju notranja težnostna sila, ki ju privlači k središču zemlje.
Vsakega namreč privlači to, kar ljubi, ne da bi pri tem občutil prisilo. Če pokažeš otroku igračo, boš videl, kako se potrudi, da bi jo dobil. Kdo ga sili? Nihče, privlači ga predmet njegove želje. Pokaži Dobro duši, ki jo žeja po resnici, in se bo stegovala po njem. Kdo jo sili? Nihče, privlači jo njena želja. Ljubezen je zapoved prav v tem smislu. Ljubezen je sposobna človeka nagniti, da stori nekaj, k čemur ga ne bi mogel nagniti noben zunanji in napisan zakon: da bi dal življenje za drugega človeka.
Toda, če je tako, kakšna potreba je bila, da bi iz te ljubezni naredili zapoved in dolžnost? Odgovor je naslednji: dokler nas obdajajo druge dobrine tega sveta, smo v nevarnosti, da bi zgrešili cilj, da bi težili k napačnim dobrinam in tako izgubili najvišje Dobro. Kot mora vesoljska ladja, ki je na poti k soncu, slediti določenim zakonitostim, da ne bi zašla v sfero kakšnega planeta ali satelita in tako izgubila svojo smer, tako mi težimo k Bogu. Božje zapovedi nam pri tem pomagajo. Te so v naše dobro, ne v dobro Boga.
Zdaj bom skušal razložiti, da vse to ni abstraktno razmišljanje, ki bi viselo nekje v zraku, ampak neposreden vpliv na človekovo življenje in na ljubezen. Današnji mladi se vedno pogosteje sprašujejo: zakaj zakonska zveza? Zakon je svojska institucija; ko je enkrat sklenjen, zavezuje, obvezuje k zvestobi in k ljubezni za vse življenje. Kakšno potrebo ima torej ljubezen, ki je vzgib, spontanost, življenjski zagon, da postane dolžnost? Opažamo, da je vedno več tistih, ki zavračajo institucijo zakona in izberejo t. i. svobodno ljubezen ali pa preprosto sobivanje. Kot lahko vidimo, je to resen problem, na katerega moramo prepričljivo odgovoriti, kar pa nam omogoča samo Božja beseda.
Filozof Kierkegaard, je zapisal: »Samo takrat, ko je ljubiti dolžnost, samo takrat je ljubezen za vedno zavarovana pred sleherno spremembo; za večno je osvobojena v blaženi samostojnosti; zavarovana v večni blaženosti proti sleherni raztresenosti.« Na prvi pogled so to skrivnostne besede, toda njihov pomen je zelo preprost. Povedati hočejo: človek, ki resnično ljubi, hoče ljubiti za večno. Ljubezen potrebuje obzorja večnosti, če ne, ni drugega kot šala, »ljubek nesporazum« ali pa »nevarna zabava«, kot jo imenuje ta filozof, ki je sam človeško ljubezen globoko izkusil skozi trpljenje. Zato, globlje ko človek ljubi, z večjo tesnobo dojema nevarnost za svojo ljubezen, nevarnost, ki ne prihaja od drugih, ampak iz njega samega. On sam namreč dobro ve, da je nestalen in da bi se lahko jutri, Bog ne daj, utrudil in bi več ne ljubil. In ker sedaj, ko je ves v ljubezni, jasno vidi, kakšno nepopravljivo izgubo bi to prineslo, poskrbi in se »zaveže«, da bo ljubil za večno. Dolžnost obvaruje ljubezen pred nestalnostjo in jo zasidra v večnost.
Ko nam Božja beseda pokaže globok in življenjski odnos med dolžnostjo in ljubeznijo, med odločitvijo in institucijo, nam tako pomaga odgovoriti na gornje vprašanje in mladim ponuditi tehten motiv, da bi se »zavezali« ljubiti za večno. Dolžnost ljubiti zavaruje ljubezen pred obupom in jo napravlja blaženo in neodvisno, ker jo zavaruje pred strahom, da ne bi mogli ljubiti za večno. Kdor ljubi, je zares srečen, da »mora« ljubiti; to se mu zdi najlepša in najbolj osvobajajoča zapoved na svetu.
Podoba vsega tega je npr. zgodba o Odiseju. Ko se je vračal v domovino, je moral Odisej pluti po morju, kjer so prebivale sirene. Vedel je, da so številni mornarji, ko so pluli v njihovi bližini, omamljeni od njihovega petja doživeli brodolom. In ker je ljubil svojo ženo Penelopo in jo je hotel za vsako ceno spet videti, enako kot tudi svojo deželo Itako, kaj je storil? Naročil je svojim mornarjem, naj ga privežejo k ladijskemu jamboru in da ga v nobenem primeru ne smejo odvezati, čeprav bi jih on sam rotil, naj to storijo (svojim tovarišem pa je zalil ušesa z voskom, da tudi njih ne bi premamilo petje). Ko so pripluli do kraja, je Odisej omamljen od pesmi kričal in rotil, toda vrvi so ga rešile, in ko je minila skušnjava, je bil še kako vesel, da ni podlegel in da je bil še na poti proti domu. Ker se je svobodno dal privezati, se je rešil pred brodolomom.
»Zapoved« ali dolžnost ljubiti varuje ljubezen ne le pred utrujenostjo in željo, da bi se človek umaknil nazaj ter zamenjal predmet svoje ljubezni (v primeru zakona varuje pred ločitvijo), pa tudi pred drugo zastrašujočo nevarnostjo za ljubezen, ki se imenuje navada in ki poplitvi vse, ko ugasne sleherno radost in navdušenje. Dolžnost je vsak dan nova, za razliko od vzgiba, naravne privlačnosti, spontanega nagiba, ki pride in odide in s časoma neizogibno oslabi.
Za današnjega fanta je običajno, da po nekaj dneh poznanstva zahteva od dekleta »dokaz«, da ga ljubi, in vsi dobro vemo, kaj je ta dokaz in kaj lahko to za vse življenje stane dekle. To je izsiljevanje, ne pa znamenje ljubezni. In če to zanemarimo, kakšen dokaz je vendarle to? Kaj lahko dokaže? Zahtevati dokaz, ki je v tem, da zapravi nekaj dragocenega, je najbolj zanesljivo znamenje, da ni prepričan ne o lastni ljubezni ne o ljubezni dekleta. Kot da bi gledali kmeta, ki spomladi ob prvem soncu hiti na polje, da bi pospravil seno, ker ne zaupa v vreme, ki bo čez eno uro.
Da, neki »dokaz« bi bil; ne le da bi morali zanj prositi, ampak bi ga morali drugemu predvsem dati. Ta je: imeti pogum – potem ko sta se dovolj spoznala in je čas dozorel – da si podarita obljubo, ki bo za vedno. S to obljubo je, kot da bi drug drugemu rekla: »Hočem te ljubiti za večno in da bi bil(a) gotov(a), da bom to zmogel(la), se zavezujem s teboj, se poročiva.« Dekleta (vsaj večina izmed njih) hočejo prav to in imajo vso pravico, da to tudi zahtevajo, ko vidimo, koliko one same prve vložijo v avanturo ljubezni. Mnoge so tudi dovolj pametne in odločne, da uveljavijo to sveto pravico ter z nežnostjo in odločnostjo vodijo svojega fanta do te zrelosti. Druge pa, žal, ne; bojijo se, da bi ga izgubile. Kolikšna drama za same mladostnike, ki v teh spopadih pogosto zapravijo najlepši del svojega življenja in za vedno ogrozijo svojo prihodnost; za starše, ki so prisiljeni nemočno vse to spremljati; za družbo, na katero posredno padejo posledice napak na tem področju!
Ob sklepu se v našem razmišljanju vrnimo na področje vere in duhovnosti, kjer smo tudi začeli. Ljubezen je tema pesnikov; zlahka se človek zanjo navduši. Toda poezija ne zadostuje. Potrebna je milost. Milost pomeni pomoč, ki prihaja od zgoraj, ki ozdravlja našo sposobnost ljubiti, ki jo je ranila sebičnost, in podarja stanovitnost ter vztrajnost. Isti evangelist Janez, ki nam je v evangeliju posredoval »zapoved« ljubiti, nam v svojem prvem pismu pokaže izvir, iz katerega zajemamo moč, da bi to zapoved lahko uresničili. Pravi:
»Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe … Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil.«
Pred »zapovedjo« ljubezni nam Bog daje »milost«, tj. »dar«, da jo lahko izpolnimo. On se je prvi »zavezal«, z nami je sklenil »zavezo«, in to »večno« zavezo. Učlovečenje je namreč njegova poroka s človeštvom. Ni nas ljubil prvi le enkrat, na začetku; vedno, vsak dan, vsak trenutek nas ljubi prvi. Mi lahko iz te ljubezni zajemamo moč, da ljubimo Boga, bližnjega, zakonca in da prejmemo odpuščanje vsakokrat, ko ne ljubimo. Take ljubezni vam želim!

Ervin Mozetič

Najpomembnejša trditev v današnjem evangeliju je, da smo z Jezusom združeni s tako globoko in življenjsko vezjo, kot je vez, ki povezuje mladiko s trto. Mladika je izrastek, del trte: med obema deloma teče isti sok. Na tesnejšo povezanost niti ne bi mogli pomisliti. Na duhovnem področju je ta življenjski sok Božje življenje – Sveti Duh, ki nam je bil podarjen pri krstu. To je še tesnejša povezanost kot med materjo in otrokom, ki ga nosi pod srcem. Med materjo in otrokom se pretaka ista kri; dihanje in hranjenje matere prehaja na otroka. Vendar otrok ne umre, ko se loči od matere; da bi živel, mora v določenem trenutku celo zapustiti maternico in začeti živeti samostojno; umre, če ostane združen z materjo dlje, kot je normalno. V našem primeru pa je nasprotno: mladika ne rodi sadu in umre, če se loči od trte, živi pa, če ostane z njo povezana.
Toda ne bomo govorili o tem, marveč o tistem, kar Jezus pove o usodi mladike. Pokaže na dva primera. Prvi je negativen: mladika je suha, ne rodi sadov, zato jo odstranijo in zavržejo; drugi pa je pozitiven: mladika je še živa in zelena, zato je obrezana. Že to nasprotje nam pove, da rez ni sovražno dejanje do mladike. Vinogradnik od nje še veliko pričakuje, ve, da lahko daje sad, zaupa ji. Isto se dogaja na duhovnem področju. Ko Bog poseže v naše življenje s križem, to ne pomeni, da je na nas jezen.
Če kdaj, potem bi se bilo treba bati, kadar nam stvari na tem svetu gredo preveč dobro, kajti to se enako dogaja pravičnim in krivičnim, drugim celo pogosteje kot prvim.
Zdaj pa poglejmo, čemu vinogradnik obrezuje mladike in stori, da trta »joka«, kot običajno pravimo. Je to res potrebno? Seveda, in to zaradi zelo preprostega razloga: če ni obrezana, se moč trte porazgubi; morda bo pognala več grozdov, kot bi smela, vendar pa ne bodo mogli vsi dozoreti in vino ne bo tako dobro. Če trta dolgo ni obrezana, celo podivja in je na njej le še listje in viničje.
Enako se zgodi v našem življenju. Ne le v duhovnem življenju, še prej v čisto običajnem človeškem življenju. Živeti pomeni izbirati in izbirati pomeni odpovedati se. Človek, ki hoče v življenju delati preveč stvari ali ga zanima vse po vrsti, se razprši; nikjer ne bo uspešen. Potrebno je imeti pogum in izbrati, pustiti ob strani določene drugotne stvari, ki nas zanimajo, da bi se usmerili na pomembnejše. Treba je obrezovati, obrezovati!
To še bolj drži za krščansko življenje. Svetost je podobna kipu. Leonardo da Vinci je imenoval kiparstvo »umetnost odvzemanja«. Vse druge umetnosti dodajajo: barve na platno v slikarstvu, kamen na kamen v arhitekturi, nota k noti v glasbi. Le kiparstvo odvzema: odvzema koščke marmorja, ki so odveč, da bi se pojavila podoba, ki jo ima umetnik v mislih. Na ta način dosežemo tudi krščansko popolnost: odstranjevati, storiti, da odpadejo nekoristni delci, kot so želje, ambicije, načrti in strasti, ki nas vlečejo na vse strani in nam ne dovolijo, da bi karkoli dokončali.
Nekega dne je Michelangelo, ko se je sprehajal po enem od firenških parkov, v nekem kotu opazil blok marmorja, ki je na pol zarasel štrlel iz zemlje. Nenadoma se je ustavil, kot da bi nekoga zagledal, se obrnil k prijateljem, ki so bili z njim, in vzkliknil: »V tem marmornatem bloku je zaprt angel; moram ga osvoboditi.« V roke je vzel dleto in začel grobo obdelovati tisti blok, dokler se ni pojavila podoba čudovitega angela.
Tudi Bog nas gleda in nas vidi na tak način: kot kamnite bloke, ki so še brez oblike, in pravi sam pri sebi: »V notranjosti tega kamna je skrita nova in lepa stvar, ki čaka, da pride na dan; še več: v njem je skrita podoba mojega Sina Jezusa Kristusa; hočem jo osvoboditi!« In kaj stori? Vzame dleto, ki je križ, in nam ga naloži; vzame vinogradnikove škarje in začne obrezovati. Ni treba, da pomislimo na ne vem kakšne strašne križe. Običajno ne dodaja ničesar k temu, kar je že del našega življenja: trpljenje, napor, stiske; želi le to, da bi služilo našemu očiščenju. Pomaga nam, da tega ne bi zapravili.
Mi vsi smo na duhovnem področju: bitja v »nastajanju«. Mi ostanemo ujeti, če nas nebeški Oče ne obrezuje.
Jasno, nikomur ni lahko prenašati udarcev Božjega dleta. Naravno je, da pod križem vsi ječimo. Nekateri rezi so še posebej boleči in človeško nerazumljivi. Toda ob pritoževanju in žalosti ne bi smelo manjkati upanje. Vse to ni brez nekega namena, po obrezovanju bo pomlad in sadovi, ki bodo dozoreli.
Ena stvar nas mora posebno podpirati, ko nad seboj občutimo roko obrezovalca: Bog trpi z nami, ko nas vidi trpeti. On obrezuje s tresočo roko.
To misel o sočutnem Božjem trpljenju zaupam predvsem tistim, ki v tem trenutku čutimo in čutite nad seboj Očetovo roko, ki obrezuje, da bi lahko iz nje zajeli tolažbo in upanje.

Ervin Mozetič

V evangeliju smo slišali pričevanje o Tomažu, ki je zrasel od nevere k veri!
V Tomaževi osebnosti nam evangelist prikaže, kako lahko naša vera v vstajenje raste skozi vse dvome. Že od nekdaj je ljudi očarala ta podoba. Pogosto pa so gledali nanj kot na dvomljivca. Ker nas v naši veri vedno znova obhaja dvom, se v Tomažu prav lahko najdemo. Simpatičen nam je. Resnično je naš dvojnik, ki izkazuje prav to, kar sami čutimo.
Tomaža ni bilo zraven, ko se je Jezus na velikonočni večer prikazal učencem in jim vdihnil Svetega Duha. Ko so mu pripovedovali, temu ni mogel verjeti. V resnici Tomaž tu ni dvomljivec, ampak tisti, ki želi vse izkusiti. Ne zadovolji se s tem, da bi samo sprejel, kar mu drugi povedo. Sam bi rad videl, otipal, se dotaknil, le tako bo pripravljen verjeti.
Evangelist nas vabi, naj gremo v Tomaževo šolo in se kot on učimo sprejemati vero v vstajenje. Naša vera potrebuje izkušnjo. Proti našemu dostojanstvu je, da bi verjeli le to, kar nam povedo drugi. Naša želja po izkustvu Boga, po izkustvu vstajenja je upravičena. Toda če hočemo na sebi občutiti čudež ljubezni, se moramo kot Tomaž prepustiti nenavadnemu in nepričakovanemu Jezusovemu odgovoru.
Tomaž postavi za svojo vero pogoj, ki se nas posebej dotakne:
Zakaj mu toliko pomenijo Jezusove rane, sledovi žebljev in odprta stran?
Bo lahko samo tako veroval v vstajenje, da se bo dotaknil Jezusovih ran?
Potrebuje dokaz za identiteto Vstalega s Križanim, ker se mu zdi tako neverjetno, da lahko ta, ki je umrl s tolikimi mukami, ponovno živi?
Očitno mu je ta nepričakovana in grozna Jezusova smrt na križu tako omajala njegovo vero v Odrešenika, da potrebuje oprijemljiv dokaz za to, da bo lahko veroval v vstajenje.
Osem dni po veliki noči so učenci ponovno zbrani, tudi tokrat pri zaklenjenih vratih. Osem je število neskončnosti, večnosti. Osmi dan je dan vstajenja, ki ne pozna večera. To pa je tudi nedelja, ko se kristjani zbiramo k evharistiji. In kristjani so se ob koncu 1. stoletja, ko je Janez pisal svoj evangelij, pogosto zbirali pri zaklenjenih vratih. Bali so se namreč zalezovanja rimske oblasti. Zaprta vrata pa kažejo tudi na tiste, ki še vedno živijo v strahu, ki jih tudi srečanje z Vstalim na velikonočni večer še ni osvobodilo za zaupno vero. S pozdravom »Mir vam bodi!« stopi Jezus med učence - kakor naredi Jezus pri vsaki sveti maši, ko se kristjani zbiramo ob lomljenju kruha in se družimo z Vstalim. Evangelist Janez nam želi s Tomažem prikazati, kako se kristjani, ki nedeljo za nedeljo praznujemo evharistijo, lahko učimo vere v prisotnost Vstalega.
Jezus je dopustil Tomažu, česar ni dovolil Mariji Magdaleni: dotik svojih rok in strani. Na velikonočni večer je svojim učencem samo pokazal svoje roke in stran. Sedaj pa spodbudi Tomaža, naj svoje prste položi v sledove žebljev na rokah, z roko pa se naj dotakne njegove rane na prsih. Med evharistijo Jezus ni le med nami, lahko se ga tudi dotaknemo. Ko nam podari svoje telo v podobi kruha v naše roke, položimo prste v njegove rane. Kajti to je njegovo telo, ki se nam daje, ki se daje za življenje sveta (prim. Jn 6,51). In ko pijemo iz keliha, pi-jemo njegovo kri, ki mu teče iz strani. Zgodi se prav to, kar Jezus dopusti Tomažu.
Če to sprejemamo z vero, se lahko v nas zgodi čudež vere in se uresniči njegova obljuba iz evharističnega govora: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem« (Jn 6,56). To je torej prijetna hrana, ki jo sprejemamo z vsemi čutili. Tako pridem resnično v stik z Vstalim, dotikam se njegovih ran, v katerih se je za nas zgodil čudež ljubezni, s katero se je Jezus daroval za svoje prijatelje. Jesti evharistični kruh, ki prihaja od Boga, ga uživati z vsemi čuti - to je za Janeza kot ljubezenski poljub, s katerim sprejemamo vso ljubezen svojega ljubljenega.
In ko pijemo vino, kri iz Jezusove strani, lahko rečemo kot v Visoki pesmi: »Kako prija tvoja ljubezen, bolj kakor vino« (Vp 4,10). Ampak to ljubezen v kruhu in vinu, v Kristusovem telesu in krvi, lahko začutimo le tako, da smo verni, če verujemo, da je Vstali res med nami in se nas dotika s svojim telesom in krvjo.
T
omaž odgovori na Jezusovo pobudo, naj se dotakne njegovih ran, z izpovedjo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28). To je najjasnejše priznanje Jezusovega božanstva v Janezovem evangeliju.
V besedi »moj« je izražen globok odnos, odnos nežne ljubezni, ki je zrasel iz spoznanj, srečanj, besed in dejanj ljubezni.
To je osebna izpoved, ki zraste iz spoznanja. Tudi to je izkušnja ljubezni, ki Tomaža pripravi do tega priznanja. Da je Jezus na precej drzne Tomaževe zahteve po dotiku rok in strani bil z njim vseeno ljubezniv, to je bilo njegovo znamenje ljubezni, ki zmore spreobrniti še tako dvomljivega in nevernega človeka.
Če s Tomažem počasi izgovoriš »Moj Gospod in moj Bog«, morda zaslutiš, kako se v teh besedah sesujejo vsa nasprotja tega sveta: bližina in oddaljenost, ljubezen in spoštovanje, vera in nevera, dvom in gotovost, Bog in človek, izkušnja in neizkušenost, dotik in strah ... Oddaljeni Bog postane tvoj Bog, nedosegljivi Bog ti je dosegljiv, nedojemljivi Bog se ti pusti prijeti. V ljubezni se sesuje razdalja med Bogom in teboj in v Kristusu postaneš eno z Bogom.
Janez zaključi Tomaževo zgodbo z Jezusovo mislijo: »Ker si me videl, veruješ?
Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali!« (Jn 20, 29). Nekateri menijo, da Jezus te besede namenja nam, ki Vstalega ne moremo več videti v živo in bi naj verovali. Toda če je Tomaž podoba naše vere, potem moramo te Jezusove besede drugače razumeti. K naši veri vedno sodi dvoje da smemo kot Tomaž Vstalega videti, izkusiti in se ga dotakniti, da pa ga isto-časno gledamo in ne vidimo.
V našem življenju so obdobja, ko ne vidimo ničesar in ničesar ne izkusimo. Svojo vero bi radi in jo smemo poglabljati z izkušnjami, vendar je na izkušnje ne smemo vezati. Izkušenj ne moremo izsiliti: k poti naše vere sodi, da hodimo pogosto skozi puščave, skozi praznino in temo. In ničesar ne vidimo.
Jezus blagoslavlja tiste, ki ne vidijo, a vendar verujejo. Očitno obstaja še višja stopnja vere, do katere nas želi pripeljati. Vera presega izkušnjo. Vera je pogosto 'neizkušnja' - toda v tej 'neizkušnji' je vseeno trdna naveza na Boga, nevidnega in nedosegljivega. To 'neizkušnjo' poznajo mnogi verniki: tičijo v temni luknji, v svoji temi ne vidijo nobene luči. Trpijo ob svojih ranah in ne čutijo nobene spremembe in ozdravitve. Vendar kljub temu verujejo, da so v Božjih rokah.
Ne gre samo za to, da Jezusa ne vidimo več, kot so ga lahko videli njegovi učenci. Gre za osnovni problem ko nas doletijo časi: ko ne vidimo ničesar od tega, kar nam obljublja Sveto pismo, ko ne občutimo nobenega olajšanja, nobene osvoboditve iz svojih strahov, ko ni ne tolažbe in ne tolažnika,ko na koncu predora ne vidimo nobene luči.
Kdor v tej temi lahko kljub temu veruje, je blagoslovljen. Jezus ne blagoslavlja nemogočega: sam je imel takšne izkušnje. V smrtnem boju na križu, ko se je zdelo vse brezizhodno, je kljub temu veroval in ostal v trdnem stiku z Očetom. Mnogi Židje, ki so jih peljali v plinske celice, so kljub strahu in dvomu ostali navezani na Boga in so ga klicali. Velika milost je, da lahko verujemo, četudi ne čutimo Božje bližine, četudi nimamo ob sebi človeka, ki bi nam stal ob strani in nam vlival upanje. To je dar Milosti, da v globini našega srca ostaja vera, ki nam je ne morejo vzeti še tako nasprotujoča dogajanja. Jezus blagoslavlja tiste, ki ne vidijo, pa verujejo.
Zato moja želja: Podoživljaj danes ta blagor! Naj te v vero popelje Tomaž, ki veruje, četudi ne vidi. Poskusi verjeti v dobro jedro svojega bližnjega, četudi tega ne vidiš v njegovi agresivnosti, ki jo kaže do tebe. Poskusi verovati, da si v dobrih Božjih rokah, četudi tega sedaj ne občutiš. Poskusi zaupati v to, da ima tvoja bolezen ali slabost tvojega soseda neki smisel, četudi ga ne razumeš.
Poskusi danes v vidnem gledati nevidno, v ranah ljubezen - da se v vsem, kar se ti zgodi, odraža ljubezen Vstalega. Potem boš kot Tomaž v vsem, česar se z ob-čutkom dotakneš, začutil njega, ki bi se te rad dotaknil s svojo ljubeznijo.

