Konec leta in začetek novega leta ljudi vselej znova prav posebej očarata. To je potreba, da dobro zaključimo staro leto in novo začnemo z Božjim blagoslovom.
Danes se bodo mnogim razblinile misli v veseljačenju. Koliko lepše bi bilo, če bi znali v svetem molku dokončati leto in pričeti novo. Saj jutri bo isto dan, isto leto. Občutek pa je, da nekaj dokončaš in pričenjaš na novo.
Gospodarska podjetja delajo bilance. Če jaz napravim obračun preteklega leta, kakšen je? Pred menoj so vse nezvestobe, vse slabosti in grehi, vsa odpuščanja, ko je bilo toliko priložnosti za izkazovanje dobrote.
Bil pa bi nehvaležen, če ne bi priznal istočasno vseh milosti, ki niso moje, temveč božje. Če jih ne bi priznal, bi ne priznal resnice in bi delal krivico Bogu.
Kaj naj rečem drugega kot hvala.
Nikar ne pozabi lepih dni. Kajti če jih pozabiš, se ne vrnejo nikoli več. Če imaš probleme s svojo okolico, če ne najdeš več nobenega še, potem se spomni lepih dni, ko si se smejal in plesal, ko si bil brez skrbi kot otrok.
Če je tvoje življenje polno bolečine, če je tvoje srce polno grenkobe in se je vse upanje na srečo razblinilo, potem skrbno poišči po svojem spominu lepe dneve, ko neba ni žalostil noben oblaček, ko je bilo tvoje življenje polno sonca, polno veselja in varnosti.
Napolni si misli z upanjem, srce z mirom in na svoja usta prikliči smehljaj in vse bo zopet dobro.
Danes je prav, da se zahvališ. Zahvali se za dar ljubezni, ki tiho polzi skozi življenje. Zahvaliti se pomeni spoznati, koliko dobrega ti je podarjeno. Si sam dal svojim očem svetlobo? Si izdelal sam prste na svojih rokah? Nekako je v nas vgrajena skrivnost ljubezni. Nekje te ima nekdo neskončno rad.
Zahvaljevati se pomeni spominjati se na to, kar so drugi storili zate. Tu so bile roke, ki so te nosile, preden si shodil. Bila je roka, ki te je božala, bila so usta, ki so te poljubljala, nekdo je zate pekel kruh. Hvaležen človek pokaže, da ima njegovo srce dober spomin.
Ljudje so bili do mene dobri. Zame so skrbeli. Spremljali so me, spodbujali so me, ko mi je šlo slabo. Bili so veseli, ker sem bil jaz vesel. Moje srce tega ne pozabi. Spomin srca se imenuje hvaležnost.
Obstaja nekdo, ki ima zelo dobro mnenje o meni. Počutim se ljubljenega vse do prstov na nogi. Želim se zahvaliti. Kipim od hvaležnosti. Pa bo kdo vprašal: Povej mi, komu naj se zahvalim? Nobenemu profesorju ali predsedniku, ne direktorju ali članu upravnega odbora. Ljubemu Bogu se želim zahvaliti. Boža me s tisoč rokami. Poljublja me s tisočimi rokami. Prehranjuje me s tisočimi sadeži. Nosi me na tisočih perutih. On je moj Bog. Pri njem sem doma kot otrok. Zahvalil se mu bom!

Ervin Mozetič

Bog je prišel med nas. Zaradi tega se je vse spremenilo, čeprav se tega ne zavedamo.
Večnost se je spremenila v trenutek, ki tiho, vendar z gotovostjo vodi k zaključku, v
katerem bomo stali pred Božjim obličjem. Ko rečemo, da je Božič, takrat pravimo, da
je Bog z učlovečenjem na ta svet posredoval svoje zadnje, najglobje in najlepše
sporočilo. Sporočilo, ki bo trajalo na vse veke, saj je Gospod osebno prišel na ta svet. In to Božje sporočilo nam sporoča – ljubim te, tebe svet in človek! To je sporočilo, ki je povsem nepričakovano in neverjetno.
Kako je sploh mogoče, da nam Gospod posreduje takšno sporočilo, če poznamo ljudi in njihova grozodejstva. Vendar nas Gospod bolje pozna kot mi. In to sporočilo nam je posredoval kot majceno nebogljeno bitje. To učlovečeno sporočilo ljubezni nam sporoča, da naj obstaja večna povezanost med nami in Gospodom, in da je ta povezanost že med nami (lahko se zgolj skušamo ubraniti pred to ljubeznijo). To sporočilo je posredoval Gospod z rojstvom svojega sina. In sedaj je le kratek trenutek, ko je na svetu neslišna tišina. Ves hrup, ki smo si ga obdali okoli nas in ga ponosno imenujemo človeška zgodovina oziroma naše življenje pa je zgolj ukana večne ljubezni, s katero nam želi Gospod omogočiti svoboden odgovor na to zadnje sporočilo. In v tem dolgem kratkem trenutku Gospodovega molka ... mora človek še enkrat spregovoriti, in se mora ... zgolj tiho predati Božji ljubezni, ki je tu med nami, saj se je rodil Njegov sin.
Pisatelj Alojz Rebula je zapisal, da je misel, da je Bog prav zares prišel na ta naš planet nekaj, kar gre preko vseh možnih človeških predstav. Da se je stvarnik brezmejnega vesolja (naj gre za mikro ali makrokozmos) pustil ujeti v čas in prostor, da je Večni, Vsemogočni in Vsevedni postal človek, presega normalno človeško pamet. Ni čudno, da tega ne morejo dojeti ne Judje ne muslimani, ki sicer verujejo v osebnega Boga, ki nam je govoril po očakih in prerokih. »Samo v milosti vere je mogoče sprejeti to Božjo avanturo. V milosti vere je mogoče tudi uzreti razlog zanjo: ljubezen…«
Bog, ki je ljubezen, je lahko prisoten samo tam in lahko deluje samo tam, kjer je ljubezen. Naš Bog je povezan samo z dobroto in ljubeznijo, ki živi v naših srcih.
Dragi ljudje! Sprejmimo Boga, živimo v njem. Pojdimo s praznimi rokami k Bogu. Bog bo napolnil naše srce in naše roke s svojo ljubeznijo. Ljubezen je največje tveganje človeškega srca. Ljubezen ima za pogoj lastnosti, ki niso več v modi: preprosto živeti, se osvoboditi, obvladati samega sebe, ne popuščati egoizmu in lakomnosti.
Zakaj ljudje ne vzdržijo v svoji ljubezni? Zakaj postaja tako težko, ko dnevno živimo drug ob drugem?
Vse preradi sami sebe goljufamo. Prisegamo, da ljubimo drugega, v resnici pa ljubimo sami sebe, svoj lastni jaz. Preveč zahtevamo od drugega. Drugi naj bi bil prijazen. Drugi naj bi me občudoval, nosil po rokah, zame šel v ogenj.,..Drugi ne sme biti slabe volje, drugi ne sme imeti šibkih točk. Groza, če me kritizira. Že ob najmanjšem razočaranju je moje srce globoko prizadeto.
Premalo mislimo na to, kaj smo dolžni drugemu, kaj bi mu lahko podarjali, kaj bi zanj lahko storili.
Ljubezen je vedno vsaj malo slepa za napake drugega. Če se ljubezen skrha, se ta simpatična slepota izgubi. Takrat pa ostajajo oči resnično slabe in končno ne vidiš več ničesar, razen napak in pomanjkljivosti, slabosti in zablod, ves čas le črne strani. Šibka ljubezen vidi povsod debele napake. Imej rad ljudi takšne, kot so, drugih namreč ni.
Vse na svetu lahko spremeniš, samo drugih ljudi ne. To lahko storijo le sami. Stoletja so poskušali ljudje s silo spreminjati druge, brez uspeha. Samo, če se človek sam spremeni, se bodo spremenili tudi drugi.
Božič nas uči, da se moram naučiti izgubljati, tako izgubljati, da končno nimam več česa izgubiti. In s tem sem pridobil vse. Največji dobitek pa je veselje, veselje do življenja in veselje v Bogu, ki mi je vse podaril.
Samo ljubezen je mogla sprejeti tak način, da je prišla na svet med nas. Pri tem pa ni izbral kraljevskega dvora, kot so mislili modri, ko so prišli v Jeruzalem, ne predsedniške palače, ne vile ali razkošne porodnišnice, ampak zatočišče najbolj ubogih in skromnih pastirjev.
Kakšno sporočilo je to za nas, ki zagledani v vedno višji standard nasedamo sirenam današnjih dni, ter velikokrat umetnemu zastraševanju, ko se stalno govori; kriza. Ena sama kriza nas je. In vendar so trgovine polne, police se šibijo. Hoteli in turistična središča pa polna.
Prisluhnimo božiču. Sporoča nam, kako relativno je vse; standard, razkošje, imetje, materialna gotovost, kar vse ljudje postavljamo za cilj namesto, da bi bilo sredstvo. Materialne dobrine so sicer potrebne, a če mislimo, da je predvsem od tega odvisna sreča, je nekaj hudo narobe, smo v zmoti in to nas lahko dela nesrečne in negotove.
Božič nam govori, da smo pred Bogom pomembni vsi ljudje.
Bog je postal človek, ker želi, vsakemu dobro in to prav vsakemu, ne glede na vse razlike in pripadnosti. Bog tudi želi, da bi vsi ljudje živeli čim bolj človeka vredno življenje, da ne bi bili srečni le eni, privilegirani. Zato se moramo boriti za lepši svet (npr. po zgledu slovenskega misijonarja Petra Opeke), vendar ne želi, da bi standard postal pomembnejši od Boga in od človeka. Če gradimo na minljivih vrednotah nas to lahko hromi in jemlje veselje in optimizem.
Jezusovo rojstvo v revni betlehemski votlini razkrinkava vse umetne materialne potrebe potrošniške družbe; bogastvo, uspeh, in postavlja v ospredje Boga in človeka, kot nekaj neprimerljivo pomembnejšega in dragocenejšega, kateremu mora vse ostalo služiti.
Ljudje živimo danes veliko dlje kot nekoč, toda ne vedno srečnejše. Učimo se tisoč stvari, samo živeti ne. Ničesar nismo razumeli. Mislimo, da je vsa človekova sreča v tem, veliko imeti, dobro jesti, daleč potovati. Kako je lahko človek v času tako razvite znanosti tako neumen.
Preprosto živeti, ne si želeti vsega, ne biti zavisten, ne tarnati in tožiti, raje se z drugimi smejati, reči komu dobro besedo, biti preprosto tu, ko te nekdo potrebuje. ne zato, ker to moraš, ampak zato, ker imaš od tega veselje in ljubezen, ker si človek.
Veliko več si kot stroj za določen namen in z določenimi funkcijami, več kot tvoj naziv, tvoje delo, tvoji dosežki. Predvsem si človek, ki naj živi. Da bi se smejal in ljubil, da bi bil srečen, da bi bil dober človek. To je najpomembnejše na svetu.
Božič je pravi odgovor na krizo človeštva. Naj nam betlehemska luč zasveti, da bomo iz naših osebnih kriz, pa tudi iz ekonomske in družbene, prišli prerojeni in solidarni drug z drugim.
Naj božični dnevi v nas vseh poglobijo vero, ki bo dajala večjo gotovost in trdnejše upanje, da je srečnejši in pravičnejši svet uresničljiv, ker je Bog z nami.

Ervin Mozetič

Človek, neutrudno na poti na širnem morju tega sveta vse svoje življenje išče pristanišče. V viharjih življenja išče varstvo. Išče kraj, kjer je lakota potešena, kjer se rane zacelijo in so solze obrisane, kjer se počuti dobro, varen in ljubljen. Domotožje po izgubljenem paradižu je človeku zapisano v srce. Bo njegovo srce izpolnjeno? Ker smo to noč pričakali Njegov veliki prihod, prihod Boga k ljudem postane nemogoče mogoče. Božič pomeni vstop v Božje sanje. Bog je sanjal o zemlji, ko je bila še paradiž, ko so ljudje še živeli v svobodi, miru in ljubezni. Božič pomeni, da Bog začenja uresničevati svoje sanje.
Božič se zgodi sredi noči. V tej noči je v naš temni svet prišel sam Bog. Zdaj je njegova svetloba tukaj. Čudovita svetloba, ki prežene vso grozo vseh človeških noči. Noč postane sveta noč. Ni se nam treba več bati teme življenja.
Bog biva v dobroti človeka do človeka, v razumevanju drugega, v medsebojni spravi. Sprava je čudovito, Božje darilo. Bog nam ga daje za Božič, zato lahko tudi mi drug drugemu damo to najlepše božično darilo.
Zelo rad poslušam božični oratorij Sebastjana Bacha. Ob tem zaslutim, kaj je Bach želel izraziti z glasbo: da se rojstvo Jezusa Kristusa zgodi v našem srcu in da nas napolni z nežnostjo in ljubeznijo. Potem božič spremeni moje doživljanje samega sebe: nase ne gledam več skozi očala samorazvrednotenja, temveč v luči božiča spoznam, da je moje srce polno luči in ljubezni.
Božja ljubezen je s človeškim telesom in s človeškim srcem, v osebi deteta Jezusa, za nas ljudi postala vidna, oprijemljiva in potipljiva. Z Jezusom se očitno začne dobrota. Z Jezusom je Bog izbral človeka in ga postavil v središče. Z Jezusom se je Bog postavil na stran ubogih, šibkih, nemočnih. Božja ljubezen je postala človek. Bog je postal človek, da bi ljudje v ljubezni do drugega postali človeški. V krščanstvu zato ne veruješ v neko abstraktno resnico in v vrsto dogem, temveč veruješ v nekoga, ki te ima rad. Z Jezusom nam je Bog povedal, kako zelo nas ima rad. V krščanstvu pomeni, da bivaš v resnici tako dolgo, kot bivaš v ljubezni. Sliši se nenavadno, vendar je osvobajajoče dejstvo, da v krščanstvu ne moreš izgubiti resnice, če imaš pomanjkanje znanja, temveč samo zaradi pomanjkanja ljubezni.
Povsod kjer ljudje ljubijo ljudi, je Bog na delu, je Bog navzoč. Kdor živi v ljubezni, veren ali neveren, živi zavestno ali nezavestno v magnetnem polju Boga, ki je ljubezen. Bog je navzoč v vsakem človeku, ki te ima rad, se zate trudi, ki gre in ostane s teboj, ko se znoči. Bog te gleda z očmi vsakega človeka, ki zate najde razumevanje.
Bog je navzoč v vsaki lepi besedi, ki te tolaži in podpira. Bog je roka na tvoji rami, ki te opogumlja in prijazno opominja, kadar stopaš po temnih poteh.
Bog je navzoč v ustnicah, ki te z ljubeznijo poljubljajo. Toplino njegovega srca čutiš v objemu. Kjer živi ljubezen v srcih ljudi, se lahko le ti pogovarjajo o Bogu in drug drugega razumejo.
Bistvene stvari v življenju so nam dane zastonj. Recimo: Naročje tvoje matere. Oče, ki te nosi. Smeh otroka. Srčni objem. Sonce in zelena pomlad. Pesem ptic. Žuborenje potoka. Sok dreves. Val morja. Dan in noč. Mir in tišina. Sedmi dan. O vseh stvareh, ki so ti dane zastonj lahko razpolagaš samo z ljubeznijo.
Ljudje nismo kar tako poslani na svet in nismo brez premisleka vrženi na naš planet. Ljudje so ljudem položeni v roke. Ljudje so zaupani ljudem. Ljudje so odgovorni za ljudi. Z ljubeznijo dveh ljudi se začne proces učlovečenja, ki ustvari novega človeka. Vsak človek, ki pride na svet, ima vso pravico do očeta in matere, pravico do doma, pravico do ljubezni, pravico do človeške topline in pravico do varnosti. Samo pri ljudeh, ki te ljubijo in kjer se počutiš varnega, se lahko človeško razvijaš.
Ljubezen je, če te trpljenje drugih prizadene, če lakoto drugih občutiš na svojem telesu, če osamljenost in strah, stiska in obup malih in slabotnih trgajo tvoje srce.
Ljubezen ni slabotna. Ljubezen ni slepa. Ljubezen ne pozna negativne drže: saj ne delam nič narobe. Ljubezen ni pasivno prenašanje drug drugega, in ne preverjanje drugih, ali so vredni ljubezni.
Ljubiti pomeni ljubiti konkretne ljudi, takšne kot so, vsak dan. Kljub temu da lahko včasih dnevno druženje postane zelo težko. Kljub temu da želijo antipatije in razočaranja, jeza in odpor zadušiti našo dobro voljo. Ljubezen predstavlja stvari, ki niso v modi: preprosto živeti, odpuščati, se zavzeti za drugega, biti zvest. V ekonomiji ljubezni moramo dati več, kot imamo. Dati moramo samega sebe.
Danes smo tudi slišali: oznanjam vam veliko veselje. Poleg tega, da smo ustvarjeni za ljubezen, smo ustvarjeni tudi za veselje. Bog je ustvaril ljudi za veselje, da bi uživali življenje. Veseli ljudje niso pohlepni in so hvaležni za vsak dar. Potrebujejo samo malo za svojo srečo. V njihovih srcih je raj, kjer je dobrodošel ves svet. Veseli ljudje imajo ogromno srce in veliko razumevanja. Soljudem dajo prostor, da je lahko vsak človek drugačen in svobodo, da lahko vsak najde svoj življenjski ritem. Veseli ljudje drug drugega opogumljajo. So polni upanja v težkih trenutkih življenja, osvobojeni strahov in želja. Veseli ljudje niso nikoli nevarni ljudje.
Slišali smo tudi in na zemlji mir ljudem.
Vera nas osvobaja nemira in nas vodi v onstranski kraj miru, ki ga je Kristus, kot predhodnik vere že prej vzel v posest za nas. Že sedaj, sredi nemira, sredi vrveža preganjanja in sovražnosti, žalitev in ran, je naše srce po veri že v nebeškem kraju miru, kjer biva Kristus. Kako priti do miru, ki ga človek danes tako potrebuje?
Prva pot gre skozi nenehno spraševanje o lastni identiteti o tem, Kdo sem jaz? Takrat odpadejo napačne samopredstave. Tu se dotaknem nepopačene podobe, ki si jo je o meni izdelal Bog.
Druga pot pa je odpoved sodbam o drugih. Pogosto se doživljamo kot ljudje, ki kar naprej presojamo druge. Četudi ne govorimo na glas, naše srce neprenehoma govori o drugih. Te sodbe nas odvračajo od tega, da bi ostali pri sebi. Vedno smo pri drugih. Vedno smo na tem, da pri njih odkrijemo napake, da bi se izognili lastni resnici. Tako seveda ne bomo nikoli prišli k sebi in nikoli k notranjemu miru.
Človeka ne umirijo zunanje poti, kot so tehnike in metode, ampak le pogum, da se spustimo v lastne globine, da sprejmemo lastno zemeljskost. Ravno v težavnih situacijah, ki gledano od zunaj, opisujejo prav nasprotno, se kaže ali se je nekdo notranje umiril ali ne; takrat ko je ozmerjan in izzvan s strani težavnih ljudi. Lahko se nam zdi nenavadno, da človek najde mir prav po težavnih soljudeh. Pogosto slišim pritožbe, kako bi se kdo res rad v miru potopil v molitev, pa ga pri tem motijo ljudje okoli njega. Konflikti ne dovolijo, da bi se umirili. Toda pot k miru srca je boj. Primerjamo ga lahko treningom rokoborcev. Ravno vsakodnevne težave in žalitve me prisilijo, da grem vase in se umirim tam, kjer me nihče več ne more prizadeti, v notranji kraj molka, kjer živi le Bog, kamor ljudje nimajo dostopa.
Resnični mir srca dosežemo, kadar nismo več razklani z našimi strastmi in čustvi, našimi potrebami in željami. Test tega notranjega miru je v tem, da nas žalitve in zmerjanje od zunaj več ne vznemirijo. Če smo v sozvočju s seboj, če smo se spravili s seboj in svojimi senčnimi platmi, nas žalitve ne morejo spraviti iz tira. Takoj opazimo, da so le odraz razdvojenosti in nezadovoljstva tistih, ki nas tako žalijo. Resnični mir, je mir sredi nevihte, mir sredi nemira tega sveta. Če smo zasidrani v Bogu, nas napadi zunanjih sovražnikov ne morejo oropati miru.
V teh božičnih praznikih vam zato želim, veliko ljubezni, veliko veselja in pravega notranjega miru! Kajti kjer ljudje v ljubezni drug za drugega postanejo zopet ljudje, se odpre nebo nad zemljo. In to se je storilo na božično noč in to naj se zgodi danes v vašem življenju!

Ervin Mozetič

Današnjo nedeljo bi lahko imenovali nedeljo upanja. Saj v evangeliju zvemo o okoliščinah, kako je bilo z rojstvom Jezusa. Rojstvo pa vedno zahteva upanje. Razlog, zakaj je danes malo otrok je to zato, ker gre za pomanjkanje upanja! Če je poroka vedno korak vere, je rojevanje vsakega otroka vedno dejanje upanja. Brez upanja se na svetu ne zgodi nobena stvar. Upanje potrebujemo, kakor potrebujemo kisik za dihanje. Ko je nekdo na tem, da omedli, zakličemo tistim, ki so mu blizu: »Dajte mu vdihavati nekaj močnega!«. Enako bi morali reči tudi človeku, ki je prišel do točke, da se prepusti toku, da se pred življenjem vda: »Dajte mu razlog upanja!«.

Če opazite človeka, ki zjutraj vstane in od dneva prav ničesar ne pričakuje, ga imejte na očeh: je v veliki nevarnosti … Tako zorijo samomorilski naklepi. Mladi potrebujejo upanje. Otroci se radi vračajo in ostanejo doma, če je čutiti duha upanja. V nasprotnem primeru bežijo od doma. Določeni fenomeni, kot so mamila in diskoteke s svojimi divjimi ritmi in samouničevanjem, so znamenja pomanjkanja upanja. »Zakaj prihajaš sem?«, so vprašali mladeniča, ki je vstopal v diskoteko. Odgovor se je glasil: »Da ne bi razmišljal!«. Upanju pohaja sapa, dokler ne postane le nekaj, kar napolnjuje čas med enim in drugim odmerkom mamil ali med enim in drugim sobotnim večerom.

Ko se v določenem človeškem položaju ponovno porodi upanje, se zdi vse drugače, čeprav se dejansko ni nič spremenilo. Upanje je prvobitna sila. Dobesedno dela čudeže. Vzemimo primer mraza. Novembrski mraz ali pa aprilski mraz. Aprilskega mraza nas ni tako strah in ga lažje prenašamo kot pa novembrskega, čeprav sta podobno ostra. Zakaj? Aprila že prihaja pomlad, novembra pa prihaja zima. Aprilski mraz nosi v sebi upanje, novembrski pa tega upanja nima v sebi.

Zdaj je čas, da se vprašamo: kaj lahko krščanstvo v tem zgodovinskem trenutku ponudi ljudem? Evangelij lahko ponudi nekaj bistvenega: Upanje! Tisto, pisano z veliko začetnico, Upanje, ki je najpomembnejša krepost.

Zemeljska upanja (hiša, delo, zdravje, srečno odrasli otroci), ki se uresničijo, slej ko prej razočarajo, če ni zadaj nekaj globljega, kar ta upanja podpira in jih uresničuje. So kakor listi, ki ovenijo, ko se posuši drevesno deblo. Poglejmo, kaj se zgodi na pajkovi mreži, ki je pravo umetniško delo. Popolna je v svoji geometričnosti, elastičnosti, funkcionalnosti. Na vseh koncih je napeta s horizontalnimi nitmi. Na sredini pa jo drži nit, ki se spušča od zgoraj; to nit je pajek stkal tako, da se je spustil z vrha. Če kdo prekine eno od stranskih niti, pajek takoj pride ven in jo hitro popravi, pa je spet vse na svojem mestu. Toda če pretrgate tisto nit, ki se spušča od zgoraj, se vse poruši. Pajek ve, da tukaj ni več pomoči in se umakne. Krepost upanja je v našem življenju kakor ta nit od zgoraj, ki drži celoten splet naših upanj.

Kaj pa je krepost upanja? To je nova zmožnost, podarjena tistemu, ki veruje. Ta se vcepi na naravno sposobnost usmerjenosti v prihodnost, ki je preprosto človeško upanje, ki pa ji daje nov razlog in novo vsebino. Podeli ji »odprto« obzorje, ki ga ne omejuje več noben zid, nobena mreža. Niti smrt ne.