Ervin Mozetič

Najlepšo velikonočno pripoved nam podarja Luka. Pripoveduje, kako dva pobita učenca zapustita Jeruzalem, kraj svojega razočaranja. Nič več nočeta slišati o svoji preteklosti. Toda pogovarjata se še: izmenjujeta si misli o tem, kar se je dogajalo. V pogovoru bi rada dognala, zakaj se je vse to zgodilo in kaj bi lahko to zanju pomenilo. Ker o vsem nista molčala in ker si pred tem, kar se je zgodilo, nista zatiskala oči, se lahko Jezus vključi v njun pogovor in ga spelje v drugo smer.
Toda z njima ni lahko: nista sicer slepa, toda njune oči so zastrte. Jezusa ne prepoznata. Jezus jima očita, da sta nespametna in počasna v srcu. Ker nimata modrosti, ne razumeta, kaj se je zgodilo v Jeruzalemu. Biti počasen v srcu, to pomeni , da je srce ozko in da si človek ne more predstavljati nobene druge rešitve od tiste, ki jo pozna. Ker nista dovolj odprta, ne dojameta novosti in ne-navadnosti vstajenja.
Jezus spreminja ta dva počasna in nerazumevajoča učenca najprej tako, da sama pripovedujeta o vsem. Spodbuja ju, da prikažeta svoj pogled na dogajanje. Nato pa sta prikazala svoj pogled na Jezusa: nanj sta stavila vse svoje upe, kajti bil je prerok, mogočen v dejanjih in besedah.
Jezus ju pusti, da pripovedujeta, kako sta vse to doživljala in kako na to gledata, potem začne govoriti on. Njuno informacijo in njune občutke vzame zelo resno. Toda ob vse postavi Božjo besedo in v njeni luči jima lahko pojasni drugo plat: Jezusovo usodo utemelji kot nujnost, zapisano v Pismih. Učenca sta poslušala - sprva nejeverno, toda Jezusove besede so ju zadele v srce. Zato sta ga prosila, naj ostane z njima.
Vstali hodi z nami po naših poteh. Če smo na poti, če se v življenju ne ustavimo, potem je Vstali ob nas. In z njim lahko govorimo, lahko mu povemo vse, česar v svojem življenju ne razumemo. Kakor učencema bo tudi nam razjasnil in nam s Svetim pismom odprl nov pogled na stvari. Jezus čaka, da ga prosimo, naj ostane z nami, ko se nam bliža večer, ko se v nas in okoli nas spusti mrak. Z nami gre tja, kjer se obrnemo vase, da bi bili sami s seboj. To je največja tolažba te pripovedi: »In vstopil je, da bi ostal z njima«.
Predstavljaj si, da Vstali hodi danes s teboj po vseh poteh, da je ob tebi, ko greš na delo, da te spremlja na tvojem sprehodu, da je ob tebi, kjerkoli že si.
Če svojega življenja ne razumeš, ga vprašaj, kaj naj vse to pomeni. Položi predenj svoja razočaranja. Mogoče odkriješ v vsem tem, kar se dogaja s teboj in okoli tebe, tudi globlji smisel.
Jezus je z učencema »vstopil, da bi ostal z njima« (Lk 24,29). To je smisel vsta-jenja: Jezus je z nami povsod, kamor gremo, in ko se ustavimo obeduje z nami. Evharistija je kraj, kjer se srečamo z Jezusom. To nam zelo plastično opiše: »Ko je sedel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga prepoznala. On pa je izginil izpred njiju« (Lk 24,30-31). Jezus je pri učencih gost, toda vede se kot domači oče, saj sam vzame kruh, ga blagoslovi, razlomi in ga deli. Prav po tem, kako to stori, učenca očitno spoznata Vstalega. In kasneje postane lomljenje kruha kraj, ko vedo, da je med njimi Vstali. V vsakem lomljenju kruha, v vsaki evharistiji je sam vstali Jezus tisti, ki jim lomi kruh in jim izkazuje svojo ljubezen.
Z njim smemo izkusiti skupnost in se tega veseliti. Toda Jezusa ne vidimo; Luka nam prikaže njegovo nevidnost na tipičen način: »On pa je izginil izpred njiju« (Lk 24,31). Bog se nam pokaže, toda istočasno se našim očem skrije. Učencema se odprejo oči; v tujcu, ki jima lomi kruh, prepoznata samega Jezusa. In istočasno ga več ne vidita. Vidita ga le z notranjimi očmi: zato evharistija pomeni gledanje le z notranjimi očmi. Tako lahko v obredu, ki ga obhajamo, v kruhu, ki ga lomimo in uživamo, vidimo Vstalega med nami.
Ko boš pri sveti maši, si predstavljaj, da je vstali Jezus sam prisoten. On nam lomi kruh in govori besede ljubezni.
Odpri tem besedam svoje srce, da bo prav tako zagorelo kot srce učencev iz Emavsa.
In ko ti duhovnik pri obhajilu položi v roko hostijo, si predstavljaj, da ti izroča Vstalega, ki bo v tebi ozdravil in povezal vse, kar je zlomljenega in razbitega; tako se bodo tvoji življenjski problemi preobrazili v temelj novega življenja.
Želim ti, da se ti odprejo oči in prepoznaš samega Jezusa, ki se ti podarja v znamenju kruha, da bi s teboj delil življenje in da bi v njegovi ljubezni zagorelo tvoje srce.
Ker je Jezus vnel srci učencev iz Emavsa, sta še tisto uro vstala in se vrnila v Jeruzalem. Svojim prijateljem sta morala na vsak način povedati, kaj sta slišala in videla. Svojega navdušenja nista mogla ohraniti samo zase. Ko sta pozno zvečer prispela v Jeruzalem, sta našla še zbrane enajstere in druge učence. »Govorili so, da je Gospod resnično vstal in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga spoznala po lomljenju kruha« (Lk 24,34-35). Pripovedovali so si, kaj so doživeli; in njihova pripoved je postala izpoved: »Gospod je resnično vstal.« V nekaj besedah so izrazili bistvo svojega doživetja: »Videli so ga in ga spoznali.« Peter je videl Vstalega in učenca iz Emavsa sta ga prepoznala pri lomljenju kruha. Samo videti ne zadošča -treba je tudi dojeti, kaj vidiš. Potem se lahko vstajenje zgodi pri vsakem izmed nas. Ko so si učenci, medsebojno pripovedovali, kaj so doživeli je Vstali stopil mednje in jim je zaželel mir.
Pričevalska skupnost učencev je lepa podoba za Cerkev: to je skupnost ljudi, ki si pripovedujemo in pričujemo, kaj smo doživeli, kaj smo videli in spoznali. Eni pripovedujejo o osebnih izkušnjah, drugi se sklicujejo na izkušnje tretjih - kakor učenci v Jeruzalemu. Na svoji poti doživljamo vsi osebne izkušnje; če nam te odprejo oči in nam zagori srce, se srečamo z Vstalim. Vstajenje se zgodi takrat, ko se nekaj najgloblje dotakne našega srca. To so vsakdanje izkušnje: pogovori, srečanja, pričevanja; kosila, sprehodi, skupno bivanje in evharistija.
Veliko se pogovarjamo in se srečujemo z ljudmi. Toda pogovor ostaja pogosto le klepet in naše srečanje le bežen kontakt z ljudmi. Kjer se resnično razvije pogovor, kjer pričujemo in drug drugemu odpiramo oči, kjer ob pogovoru začne goreti srce - tu se zgodi vstajenje, tu srečamo tudi Vstalega v podobi enega od svojih sogovornikov.
Če ljudje pošteno in obenem spoštljivo in z občutkom pričujejo o tem, kar so doživeli na svoji poti in kako to sami razumejo in si razlagajo, je prisoten med njimi sam Vstali. Njihov pogovor postane izkušnja vstajenja. Dotikamo se bistva, nastane vzdušje, v katerem se začuti prisotnost Boga.
Vstajenje pomeni, da slediš notranjemu impulzu, ki te sili, da bi z drugimi govoril. Ko se boš opogumil in povedal to, kar ti že dolgo leži na srcu, boš spoznal, kako nastane nov odnos, kako se lahko srca vnamejo in kako v tebi govori Vstali. Naj v naših odnosih in pogovorih govori Vstali!

Ervin Mozetič

Vsi evangelisti nam poročajo, da se je ženam ob grobu prikazal angel. Ta jim pojasni, zakaj je grob prazen, česar najprej ne razumejo. In angel jih usmeri k Vstalemu: spomni jih besed, ki jih je govoril Jezus, ko je bil še med njimi. Šele v luči svetlečega angela razumejo žene Jezusove besede.
Tako ne moremo govoriti o vstajenju, ne da bi omenili vstajenjskega angela. Kjer se zgodi vstajenje, je prisoten tudi angel. Kot skrivnost vstajenja nam razloži nenavadne in nerazumljive dogodke v našem življenju.
Ko stopi v naše življenje angel, se nam zgodi vstajenje, grob se odpre in odvali se kamen, ki nas je blokiral. Po angelih deluje Bog v našem konkretnem svetu, po njih izkusimo Božjo luč sredi naše teme.
Teologija razlaga, da so angeli ustvarjena resničnost: po njih lahko izkusimo neskončnega in nedosegljivega Boga.
Takšen angel je lahko doživetje luči sredi naše teme. Nenadoma se vse razjasni, nismo več v megli, naenkrat nam je vse jasno. Ne čutimo se več obremenjeni z umazanijo vsakdana, s katero se dnevno oblagamo. Tudi naše 'oblačilo' postane belo kot sneg, naša notranjost je jasna, razkrita in čista.
Angel je lahko človek, ki nas nagovori ali pogleda. V njegovem pogledu spoznamo luč, ki razsvetli tudi nas. Izžareva nekaj, kar nas presvetli in se dotakne luči v naši duši. Kadarkoli doživljamo to človeško luč, se zgodi naše vstajenje.
Z angelom stopi v naše življenje nova resničnost: Božja resničnost. Ta pa ni samo očarljiva, vedno je tudi strašna, saj prodre v naše bistvo. Z angelom ne pride samo mir in tišina, vstajenje je močan dogodek. Z njim se odpre grob, zakopano in otrdelo se prelomi. »Prestrašiti« v evangeliju pomeni »poskočiti, vstati«: kogar prestraši Gospodov angel, mora vstati, ne more ostati takšen, kot je bil, ne more ostati več gledalec. Zadet je v srce in se mora soočiti z angelovo mogočno resničnostjo.
Kadarkoli nas besede nekega človeka resnično ganejo, se nam zgodi vstajenje. Če se me besede tako dotaknejo, da se obrnem, spreobrnem, vstopi v moje življenje skrivnost vstajenja. Ni pa nujno, da me nagovori človek. Sveti Duh me lahko nagovori tudi po Božji besedi. Če se svetopisemske besede tako dotaknejo mojega srca, da me spreobrnejo, vstanem iz svoje otopelosti in na sebi izkusim vstajenje.

Ne poslušaj govoric, ki te želijo prepričati, da ni nič novega pod soncem! Tudi nate čaka neverjetno, nepredstavljivo - čudež vstajenja.
Kamen, ki zapira grob, je podoba blokad, ki nam zapirajo pot v življenje. Mnogi ljudje živijo z občutkom, da jih bremeni kamen, ki jim ne pusti živeti. To je lahko breme preteklosti, mnoge ranjenosti in rane, ki nas ovirajo, da bi preprosto vstali in šli po svoji poti.
Lahko je zavrtost, ki nas hromi.
Včasih nas bremeni tudi strah pred prihodnostjo: bojimo se pogovora, izpita, težke operacije ...
Včasih nam kot kamen na duši ležijo tudi ljudje: nad nami imajo moč, v njihovi bližini ne moremo dihati; utesnjujejo nas, nas blokirajo; nismo to, kar smo v resnici; strah nas je mučenja, destruktivne moči, ki jo izkazujejo ... Kot kamen nam ovirajo življenje, ki bi se v nas rado razcvetelo.

Vstajenje pomeni, da pride angel z neba in odvali kamen. Breme, ki nam preprečuje, da bi zaživeli, je odvaljeno - svobodno lahko zadihamo. Ne čutimo več kamnitega bremena. Angel sede kot zmagovalec na odvaljeni kamen, ki postane znamenje zmage življenja nad smrtjo. Spominja nas na to, da se je z nami zgodil čudež, da je naš grob odprt in lahko vstanemo. Mogoče smo o tem veliko razmišljali in v mnogih pogovorih poskušali najti rešitev, kako bi se osvobodili tega bremena. Toda nič ni pomagalo. Nenadoma pa je v naše življenje vstopil angel - in ne da bi vedeli, kako se je to zgodilo, se je kamen odvalil in smo znova začutili življenje.

Mnogi imajo kamnito srce. Tako so zaprli pot vsem čustvom, da je njihovo srce otrdelo. Hladni so, brez življenja. Za kamnom, ki zapira grob, razpada truplo. Tudi nas želi Jezus s svojo besedo ljubezni osvoboditi vseh vezi strahu in prilagajanja, povojev in potnih prtov, s katerimi zakrivamo svoj pravi obraz. Njegova ljubezen nas kliče iz groba in izza vseh mask, ki skrivajo naš pravi obraz.
Vstajenje ima nekaj skupnega z vstajanjem. Mnogi raje obležijo v grobu svojega strahu, svojih razočaranj in ranjenosti, saj so si uredili bivanje v tem grobu, ker jih je strah življenja. Vstati vedno pomeni, da sem lahko ranjen; ko vstanem, se moram spoprijeti z življenjem. Toda tega se mnogi bojijo in raje obležijo.
Evangelist nam želi potrditi, da vstajenje ni bil le enkratni dogodek, ampak da v veri v Jezusovo vstajenje vedno znova doživljamo vstajenje pri sebi in da smemo tudi druge buditi v življenje.
Cilj Jezusovega vstajenja je, da bi bili po njem ljudje blagoslovljeni, da bi stopili na novo življenjsko pot - in da bi zapustili staro pot hudobije.
Izkušnja vstajenja se nadaljuje.
Vstajenje je aktivno delovanje Boga pri Sinu: ker mu je veliko do njega, ga osvobodi pred močjo smrti. Ker je Jezus tudi mrtev v Božjih rokah, ga dobra Očetova roka iztrga iz vezi smrti.
Bog, ki je Jezusa obudil od mrtvih, bo obudil tudi nas. Tudi za nas velja, da smo v življenju in v smrti v Božjih rokah. Jezus, Dobri pastir, nam obljublja, da nas nihče ne more iztrgati iz rok njegovega Očeta (prim. Jn 10,29). Smrt nad nami nima končne moči. Očetova roka je močnejša. Toda Jezus je umrl - in tudi mi bomo umrli. Vendar smrt ni dokončna; Bog nas bo obudil iz smrtnega spanja, da bomo vstali skupaj s Kristusom za večno življenje. Ne bomo vstali z lastno močjo, ampak nas bo obudil Oče, ki nas ljubi.
Toda vstajenje se ne bo zgodilo le ob koncu našega življenja. Že tukaj pogosto zapademo v smrtni spanec. Mnogi ljudje živijo kot v spanju, v svetu iluzij, v katerem si umišljajo svoje življenje. Zato niso v stiku z realnostjo. Kdor doživi Boga, je prebujen. Včasih je ta proces prebujanja zelo boleč - pa saj se že zjutraj pogosto neradi prebudimo in vstanemo. Veliko lepše bi bilo še dalje dremati v svojih sanjah.
Verovati v vstalega Zveličarja pomeni prositi Boga, naj nam odpre oči, da se soočimo z realnostjo.
Jezusovo vstajenje posije v naše konkretne situacije, v katerih se znajdemo. Tudi nam želi pokazati pot, kako lahko pridemo iz svojih lastnih grobov:
- To je pot molitve, hvalnica Boga sredi največjih težav.
- Poskusi se danes Bogu zahvaljevati: mogoče boš smel izkusiti, kako se podirajo zidovi tvoje ječe, da ti odpadajo verige in se odpirajo vrata do ljudi.
- Če Boga ničesar ne prosiš, ampak se mu le zahvaljuješ, ker je tvoj Bog, boš zaslutil notranjo svobodo sredi največjih težav, rešen boš svojih pri-tiskov, zaupal boš v svojih strahovih.
- Bodimo angeli vstajenja drug drugemu!