Upanje je, skupaj z vero in ljubeznijo, eden od treh Božjih poganjkov ali semen, ki jih Sveti Duh položi v življenje krščenca, ena od treh novih »možnosti«, ki jih je Kristus ustvaril za človeka. »V svojem velikem usmiljenju nas je Bog po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje« (1 Pt 1,3). Prerojenje: gre za novo rojstvo, novo mladost. Sv. Pavel krščanskega Boga imenuje »Bog upanja« (Rim 15,13). Pesnik Péguy je napisal pesem o kreposti upanja. Na nekem mestu pravi približno takole: vera, upanje in ljubezen so kakor tri sestre, ki veselo hodijo po cesti držeč se za roke. Dve sta veliki, ena – tista v sredini – pa je še deklica (In je razumljivo, da je deklica). Vsi, ki jih vidijo, mislijo, da večji dve – vera in ljubezen – vodita deklico. Vendar je prav nasprotno: deklica, ki je upanje, vodi ostali dve, kajti če se ustavi upanje, se vse ustavi. Kakor verniki – pravi pesnik – ki so si nekoč ob izhodu iz cerkve iz rok v roke podajali blagoslovljeno vodo, tako bi si morali kristjani podajati iz rok v roke, od očetov na sinove, Božje upanje.

Kaj lahko predstavlja božični praznik v tem trenutku, ko čutimo tako močno potrebo po upanju? Lahko predstavlja priložnost za preobrat teženja, za ponovno rojstvo upanja. Preroški izrek, ki ga bogoslužje naobrača na Jezusovo rojstvo, pravi:

»Ljudstvo, ki je hodilo v temi,
je zagledalo veliko luč ...
Zbudil si silno radost,
naredil si veliko veselje …
Kajti dete nam je rojeno,
sin nam je dan« (Iz 9,1-5).

Te besede, ki jih beremo v našem sedanjem kontekstu, dobijo zelo poseben pomen. Vsebujejo obljubo, nakažejo pot izhoda iz teme in iz duhovnega močvirja, v katerem se nahajamo. Potrebno pa je ponovno odkriti, kdo je tisto Dete in kaj nam je s svojim prihodom prineslo. Božiču moramo vrniti njegov pomen. Božič brez deteta Jezusa je kakor okvir brez slike, kakor maša brez posvečenja, kakor slavje brez slavljenca.

Božični praznik je bil vedno priložnost, da se je v srcih vseh, odraslih in otrok, prebudilo tisto najboljše, najbolj spontano, sposobnost veselja in čudenja. To se je dogajalo celo med vojno, v časih, ki so bili veliko mračnejši od današnjih.

Rad bi vam nekaj predlagal: da bi vsaka družina v letošnjem božiču posvojila deklico … Deklico, ki ji je ime Upanje! Da bi jo pripeljali domov. Kaj vse se zgodi tam, kamor vstopi ta deklica! Upanje začenja vedno od začetka. Za to je naravnost specialist. Tisoče razočaranj in zanikanj zanjo nimajo teže.
V tem tednu vam želim take deklice!

Ervin Mozetič

»Veselite se v Gospodu zmeraj;
ponavljam vam, veselite se. Gospod je blizu« (Flp 4,4-5).

S temi besedami današnje bogoslužje sprejema tiste, ki ste prišli k maši.
Danes je torej primerna priložnost, da spregovorimo o stvari, ki je vernim in nevernim skupna: o hrepenenju po sreči. Vsi bi bili radi srečni. Že ko ljudje samo slišijo govoriti o sreči, se tako rekoč zdrznejo in pogledajo v tvoje roke, da bi videli, če jim morda ti lahko ponudiš nekaj, kar bi potešilo njihovo žejo po sreči. Prav to je skupno dobrim in hudobnim. Nihče ne bi bil hudoben, če ne bi upal, da bo iz tega iztržil nekaj sreče.

Dante je rekel, da je sreča: »tisto sladko jabolko, ki ga iščemo po vseh vejah za zdravilo smrtnikov«.

Zakaj je potem tako malo ljudi zares srečnih in tudi tisti, ki so, so le za malo časa?
Ni težko odkriti, kje tiči vzrok.
Veselja ni mogoče izsiliti. Je izraz izpolnjenega življenja. Vsak od nas ima prav na dnu svoje duše pripravljeno veselje, vendar ga ljudje pogosto ne začutimo. Lahko pa se naučimo, kako priti v stik z njim. Tudi svoje srce širimo z notranjim veseljem; je zdravilo za naše življenje, zato pustimo, da v nas zavzame prostor, ki mu pripada. Kdor v sebi čuti radost, temu gre marsikaj laže od rok. Z njo dobi njegovo življenje popolnoma drugačen okus. Vsak dan so nam dane številne priložnosti za občutek radosti. Potrebni sta le odprtost in pripravljenost, da to kar doživimo, intenzivno zaznam. Lahko grem po najlepši pokrajini, a imam ob tem čemerne misli. Tako si sam zapravim priložnost za radostne občutke. Prav vsak od nas ima v sebi možnost za občutenje radosti. Toda ali se bom za veselje odprl, ali pa obdržal svoje prevelika pričakovanja in ostajal žalosten, je prepuščeno meni samemu. Za radost se je potrebno odločiti. Sama od sebe ne bo prišla. Toda četudi se za radost odločim, ustvariti je ne morem. Lahko le bolj odprto in hvaležneje zaznavam svet okoli sebe. In potem bom odkril tiste številne radosti, ki mi jih ponuja prav vsak dan.
Radost je dobra za dušo. Radost nas povezuje z drugimi ljudmi. Sili nas, da jo delimo z drugimi. Deljeno veselje je dvojno veselje, pravi pregovor. Radost ustvari odnos, podari živahnost.
Ni potrebno veliko, da smo lahko veseli. Zadošča že, da se prepustimo trenutku. Sama pripravljenost, da se prav sedaj prepustim trenutku, mi zadošča, da sem vesel. Ne čakajmo vedno le na druge in ne pripisujmo njim krivde za naše veselje ali žalost. Prav tako se lahko sami odločimo in naredimo veselje drugemu. To bo okrepčalo tudi našo lastno radost.
Tu na zemlji ne poznamo čiste, absolutne sreče, kot tudi ne poznamo absolutne ljubezni; poznamo le delčke sreče, ki se pogosto zožijo le na bežne opojnosti čutov: stekleno veselje, ki za trenutek zaslepi, a v sebi nosi tesnobo, da se lahko iz trenutka v trenutek razleti.
To nam pojasni, zakaj tisti, ki išče Boga, vedno najde veselje, medtem ko tisti, ki išče veselje, ne najde vedno Boga. Kdor išče srečo, preden išče Boga in jo išče izven Boga, ne bo našel drugega, kot njeno prazno podobo. Človek se omeji na iskanje sreče v smislu kvantitete, ko teka za ugodji in čustvi, ki so vedno močnejša ali ko prilaga ugodje na ugodje. Podobno kakor narkoman, ki potrebuje vedno močnejše odmerke, da bi dosegel isto mero ugodja. Samo Bog je srečen in osrečuje. Zato nas eden od psalmov spodbuja:»Razveseljuj se v Gospodu, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce« (Ps 37,4).

Z njim tudi veselje tega našega sedanjega življenja ohranja svoj prijeten okus in se ne spremeni v tesnobo. Ne le duhovno veselje, ampak vsako pošteno človeško veselje: veselje, ko vidiš odraščati svoje otroke, veselje ob tem, ko srečno končuješ delo, veselje zaradi prijateljstva, povrnjenega zdravja, veselje zaradi ustvarjalnosti in umetnosti, veselje ob sprostitvi v stiku z naravo. Samo Bog je lahko iz ust svetnika izvabil klic: »Gospod, dovolj je veselja; moje srce ga več ne more zadržati!«.

V Bogu najdemo vse tisto, kar človek običajno povezuje s srečo. Končni cilj, ki ga krščanska vera kaže človeku, ni preprosto prenehanje bolečine, ugašanje želja, kot to učijo nekatere druge vere. Je neskončno več: je utišanje vseh želja. Sveto pismo opisuje večno življenje s podobami praznovanja, poročne pojedine, pesmi in plesa, veselja. Vstopiti vanj pomeni dokončno vstopiti v srečo.

Čas je, da začnemo pogumneje oznanjati »veselo oznanilo«, da je Bog sreča, da bo imela zadnjo besedo sreča, ne pa trpljenje, odrekanje ali križ. Trpljenje je potrebno le v toliko, da odstrani oviro do veselja, da razširi dušo, da bo lahko nekega dne sprejela veselje v največji možni meri.

Evangelij je oznanilo veselja! Človeštvu se je uspelo prepričati, da mora izbirati med Bogom in srečo. Nezavedno smo Boga naredili za tekmeca, sovražnika človekovega veselja. Toda to je zagotovo Satanovo delo.

Toda veselje je kakor tekoča voda: potrebno jo je razdajati, da bi jo lahko prejeli. Kristjanom neverni potihoma nastavljajo isti izziv: »Pokažite nam svoje veselje!«.

Kako pričevati za veselje? Sv. Pavel, potem ko je spodbujal kristjane, naj se »vedno veselijo«, takoj dodaja: »Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem«.

Beseda »dobrota« tu označuje cel sveženj drž, ki ga sestavljajo prizanesljivost, srčna dobrotljivost, sposobnost, da se umakneš. Verniki pričajo za veselje, ko se izogibajo sleherni neprijaznosti in samoljubju, ko znajo izžarevati zaupanje. Kdor je srečen, ni zagrenjen in pikolovski.
Želim vam, da bi v tem tednu izkusili bližino Boga. Kdor izkusi Boga, ta ima v sebi radost, ki jo zunanji vplivi sicer lahko prekrijejo, vendar je ne morejo odvzeti. To je Božja radost. Take radosti vam želim!

Ervin Mozetič

V evangeliju izstopa oseba Janeza Krstnika. Nastopa v puščavi in kliče k spreobrnjenju.

Puščava je beseda, ki danes močno nagovarja našo vest, tako kolektivno kot osebno. Skoraj 33% zemeljske površine prekriva puščava. In ta se sorazmerno strahotno širi. Vsako leto se na sto tisoče hektarov rodovitne zemlje spremeni v puščavo. To je eden najbolj vznemirljivih pojavov na svetovni ravni. Okoli 135 milijonov ljudi je moralo v zadnjih letih zapustiti svoje naravno okolje zaradi širjenja puščave.

Toda jaz seveda nisem poklican, da bi vam govoril o puščavah in njihovem širjenju. Če sem pokazal na pojav, sem to storil zato, ker obstaja neka druga puščava: ne zunaj, ampak znotraj nas; ne na obrobjih naših mest, ampak znotraj njih. Obstaja neko drugo širjenje puščave, ki neizprosno napreduje, požiga zemljo, pa ne zunaj, ampak znotraj nas, pogosto znotraj sten naših domov. Gre za usihanje naših medčloveških odnosov, za osamljenost, ravnodušnost, anonimnost. Puščava je kraj, kjer te nihče ne posluša, čeprav kričiš, kjer se ti nihče ne približa, čeprav izčrpan ležiš na tleh, kjer te nihče ne brani, čeprav te napade divja zver, kjer nimaš nikogar, s komer bi podelil veliko veselje ali pa bolečino, ki jo izkušaš. Ali ni to tisto, kar se mnogim dogaja? Ali ni naše vznemirjenje in naš klic, pogosto kakor klic v puščavi?

Toda nevarnejša puščava je tista, ki jo vsakdo od nas nosi v sebi. Srce samo lahko postane puščava: suho, ugasnjeno, brezčutno, brez upanja, polno peska. Zakaj se mnogi ne zmorejo odtrgati od dela, ugasniti mobilnega telefona, radia, Mp 3 ali 4 …? Ker jih je strah, da bi se znašli v puščavi. Človek se izogiba praznine. Če bi iskreno pogledali vase, bi videli, koliko stvari vsakdo od nas počne, da se ne bi znašel sam, iz obličja v obličje s samim seboj in z resničnostjo.

Bolj ko se dandanes množijo sredstva komunikacije, manj je resnične komunikacije. Televizijo krivimo, da je zadušila pogovor v družini in včasih to celo drži. Toda priznati moramo, da televizija pogosto zapolni praznino, ki je že navzoča. Ni vzrok, ampak posledica pomanjkanja dialoga in zaupnosti.

Janez Krstnik kliče k spreobrnjenju. Naložena mu je bila ogromna naloga, da predrami svet iz otrplosti, da ga prebudi iz velikega spanja.

Rekel sem, da smo tudi mi pogosto v puščavi, če že ne telesno, pa vsaj duhovno. Zato je tisti glas namenjen tudi nam. Janez Krstnik je mrtev, toda njegovo poslanstvo se nadaljuje.

Ljubezen je edini »dež«, ki lahko zaustavi »širjenje« duhovne puščave na našem planetu in evangelij ni nič drugega, kot oznanilo Božje ljubezni do nas in med nami. In kaj je božič? To je dokaz, da nas Bog ljubi. Če bi bila v kakšni katastrofi – pravi sv. Avguštin – uničena vsa Sveta pisma in bi ostal le en sam izvod; in če bi bil tudi ta izvod tako poškodovan, da bi ostala cela le ena sama stran in če bi lahko na tej strani prebrali le še eno vrstico; če bi bila torej to vrstica, kjer beremo: »Bog je ljubezen«, bi bilo rešeno vse Sveto pismo, kajti vse je povzeto tu.

Kaj prinaša ta velika Božja ljubezen v naše vsakdanje potrebe? Mi zaznavamo pomanjkanje ljubezni v naših medčloveških odnosih; razen v odnosu do Boga. Toda ti dve stvari sta med seboj povezani. Če se ločimo od izvira, ki je Božja ljubezen, trpijo vse druge ljubezni.

To sporočilo je bolj kot kdaj koli prej aktualno in potrebno v današnjem svetu. Naša družba, ki jo pretežno obvladuje tehnika, potrebuje srce, da bi človek v njej lahko preživel. Danes nam ne manjka kritičnega duha in tehničnega znanja. Tega imamo toliko na dosegu roke, da ne vemo več, kako vse to obvladovati. Bolj kot svetlobo, potrebujemo toplino. Trdota srca je tista, ki ustvarja puščave, o katerih govorimo.

Poleg teh negativnih znamenj pa moramo spregovoriti tudi o spodbudnem dejstvu, ki nam dovoljuje, da se veselimo »razlogov upanja«. Naša družba je pogosto zelo podobna puščavi, vendar je tudi res, da v tej puščavi Duh daje cveteti številnim pobudam in oazam. V teh zadnjih letih se je v številnih državah porodilo na desetine združenj, ki so si zastavila za cilj prekiniti osamljenost, povzeti številne glasove, ki »vpijejo v puščavi« naših mest. Imajo različna imena: »telefon upanja«, »prijateljski glas«, »iztegnjena roka«, »prijateljski telefon«, »zeleni telefon«, »modri telefon«. Na milijone telefonskih klicev letno. To so glasovi osamljenih, obupanih ljudi, žrtev, težav, ki jih presegajo. Ne iščejo denarja, ampak nekaj drugega: prijateljski glas, razlog upanja, nekoga, s komer bi se lahko pogovorili. Na drugi strani žice je na tisoče prostovoljcev, ki poslušajo, skušajo podariti nekaj topline in če so verni, pomagati ljudem moliti, ponovno vstopiti v odnos z Bogom, kar pogosto najbolj pomaga.

Čeprav morda nismo člani kakšnega od teh združenj, lahko vsakdo od nas v svojem omejenem okolju naredi nekaj tega, kar delajo oni. Telefon imamo – naj začnem s tem – danes praktično vsi. Ne pričakujmo vedno, da bo pozvonil in bi se tako zavedali, da je nekje – morda celo v bližini – nekdo, ki nas potrebuje. Začni in daj pobudo prvi ti. K temu nas lahko spodbudi tudi bližajoči se božič.

Ervin Mozetič

Pomembno je, da se v življenju ustavimo in da razmislimo o svojem duhovnem življenju in svojem odnosu do Boga in bližnjega.
Latinska beseda »adventus« pomeni »prihod«. V krščanskem jeziku se to nanaša na prihod Jezusa Kristusa. Cerkvena liturgija imenuje advent vse štiri tedne pred božičem in jih pojmuje kot priložnost za pripravo na Gospodov prihod z upanjem in kesanjem.
Liturgična barva za ta čas je vijoličasta, kar pomeni spokornost.
Adventni čas je za kristjane poseben čas, ker nas vabi, da se spomnimo na preteklost, nas spodbuja, da živimo v sedanjosti in da se pripravimo na bodočnost.
Spominjati se preteklosti: Praznovati in premišljevati o Jezusovem rojstvu v Betlehemu. Gospod je že prišel in se rodil v Betlehemu. Utelesil se je, postal človek, poln skromnosti in uboštva. Prišel je kot kdorkoli od nas, človek med ljudmi. To je bil njegov prvi prihod.
Živeti v sedanjosti: Kar pomeni, da vsak dan našega življenja doživljamo »prisotnost Jezusa Kristusa« v sebi in da je On po nas prisoten v svetu. Živeti v pravičnosti in ljubezni, vselej budni; hoditi po Gospodovi poti.
Priprava na bodočnost: Pripravimo se na drugi prihod Jezusa Kristusa v veličastvu njegove slave. Tedaj bo prišel kot Gospod in Sodnik vseh narodov in bo nagradil z Nebesi vse, ki so v Njega verovali in živeli kot zvesti otroci Gospodovi in dobri bratje drugim. Čakamo na Njegov veličasten prihod, ki nam bo prinesel odrešenje in večno življenje brez trpljenja.
V Evangeliju nam pogostokrat govori Jezus Kristus, da »ne vemo ne dneva ne ure«, ko se bo to zgodilo. Zato nas Cerkev v Adventu vabi, da se pripravimo na ta dogodek s pregledom naše preteklosti in načrtovanjem naše bodočnosti.
Izkoristiti moramo ta čas za razmislek o tem, koliko smo bili doslej dobri, in kaj bomo storili, da bomo boljši kot do zdaj. Pomembno je, da se v življenju ustavimo in da razmislimo o svojem duhovnem življenju in svojem odnosu do Boga in bližnjega. Sleherni dan moremo in moramo biti boljši.
V Adventu moramo načrtovati, da bomo dobri ne samo v tem času, temveč vselej. Premisliti moramo, kaj nas najbolj stane in naredimo sklepe, da ne pademo v iste napake.
V tem času pa nas »bombardirajo« z reklamnimi oglasi za nakupavanje vsega mogočega in nas vabijo na vsa mogoča praznovanja. Vse to pa nas utegne privesti do tega, da pozabimo na pravi smisel Adventa.
Potrudimo se, da bomo živeli ta liturgični čas poglobljeno, v krščanskem smislu.
Na ta način bomo preživeli Gospodov božič prevzeti od Njega, ki je Gospod božiča.
Advent je čas pričakovanja, čas upanja, čas luči. Pričakovanje nečesa novega, velikega je glavna misel adventa. Kaj čakamo? Kaj se bo zgodilo? Odgovor je na dlani in ga pozna vsak otrok. Čakamo Gospoda, Odrešenika.
Boljše vprašanje je: Kako čakati? Nanj odgovori zgled Marije, Jezusove matere, nosečnice, ki pričakuje otroka. Bila je polna pričakovanja, molila, bila pripravljena, da rodi Jezusa.
Božič za nas ni samo 25. decembra. Božič je, ko zaživi Jezus otrok v naši ljubezni. Božič je, ko Jezus postane stvaren, resničen. Da bi Jezus postal resničen, moramo pomagati, da se to zgodi: prek našega čakanja, prek naše molitve in včasih tudi prek naših bolečin.
Zgled Marije, ki pričakuje umirjena v tihem veselju, je v današnjem času vedno večji izziv.
Ravno v tem času si je potrebno prizadevati za trenutke tišine in miru v naših srcih, v naših družinah.
Adventni čas naj bi bil čas, ko naše dnevne sobe postanejo svetišča. Čudovit čas za stare in mlade, odrasle in otroke. Čas, ko se družina lahko neverjetno poveže in zraste.
In v tem je prevara tega sveta. Na ves glas nam trobijo, uživajte te pravljične dneve miru in sreče, kupite si čim več daril, obdarujte se, odklopite se od resničnosti, zabubite se v svoj popek, potem pa nazaj na delo do naslednjih praznikov. Ne moti me obdarovanje, praznovanje; skrbi me odklop od resničnosti.
Ko pripravljamo praznovanje rojstnega dne, obletnice, praznika, si ponavadi vzamemo čas. Velikokrat si ga moramo prav odtrgati od vsakdanjih opravkov. Ampak prav priprave dajejo posebno ozračje, veselimo se praznika in vse skupaj poteka v veselem pričakovanju.

Pa še sploh znamo pričakovati? V tej družbi, ko imamo gumbe, avtomate, instant nadomestke ... se zdi, da se uresničuje pravljica "Mizica pogrni se". Niti v trgovino mi ni potrebno, samo z nekaj kliki napolnim "košarico" z izdelki na spletu.
In velikokrat se zgodi, da gredo tudi prazniki hitro mimo nas.

Zato sem vesel adventa, časa, napolnjenega s pričakovanjem. Ko si vzamem več časa za ljudi in zase. Vendar vidim, da to ni dovolj. Da je poleg horizontalnih vezi potrebna vertikalna vez - srečanje z živim Bogom. To pa seveda ne pade kar z neba, niti se ne da kupiti. Treba se je potruditi.
Pozabljamo, da ne čakamo samo mi, ampak da je na drugi strani Bog – veliki čakajoči.
Na vprašanje: »koga čakate?« bi mi morda odgovorili nekako takole: »Pričakujem Jezusa Kristusa, ki prihaja kot odrešenik, ki mi s svojo besedo in s svojim zgledom kaže pot iz sebičnosti, iz zagledanosti vase, iz brezupa, ko se zavedam svoje grešnosti. Bog pa bi na isto vprašanje verjetno odgovoril: »Pričakujem tebe! Ni potrebno, da delaš velika dejanja, ampak da vsak dan znova odpreš vrata svojega srca in duše, da lahko vanju posveti moja luč, sonce moje milosti. Ne maram, da bi zmrzoval daleč proč od mene, temveč hočem, da živiš iz moje ljubezni. Tudi če zaideš od mene, te jaz vedno čakam in vabim te z vezmi usmiljenja in odpuščanja…« Tako ali podobno bi nam govoril - in nam dejansko govori – Bog, le da ga mi ne znamo poslušati.
Kaj, ko bi v tem adventnem času nekoliko prisluhnili; posebej pa prisluhnili eden drugemu v domači družini in ljudem, s katerimi se srečujemo? Podobno kot Bog, tudi ljudje od nas ne pričakujejo velikih besed, ampak majhnih, toda iskrenih dejanj.
Potem bo božič lep. Vsakoletno adventno pričakovanje je povabilo, da bi zrasli v človečnosti: v bratstvu, očetovstvu, materinstvu, prijateljstvu, ljubezni. Postanite spet otroci, začnite svoje življenje znova, izpolnite svoje poslanstvo dobrote in ljubezni, bodite nosilci luči in miru.

Ervin Mozetič

Občasno slišimo za velika praznovanja, ki jih ob posebnih priložnostih na narodni ravni pripravijo v čast njihovemu vladarju. Danes vse krščansko ljudstvo praznuje svojega Gospoda in Kralja. Njegovo kraljestvo današnji slavospev opisuje kot »kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni«.
Ganljivo je zaznati neko stvar iz današnjega evangelija. Odlomek poroča, da je ob smrti nad Jezusovim križem visel napis: »Ta je judovski kralj« in zraven stoječi so ga izzivali, naj odkrito pokaže svoje kraljevanje: »Če si judovski kralj, reši samega sebe«. Mnogi, tudi prijatelji, so v zadnjem trenutku pričakovali veličasten dokaz njegovega kraljevanja. On pa se je odločil, da bo pokazal svoje kraljevsko dostojanstvo s tem, da se bo zavzel za enega samega človeka, ki je za povrhu še hudodelec:
»'Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!' In on mu je rekel: 'Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju'«.