Ervin Mozetič

Gospodovo vstajenje je ključ vse naše vere. Pomen tega čudeža je tako velik, da so apostoli predvsem priče njegovega vstajenja. Oznanjajo da Kristus živi, in to je temelj vsega njihovega oznanjevanja. Enako po dvajsetih stoletjih tudi mi oznanjajmo svetu: Kristus živi!
Jezus Kristus živi in to nas napolnjuje z veseljem. Sveti Leon Veliki zelo lepo pravi, da je Jezus pohitel z vstajenjem, ker se mu je mudilo potolažiti svojo Mater in učence; v grobu je bil natanko toliko časa, da so se dopolnili napovedani trije dnevi. Vstal je tretji dan, čim prej, kot je bilo mogoče: navsezgodaj, še v temi in še preden se je zdanilo, je prehitel zoro s svojo lastno lučjo.
Svet je ostal v temi. Samo Devica Marija je bila svetilnik sredi tolike teme. Vstajenje je velika luč za ves svet. Jaz sem luč sveta, je rekel Jezus, luč za sleherno obdobje zgodovine, za sleherno družbo, za slehernega človeka.
Kristusovo vstajenje od mrtvih je močan klic k nalogi: biti luč in prinašati luč drugim. Mi kristjani moramo Kristusa ponesti v vsa okolja, kjer se odvijajo človeške dejavnosti: v tovarne, v laboratorij, na polje, v obrtniško delavnico, na ceste velikih mest in na gorske poti.
Zato je moje letošnje voščilo povezano z željo, da bodite luč. Luč ima zelo velik pomen. Luč sveti, lahko za silo tudi greje, kaže pot, kaže na življenje, razsvetljuje temo. Razmišljajmo zato o luči vstajenja.
Najprej vam želim, da bi bili luč v pravem pomenu besede kakor je hotel Kristus. Tudi luč smo drugim lahko na napačen način.
Kdor hoče biti luč, da bi ga ljudje slavili je nespameten, ker išče svojo slavo. Nikar ne bodimo taka luč!
Kdor hoče biti luč, da bi se v življenju uveljavil, je stremuh. Nikar ne bodimo taka luč.
Kdor skriva luč, je morda v očeh ljudi asket, a pred Bogom je ošaben nadutež. Ne skrivajmo svoje luči.
Kdor skuša biti luč, ne da bi se menil za to, če ga ljudje opazujejo, je moder. Kdor hrepeni biti luč, da bi drugim svetil in kazal pot, je človek velike ljubezni. Bodite taka luč.
Varujmo se domišljavosti. Domišljavost je ena najbolj odbijajočih lastnost. Narejanje, nastavljanje, poveličevanje samega sebe razodeva prazno notranjost in kazi človekov značaj.
Kristus je rekel: Vi ste luč sveta. Biti moramo zgled s svojim življenjem. A ne smemo biti dobri le zaradi zgleda. Ljubezen je gonilna sila prav uglašenega kristjana. Ljubezen pa je preprosta, nenarejena, sveti, ne da bi hromeče slepila. Želim vam take osvajalne sile ljubezni.
Domišljavosti nasprotna napaka, ki bi nas lahko zajela je strah. Mnogi si ne upajo v javnosti pokazati svoje vere, svojega poklica, ker jih je strah pred drugimi. Smo v družbi, ki ne ceni Kristusa in človek celo dobi vtis, da ljudje komaj čakajo, da ga lahko sramotijo in grdo govorijo. Napadi na Cerkev, njegovo ustanovo se kar vrstijo iz dneva v dan. Toda, nikar se ne bojmo! Svet v katerem se nahajamo nas potrebuje, morda ravno zaradi tega, saj po navadi človek napada tisto, česar ne razume in napada takrat, kadar ga je strah drugačnosti. Da premagamo strah, je treba močnega poguma, ki je znamenje zrelega značaja. Želim vam takega poguma. Pogum in navdušenje ustvarjata velikane. En sam človek, ki je ves predan ideji, stori več kot sto drugih, ki cepetajo na mestu in premišljujejo o samem sebi in se vrtijo okoli sebe ter smilijo samemu sebi. Pravi heroizem je, če kdo s trudom in molitvijo doseže, da razumeš, čeprav nisi razumljen, ljubiš, čeprav nisi ljubljen, tolažiš, čeprav sam potrebuješ tolažbe. Tak človek zmore ogromno, čeprav ne povzroča šuma in kričanja. Tega ni mogoče drugače razumeti razen na kolenih.
Torej drži: biti moramo že luč s tem, da smo. Zato bodimo to kar smo! Bodimo ponosni in po eni strani skromni. Pokažimo veselje. Naše veselje, lahko zbudi upanje, - da nov smisel življenja, - pogum utrujenim, skrušenim, malodušnim, potapljajočim se v skušnjavah, razočaranim in do kraja obupanim srcem. Naše veselje lahko usmeri prvi korak k veri. Naše veselje lahko pospeši grešnikovo vrnitev k Bogu. Naše veselje lahko pridobi ekipo vdanih prijateljev. Veselje namreč nič ne stane, ima pa čudovito moč. Onega, komur je namenjeno obogati, onega, ki ga daruje, ne obuboža. Nihče ni tako bogat, da bi ga ne potreboval in nihče tako ubog, da bi ga ne bil vreden. Veselja ne moremo kupiti, ne posoditi, ne ukrasti. Svojo ceno ima samo, kadar je podarjeno. Če kdaj srečaš koga, ki ti pričakovanega veselja ne podari, bodi velikodušen, podari mu ga ti, kajti nikomur ni bolj potreben kot tistemu, ki ga drugim ne zna podariti. Tako boš drugim kazal pot. In to je zame znamenje velike ljubezni. Zato vam kličem bodite znamenje božje ljubezni.
Sveto pismo trdi: Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasvetila luč. Smelo tudi mi lahko trdimo, da je v očeh marsikaterega sodobnega človeka mrknilo sonce resnice. V smrtni temi tavajo. Izhoda ne najdejo. Mi smo poklicani, da z lučjo, ki bo z božjo pomočjo vedno močnejša preženemo ta strašen mrak.
Veselimo se, da smo! Veselimo se, da smemo živeti, kajti dejstvo, da smo se rodili in prerodili, pomeni, da spadamo med odrešene. Za to smo lahko še posebno hvaležni Bogu.
Veselimo se tudi, da smo taki, kakršni smo. Bog bi nas lahko ustvaril drugačne, a hotel je, da smo ravno to kar smo. Vsakdo od nas je enkraten, vsakdo od nas ima prav svojo nalogo in v tem pogledu smo nenadomestljivi. To je čudovit občutek in vreden, da se imamo radi in da se spoštujemo. Kdor pa zna pravilno ljubiti in spoštovati sebe, zna pravilno ljubiti in spoštovati tudi druge.
Prilagodimo se ljudem, s katerimi smemo ali moramo živeti. Bog nas včasih po prav nedoumljivem načrtu zbliža s tem ali onim človekom. Upoštevajmo, da ima vsakdo svoj slog življenja, svoje dobre in slabe navade. Pustimo ljudem živeti po svoje, spoštujmo osebno svobodo. Tudi Gospod je pustil, da je Peter bil Peter in Pavlu, da je bil Pavel.
Prenašajmo dobrohotno tudi ljudi, ki so nam zoprni. Ravno ob teh se bo izkazala stopnja naše potrpežljivosti. Pomislimo kako potrpežljiv je z nami Bog in kako malenkostno je vse v primeri s tem, da stopamo skozi življenje v prijateljstvu z nesmrtnim Bogom.
Bogu moramo biti hvaležni, da živimo ravno v tem času in v tem kraju, kjer smo. Tudi Marija in Jezus bi si bila lahko želela živeti kje drugje, a vztrajala sta v Nazaretu. Sprijaznimo se s svojim Nazaretom tudi mi!
Sprijaznimo se celo s svojimi malimi nevšečnostmi in svojim velikim trpljenjem in dokopljimo se do spoznanja, da je tudi vsaka bolečina v našem življenju lahko dragocena in koristna. Bog lahko celo greh obrne v dobro. V bistvu zahteva od nas zelo malo: le naše dobre želje in našo dobro voljo.
Ljudje, ki so veliko hudega prestali v življenju, so navadno razumevajoči, skromni, dobri. Bodimo taki tudi mi in iščimo stike z ljudmi, saj ni nihče tako bogat, da bi ne potreboval nobene pomoči, in nihče ni tako beden, da bi ne mogel komu pomagati.
V prijateljstvu z Bogom smo vsi otroci luči. S to zavestjo lahko veliko naredimo za druge.
Sklenimo, da bomo to veliko noč tako živeli, da bomo luč drugim!

Ervin Mozetič

Jezus je povzdignjen na križu. Okrog njega se odvija žalosten prizor: nekateri gredo mimo in ga sramotijo, najbolj žaljivi in jedki se norčujejo, drugi brezbrižno opazujejo ta dogodek.
Pomembni pa so sadovi križa. Učinkovitost trpljenja je neskončna. Svet je napolnilo z ljubeznijo, milostjo, odpuščanjem, srečo v dušah, odrešenjem.
Križ je dogodek, ki je postal simbol. Odkar je Jezus vzel križ na svoja ramena in je na njem umrl, je v krščanski govorici postal simbol slehernega človeškega trpljenja in bolečine. »Nositi križ« je simbol za trpljenje. V tem smislu nas križ vse povezuje. Rad bi spomnil na nekaj preprostih verzov, ki sem jih slišal še kot otrok in jih nisem več pozabil:
»Ko sem se rodil, mi je neki glas prišepnil:
rojen si, da boš nosil svoj križ.
S solzami v očeh sem objel križ,
ki mi ga je namenilo nebo.
Potem pa sem gledal, gledal, gledal:
tukaj doli sleherni nosi svoj križ.«
Da, vsi nosimo križ. Če se nam kdaj zazdi, da le nam stvari gredo narobe, vsi drugi pa v življenju uživajo, je to samo zato, ker poznamo le svoj križ, ne pa tudi križev drugih. Podobni smo bolniku, ki ga je opisal Manzoni; bolnik se je obračal in premetaval v postelji, ki nikakor ni bila udobna; okrog sebe je opazoval druge postelje. Videti so bile lepo postlane, pa si je predstavljal, kako dobro bi mu bilo v njih. Ko mu uspe zamenjati posteljo, kaj kmalu začuti, da je v njej vdolbina, da ga nekaj bode, potem spet naleti na vzboklino, ki ga tišči.
Jezus ni prinesel na svet križa. Prinesel pa je način …, kako ga nositi. Križu je dal smisel in upanje; razodel je, kam nas pripelje križ, če ga nosimo z njim: v vstajenje in veselje.
Toda kako pomagati razumeti besedo križ takšni družbi, kakršna je naša, ki kot nasprotje križa na vseh ravneh postavlja užitek; ki je prepričana, da ji je končno uspelo osvoboditi užitek, ga izmakniti neupravičenemu sumničenju in obsojanju, ki je viselo nad njim; ki poje hvalnice užitku, kakor so se nekoč pele hvalnice Križu? Kulturi, ki je zaradi užitka dobila celo vzdevek hedonistična in del katere smo žal bolj ali manj vsi: vsaj v dejanjih, čeprav jo z besedami morda obsojamo?
Kaj torej storiti? Ne gre za to, da bi hodili naokoli in iskali trpljenje, ampak da z novo dušno razpoložljivostjo sprejmemo vse, kar je že v našem življenju. Do križa imamo lahko podoben odnos, kot ga ima jadro do vetra. Če ga sprejme s prave strani, ga veter napolni in lepo popelje barko skozi valove; če pa se jadro postavi povprek ali proti vetru, pa veter zlomi jambor in vse prevrne v morje. Če primemo prav, nas križ nosi, če primemo napačno, nas stre.
Ne smemo zapravljati svojega trpljenja. Trpljenje zapravljamo, če o njem govorimo na levo in desno, brez kakršne koli potrebe ali koristi, ko se nenehno pritožujemo nad težavami vsakemu človeku, ki ga srečamo. To ne pomeni nositi križa, ampak ga nalagati na ramena drugih. Ljubosumno bi namreč morali varovati kakšno majhno nadlogo kot skrivnost, ki ostaja med menoj in Bogom, da le-ta ne bi izgubila svojega vonja.
Znati tiho trpeti je ena od stvari, ki veliko pripomorejo k temu, da ohranimo mir in harmonijo. Neki starodavni puščavski oče je rekel: »Kakor koli so že velike tvoje nadloge, je tvoja zmaga nad njimi v molku.«
Vendar moramo iz vsega poleg tega, kar smo rekli, izluščiti še drug sklep: kot kristjani se ne smemo bati nobenega užitka, ki spremlja izpolnjevanje naših dolžnosti. Nekateri ljudje se namreč bojijo užitkov. Zdi se jim, da grešijo, če se jim z veseljem prepustijo. To je v določenih primerih sad napačne verske vzgoje, h kateri smo v preteklosti neredko pripomogli tudi duhovniki z moraliziranjem in pridiganjem.
V Svetem pismu beremo tele besede, ki niso bile nikoli preklicane, čeprav so zapisane že v stari zavezi:
»Pojdi, jej z veseljem svoj kruh
in pij veselega srca svoje vino …,
uživaj življenje z ženo, ki jo ljubiš« (Prd 9,7-9).
Tudi užitek je od Boga in Bog ni ljubosumen zaradi tistega, kar je sam ustvaril, če »to uživamo z zahvaljevanjem« (1 Tim 4,4). Učimo se torej sprejemati tudi radosti, ki so del našega življenja in se zanje zahvaljujmo Bogu, namesto da bi se ves čas pritoževali nad križi. Pogosto je veselje in uživanje ob dobrih stvareh najboljši način, da zadovoljimo in razveselimo tudi druge: moža ali ženo, otroke ali pa človeka v naši bližini.
Prav mogoče je, da ti bodo danes na samem ob križu prišle solze v oči. Ne zadržuj jih. Poskrbi pa, da se bo ta jok končal s sklepom: kako sem vesel, da vse to lahko doživljam!

Ervin Mozetič

Veliki četrtek nam prinaša spomin na zadnjo Gospodovo večerjo z apostoli. Vsak trenutek te zadnje večerje odseva veličastvo Jezusa, ki ve, da bo naslednji dan umrl, ter njegovo veliko ljubezen in nežnost do ljudi.
Poskušajmo odkriti nekaj novega o evharistiji prav s pomočjo pojma spominjanja: »To delajte v moj spomin«.
Spomin je ena od čudovitih in najbolj veličastnih zmožnosti človekovega duha. Vse stvari, ki jih človek vidi, sliši, misli, in stori od najnežnejšega otroštva naprej, so shranjene v tem neizmernem nedrju, pripravljene, da se prebudijo in pridejo na dan ob nekem zunanjem vzgibu ali pa pod vplivom naše volje. Ne drži, da nekateri imajo spomin, drugi pa ne. Vsi imamo spomin. Nekateri se spominjajo določenih stvari, drugi pa nekaterih drugih; nekateri se spominjajo več stvari, drugi pa manj, a zato bolj intenzivno. Brez spomina bi prenehali biti mi sami, izgubili bi svojo istovetnost. Kogar je prizadela popolna izguba spomina, izgubljen tava po cestah, ne ve za svoje ime in ne, kje je doma. Spomin, ki pride na misel, ima sposobnost, da prebudi ves naš notranji svet in ga usmeri k svojemu predmetu, še posebno takrat, kadar to ni neka stvar ali dogodek, ampak živ človek.
To prebogato človeško ozadje bi nam moralo sedaj pomagati, da bi bolje razumeli, kaj je za kristjana evharistija. To je dejanje, ki ga je ustanovil Kristus, da bi nas spominjal na dogodek, iz katerega se je rodila Cerkev. Evharistija je spomin, ker nas spominja na dogodek, ki mu vse človeštvo dolguje svoj obstoj in svoje odrešenje: Gospodovo smrt. Vse Kristusovo življenje najde v evharistiji svoj spomin.
Toda evharistija ima nekaj, kar jo razlikuje od vsakega drugega spominjanja. Ona je hkrati spomin in navzočnost; resnična in ne le namerna navzočnost. Ona resnično ponavzočuje osebo, čeprav je skrita pod znamenji kruha in vina.
Toda poleg vsega, kar smo povedali o spominu, moramo omeniti tudi nevarnost, ki mu je prirojena. Spomin se more zlahka spremeniti v nerodovitno in hromečo nostalgijo. To se zgodi, ko človek postane ujetnik lastnih spominov in začenja živeti v preteklosti.
Evharistično spominjanje pa seveda ni te vrste spomin. Nasprotno, usmerja nas v prihodnost. Po posvečenju ljudstvo vzklika: »Tvojo smrt oznanjamo Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi«.
Vse to, kar smo povedali o evharističnem spominjanju, dobi svojo polno uresničitev, ko prehaja iz bogoslužja v življenje. Z drugimi besedami: ko nas spominjanje na Kristusa, ki ga obhajamo v zakramentih, nagiba, da se spominjamo nanj tudi izven maše, ko se pogosto z ljubeznijo in hvaležno spominjamo nanj in dopuščamo, da nas prevzemajo čutenja in drže, ki izhajajo iz tega spominjanja.
Jezus se nam daje v evharistiji, da bi nas okrepil v naši šibkosti, nas spremljal v naši samoti ter da bi lahko vnaprej okušali nebesa. Na pragu njegovega trpljenja in smrti je vse določil tako, da na svetu do konca sveta nikoli ne bi manjkalo tega kruha. Jezus je namreč tisto spomina vredno noč dal apostolom in njihovim naslednikom, škofom in duhovnikom moč, da obnavljajo ta čudež do konca časov. Skupaj s sveto evharistijo, ki mora trajati, dokler ne pride Gospod, je postavil tudi službeno duhovništvo.
Jezus za vedno ostaja z nami v sveti evharistiji, resnično, stvarno in bistveno navzoč. Jezus je isti tako v dvorani zadnje večerje kakor v tabernaklju. V tisti noči so učenci uživali čutno zaznavno prisotnost Jezusa, ki se je izročil njim in vsem ljudem. Tudi mi se bomo danes ponovno srečali z njim; videl nas bo in nas prepoznal. Lahko govorimo z njim, kakor so delali apostoli, mu povemo, česa se veselimo in kaj nas skrbi, se mu zahvalimo, ker je vedno z nami, lahko ga spremljamo tako, da se spominjamo njegove ljubeče izročitve. Jezus nas vedno pričakuje v tabernaklju.
Jezus apostolom da tudi novo zapoved ljubezni. Od takrat naprej vemo, da je ljubezen pot, po kateri lahko sledimo Bogu bolj od blizu, ter preko katere ga lahko najdemo z večjo pripravljenostjo. Duša bolje razume Boga, kadar bolj tenkočutno živi ljubezen do bližnjega, kajti Bog je ljubezen, in tako duša postaja bolj in bolj plemenita, kolikor bolj raste v tej Božji kreposti.
Način kako ravnamo s tistimi, ki nas obdajajo, je prepoznavni znak, po katerem nas bodo spoznali kot njegove učence. Naša stopnja povezanosti z Njim se bo izrazila v tem, kako razumevajoči smo do drugih, kako ravnamo z njimi in kako jim služimo. Ni zahteval, naj obujamo mrtve, niti kakšnega očitnega drugega dokaza, temveč tega, da se ljubimo med seboj. Znamenje, ki nikoli ne laže ali smo Kristusovi ali ne, je bratska ljubezen. To je tudi kazalec, ki pokaže stanje našega notranjega življenja, predvsem našega življenja molitve.
Ta zapoved ljubezni je nova, ker so novi razlogi zanjo: bližnji in Kristus sta ena sama stvar, bližnji je predmet posebne Očetove ljubezni. Nova je, ker je njen vzor vedno aktualen, ker med ljudmi vzpostavlja nove odnose. Ker je nov način izpolnjevanja te zapovedi; ker je namenjena novemu ljudstvu, ker zahteva nova srca, ker postavlja temelje drugačnemu in do sedaj neznanemu redu. Nova je, ker bo za ljudi vedno nekaj novega, navajeni smo namreč na svojo sebičnost in svojo rutino.
Sedaj se lahko vprašamo, ali so tam, kjer poteka največji del našega življenja, zaradi našega ljubeznivega, razumevajočega in sprejemajočega ravnanja z drugimi, spoznali, da smo Kristusovi učenci. Ali se trudimo, da ne bi nikoli odpovedali v ljubezni do bližnjega v mislih, besedah in dejanjih; ali se znamo popraviti, kadar smo s kom grdo ravnali; ali tistim, ki nas obdajajo, izkazujemo velikih majhnih dejanj ljubezni: prijaznost, spoštovanje, spodbudne besede, bratsko svarilo, kadar bi bilo potrebno, običajen nasmeh in dobro voljo, majhna dejanja služenja, resnično skrb za njihove probleme, majhne pomoči, ki jih nihče ne opazi. Treba je hoditi po poti ljubezni ne samo v velikih stvareh, ampak tudi in predvsem v navadnih okoliščinah življenja.
Preden sklenem, bi rad osvetlil, kako zelo je tudi na kulturnem in družbenem področju sodobno to oznanilo o ljubezni in solidarnosti. Naša družba, ki jo obvladuje tehnika in žeja po znanju, potrebuje srce, da bi človek v njej lahko preživel in ne bi povsem izgubil svojo človeškost.
Eno od sodobnih malikovalstev je malikovanje »inteligenčnega količnika«. Obstajajo posebni testi, s katerimi ga merimo. Toda komu je mar, da bi poskrbel za »srčni količnik«? Ni težko razumeti, zakaj smo tako zaskrbljeni, da bi pomnožili naše vedenje in tako malo, da bi pomnožili našo sposobnost ljubiti: vedenje se samodejno spremeni v moč, ljubezen pa v služenje. Toda še vedno drži, kar pravi apostol Pavel: »Ljubezen nikoli ne mine.»
Ljubezen nikoli ne zastara, ni nikoli presežena. »Ob koncu življenja bomo sojeni po ljubezni«. Ne dovolimo, da bi nas ta izpit našel povsem nepripravljene. Moč za izpit ljubezni imamo ravno v zakramentu evharistije.