V tej perspektivi ni najpomembnejše vprašanje, ki naj bi si ga zastavili na praznik Kristusa Kralja, ali on kraljuje na svetu ali ne, marveč, ali kraljuje v meni ali ne; ni pomembno, če države in vlade priznavajo njegovo kraljevanje, ampak, če ga jaz priznavam in živim. Ali je Kristus Kralj in Gospod mojega življenja? Kdo vlada v meni, kdo določa cilje in postavlja prioritete: Kristus ali kdo drug?
Z Jezusom smo pred pohujšanjem Boga, ki je postal človek, ki se je podvrgel zakonu človekovega truda in potreb, dela in hrane, bedenja in spanja, življenja in smrti. V njegovi človeškosti, v tem kar dela in govori, se Bog razodene in se dokončno daruje. V tej človeškosti se dotakne vsakega izmed nas. Tukaj je on kralj.
Mi velikokrat v dvomih pravimo: »Če bi ga le videl, če bi se ga lahko dotaknil, bi mu verjel!« Nič ni bolj lažnega. Njegovi so ga zavrnili prav zato, ker so ga videli in so se ga dotikali, ga celo stiskali. Mi imamo vedno možnost, da si izmislimo nekoga po meri naših fantazij. Vera ne pomeni sprejeti, da je Jezus Bog, kot si ga mi zamišljamo. Vera pomeni sprejeti, da je Bog Bog, ki nam prihaja naproti v človeku Jezusu. V veri se dotikamo Jezusa, ki je končal na lesu križa, znamenje nasprotovanja za vse, toda moč in modrost Boga, ki rešuje vse. Vera pomeni sprejeti prav njega kot svojega Boga in svojega Gospoda. Takega kralja sprejemam.
Pogosto smo podobni ljudem pod križem. Velikokrat je Jezus brez časti v naših mislih, besedah in dejanjih. Tako radi navajamo misli velikih ljudi, da pokažemo svoje znanje, Jezusovo besedo pa tako redko in sramežljivo. Gotovo je njegova beseda premalo navzoča v naših mislih in v naših življenjih.
Iz lastne izkušnje vemo, kako grenko je lahko doživetje zavračanja, osame. Pričakovali smo največje razumevanje, sprejemanje, celo spodbude v družini, v župniji, med prijatelji. V danem trenutku pa nas je pretreslo neverjetno spoznanje: »Nisi zaželen, izvoli drugam.«
Ob takšnem spoznanju se Jezus ni vdal maščevalnosti ali zagrenjenosti.
Več kot poučno je za nas Jezusovo križanje.
Zaradi Jezusovega zgleda Bog od nas pričakuje neutrudno zvestobo in vdanost. Nikoli se ne smeš vdati obupu češ, saj ni nobene koristi. Tudi takrat ne, ko se udarna moč tvojih besed in tvojega zgleda utaplja v morju zdolgočasenih obrazov.
Največ, kar Bogu lahko ponudimo, ni naša pamet in naša moč, marveč ravno slabost, ki pa je lahko pred Bogom še vrednejša in dragocenejša.
Tako postajaš, sodobni kristjan, le solidaren z izkušnjo Kristusa, zavrženega na križu, celo od svojih najožjih sodelavcev in prijateljev.
Jezusovi sodobniki, ki so se zadrževali pod križem in so se pod križem celo norčevali iz Njega, so tudi tipični predstavniki ljudi slehernega, tudi našega časa, ki kar ne morejo doumeti, da Bog govori človeku po vsakdanjih dogodkih, po besedi, ki nam zveni čisto vsakdanje, po spodbudah ljudi, ki žive z nami.
Stalni spremljevalec oznjanjevalca, kar naj bi vsak kristjan tudi bil, je dejstvo, da nekateri Besedo zavračajo. Nekatere ovira njihova osebna nevera, druge brezbrižnost, spet druge skrb za osebno lagodno življenje brez odgovornosti in očitkov vesti. Udobneje je namreč na nekatere stvari ne misliti, jih odriniti v pozabo.
Danes smo oznanjevalci in sploh kristjani pred velikim izpitom. Ali verujemo zares, ali pa le ponavljamo določena dejanja vere kot staro gramofonsko ploščo? Potrebno je veliko moči, da brez strahu in ugovarjanja postaviš svoje življenje na evangeljska tla. Nič manj poguma ni potrebno, če hočeš po evangeliju oblikovati moderni svet. Bistveno je, ali živim sam po evangeliju in ali sem v tem neustrašen. Če s svojim življenjem ne odrešujem svojih bratov in sester njihovih prevar, potem so vse moje besede brez učinka. Ne bodimo presenečeni, če nas ljudje ne razumejo in sprejemajo. Pomembno je, da smo to kar hoče Bog, da s svojo besedo in življenjem odsevamo Boga.
Sv. Pavel pravi, da obstajata dva možna načina življenja: ali »zase« ali pa »za Gospoda«. Piše:

»Nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim« (Rim 14,7-9).

Živeti »zase« pomeni živeti kot tisti, ki ima sam v sebi svoj izvor in svoj cilj; pomeni samo vase zaprto bivanje, ki teži le k lastni potešitvi in lastni slavi, brez večnostne perspektive. Živeti »za Gospoda« pa, nasprotno, pomeni živeti iz Gospoda, iz življenja, ki prihaja od njega, od njegovega Duha in živeti za Gospoda t.j. upoštevajoč njega, njemu v slavo. Gre za zamenjavo prevladujočega počela: ne več »jaz«, ampak Bog.
Želim vam veliko poguma in neustrašenosti pri odločitvi za Gospoda kralja.

Ervin Mozetič

Današnji evangelij je del znanih govorov o koncu sveta, ki so značilni za zadnje nedelje bogoslužnega leta. Zdi se, da so bili v eni od prvih krščanskih skupnosti v Tesalonikah verniki, ki so iz teh Jezusovih govorov naredili napačen sklep: nesmiselno se je truditi, nesmiselno je delati in pridelovati, kajti vse mineva; bolje je živeti iz dneva v dan in ne sprejemati odgovornosti na daljši rok; dovolj je, če poskrbimo zgolj za skromno preživetje. Takim odgovarja sv. Pavel v drugem berilu, ki mu bomo tokrat namenili naše razmišljanje:

»Slišimo namreč, da nekateri med vami živijo neredno, da nič ne delajo, ampak begajo sem ter tja. Takšne opozarjamo in opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu, naj v tišini delajo in jedo svoj kruh«.
Delo je človeška nuja za preživetje; pridelati ali prislužiti si je treba hrano, obleko, stanovanje, šolanje, razvedrilo, orodje in sredstva za delo... Kdor je zdrav in delazmožen, je pred neogibno izbiro: ali dela ali krade drugim, ki delajo.

Z delom si človek razvija svoje zmožnosti. Krepi telesno moč, spretnost, odpornost proti boleznim, zbira znanje in izkušnje, bistri inteligenco, uri vztrajnost, pridobiva delovne navade in si razvija druge duševne zmožnosti. Redno delo veliko prispeva k telesnemu zdravju, zlasti pa k duševnemu ravnovesju.
Statistike kažejo, da so zdravstveno najbolj ogrožene skupine prebivalstva, ki najmanj delajo. To sta zlasti skrajna spodnja in zgornja plast prebivalstva; prva, ker ne more ali noče delati, drugi pa ni treba. Če medicinska statistika kaže večjo telesno in duševno obolevnost nezaposlenih, delomrznežev in bogatih brezdelnežev, pa ljudska modrost ve: "Brezdelnost je mati pregreh." Povzroča torej tudi duhovne in moralne poškodbe.
Vsako pravo delo človeka utrudi. S tem ga pripravi na zdrav telesni počitek in duševno sprostitev v spanju in siceršnjem razvedrilu ter na duhovno in medčloveško sprostitev v praznovanju. Stalno ritmično izmenjavanje dela in počitka, oziroma dela in praznovanja izhaja iz človeške narave.
Delovni dosežki človeka osrečujejo, oblikujejo njegovo samozavest in samospoštovanje. Ob uspehih, in še morda bolj ob neuspehih, življenje človeka uči in oblikuje.
Glavnina življenjske izkušnje posameznika in kulturne izkušnje človeštva se porodi ob delu. Z delom človek preda večino svojega znanja in izkušenj v zaklad zgodovinske izkušnje človeštva. Vse to pa so temelji zdrave človeške osebnosti.
Ljudi povezuje tudi različnost dela. Ste kdaj pomislili, koliko ljudi je s svojim delom pripomoglo k temu, da ste se ponoči spočili na svoji postelji?
Tak premislek, ki gre doživljajsko v globino osebnega jedra, je prava meditacija dela in medčloveške povezanosti po delu. Posezite večkrat po te vrste duhovnem poglabljanju, pa boste zdravo oblikovali svoje doživljanje dela. Živeli boste skladno z dejstvom, da je vsako delo enako potrebno in dostojanstveno. Uspelo vam bo svoje lastno delo doživljati enakovredno delu drugih ljudi. To pa je vsakdanja uporaba temeljnega nravnega načela: Ljubi bližnjega kakor sam sebe! Kar želite, da bi ljudje vam storili, storite vi njim!

Delo, ki je po svoji naravi najbolj trda in oprijemljiva resničnost pa ima tudi svojo simbolično plat, ki je hrana človekovega duha. Če v svojem delu doživljam povezavo z drugimi, ki so naredili, kar jaz uporabljam, ali uporabljajo, kar sem jaz naredil, potem je to globoka osebna duhovnost, ki se napaja iz simbolične moči dela. In na nešteto drugih načinov se je mogoče duhovno oplajati z delom in ob njem.
Danes pa lahko brez težav ugotovimo tudi negativne plati dela. Prva je pomanjkanje dela, brezposelnost, z vso dramo, ki jo potegne za seboj. Ekonomska drama zaradi težav pri preživljanju družine, moralne in psihološke drame zaradi frustracij in odvisnosti, ki se pojavljajo pri brezposelnih. Brezposelni človek se počuti nekoristen, včasih izgubi samospoštovanje in spoštovanje svojih družinskih članov, ki se morajo zaradi njegove nezmožnosti in pomanjkanja pobud toliko bolj naprezati. Zaposlenost ima danes novega in vznemirjujočega sovražnika: stroje, ki so bili izumljeni, da bi zmanjšali človekov napor, sedaj pa ustvarjajo ogromno težavo, ki ji ni videti rešitve: človekovo delo postaja nepotrebno. Kjer uvedejo računalnike in robote, tam se drastično zmanjša število delovnih mest.

Pred temi in drugimi težavami mora vernik in vsak dobro misleč človek razvijati velik čut odgovornosti in solidarnosti; spodbujati in podpirati mora reforme, ki bi zmanjševale rano brezposelnosti, biti mora solidaren z vsako konkretno pobudo v prid brezposelnim, pošteno plačevati davke od svojih dohodkov, zavedajoč se, da je to najbolj običajna oblika pomoči tistim sodržavljanom, ki so imeli manj sreče, kakor mi; v primeru podjetnika narediti vse, da bi odprli nova delovna mesta.

Poleg tega zla, t.j. pomanjkanja dela, je še drugo, temu nasprotno: preobremenjenost z delom. Ta je žal posledica potrebe zaradi premajhnega zaslužka ali pa zaradi premajhnega števila zaposlenih.

Sklenimo z evharistično mislijo. Trenutek največjega poveličevanja dela je, ko duhovnik pri oltarju daruje Bogu kruh in vino, ki ju označi za »sad zemlje in dela človeških rok«. V tistem trenutku Bogu daruje vse človeško delo; ne le delo kmetov, ampak tudi skrito delo gospodinj, ki pripravljajo vsakdanjo hrano, vseh, ki delajo za tekočim trakom, za uradniškim okencem, za delovnim pultom ali na cesti, za volanom javnih prevoznih sredstev. Kristus sprejema to naše delo, ga pridružuje svoji odrešilni daritvi in nam ga malo za tem vrača pri obhajilu, ko je postalo »hrana večnega življenja«.
V tem tednu vam želim veliko veselja pri delu!

Ervin Mozetič

Človek v svojem življenju prej ali slej obvezno naleti na mejo smrti. Sprejemanje te meje je znak modrosti. Že psalmist moli: »GOSPOD, daj mi spo-znati moj konec, kolikšna je mera mojih dni, spo¬znati hočem, kako sem minljiv« (Ps 39,5). Upam si trditi, da življenje uspe le, če se človek sooči s to mejo smrti in tega ne potlači. Človek se mora nujno soočiti s strahom, pred smrtjo.
Ali bo življenje nekega človeka uspelo, je od¬visno od tega, kakšen odnos ima do poslednje meje v življenju. Ta odnos je odvisen od tega, kaj si predstavlja na drugi strani te meje. Kdor izha¬ja iz tega, da po smrti nastopi nič, bo skušal mejo, ki jo predstavlja smrt, zanikati in se pretvarjati, da sta smrt in umiranje le za druge.
Kristjani priznavamo mejo, ki jo predstavlja smrt, vendar obenem verjamemo, da za Boga te omejitve ni. Krščanska vera pravi, da nas Bog s svo¬jo ljubeznijo čaka onstran smrti. Jezus Kristus je s svojim vstajenjem premagal mejo smrti. Beseda lju¬bezni, ki nam je bila dana že tu na Zemlji, nas bo spremljala tudi ob smrti. Za vernega človeka smrt ni prekletstvo, ampak so vrata, ki vodijo iz ujetosti v svobodo, ki predstavlja¬jo dovršitev življenja, ki ne pozna smrti. In to danes slavimo na našem pokopališču.

Jezus v svojem poslovilnem govoru pravi, da od¬haja zato, da nam bo pripravil prostor (Jn 14,2). Je¬zus prestopi mejo smrti in odide v Božji dom, da ga bo pripravil za nas. Pogled preko meje, o katerem govori Jezus ne zabriše meje smrti, niti ni nekaj, pred čemer bi si zatiskali oči, ampak pomeni, da nas Jezus opogumlja, da sprej¬memo mejo lastne smrti. Mejo lastne smrti lahko sprejmemo le, če vemo, da je v nas hkrati nekaj, če¬sar ta meja ne more omejiti. To brezmejno v nas je ljubezen. Gabriel Marcel je ljubezen opredelil tako¬le: nekoga ljubiti pomeni temu človeku reči: »Glej ti ne boš umrl.« Ljubezen prestopi mejo smrti, a jo hkrati tudi sprejema. Zato pokažite danes ljubezen do svojih dragih, ne toliko v rožah in svečah, pač pa v molitvi in recite, glej ti, ki počivaš tukaj nisi umrl, ker te ljubim!

Meja smrti nas vabi, da hkrati sprejmemo svojo človeško omejenost in svojo brezmejnost, ki nam jo je podaril Bog. To napetost je treba vzdržati. Takrat nam uspe sprejeti mejo smrti. Takrat je meja smrti povabilo, da tukaj in zdaj zavestno in intenzivno ži¬vimo, da okusimo polnost življenja. Ni mi treba vse¬ga stlačiti v ta omejeni čas. Mnogi mejo smrti vidi¬jo kot povod za to, da hočejo več in več. Hitenje brez meja je protest proti meji. Menijo, da morajo čim več doseči. Čim več doživeti in razviti čim več sposobnosti. Tak pritisk mi prepre-čuje, da bi sprejel lastno mejo. Če pa jo sprejmem, sem hvaležen za vsak trenutek. Izkusim ga v vsej njegovi polnosti. V tem kratkem času, ki se ga polno zavedam, sem del vsega. V tem omejenem času izkusim brezmejnost večnosti. Zato danes pokažimo hvaležnost našim dragim, da smo smeli biti del njihovega življenja.
Smrt ni le vprašanje ob koncu našega časovno omejenega življenja. Kdor ve-ruje, »je prestopil iz smrti v življenje« (Jn 5,24).
V stiku je s svojo notranjostjo. In tam naj¬de Boga, ki mu govori, ki mu odpira oči za skrivnost ljubezni, ki prodira vanj. Tako s poslušanjem kot z vero človek uspe preiti iz odtujenosti v svoje pravo življenje, iz brezsmisla v smisel, iz teme v svetlobo. S poslušanjem in verovanjem človek zmore razume¬ti sebe. Tako že sedaj prestopa iz smrti v življenje. Verujoči ima že tukaj v sebi večno Božje življenje.
Naši dragi rajni so že prestopili prag smrti. Pragovi strašijo, saj ne vemo, kaj nas čaka na drugi strani. Obredi premagujejo strah. Pomembni obredi prehoda spremljajo rojstvo, odra¬ščanje, začetek zakonske zveze, bolezen in smrt. Pri vsakem prehodu stopi človek čez neko mejo. Naj vam bo današnji obred prehoda v pomoč, da boste, prestopili skupaj s svojimi dragimi rajnimi v brezmejni Božji prostor. Pri vsa¬kem obredu prehoda namreč prestopimo iz območja smrti v hišo življenja. V teh obredih se urimo za po¬slednji prehod, ki ga bomo morali kmalu opraviti, prehod iz smrti v življenje. Ko umremo, dokončno prestopi¬mo prag večnega življenja, Božjega življenja. V hiši življenja, v hiši ljubezni bomo živeli na veke vekov.
Prestopiti iz smrti v življenje pomeni prestopiti iz našega, človeškega obstoja v Božji svet, v svet, kjer nas prežema Božja ljubezen, kjer nas Bog brez¬pogojno sprejema, kjer smo prežeti z Božjim življenjem. Kdor prestopi to mejo, odkrije pravo življenje. Čez to mejo lahko gremo zato, ker jo je Bog za nas prestopil, ko se je učlovečil. Vendar pa tega ne moremo storiti zavestno. Zgodi se. Smrt je torej dar in milost. Nanjo se lahko le pripravljamo z mo¬litvijo in poglobljenostjo. Storimo to tudi danes. Pripravljajmo se z molitvijo in poglobljenostjo.

Ervin Mozetič

Katekizem katoliške Cerkve o smrti in pogrebu podaja misel o smislu krščanske smrti in pravi takole: Smisel krščanske smrti se razodeva v luči smrti in vstajenja Kristusa, našega edinega upanja. Kristjan, ki umrje v Kristusu Jezusu, odide, da "bi bil doma pri Gospodu" (2 Kor 5,8).
Pogreb se obhaja ustrezno z razmerami in izročili posameznega kraja. Vedno pa mora izražati velikonočno naravo krščanske smrti, upanje na vstajenje in tudi smisel občestva z rajnim, zlasti, da smo z rajnim povezani z molitvijo ko prosimo za očiščenje njegove duše.
Pred krščanskim pogrebom je prav, da svojci opravijo spoved in se med pogrebno mašo, oziroma mašo na 8. dan in 30. dan, udeležijo obhajila, ki ga namenijo za pokoj duše rajnega. Namesto cvetja in sveč na grob darujmo za svete maše, za potrebe cerkve ali druge dobrodelne namene.

Sveto pismo jasno poudari, da je zadnje dogajanje našega telesa, spremenitev v prah in pepel in da se vračamo v zemljo, od koder smo vzeti. Tako ne moremo govoriti o kakšnem vplivu na vstajenje, če je bil nekdo upepeljen ali če je bil položen v zemljo s telesom. Glede vstajenja imamo le zagotovilo vere, da bomo deležni poveličanega telesa, ki ne bo podvrženo času in prostoru ter zakonitostim narave, ampak bo dokončna oblika bivanja v Bogu.

Način pokopa ne more vplivati na vstajenje, vpliva pa na tiste, ki spremljajo pokojnega ob slovesu oziroma ob pogrebu.

Pepel - žara, predstavlja manj osebno ali bolj oddaljeno podobo pokojnika in ne vzbuja enakih čustev in odnosa kot mrtvo telo. Takšno neskladje je tudi med grobom, ki je sprejel mrtvo telo, in grobom, ki je sprejel upepeljeno telo. Prav slednji dopušča malo simboličnih razsežnosti za jezik vstajenja. Upepelitev je neke vrste končno in zaključeno dejanje, neosebno, hitro in manj čustveno kot pokop, ki je manj končen in bolj naraven.

Osnovni krščanski pomen izročitve telesa pokojnega v grob je posnemanje izročitve Kristusovega telesa v grob, kar ima globok simbolni pomen. Vrh tega ima človeško telo v krščanski misli pomembno mesto, saj je »tempelj Svetega Duha«. Zato so kristjani s telesi umrlih zmeraj ravnali z velikim spoštovanjem. Če primerjamo pokop telesa in dejanje upepelitve, vidimo, da je pri pokopu telesa čas smrtnega procesa relativno dolg, ustrezen notranjemu dojemanju tistih, ki sočustvujejo s pokojnim, medtem ko je pri upepelitvi ta čas srečevanja s smrtjo zelo kratek. V uri in pol in telo postane prah. Tako je upepelitev diametralno nasprotna grobu. Pokop telesa je nekaj »naravnega«, medtem ko je upepelitev vstop v industrijsko tehnologijo (krematorij).

Da prihaja danes vse več do žarnih pogrebov, mislim, da ne gre za neko teološko opredelitev, zato tudi Cerkev ne nasprotuje žarnim pogrebom. Sporno je lahko le to, da se mnogi odločajo zaradi tega, ker je tak pogreb cenejši, manj boleč in bolj higienski – kot pravijo, kar pa je le pretveza za utišanje najglobljih čustev do umrlega. Še bolj sporno pa je to, da se nekateri odločajo za upepelitev svojcev z namenom, da se jih tako takoj znebijo.

O dopustnosti upepelitve in razpršitve pepela nam Cerkev v Zakoniku cerkvenega prava (kan. 1184), pove le to, da je treba odreči cerkveni pogreb le tistim, ki so se dali upepeliti iz krščanski veri nasprotnih razlogov, to je, če bi pokojnik zahteval upepelitev zato, da bi poudaril lastno nevero v posmrtno življenje.

Podobno lahko rečemo za raztros. Če bi kdo zahteval raztros, da bi poudaril popolno izničenje duše, ni dovoljen cerkveni pogreb.

Še bolj vprašljiva je želja biti raztresen po gorah ali v morje, saj je v takšnih primerih posebej poudarjena ljubezen do gora ali do morja, to je želja ostati povezan s tistim, s čimer sem bil povezan v tukajšnjem življenju. Pri tem je navadno povsem odmišljeno upanje na življenje z Jezusom, ki je Življenje. Zaradi tega novi obrednik naroča, da se opravi pogrebni obred pred upepelitvijo in da duhovnik naj ne sodeluje pri raztrosu v morje, po gorah ali kje drugje. V primeru raztrosa na pokopališču pa duhovnik lahko vodi pogrebni obred, je pa rečeno, da tak pogreb ni najbolj primeren.

Na prvi november Cerkev ne obhaja spomina »zbora svetnikov«, to je tistih, ki jih je Cerkev razglasila za svetnike in jih s tem postavila za zgled krščanskega življenja, ampak vseh svetih, ki so že pri Bogu. To pomeni, da so v ta spomin zajete brezštevilne množice, med katerimi so tudi naši sorodniki, ki so bili »po milosti zedinjeni z umrlim in vstalim Kristusom« in uživajo Božjo slavo in prosijo za nas.

Kakšno bo naše vstajenje od mrtvih, presega našo domišljijo in ostaja skrivnost. Vemo le, da bodo naša telesa »preobražena« po podobnosti s Kristusovim »poveličanim telesom«, to je, da bodo preobražena v »duhovno telo« (1Kor 15,44).
Tistim, ki so umrli v malih grehih, to je, da so nepopolno očiščeni, je sicer zagotovljeno večno zveličanje, vendar pa po smrti še trpijo očiščevanje. Zato že Sveto pismo kot tudi Cerkev uči, da lahko tem dušam v vicah pomagamo z molitvijo in predvsem z daritvijo svete maše. Ob tem pa Cerkev priporoča tudi dobra dela in odpustke v korist rajnim. Prav odpustki, ki so sicer v zgodovini dobili negativni predznak zaradi miloščine, ki se je svetovala za prejem odpustka, so dragocen Božji dar, ki ga lahko izprosimo pod določenimi pogoji in ga namenimo za naše rajne, da jih Bog nagradi z večnim življenjem. Gre za dar, ki nam izbriše naše neopravljene dolžnosti zadoščevanja, in dar, s katerim popravimo škodo, ki smo jo povzročili z grehom. Za to pa se zahteva, da smo v posvečujoči milosti in prejmemo obhajilo, zmolimo veroizpoved in očenaš po namenu svetega očeta, obiščemo pokopališče in naredimo kakšno dobro delo.

Potrebno je dati tudi veliko pozornost postavitvi nagrobnega križa, ki je najpomembnejše znamenje krščanstva. V zadnjih desetletjih so se namreč pokopališča z odstranitvijo križev in namestitvijo nagrobnikov brez krščanske vsebine spremenila v brezupen kraj zazrtosti v tuzemeljsko, ki se konča z neizprosnim spoznanjem večnega konca. Zato želi Cerkev z ovrednotenjem nagrobnega križa poudariti, da je le »v križu našega Gospoda Jezusa Kristusa vstajenje in življenje«.