Ervin Mozetič

Ko je Jezus začel svojo zadnjo pot proti Jeruzalemu, ki naj bi se sklenila s smrtjo, je eden izmed apostolov rekel drugim, ki so omahovali: »Pojdimo še mi, da umremo z njim« (Jn 11,16). Prav s tem občutjem v srcu bi moral vsak vernik začeti veliki teden.
Stvar, ki se nas najbolj dotakne, ko beremo pasijon po Marku (to je evangelij letošnjega bogoslužnega leta), je poudarek na Petrovi zatajitvi. Najprej ga napove Jezus pri zadnji večerji (»Nocoj, to noč, preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.«, potem pa je opisan v vsem ponižujočem poteku: »Ne vem in ne razumem, kaj praviš … Ne poznam tega človeka, o katerem govorite.«
Če hočemo do konca razumeti zgodbo o Petrovi zatajitvi, jo moramo brati vzporedno z zgodbo o Judovem izdajstvu. Tudi to je Jezus vnaprej napovedal v dvorani zadnje večerje, potem pa se je zgodila v vrtu Getsemani. O Petru beremo, da se je Jezus »ozrl na Petra« (Lk 22,61), ko je šel mimo; Judu pa je naklonil še nekaj več: poljubil ga je. Toda konec je bil povsem različen. Peter »je šel ven in se zjokal«, Juda pa je šel ven in se obesil.
Brez kakšnega posebnega napora vidimo, da ti dve zgodbi nista sklenjeni, ampak se nadaljujeta in se nas dotikata. Kolikokrat moramo priznati, da smo ravnali kakor Peter! Znašli smo se v okoliščinah, ko bi morali pričati o našem krščanskem prepričanju, pa smo se raje potuhnili, da ne bi tvegali, da se ne bi izpostavili. S svojimi dejanji in s svojim molkom smo govorili: »Ne poznam Jezusa, o katerem pripovedujete!«
Če pomislimo dobro, nam tudi Judova zgodba ni tuja.
Prav zato, ker se nas ti dve zgodbi v živo dotikata, moramo videti, kakšna je med njima bistvena razlika: zakaj se ti dve zgodbi – Petrova in Judova – končata na tako različen način. Petra je pretreslo ob tem, kar je storil. Tudi Juda je pretreslo, vzkliknil je celo: »Izdal sem nedolžno kri!« in je vrnil trideset srebrnikov. Kje je torej razlika? V eni sami stvari: Peter je zaupal v Jezusovo usmiljenje, Juda pa ne!
Na Kalvariji se zgodba ponovi. Tam sta dva razbojnika. Oba sta enako grešila in se omadeževala s hudodelstvi. Toda prvi preklinja, žali in obupan umre; drugi pa vzklikne: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« In takoj sliši Jezusov odgovor: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43).
Nauk za nas: Če hočemo, obstaja zelo preprost način, da izkusimo Kristusovo usmiljenje. Nekega dne je otrok, ki je slišal zgodbo o Judu, z iskrenostjo in modrostjo otroka rekel: »Juda se ni obesil na pravo drevo: izbral je figo.« »In katero drevo bi moral izbrati?« ga je začudeno vprašala katehistinja. »Moral bi se obesiti Jezusu okrog vratu!« Imel je prav: če bi se obesil Jezusu okrog vratu, da bi ga prosil usmiljenja, bi bil danes čaščen kakor sv. Peter. Mi se lahko za to veliko noč »obesimo Jezusu okrog vratu«. Gotovo poznamo staro cerkveno »zapoved«: »Spovej se enkrat letno in prejmi obhajilo vsaj v velikonočnem času.« To ni le dolžnost, ampak je predvsem dar, ponudba. Številni ljudje, ki se niso spovedali že vrsto let, ali oni, ki se v življenju sploh še niso spovedali, so po opravljeni spovedi povedali, da je bila to najlepša izkušnja njihovega življenja. Od srca se jim je odvalil velik kamen.
Vem: niso vsi pripravljeni iti v cerkev za letošnjo veliko noč, še manj, da bi se spovedali. Te bi prosil nekaj bolj preprostega: naj si priskrbijo evangelij in si v miru preberejo celotno pripoved o Jezusovem trpljenju. Za to ne bodo potrebovali niti pol ure. Poznal sem ženo, ki se je razglašala za neverno. Nekega dne jo je doletela novica, ki človeku zaledeni kri: njena šestnajstletna hčerka ima kostnega raka. Operirali so jo. Iz operacijske sobe so jo pripeljali v cevkah, sondah, z infuzijo. Strahotno je trpela, ječala in ni marala slišati besede tolažbe. Mama, ki je vedela, da je verna in pobožna, ji je v upanju, da ji bo ustregla, rekla: »Ali želiš, da ti preberem nekaj iz evangelija?« »Da, mama!« »Kaj pa?« »Preberi mi Kristusovo trpljenje.« Ona, ki ni nikoli brala evangelija, je tekla in kupila evangelij pri bolniškem duhovniku; sedla je poleg postelje in začela brati. Hčerka je kmalu zaspala, ona pa je v polmraku in po tiho prebrala vse do konca. »Hčerka je zaspala,« je pozneje pripovedovala ona sama, »mama pa se je prebudila!« Prebudila se je iz svojega ateizma. Branje Kristusovega trpljenja je za vedno spremenilo njeno življenje.
Na začetku sem rekel, da Jezus v tem tednu skrivnostno ponovno umira za nas. Kakor nekoč apostol Tomaž tudi mi recimo: »Pojdimo še mi, da umremo z njim.« Umrimo grehu, da bi na veliko noč vstali v novo življenje.

Ervin Mozetič

»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.«
Ta zgodba o drobnem pšeničnem zrnu nam pomaga razumeti sebe in smisel našega bivanja. Kako, nam pojasni Jezus sam, ko potem, ko je spregovoril o pšeničnem zrnu, doda: »Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil in kdor sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje«.
Pasti v zemljo in umreti ni le pot do prinašanja sadov, ampak tudi pot do »reševanja lastnega življenja«, kar pomeni živeti še naprej! Kaj se zgodi s pšeničnim zrnom, ki odkloni, da bi padlo v zemljo? Ali prileti kakšna ptica in ga pozoblje ali se posuši in splesni v kakšnem vlažnem kotu, lahko pa ga zmeljejo v moko in pojedo, in je tako z njim konec. V vsakem primeru zrno samo v sebi nima prihodnosti. Če pa je posejano, bo vzklilo, ozelenelo, užilo pomladno toploto in poletno sonce. Deležno bo novega življenja, kakor lahko vidimo zdaj, spomladi, da se dogaja z jeseni posejanim semenom.
Na človeškem in duhovnem področju je pomen tega jasen. Če človek ne gre skozi preobrazbo, ki prihaja po veri in krstu, če ne sprejme križa, ampak ostane navezan na svoj naravni način bivanja in na lastno samoljubje, se z njim vse konča, njegovo življenje se izčrpa. Mladost, starost, smrt. Če pa veruje in sprejema križ v povezanosti s Kristusom, se pred njim odpre obzorje večnosti.
Ni treba postati vrhunski analitik sodobne družbe, da bi ugotovil, da danes ljudje niso odprti za darovanje. Pri vzgoji otrok in mladih o tem skoraj ne govorimo več, še manj pa to prakticiramo. Če boste dejali staršem, naj v nedeljo pripeljejo otroke k maši, bodo odgovorili: »O, nikar, pustite jih, saj je to edini dan v tednu, ko se lahko malo naspijo!« Mladi največkrat niso sposobni niti majhne žrtve za druge, zato hitro obupajo. Nimajo vztrajnosti, ker jih starši tega niso naučili. Moderni starši bi se morali zavedati, da bodo sami prve žrtve te napačne vzgoje. Otroci, ki jih roditelji niso naučili žrtvovanja, ne bodo skrbeli za starše, ko bodo onemogli.

Danes se darovanja za druge izogibamo na daleč in večina ljudi ni sposobna živeti za druge. Posledica tega je, da je svet poln osamljenih ljudi. Kristus v današnjem evangeliju pravi: »Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil.« (Jn 12,25). Obsoja sebičnost kot nemodro obnašanje, torej obsoja vzgojo, ki je usmerjena samo v plačilo in ne vodi k delu za druge.

Darovanje za druge je zakon življenja. Če se nismo sposobni darovati za druge, ostajamo osamljeni. Ni naključje, da v naši družbi živi toliko osamljenih ljudi. Življenje za druge premaga človeško osamljenost.
Pred Bogom bomo ohranili le to, kar smo darovali. Blagor tistemu, ki (se) zna darovati. Kristus je moč darovanja pokazal prav o veliki noči, še prej pa je napovedal moč darovanja: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (31). Res, ko je bil na križu »povzdignjen z zemlje« in ko je umrl, je njegova žrtev obrodila prvi sad. Pšenično zrno, ki je umrlo, je obrodilo sad.

Sporočilo današnjega evangelija nas uvaja v sporočilo velike noči: V našem življenju bo ostalo samo to, kar bomo zapisali v božjo ljubezen. Naj nam Gospod poživi vero, da bo samo to, kar bo s Kristusom umrlo, z njim tretji dan tudi vstalo.
Današnji evangelij ni daleč od našega življenja. Ob koncu življenja bomo mi ta pšenična zrna, ki padejo v zemljo in umrjejo, mi sami, naša telesa bodo izročena zemlji. Toda Jezusova beseda nam je danes zagotovila, da bo tudi za nas prišla nova pomlad. Vstali bomo od mrtvih kot čudovito zeleno žito na njivah, ki ne bo več umrlo.
Kristus pa sedaj pričakuje od nas, da hodimo za njim. Kaj naj torej storimo? Vprašajmo se kako naj sovražimo svoje življenje? Morda tako, da bomo kar naprej mislili na smrt in hrepeneli po njej? Ali pa tako, da bi se odrekli vsemu lepemu in si poskušali zagreniti vse, kar je v življenju prijetnega?
Jezus ne zahteva od nas takega sovraštva do življenja. Čisto dovolj bo, da vsak dan odmiramo svoji sebičnosti, da se odrečemo pretiravanju in hlastanju po užitkih, da se borimo proti hudobiji in krivicam. Kdor tako ravna, na videz marsikaj izgubi. Drugi ga bodo verjetno pomilovali in mu dokazovali, da samo enkrat živimo; da je treba uživati, dokler smo mladi in podobno.
Pred vsakim človekom se torej odpirata dva načina življenja. Biti zrno, ki umira in prinaša sadove. Ali pa biti zrno, ki hoče iz svojega bivanja iztisniti čimveč, pa na koncu ostane samo in prazno.
Ali, ste se že naučili – umirati?! Kaj vse se mora človek naučiti. Otroka naučijo jesti, hoditi, govoriti, navadijo ga na snažnost, na red. Najlepša leta svoje mladosti presedimo v šolskih klopeh, pa tudi doma in drugod se moramo kar naprej nekaj učiti – do konca življenja. Ampak – da bi se učili umirati – to pa se nekam čudno sliši. Kot da bi se vadili oziroma trenirali za smrt. Če bi kdo tole razumel dobesedno, bi nas gotovo razglasil za čudake.
In vendar – v nekem smislu to drži. Umreti pomeni izgubiti največ, kar imamo – to je življenje. Mi pa smo že zdaj večkrat prisiljeni, da se čemu odpovemo – da se ločimo od kakšne stvari, včasih tudi od ljubljenega človeka. To je neke vrste majhno, vsakdanje umiranje. Kako to prenesemo? Ljubiti svoje življenje – to pomeni, da se vsega krčevito oklepamo in se nismo pripravljeni od ničesar ločiti. Več ko hoče kdo od življenja imeti, bolj ostaja praznih rok. Zdi se mu, da ljubi življenje, pa ga v resnici izgublja. Samo kdor ga daruje, živi res bogato in polno.
Ta čudna logika ni čisto človeška, je pa evangeljska in krščanska. Poskušajmo po njej živeti in hoditi za Kristusom, da bomo našli življenje – tukaj in v večnosti. To vam iskreno želim.

Ervin Mozetič

Sveti Jožef. Lik človeka in svetnika, ki nagovarja verujočega. V čem?
Zaradi poslanstva, ki mu ga je Bog zaupal v svojem načrtu odrešenja.
Zaradi vere, ki jo lahko primerjamo z Abrahamovo vero.
Zaradi svojega mesta, ki ga ima v Cerkvi in drugih skupnostih.
Zaradi velikega zaupanja, ki mu ga skazujemo, ko se znajdemo v preizkušnji.
Je zavetnik mož in fantov. Ali s(m)o moški privilegirani? Čemu in zakaj! Prav je, da imamo svojega zavetnika. Potrebujemo ga!
Je zavetnik krščanskih družin. Ne brez razloga. In še posebej danes, ko je družina kot ustanova in osnovna celica družbe na veliki preizkušnji.
Je zavetnik slovenskih (nekdaj kranjskih) dežel. Torej popolnoma naš.
Vedno večje utapljanje zahodnega človeka v prvobitni kaos, ki je bolj materinskega značaja, je povezano z odsotnostjo očeta tako v družini kot v družbi, na področju vzgoje in tudi v krščanskem življenju. V povezavi s tem je tudi precej zamegljena podoba svetega Jožefa. Ta mož nas uči dejanj, ki so na prvi pogled nemogoča in nerazumljiva, a so zelo pomembna za življenje ljudi in njihovo poslanstvo. Zaupana mu je vloga ozadja, molka in skrivnosti, v kateri prejme namig za odločitve in podrobno izpolni, kar mu je naročeno.

Pri tem mora prehoditi naporno pot od pravičnosti do usmiljene ljubezni. Pravičnost je spoštovanje svetosti Boga, uresničenje njegove postave, ki prinaša blagoslov. Zaročen je z Marijo, ta postane noseča, zato jo želi na spoštljiv način odsloviti. Toda ko mu Bog sporoči, naj vzame k sebi Marijo in otroka, ki ga nosi pod srcem, uboga in sodeluje pri prihajanju Božjega Sina na svet. Pozoren je v svoji preprostosti, zaveda se, da je čas, ki ga preživi ob Jezusu in Mariji, najbolj poln in rodoviten. Vedno znova mora poslušati namige Boga: ko vzame nosečo Marijo na pot v Betlehem, ko rodi v pastirski staji in mora zaradi nevoščljivega Heroda bežati v Egipt. Zlasti pa je njegovo poslanstvo očetovstvo. Čeprav je le krušni oče, ni nič manj pozoren, skrben in ljubeč. To se še poglobi po romanju v Jeruzalem, ko ima Jezus že precej oblikovano spoznanje o svojem božjem izvoru. Marija ga okrega, ker je ostal v templju in sta ga z Jožefom dolgo iskala. Potem se vrne v Nazaret, kjer opravlja tesarsko delo. Jožef ga uvaja v svet, zlasti pa mu s svojim očetovstvom in vero odkriva božjo stvarnost, ki jo nosi globoko v sebi.

Jožefov Bog je preprost, navzoč v stvarnem življenju: Bog v jaslih, v begu v Egipt, Bog v delavnici, Bog v vsakdanjem boju za preživetje. Ob Jožefovi izkušnji poglablja svoj edinstveni odnos do Boga, ki je njegov Oče. Prav tako ga pripravlja za boj z grehom in zlom, pomaga mu razločevati med božjimi navdihi in zapeljevanjem zla. S tega vidika je zgled duhovnim očetom, ki še posebno skrbijo za rast vere in celovit razvoj osebnosti. Premalo upoštevani Jožef je dejavno prisoten v Jezusovem življenju.
Opozarja na nenadomestljivo vlogo očetov v družini, pri vzgoji, pri uvajanju v svet in življenju vere. Njihova odsotnost povzroča nemalo težav v čustvovanju otrok. Oče je skupaj s svojo ženo prvi in nenadomestljivi vzgojitelj svojih otrok. Vzgojitelj z besedo in zgledom, z vso svojo osebnostjo in z vsem svojim odnosom do otrok. S tem, da jim vztrajno in potrpežljivo vceplja čut za moralne in verske vrednote. Jabolko ne pade daleč od drevesa: kar otrok vidi pri svojih starših, ga oblikuje za vse življenje. Blagor očetom in materam, ki v moči svoje vere in ljubezni do Boga svoje otroke vzgojijo v poštene državljane in pokončne kristjane.

Ervin Mozetič

V evangeliju današnje nedelje najdemo stavek, ki spada med najlepše in najbolj tolažilne v vsem Svetem pismu:
»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«
Izkoristimo torej to priložnost, da na kratko razmislimo o tej temi, ki je srce Svetega pisma. Filozof Kierkegaard je zapisal: »Ni pomembno vedeti, ali Bog obstaja; pomembno je vedeti, ali je ljubezen.« Sveto pismo nas potrjuje prav v tem: Bog je ljubezen! Če bi se vse Sveto pismo, ki je kot knjiga nemo, po čudežu spremenilo v govorečo knjigo, bi se iz njega izvil krik, ki bi bil glasnejši od bučanja morja: »Bog vas ljubi!«
Tako Sveto pismo posredno postane šola ljubezni. Če človeška ljubezen služi kot simbol za Božjo ljubezen, pa Božja ljubezen služi kot vzor za človeško ljubezen. Ko opazujemo, kako Bog ljubi, se učimo, kako naj bi ljubila mati, kako naj bi ljubil oče; kako bi se morali ljubiti med seboj zakonci, prijatelji. Sveto pismo nas je edino sposobno resnično naučiti te umetnosti, če ljubezen razumemo širše kot le čutno ljubezen.
Pojdimo torej v šolo svetopisemske ljubezni. Bog nam v Svetem pismu govori predvsem v podobah očetovske ljubezni. Pri preroku Ozeju, na primer, se Bog primerja z očetom, ki uči svojega otroka hoditi, ki ga dviga k svojemu licu in se sklanja k njemu, da ga nahrani (prim. Oz 11,1–4). Očetovska ljubezen spodbuja. Oče želi, da otrok raste, spodbuja ga, da bi dal od sebe najboljše. Zato oče le poredko brezpogojno pohvali otroka v njegovi navzočnosti. Boji se, da bi dobil vtis, češ da je že dosegel, in se ne bi več trudil. Ena izmed značilnosti očetovske ljubezni je tudi opominjanje. Toda pravi oče ne opominja ves čas svojega otroka, ker bi mu s tem vzel pogum. Oče daje svojemu otroku svobodo, gotovost, občutek varnosti. Zato se Bog skozi dolgo razodevanje predstavi človeku kot njegova »skala in utrjen okop«, »utrdba, ki mu je v stiskah blizu«.
Spet drugič pa nam Bog govori s podobo materinske ljubezni.
Materinska ljubezen sprejema, razume in je nežna; to je »globoko zakoreninjena« ljubezen. Izvira iz najglobljega bistva njenega bitja, od tam, kjer se je bitje oblikovalo, in jo vso prevzame, da »trepeta v sočutju«. Karkoli bi storil njen otrok, pa naj bi bilo še tako strašno, če se bo vrnil, bo materin prvi odziv vedno ta, da ga bo sprejela odprtih rok. Matere so vedno nekoliko na strani otrok, pogosto jih morajo vzeti v zaščito in prositi zanje pri očetih.
Prav to Bog čuti do nas. Vedno se govori o Božji silnosti in njegovi moči; toda Sveto pismo nam govori tudi o določeni Božji slabosti, o neki njegovi nemoči. To je materinska »slabost«.
Človek iz izkušnje pozna še neko drugo vrsto ljubezni, to je zakonska ljubezen, o kateri je rečeno, da je »močnejša kakor smrt«, in katere plameni so »plameni ognja« (prim. Vp 8,6). Tudi na tovrstno ljubezen se je Bog naslonil, da bi nas prepričal o svoji strastni ljubezni do nas. Vse značilne izraze za ljubezen med moškim in žensko, vključno z izrazom »zapeljevanje«, najdemo v Svetem pismu, ko opisuje Božjo ljubezen do človeka.
Zakonska ljubezen je v bistvu ljubezen želje in izbire. Nihče ne izbere svojega očeta ali svoje matere, vsakdo pa izbere svojega moža ali svojo ženo. Ena izmed značilnih potez te ljubezni je ljubosumje in v Svetem pismu boste pogosto našli, da je naš Bog »ljubosumni Bog«. Pri zakonskih parih je ljubosumje znamenje šibkosti in negotovosti. Ljubosumen mož ali ljubosumna žena se boji zase; strah ga/jo je, da bi mogla neka druga, močnejša in lepša oseba ukrasti srce ljubljene/ga. Tudi Bog se boji, toda za človeka, ne zase. Ve, da se človek zlahka zaupa rokam malikov, ponarejeni ljubezni, kar bo zanj pogubno.
Jezus je ob prihodu na ta svet dopolnil vse oblike ljubezni: očetovsko, materinsko, zakonsko; toda dodal je še eno: prijateljsko ljubezen. Svojim učencem je rekel:
»Ne imenujem vas več služabnike … vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,15).
Kaj je prijateljstvo? Tu se obračam predvsem na mlade, ki jim je prijateljstvo nekaj zelo pomembnega in pogosto tudi zelo problematičnega. Starejši so rekli: »Prijateljstvo je kot ena sama duša v dveh telesih.« Oblikuje se lahko celo močnejši odnos od sorodstvenega. Sorodstvo je utemeljeno na isti krvi; prijateljstvo pa na istih okusih, idealih, interesih. Rodi se iz zaupanja, iz dejstva, da nekomu zaupam tisto, kar je najbolj intimno in osebno v mojih mislih in izkušnjah. Ali hočete odkriti, kateri so vaši resnični prijatelji, in jih razporediti po vrstnem redu? Skušajte se spomniti najbolj skrivnostnih pozitivnih in negativnih izkušenj iz vašega življenja in pomislite, komu ste jih zaupali: tisti so vaši resnični prijatelji. In če je neka stvar v vašem življenju tako intimna, da ste jo lahko zaupali le enemu človeku, je ta vaš največji prijatelj ali prijateljica; storite vse, da ga/je ne bi izgubili!
Jezus nam pravi, da nas imenuje prijatelje, ker je vse tisto, kar je vedel o svojem nebeškem Očetu, razodel, zaupal nam.
Božja ljubezen je ocean brez obal in brez dna. Vse to, kar smo doslej povedali, je zgolj kot ena sama kapljica. A to nam zadostuje. Kaj moramo storiti sedaj, ko smo se spomnili te ljubezni? Nekaj zelo preprostega: verovati v Božjo ljubezen, jo sprejeti.
Predvsem v tem moramo posnemati otroke. Njih ni strah, da se pustijo ljubiti; več ljubezni, kot jim je naklonjeno, več je vzamejo, kot da bi bila to najbolj naravna stvar na svetu.
Od Boga se učimo, kako moramo ljubiti tudi mi. Omejil se bom na dve točki, kjer bi morali posnemati Boga. Prva: Boga ni bilo strah biti šibak, ko v Svetem pismu človeku pogosto ponavlja: »Ljubim te«, »Dragocen si v mojih očeh«. So mar očetje in (sicer manj) mame, ki tega svojim otrokom nikoli ne rečejo? In možje, ki tega nikoli ne rečejo svojim ženam? Mnogi mladi trpijo vse življenje, ker niso nikoli slišali jasnih besed iz ust tistih, od katerih so jih najbolj pričakovali.
Druga točka pa je tesno povezana s svobodo: vzgajati otroke za svobodo. Čeprav nas Bog tako zelo ljubi – čemur smo priča – nas pušča svobodne; še več, moč »očetovske« ljubezni je prav v tem, da nam daje svobodo. In ni mogoče dvomiti, da je Bog tudi dober vzgojitelj.
Ne gre za preprosto dajanje svobode otrokom, gre za vzgojo k svobodi. Dajanje svobode lahko postane popustljivost in v takem primeru bi bili upravičeno nezaupljivi. Vzgoja k svobodi pa je lahko najboljši odgovor na popustljivost. Pomeni namreč pomagati mladostnikom, da ne bi bili sužnji mode, reklame, vsega tistega, kar delajo drugi; da ne bi pomišljali biti drugačni in bi, ko je potrebno, plavali tudi proti toku. Skratka, da bi imeli pogum za lastno prepričanje in odločitve. Mladi storijo veliko napak, ker niso dovolj svobodni, in ne zato, ker bi bili preveč svobodni. Prepričan sem, da bodo danes starši in vzgojitelji naredili najlepšo uslugo mladim s tem, da jim bodo pomagali postati notranje svobodni. S tovrstno svobodo se ne rodimo, taki šele postanemo.
Vsem nam želim, da ob teh razmišljanjih ne pozabimo na najpomembnejšo trditev, ki smo jo danes slišali: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.«

Ervin Mozetič

Tokrat začnimo razmišljanje ob prvem berilu, ker v njem beremo zelo pomembno besedilo: dekalog –deset Božjih zapovedi.
Posebej bi rad izpostavil zapoved, ki je morda danes najpogosteje kršena: »Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda.« »Po nemarnem« pomeni brez spoštovanja ali, še huje, zaničljivo, z jezo, skratka preklinjati ga. Velikokrat ljudje uporabljajo kletvice kot neke vrste refren pri svojem govorjenju, in niti malo ne upoštevajo čutenja tistih, ki jih poslušajo. Veliko mladih fantov, še posebej, če so v družbi, kar naprej preklinja, ker so očitno prepričani, da bodo na ta način naredili vtis na dekleta v bližini. Toda fant, ki nima drugega sredstva, s katerim bi naredil vtis na dekleta, je res revež.
Jezik je lahko most razumevanja med ljudmi. Da bi se lahko med seboj bodisi ob govorjenju ali ob napisani besedi, dobro razumeli, mora biti preprost, pravilen in razumljiv, pa tudi močan, lep in pošten.
Kolikokrat na žalost vendar jezik ni most razumevanja med ljudmi. Kolikokrat eno mislimo, a drugo govorimo. Kolikokrat mlatimo prazno slamo, domišljavo pretiravamo, govorimo nerazločno ali celo zlonamerno, nevarno besedičimo.
Z jezikom lahko izrečemo resnico ali laž, ljubezen ali sovraštvo, molitev ali kletev.
Kar vprašajmo se kako prikazujemo Boga? Ga približamo, ali ga oddaljimo drugim? Jih povezujemo v miru in ljubezni med seboj, ali jih ščuvamo drug zoper drugega?
V naše besedišče strahotno vdira prostaštvo. Iz ust odraslih in iz ust mladine ter iz ust otrok in to kot nekaj čisto navadnega, samo po sebi umevnega. Slišimo ga na cesti in na avtobusu, na šolskem hodniku in v tovarni, na športnem igrišču in v restavraciji. Celo igralec z gledališkega odra kaže s takim besediščem podobo našega današnjega človeka. Ali smo to res mi, Slovenci? Star pregovor pravi: kar na jeziku, to je v srcu. Ali je prostaštvo tudi v naših srcih? V srcih naših otrok in mladih?
Ne vem kako je z vami, sam pa potrebujem vero, da grda govorica vselej le ni ogledalo grdega srca. Mogoče je le ponesrečena moda, ki traja kratek čas in se nato spet prelije v lepo nošo. Mogoče je le skorja, ki ne more prodreti v jedro in se nazadnje odlušči, in še posebno hitro, če ji k temu pomagamo.
Vsak po svoji moči se vrzimo v boj zoper prostaštvo v jeziku. Prepričan sem, da je zmaga tu lažja kakor tam, kjer pokvarjeno srce odeva govorico v lepe, dobro premišljene, zvijačne besede.
Božje ime je sveto, zato ga ne smemo in ne moremo uporabljati v nesvete namene. Najrevnejši so tisti ljudje, ki jim ni nič sveto.
Kristjani naj ne bi izgovarjali Božjega imena po nemarnem, niti v kakšnem začudenju ali strahu, še manj pa za kletev. Jezus je rekel, ne kolnite, ampak blagoslavljajte. Kletev, ki pride iz človeških ust, je dejanje, ki ima namen maščevanja, za to pa vemo, da ni krščansko in da moramo najprej odpuščati in prepuščati sodbe Bogu, ne pa ravnati po svoji lastni mršavi meri in pravičnosti.
Preklinjanje je še posebno pisano na kožo hudobnemu duhu, saj je to neke vrste vabljenje, naravnost ponujanje, naj hudi duh vendar vstopi; nevarno za tistega, ki preklinja kot za tiste, ki jih prekletstvo zadeva.
Skruniti pomeni onečastiti, slabo ravnati z nečem ali nekom. O Bogu moramo govoriti, kadar je potrebno in s spoštovanjem. Danes se pogosto omenja božje ime, a brez kakršne koli povezave z Bogom, kar je žalitev Boga.
Nekateri omenjajo Boga z zaničevanjem ali v jezi ali celo kaj dodajo, da ga žalijo. To je greh, ki se imenuje preklinjanje. Preklinjanje je nekaj nerazumljivega za tistega, ki veruje v Boga, saj o najdražji osebi govori grdo, a tudi za tistega, ki ni veren, če ne veruje, da je Bog, zakaj ga sploh omenja.
V Slovenščini ni prave kletvice proti Bogu. Žalostno pa je, da kletvice prevzemamo iz drugih jezikov. Tudi mnoge druge nedostojne besede ne spadajo v besedni zaklad kulturnega, kaj šele vernega človeka.
Boga moramo spoštovati. Prav tako božje osebe, stvari, kraje, Bogu posvečene osebe: svetnike, Božjo Mater Marijo, cerkve, oltar, kelih, evangelij, pokopališče. Častiti moramo zakramente, zlasti evharistijo. Kdor nevredno prejme Jezusa v obhajilu, zakrivi greh, ki se imenuje božji rop.
Dovolj bo preprost premislek, da bi razumeli, kako nesmiselno in kar neumno je preklinjanje. Kdor preklinja Boga, ga izziva, ga žali! Podoben je človeku, ki hodi po robu prepada in trpinči tistega, ki ga varno drži za roko, pri tem pa ne pomisli, da bi zgrmel v prepad, če bi varuh le za hip spustil.
Ljudje včasih rečejo: »To je navada, niti pomislil nisem; ušlo mi je iz ust, nisem hotel žaliti Boga.« Jaz pa vas sprašujem: če bi nas kdo vsakokrat, ko nas sreča, javno ozmerjal in bi se opravičeval, da tega ne dela iz hudobije, ampak le iz navade, ali bi sprejeli to njegovo opravičilo? Ko sem nekoč slišal, da so okoli mene preklinjali, sem v sebi začutil ogorčenje. Zdaj pa pogledam reveža, še posebej, če je mlad človek, z velikim usmiljenjem in žalostjo, ter sam pri sebi vzdihnem: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Če okoliščine to dopuščajo, pa preklinjevalcu preprosto rečem: »Zakaj preklinjaš? Bog je morda edini na svetu, ki ti hoče zares dobro.«
Toda ne moremo se ustaviti pri tihem obsojanju preklinjanja. To je treba spremeniti! Ta naloga pa ni stvar le tistega, ki preklinja, ampak tudi njegove žene, zaročenke, brata, sestre, očeta … Dolžnost ljubezni je, da blago in odločno pomagamo svojemu sorodniku, da spremeni nečastno navado, kot to počnemo pri kateri koli drugi razvadi. Kako goreče si prizadevamo, da bi dragega človeka prepričali, naj preneha kaditi, ker kajenje uničuje njegovo zdravje; zakaj se ne bi enako potrudili, da bi ga prepričali, naj preneha preklinjati?
Tam, kjer si odgovoren – doma, v šoli, v tvoji trgovini, v tvojem baru, v tvoji pisarni, na tvojem delovnem mestu – ne sme nihče nekaznovano preklinjati. Če lahko karkoli storiš, pa to zaradi človeškega ozira dopuščaš, je tako, kot da bi preklinjal tudi ti. Sokriv si. Če boš to storil umirjeno in spoštljivo, boš videl, da ti bodo pozneje hvaležni, in namesto da bi izgubil prijatelje, jih boš pridobil.
Toda ni dovolj prenehati preklinjati. Božja zapoved ne govori samo o tej negativni plati, ampak tudi o pozitivni. Potrebno je blagoslavljati, hvaliti, častiti Božje ime. Jezus nas je v očenašu učil izgovarjati: »Posvečeno bodi tvoje ime!« To pomeni: naj bo spoštovano, češčeno, razglašeno za sveto.
Še namig, ki bi lahko pomagal tistemu, ki je odraščal z žalostno navado preklinjanja in ima iskren namen, da se bo poboljšal. Za vsako kletvico, ki mu uide iz ust, naj ponovi: »Posvečeno bodi tvoje ime«, ali pa »Bog bodi hvaljen!«, »Hvaljeno bodi njegovo sveto ime!« Ali pa preprosto: »Gospod, odpusti mi in mi pomagaj, da tega ne bom več počel!«
Čim več lepega govorjenja vam želim.

Ervin Mozetič

Čas v katerem živimo, ni naklonjen lepi in sveti resničnosti doma, kakor se ga spominjate starejši. Današnji čas je čas človekove odtujitve od vsakdanjih vrednot, tudi odtujitve od sebe. Danes ni več družin s starimi starši, oz. je zelo redka, z očetom in mamo, s številnimi otroki. V domovih, katerih se spominjate starejši, so se rojevali otroci, ata in mama sta z ljubeznijo dopolnjevala krošnjo rodu, iz takšnega doma so odhajali v večnost stara mama in stari ata, pa še kakšen stric in še mnogi drugi. Vse to pod isto streho, kjer so se tkale vezi med tremi, štirimi generacijami in sta se dogajala radost in tragika življenja.
Današnje družine so tega oropane. Mladi so oropani možnosti stikov s starimi, ki so kot odprte knjige življenjskih izkušenj in modrosti. Oropani pa so tudi stari, ki so se po sili razmer znašli pod streho doma upokojencev ali lastnega doma in so osamljeni.
Vsak človek je enkraten ne glede na starost, in star človek lahko res zaživi v polnosti le tam, kjer se čuti nagovorjenega v svoji enkratnosti, takrat, kadar se čuti sprejetega, poklicanega v odnos. Brez odnosa je življenje prazno, in ker je človek bitje odnosa od rojstva do smrti se srečuje z nenehnim hrepenenjem, da bi lahko bil in vstopal v polnost bivanja.
Človek se sicer stara fizično, a duhovno in osebnostno nenehno rase. Tudi starostnik potrebuje odnos, ravno tako kot otrok materino mleko. Za starejše je osamljenost največja tegoba.
Socialni stiki med generacijami so danes večinoma omejeni na družino in poklicno življenje. Stiki med starejšimi in mlajšimi zunaj družine so postali zares ohlapni, kar je povezano z dejstvom, da vsaka generacija živi svoje lastno življenje – to bistveno prispeva k zmanjšanju konfliktov med generacijami.
Da ne pride do konfliktov, ampak do razumevanja med generacijami pa je potrebna dobra komunikacija, le ta pa je ena izmed osnovnih sposobnosti, potrebnih za življenje, ki jo mora vsak človek razviti že v zgodnjem otroškem obdobju. Zanjo dobi prve možnosti, spodbude in vzore ravno v družini. Spoznali smo, da bi starši morali poskrbeti, da se v družini vzpostavi dovolj zaupanja in povezanosti med člani, tako da se lahko otroci brez zadržkov obrnejo na njih. Zato je pomembno, da se starši z otrokom odprto, iskreno in brez zadržkov pogovarjajo o vseh pomembnih rečeh ne glede na to, kako težaven pogovor je pred njimi.

Da pride do razumevanja med generacijami je potrebno spremeniti pogled na staranje samo. Staranje še vedno prepogosto dojemamo kot težavo, ker spregledamo dejstvo, da so lahko starejši za družbo obogatitev.
Bolj se družba stara, bolj pomembno je vlagati v mlade. Uspeh mlade generacije opredeljuje sposobnost družbe, da podpre starejše, ki so odvisni od pomoči drugih. Lotiti se je treba težav z visoko brezposelnostjo mladih, s prevelikim številom tistih, ki prezgodaj opustijo šolanje, in z negotovostjo pri zaposlovanju, s čimer se soočajo mladi ljudje.
Posebno pozornost moramo nameniti tudi vmesni (»sendvič«) generaciji, ki skrbi za najmlajše in najstarejše člane družbe. Breme oskrbe je lahko precejšnja obremenitev, ki je predvsem na ramenih žensk. Kakovost življenja vseh generacij je odvisna od razpoložljivosti storitev pri oskrbi otrok in odvisnih starejših ljudi.

Zavedajmo se tudi, da je razpihovanje sporov med mladimi in starejšimi močno kratkovidno ravnanje, ki ne upošteva pojma življenjskega ciklusa – oziroma osnovnega dejstva, da ne ostanemo večno mladi.

Generacijam je vse manj pri srcu medsebojna odvisnost in premoženjska vprašanja lahko v družinah postanejo tudi vir sporov, nasilja in maltretiranja starejših, češ, oni imajo denar. Postali smo namreč družba, ki mora imeti že varne hiše za starejše ljudi, ki bežijo pred nasilnimi otroki in vnuki.
To je razlog, zaradi katerega je koristno podpirati družino tako, da pomagamo njenim članom, da zaživijo v odnosih.

Ali je sožitje generacij mogoče. Kako najti skupne točke sožitja med in z mladimi? Za lepo sožitje med generacijami je potrebno samo dvoje. Najprej, da obstajajo vse tri generacije, mladi, to pomeni še nerojeni pa do 25 leta starosti, potem srednja generacija, tisti, ki smo še v službah, in tretja generacija, ki je že v pokoju. Druga zahteva, pa je, da je sožitje lepo. To pomeni, da si vsaka od teh generacij vzame eno uro časa na teden za lep pogovor z vsako generacijo. To je tri ure časa na teden. Lep pogovor je tisti, v katerem pridejo tri lepe dobre stvari na eno slabo, kjer je pet lepih besed na eno grdo. To je mogoče, če je le volja za to.

Za razčiščevanje odnosov je potrebno dopuščati in odpuščati. Tudi na področju odnosov med generacijami velja, da besede sporočajo malo, ravnanje in zgled pa veliko.
Dobro medgeneracijsko sožitje pomeni spoštovanje vseh generacij. To pomeni, da ne gledamo samo na starejše generacije, ampak spoštujemo tudi mlajše generacije v njihovem bistvu, v tem, kar so. Lahko se vprašamo, kaj srednja in starejša generacija lahko da mladim. Če mlade sprejmemo, bodo mladi tudi spoštovali starejše. Tiste starejše, ki jih spoštujejo mladi, točno vedo, zakaj jih spoštujejo. Avtoriteta ni več vrednota sama po sebi, ampak mora vsak pokazati avtoriteto z zgledom. To se mi zdi bistveno za normalne medgeneracijske odnose. Izkušnje kažejo, da starejših in mladih ne moremo »vreči« skupaj in pričakovati, da se bodo družili. To ni normalno. Starejši in mladi se bodo družili samo, če bo srednja generacija posrednik med njim.

Župnija je lahko izredno lepo medgeneracijsko središče, ni potrebno delati nekih umetnih skupin. Župnija lahko deluje zelo harmonično. Poglejmo na primer različne pevske zbore: v njih so otroci, mladi, starejši. Če jih povabimo, da se za kakšno prireditev pripravljajo skupaj, si lahko podelijo izkušnje in morejo drug drugega prenašati. Podobno je v župnijskih pastoralnih svetih. Če so ti sestavljeni iz mladih in starih, je to krasna medgeneracijska skupina, kjer se učijo drug drugega prenašati in slišati. Župnija je lahko krasen vzorec medgeneracijskega sožitja.
V župniji namreč ne prihaja toliko v ospredje vprašanje priprave na kakovostno starost. Iskanje odgovora na vprašanje, kako bomo rešili probleme in težave starejše generacije, je tako rekoč na dnevnem redu različnih forumov, ki se ukvarjajo z medgeneracijskimi odnosi. Na srednjo generacijo in mlade se pozablja. Vedno je vprašanje dajanja navzgor in le redko navzdol. Kljub temu so mladi pripravljeni veliko dati. Mladi stopajo v odnose, ki jih sami oblikujejo.
Mladi se bodo začeli zanimati za starejše šele takrat, ko jih bodo začeli odrasli vključevati v svoje probleme, v svoje dejavnosti, v tisto, kar delajo. Torej ko bo prišlo do neposrednega stika med mladimi in starimi. Kadar dajemo, takrat lahko pričakujemo, da bodo drugi ob nas. Kadar jemljemo, bodo pobegnili od nas.
Mladi so pripravljeni povsod delati in povsod tudi delajo. Večji problem je, da odrasli nismo vsepovsod zraven. Določenih stvari že ne želimo več delati in se jim želimo izogniti. Naj navedem primer iz Karitas: Kdo bo zlagal obleko? Starejšim to ne diši, zato pokličemo mlade. Mladim pa je to tako ali tako »čisto mimo«, ker ne vedo, komu to sploh lahko koristi. Če to delamo skupaj in se pri tem pogovarjamo, je delo samo »za zraven«. Delo moramo začeti vrednotiti drugače, kot smo vajeni.
Od nas odraslih to zahteva, da začnemo spreminjati razmišljanje od »moram« k »želim«.
Ali je torej mogoč odnos med generacijami? Ali odnos je ali pa ga ni. Mladih ne moremo preslepiti, da bi neko stvar delali, razen če jo morajo delati. Mladi vstopajo v demokratične odnose, to pomeni, da jih sami oblikujejo ali pa iz njih izstopajo po najkrajši poti.
Vsem želim, tako mladim, srednji generaciji, kot starejšim, veliko medgeneracijskega sodelovanja in dopolnjevanja in s tem sreče vsem. Morda je postni čas ravno temu namenjen! Pa nikar ne pozabimo na trditev, za lep odnos med vsemi generacijami bi bil potreben čas treh ur na teden za pogovor. Je to veliko? Zame ne? Kaj pa zate? Ali ne bi bil zate post da si vzameš ta čas? Veliko več sreče in veselja bi bilo med vsemi generacijami. Tak post vam želim in prepričan sem, da bo potem več sreče za veliko noč.