Najbolj ganljiv in nagovorljiv trenutek pogrebnega obreda je izročanje pokojnega zemlji. Zato duhovnik, če je cerkveni pogreb, ne sme prepustiti teh trenutkov poganskim - hindujskim običajem, kot je metanje rož v grob. Slovenski kristjan se od svojih dragih rajnih poslavlja tako, da v grob vrže zemljo, ali pa telo svojega dragega rajnega blagoslovi z blagoslovljeno vodo. Ostanimo zvesti svojim slovenskim koreninam tudi pri poslavljanju od naših dragih rajnih.

Pokopavanje umrlih je dejanje, po katerem se človek razlikuje od drugih živih bitij. Z njim človek izraža svoj odnos do pokojnika, svoj pogled na smrt in življenje. Krščanski pogreb izraža spoštovanje do pokojnika, hkrati pa je oznanilo vere in upanja. Kajti slovo od človeka, katerega zemeljsko življenje se je sklenilo, ni dokončno. Poslavljamo se v trdni veri na »snidenje v nebeškem Jeruzalemu, kjer ni več bolečine, ne solz, ne trpljenja«.

Žal pa lahko ugotavljam, da vsi pogrebi niso vedno izraz vere in tudi ne odsevajo vselej spoštovanja do pokojnega. Duhovnikovo molitev v pogrebnem sprevodu marsikdaj preglasi glasno govorjenje. Dejal bi lahko, da so mnogi ljudje (in to vseh starosti – od mladih do starejših!) izgubili čut za lepo vedenje na pokopališču ali ob srečanju pogrebnega sprevoda. Nemalokrat se zgodi, da kolesar (čeprav se je po pokopališču prepovedano voziti s kolesom) prehiteva pogrebni sprevod. Drugi se ne pusti motiti pri natakanju vode, ki med tihim mimohodom žalnega sprevoda glasno žubori v posodo za zalivanje , drugi zopet slovesno koraka z glavo navzdol mimo pogrebnega sprevoda, ali voznik avtomobila pritisne na plin in slovesno hitro odpelje mimo žalnega sprevoda in podobno.

Takšni primeri pričajo o tem, da smo izgubili čut za sveto. Pokopališče mnogim ni več kraj molitve, ampak prostor tekmovanja za imenitnejši grob, dražjo ikebano, več sveč … Pa čeprav samo enkrat v letu. Čez nekaj tednov bo mrzla burja prevračala ovenele in posušene aranžmaje in prazne lončke od sveč.

Kadar boste korakali v pogrebnem sprevodu, spremljajte rajnega z glasno ali s tiho molitvijo. Če pa srečate pogrebni sprevod, naj se vam ne mudi. Postojte in z mirno držo izkažite spoštovanje pokojnemu, čeprav ga niste poznali. Prišel bo trenutek, ko se bo čas ustavil slehernemu izmed nas.
Želim vsem, da bi v teh dneh s svojo udeležbo na pokopališčih razmišljali o koncu svojega življenja, ki naj vedno izraža upanje na vstajenje in večno življenje!

Ervin Mozetič

Danes nam evangelij predstavlja očarljivo Zahejevo zgodbo. V njej sta dva prizora: eden se odvija zunaj in drugi v hiši; eden med množico, drugi na samem med Jezusom in Zahejem.
Odlomek kaže, da Jezus sprejema tako tiste, ki jih zavrže politični sistem: reveže in zatirane, kot tudi tiste, ki jih zavrača verski sistem: pogane, javne grešnike, prostitutke. Kdor ne sprejme tega Božjega ravnanja, se sam izključi iz odrešenja; kdor hoče za vsako ceno zapostavljati, je zapostavljen. Ko gledamo v tej luči, se nam pripoved o Zaheju zdi kakor prilika o cestninarju in farizeju, ki se odvija v vsakdanjem življenju. Morda je Luka prav zaradi tega postavil dogodek na to mesto v evangeliju, potem, ko nam je v prejšnjem poglavju predstavil tovrstno priliko. Bog tam opravičuje spokorjenega cestninarja, farizeja pa pušča praznih rok; Jezus pa tu prinaša odrešenje v Zahejevo hišo in pusti zunaj godrnjajoče in premišljene ošabneže iz Jerihe.
Evangelist Luka torej v 19. poglavju opisuje zanimiv dogodek. Na eni strani je velika množica, ki obkroža Jezusa, na drugi človek majhne postave, z imenom Zahej. Socialno in versko gledano je bil Zahej javni grešnik, višji cestninar in bogat človek. Zato ga ne srečamo v množici, ampak na njenem robu. Kaj je bilo v tej Zahejevi želji? Zgolj radovednost ali kaj drugega? Zahej je vedel, kako so nanj gledali ljudje, da so ga imeli za grešnika, ki je obogatel na račun drugih. Toda to ga ni oviralo v njegovi želji po srečanju z Jezusom. Ko je prišel mimo, ga Zahej ni samo videl, ampak ga je Jezus nagovoril. Povabil ga je, naj hitro spleza dol, ker mora ostati v njegovi hiši. In Zahejev odgovor? "Takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel." Ves prevzet je obljubil, da bo dal "polovico svojega premoženja ubogim in če je koga v čem prevaral, mu bo povrnil četverno". Njegova radikalnost je očitna, saj je sprejel Jezusovo povabilo po srečanju z njim in z njegovo močjo, ki človeka spremeni. Jezusa je sprejel z veseljem, ki ga prinaša odrešenje. Zanj je bil to najbogatejši dan življenja, kajti - kot je rekel Jezus - je v njegovo "hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin".

Iz preproste želje, da bi videl Jezusa, se je zgodilo nekaj večjega in globljega. Zahej je ob srečanju z Jezusom spoznal pravega Zaheja, sebe samega. Ta obilna radodarnost sama po sebi govori o veselju spreobrnjenja. S spreobrnjenjem je v tej hiši zavladalo veselje, v polnosti veselja je zablestela resnica.

Vsi drugi, ki so ostali v množici, tega glasu resnice niso zaznali. Čeprav so obkrožali Jezusa, jih je še vedno vodila zvezda Postave. Pripravljeni so bili na hitre in krivične sodbe. Poleg Zaheja, ki ga je versko in socialno diskvalificiral že njegov poklic, je množica obsojala tudi Jezusa: »Ustavil se je pri grešnem človeku!« To je vse, kar so zmogli reči. Čisto so prezrli zanos. Zahejevega srca: njegov tek, njegov vzpon na drevo, pripravljenost, da Jezusa takoj sprejme, radikalna odločitev, da spremeni svoje življenje. Prav tako je šel mimo njih Jezus, ki se je ustavil pri drevesu, nagovoril Zaheja, se sam povabil k njemu in njegovi hiši prinesel veselje in resnico. Na videz izgubljena vera Abrahamovega sina je zablestela v vsej polnosti. V vsakem človeku, pa naj bo še tako velik grešnik, je skrito zrno vere, v vsakem človeku, kot v votlini kralja Matjaža, resnica spi in čaka na razodetje! Sin človekov jo prebuja ne le v Zaheju, tudi v meni in v tebi.
Če pogledamo s tega zornega kota, koliko »Zahejev« je med nami in kolikokrat se vsakdo izmed nas obnaša kot Zahej. Smo pri maši, udeležimo se srečanja, kjer je govor o veri, ali pa morda duhovnih vaj, na katere smo bili povabljeni, vendar smo pri vseh teh stvareh le kot nevtralni in zunanji opazovalci, če nam je le zagotovljeno, da se bomo ob koncu lahko vrnili v običajno življenje, brez pretresov in vznemirjene vesti. Bojimo se zapustiti raven radovednosti in vstopiti v območje obveznosti.

Zato je tudi nam namenjeno Jezusovo povabilo: »Zahej, hitro splezaj dol«. Sestopi s tega nevarnega položaja. Lahko se zgodi, da bom šel ponovno pod teboj in ne bom več pogledal kvišku … Približujemo se trenutku, ko ga bomo sprejeli v naše občestvo; zato se spomnimo tega, kar je Jezus dodal: »Danes moram namreč ostati v tvoji hiši«.
Gospod nas vedno znova kliče naj sestopamo z višav svojega napuha in lažne pravičnosti. Vabi nas, naj z Njim stopamo med ljudi, grešnike, kakršni smo sami. Vliva nam novega upanja in zaupanja, da tudi ob najbolj nemogočih primerih ne rečemo: Ničesar se ne da storiti! Vemo namreč, da je Gospod z nami, da se ustavlja tudi pri nas, grešnih ljudeh in nam podarja odrešenje, da bi srečo odrešenosti mogli podarjati naprej, in to četverno.
Legenda pripoveduje, da je Zahej vsako jutro zelo zgodaj vstal in šel iz hiše. Njegova žena je bila radovedna, zakaj se tako obnaša, zato se je nekega jutra odločila, da mu bo sledila. Videla ga je, kako se je s polnim vedrom vode odpravil onstran mestnega obzidja do neke platane. Postavil je vedro na tla in počistil prostor pod drevesom. Ko je to naredil, je zlil vodo h koreninam, pobožal deblo in spoštljivo obstal. Takrat je žena stopila iz svojega skrivališča in ga vprašala, zakaj to dela. Zahej je brez obotavljanja odgovoril: »Prav tu sem srečal Kristusa.«

Treba se je vračati k prvotnemu navdušenju, ko smo se odločili, da gremo za Kristusom v stanu, ki nam ga je namenil. V sebi moramo poživljati lepoto tistega trenutka. Zakoncema, katerih zakon zabrede v krizo, svetujejo, naj se vračata k veselju in navdušenju, v katerem sta pred Bogom drug drugemu obljubila ljubezen in zvestobo. Duhovniku, naj se spominja dneva, ko se je odločil za poklic. Vsem kristjanom, naj podoživljajo trenutek, ko so začutili, kako dober je Bog, ki jih kliče.
Moja želja je v tem tednu je : vračajte se vedno znova k prvotnemu navdušenju in Gospod ne bo šel mimo.

Ervin Mozetič

Ko razmišljam o Mariji, mi velikokrat pride na misel vsem dobro znan evangelij evangelista Janeza, ki nas postavi na Kalvarijo, pod križ, saj je tam postala Marija naša mati. V duhu gledamo Kristusa pribitega na križ, ob križu pa njegovo mater Marijo in njega - Janeza, učenca, ki ga je Jezus ljubil Jezus se je s križa ozrl na oba, na mater in učenca. Kot sin je mislil na svojo mater, zato ji je rekel: »Žena, glej, tvoj sin!«. Namesto sebe ji je izročil svojega učenca. Ta naj poskrbi zanjo in jo varuje. Kot Odrešenik pa je mislil na učenca in po njem na nas vse, zato mu je dejal: »Glej, tvoja mati!«. Njemu in vsem nam je izročil svojo mater. In sad tega dialoga je bil: »Od tiste ure jo je učenec vzel k sebi«.
Koliko umetnikov je ovekovečilo ta dogodek na platnu, v pesmi in glasbi; kiparji so ga izrezljali iz lesa, izklesali iz kamna, vendar nihče ni mogel izraziti vso njegovo globino.
Cerkveni očetje in duhovni pisatelji pravijo, da je bil ta dogodek za Marijo »drugo oznanjenje«. Prvo je bilo v Nazaretu, drugo pa na Kalvariji. Pri prvem oznanjenju je angel oznanil Mariji, da bo postala Božja Mati, Mati Jezusa Kristusa, našega Odrešenika. Pri drugem oznanjenju pa je Sin oznanil, da je postala naša Mati. Odrešenikova Mati je postala Mati vseh odrešenih. - Zato ji ne reče več »Mati«, ampak »žena«; tako da so družinske vezi stopile v ozadje. Marija ni več samo njegova mati, je mati vsega človeštva. Njeno materinstvo je razširil na vse narode, vse rodove, vse ljudi. Pri prvem oznanjenju v Nazaretu je odgovorila: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi«. To je bil njen osebni DA, s tem je stopila v Kristusovo skrivnost. Pri drugem oznanjenju, pod križem, pa je svoj DA izrekla molče. »Pod križem se ne govori; pod križem se molči, ker križ in Križani govori«, pravi stara pesem.
In v tem skrivnostnem dialogu slišimo: »Od tiste ure jo je učenec vzel k sebi!«
Vzeti Marijo k sebi pomeni: - sprejeti k sebi tudi Kristusa. Marija in Kristus, to dvojico ni mogoče razstaviti. Ne moremo imeti Marije za mater, če nimamo Kristusa za svojega brata in Odrešenika; - sprejeti k sebi Kristusa, ne Kristusa po našem okusu, ampak Kristusa kakršen je: z evangelijem, z odpovedjo, križanega in od mrtvih vstalega Kristusa; - ob njej odkriti svoje življenjsko poslanstvo in odgovoriti s svojim »zgodi se«, s predanostjo v Božjo voljo, ki pa ni slepo, pasivno čakanje, marveč sodelovanje pri Božjem načrtu za prihodnost sveta in človeštva; - vzeti Marijo k sebi, pomeni prizadevati si za tiste duhovne, moralne, verske in narodnostne vrednote, ki človeka posvečujejo in osrečujejo.
Ob Jezusovi besedi »Glej, tvoja mati!« želim pokazati še na drugo mater - našo Cerkev. Ni časopisa in revije, kjer ne bi nekaj pisalo o Cerkvi. Stalno se srečujemo z vprašanji o njeni preteklosti in sedanjosti. O Cerkvi govori tisk, radio, TV, internet, govori se v šolah, uradih, v zbornicah in parlamentih, na sestankih in kongresih... Žal, največkrat negativno. Kompasi današnje družbe, tudi slovenske, so naravnani proti Cerkvi.
Vendar Cerkev oznanja Kristusa, njegov evangelij, kakršen je, čeprav pogosto navalijo nanjo kot na grešnico, stegujejo roke nad njo in krojijo njen nauk po svojem okusu in merilu. - Ko objavi moralne smernice in norme, ki dvigajo in odrešujejo človeka v njegovem dostojanstvu, ji očitajo, da je proti človeku. - Ko govori o križu, odpovedi, premagovanju, čistosti, odgovornosti, se sliši, da je Cerkev proti veselju. - Ko skoz spremembe časa in menjave civilizacije objavi tisto, kar je prejela od Kristusa, se ji posmehujejo, rekoč: zastarela je, še vedno je srednjeveška. - Če nastopi proti velikim in malim osvajalcem človekove vesti, jo dolžijo, da je aristokratska, da je proti svobodi in da je še danes željna oblasti...
Papež Janez Pavel II. je v svetem letu 2000 v imenu vseh in celotne Cerkve priznal in obžaloval napake, ki so jih zagrešili ljudje v Katoliški Cerkvi, ves svet je prosil za odpuščanje in v imenu vseh odmolil spokorno molitev ter poudaril misel, da se mora Cerkev stalno prenavljati, spreobračati in težiti k svetosti. Pri vsem tem nas je poučil, naj gledamo v Cerkvi svojo mater. »Glej, tvoja Mati!« - Cerkev je mati, ki mi pove, da ni svobode brez odgovornosti, ne življenja brez dolžnosti, ne edinosti brez zvestobe resnici, ne krščanstva brez heroizma in prizadevanja za svetost.
Ob tem premišljevanju o Cerkvi bi rad prav vsem rekel: Glej, tvoja mati! Cerkev smo mi vsi: škofje, duhovniki, redovniki, redovnice, vsi mladi in odrasli verniki. Mi vsi smo Cerkev, smo njen obraz. Slovenska Cerkev je takšna, kakršni smo mi. Vzemimo jo k sebi! To pomeni: čutimo se zanjo odgovorni. Naša zvestoba resnici, evangeliju, Kristusu je in bo najboljši odgovor na vse napade in očitke.
Ob Jezusovi besedi: »Glej, tvoja mati« pa želim pokazati še na tretjo mater - na domovino, na našo mlado državo, ki doživlja pomembne zgodovinske trenutke. Od kar imamo samostojno neodvisno državo, pišemo sami svojo zgodovino v svojo knjigo, ne več v zgodovinsko knjigo drugega naroda; smo svoji gospodarji pred svetom, tudi pred Bogom, sami smo odgovorni za vse, kar se dogaja pri nas.
Po skoraj 20-tih letih samostojnosti ugotavljamo, da ni vse tako, kakor smo pričakovali. Mnogi so, žal, celo razočarani, malodušni, brezvoljni, naveličani, bolj obrnjeni v preteklost kot v prihodnost. Vsi, ki oblikujemo življenje v domovini si moramo prizadevati, da bo naše življenje bolj pravično, solidarno, dostojanstveno, manj zamorjeno, bolj veselo in srečno, manj sprto, razdvojeno, bolj spravno.
Vsem, ki se danes udeležujemo tega romanja, želim ponoviti o domovini Jezusove besede: »Glej, tvoja mati!« Vzemi jo k sebi! Nosi jo v svojem srcu! In ko smo že nekaj let v družini evropskih narodov, skrbimo v podvojeni meri, da ta naša mati ne bo postala nikoli mačeha, ampak da bo ostala slovenska mati, da bo ohranila svojo identiteto, krščanske korenine, vero očetov, svoj jezik, ki je po bl. škofu A. M. Slomšku »ključ do zveličavne in narodove omike,« se pravi kulture, ki so jo ustvarjali naši predniki skoz več kot 1250-letno zgodovino, ki razodeva slovensko dušo in slovenskega duha!
Glej, tvoja Mati! - torej pomeni, odgovorno živi z Marijo, s Cerkvijo in domovino! To je današnja moja želja, ki naj vas spremlja s tega romanja.

Ervin Mozetič

V današnjem evangeliju slišimo o dveh vrstah molitve. Slišimo o farizeju in cestninarju. Eden izmed njiju gre opravičen na dom, drugi ne. Kaj se je zgodilo v templju, da so take posledice?
Poglejmo ta opis. Farizej začne z besedami: »Bog, zahvaljujem se ti …«. Začetek je dober. Začeti molitev z zahvaljevanjem Bogu je nadvse priporočljivo. A bodimo zelo pozorni. Za kaj se farizej zahvaljuje Bogu? Zaradi Boga samega? Ne, ampak zaradi samega sebe; pravi namreč: »Da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar«. V skrajnem primeru bi bila lahko njegova molitev vredna, da jo imamo za hvalno, če bi vse to pripisal Božji milosti. Vendar ne; on pripisuje njegovo držo lastnim delom: dejstvu, da se posti in daje desetino.

Običajno je mišljenje, da je farizej človek na mestu, »brezhiben v izpolnjevanju postave«, njegova edina napaka je, da mu manjka ponižnosti. Toda verjetno to ne bo povsem držalo. Jezus – tako beremo v uvodu – je povedal to priliko »nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični«. Ne da so bili pravični, ampak da so se imeli za take. Kaj je dejansko storil farizej? On si je tako rekoč ukrojil moralo, kakor obleko po svoji meri. Na svojo pest je določil, katere stvari so tiste, ki odločajo, kdo je pravičen in kdo je grešnik, kdo je dober in kdo je slab. Zanj so to naslednje stvari: ne biti grabežljivec, ne biti krivičnik, ne prešuštvovati, postiti se dvakrat tedensko in dajati desetino. Pomembne so tiste stvari, ki jih on izvršuje, druge pa ne. Napravil si je avtoportret. Na ta način človek iz soočenja vedno pride kot zmagovalec.

Farizej, na primer, ne opazi, da je iz svojega pogleda izpustil zelo pomembno točko postave, t.j. ljubezen do bližnjega. Ta sploh nima mesta v njegovem idealu popolnosti, če on vse druge mirno označuje kot grabežljivce, krivičnike in prešuštnike in s takim zaničevanjem gleda na cestninarja v neposredni bližini. In vendar je, kot vsi poznavalci postave, dobro vedel, da je ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe, največja med vsemi zapovedmi (prim. Lk 10,25 sl.).

Toda farizejeva drža je zgrešena še zaradi enega, še resnejšega razloga. On je popolnoma zamenjal vlogi Boga in sebe. Boga je naredil za dolžnika, sebe pa za upnika. On je storil nekaj dobrih del in sedaj stopa pred Boga, da bi prejel, kar mu pripada. Kaj v tem primeru stori Bog posebnega in velikega? Nič več kot to, kar stori prodajalec, ki izroči blago človeku, ki mu pokaže račun.

Usmerimo sedaj našo pozornost na cestninarja:
Ta človek je sam pred Bogom, ne primerja se z drugimi, kot je to delal farizej, ampak le sam s seboj in z Bogom. Ne upa se približati oltarju, ker se ima za nevrednega, da bi se približal Bogu, niti si ne upa povzdigniti oči proti nebu. Trka se na prsi. Iz njegovega srca privre veliko krajša molitev od farizejeve, v kateri pa je vsa skrušenost in ponižnost srca: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!«.

Jezus nam je tako prikazal dva popolnoma različna načina predstave o odrešenju: kot nekaj, kar si človek domišlja, da bo lahko uresničil sam ali pa kot dar Božje milosti in usmiljenja.

Ta dva predstavljena načina pojmovanja odrešenja sta še vedno navzoča in delujeta v današnjem verskem gledanju. Številne t.i. »nove oblike vernosti«, ki so danes v modi, pojmujejo odrešenje kot osebno pridobitev, ki jo pripisujejo meditativnim in prehrambenim tehnikam ali pa posebnim filozofskim spoznanjem. Krščanska vera pa odrešenje pojmuje kot zastonjski Božji dar v Kristusu, ki nedvomno zahteva osebni napor in izpolnjevanje zapovedi, toda bolj kot odgovor na milost, ne pa kot njen vzrok.

Zgolj to, da smo orisali priliko o farizeju in cestninarju, nam ne bi veliko koristilo, če je ne bi sedaj skušali naobrniti na naše osebno življenje. Preveč poenostavljeno bi bilo poistovetiti cestninarja s kristjani in farizeja s preostalimi. Razlika je mnogo bolj prefinjena. Tudi med kristjani nekateri pripadajo kategoriji farizejev in drugi skupini cestninarjev.
Nek kristjan se, na primer, obnaša kot farizej, ko sam od sebe postavi merila za dobro in slabo, na način, ki seveda natančno odgovarja tistemu, kar on počne. Sveto pismo vse to imenuje samoopravičevanje. Toda ta, ki samega sebe opravičuje, ne bo nikoli izkusil, kaj pomeni, da mu je Bog naklonil, kakor cestninarju, da se je »vrnil domov opravičen«.

Nihče, ali pa zelo redko kdo, ni nenehno na farizejevi ali pa na cestninarjevi strani. Večina od nas ima nekaj od enega in nekaj od drugega; tako se včasih obnašamo kot farizej in včasih kot cestninar. Najslabše bi bilo, če bi se v življenju vedli kot cestninar in v templju kot farizej. Naj razložim. Cestninarje so imeli, in to so dejansko tudi bili, za grešnike, za ljudi brez vesti, ki so postavljali denar in posle nad vse drugo. Farizeji pa so bili, nasprotno, v vsakdanjem življenju zelo strogi, spolnjevali so postavo, precej pobožni. Cestninarju v življenju in farizeju v templju smo podobni, kadar smo grešniki kot cestninarji in se imamo, kot farizeji, za pravične.

So ljudje, ki v življenju naredijo nešteto neumnosti, a ko stopijo pred Boga, ne najdejo prav nobene stvari, ki bi se je morali obtožiti in zanjo prositi odpuščanja. Mnogi pri spovedi še danes začenjajo takole: »Nisem kradel, nikogar nisem ubil, nikomur nisem storil nič žalega«. Kdor tako govori, si je, kakor farizej, sam ukrojil lagodno moralo, ki omogoča, da se počuti pravičnega sam pred seboj in pred Bogom. Sam si je dal odvezo in tako preprečil Bogu, da bi mu odpustil.

Če se že moramo sprijazniti s tem, da smo občasno podobni farizeju in potem spet cestninarju, naj bo to vsaj obrnjeno: farizeji v življenju in cestninarji v templju! Kot farizej, si skušajmo v vsakdanjem življenju prizadevati, da ne bi bili grabežljivci, krivičniki in prešuštniki, da bi najbolj, kar je mogoče, spolnjevali Božje zapovedi; ko pa smo pred Bogom, kot cestninar priznajmo, da je tisto malo, kar smo storili, vse njegov dar ter prosimo za nas in za vse druge, naj se nas usmili.

Cestninar nam svetuje preprost in učinkovit način, kako naj vse to storimo; potrebno je le reči: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!«. Čeprav kratka, ta molitev vsebuje vse. Bog in človek stojita drug pred drugim, Bog in človek, vsak s tistim, kar jima je najbolj lastno: človek s svojim grehom, Bog s svojim usmiljenjem. Molitev, ki je hkrati polna ponižnosti in zaupanja, ki seže naravnost v Božje srce. »Po teh treh ali štirih besedah – pravi Bog – mi lahko človek reče, kar hoče. Jaz sem razorožen« (Péguy).

Zakaj te molitve ne bi poskusili ponoviti kdaj pa kdaj tudi mi?

Ervin Mozetič

Današnja božja beseda nas spodbuja k zaupni molitvi. V Jezusovem življenju, pa tudi v življenju njegovih učencev, je imela molitev veliko vlogo. Ni bila le dejavnost med dejavnostmi; bila je odločilna za njihovo sodelovanje pri Božjem delu. Ker se molitev tako poudarja, se velja resno vprašati, kaj je molitev, in odkriti njen pomen.
Nekateri mislijo, da molijo le ljudje, ki niso kos pritiskom sodobnega življenja. Trdijo, da Boga ni, in da tisti, ki molijo, le sami sebi zagotavljajo, da imajo stvari, ki se jim dogajajo, smisel. Molitev jim pomaga, da se obvarujejo življenjskih težav.
In vendar molitev pogosto sploh ni tolažba. Za mnoge kristjane je molitev neprestan boj; ni vedno prijetna in od molivca zahteva marsikaj. Kristjani verujemo, da molitev ni psihološka prevara. Verujemo v Boga, ki ravno po molitvi ljudem pogosto sprevrača skrbno negovane načrte.
Nadškof William Temple pripoveduje, kako so mu nekateri ob neki priliki ugovarjali, da so odgovori na molitev le »naključja«. Odgovoril je: »Ko molim se naključja dogajajo, ko ne molim, pa jih ni.« Kristjani verujemo, da molitev spreminja ljudi in dogodke in ne samo človeka, ki moli. Molitev je zato ena izmed poglavitnih prvin krščanske vere.
Večina izmed nas je molila, ko smo bili otroci. Navajeni smo bili popolnoma zaupati svojim staršem, zato smo lahko enako zaupali Bogu. Zaupanje, kakršno premore otrok, je korenina vsake molitve.
Nova zaveza pravi, da moramo v svojem razumevanju Boga odraščati, toda zaupanja, kakršno imajo otroci, nikoli ne bi smeli izgubiti. To ne pomeni, da je molitev neka otročja dejavnost, ki jo lahko opustimo, ko odrastemo, kar mnogi tudi naredijo. To pomeni, da imajo otroci nekaj, kar izgubimo, ko postanemo starejši. Moramo si ponovno pridobiti sposobnost, popolnoma zaupati Bogu.
Jezus je za svoj čas ravnal zelo nenavadno, ko je svoje učence učil, naj na Boga gledajo kot na svojega Očeta. Učil jih je, naj ga v svojih molitvah tudi ogovarjajo kot Očeta. Izvirna beseda »abba«, ki jo je uporabil, dobesedno pomeni »očka« ali »dragi oče«. Očitno je Jezus hotel, da se njegovi učenci zaupno obračajo k Bogu.
Pri kristjanovi povezanosti z Bogom ima molitev najvažnejšo vlogo. Če bi nekdo rekel, da je z nekom dober prijatelj, pa se nikoli ni srečal ali govoril z njim, bi posumili, da z njim sploh ni povezan. Molitev je prav tako pomembna za našo povezanost z Bogom, kot je srečanje in pogovor za vsako medčloveško povezanost.
Ko v molitvi darujemo svoj čas Bogu, se mu dajemo na razpolago, darujemo se mu in od njega prejemamo. Slavimo ga zaradi tega, kar je, in kar za nas pomeni. In zahvaljujemo se mu za to, kar je storil za nas in za druge ljudi.
V molitvi tudi prejemamo. Dobivamo moč za življenje in razumevanje tega, kar Bog dela v našem življenju. Včasih lahko pride tudi do tragedije v naši bližini in prav gotovo bomo zmedeni in zbegani, če nismo z redno molitvijo v stiku z Bogom.
V molitvi tudi prejemamo Božje odpuščanje, ker nas njegova navzočnost sili k poštenosti in priznanju grehov.
V molitvi prihajamo k Bogu s svojimi najglobljimi željami in verujemo, da nas ne bo obsodil ali prezrl.
Molitev ni izsiljevanje Boga. Če smo nekaj časa molili, da se nekaj zgodi, si brž lahko mislimo, da bi Bog moral storiti, kar smo prosili. Molitev tudi ni sredstvo za razkazovanje naše vernosti. Jezus je povedal zabavno zgodbo o bahavem farizeju, ki je računal s tem, da morajo vsi Judje moliti ob treh popoldne. Vse je načrtoval tako, da je bil ob tej uri na najbolj obljudenem trgu v mestu in je z razprostrtimi rokami presunljivo glasno slavil Boga. Jezus je rekel, da to ni smisel molitve. Molitve nikoli ne bi smeli uporabiti za razkazovanje svoje povezanosti z Vsemogočnim.
Po drugi strani pa je Jezus tudi učil, kako bi morali biti vztrajni, ko prosimo Boga za svoje potrebe. To smo slišali ravno v današnjem evangeliju.
Središče te prilike je dejstvo, da je sodnik končno razsodil, kakor je bilo potrebno. In Jezus je poudaril, da je Bog dosti bolj pripravljen dajati kot ta godrnjavi sodnik.
Drugi nauk prilike pa je, da moramo prositi Boga za to, kar potrebujemo in se ne naveličati. Jezus je rekel, da nam Bog daje, ko ga prosimo. Kot vdova v priliki bi morali prositi vztrajno in brez zadrege. Neprestano za nekaj prositi ne pomeni, da mislimo, da je Bog gluh ali se upira, da bi dal. Kliče nas, da vztrajamo v molitvi, ker hoče, da si dejavno prizadevamo za pomoč.
Pri molitvi lahko zaupamo, da dobri Bog skrbi za to, kar nam je najbolj potrebno, kakor oče, ki daje svojemu sinu samo dobro. Če tako molimo, izročamo sebe in bližnje Bogu, ki pozna vse naše potrebe.
Ko molimo, se torej ne bližamo sitnemu uradniku, temveč radodarnemu očetu.
Sam mislim, da je molitev tista, ki lahko vdihne dušo naši tehnološki civilizaciji in prepreči, da bi se naša mesta spremenila v človeške puščave.

Ena od definicij molitve, ki mi je zelo pri srcu, je naslednja: »Moliti pomeni zbrati v eno lastno dušo in jo potopiti v neskončnost, ki je Bog«. Sveto pismo pogosto uporablja za molitev izraz »dvigati«: »K tebi, Gospod, dvigam svojo dušo …«. Molitev dejansko lahko definiramo tudi takole: »Pobožno dviganje duše k Bogu«.
Molitev ima dokaz sama v sebi, ne izven sebe. »Tek se nam povrne s tem, da jemo«, pravi pregovor; veselje do molitve se povrne, ko molimo. Samo tisti, ki moli, razume, da molitev ni pretvarjanje ali utvara. Zave se, da resnično vzpostavlja odnos z Bogom, ki pa je skrivnosten in ga ni mogoče izraziti s človeško govorico.

Bolj kot obveznost je torej molitev nezaslišan privilegij, dar. Potrebno bi se bilo znajti v določenih skrajnih položajih, da bi odkrili, kaj za človeka pomeni preprosto dejstvo, da mu je »dovoljeno« moliti.
V današnji priliki Jezus pravi, da Bog ne bo odlašal, ampak bo »hitro« odgovoril tistim, ki ga prosijo. Takoj se bomo vprašali, zakaj so torej tolike naše molitve neuslišane? To je za vernika resna in boleča težava, zato se je treba izogibati lahkim in preprostim odgovorom. Jezus je dobro vedel, da včasih uslišanje molitve lahko kasni ali pa se sploh ne zgodi, vsaj za naše oči. Prav zato je povedal priliko o vdovi in nas spodbudil, da je treba »vedno moliti in se ne naveličati«.

Če ne moremo razumeti, zakaj Bog nekaterih naših molitev ne usliši, pa lahko razumemo, kakšna katastrofa bi bila … če bi vedno uslišal vse molitve.
Ker smo govorili o molitvi, bi vam rad dal predlog: danes naj bi pred kosilom v vsaki krščanski družini zmolili Oče naš!

Ervin Mozetič

Božja beseda danes našo pozornost najprej obrne k mislim o hvaležnosti, morda tudi k vprašanju, koliko mi sami znamo biti hvaležni. Sirec Naaman je preroku hvaležen za ozdravljenje: vzemi, prosim, darilo od svojega služabnika; ozdravljeni Samarijan je slavil Boga, se vrnil k Jezusu, se mu zahvaljeval.
Ko razmišljam o hvaležnosti, se vedno spomnim zgodbe, ki sem jo slišal neke zahvalne nedelje pri pridigi.
"Devetletni fant se je vozil s kolesom ob jezeru in padel vanj. Mimoidoči mož je skočil za njim in ga potegnil na suho – najprej otroka in potem še njegovo kolo. Otrok si je kmalu opomogel. Njegov rešitelj ga je zavil v svoj suknjič in ga poslal domov. Prosil pa ga je, naj mu oblačilo kmalu vrne - naslov bo našel v žepu. Mož je bil ves srečen, saj je otroku rešil življenje. Naslednji dan je moral ostati v postelji, kajti zaradi mrzle kopeli v ribniku se je prehladil. Ko je zazvonil telefon, je le s težavo prišel do slušalke. Na drugi strani se je oglasil moški glas: »Ste vi tisti, ki je včeraj dal suknjič mojemu sinu?« »Ja.« »Torej ste vi potegnili otroka iz vode – otroka in njegovo kolo?« »Ja, jaz sem bil. S kom pa govorim? Kako gre dečku?« se je pozanimal bolnik. »Kar v redu. Tudi kolo je že očiščeno. Bilo je pošteno umazano.« Nekaj časa je bilo vse tiho, nato pa je dečkov oče vprašal z ostrim glasom: »Preden je fant padel v vodo, je imel na glavi kapo. Kje pa je - kapa?«
To je le zgodba, ali je resnična ali ni, ne vem. Vseeno pa mi ob tako očitni nehvaležnosti zapre sapo. Vendar pa je o zgodbi mogoče razmišljati na več načinov. Fant se za svoje življenje lahko zahvali možu, ki ga je rešil iz vode, prav tako neotesani oče, ki bi lahko izgubil svojega sina. Življenje nam je bilo podarjeno preko naših staršev in se nam življenje samo zdi, kot da je to samo po sebi umevno in se nam zanj ni potrebno zahvaljevati. Poznamo in zavedamo se svojih pravic, manj dolžnosti. Ravno zaradi take miselnosti in navajenosti lahko izgubimo čut za hvaležnost.
Tako se izkaže, da hvaležnost še zdaleč ni samo navada, ki nekako spada k lepemu vedenju. V resnici je to način življenja, ki nam šele odpre prave globine našega bivanja. Pokaže nam tudi smisel vsega, kar doživljamo in srečujemo na svoji poti.
Hvaležnost nam pomaga, da podoživimo svoje naravno radostno stanje, saj opazujemo, kaj je prav, in kaj ne, kaj je narobe. Hvaležnost nas opomni, naj postanemo kot rastline, ki se obračajo proti soncu, in ne proč od njega.
Resnično dejstvo je, da ni mogoče obenem čutiti hvaležnosti in negativnih čustev, kot sta jeza in strah.
Hvaležnost poraja samo pozitivna čustva: ljubezen, sočutje, veselje in upanje. Če smo pozorni na to, za kar smo hvaležni, se strah, jeza in zagrenjenost preprosto in navidez brez truda razblinijo.
Ko začenjamo razumevati darove hvaležnosti, spoznamo, da nam hvaležnost ni nedosegljiva ali tuja, ampak je del spontanega radostnega izraza naše dovršene človeškosti.
Hvaležnost je krepost, ki ni prav pogosta med ljudmi. Ko se nam izpolnijo neke želje, hitro pozabimo na tistega, ki nam je pri tem pomagal. Tudi pred Bogom smo največkrat samo »prosilci«, na darove, ki smo jih prejeli iz njegovih rok pa hitro pozabimo. Jezus nam je sam s svojim zgledom pokazal, da moramo krepost hvaležnosti postaviti med prve vrednote, ki oblikujejo naše življenje. Ko je zvečer pred svojim trpljenjem pri zadnji večerji vzel v roke kruh, se je »zahvalil svojemu nebeškemu Očetu«, šele potem ga je razlomil in dal svojim učencem. S tem dejanjem nam je dal vedeti, da je On sam in njegovo odrešenjsko delo, dar njegovega nebeškega Očeta. – Pri vsaki sveti maši bi se morali tega zavedati in tudi naše sodelovanje bi moralo biti v prvi vrsti zahvala za vero in vse milosti, ki nam jih Božja ljubezen v neizmerni dobroti naklanja. Grški izraz »evharistija« pomeni »zahvala«. Noben človek ne more živeti sam. Gorje tistemu, ki nikogar nima, da bi mu stal ob strani v življenju. Otroke bi morali starši vzgajati že od malega dalje, da ni samo po sebi umevna njihova varnost in preskrbljenost v prijetnem družinskem okolju. Otrok mora spoznati, da sta očka in mamica Božji dar, Bog ju je dal, da zanj skrbita, dokler ne postane polnoleten in sposoben za samostojno življenje. Starše je treba spoštovati in jim biti hvaležen vse življenje. To mora otrok v otroških letih, pa tudi kasneje pokazati zlasti v dejanjih.
Vsi ljudje, zlasti naši najbližji, prijatelji, naj še posebej v teh dneh začutijo, da jih imamo radi in da smo jim hvaležni za to, da s svojim prijateljstvom bogatijo naše življenje.
Tudi v župnijski skupnosti živimo prijatelji, veže nas ista vera in isto prizadevanje za rast Božjega kraljestva med nami. Brez prizadevnih, radodarnih, plemenitih ljudi bi bila župnija mrtev organizem, brez smisla in življenja. Tako pa lahko vsak trenutek opazimo, koliko naših ljudi žrtvuje svoj dragoceni čas in svoje darove za dobro naše skupnosti. Blagor vsakemu, ki ima zavest soodgovornosti v življenju župnije. Tudi ta zavest je Božji dar.
Bog pričakuje, da se mu zahvaljujete. Ne zato, ker je ošaben. Temveč zato, ker s pomočjo izražanja hvaležnosti ostajate v ponižnosti in v zavedanju, da je vse delo Njegovih rok. Ob zahvali prejemate zadovoljstvo, ki vas prizemlji, osmisli in osreči.
Zato zahvaljujte se Bogu: Za dan, ki ste ga preživeli. Veliko angelov in svetnikov vam je tekom dneva stalo ob strani. Za vaše otroke, družino, prijatelje. Veliko vezi Božjih je stkano med vami. Za službo, za hrano, za denar. Materialnih dobrin brez Božje volje ne bi mogli imeti. Za naravo, cvetlice, morje. Vse Božje stvarstvo je vam v veselje. Cenite vse kar imate. Naj iz vaših src veje hvaležnost, ker ste Božji otroci, ki v Njegovi luči nimate ničesar izgubiti. Naj vas preveva hvaležnost, ki prežene vse temne sile nezadovoljstva, napuha in nečimrnosti. Hvaležnost te očisti ošabnosti, občutka vsemogočnosti, napuha, vzvišenosti, večvrednosti. To je res zelo prijetno čustveno stanje, ki človeku napolni srce. Hvaležnost je protistrup zagrenjenosti in zameri.
Hvaležnost je notranja svetloba, s katero lahko osvetlimo svojo dušo. Bolj ko smo hvaležni, več svetlobe izkusimo in bolj jo izžarevamo v svet.
Rad priznam, da si želim biti blagoslovljen – nenehno iščem blagoslov. Ob tem pomislim, da danes ta pojem ni več moderen, saj se nekateri tej besedici – blagoslov – izogibajo. Raje rečejo, da iščejo obilje sreče, miru in zadovoljstva … Saj vendar Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo blagoslov povezuje z obiljem in srečo. Torej je dejstvo, da si vsi želimo, da bi bili blagoslovljeni, če temu tako rečemo ali pa ne.

In božja beseda je danes jasna – natančno mi pove, kaj moram storiti, da bom deležen blagoslova. Pa tudi zdrava kmečka pamet mi pove, da gre pri blagoslovu za hvaležnost in odgovornost.
Oh, hvaležnost! Zgrozim se ob misli, kako smo danes nehvaležni, kako jemljemo stvari in ljudi, ki so nam darovani kot življenjski sopotniki, kot nekaj samo po sebi umevnega; kako se ne znamo Bogu zahvaljevati in se veseliti darov, ki jih prejemamo iz njegovih rok.
Zavedajmo se, da bomo srečni le, če bomo znali vsak trenutek Bogu reči: »Hvala ti ,Gospod, za vse, kar mi daješ: za življenje, ženo, otroke, sposobnosti in talente itd. Hvala ti za zdravo pamet. Danes želim odgovorno ravnati s tem, kar si mi zaupal. Vsak trenutek posvečam tebi in te prosim, da vanj vstopiš in ga posvetiš.«

Ervin Mozetič

Današnji evangelij se začne s prošnjo apostolov: »Pomnôži nam vero!«. Vera je nedvomno prevladujoča tema današnje nedelje.
Vera ima različne pomenske odtenke. Samo naše dejanje vere se kaže na različne načine v skladu s tem, če gledamo nanjo z zornega kota razuma ali pa volje. V prvem primeru gre za vero – privolitev razuma v razodete resnice, v drugem pa za vero – zaupanje ali zaupno izročitev celotnega bitja Bogu.

Danes bi rad razmišljal o veri v njenem širšem in temeljnem pomenu: ali verovati ali pa ne verovati v Boga. Ne o veri, na temelju katere se odloča, da je nekdo katoličan ali protestant, kristjan ali musliman, marveč o veri, na temelju katere se odloča, če je nekdo veren ali pa ni veren, je veren ali pa ateist.

Ko govorimo o veri na splošni ravni, ki zadeva vse ljudi, ne glede, kateri veroizpovedi in kulturi pripadajo, se ne moremo naslanjati samo na Sveto pismo, ker bi to imelo veljavnost le za nas kristjane in deloma tudi za Jude, ne pa za ostale ljudi. Na našo srečo je Bog napisal dve »knjigi«: ena je Sveto pismo, druga pa je stvarstvo. Eno sestavljajo črke in besede, drugo pa stvari. Vsi ljudje ne poznajo in ne zmorejo brati Svetega pisma; vsi ljudje, ne glede na zemljepisno širino in kulturo, pa lahko berejo knjigo stvarstva.
Stvarstvo je odprta knjiga pred očmi vseh. Nujno je razbliniti precej razširjen nesporazum: da je namreč znanost izčrpno razložila svet in zato ni več potrebe, da bi se zatekali k ideji o nekem bitju zunaj njega, ki ga imenujejo Bog. Govorimo torej o odnosu med znanostjo in vero.

V nekem določenem smislu nas danes, bolj kot v preteklosti, znanost vodi bližje k veri v stvarnika. Vzemimo slavno teorijo, ki razlaga izvor vesolja t.i. Big Bang, oz. veliki začetni pok. V milijardinki milijardinke sekunde se premaknemo iz stanja, ko še ni bilo ničesar, ne prostora, ne časa, k stanju, v katerem se je začel čas, ko obstaja prostor in v nekem izjemno majhnem delčku snovi je v možnosti že vse vesolje, z milijardami galaksij, kakor jih mi danes poznamo.

Pravijo, da je iti nazaj v zgodovino vesolja, kakor da bi listali po ogromni knjigi, začenši od zadaj; ko pridemo do začetka, imamo občutek, kakor da bi manjkala prva stran. Mislim, da nam prav o tej prvi manjkajoči strani lahko marsikaj pove svetopisemsko razodetje. »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«: tako se začenja Sveto pismo in v skladu z njim, svet.

Znanosti ne moremo zastaviti vprašanja, naj se izjasni o tem »poprej«, ki je izven časa, prav tako pa le-ta ne bi smela zapreti kroga, in tako vsiljevati misel, da je vse rešeno. Ob branju nekaterih znanstvenih publikacij človek dobi vtis, da je vesolje že vse razloženo ali na poti skorajšnje razlage, medtem pa je lahko opaziti, da ostajajo odprta vprašanja, neizmerna kakor galaksije. Skoraj vedno razlagajo, »kako« se neka stvar zgodi, skoraj nikoli pa »zakaj«; v vsakem primeru pa nikoli zadnji zakaj.

Eden od argumentov, ki – če že ne more prebuditi vere, pa lahko vsaj pripravi nanjo – je harmonija in red v vesolju. Kdo skrbi, da se milijarde milijard nebesnih teles zdaj zdaj ne zruši v kaos, ampak se gibljejo v popolni in nespremenljivi harmoniji?

Kdor si domišlja, da bo vse to razložil z naključjem, se ne zaveda, da bo potihoma začel pripisovati naključju prav tiste značilnosti, ki jih verni prepoznavamo v Bogu. S to razliko, da morajo pri tej hipotezi razložiti red s samim principom nereda, stabilnost in natančno smotrnost v vseh stvareh s tistim, kar je po definiciji nekaj slepega in spremenljivega. Pri tem pa niti ne upoštevajo, da bi moral biti najprej nekdo, ki bi vrgel kroglice v vrečo, da »bi jih oni lahko naključno izvlekli iz nje«. Kdo je povsem naključno priskrbel sestavine, ki bi jih obdelovali?

V zvezi s tem obstaja zanimiva zgodba. Nekega dne se je skupina znanstvenikov zbrala in prišla do sklepa, da je človeku končno uspelo tako napredovati, da ne potrebuje več Boga. Izbrali so enega izmed njih, da bi mu prenesel to sporočilo. »Ne potrebujemo te več. Uspelo nam je klonirati človeka in praktično vse lahko naredimo sami.« Bog je potrpežljivo poslušal in ob koncu dejal: »Dobro; kaj praviš, če bi se pomerila, kdo zna bolje narediti človeka?« »Dogovorjeno!«, mu je zadovoljno odgovoril znanstvenik. »Delala bova natanko tako, kot v začetku pri Adamu«, je rekel Bog. »Prav, brez težav«, je odvrnil znanstvenik in se sklonil, da bi s tal zajel prgišče prsti. Bog ga pogleda in pravi: »Ne, ne, ne. Ti moraš uporabiti svojo prst, ne smeš uporabljati moje!«.

Ne domišljamo si, da je mogoče »dokazati« Božje bivanje, v običajnem pomenu te besede. Tukaj na zemlji gledamo kakor v ogledalu in nejasno, pravi sv. Pavel. Ko sončni žarek posveti v sobo, ne vidimo svetlobe same, ampak ples prahu, ki sprejema in razodeva svetlobo. Tako je z Bogom: ne vidimo ga neposredno, marveč kot odsev, v plesu stvari. To razlaga, zakaj Boga ni mogoče doseči drugače, kot da naredimo »skok« vere.

Neko stvar pa vendarle moramo osvetliti. Ne drži, da znanost sama po sebi oddaljuje od vere ali pa teži k temu, da bi jo presegla kot naiven in zastarel nazor. Velika večina ljudi, ki so se vpisali v zlato knjigo znanosti, so bili verni. Pasteur je rekel: »Ker sem veliko študiral in premišljeval, sem ohranil vero bretonskega kmeta; če bi še več premišljeval in študiral, bi prišel celo do vere bretonske žene. E. Beckerel, ki je prejel Nobelovo nagrado za fiziko skupaj z Curiejem, je dejal: »Moj študij me je spet pripeljal do vere v Boga.« Newton je rekel, da tega čudovitega sistema sonca, planetov in kometov ne moremo pripisati kakšni »slepi nujnosti«, ampak mora privreti iz načrta mogočnega in inteligentnega Bitja, ki vodi stvari, ne kot duša sveta, ampak kot njegov Gospod. Kepler sklepa svoje delo Kozmična harmonija z ganljivo molitvijo k Gospodu neba, sonca in planetov.

Vsi ti so živeli v preteklosti, a stvari se niso kaj dosti spremenile. Nekdo je naredil seznam stopetdesetih največjih pionirjev znanosti 20. stoletja in njegov sklep je bil, če pustimo ob strani dvanajst od njih, za katerih verovanje ni gotovih pričevanj, da se jih je od sto osemintrideset preostalih devet opredelilo za agnostike, pet za odkrite nevernike in sto štiriindvajset za verujoče v Boga in v posmrtno življenje. Einstein je rekel, da se v naravnih zakonih »razodeva tako izjemen Um, da je pred njim vsaka človeška misel le zelo bled odsev«.