Ervin Mozetič

V današnjem evangeliju smo slišali o tem kako je Jezus šel v puščavo.
Postni čas je priložnost, ki jo Cerkev ponuja brez razlike vsem, da bi iz njega napravili čas puščave v okolju, v katerem živijo, ne da bi se morali umakniti v puščavo kot tako. Če ta čas človek živi poglobljeno, je to neke vrste zdravilno razstrupljanje duše. Na tem svetu ne poznamo le zastrupljanja z ogljikovim dioksidom; poznamo tudi zastrupljanje s pretiranim hrupom in svetlobo. Na neki način smo vsi malce opijanjeni od hrupa. Potrebe po času zbranosti in samote ne čutijo le verni ljudje, čuti jo vsak človek, ki se zaveda svojega duha, svoje duše ali pa vsaj svobode, ki jo mora ohranjati in varovati. Tudi duh ima pravico do počitnic.
Človek pošilja raziskovalne sonde vse do roba Osončja, največkrat pa spregleda tisto, kar je v njegovem lastnem srcu. Pobegniti, raztresati se, zabavati se: te besede označujejo beg pred sabo, izogibanje resničnosti. Obstajajo »zabavne« oddaje (na TV jih je vse polno), »zabavna« literatura. V angleščini se vse, kar spada v to zvrst, pomenljivo imenuje fiction, pretvarjanje. Rajši živimo v pretvarjanju kot pa v resničnosti. Danes se veliko govori o oddaljenih nezemeljskih bitjih (marsovcih), toda oddaljeni tujci smo mi, prebivalci tega našega planeta, in ni treba, da pridejo od zunaj.
Mladi so najbolj izpostavljeni opojnosti hrupa. »Delo naj ljudi teži,« je rekel faraon svojim oskrbnikom o Judih, »da bodo zaposleni z njim in ne bodo poslušali lažnivih besed« (2 Mz 5,9). Današnji »faraoni« šepetaje, a nič manj odločno, pravijo: »Hrup naj teži te mlade; omamil jih bo, da ne bodo razmišljali in odločali oni sami, ampak bodo sledili modi, kupovali tisto, kar hočemo mi, trošili tisto, kar bomo rekli mi.«
Kaj storiti? Ker ne moremo oditi v puščavo, je potrebno ustvariti nekaj puščave v nas. Kako? Krščansko izročilo nam ponuja odgovor v besedi: post. Vendar je veliko vrst posta. Nekoč so z besedo post razumeli samo pritrgovanje pri hrani in zdržek od mesa. Ta post od hrane tudi danes ohranja svojo vrednost in je zelo priporočljiv, ko ga človek živi v duhu odrekanja, da bi mrtvil požrešnost in prihranil nekaj, kar bi delil s tistimi, ki umirajo od lakote, in ne le zato, da bi ohranil vitko postavo.
Kljub vsemu pa danes to ni najpotrebnejši post. Jezus je rekel, da nobena hrana sama po sebi ni nečista in da človeka ne omadežuje to, kar pride v želodec. Pomembnejši od posta pri hrani je post od trušča in hrupa, predvsem pa od podob. Živimo v civilizaciji podobe; postali smo požiralci podob. Preko televizije, tiska in resničnosti, ki nas obdaja, dopuščamo, da prihaja v nas množica podob. Veliko je nezdravih, širijo nasilje in zlonamernost in ne delajo drugega, kot da spodbujajo najslabše vzgibe, ki jih nosimo v sebi. Namenoma so pripravljene za zapeljevanje. Najslabše pa je morda to, da dajejo napačno in nestvarno podobo o življenju, z vsemi posledicami, ki iz njih izhajajo, ko se človek sooči z resničnostjo. Ljudje si domišljajo, da bo življenje ponudilo vse, kar vidijo v reklamah.
Če ne bomo ustvarili nekega filtra, določene zapore, bomo zelo hitro zožili našo domišljijo in našo dušo spremenili v smetišče. Slabe podobe ne umrejo takoj po tistem, ko so prišle v nas, ampak delujejo. Spremenijo se v vzgib k posnemanju in strašno omejujejo svobodo. Vemo, kaj to pomeni, posebno za odraščajoče in mladostnike. Nekatere filme je bilo treba umakniti iz javnosti, ker so labilne in nemočne povlekli v posnemanje tistega, kar so videli, tudi tako absurdne stvari, kot je metanje kamnov na avtomobile z nadvozov.
Ko piha široko in s seboj prinaša pesek iz Sahare, nihče ne pusti na stežaj odprtega okna, če noče, da bi mu vso hišo pokril ta nadležni prah. Potreben je nadzor tudi nad tistim, čemur dovoljujemo, da vstopa v nas skozi naše oči. Nekoč mi je nekdo ugovarjal: »Ali ni Bog ustvaril oči za občudovanje vsega tistega, kar je na svetu lepega?« »Seveda,« sem mu odgovoril, »toda Bog, ki je ustvaril oči za gledanje, je ustvaril tudi veke, da jih pokrijejo! In on je že vedel, kaj dela.«
Druga vrsta alternativnega posta, ki ga lahko živimo v postnem času, je izogibanje slabim besedam. Sv. Pavel je priporočal:
»Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo« (Ef 4,29).
Slabe besede niso le kletvice; so tudi ostre, negativne besede, ki sistematično izpostavljajo šibko stran človeka, to so kritične in sarkastične besede. V življenju družine ali skupnosti imajo te besede moč, da posameznika zaprejo vase, odnosi se ohladijo, ustvarja se zagrenjenost in nejevolja. Te besede dobesedno »ubijajo«, prinašajo smrt. Sv. Jakob je rekel, da je jezik poln smrtonosnega strupa; z njim lahko Boga blagoslavljamo ali pa preklinjamo, brata dvignemo ali pa ubijemo. Ena sama beseda lahko bolj zaboli kot udarec s pestjo.
Dejal sem: ker ne moremo iti v puščavo, lahko kot alternativo ustvarimo nekaj puščave okoli sebe. Bistvo vsega je, da znamo občasno »vstopiti sami vase«.
Ob koncu prisluhnimo besedam sv. Anzelma iz Aoste, kot da so na začetku tega postnega časa namenjene prav nam:
»Nepomembni človek, pusti za hip svoje običajne skrbi. Za trenutek pojdi vase, zapusti trušč svojih zmedenih misli in nemirnih hlepenj, ki te stiskajo. Za hip se odpočij v Bogu, samo za trenutek počij v njem. Stopi v globino svoje duše. Odstrani vse, razen Boga in tistega, kar bi ti moglo pomagati, da ga srečaš. Zapri vrata svojega bivališča in ga išči v molku. Z vso močjo reci Bogu, reci Gospodu: 'Iščem tvoj obraz. Tvoj obraz iščem, Gospod.'«
Naj Duh, ki je »odvedel Jezusa v puščavo«, tja povede tudi nas, nas spremlja v boju zoper zlo in nas – prenovljene v duhu – pripravi na obhajanje velike noči.

Ervin Mozetič

Pravijo, da se hudobni duh najbolj boji naših odločitev, največ zadovoljstva pa mu prinese človekovo odlašanje. Da je res tako, lahko preverite sami. Če se boste že takoj na začetku posta odločili in potem mirno šli na pot, boste že prvi teden občutili napade sovražnika v tej ali oni obliki: odpor, skušnjave, pomisleke, strah, utrujenost, pobitost ... Tisti, ki bo s konkretno odločitvijo odlašal, bo verjetno živel mirneje in bo obvarovan marsikaterega boja. Morda bom slišal prišepetavanje: »Že tolikokrat sem naredil dobre postne sklepe, pa mi jih potem ni uspelo izpolniti. Zato se ne bom nič konkretnega odločil in bom raje sproti videl, kako bo.« Post je boj z mnogimi sovražniki. Za ta boj imamo na voljo klasično in nikoli zastarelo orožje: molitev, post in miloščina.

Molitev je gotovo na prvem mestu, saj je največja utvara ravno v misli, da bom na fronti vse delal in zmogel sam. Brez vere, da je Bog tisti, ki nas notranje preobraža in ne mi, bomo težko zmogli postna prizadevanja. Jezus je šel v puščavo v živem odnosu s svojim Očetom. Osebna molitev me bo obvarovala, da bi postne vaje delal sam in tako pristal v utvari samoodrešenja ali poganski misli, da je bistvo posta »trening«. Osebna molitev pomeni tudi čas za samoto. V samoti se bom znebil svojega orožja, da bi dobil božje. To je lahko odpoved prijateljem, s katerimi bi se lahko pogovarjal, glasbi, ki me sicer pomirja, opravkom, ki jih naredim za nujne, da bežim pred samoto. Če je v adventu morda bolj poudarjena skupna molitev, je v postu osebna. Pred Odrešenika moram priti gol, šibek, ranljiv, strt, grešen...

Čeprav je res, da odpoved ali post v hrani danes nima takšnega pomena kot nekdaj, je tudi res, da je telesni post orožje, ki ga ni mogoče kar tako nadomestiti. Poleg zdržka mesnih jedi in mnogih drugih priboljškov bom gotovo žel neverjetne bojne uspehe, če se bom odločil tudi za kak klasičen celodnevni post ob kruhu in vodi. Pri odpovedih se nam ponuja cela paleta možnosti. Svetniki so radi dajali vrednost drobnim žrtvicam. Lahko je to čisto navaden pogled, ki se mu odpovem in se mi sicer zdi, da ni nič posebnega. A take odločitve imajo moč ravno zato, ker so drobne in se največkrat ne vidijo. Tudi sami jih pozabimo in nanje nismo navezani. Možnosti zanje nam prinaša življenje vsak dan sproti.

Post bom uporabljal zlasti na področjih, kjer sem najmanj svoboden. Morda nas kultura, v kateri živimo, danes najbolj drži ujete z močjo podob. Zato je post oči danes še posebej aktualen. To je post od poplave besed in slik. V družini lahko sprejmemo skupno odločitev, katere dneve bo televizija nema, in sicer za ves dan in tudi za primer, če bi ravno na tisti dan prišla kakšna zanimiva in koristna oddaja. Svojo svobodo na tem področju lahko preverjam ob internetu, drugih računalniških ponudbah, časopisih, revijah, reklamah...

V tej kulturi je zelo na mestu post novic. Lahko se odločim, da en dan ali nekaj dni ne bom sledil nobenim dnevnim novicam. Odpovedal se bom »razumevanju sveta«, da bi ta svet bolj razumel in imel o njem verodostojnejšo podobo. Za marsikoga utegne biti uspešen post v kilometrih nepotrebnih voženj z avtomobilom. Nekomu, ki ima družino, bo prinesla veliko bojnih uspehov odločitev, da bo kdaj zavestno ostal doma in bo tudi res ves »tam«, pri svoji družini.

Duhovni učitelji pravijo, da se greh začne s tem, da nismo tam, kjer bi morali biti. Vsak se lahko vpraša, na kakšne načine beži s fronte življenja.

Da v svojih postnih prizadevanjih ne bi postali »zasebniki«, nam pomaga miloščina. Na bojišču postnega časa si z njo pridobivamo dragocene zaveznike, na katere računa vsak pameten vojščak. Miloščina seveda ni samo v denarju. Je v drobnih in velikih dobrih delih. Manj ko je ob njih hrupa, učinkovitejša so. Ko si bomo postili oči, se srečali s seboj in svojim Odrešenikom, ko se bo razbil naš lažni jaz, bomo sposobni tudi videti stisko človeka.

Pomoč v stiski, ki sicer na zunaj ni vsakemu opazna, je veliko dragocenejša kot ona, ki je vsem vidna. Miloščina je zato lahko prava beseda ob pravem času, poslušanje nekoga, ki mi je zoprn. Je tudi v tem, da pokažem zanimanje za stvari, ki se mi zdijo nepomembne, a so pomembne in zanimive za nekoga ob meni. Ni ga, ki bi imel tako malo, da ne bi mogel še tega deliti.

V svetu, kjer se vsi raje obesimo na slabo kot pa na dobro, lahko odpremo pekarno, v kateri bomo delili kruh dobrih besed o človeku. Odpoved opravljanju je lahko učinkovita miloščina, dobro delo, ki ga na skrivnem naredimo za bližnjega. Odkrivati dobro tam, kjer ga drugi ne opazijo, in razstrupljanje negativnega govorjenja je miloščina, ki jo ta svet zelo potrebuje.

Namen vstopa v boj puščave je odrešen človek. Ne bo odrešenega sveta, ne odrešene župnije, soseske, šole in družine brez odrešenega kristjana. Da želim biti odrešen in da se odrešiti kljub vsem prizadevanjem ne morem sam, bom v postnem času pokazal tudi z iskreno spovedjo. Ali pa kar z dvema! Eno že kmalu na začetku in eno pozneje. Pa ne zadnji trenutek, tako da meni in spovedniku ne bo treba hiteti.

Satan že preži in se boji tvojih dobrih sklepov. Ti pa se jih nikar ne boj. Tudi če ti ne bo uspelo vseh do kraja izpolniti, si se bil vendar odločil. Postni čas ni za preračunljivce. Bodi vojak, ki si upa tvegati.

Ervin Mozetič

»Poslal jih je oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike« (Lk 9,2). Pa razmislimo danes o bolezni in bolnikih.
Nekoč nekje, morda prav blizu, je dolga leta živel on ali ona. Bila sta mehanik, prodajalka, profesor, mati, igralec.…Ljudje imamo veliko različnih vlog in nalog, pri tem se počutimo samostojni, svobodni, verjamemo, da smo “svoje sreče kovači”. A včasih iznenada v njegovo ali njeno življenje vstopi bolezen in z njo spremembe vseh drugih vlog. Kaj vse se spremeni? Kar naenkrat so vprašljivi cilji, želje, začrtane poti, ogrožena je samostojnost, neodvisnost, omaje se zaupanje vase… Je čas za zavedanje sebe in svojih resničnih potreb, opuščanje razvad, nova priložnost….
Poglejmo tudi bremena bolezni:
Na telesni ravni: motnje delovanja posameznih organov, slabše počutje in
odzivanje, bolečine, zmanjšanje telesne kondicije, hitra utrudljivost, telesna
nemoč, spremenjeno zaznavanje, delovanje, izguba spretnosti in veščin…
Na duševni ravni: neposredne spremembe duševnosti zaradi bolezni, omaje se
samozaupanje, spreminja se samopodoba, sproži se proces dojemanja stanja,
razvoja obrambnih mehanizmov ter razvoja strategij za obvladovanje nove
situacije ipd.
Na ravni socialnih odnosov: spreminja se kakovost in trdnost socialne mreže,
stereotipi in predsodki predstavljajo marsikatero resno oviro na poti uspešnega vključevanja v vsakdanje življenje ob in po bolezni, vpliv bolezni posega v življenja bližnjih.
Občutek za čas se spremeni: v sreči čas beži, v stiskah se ustavlja. Trenutki ob bolečini ali med boleznijo lahko postanejo večnost. Grozno dolgo je čakati
v negotovosti na pregled…na izvide…na pojasnilo…na terapijo…na okrevanje…na čas, ko bo vse spet dobro ali… Svet je videti neresničen – kot bi
se dogajalo nekomu drugemu.
Kakšen odnos želi in potrebuje bolnik?
• iskreno zanimanje in razumevanje;
• pozornost, obzirnost in strpnost;
• spoštljivost, ki krepi bolnikovo dostojanstvo in samospoštovanje;
• omogočanje in dopuščanje svobode pri odločanju
Vsak bolnik doživlja situacijo na svoj način. Prav tako se razlikujejo svojci in bolnik pri presoji situacije. Razumevanje je odvisno od bolezni, trenutnega počutja.
Pomoč in podpora svojcev sta zelo dragocena. Dajanje in nudenje pomoči pa lahko močno vpliva na medosebni odnos kot tudi na samospoštovanje obeh
udeležencev.
Torej, kaj potrebuje bolnik?
Čas, da dojame situacijo in uredi čustva; kakovostno komunikacijo (sporočanje in pozorno poslušanje) s strokovnjaki, ki mu bo pojasnili bolezen in pomagali najti odgovore na vprašanja, ki ga begajo; zagotovilo bližnjih, da je zanje kljub bolezni pomemben in da mu bodo stali ob strani; Priložnost, da ostane kakovostno vpet v svoje socialno okolje za zdravljenje in okrevanje;priložnosti za srečanja z ljudmi, ki imajo podobne izkušnje, skratka ne pomilovanja – več razumevanja. Življenje z boleznijo je nenehno usklajevanje in uglaševanje čustev in razuma.
Strah nas tako opozarja na nevarnost. Žalost nam pomaga spoznati izgubo in se posloviti. Lažje je, če jo lahko podelimo z bližnjo osebo. Jezo zaznavamo kadar so ogrožene ali ovirane naše osnovne potrebe. Jeza pri bolniku lahko kaže, da je ta:prestrašen in se brani, žalosten, obupan in ne najde tolažbe, nejevoljen, ker vidi svoj svet in ne more vanj, ne more dojeti in sprejeti bolezni in njenih posledic …. Sram - nelagodje ob soočenju z lastno ranljivostjo, šibkostjo, nemočjo.. Skrivanje, prikrivanje, podcenjevanje težav.. Zadrege pred drugimi… Sram in zadrege zaradi bolezni imajo lahko tudi njihovi svojci – to jih lahko naprej ovira pri odnosih z drugimi, lahko vodi do socialne izolacije bolnika, družinski članov ali celo družine kot take.
Zaradi posledic bolezni, bolnik lahko še dolgo časa potrebuje pomoč drugih. Naučiti se zaprositi in sprejeti pomoč ter sočasno ohraniti samospoštovanje, je pogosto zelo boleča in zahtevna naloga. Človek potrebuje sočloveka, a prav tako potrebuje zavest, da je sam za nekoga pomemben in da lahko pomaga drugemu.
Kaj bolniki iz lastnih izkušenj svetujejo svojcem in prijateljem:
• Verjemite težavam bolnika kadar o njih sporoča, četudi jih ne vidite; a nikar ga ne spominjanje nanje, kadar jih za hip pozabi.
• Ne kažite preveliko zaskrbljenost in ne obremenjujte bolnika s svojimi strahovi.
• Trudite se bolnika razumeti takšnega kot je, bodite z njim sproščeni in pristni.
• Veselite se z njim, kadar uspe, pomagajte mu, ko to zares potrebuje.
• Z bolnikom se pogovorite dokaj pozorno o bolezni in skušajte živeti kar se da običajno.
• Zagotovite mu, da mu boste stali ob strani. Potrebuje vas.
• Poskušajte razumeti, če vas bo kdaj prizadel z nestrpnostjo, gorko besedo. Te besede pogosto niso vzklile iz zlobe, ampak iz obupa, strahu, žalosti…, ki jih doživlja.
Pisatelj Italo Alighiero Chiusano je takole opisal bolezen, ki je potrkala na vrata njegovega življenja (prepričan sem, da se bodo v njegovi analizi mnogi prepoznali): »Doleti te bolezen in od danes do jutri moraš računati z nedejavnostjo, čeprav kratko, s trpljenjem, čeprav omejenim, s smrtjo, čeprav je na videz še daleč. Postaneš predmet, namesto oseba, »stvar« s katero upravljajo drugi, »pacient« čeprav premalo potrpežljiv. In tedaj se začneš – če tega nisi storil že prej – globoko spraševati o sebi, morda celo brez zavedanja Božje perspektive«.

V primeru bolezni je prav, da molimo za lastno zdravje. Včasih Bog usliši našo molitev in nakloni zdravje če ve, da je to v naše večno dobro. Toda bolje je, da se uklonimo Božji volji, kakor je to storil Jezus v Getsemaniju:

»Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi«.

Na ta način bolniki niso več pasivni člani Cerkve, ampak še bolj aktivni, še bolj dragoceni. V Božjih očeh je lahko ena ura vdanega prenašanja trpljenja vredna več, kot vse dejavnosti po svetu, ki jih ljudje storijo le zase. Vsi mi duhovniki priznavamo, da nam pri oznanjevanju Božje besede prihaja neprecenljiva pomoč prav od tolikih bolnikov, ki podpirajo naše poslanstvo.

Zdaj pa posvetimo nekaj besed tudi tistim, ki morajo poskrbeti za bolnike; tu mislim da so vključeni kar vsi, kajti ne verjamem, da bi bila kje družina, v kateri ni tudi kakšnega bolnika. Da ne govorimo o onih, ki jim je strežba bolnikom poklic: zdravniki, bolničarke, prostovoljci, medicinske sestre. Velikokrat sem lahko občudoval iskreno predano služenje in človečnost številnih zdravnikov. Vem, da ni vedno tako; toda ne smemo posploševati in spregledati tolikšno ljubezen in žrtvovanje, ki se razdaja v zdravstvenih ustanovah. Preko številnih ljudi, ki se posvečajo skrbi za bolne, je kakor, da bi se Jezus sam še naprej ljubeče sklanjal nadnje. Tudi veliko nevernih zdravnikov se požrtvovalno razdaja za bolnike. Jezus pravi tudi njim: »Vse to ste meni storili!«.

Na par stvari bi pa vendarle rad spomnil. Bolnik gotovo potrebuje oskrbo, še bolj pa potrebuje upanje. Nobeno zdravilo bolniku toliko ne pomaga, kot upanje. Ko to lahko storimo brez prevare, moramo vlivati upanje. Upanje je za bolnika najboljši »kisikov šotor«. In tudi ljubezen. Slavna hvalnica ljubezni, ki jo najdemo pri sv. Pavlu, je namenjena vsem kristjanom, na poseben način pa velja za tiste, ki se morajo ukvarjati z bolnimi:

»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva … ni brezobzirna, ne išče svojega … Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13, 4 sl).
Sklepam z željo vsem bolnim, naj čim prej ozdravijo in se vrnejo k svojemu delu, v ljubečo bližino svojih dragih, še z enim razlogom več, da bodo hvaležni Bogu in cenili življenje.