Morda je treba skleniti, da samo nekaj znanosti dejansko vodi proč od vere, toda veliko znanosti pogosto ponovno privede do nje. Res je škoda, da je v splošnem mišljenju navzoče tiho nasprotovanje med znanostjo in vero, kot da bi bili med seboj nezdružljivi. Če pa nanju pogledamo z vidika istega Stvarnika, pa ne ugotovimo le, da med njima ni nasprotovanja, marveč, če jih pravilno ocenimo, sta lahko med seboj najboljši zaveznici, skoraj »dvoje kril, s katerima se da poleteti visoko« (tako ju definira Janez Pavel II. v svoji okrožnici Vera in razum).

Če nas vernih in nevernih v soočenju s stvarstvom že ne poveže vera, bi nas moralo povezati vsaj čudenje. Če drži, da je čudenje predhodnica vere, je morda prav tu eden od razlogov, zakaj sodobni človek tako težko veruje. Naj nam sv. Frančišek (čigar praznik je prav v tem tednu) izprosi milost, da bi znali gledati stvarstvo prav s tistimi očmi, polnimi zamaknjenega čudenja, s katerimi ga je zrl on! To je tudi moja želja v tem tednu: Veliko čudenja!

Ervin Mozetič

Ko je Slomšek v svoji okrožnici duhovnikom naročil, naj pišejo župnijsko kroniko, pravi: »Zgodovina je učiteljica življenja, ona je vir naših pravic in dolžnosti, ona je voditeljica prihodnjih časov, prav tako za celo ljudstvo in državo, kakor za posamezne kraje, družine in ljudi« .
Slomšek je v svojih 62. letih življenja preživel pet papežev. Čas njegovega otroštva je čas Ilirskih provinc na slovenskem ozemlju. Ko je bil srednješolec, se je ustanovila Sveta aliansa in v letu, ko je ta zasedala v Ljubljani, je stopil v celovško bogoslovje. Leto 1846, ko je bil v Salzburgu posvečen za škofa, je bilo leto izida Prešernovih Poezij in na obzorju Evrope so se že zgrinjali oblaki marčne revolucije.
Leta 1848 sta Marx in Engels objavila Manifest komunistične partije in v Avstro-Ogrski je zavladal cesar Franc Jožef I, ko je Slomšek prišel delovati kot škof. V naslednjih štirinajstih letih življenja in škofovanja je ustanovil Mohorjevo družbo (1852), izpeljal premestitev škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor (1859) in ustanovil bogoslovno učilišče v Mariboru, če omenimo samo tri, vse do danes obstoječe ustanove njegove dediščine.
Zgodovinar Vasilij Melik ocenjuje, da je bilo desetletje med leti 1849-59
»mračen čas nesvobode«. In slovensko narodno gibanje je po mnenju
istega zgodovinarja po letu 1948 »bilo še vedno v začetku. Revolucija 1848 ga je sicer postavila v politično dogajanje, a mu še daleč ni pridobila večine ali splošne podpore. Zavedni Slovenci so si bili po svojih pogledih na svet in politiko zelo različni.
Med njimi so bile zastopane vse smeri od skrajne desnice do skrajne levice. Različni so si bili tudi po predstavah, ki so jih imeli o narodu, njegovi prihodnosti in poteh, ki jih kaže uporabljati za dosego življenja in zahtev. Enim je bilo samo za jezikovno enakopravnost, drugi so se oprijeli Zedinjene Slovenije, eni so hoteli napredovati previdno in počasi, z upoštevanjem tradicije, drugi so bili za buren, radikalen nastop.
Vsa kulturna družba na Slovenskem se je morala odločiti, ali bo šla s
slovenskim taborom ali proti njemu…šlo je za nacionalno-politično opredelitev: sprejemam slovensko narodno gibanje…ali to gibanje odklanjam« (Melik, 39-40). In kakor ugotavlja isti zgodovinar so nekateri čas petdesetih let devetnajstega stoletja označevali s tremi načeli: centralizacija, germanizacija in absolutizem. (Melik, 38).
Ne tako davni čas začetkov slovenske politične samobitnosti, pred
stopetdesetimi leti, je v času nastajanja škofijske gimnazije Antona Martina Slomška dozorel v svoj srečni in veliki epilog: lastno državo na svoji zemlji.
Slomškov in naš čas sta si v marsičem podobna in v marsičem različna.
V petdesetih letih 19. stoletja lahko govorimo o začetkih nacionalnih gibanj v srednji Evropi in o tem, da so večji in močnejši narodi skušali svoj vpliv razširiti na manjše, kulturno manj razvite in politično odvisne narode. Ta zgodovinski proces je dosegel svoj negativni vrhunec v nacionalizmih dvajsetega stoletja, še posebej v nacizmu in fašizmu. Dve svetovni vojni in več drugih spopadov je bilo potrebnih, da se je Evropa osvestila in spoznala, da nacionalistična pot ne vodi v svobodo, blagostanje in mir. Sto let po revolucionarnem letu 1848 so Združeni narodi leta 1948 sprejeli deklaracijo o človekovih pravicah. Ta je postala merilo za novo Evropo združenih narodov. Narodov, ki svoje samobitnosti ne gradijo več v nasprotovanju in sovraštvu do drugih, ampak v spoštovanju različnosti in medsebojni solidarnosti, za večjo pravičnost in za dolgotrajni mir. Ni prav iz teh razlogov Slomšek zagovarjal slovensko samobitnost v državi Avstro-Ogrski?
V petdesetih letih 19. stoletja sta Marx in Engels s svojim komunističnim
manifestom Evropejcem sporočila, da je konflikt med delom in kapitalom mogoče rešiti samo po revolucionarni poti, po poti ukinitve enega na račun drugega.
Napovedala sta razredni boj kot metodo, po kateri bo človeštvo doseglo raj na zemlji.
Za dosego tega cilja je religija, in z njo Katoliška cerkev, eden od najbolj motečih elementov zgodovine. Militantni ateizem je od takrat naprej terjal milijone nedolžnih žrtev po vsej Evropi. Slomšek pa je oznanjal: »odpad od Boga in njegovega razodetja je že od vsega začetka poglavitni razlog vseh verskih pa tudi socialnih nadlog na zemlji« (Slomšek, 59).
Mi smo srečna generacija, ker smo bili priče, kako se je utopija
komunističnega raja na zemlji raztopila kot kovina v solni kislini. Na mesto načela revolucije je v sodobni demokratični Evropi stopilo načelo spoštovanja človekove osebe in njegovega dostojanstva, solidarnosti in subsidiarnosti, načela, ki nekdanjemu in sedanjemu konfliktu med delom in kapitalom ponujajo mirno in konstruktivno reševanje problemov. Problemov, ki jih ekonomija vedno povzroča a mora znati z njimi živeti. Religija in z njo Katoliška cerkev ostaja in bo ostala nepogrešljiv dejavnik, ki človekovemu ekonomskemu napredku nastavlja ogledalo večnosti.
V petdesetih letih 19. stoletja se je družbeno življenje urejalo po načelih
avtoritarnosti in centralizma. Leta 1855 sklenjeni konkordat med Avstro-Ogrsko monarhijo in Sv. Sedežem, je Katoliški cerkvi dal prednostni položaj v javnem življenju in ji dal posebne nadzorstvene pravice nad osnovnim šolstvom. Liberalni krogi so konkordatu močno nasprotovali in dobrih deset let kasneje tudi s svojimi idejami zmagali. Od takrat naprej se je tradicionalno razmerje med državo in cerkvijo v monarhiji spremenilo.
Dobrih sto let kasneje je Katoliška cerkev na II. vatikanskem koncilu sprejela načelo avtonomije zemeljskih stvarnosti, svobodo veroizpovedi in načelo ločitve Cerkve in države. Sodobna Evropa, ki ima sicer težave s svojim krščanskim delom korenin, vidi odnos med državo in Cerkvijo v načelu stalnega in odprtega dialoga.
Sodobno urejanje družbenega življenja tudi pri nas, po stopetdesetih letih avtoritarnih in centralističnih režimov, ki smo jih menjavali, kljub vsem težavam poteka po demokratični in pluralni poti.
Zgodovina nas torej uči, da je njena zakonitost spreminjanje. Uči nas, da so vedno bili ljudje, ki so trendom svojega časa nasprotovali in gledali v prihodnost.
Slomšek nas uči, da je zdrava domoljubnost edini pravi način za ohranjanje svojega in spoštovanje tujega. Uči nas, da celovito spoštovanje pravic narodov ni v nasprotju s sožitjem v večji mednarodni skupnosti. Zato je bil že v svojem času pobudnik ekumenskega gibanja.
Uči nas, da konflikte na polju gospodarstva velja reševati umno in ne s koli in bajoneti. Kot knezo-škof, ki se je udeleževal zasedanj v graškem deželnem zboru in na Dunaju, nas uči, da če že kot škof vstopa v politično življenje, tam skrbi za narodov interes in za svobodo vere, ne pa za oblast in kapital.
Kot človek, ki je vse življenje deloval pedagoško, nas uči, da je delo za pouk in vzgojo ljudstva, še posebej mladih, eno od največjih poslanstev, ki si ga lahko kdo izbere v svojem življenju.
Kot duhovnik, škof in pastir nas uči, da je zaveza Kristusu in njegovi Cerkvi močnejša, kakor pa so vse vezi in spone časa v katerem je živel.
Kot blaženi in svetniški kandidat nas uči, da ne glede na tok zgodovine in
njenih sprememb, preživi tisto, kar je bilo storjeno z ljubeznijo, za ljudi iz odnosa do Boga.
Naš čas ni Slomškov čas. Naši problemi niso njegovi problemi. Njegove
rešitve ne morejo biti naše rešitve, pa če tudi je še marsikaj tako podobno. A z eno stvarjo se mu želimo oddolžiti, ki je bila v njegovi viziji in v njegovem srcu, a mu ni bilo dano, da jo uresniči.
Ko je bil v letu svoje smrti na avdienci pri papežu Piju IX., mu je poročal o bogoslovju, dijaškem semenišču, bratovščinah in verskem stanju v škofiji. Pisatelj Rebula v romanu Pastir prihodnosti zaključek tega srečanja med njima tako opiše:
»Papež je veselo ganjen vzdignil roke za blagoslov, takoj za tem pa vprašal, ali ima lavantinska škofija kakšne verske ustanove za vzgojo mladine. V četrt ure se je Slomšku utrnila kaplja grenkobe, ko na vprašanje ni mogel odgovoriti pritrdilno.
Pripomnil je, da je bila to sicer njegova davna želja, a da je žal ustanovitev bogoslovja in dijaškega semenišča zahtevala vsa njegova finančna sredstva. Papeža je pojasnilo zadovoljilo, obenem pa je izrazil željo, naj bi Slomšek, potem ko bi bila skrb za semenišče mimo, poskrbel tudi za vzgojne ustanove v svoji škofiji« (Rebula,247).
Pa prosimo danes blaženega škofa Slomška takole: Dragi Slomšek, eno te danes prosimo, omehčaj srca tistih, ki se bojijo, da bo Katoliška cerkev prevzela šolstvo na Slovenskem. Pomagaj nam dopovedati, v ta naš Slovenski prostor, da želimo ljudem ponuditi vzgojno-izobraževalni center za vse generacije in da so in bodo vrata odprta vsem, ki v srcu dobro mislijo. Mi si ne želimo konkordata iz tvojih časov, želimo pa si, da imamo pogoje v katerih lahko v miru in ustvarjalno razvijamo sodobne pedagoške modele, ki bodo sami po sebi nagovarjali, brez avtoritete in oblasti. Tudi si ne želimo, da bi naš nadškof sedel v Slovenskem parlamentu, ampak, da bi sleherna oblast spoštovala pravico do svobode veroizpovedi in to pravico tudi v praksi omogočala izvajati.
Dragi Slomšek, miru si želimo, ker ga ta narod vse od tistega časa, ko si mu ti na zemlji svetil, pa do danes, ni našel!

Ervin Mozetič

Evangelij današnje nedelje nam pod določenim zornim kotom predstavi zelo moderno in aktualno priliko: o krivičnem oskrbniku. Osrednja osebnost je oskrbnik pri veleposestniku. V nekem smislu to odgovarja temu, kar je današnji delegirani upravitelj podjetja.

Podobno kot v najboljših prilikah, je tudi tukaj zaslediti dramo v malem, ki je polna dogajanja in sprememb na prizorišču.

Prvi prizor, oskrbnik in njegov gospodar.
Nenadna odpustitev z dela! Oskrbnik se niti ne poskusi braniti. Njegova vest je umazana in dobro ve, da tisto, kar je njegov gospodar zvedel, popolnoma drži. Drugi prizor je oskrbnikov samogovor, ko je ostal sam.

Kot vidimo, se ne preda; takoj pomisli, kako si pomagati, da bi si zagotovil prihodnost. In tu je že tretji prizor, oskrbnik in kmetje.

To je klasičen primer podkupovanja in poneverjanja pri obračunu, ki nam daje misliti na podobna pogosta dejanja v naši družbi, pogosto v precej drugačni meri. In sedaj še sklep, ki od vseh najbolj bega:

»In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal.«

Ali morda Jezus namerava potrditi in spodbuditi podkupovanje? Da bi razumeli, se moramo spomniti posebne narave učenja v prilikah. Le-teh ne gre prenesti v celoti z vsemi njihovimi podrobnostmi na področje moralnega nauka, ampak samo v tistem pogledu, ki ga hoče poudariti pripovedovalec. Pogosto zgodba, ki jo pripoveduje v priliki, služi samo kot podlaga neki ideji, ki jo je potrebno odkriti in sprejeti ter pustiti vse ostalo ob strani.

Sedaj je jasna ideja, ki jo je Jezus hotel vcepiti s to priliko. Gospodar hvali svojega oskrbnika zaradi njegove preudarnosti, ne zaradi česa drugega. Ni govora o tem, da bi preklical svojo odločitev, da bo tistega človeka odpustil iz službe.

Ta človek je, v mejnem položaju, ko je bila v igri vsa njegova prihodnost, dokazal dve stvari: skrajno odločnost in veliko zvitost. Ukrepal je takoj in razumno (čeprav ne pošteno), da bi se rešil. Neki filozof je pred davnimi časi rekel: »Življenje ni nikomur dano v posest, toda vsem v upravljanje« (Seneca). Vsi smo »upravitelji«; zato moramo ravnati kot človek v priliki. On ni odlagal na jutri, stvari ni prespal. V igri je nekaj, kar je preveč pomembno, da bi prepustil naključju.

Prepričan sem, če bi Jezus živel danes, ne bi usmeril svoje prilike na osebnost kmečkega oskrbnika, ampak na figuro borznega posrednika. Rekel bi nam: poglejte, kako se vedejo borzni posredniki, ki jih pogosto vidite na vaših televizijskih zaslonih. Kako so s pogledi prilepljeni na zaslone, da sledijo gibanjem delnic, z ušesi in z usti na slušalkah, da sprejemajo in dajejo navodila. Kakšna pozornost, kakšna naglica pri odločitvah! Ko je na vidiku nezadržen propad določenih delnic, brez pomisleka vse prodajo in vložijo v druge delnice. In vi? Ali ne bi morali tudi vi narediti enako, da bi spravili na varno tisto, neskončno večje premoženje, ki je večno življenje?

Nekoč je Jezus nekemu mladeniču »prišepnil« nekaj, kar bi na borzi veljalo ogromno in bi lahko nekomu vsak hip omogočilo, da bi postal milijarder. »Prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Lk 18,22). On je vedel, da je na zemljo prišlo Božje kraljestvo, čigar »delnice« so bile neskončno bolj trdne od onih, ki so od tega sveta. Isti nasvet daje sedaj tudi nam. Ne da bi materialno vse prodali in izkupiček dali revežem, ampak, da bi z njimi delili – če imamo več, kot potrebujemo – zemeljske dobrine in bogastvo, ki nam ga je naklonil Bog. To je sklep, ki ga Jezus sam naredi ob koncu današnje prilike:

»Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade.«

Sveti Avguštin je rekel, da so lahko reveži naši poštni sli: že sedaj nam pomagajo, da prenesemo naše dobrine v hišo, ki se gradi za nas tam na oni strani. Zgodba pripoveduje, da je bogataš prišel v nebesa; sv. Peter ga sprejme in pospremi do kraja, ki mu je bil namenjen. Šla sta mimo čudovite vile, v kateri so bili srečni stanovalci. Ko sta tako hodila naprej, so hiše postajale vedno bolj običajne, dokler nista prispela do revnih kolib. Pred eno od njih se sv. Peter ustavi in jo pokaže bogatašu, ker mu je namenjena. Bogataš protestira: »Je mar torej v nebesih slabše kot na zemlji? Za časa življenja sem imel razkošno hišo z vsem, kar sem si poželel!« »Res je – mu je odgovoril sv. Peter – toda sem nam nisi poslal skoraj nič, s čemer bi lahko gradili.«

Ko so prvi kristjani brali evangeljsko spodbudo, naj postanejo prijatelji revnih, so takoj pomislili na dolžnost miloščine. Danes moramo v tem videti predvsem klic, da bi bili pravični do revežev. Bogoslužje prav v tem smislu usmerja naše razmišljanje, ko nam v prvem berilu spregovori prerok Amos, ki hudo graja bogataše svojega časa.

Tu so v zametku vse iznajdbe, kako se tudi danes izkorišča reveže: kopičenje proizvodov, da bi jih prodajali po višji ceni, špekulacije pri menjavi, goljufije pri teži in merah. Na Amosovo ovadbo odmeva tudi eden od cerkvenih očetov, ki pravi: »Kruh, ki vam ostaja, je kruh lačnega. Nepotrebna obleka, ki visi v vaši omari, je obleka nagih. Čevlji, ki jih ne nosite, so čevlji bosih« (sv. Bazilij iz Cezareje). Tisto, kar imamo za miloščino, pogosto ni nič drugega, kot delno povračilo.

In ne pozabimo zgodbe o bogatašu, ki gre v nebesa; lahko si pomagamo, da se nekega dne ne bi znašli v istem položaju kakor on.

Ervin Mozetič

V današnjem bogoslužju beremo celotno petnajsto poglavje evangelija po Luku, ki prinaša tri tako imenovane prilike »usmiljenja«: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu. Vse tri prilike imajo istega protagonista, ki ni ne ovca, ne drahma in še manj izgubljeni sin, ampak Bog sam. On je pastir, ki je izgubil eno svojih ovc, on je žena, ki je izgubila svojo drahmo in je oče, ki je izgubil enega svojih sinov. Tudi namen pripovedi vseh treh prilik je isti: odgovoriti farizejem in pismoukom, ki so godrnjali nad Jezusom, ker je »sprejemal grešnike in z njimi jedel«.

Tokrat so pred nami razgrnjene vse tri prilike skupaj in to nas zavezuje, da izluščimo skupno prvino vseh treh, njihov skupni ton, ki zveni skozi nje.
V prvi priliki o izgubljeni ovci smo lahko pozorni na to kolikokrat se pojavi pojem veselja, zadovoljstva, radosti. Tudi v drugi priliki je navzoče veselje.

V tem trenutku nam je že jasno: leitmotiv prilik je Božje veselje. V Bogu je veselje.
V tretji priliki o dobrem očetu veselje prekipeva in postane praznik. Tisti oče je kakor ves iz sebe in ne ve, kaj bi si še izmislil: naroči, naj pripravijo najboljšo obleko, prstan z družinskim pečatom, zakoljejo naj pitano tele, vsem pa pravi:
»Jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.«

Prav tu je najbolj revolucionaren vidik teh prilik. Bo že prav, da je v nebesih veselje in praznovanje zaradi ene najdene ovce, se pravi zaradi enega grešnika, ki se spreobrne; toda zakaj se »bolj veseliti« kot zaradi devetindevetdesetih, ki so ostali v staji? Zakaj mora na tehtnici ena ovca odtehtati več kot vse druge, ki so ostale skupaj, in tista, ki pomeni več, mora biti prav ta, ki je pobegnila in je naredila največ težav?

To ni retorični ugovor. Prav v zvezi s priliko o izgubljenem sinu mi je nekoč nekdo takole izrazil svoje odzive: »V nasprotju z vsemi, jaz verjamem, da naj bi bil izgubljeni sin v bistvu baraba in hinavec; lenuh, ki po neumnosti z veseljačenjem zapravlja imetje, ki ga je zahteval od očeta. Potem pa, ko je bil lačen, pravi sam pri sebi: 'V hiši mojega očeta je tudi za služabnike dobro poskrbljeno; vstal bom torej in rekel mojemu očetu, da sem grešil zoper nebesa in zoper njega …'. Motivacija torej ni kesanje, ampak lakota. Šel je vase zaradi potrebe, ne zaradi ljubezni. Starejši sin ni simpatičen, pa tudi hinavec ni in se ne obnaša arogantno in neobčutljivo kakor mlajši. Je namreč nekdo, ki je več let delal; je nekdo, ki ni nikoli imel poguma, da bi si vzel kakšen prost večer in se zabaval.
Njegova osorna drža je lahko nedostopna, toda med obema bratoma imam odkrito raje poštenost, čeprav strogo, tega zadnjega, kot pa neumno in dvoumno aroganco tistega, ki je odšel.«

Ta odziv nam zadostuje, da razumemo, kako ta prilika res ne sledi človeški logiki in je ne moremo razumeti, če ne vstopimo v Božje misli, ki so drugačne od naših misli. Tako počasi odkrivamo, zakaj je »večje veselje« v nebesih zaradi enega grešnika, ki se spreobrne, kot pa zaradi devetindevetdesetih pravičnih, ki ne potrebujejo spreobrnjenja. Najbolj prepričljivo razlago sem našel pri pesniku Charlesu Péguyu. Tista ovca, ki se je izgubila, kakor tudi mlajši sin, sta povzročila, da je vztrepetalo Božje srce. Boga je bilo strah, da bi ju za večno izgubil, da bi bil prisiljen obsoditi ju in se jima za večno odpovedati. Ta strah je v Bogu porodil upanje in ko se je upanje nekoč uresničilo, je to prebudilo v njem veselje in praznik. »Vsaka človekova spokorjenost je kronanje Božjega upanja«.

Morda se zdi čudno, da bi tudi Bog poznal upanje. To je skrivnost, a je tako. Pri nas ljudeh je pogoj, ki omogoča upanje, dejstvo, da ne poznamo prihodnosti; ne vemo, kaj nam prinaša in zato je prostor za upanje. V Bogu, ki pozna prihodnost, pa je pogoj, ki omogoča upanje, da ne želi uresničiti tistega, kar želi, brez našega privoljenja. Človeška svoboda razloži obstoj Božjega upanja.

Spomnim se primera, ki je pretresel Italijo. Izgubila se je dveletna deklica in nekaj dni ni bilo nobene vesti o njej. Pojavljala so se že zelo vznemirljiva domnevanja. Starši so bili obupani. Tretji dan se deklica nepričakovano pojavi in televizija, ki je od blizu spremljala dogajanje, je uspela ujeti trenutek, ko je mama, ki jo je zagledala, stekla proti njej, jo dobesedno zgrabila, privila k prsim in jo zasula s poljubi. To je bila sama podoba sreče. Ko sem videl ta prizor, sem si rekel: poglej, kaj nam je hotel povedati Jezus, ko nam govori o Božjem veselju nad sinom, ki se je vrnil! Prepričan sem, da bi tista mama ali tisti očka, če bi lahko izbirala, gotovo izbrala, da se njuna deklica nikoli ne bi izgubila; toda, ko se je zgodilo, jima je ponovno srečanje naklonilo tolikšno veselje, ki ga ne bi nikoli izkusili, če se to ne bi zgodilo. Tudi v njima je stiska porodila upanje in ko se je to izpolnilo, sta doživela eksplozijo veselja.

Preostane nam, da pojasnimo še eno točko. In devetindevetdeset razsodnih ovc, in starejši sin, ki je ostal doma? Ali zanje ni veselja, ampak le napor? Zanje je nekaj še lepšega: biti soudeležen pri Božjem veselju! Spomnimo se, kaj pravi pastir: »Veselite se z menoj!« in tistega, kar pravi oče starejšemu sinu: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje«. Napaka starejšega sina je v tem, da priložnosti biti vedno z očetom in mu služiti, ni imel za privilegij, ampak za zaslugo, ni mu bilo v veselje, ampak napor. Obnaša se bolj najemnik kot sin. Misli, da ima pri očetu nekaj v dobrem. In prav to je tisto, kar hoče Jezus v omenjenih treh prilikah popraviti pri svojih poslušalcih farizejih. Tudi oni so mnenja, da lahko uveljavljajo pravice pred Bogom zaradi njihove t.i. »pravičnosti«.

Glede mlajšega sina ni mogoče misliti, da bi se vrnil nazaj v očetovo hišo samo zaradi preračunljivosti in lakote, brez kakršne koli resnične notranje spremembe. Jezus gotovo ni imel namena posredovati kot primer epizodo o malopridnosti, niti nam ni hotel predstaviti očeta kot ubogega naivneža, ki ne razume resničnih sinovih namenov. Čeprav je bila potreba in lakota tista, ki je prisilila mladeniča iz pripovedi, gre vendarle za njegovo resnično kesanje.

Kaj lahko za naše življenje povzamemo iz teh treh prilik? Predvsem tole: Bog nas resnično ljubi; tisto, kar se tiče nas in kar se nam dogaja, ga ne pusti ravnodušnega, ampak odmeva v njegovem srcu, v njem vzbuja celo tesnobo, upanje, bolečino in veselje. Zares mu moramo biti dragoceni!

In drugo: dragoceni smo mu kot posamezniki, ne kot masa ali številka. Dejstvo, da se zavzame za edino ovčico in jo postavi pred vso ostalo čredo, služi, da bi si globoko vtisnili v zavest prav to: Bog nas pozna po imenu, vsak od nas je zanj neponovljiv in edinstven sin ali hči. Toda ali ni to dejansko tisto, kar storita vsak pravi zemeljski oče in zemeljska mati? Če ima mati pet otrok, ne razdeli svoje ljubezni na pet delov, da bi jo dala vsakemu en košček; vsakega ljubi z vso ljubeznijo, ki jo je sposobna.

Tri prilike o usmiljenju vsebujejo sporočilo za vse. Nas duhovnike spominjajo na dolžnost, da bi šli iskat izgubljene ovce in da bi jih usmiljeno sprejeli, ko se vrnejo; številnim današnjim izgubljenim sinovom, ki gredo daleč in potrošijo premoženje staršev z »razuzdanim življenjem«, kažejo na možnost radikalne spremembe in drugačnega življenja, brez grenkega priokusa po želodu v ustih; očetom in materam, ki imajo »izgubljene« otroke, ponujajo opogumljenje, naj do njih gojijo potrpežljivost in upanje, ko vidijo Božjo potrpežljivost in upanje, ki ga ima z vsakim od nas.
Vsakdo lahko v priliki odkrije delček, ki je namenjen prav njemu, da ga uresniči v življenju.

Ervin Mozetič

Takoj na začetku pojasnimo neko stvar. Evangelij je na trenutke izzivalen, nikoli pa ni protisloven. V današnjem evangeliju smo slišali o tem, kako je potrebno sovražiti mamo in očeta. Malo naprej v evangeliju po Luku Jezus odločno opominja, da je treba spoštovati očeta in mater (prim. Lk 18,20) in glede moža in žene pravi, da morata biti eno samo telo in da človek nima pravice ločiti tega, kar je Bog združil. Kako nam lahko torej sedaj reče, naj sovražimo očeta in mater, ženo, otroke, brate in sestre?

Da ne bi videli pohujšanja tam, kjer ga ni, je treba upoštevati neko dejstvo. Hebrejščina nima primernika za več ali manj, zato bi stavek: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere …«, morali razumeti v smislu: »Če kdo pride k meni ne da bi imel mene rajši od svojega očeta in svoje matere …«.

Toda s tem odlomku nismo vzeli izzivalnega naboja, ki je ostal nedotaknjen. Jezus zahteva, da ljubezen do njega stopi pred vse druge ljubezni, tako tiste do ljubljenih ljudi (oče, mati, žena, otroci, bratje in sestre) kot tiste do svojega imetja. A ne gre le za to, da bi ga količinsko ljubili »nekoliko bolj, kot druge stvari«, marveč gre za ljubezen, ki je kvalitetno drugačna in posebna. Sv. Benedikt, ki je to razumel, je zapustil svojim menihom izrek: »Nikoli prav nobene stvari postaviti pred ljubezen do Kristusa«. Stavek, za katerim se ljudje pogosto skrivajo: »Imam ženo in otroke«, lahko torej velja za številne življenjske okoliščine, a človeka ne opravičuje izmikanja dolžnostim do Jezusa.

Odlomek, ki smo ga slišali, je najjasnejši izraz tistega, kar imenujemo evangeljska korenitost. Zanimivo je omeniti tole stvar: Jezus, ki na drugem mestu pravi: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi«, se zdi, da tukaj pravi nasprotno, in sicer: »Dobro premislite, preden greste za menoj …«. To je namreč smisel primera o stolpu, ki ga navaja, da bi podprl svoje prejšnje besede.

Krščanstva ne moremo vzeti lahkomiselno. Jezus nas opozori pred skušnjavo, da bi udomačili vse in da bi iz vere ter Boga samega naredili eno od številnih sestavin velikega koktajla življenja. Za praznike in nekatere pogrebe gremo k maši, morda damo tudi kakšen dar za Cerkev in smo prepričani, da smo naredili celo več kot smo bili do nje dolžni narediti. Vera je torej postavljena v svojo nišo poleg ostalih niš, ki so morda precej širše in jih predstavlja služba, zaslužek, politika, zabava, šport, lov, ribolov in tisoč drugih stvari.

Predvsem recimo eno stvar: človek, ki tako govori, ki zahteva, da bi bil ljubljen bolj kot oče, žena, otroci, je prenapet blaznež ali pa je Bog. Samo malo je treba pomisliti in zlahka ugotovimo, da srednje poti ni. Kdo, če ne samo Bog, lahko toliko zahteva? Zgodovina sama po sebi ni sposobna dokazati, da je Jezus Kristus Bog (to lahko naredi le vera), lahko pa dokaže in je dokazala neko drugo stvar: da namreč ni bil norec in prenapetež, ko vidimo, da je spremenil svet in zgodovino. Na nas je, da iz tega potegnemo zaključke.

Zelo zgrešeno bi bilo misliti, da ljubezen do Kristusa vstopa v konkurenco z različnimi človeškimi ljubeznimi: do staršev, do sozakonca, do otrok ter do bratov in sester. Kristus ni »tekmec v ljubezni« do nikogar in ni na nikogar ljubosumen. Glavna junakinja Claudelovega dela Satenasti čeveljček, ki je goreča kristjanka in tudi noro zaljubljena v Rodriga, sama pri sebi vzklikne in kar ne more verjeti: »Je torej dovoljena ta ljubezen med ustvarjenimi stvarmi? Ali Bog res ni ljubosumen?« In njen angel varuh ji odgovori: »Kako bi bil lahko ljubosumen na to, kar je on sam ustvaril?« (III. dejanje, 8 prizor).

Ljubezen do Kristusa ne izključuje drugih ljubezni, ampak jih ureja. On je namreč tisti, v katerem vsaka pristna ljubezen najde svoj temelj in svojo oporo ter potrebno milost, da bi jo lahko živeli do zadnjih globin. To je smisel »milosti stanu«, ki jo zakrament zakona podeli krščanskima zakoncema. Ta jima zagotavlja, da ju bo v njuni medsebojni ljubezni podpirala in vodila tista ljubezen, ki jo je imel Kristus do svoje neveste Cerkve.

Kristus nikogar ne slepi in tudi nikogar ne razočara; zahteva vse, ker hoče vse dati; pravzaprav je vse dal. Marsikdo bi se lahko vprašal: toda kakšno pravico ima ta človek, ki je živel pred dva tisoč leti v nekem temačnem kotu zemlje, da od vseh zahteva to absolutno ljubezen? Odgovor, ne da bi ga šli iskat ne vem kam daleč nazaj, najdemo v njegovem zemeljskem življenju, ki ga poznamo iz zgodovine: on je prvi, ki je za človeka dal vse. »Vzljubil nas je in je daroval sam sebe za nas« (Ef 5,2).
Pred stoletji je nekega dne v velikem tednu mlada, lepa in premožna žena iz Foligna, ki je pred kratkim ovdovela, v neki cerkvi – danes je to mestna stolnica – premišljevala Odrešenikovo trpljenje in nenadoma začutila kakor močan odmev v svoji glavi tele besede: »Nisem te ljubil za šalo!«. Planila je v jok, kajti nenadoma se je zavedala, da njena ljubezen do Jezusa do tedaj ni bila več kot »šala« v primerjavi z ljubeznijo, s katero jo je ljubil Kristus. Ta laikinja, ki v začetku ni imela nikakršne izobrazbe, je postala ena največjih mistikinj v vsej krščanski zgodovini. Gre za bl. Angelo iz Foligna.

V današnjem evangeliju nas Jezus spomni, kaj je preizkusni kamen in znamenje resnične ljubezni do njega: »Vzeti nase svoj križ«. Vzeti svoj križ ne pomeni iskati trpljenje. Tudi Jezus si ni šel sam iskat svojega križa; v pokorščini Očetovi volji je vzel nase tisto trpljenje, ki so mu ga ljudje naložili na ramena in ga s svojo pokorno ljubeznijo spremenil iz orodja kazni v znamenje odrešenja in slave. Jezus ni prišel, da bi pomnožil človeške križe, ampak, da bi jim dal smisel. Upravičeno je bilo rečeno, da »kdor išče Jezusa brez križa, bo našel križ brez Jezusa«, kar pomeni brez moči, da bi ga mogel prenašati. Hoja za Kristusom opominja: »Če radovoljno nosiš križ, te bo on nosil in te bo pripeljal k želenemu cilju, kjer bo konec trpljenja. Če ga boš nosil po sili, boš iz njega naredil breme, ki te bo vedno bolj težilo. Če odvržeš en križ, boš zagotovo našel drugega in verjetno težjega … Vse Jezusovo življenje je bilo križ in mučeništvo; ti pa bi zase zahteval počitek in veselje?« (II,12).

Na tako radikalno ponudbo, kot je ta iz današnjega evangelija, ne moremo odgovoriti drugače, kot da zavzamemo osebno stališče, ki bo ravno tako radikalno. Prav bl. Angela iz Foligna nam pomaga razumeti, za kaj gre. Nekega dne, ko je že zelo napredovala v svetosti in je razmišljala o svoji ljubezni do Boga, se je nenadoma zavedala, da ta še ni popolna in celostna, kot je mislila. Res je, da je ljubila Boga bolj kot vse druge stvari, npr. Božjo tolažbo. V tistem trenutku je ponovno slišala Kristusov glas, ki ji je govoril: »Angela, kaj bi rada?«. In ona, ki je v en sam krik strnila vso moč svoje volje, je vzkliknila: »Hočem Boga!«.

Vsakokrat, ko sem pripovedoval ta dogodek med mojimi pridigami, se je našel kdo, ki ga je kakor strela oplazil ta krik in se je odločil, da ga bo vzel za svojega. Upam, da se bo to zgodilo tudi tokrat. To je tudi moja želja v tem tednu!

Ervin Mozetič

Današnji evangelij nam pomaga popraviti enega od predsodkov, ki je precej razširjen.

Ko človek bere evangelij z nekega določenega zornega kota, lahko pride do sklepa, da so farizeji prototip za vse pregrehe: licemerstvo, dvoličnost, hinavščino; z drugo besedo: Jezusovi sovražniki. S temi negativnimi pomeni sta izraz farizej in pridevnik farizejski vstopila v naše besedišče in besedišče številnih drugih jezikov. V slikarstvu je prav to včasih botrovalo, da so upodabljali ljudi, ki so obkrožali Jezusa, s strah vzbujajočimi ali pa posmehljivimi potezami, in tako žalili občutje naših bratov Judov.

Takšno mnenje o farizejih ni povsem pravilno. Med njimi so bili gotovo določeni elementi, ki so odgovarjali tej podobi, in prav s takimi se je Kristus trdo spoprijemal. Vendar niso bili vsi taki. Nikodem, ki je šel k Jezusu ponoči in ki ga je kasneje branil pred sinedrijem, je bil farizej. Farizej je bil tudi Savel pred spreobrnjenjem, ki je bil gotovo iskren in goreč človek, čeprav še ni bil docela razsvetljen. Farizej je bil tudi Gamaliel, ki je pred sinedrijem branil apostole.

Jezusovi odnosi z njimi torej niso bili zgolj konfliktni. Nekateri od njih, kot v našem primeru, so ga povabili v svojo hišo celo na obed. Ta povabila so toliko bolj omembe vredna, ker farizeji zelo dobro vedo, da Jezusu dejstvo, da je povabljen v njihovo hišo, ne bo preprečilo, da bi govoril tisto, kar misli. Tudi v našem primeru Jezus izkoristi priložnost, da pograja nekatere nepravilnosti in nadaljuje svoje delo evangelizacije. Med tistim sobotnim kosilom je Jezus izrekel dva pomembna nauka: eden je namenjen povabljenim, drugi pa gostitelju.

Hišnemu gospodarju je Jezus, potem, ko je videl, kdo so bili povabljeni, povedal koga naj bi povabil: uboge, hrome, pohabljene, slepe...

Ali morda Jezus s tem obsoja vse pojedine, na katere so povabljeni prijatelji in sorodniki? Ne, čas pojedine je tu za vse življenje. To pomeni: dobrega ne delati samo iz dobičkaželjnosti onim, ki se jim že dobro godi. Resnično dobro, ki je pri Bogu vredno povračila, je tisto, ki gleda na potrebe bratov in sester, ne pa na lasten dobiček.

Med drugim se lahko spomnimo revežev tudi sredi kosila v družbi prijateljev in znancev. Lep primer nam ponudi Manzoni,, ki v knjigi Zaročenci opiše kosilo v krojačevi hiši. Takole opisuje: V nekem trenutku je hišni gospodar, kot da bi ga nenadoma prešinila misel, »začel nalagati na krožnik jedi z mize, pristavil nekaj kruha, vse to postavil na prt, vogale zvezal in rekel svoji starejši hčerki: 'Vzemi to!'. V drugo roko ji je dal pletenko vina in dodal: 'Pojdi do vdove Marije; izroči ji vse to in ji reci, da je vse to zanje, da se bo poveselila s svojimi otroki. Glej, da boš vse to storila uvidevno; naj se ne zdi, da daješ miloščino'«.

Zdaj bi se rad zaustavil še ob tem, kar pravi Jezus o povabljencih. Gre za izbiro sedežev na gostiji, oziroma gre za ponižnost in skromnost.
Jezus gotovo nima namena dajati nasvetov o lepem vedenju. Niti noče spodbujati preračunljivosti tistega, ki je sedel na zadnje mesto s prikritim upanjem, da ga bo gospodar povabil, naj se pomakne višje. Jezus hoče reči, naj v življenju izbiram zadnje mesto, skušam bolj osrečiti druge kot samega sebe; biti skromen v ocenjevanju lastnih zaslug, pustiti, da jih drugi prepoznajo, ne človek sam in že v tem življenju te bo Bog povišal. Povišal te bo s svojo milostjo, dal ti bo, da se boš povzpel na lestvici njegovih prijateljev in resničnih učencev njegovega Sina, kar je edina stvar, ki res nekaj velja.

Povišal te bo tudi tako, da te bodo drugi bolj spoštovali. To je presenetljivo, a resnično dejstvo. Ni le Bog, ki se »sklanja k ponižnemu, daleč pa je oholemu«; tudi človek dela isto, ne glede na to, ali je veren ali ne. Skromnost, ki je iskrena in ne prisiljena, osvaja, takega človeka imajo radi, njegove bližine si ljudje želijo, njegovo mnenje cenijo.

Skromnost človekove vrline še polepša. Med igralcema, umetnikoma ali atletoma, ki sta si enakovredna po dobrih uspehih, bo publika nagonsko potegnila s skromnejšim. Zasluga ni nikoli bolj spoštovana in lepa kot takrat, ko jo spremlja skromnost.
Biti mora nek globok razlog, če je ponižnost všeč Bogu in ljudem. Ponižen človek je resničen, verodostojen; živi v resničnosti, ne v utvari. To je trezen človek, ki zna nepristransko ovrednotiti stvari; ne zamegli ga moč poveličevanja. Ponižen je tisti, ki je nizko, blizu tal; prav zaradi tega ga je težko spraviti iz ravnotežja. Noge ima na tleh, zasidran je na trdni skali resnice. Človeško je torej biti ponižen!

Prav zato, ker sta ponižnost in skromnost tako dragoceni kreposti, je pomembno, da se prav tu še bolj kot kje drugje, varujemo posnemanja. Kakor je priljubljena iskrena ponižnost, tako so odvratni njeni ponaredki. Da bi odkrili najpogostejša »ponarejanja« na tem področju, vam predlagam, da prisluhnete zgodbi pisatelja Clive Lewisa, ki je eden od najbolj branih krščanskih avtorjev v anglosaškem svetu. On je napisal drobno knjižico z naslovom Pisma izkušenega hudiča (v slovenskem prevodu je izšla pri založbi Ognjišče, Koper 1996). Gre za enaintrideset pisem, ki jih izkušen hudič Zvitoper piše iz pekla svojemu nečaku »hudiču varuhu« Pelinku, ki je na zemlji zadolžen, da skuša dobrega, pred kratkim spreobrnjenega mladeniča. Hudič vajenec redno obvešča svojega strica o korakih svojega »varovanca«, on pa mu daje navodila, kako izrabiti vsak položaj, da bi ga pripeljal do propada. Dovolj bo vzeti ta navodila v nasprotnem smislu in že imamo v rokah prodorno in bleščečo razlago o razvadah in krepostih.

Mladi spreobrnjenec, ki ga na zemlji varuje Pelinko, se je komaj opomogel od skušnjave, ki ga je vodila s prave poti, toda tokrat ni več tako gotov sam vase in drzen, kot je bil po prvem spreobrnjenju; izkušnja mu je pomagala, da je bolj previden. Hudiček obvesti strica in ta mu odgovori nekako takole (povzemam z mojimi besedami): »Moj dragi Pelinko, najbolj alarmantna novica iz tvojega zadnjega poročila je, da je tvoj varovanec postal ponižen. Treba bo poiskati zdravilo proti temu. Začni tako, da ga opozoriš, da je postal ponižen, kajti če je nekdo prepričan, da je ponižen, to že ni več. Postal bo ošaben zaradi svoje lastne ponižnosti, in nam hudičem se ne bo treba ničesar več bati. Če to ne deluje, ga skušaj zmesti o tem, kaj zares pomeni biti ponižen. Poskrbi, na primer, da se bo prepričal, da biti ponižen pomeni npr. da se lepe ženske trudijo, da bi verjele, da so grde in pametni moški se trudijo, da bi verjeli, da so neumni. Ker je včasih to očitna ponarejenost, jih na ta način uspemo vse življenje zaposlovati z bojem, ki je že od začetka izgubljen. Pomembno je, da mu uspeš prikriti resnični namen ponižnosti. Tisto, kar si je Bog zamislil, da bo naredil iz te kreposti (in kar moramo zato mi absolutno preprečiti), je, da bi človek prenehal usmerjati svojo pozornost vedno le sam nase in bi se začel zanimati vsaj malo tudi za bližnjega. Za nas bi bila popolna katastrofa tisti dan, ko bi tvoj mladenič opazil nekoga v svoji pisarni, kako odlično opravlja svoje delo, dosega uspehe in bi se on razveselil, kakor da bi to storil ali dosegel on sam. Pojdi takoj na delo in me o vsem obveščaj. Tvoj ljubeči stric Zvitoper.«

Na ta edinstven način nam je predstavljeno, kakšna je ponižnost, ki najbolj moti hudiča in ki je najbolj všeč Bogu: ne se nenehno ogledovati v zrcalu, da bi se prepričali, kako smo lepi ali pa kako smo grdi, ampak iti naproti drugim.

Živimo v družbi, ki tako neskončno potrebuje, da bi ponovno slišala to evangeljsko oznanilo o ponižnosti. Trud, da bi zasedli prva mesta, četudi bi bilo potrebno brez pomisleka hoditi po glavah drugih, stremuštvo in ogorčena tekmovalnost so značilnosti, ki jih vsi obsojajo, a jim žal tudi vsi sledijo.

Evangelij ima vpliv na družbene odnose celo, ko spregovori o ponižnosti in skromnosti.

Skušajmo zaživeti v vsakdanjem življenju nauk o ponižnosti, ki smo ga danes prejeli, začenši v krogu družine.

Ervin Mozetič

Obstaja vprašanje, ki je vedno mučilo vernike: je veliko ali malo tistih, ki se zveličajo? V nekaterih obdobjih je ta problem postal tako pereč, da so nekateri ljudje zapadli v hudo tesnobo. Eden od njih je bil tudi blagi in mili sv. Frančišek Saleški. Zaradi teoloških smeri njegovega časa in gotovo tudi, ker je Bog to dopustil, je živel precejšen del svoje mladosti v prepričanju, da je izključen iz števila poveličanih in da mu je namenjeno večno pogubljenje. Nekega januarskega večera, ko tega ni več mogel prenašati, je vstopil v cerkev, pokleknil pred Marijin kip in se tam popolnoma izročil Bogu, računajoč na njegovo usmiljenje, in mu obljubil, da ga hoče ljubiti ne glede na njegovo usodo po smrti. V hipu je strah izginil; sam pripoveduje, da ga je obšel jasen občutek, kako je odpadla vsa tesnoba, kakor da bi odpadla zunanja znamenja gobavosti. Čutil se je prerojen.

Evangelij današnje nedelje nam pove, da so nekega dne to vprašanje zastavili tudi Jezusu.

Jezus v svojem odgovoru premakne središče pozornosti od koliko na kako se rešiti.

Ta Jezusov način ni nenavaden in izmikajoč. Je preprosto ravnanje nekoga, ki hoče vzgajati učence, da bi od radovednosti prešli k pravi modrosti; od jalovih vprašanj, ki vznemirjajo ljudi, k resničnim problemom, ki so življenjsko pomembni.

Če Jezusu torej ni predvsem do tega, da bi nam razodel število odrešenih, ampak da bi nam pojasnil način, kako se rešiti, poglejmo, kaj pravi glede tega slednjega. Bistveni sta dve stvari: ena negativna in druga pozitivna; prva je tisto, kar ne koristi, nato pa tisto, kar pomaga k odrešenju. Ne koristi, ali pa vsaj ni dovolj dejstvo pripadnosti nekemu določenemu narodu, nekemu določenemu plemenu, tradiciji ali ustanovi, čeprav bi šlo za izvoljeno ljudstvo, iz katerega prihaja Odrešenik.

Za to, da bi se rešili, ne zadostuje niti preprosto dejstvo, da so poznali Jezusa in da so pripadali Cerkvi. Potrebno je nekaj drugega.

In prav to »nekaj drugega« želi Jezus razodeti z besedami o »ozkih vratih«. Bližamo se pozitivnemu odgovoru. To, kar usmerja na pot odrešenja, ni posestni list ampak je osebna odločitev, ki ji sledi dosledno življenje.
V spisu Didaché, ki izhaja še iz apostolskih časov, beremo: »Dve poti sta: ena je pot življenja, druga pot smrti. Med tema dvema potema je velika razlika. Póti življenja so lastni ljubezen do Boga in do bližnjega, blagoslavljanje tistega, ki te preklinja, držati se daleč od poželenj mesa, odpuščanje žaljivcem, biti iskren, ubog. Póti smrti pa je, nasprotno, lastno nasilje, hinavščina, stiskanje reveža, laž.«

Zdaj pa si moramo zastaviti vprašanje. Zakaj sta ti dve poti vsaka po svoje imenovani »široka« pot in »ozka« pot? Ali je morda slaba pot vedno lahka in prijetna za hojo in pot dobrega vedno trda in naporna? Tukaj moramo biti previdni, da ne bi padli v običajno skušnjavo in verjeli, da brezbožnim tukaj na zemlji gre vse kot po maslu, dobrim pa na drugi strani gre vedno vse po zlu. Pot brezbožnežev je res široka, a le na začetku. Ko pa korak za korakom človek stopa po njej, postane ozka in grenka. V vsakem primeru postane na koncu ekstremno ozka, ker se konča v slepi ulici.

Pot pravičnih pa je ozka na začetku, ko stopimo nanjo, potem pa postane široka pot, kajti na njej je najti upanje, veselje in mir srca. To je nasprotje zemske sreče, za katero je značilno, da s tem, ko jo uživamo, počasi usiha, dokler ne začne porajati odpora in žalosti. To lahko opazimo pri določenih omamah, kot so droga, alkohol ali spolnost. Potreben je vedno večji odmerek ali dražljaj, da spodbudi enako močno zadovoljstvo. Vse dokler se organizem več ne odziva in pride tudi do telesnega propada.