Ervin Mozetič

Slišali smo o obredu darovanja v templju. V krščanstvu obred darovanja ne obstaja več, toda njegov duhovni pomen ostaja in je aktualen še danes. Z drugimi besedami: krščanski starši morajo svojega otroka »postaviti pred Gospoda« in mu nato pomagati, da bi »rastel in se krepil v modrosti in milosti«, se pravi ne le telesno in intelektualno, ampak tudi duhovno.
Kaj lahko danes pomeni »postaviti lastnega otroka pred Gospoda«? Pomeni priznati, da so otroci Božji dar, da pripadajo njemu, še preden so očetovi in mamini. V skladu s krščanskim naukom je Bog tisti, ki v trenutku spočetja vlije v otroka duhovno počelo, ki ga imenujemo duša. Porajati pomeni sodelovati z Bogom, ki je edini Stvarnik.
Toda ni dovolj, da podarimo svoje otroke Gospodu le enkrat, na začetku njihovega življenja. Potrebno je skrbeti za njihovo krščansko vzgojo. Starši so prvi evangelizatorji svojih otrok. To so pogosto, ne da bi se tega sploh zavedali, ko jih učijo moliti, z odgovori na njihova vprašanja, s sodbami, ki jih izrekajo v njihovi navzočnosti.
Nedolžne otroške duše pogosto bolje od odraslih razumejo verske resnice, če so jim seveda predstavljene v njim primerni govorici. Kdor ima opravka z otroki, ve, kolikokrat človek ostrmi pred kakšno njihovo besedo ali stavkom. Med otroki in Bogom je neka naravna bližina, ker miselno ne zapletajo stvari; prav ta miselna zapletenost namreč odraslim pri verovanju povzroča težave.
Človek se včasih vpraša, ali je prav in ali je vredno polagati v otroke vse od prvih let življenja semena vere, ko pa vemo, kakšni učitelji bodo nadomestili starše, takoj ko bodo otroci zapustili domače ognjišče, in s koliko krizami se bodo srečali že v šolskih letih. Ti dvomi nas ne smejo ustaviti.
Na praznik darovanja v spomin na besede, s katerimi Simon označi Jezusa za »luč narodov«, blagoslavljamo tudi sveče, ki jih lahko odnesemo domov. Zato ta praznik imenujemo tudi »svečnica«. Mislim, da nalogo staršev do otrok zelo dobro simbolizira ta svečka.
Pesnik je v prispodobi takole opisal svoje življenje. »Nekega dne sem se odpravil na dolgo potovanje. Bilo je še temno, ko sem odhajal od doma, in moja mama mi je dala v roke svetilko, da bi si svetil na poti; naročila mi je, naj je za nobeno ceno ne odložim. Nekaj ur sem hodil v svetlobi te svetilke, potem pa je vzšlo sonce in svetloba svetilke, ki sem jo držal v roki, je začela bledeti, vse dokler je opoldne sploh ni bilo več opaziti, in imelo me je, da bi jo odvrgel. Toda spomnil sem se obljube, ki sem jo dal mami, in še naprej nosil v roki to malo svetilko. Dolgo sem hodil, potem pa je sonce začelo zahajati in se je okrog mene spet stemnilo. Plamenček, ki sem ga držal v roki, pa je postal opaznejši, dokler se v popolni temi nisem zavedel, da je bila to edina stvar, ki mi je omogočala, da sem nadaljeval pot in končno prispel na cilj. Resnično sem bil vesel svetilke, ki sem jo imel s seboj.«
Tako je tudi z vero, ki jo na začetku dolge življenjske poti otrok prejme od staršev. Najprej je vse, ker obstaja le ta. Potem se prižgejo še druge luči, drugi interesi in vrednote začnejo prevzemati človekovo pamet. Otroška vera bledi in sčasoma se človek niti ne zaveda, da jo je imel. Toda pride večer, čas, ko številne luči, ki so ga v življenju zaslepile, druga za drugo ugašajo ali pa niso več tako svetle kot nekoč. Koliko ljudi je v tem obdobju odkrilo vero, malo svečko, ki so jo simbolično prejeli pri krstu in jo je družina ohranjala! Ni torej treba oklevati, da bi izročili otrokom svečo vere.
Najboljši način, kako otrokom posredovati vero, je ta, da z njimi in pred njimi živimo iz vere; ob tem pa priznavamo, da nam to nikoli popolnoma ne uspeva, vendar nas to ne sme ustaviti. »Moji otroci vedo,« je rekla neka mama, »da je življenje brez Jezusove navzočnosti zame in za mojega moža le votla lupina.«
Pomembno je, da vzporedno z versko vzgojo teče vzgoja za svobodo, da se bodo otroci čutili svobodne, ko sprejemajo ali pa tudi zavračajo prepričanje staršev; zaradi tega pa se ne smejo čutiti manj ljubljene. Omenjena mati, ki je po najboljših močeh krščansko vzgajala svojih pet otrok, je medtem ko so odraščali, mirno naredila obračun: »Najstarejši pred vsemi pričuje za Jezusa in se sprašuje o svojem poklicu. Drugi je do vsega kritičen in nama včasih očita, da sva mu 'prala možgane'. Tretja ne hodi več k maši, je pa vsa navdušena nad Taizéjem, nad pričevanjem svojih vernih vrstnikov in nad življenjem svetnikov. Predzadnja hodi k verouku, vendar se previdno drži svojih stvari. Najmlajša je še v letih, ko pravi, da se bo poročila z Jezusom, če se že z očkom ne more, in še, da bo svetnica, ko bo velika, in bo pomagala revežem.«
Ko ste storili vse, kar je bilo mogoče, in ne morete več govoriti otrokom o Bogu, je prišel čas – tako je rekel sv. Frančišek Saleški neki mami –, da govorite Bogu o otrocih, se pravi, da molite zanje.
Rad bi pokazal še na neki drug položaj, ki ga prikliče v zavest Jezusovo darovanje v templju. Kako se obnašati, ko bi sin ali hči spregovorila o tem, da se želita popolnoma posvetiti Gospodu in se odločata za redovništvo ali duhovništvo? V nekaterih družinah, čeprav se imajo za krščanske, takšno novico sprejmejo kot nesrečo; ponekod celo hudo pritiskajo na otroka, da bi spremenil začrtano pot. Pa bi taka odločitev morala biti za krščanske starše čast in veselje. Ne le da bi se morali izogibati oviranju, ampak bi morali sina ali hčer pri tej zahtevni odločitvi spremljati, kakor na poročni dan spremljajo k oltarju druge svoje otroke.
Na dve stvari bi rad spomnil starše, ki bi kaj takega doživeli. Nič na svetu ne zmore tako napolniti življenja vašega sina ali hčerke in ju osrečiti, kot to lahko stori Bog, in po drugi strani noben sin ali hči ne ostaneta tako blizu staršem v njihovih potrebah kot sin ali hči, ki sta se posvetila Gospodu, ko so mislili, da so ju izgubili. Mnogi starši so to izkusili in čutili, da se morajo opravičiti svojemu sinu duhovniku ali hčerki redovnici, da ju svoj čas niso razumeli.
Ena najbolj ganljivih stvari v življenju sv. Terezije Deteta Jezusa je podpora njenega očeta na poti uresničevanja njenega poklica (mama je umrla prej). Želela je vstopiti v karmel, vendar je naletela na težave, ker je bila še premlada. Oče jo je iz Francije spremljal vse do Rima, da bi osebno prosila papeža Leona XIII., naj ji dovoli vstopiti v klavzuro. Skupno jima je to končno uspelo. V enem izmed pisem očetu (ki ga je ljubkovalno klicala za svojega zemeljskega kralja) piše iz karmela: »Ko me je Jezus, nebeški kralj, vzel zase, me ni odvzel mojemu zemeljskemu kralju. Očka, potrudila se bom, da bom poskrbela za tvojo slavo in postala velika svetnica.« Kot vemo, ji je uspelo. Ne le svetnica, postala je tudi cerkvena učiteljica. Njena družina je prva, ki jo je Cerkev »v svežnju«, se pravi kot družino kot zakonca razglasila za blažena. Starši sv. Terezije so najboljši zgled, kaj pomeni »postaviti otroke pred Gospoda«!
Postavite torej svoje otroke pred Gospoda!

Ervin Mozetič

Eno prvih Jezusovih dejanj takoj po krstu v Jordanu je izganjanje nečistega duha iz človeka v shodnici v Kafarnaumu.
Kaj si misliti o tem in tolikih drugih podobnih dogodkih, ki jih najdemo v evangelijih? In še bolj temeljno vprašanje: ali še obstajajo »nečisti duhovi«? Ali hudobni duh obstaja? Uvodoma povejmo nekaj besed o tem, kako današnji človek verjame v hudobnega duha. Glede tega moramo dobro ločiti dve ravni: raven ljudskega verovanja in intelektualno raven (literatura, filozofija in teologija).
Na ljudski ravni ali na ravni šeg se današnji položaj ne razlikuje kaj dosti od srednjeveškega ali od časov med 14. in 16. stoletjem, ki so tradicionalno znani zaradi pomena, ki so ga dajali pojavom, povezanim s hudobnim duhom.
Res je, da ni več procesov, inkvizicije, grmad, lova na čarovnice in podobno; toda dejavnosti, ki imajo v središču hudobnega duha, so še bolj razširjene kot nekoč, in to ne le med revnejšimi ljudskimi sloji. To je postalo družbeni (in komercialni!) pojav širokih razsežnosti. Lahko bi rekli: kolikor bolj skušamo hudobnega duha izgnati skozi vrata, toliko bolj se vrača skozi okno; kolikor bolj ga izključujemo iz vere, toliko bolj se vsiljuje v vraževerju.
Veliko drugačne pa so stvari na t. i. intelektualni in kulturni ravni. Iz tega zornega kota lahko v treh stopnjah povzamemo proces, ki je privedel do sedanjega položaja. Prvi korak v procesu ločevanja od tradicionalnega pogleda se je zgodil na področju estetike. Hudobnega duha, ki so ga v figurativni umetnosti in poeziji vedno pogosteje predstavljali groteskno in strašljivo, v nekem trenutku začno predstavljati kot lepega ali pa vsaj melanholičnega in poetičnega.
Če na tej stopnji sovražnik začenja postajati »simpatičen«, se na naslednji, ki ima svoj vrh v devetnajstem stoletju, strani celo zamenjata: na Satana ne gledajo več kot na »sovražnika«, ampak kot na zaveznika in prijatelja, ki je na strani človeka. V tem ozračju pišejo himne in poezije, ki slavijo Satanovo odrešenjsko delo.
Tretja stopnja, ki je danes aktualna pa je molk o hudobnem duhu. Ta molk ni stvar pohvalne razsodnosti, ampak zanikanja. Sovražnika ni več. Ali bolje: obstaja, vendar je le še tisto, kar je sv. Pavel imenoval »meso in kri«, se pravi preprosta slabost, ki jo človek nosi v sebi.
Potrebno se je vprašati: zakaj se zdi danes številnim intelektualcem – najdemo jih celo med teologi – nemogoče verjeti v obstoj hudobnega duha? Mislim, da je eden osnovnih vzrokov naslednji: hudobnega duha iščejo v knjigah, a njega ne zanimajo knjige, ampak duše; zato ga ne srečamo v univerzitetnih avlah, knjižnicah in akademijah, ampak prav v dušah.
Tisti, ki pregleduje tradicionalno prepoznavne diabolične fenomene (obsedenost, pogodba s hudobnim duhom, lov na čarovnice … ) in potem zmagoslavno sklene, da je vse le vraževerje in da hudobnega duha ni, je podoben onemu sovjetskemu astronavtu, ki je sklepal, da Bog ne obstaja, ker je po dolgem in po čez prekrižaril nebo in ga ni nikjer srečal. Oba sta iskala na napačnem kraju.
Na tem področju velja omeniti še en nesporazum. O obstoju Satana razpravljajo teologi in neverni kulturniki, kakor da bi imeli za dialog skupno osnovo. Ne upošteva pa se, da »laična« kultura, ki se razglaša za neverno, ne more verjeti v obstoj hudobnega duha; celo prav je, da ne verjame. Bilo bi zelo tragično, če bi verjeli v obstoj hudobnega duha, ko ne verujejo v obstoj Boga. V takem primeru bi bilo pa stanje res obupno. Kaj lahko ve o Satanu nekdo, ki ni imel nikoli opravka z njegovo resničnostjo, ampak le z idejo in s tradicionalnimi etnološkimi predstavami o njem? Prav ti običajno z veliko gotovostjo in vzvišenostjo razpravljajo o tej temi in z vsem obračunajo: češ »srednjeveško mračnjaštvo«. A ta gotovost nima temelja, kakor nima osnove tisti, ki se hvali, da se ne boji leva le zato, ker ga je velikokrat videl na sliki in se ga ni nikoli ustrašil.
Nekateri interpretirajo večjo diskretnost cerkvenega učiteljstva na tem področju kot potrditev, da se je tudi Cerkev odpovedala verovanju v hudobnega duha ali pa da vsaj ne ve več dobro, kaj početi s to točko svojega nauka. Vendar to ni res. Pavel VI. je znova močno potrdil svetopisemski nauk in izročilo glede »temačnega in sovražnega dejavnika, hudobnega duha«. Med drugim piše: »Zlo ni le neke vrste pomanjkanje, ampak je učinkovitost, je živo bitje, duhovno bitje, sprevrženec in sprevrženost. Strašna realnost. Skrivnostna in strahovita.«
V preteklosti se je pogosto pretiravalo z govorjenjem o hudobnem duhu, videli so ga tudi tam, kjer ga ni bilo, storjenih je bilo veliko napak in krivic s pretvezo boja proti njemu; potrebno je veliko razsodnosti in previdnosti, da ne bi padli v sovražnikovo igro. Videti hudobnega duha vsepovsod ni nič manj zavajajoče, kot ga sploh ne videti.
Razumeti je torej previdnost Cerkve, ko svari pred nerazsodno prakso eksorcizma tistih ljudi, ki niso prejeli poslanstva za opravljanje te službe.
Da ne govorimo o onih, ki iz eksorcizma napravljajo eno od mnogih uslug za plačilo in se hvalijo s sposobnostjo, da zmorejo odvzeti »čarovnije, uroke, nesreče, zlobne naklepe proti ljudem, hišam, trgovini, trgovskim poslom« (vse to beremo v reklamah za te dejavnosti, ki danes kar cvetijo). Človek se čudi, kako je lahko v današnji družbi, ki je tako pazljiva glede trgovskih prevar in je pripravljena prijaviti prevare in zlorabe pri opravljanju različnih uslug, toliko ljudi pripravljenih sprejeti takšne in podobne izmišljotine.
Jasno je, da se hierarhija Cerkve ne bi smela omejiti na odsvetovanje lahkotnega eksorcizma; ona sama bi morala povsod, kjer se pokaže potreba, določiti zrele in (tudi psihološko) usposobljene ljudi, ki bi nadaljevali Jezusovo mesijansko služenje izganjanja hudobnih duhov. Tudi takrat, ko ne gre za resnično posedenost s hudobnim duhom, so ljudje, ki potrebujejo nekoga, da bi v imenu Jezusovega sočutja poskrbel zanje, potem ko so jih vsi, tudi zdravniki in psihologi, »odslovili«.
Še preden je Jezus tistega dne v shodnici v Kafarnaumu karkoli rekel, se je nečisti duh čutil razkrinkanega in prisiljenega, da je prišel na plan. Nečisti duh »ni prenesel« Jezusove »svetosti« in je zato začel vpiti: »Vem, kdo si: Sveti, Božji!« Kristjan, ki živi v milosti in je tempelj Svetega Duha, ima v sebi nekaj te Jezusove svetosti in prav ta opravlja v okolju, v katerem živi, tih in učinkovit eksorcizem.
To se udejanja predvsem v evharistiji. »Kristjan, ki prihaja od evharistične mize,« pravi sv. Janez Zlatousti, »je podoben levu, ki bruha iz svojih ust ogenj; njegovega pogleda hudobni duh ne more prenesti.«
Želim vam take borbe proti hudobnemu duhu!

Ervin Mozetič

»Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo: Spreobrnite se in verujte evangeliju.«
Evangeljski odlomek nam daje priložnost, da pojasnimo, kaj za kristjane pomeni spreobrnjenje. Takoj moramo zavreči dva predsodka. Prvi: spreobrnjenje ne zadeva le nevernih, ampak zadeva nas vse, vsi se moramo spreobrniti. Drugi: pristno evangeljsko spreobrnjenje ni sinonim za odpoved, napor in žalost, ampak je sinonim za svobodo in veselje; ni stvar nazadovanja, ampak napredovanja.
Pred Jezusom je »spreobrniti se« vedno pomenilo »vrniti se nazaj«. Pomenilo je dejanje nekoga, ki se je v določenem trenutku življenja zavedel, da je »skrenil s poti«; zato se je ustavil in o stvari razmislil; odločil se je, da bo spremenil držo in se vrnil k izpolnjevanju zakonov ter vnovič sklenil zavezo z Bogom. Spreobrnjenje ima v tem primeru moralni pomen; njegovo bistvo je v spremembi navad, v preoblikovanju lastnega življenja.
V Jezusovih ustih pa dobi ta beseda drugačen pomen. Spreobrniti se ne pomeni več vrniti se nazaj k stari zavezi in spolnjevanju zapovedi, ampak pomeni oprijeti se odrešenja, ki je prišlo naproti ljudem povsem zastonj, zaradi svobodne in suverene Božje pobude.
Spreobrnjenje in odrešenje sta zamenjali mesto. Na prvem mestu ni več človekovo spreobrnjenje in potem odrešenje kot Božje povračilo; ampak je najprej odrešenje kot velikodušna zastonjska Božja ponudba, potem pa spreobrnjenje kot človekov odgovor. V ozadju ni več ideja: »Spreobrnite se, da boste rešeni, spreobrnite se in odrešenje bo prišlo k vam«, marveč: »spreobrnite se, ker ste odrešeni, ker je odrešenje prišlo k vam«. To je bistvo »veselega oznanila«, radosten značaj evangeljskega spreobrnjenja. Bog ne čaka, da bi človek naredil prvi korak, da spremeni življenje, da izvršuje dobra dela, kakor da bi bilo odrešenje dolžno povračilo za njegove napore. Ne, najprej je milost, Božja pobuda. V tem se krščanstvo razlikuje od vsake druge religije: ne začenja z oznanilom dolžnosti, ampak z oznanilom daru; ne začenja s postavo, ampak z milostjo.
»Spreobrnite se in verujte!« Ta stavek torej ne pomeni dveh različnih stvari, ki bi si sledili, ampak isto temeljno dejanje: spreobrnite se pomeni verujte! Spreobrnite se verujoč! Prvo in temeljno spreobrnjenje je vera. To so vrata, skozi katera vstopamo v Kraljestvo in v odrešenje. Vsakomur je dana možnost vere, kajti Bog nas je ustvaril svobodne in razumne prav zato, da bi nam omogočil verovati vanj.
Če je vera ključ vsega, moramo skušati razumeti, za kakšno vrsto vere gre. Vera ima različne obraze: poznamo razumsko vero, vero zaupanja. Francoski pesnik Charles Péguy v enem izmed svojih del opiše največje dejanje vere v svojem življenju. Govori v tretji osebi, kot da bi šlo za nekoga drugega, toda z gotovostjo vemo, da gre zanj. »Neki človek,« pripoveduje, »je imel tri otroke, ki so nekega dne na lepem zboleli. Njegova žena se je tako prestrašila, da se je povsem zaprla vase; obraz ji je upadel in ni spregovorila niti besede več. Bila je kakor ranjena zver. On pa ne; on je bil moški; ni se bal spregovoriti. Razumel je, da stvari tako ne morejo naprej. Zato je naredil drzen korak. Ko je pomislil na to, je na neki način občudoval samega sebe in potrebno je reči, da je bil to zares pogumen korak. Kot da bi prijel skoraj za šalo hkrati vse tri otroke in jih položil njihovi materi ali varuški v naročje, le ta pa se smeji in se dela jezno, češ da jih je preveč in bodo padli; takoj je vzel svoje tri bolne otroke in jih mirno položil (se ve, da v molitvi) v naročje njej, ki je obložena z vsemi bolečinami sveta, Devici Mariji. 'Poglej,' ji je rekel, 'izročam ti jih, se obrnem in izginem, da mi jih ne boš vrnila. Kot lahko vidiš, jih nočem več, ti poskrbi zanje!' Kako ponosen je bil nase, da je imel pogum narediti ta odločni korak! Od tistega dne dalje je šlo seveda vse prav, ker je presveta Devica skrbela zanje. Kako nenavadno je, da tega ne stori sleherni kristjan. Tako preprosto je, a človek nikoli ne pomisli na to, kar je preprosto. Skratka, zlahka lahko ugotovim, kako nespametni smo.«
V čem je bila drznost njegovega koraka? Peš je poromal iz Pariza v Chartres in Mariji izročil svoje tri bolne otroke, ki se jim je od tistega trenutka stanje začelo izboljševati in so kmalu ozdraveli. Eden izmed otrok je po očetovi smrti razodel to družinsko zgodbo. V katedrali v Chartresu je plošča, ki spominja na ta dogodek in študentje vsako leto pripravijo peš romanje iz Pariza v Chartres.
To se seveda na telesnem področju ne zgodi vedno; ni vedno dovolj zaupati Mariji svoje bolne otroke, da bi ozdraveli. In tudi ni razlog, zaradi katerega nas zgodba zanima. Za nas je zanimiva zaradi možnosti, da v življenju zaslutimo in naredimo »drzen korak«, odločen korak. »Spreobrniti se in verovati« namreč pomeni storiti prav to: narediti neko dejanje, ki spremeni tok dogodkov. Vera nam omogoča, da storimo tak odločilen korak na račun Boga. Zaradi vere, še preden smo se trudili in imeli zasluženje, dosežemo odrešenje in se celo polastimo »kraljestva«. Bog sam nas vabi, da to storimo; on rad prenaša dejanja, ki spremenijo potek dogodkov in je prvi, ki se čudi, da tako »redki to storijo«.
Tisti človek je imel bolne otroke. Toda, če dobro pomislimo, ima vsak izmed nas doma bolne »otroke«: zapletene zadeve, ki jih želimo spremeniti, pa nam ne uspe; napake in grehe, ki smo jih naredili v preteklosti. Mi lahko stopimo pred križ in v veri izročimo vse te stvari v njegove roke, rekoč: »Ti si vzel nase grehe sveta: vzemi tudi moje in jih izniči! Dobro vidiš, da jih nočem več nazaj. Obrnil se bom in odhitel; ti misli nanje!« In potem odidemo veseli in gotovi, da lahko v življenju začnemo znova.
»Spreobrnite se!« To ni grožnja, ni nekaj, kar bi nas razžalostilo in prisililo, da bi odšli s povešeno glavo in bi zato spreobrnjenje odrivali čim dlje v prihodnost. Nasprotno, to je neverjetna ponudba, to je vabilo k svobodi in k veselju. To je Jezusova »vesela novica« ljudem vseh časov.
Takšne svobode in veselja vam želim v tem tednu!

Ervin Mozetič

Poglejmo od blizu evangeljsko pripoved o prihodu modrih v Betlehem, da bi v njem odkrili kakšno praktično smernico za svoje življenje.
V pripovedi jasno prihajajo na površje trije različni odzivi na oznanilo o Jezusovem rojstvu: odziv modrih, Heroda in duhovnikov. Začnimo z negativnim zgledom tistih, ki beže. To je predvsem Herod. On se, ko je komaj zvedel za stvar, »vznemiri«, skliče duhovnike in pismouke. A ne zato, da bi zvedel resnico, ampak zato, da bi skoval zaroto. Ta namen se pokaže v sklepnem priporočilu, naj odidejo in se pozneje vrnejo ter mu o vsem poročajo. Njegov projekt je, da bi modri, ki so poslani, postali vohuni.
Herod predstavlja človeka, ki je izbral. Med Božjo in svojo voljo je jasno izbral svojo. Tu niti ni potrebno pomisliti na sovraštvo do Boga ali kaj podobnega. On ne vidi drugega kot le lasten dobiček in je pripravljen zadušiti sleherno grožnjo, ki vznemirja njegov položaj. Morda pomisli celo na to, da bo opravil svojo dolžnost, ko bo branil svoje kraljevanje, svojo rodovino, dobro naroda. Tudi ukaz za poboj nedolžnih bi se morda zdel kot številnim drugim diktatorjem v zgodovini poteza, ki jo zahteva javnost in je zato moralno upravičena. Če gledamo s tega zornega kota, je tudi današnji svet poln »herodov«. Zanje ni bilo »razglašenja«, Božjega prihoda, ki bi jim zadoščal. »Zaslepljeni« so; ne vidijo, ker nočejo videti. Samo čudež milosti (in na srečo so), lahko zdrobi ta oklep samoljubja.
Kaj pa drža duhovnikov? Ko jih Herod in modri vprašajo po kraju, kjer naj bi se rodil Mesija, veliki duhovniki in pismouki niso v zadregi in odgovorijo in pokažejo na Betlehem.
Oni vedo, kje se je Mesija rodil; to zmorejo pokazati tudi drugim; vendar se ne ganejo. Ne pohitijo v Betlehem, kot bi pričakovali od ljudi, ki nenehno čakajo Mesijev prihod; oni ostanejo udobno v svojih hišah, v Jeruzalemu.
Tu vidimo simbolično držo, ki je razširjena tudi med nami. Dobro vemo, kaj vsebuje hoja za Jezusom, kaj pomeni »hoditi za njim«, in po potrebi to znamo razložiti tudi drugim. Toda manjka nam poguma in korenitosti, da bi to uresničili. Nevarnost ne zadeva le nas duhovnikov. Če je vsak krščenec prav zaradi krsta »Kristusova priča«, kakor ga opiše eno od besedil drugega vatikanskega koncila, mora torej drža duhovnikov in pismoukov dati misliti vsem. Oni so vedeli, da je Jezus v Betlehemu, ki ni »najmanjši med Judovimi vodilnimi mesti«; mi vemo, da je Jezus danes med revnimi, ponižnimi, trpečimi …
Končno preidimo h glavnim osebam tega praznika, k modrim. Oni nas ne poučujejo z besedami, ampak z dejanji; ne s tem, kar govorijo, ampak s tem, kar delajo. Bog se jim je razodel, kot je običajno, znotraj njihove izkušnje; uporabil je sredstva, ki so jih imeli na voljo; v njihovem primeru navado, da so raziskovali nebo. Oni se niso obotavljali, šli so na pot; zapustili so gotovost, ki jo ponuja gibanje v svojem okolju, med poznanimi ljudmi, ki so jih spoštovali. Preprosto rečejo, kot da ne bi naredili nič izjemnega.
Videli smo in smo prišli: tu je veliki nauk teh anonimnih svetopisemskih »pridigarjev«. Odzvali so se in se niso obotavljali. Če bi začeli preštevati nevarnosti, neznanke na poti, bi jim uplahnila začetna odločenost in bi se izgubili v praznih, nerodovitnih razglabljanjih. Takoj so se odzvali, in to je skrivnost, ko človek prejme Božji navdih.
Gredo, da bi »ga počastili«. To je pomenilo izkazati največjo čast, priznati nekomu absolutno gospostvo. Zato je bilo dejanje prihranjeno samo za vladarja. Tu je prvič, ko je v novi zavezi ta glagol uporabljen za Kristusa; to je prvo jasno priznanje njegovega božanstva.
Modrih torej ne vodi radovednost, ampak resnična pobožnost. Ne gre jim za to, da bi več vedeli, ampak, da bi izkazali svojo pobožnost in podložnost Bogu. Tudi danes je češčenje drža, ki jo hranimo samo za Boga. Češčenje je versko čutenje, ki ga moramo vnovič odkriti v vsej njegovi moči in lepoti. To je najboljši izraz »čutenja ustvarjenega bitja«; nekateri ga imajo za temelj vsega verskega življenja.
Modri so počastili dete v »hiši«, na kolenih, danes ga lahko častimo v evharistiji, lahko ga častimo »v duhu in resnici«, v globini srca … Priložnosti nam ne manjka.
In še zadnji dragocen namig, ki nam prihaja od modrih:
»In ker so bili v sanjah opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Herodu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo.«
Nikakor nočemo samovoljno razlagati smisla teh besed, a ko vidimo spodbuden značaj te pripovedi, ni ravno zgrešeno, če v tem prepoznamo podobo. Ko človek enkrat sreča Kristusa, se ne more več vrniti po isti poti. Ko spremeni življenje, spremeni tudi pot. Srečanje s Kristusom mora povzročiti zasuk, spremembo navad. Tudi mi se danes ne moremo vrniti domov po isti poti, po kateri smo prišli, se pravi enako, kot smo prišli v cerkev. Božja beseda bi v nas morala nekaj spremeniti, če ne drugega, naše prepričanje in naše namene.
Na praznik Gospodovega razglašenja nas je Božja beseda soočila s tremi primeri in vsak izmed njih pomeni življenjsko izbiro: Herod, duhovniki, modri. Komu hočemo biti v življenju podobni? O modrih je rečeno, da so se ponovno podali na pot in »so se silno razveselili«; vse kaj drugega pa izkušajo tisti, ki so se odločili mirno ostati doma.
Želim vam, da bi se tudi vi odločno podali na pot in bi srečali Kristusa in spremenili svoje življenje na boljše!

Ervin Mozetič

Danes Cerkev obhaja praznik Marije Božje Matere. Predvsem nam govori o Jezusu, kajti najboljši način, kako odkriti smisel božiča, ko danes obhajamo njegovo osmino, je počastitev njegove Matere. Naslov Božja mati je bil v svojem bistvu naslov, ki je bolj govoril o Jezusu kot o Mariji. O Jezusu ta naslov zagotavlja predvsem to, da je pravi človek. »Zakaj pravimo, da je Kristus človek, če ne zato, ker se je rodil iz Marije, ki je človeško bitje?« je rekel Tertulijan. On ni le človek po svojem bistvu, ampak tudi po svojem bivanju, ker je hotel z nami deliti poleg naše narave tudi našo izkušnjo. On je živel človeško življenje v vsej njegovi konkretnosti.
Vidik, ki ga je bilo najteže sprejeti pri tem Jezusovem posnemanju človeka, pa je bilo na začetku dejstvo, da je bil spočet in rojen iz žene. Krivovercu, gnostiku, ki se je zdrznil ob ideji Boga, ki je bil »spočet v telesu, rojen v porodnih bolečinah, umit in povit v plenice«, Tertulijan odgovarja: »Ker je Kristus ljubil človeka, je skupaj z njim ljubil tudi način, kako le-ta pride na svet. Ta naravni predmet češčenja, ki je rojstvo človeka in bolečina žene pri porodu, ti zaničuješ, čeprav si se prav tako rodil?«
Pa poglejmo koliko otrok je razveselilo današnje žene, matere in očete - može. V župniji je bilo leta 2011 krščenih 62 otrok, od tega 28 fantov in 34 deklet. Otrok, ki so bili rojeni v zakonu je bilo 28, 34 otrok je nezakonskih. Krščeni so bili trije otroci več kot v letu 2010.
Ob tem je nujno potrebno razmišljati kaj je z našimi mladimi, da sklenejo tako malo porok, saj je iz krstov razvidno, da je kar 34 otrok, torej več kot pol, bilo rojenih v izvenzakonskih skupnostih. Če dodamo, da smo narod, ki v evropski uniji slovi po tem, da sklene najmanj zakonov, potem je to dejstvo zelo zaskrbljujoče. V letu 2011 je bilo sklenjenih 14 porok, štiri več kot v letu 2010.
Ironija je, da imajo tisti pari, ki želijo samo živeti skupaj, pogosteje neuspešne zveze kot poročeni. Statistični podatki tudi kažejo, da se tisti pari, ki so pred poroko že živeli skupaj, pogosteje razidejo kot tisti, ki niso. Kako lahko nekdo jemlje zvezo, ki je v svojem bistvu trajna, kot poskus? Gre za dve različni izkušnji. Ločevanje ugodja od odgovornosti na nek način zamegli pomen odnosa.
Zakon je za kristjana globoka duhovna zveza. Obljube so poleg partnerju dane tudi pred Bogom in Bogu. Zato spodbujam mlade, da se odločijo skleniti sveto zakonsko zvezo.
Naslov »Božja Mati« nam govori o Kristusu, pa tudi o Bogu. Govori nam predvsem o ponižnosti Boga. Bog je hotel imeti mater! Človek od vekomaj išče Boga nekje zgoraj. S svojimi verskimi in umskimi močmi skuša zgraditi nekakšno piramido, misleč, da bo na njenem vrhu našel Boga, ali nekaj njemu podobnega, ki je v nekaterih verstvih Nič. Pri tem pa ne opazi, da se je Bog spustil in je piramido obrnil na glavo; on sam se je postavil v njeno podnožje, da bi na sebi nosil vse stvari in vse ljudi. Bog je tiho navzoč v nedrju žene.
Ko je Bog izbral to materinsko pot, da bi se nam razodel, nam je s tem razodel tudi dostojanstvo žene kot take. Prav žena, vsaka žena, je bila v Mariji neverjetno povzdignjena. Marija je tu žena. Danes se zelo veliko govori o promociji žena, ki je eno najlepših in opogumljajočih znamenj časa. Toda kako zelo zaostajamo za Bogom! On nas je vse prehitel; ženi je dal takšno dostojanstvo, da moramo vsi umolkniti.
Ta naslov je bil ustvarjen, da bi v nas vlil zaupanje v Marijino priprošnjo.
Pred nekaj urami smo stopili v novo leto. Pri tem nismo zaznali kakšnih vidnih zunanjih premikov: zemlja še vedno hiti svojo pot, sonce je vzšlo, dihamo in hodimo, vse deluje normalno. Na koledarju pa nova številka, ki nam le zbudi kakšno misel. Na primer: nekaterih, ki so z nami začeli preteklo leto in smo jim voščili vso srečo, ni več med nami; mero svojega časa so izčrpali. Se morda sprašujemo, koliko novoletnih pragov bomo še prestopili, kateri prag bo zadnji, ni morda zadnji prav tale? Se morda sprašujemo, kaj je sploh čas: ali je strogo objektivno odštevanje sekund, ali nekaj zelo osebnega? Ali je enako dolga ura dečka, ki se žoga, in ura bolnika na urgentnem oddelku? Kaj je sploh čas? Mar ni nedoumljivo in neustavljivo pretakanje prihodnosti v preteklost, med njima pa nenehno bežeča sedanjost, kar je v tem razponu edino, s čimer človek razpolaga. V zaporednih trenutkih sedanjosti človek raste, dozoreva v osebnost, v tem zaporedju trenutkov gradi in oblikuje svojo večno usodo.
Pa poglejmo koliko ljudi je umrlo v letu, ki je pravkar minilo. Umrlo je 39 župljanov od tega 29. žensk in 10 moških. Imeli smo 19. pogrebov manj kot v letu 2010, in kar je razveseljivo 23 krstov več kot pogrebov. Zakramente za umirajoče – bolniško maziljenje, sveto spoved in sveto popotnico je imelo in tako bilo pripravljeno na srečanje z Odrešenikom 19 umrlih. Še vedno spodbujam k temu da poskrbite, da bi bili vsi naši dragi rajni pred smrtjo deležni zakramenta bolniškega maziljenja. Ta zakrament je namenjen vsem, ki hudo zbolijo in je v nevarnosti njihovo življenje. Prav tako pa je namenjen vsem tistim, ki v sebi nosijo težke rane, povzročene od raznih oblik zla in trpljenja. Priporočamo ga vsem kristjanom pred večjimi operacijami, tudi materam pred porodom in otrokom, ki morejo razumeti in dojeti smisel zakramenta. Priporočamo ga tudi ostarelim, ki jim slabijo moči in so v nevarnosti, da nenadoma zbolijo. Ker želimo svojim bližnjim najboljše, jih nevsiljivo vprašajmo, ali bi želeli prejeti ta zakrament. To vprašanje lahko med boleznijo večkrat ponovimo. Nekateri bolniki morajo dozoreti za prejem tega zakramenta. Bodimo vztrajni, a nevsiljivi in v molitvi jih izročajmo Bogu. Hvala Bogu, ob dnevu bolnikov v mesecu oktobru smo v cerkvi mazilili 115 ljudi.
Še vedno pa ob pogrebih pozivam raje k dobrodelnosti in darovanju za cerkev, kakor pa neizmernemu cvetju in neznosni količini sveč. pred neizmerno količino sveč je hvala Bogu začela opozarjati tudi država zaradi skrbi za okolje. Žal pa lahko ugotavljam, da vsi pogrebi niso vedno izraz vere in tudi ne odsevajo vselej spoštovanja do pokojnega. Duhovnikovo molitev v pogrebnem sprevodu marsikdaj preglasi glasno govorjenje. Dejal bi lahko, da so mnogi ljudje (in to vseh starosti – od mladih do starejših!) izgubili čut za lepo vedenje na pokopališču ali ob srečanju pogrebnega sprevoda. Kadar boste korakali v pogrebnem sprevodu, spremljajte rajnega z glasno ali s tiho molitvijo. Prosil bi tudi, da imate pogum in če slišite glasno govorjenje, nekulturne ljudi, opomnite in jih spomnite zakaj se udeležujejo pogreba.
V letu 2011 je Sveti Duh pri birmi v polnosti prišel na naše birmance. 41 fantov in deklet je prejelo zakrament svete birme. Dva ne obiskujeta več verouka, še manj pa verjetno nedeljsko mašo. Moram pa poudariti, da so me birmanci prijetno presenetili in pri verouku lepo in zavzeto sodelujejo naprej. Upam, da bodo vztrajali še naprej.
V letu, ki smo ga danes pričeli bo sveta birma že 29. aprila ob 10. uri.
K prvemu svetemu obhajilu je pristopilo 46 dečkov in deklic, ki so se skupaj s starši pripravljali na prejem tega zakramenta. Letos bo prvo sveto obhajilo 6. maja ob 10. uri.
Med kristjane smo na velikonočno vigilijo sprejeli 6 katehumenov. Ob letošnji veliki noči bomo sprejeli med kristjane 8 novih katehumenov, ki se zbirajo vsakih štirinajst dni in se poglabljajo v verske skrivnosti.
Razveseljivo pa je, da se že sedmo leto srečujemo s katehumeni, ki so že prejeli zakramente in tako še naprej utrjujejo in razjasnjujejo verske resnice in svoje krščanstvo.
Še vedno je potrebna velika skrb pastorali odraslih. Tukaj imajo posebno nalogo razne skupine kot so: skupine za zakonce, biblične skupine, molitvena skupina, skupina za vdove, srečanja za starše veroučencev, skupina Nikodemovih srečanj, skupina Karitas. Pomembno je, da prihajajo vedno novi člani v te skupine. Nekatere skupine so se preoblikovale in zaživele popolnoma na novo, zlasti skupina parov v spoznavanju.
V župniji je bilo razdeljenih 50 000 obhajil. 3000 obhajil manj, kot leta 2010. Tisti, ki želijo prejeti Gospodovo telo morajo pristopiti s čisto vestjo in duhovno pripravljeni. Tisti, ki se zaveda smrtnega greha, ( po nemarnem opusti nedeljsko sveto mašo ima hudo sovraštvo ali je nezvest v zakonu…) brez poprejšnje spovedi ne sme pristopiti k obhajilu. Obhajanci naj prejmejo zakrament le, če so se eno uro zdržali trdne hrane in vsake pijače in niso žvečili žvečilnega gumija, razen vode. Če kdo živi v izvenzakonski skupnosti ali je razvezan in potem ponovno poročen, ne more prejemati Gospodovega telesa. Obhajilo se lahko deli na obhajančev jezik ali pa s polaganjem posvečenega kruha v roke vernikov. Obe praksi sta potrjeni s strani Cerkve. Kdor se temu upira, se upira Cerkvi, torej Kristusu samemu. Zelo žalostno je, če nekdo prihaja k obhajilu samo pod določeno prakso, češ, da je samo ta zveličavna in dovoljena. Se pravi milost zamenja za obliko. Pri obhajanju ni potrebno nobeno priklanjanje in poklekovanje, saj se tako uvaja bolj zmeda kot pa lepo obhajanje. Ko pristopimo k obhajilu je potrebno imeti primerno obleko, sklenjene roke in na duhovnikov poziv Kristusovo telo glasno odgovoriti Amen, kar je jasen izraz naše vere.
Mladi so se tudi v tem letu zbirali v mladinskih skupinah. Človek, ki ne napreduje v veri, nazaduje in postaja ubog, seveda je lahko strokovnjak na svojem področju, manjka pa mu širine. Pohvalil bi nastanek nove skupine Svetilniki, v kateri se nahajajo študenti ob koncu svojega študija. Mislim, da so zgled vsem ostalim mladim in malo manj mladim. Razveseljiv je tudi nastanek mladinskega zbora. Upam, da bodo vztrajali in imeli dovolj poguma na začeti poti in čim večkrat peli Bogu v čast in sebi v zveličanje.
Pohvalil bi nekatere mlade, ki so pokazali zvestobo in odločnost pri praznovanju božiča in velike noči. Zahvalil bi se tudi mladim, ki so v poletnem času v preteklem letu v veliko veselje otrok in staršev pripravili in izvedli Oratorij za otroke z naslovom V tvojo smer in se ga je udeležilo okoli 100 otrok. Upam, da bomo pri tem vsi skupaj vztrajali.
V poletnem času smo tudi prvič izpeljali farni dan pri svetem Štefanu in se odločili da pri taki vrsti druženja vztrajamo tudi naprej. V letu, ki smo ga začeli, bomo imeli tako imenovani farni dan, ko naj bi skupaj praznovale in preživele ves dan vse generacije. Farni dan bo v nedeljo 17. 6.
Praznik celodnevnega češčenja je na četrto postno nedeljo. Letos bo to 18. marca.
Pohvalil bi tudi župnijski zbor, ki je vedno s svojo prisotnostjo lepšal bogoslužja. Veliko žrtev in odpovedi je za to potrebno, zlasti organistki in pevovodkinji. Želim tudi, da bi se župnijskemu zboru priključili novi člani, ki bi jih člani zbora kakor vem z veseljem sprejeli.
Nujno bi bil potreben otroški zbor, saj je to podlaga za vse nadaljnje petje. Potreben je tudi zagnan pevovodja, ki smo ga že iskali (po naročilu ŽPS), bili pri tem neuspešni in bi otroke z navdušenjem zbiral.
Vsem želim veliko pripravljenosti sodelovanja zlasti med prazniki, saj samo tako lahko praznujemo vsi, saj je pri vsakem praznovanju potrebno sodelovanje, če človek hoče praznovati.
Vesel sem svete maše za mlade družine z majhnimi otroki, katero smo imeli vsak mesec. Maša se je dodobra udomačila, saj so otroci in starši veliko bolj mirni, sproščeni in tudi zaradi tega lahko veliko eni in drugi odnesejo od svete maše. Kar pa je najpomembnejše, pri sveti maši sodelujejo tako otroci in starši.
Vesel sem tudi Katehetsko pastoralne šole - oddelka Teološke Fakultete, ki se je v tem akademskem letu pri nas že drugo leto in jo obiskuje 20 slušateljev.
V letu, ki je minilo smo s pomočjo razpisnih sredstev občine Postojna obnovili ostrešje in streho na cerkvi Svetega Andreja pri Velikem Otoku. Za kar se iskreno zahvaljujem. Sami pa smo naredili nova stranska vrata na župnijski cerkvi svetega Štefana, v izdelavi so tudi nova glavna vrata župnijske cerkve; v Stari vasi pa smo naredili nov daritveni oltar in ambon. V Velikem Otoku smo s pomočjo krajevne skupnosti obnovili streho.
Sredstva pa bomo zbirali še naprej in počasi začeli z obnovo notranjosti župnijske cerkve.
Danes drug drugemu voščimo srečno novo leto. Čas, ki je pred nami, bo srečen, če bomo vsak trenutek, ki mu rečemo "zdaj", napolnili z dobrim, kot spodbuja apostol: dobro izrabljajte čas. Naj nas Gospod blagoslavlja, da bi vsa naša sedanjost bila eno samo nabiranje tistega bogastva, ki ga molj ne razje in rja ne uniči, ki edino ostane in je edino poroštvo za srečno neminljivost.

Ervin Mozetič