»Ozka vrata«, o katerih je govora, niso nujno tista, ki nas bodo nekega dne dokončno privedla v nebesa, ampak tista, ki nam dovolijo že v tem življenje vstopiti v kraljestvo, ki ga oznanja Jezus in da živimo v skladu z njegovimi zahtevami. Da pa je malo tistih, ki v tem življenju sprejmejo in vzamejo zares evangeljske zahteve, je stvar, ki jo lahko sami ugotovimo, ko pogledamo okoli sebe.

Vedno se moramo spomniti neke resnice: »Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili« (1 Tim 2,4) in, na našo srečo, je tudi dovolj močan, da uresniči to, kar hoče. Bog ima izredne načine, kako odreševati, ki jih mi ne poznamo, na katere pa se ne moremo zanašati, če hote zanemarjamo redne načine.

Številni študenti filozofije poznajo slavno Kierkegaardovo delo, ki nosi naslov Strah in trepet in so ga morda preštudirali tudi za kakšen izpit. Malo od njih pa jih ve, od kod prihaja ta naslov. Sposojen je pri sv. Pavlu, ki je priporočal prvim kristjanom:

»S strahom in s trepetom delajte za svoje odrešenje« (Flp 2,12).

Odrešenje je preveč pomembna stvar, da bi jo prepustili naključju ali verjetnostnemu računu. Trener nogometnega kluba Liverpool je nekoč pred bližajočo se tekmo dejal: »Zmagati to tekmo ni vprašanje življenja ali smrti … Je veliko več!« Ne vem, če je to mogoče reči ravno za določeno nogometno tekmo, zagotovo pa je to potrebno reči glede našega zveličanja. To pa je vprašanje večnega življenja in večne smrti.

Ervin Mozetič

V današnjem evangeliju stojimo pred vrsto podob in prilik, s katerimi Jezus spodbuja k čuječnosti v pričakovanju njegovega prihoda.

Pas preko ledij je znamenje tistega, ki je pripravljen, da odide na pot, to pa je tudi drža tistega, ki je pripravljen za delo.

Prižgana svetilka kaže na človeka, ki se pripravlja, da bo prebedel noč v pričakovanju nekoga. Prižgano svetilko ima tisti, ki ima odprte oči, ki je budno pozoren, se zaveda, kje je in kaj mora storiti. Prižgana svetilka je skratka vera. Z ugaslo svetilko pa živi, kdor živi brez Božje milosti, v stanju greha in v popolni pozabi na Boga.

Jezus osvetli to potrebo po budnosti še z neko drugo podobo, s podobo tatu, ki pride ponoči:

»Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«

Rad bi tudi sam dodal neko podobo, neko zgodbo, ki naj nam pomaga, da bi se nam ta nauk o čuječnosti bolje vtisnil v spomin. Gre za Hvalnico biseru, ki izhaja iz literature srednjega vzhoda iz prvega ali drugega stoletja po Kristusu. Pripoveduje o mladem princu, ki ga ja oče z Vzhoda – iz Mezopotamije – poslal v Egipt, da bi ponovno našel in prinesel biser, ki je padel v roke krvoločnemu zmaju, ki ga sedaj hrani v svoji votlini. Ko je prišel na kraj, se je mladenič pustil zapeljati; poje hrano, ki so mu jo zvijačno pripravili prebivalci tistega kraja in zaradi nje pade v globok brezkončen spanec. Oče, ki ga je vznemirilo dolgo pričakovanje, pošlje svojega odposlanca orla, ki nese njegovo lastnoročno napisano pismo. Ko je orel priletel nad mladeniča, se očetovo pismo spremeni v klic, ki pravi: »Prebudi se, spomni se, kdo si, spomni se, po kakšnem opravku si prišel v Egipt in h komu se moraš vrniti!« Princ se je prebudil, povrnila se mu je zavest, poda se v boj, premaga zmaja in se z osvojenim biserom vrne v kraljevo palačo, kjer je zanj pripravljena velika gostija.

Versko sporočilo je tu povsem jasno. Mladi princ je človek, ki je od Boga poslan na svet; dragoceni biser je njegova neumrljiva duša, ki je ujetnica greha in satana. On se pusti prevarati užitkom sveta in strmoglavi v svojevrstno zaspanost, to je v neke vrste pozabo samega sebe, Boga, svoje večne usode, vsega. V tem primeru ga ne prebudi poljub princa ali princese, ampak klic nebeškega poslanca. Za kristjane je ta poslanec Kristus, ki ga pošilja Oče, in kliče človeku, kot to stori v današnjem evangeliju, naj se prebudimo, naj bomo čuječi, naj se spomnimo, zakaj smo na svetu.

Ko je govora o tej potrebi, da smo čuječi in pripravljeni, lahko hitro zapademo v dvoumje: da se namreč vse to nanaša na končni Kristusov prihod, ki se bo uresničil ob koncu časov, in za vsakega od nas ob uri naše smrti. Toda če obstaja Kristusov prihod, ki se bo zgodil tistega poslednjega dne, je tudi prihod, ki se dogaja vsak dan. To je prihod v milosti, tihi prihod, ko Gospod diskretno trka na naša vrata s svojo besedo, s svojim navdihom, s kakšnim dogodkom, s trpljenjem …

V knjigi Razodetja vstali Jezus ponovno povzame podobo gospodarja, ki prihaja in trka na vrata:

»Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20).

Zdaj stoji pri vratih. Angleški slikar Holman Hunt, je dobil navdih prav ob tem verzu za znano sliko, ki jo je naslovil Kristus, luč sveta. Slika je potovala po angleških kolonijah, nazadnje pa je našla mesto v katedrali sv. Pavla v Londonu, kjer je še danes. Jezus stoji pred vrati, ki jih je preraslo trnje in plevel. Pravkar je potrkal in čaka na odgovor. Nekdo, ki je bil zelo natančen in pedanten v detajlih, je slikarju pripomnil, da je na njegovi sliki vendarle napaka: »Na vratih ste pozabili naslikati kljuko« Dejansko je videti odprtino za ključ, ni pa sledu o kljuki. Slikar mu je odgovoril: »Nikakor, to sem naredil namenoma. Na teh vratih je ena sama kljuka in ta je na notranji strani.« Hotel je reči, da moramo mi odpreti Kristusu, ki trka. On spoštuje našo svobodo; trka in čaka, ne vstopa nasilno.

Ta slika ni naslikana, da bi obogatila kakšnega od muzejev, ampak, da bi dala misliti tistemu, ki jo opazuje. Vsak od nas bi se moral zavedati, da je za temi zaprtimi vrati on sam; da se vse to dogaja tik pred vhodnimi vrati njegove hiše, njegove duše. Spontano človek pomisli na svarilo, ki smo ga slišali na začetku: »Bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka«.

Zelo slavna je Avguštinova misel: »Bojim se Jezusa, ki gre mimo«. Bojim se, da bi šel mimo, a jaz tega ne bi opazil in bi tako šel mimo zaman, ne da bi vedel, če se bo drugič še vrnil. Sveti Duh nam bo pomagal odkriti, kaj za vsakega od nas v tem trenutku pomeni odpreti vrata Kristusu in katera vrata mu moramo na poseben način odpreti: ali vrata razuma, ali vrata srca, ali vrata naših čustev, ali vrata naših financ.

Toda pozor: Jezus se pogosto pojavlja anonimno ali celo preoblečen. Ne tako, kakor si ga velikokrat predstavljamo, z njemu lastnimi dolgimi lasmi, s trnjevo krono, s kraljevskim plaščem, ampak v oblačilu revežev, potrebnih, trpečih. Bodimo pozorni, da ne bomo zamudili priložnosti.

V legendi je mladega princa čakala kraljevska gostija, ko se je vrnil iz Egipta, potem, ko se je prebudil iz sna in prinesel domov dragoceni biser. Isto obljublja Jezus v današnjem evangeliju učencu, ki ga bo našel pripravljenega, in s podobo gostije nakazuje večno srečo izbranih:

»Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel.«

Naj bi nikogar od nas ne našel z ugaslo svetilko in bi bil za vedno izključen z gostije življenja!

Ervin Mozetič

Ena od temeljnih človeških izkušenj, s katero se z večjo ali manjšo jasnostjo v določenem trenutku življenja sreča sleherni človek, je naslednja: lastna negotovost in minljivost, nezadržno odtekanje časa in stvari. Pred to ugotovitvijo so možne različne drže. Božja beseda današnje nedelje nam vse to osvetli in nas vabi, da se ob tem odločimo.

Preidimo k evangeliju, da bi videli, s kakšno lučjo ta obsije človekov temeljni problem. Priložnost je še kako konkretna.
Nekdo prosi Jezusa, da bi posredoval pri sporu med njim in njegovim bratom glede vprašanja dediščine:
»Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.«

Verjetno težava ni bila v tem, kako razdeliti dediščino, ampak če jo sploh deliti. Da ne bi drobili očetove dediščine (običajno manjše obdelovalne površine), se je pogosto dogajalo, da je najstarejši sin podedoval vse, ostali bratje pa so se morali zadovoljiti z očetovimi premičninami. Omenjeni človek prosi Jezusa, naj bi prepričal njegovega brata, da bi si delila dediščino, da bi se tako tudi on lahko poročil in si ustvaril svoje življenje (vedno aktualni povod za spor; kolikokrat vprašanje dediščine zastruplja družine, spremeni brate in sestre v sovražnike, med seboj se ne pozdravljajo več in se celo vlačijo po sodiščih!). Jezus je odgovoril:

»Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?« In rekel jim je: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.«

Jezus se ni hotel postaviti na stran enega brata nasproti drugemu, čeprav bi bilo to pod krinko vzpostavljanja pravičnosti. On je prišel oznanjat Božje kraljestvo, ki je pravičnost pred Bogom, ne le pred ljudmi; zato odkloni, da bi bil razsodnik v vsakdanjih vprašanjih interesov med ljudmi. S priporočilom, ki sledi ( »Varujte se vsake pohlepnosti!« ) nam pojasni, kaj je napaka obeh bratov: iz zemeljskih dobrin sta napravila najpomembnejšo stvar njunega življenja in pred njimi vse ostalo stopa na drugo mesto.
Da bi pojasnil, kako je lahko drža obeh bratov nevarna, Jezus doda, kot to pogosto stori, priliko o bogatašu.

Znano je, da na vzhodu radi govorijo v prilikah. Neki učenec se je nekoč pritoževal nad učiteljem, zakaj vedno pripoveduje zgodbe, nikoli pa ne pove njihovega pomena. Učitelj mu je nato odgovoril: »Kaj bi rekel, če bi ti nekdo ponudil sadež, ki bi ga, preden bi ti ga dal, prežvečil?« Tako dela tudi Jezus. On noče »prežvečiti« sadeža, ki nam ga daje. Nam pusti, da priliko razvozlamo in jo naobrnemo na življenje. Zadovolji se s tem, da spravi v tek naše razmišljanje s tistim zadnjim vprašanjem, ki pa se ne tiče več samo bogatega neumneža iz prilike, ampak vsakega poslušalca: »in kar si pripravil, čigavo bo?«.

V eni stvari evangelij soglaša z izraelskimi modreci, med katerimi je tudi Pridigar iz prvega berila, ki kot neumnost obsoja kopičenje, življenje, ki je podobno mravljam, ki nenehno nosijo na kup za zimo, za katero niti ne vemo, če bo kdaj prišla.
Nihče ne pravi, da človeku ni treba delati, razvijati industrijo, napredovati. Obsoja pa življenje za kopičenje, ko človek postaja stroj za služenje denarja. Potrebno je služiti denar, da bi živeli, ne pa živeti, da bi služili denar.

Kolikokrat je morda tudi iz naših ust prišel vzklik iz prilike: »Neumnež! Kdo te sili, da tako delaš?!«.
Videli smo, da so do sem modrostni preudarki in zdrav človeški čut navzoči že v Stari zavezi. Jezus pa temu dodaja nekaj absolutno novega, kar mu omogoča razodetje, da obstaja življenje po smrti, večno življenje pri Bogu. V stavku, s katerim sklepa priliko, pravi:
»Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«

Obstaja torej alternativa absurdu, obstaja izhod iz »vse je nečimrnost«: obogateti pred Bogom. Kopičenje stvari ni zgrešeno; napačno je kopičenje »za sebe«, za to življenje, kjer je vse negotovo, namesto, da bi kopičili »za Boga«, t.j. za dobro bližnjega in za večno življenje.

Malo za tem Jezus v evangeliju po Luku razloži, v čem je ta drugačen način bogatenja:
»Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce«.

Nekaj je, kar lahko nesemo s seboj, kar nas spremlja povsod, tudi po smrti: to niso dobrine, ampak dela; ne to, kar smo imeli, ampak to, kar smo storili. Najpomembnejša stvar v življenju torej ni imeti dobrine, ampak delati dobro, kajti to je tisto, kar ostane za vedno: »Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu; kajti njihova dela gredo z njimi« (Raz 14,13). Dobro, ki smo ga imeli, ostane tu doli, dobro, ki smo ga storili, pa nesemo s seboj. Bogati lakomnež je »imel veliko premoženje«, ni pa naredil nič dobrega in je zato končal v peklu.

Evangelij na poseben način osvetljuje našo današnjo situacijo. Ko se je izgubila sleherna vera v Boga in v večno življenje, se danes ljudje pogosto znajdejo v situaciji, ko se jim življenje zdi nesmiselno. Ne uporabljajo več izraza »nečimrnost«, ker ima verski prizvok, in je prisotno v Svetem pismu, ampak uporabljajo izraz absurd. »Vse je absurd!«
Tisti, ki ubežijo skušnjavi kopičenja stvari, kot je to uspelo nekaterim filozofom in pisateljem, zapadejo v nekaj, kar je morda še slabše: v »gnus« do stvari. V Sartrovem romanu Gnus beremo, da so stvari »odveč«, da so neznosne. V današnji umetnosti tako vidimo stvaritve, ki sploh niso več umetnost in to imenujemo moderna – svobodna umetnost, čeprav to ni več umetnost, saj ne gre za preseganje ampak za zavračanje – beg od resničnosti. Vse zaudarja po gnilobi, razpadanju. Opustitev ideje o nebesih, gotovo življenja na zemlji ni naredila bolj svobodnega in srečnega!

Današnji evangelij nam nakazuje, kako ponovno zravnati to nevarno pot. Stvari se nam bodo ponovno zadele lepe in svete takrat, ko se bomo odpovedali želji po izključnem posedovanju oz. po »izkoriščanju« in jih vrnemo namenu, zaradi katerega so nam bile podarjene: da razveseljujejo naše sedanje življenje in nam pomagajo doseči naš cilj v večnosti.
Za svojo si vzemimo bogoslužno molitev: »Gospod, nauči nas modro uporabljati zemeljske stvari, naj bomo vedno usmerjeni k večnim dobrinam«.

Ervin Mozetič

V današnjem evangeliju nam Luka pripoveduje, kako se je rodila molitev Oče naš. Ko so učenci nekega dne videli Jezusa moliti, so zaznali veliko željo, da bi molili kakor on in so rekli: »Gospod, naúči nas moliti«. Jezus je ustregel njihovi želji in jim izročil svojo lastno molitev. Oče naš moremo namreč razumeti prav tako: kot val Jezusove molitve, ki se širi preko stoletij, kot tok molitve, ki se od glave prenaša na vse telo.

Najbolj potrebna stvar, ki jo lahko naredimo je, da na kratko komentiramo vsako od sedmih prošenj, ki sestavljajo Oče naš.

»Oče naš, ki si v nebesih.«

Tu vidimo, kako je Oče naš res nadaljevanje Jezusove molitve. Tako se namreč začenjajo vse Jezusove molitve, ki nam jih prinašajo evangeliji. »Oče, zahvaljujem se ti … Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč … Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene … Oče, v tvoje roke izročam svojega duha«.

Prav v vzkliku »Aba, Oče« se Jezus razodeva kot edinorojeni Božji Sin. Pred njim si nikoli nihče ni drznil obrniti na Boga s tem, tako zaupnim imenom, ki odgovarja našim: očka, ljubljeni ati ali oči. Celotna molitev Oče naš je vsebovana v tem začetnem vzkliku. Vsebuje sámo bistvo krščanske molitve, ki je zaupen sinovski, hčerinski klic k Bogu, ki ga molivec doživlja kot ljubljenega in dobrega Očeta.

Kljub vsemu v tej podobi Boga kot dobrega očka, ni nič mlahavega in osladnega. Besede, ki sledijo, glede tega ne dopuščajo nobenega dvoma.
»Ki si v nebesih« pomeni, da si nad nami, kakor je nebo visoko nad zemljo.

Otroku ne zadostuje, da bi bil njegov očka nežen, blag, razumevajoč. Potreben je oče, ki bi bil dober, pa tudi močan, svoboden, sposoben, da ga brani pred nevarnostjo. Jezus nam zagotavlja, da je Bog za nas vse to.

»Posvečeno bodi tvoje ime.«

Tisto, kar prosimo s tem stavkom, seveda ni to, da naj bo Bog posvečen po nas (kot da bi njegovi svetosti nekaj manjkalo), ampak naj bo posvečen v nas. To pomeni, da naj mi oznanjamo njegovo svetost z besedami in jo izpričujemo z življenjem. Reči: »Posvečeno bodi tvoje ime« je isto kot reči: »Naj bo blagoslovljeno tvoje sveto ime«.

Nasprotje te molitve je preklinjanje, po katerem je Božje ime onečaščeno, namesto posvečeno.

»Pridi k nam tvoje kraljestvo.«

Božje kraljestvo je v srcu Jezusovega oznanjevanja in življenja; predstavlja namen njegovega prihoda na svet. Lahko bi rekli, da on ne govori o ničemer drugem. Primerja ga s skritim zakladom in dragocenim biserom. Kaj danes prosimo s to prošnjo? Da naj bi evangeljsko oznanilo doseglo vse ljudi in vsega človeka. Da bi se širilo in prišlo do skrajnih meja zemlje in z vso silo preželo vse vidike človeškega življenja; oblikovalo naj bi vse naše bivanje.

Reči: »Pridi k nam tvoje kraljestvo«, je isto kot reči: »Naj ne kraljuje več greh v našem umrljivem telesu«.
»Zgôdi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji.«

»Kakor v nebesih, tako na zemlji«, to je: kakor nekega dne v nebeškem Jeruzalemu, tako naj bo zdaj v tem zemeljskem življenju.
Očetova volja je, da »bi se vsi ljudje rešili«. To je volja ljubezni; tudi, ko je ne razumemo. Kako zgrešeno je zato s povešeno glavo, z neke vrste vdanostjo v usodo, ponavljati besede, kakor da bi hoteli reči: če že ni mogoče drugače, naj se zgodi tvoja volja!

Reči: »Zgôdi se tvoja volja« je isto kot reči: naj se čim prej uresniči tvoj načrt ljubezni za nas.
»Daj nam danes naš vsakdanji kruh.«

Oče naš je ogledalo evangelija tudi v svoji celostni razporeditvi, ne le v njegovih posameznih prošnjah: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33). Potem ko nam je naročil moliti za Božje kraljestvo, nam Jezus dovoli, da molimo tudi za vse »ostalo«. V naših molitvah ne smemo sistematično preskakovati prvega dela očenaša in vedno začenjati z besedami »Daj nam, daj nam, daj nam«.

Prva stvar, ki nam jo Jezus naroča, naj prosimo, je vsakdanji kruh. Kruh je za Jezusove sodobnike (kakor tudi za nas) pomenil hrano na splošno, tisto, kar vzdržuje naše življenje. Ker Sveto pismo pojmuje človeka kot celoto, ki je sestavljena iz duše in telesa, kruh tukaj pomeni vse tisto, kar človek potrebuje za življenje. Ni torej treba izbirati med duhovnim kruhom (evharistija in Božja beseda) in med materialnim kruhom (telesna hrana). Jezusova beseda zaobjema oboje hkrati.

S to besedo lahko, glede na potrebe, upravičeno prosimo za hrano, obleko, hišo, zdravje, delo, s katerim pridemo do kruha in ga imamo v človeku primerni količini. Ker pa pravimo: »Daj nam« (ne »Daj mi« ), lahko prosimo tudi, da nas Bog nauči bolje deliti kruh, ki ga on namenja vsem kot sad zemlje in človeškega dela. V našem družbenem okolju je potrebno moliti prav v tem smislu: »Daj nam, da bomo znali bolje deliti naš vsakdanji kruh!«. V nekaterih skupnostih pred obroki molijo takole: »Blagoslovi, Gospod, to hrano, ki jo bomo po tvoji dobroti zaužili; nauči nas, da jo bomo priskrbeli tudi tistim, ki je nimajo, nekega dne pa nam daj delež pri tvoji nebeški gostiji«.

»In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«

Edina prošnja, v kateri ne le nekaj prosimo, ampak tudi nekaj obljubljamo, je prav glede našega odpuščanja bratom in sestram. Gorje nam, če lahkomiselno, s sovraštvom in zamero v srcu, izgovarjamo to prošnjo. Besede bi se avtomatično spremenile v našo obsodbo. Kakor, da bi rekli: »Ne odpusti mojih dolgov, kakor tudi jaz ne odpuščam svojim dolžnikom«. Če se v srcu še ne čutimo pripravljene, da bi odpustili, lahko za začetek vsaj prosimo Boga, naj nam on pomaga odpuščati. Kdor želi iskreno odpustiti, je že odpustil.

»In ne vpelji nas v skušnjavo.«

Te besede so vedno ustvarjale zmedo. Kako lahko Bog koga vpelje v skušnjavo? Sveto pismo namreč pravi: »Bog … sam ne skuša nikogar« (Jak 1,13). Da bi se izognili sleherni dvoumnosti, so v italijanski škofovski konferenci pri pregledovanju tega besedila takole spremenili prevod: »In ne dopusti, da pademo v skušnjavo«. Nekateri so se takoj pohujšali češ: »Celo Oče naš spreminjajo; torej nobena stvar ni več gotova!«. Toda pri tem ni šlo za nikakršno spremembo. Oče naš je izrekel Jezus v svojem jeziku, ki je aramejščina, in pri tem upošteval način izražanja, ki je lasten temu jeziku. Pri prevajanju iz enega v drug jezik je včasih potrebno zamenjati tudi nekatere besede, da ne bi napačno prevedli pomena. Hebrejščina ne razlikuje med hoteti in dopustiti neko stvar, zato »Ne vpelji nas v skušnjavo« dejansko pomeni: »Ne dopusti, da smo zapeljani v skušnjavo«.
To, kar torej prosimo Boga z omenjenimi besedami, je, naj nam v skušnjavah stoji ob strani in ne dovoli, da bi se naša svoboda uklonila slabemu.
»Temveč reši nas hudega.«

Beseda, ki smo jo doslej prevajali s »hudo«, lahko pomeni dve stvari: tako slabo v moralnem pomenu kot slabo v osebnem pomenu, t.j. zloba.

Ko rečemo: »Reši nas hudega«, običajno mislimo le na hudo, ki nam ga lahko storijo drugi ali demon osebno. Toda moralno zlo je lahko dveh vrst: tisto, ki nas doleti in tisto, ki ga mi storimo. Najbolj nevarno, pravzaprav edino resnično zlo je to drugo: zlo, za katerega smo odgovorni mi. Samo to nas lahko privede v večno pogubljenje. Te besede moramo torej izgovarjati v smislu: »Reši nas delanja hudega«, reši nas, da bi ne grešili.

Kljub vsej dobri volji bodo prišli trenutki suhote, ko molimo Oče naš, ne da bi karkoli občutili, ko imamo občutek, kakor da bi govorili v prazno. Ne izgubimo poguma. Takrat pomislimo na veselje Boga, ki sliši, da ga njegovo ustvarjeno bitje kliče očka. Veselje zemeljskega očeta, ki prvič sliši, da ga njegov otrok pokliče s tem imenom, je neskončno, hkrati pa je nič v primerjavi z Božjim veseljem. On bo imel vso večnost, da bo osrečeval nas!

Ob koncu tega našega razmišljanja nam ne preostane drugo, kot da za svojo vzamemo prošnjo apostolov: »Gospod, naúči nas moliti!«. Nauči nas dobro moliti predvsem Oče naš. Oče naš je resnično »povzetek celotnega evangelija«, kot je rekel Tertulijan. Ko ga molimo z vero, se vsakokrat okopamo v evangeliju.

Predlagam vam, da v vsaki krščanski družini vsaj ob nedeljah pred kosilom zmolite skupaj Oče naš. To je tudi moja želja!

Ervin Mozetič

Prevladujoča tema beril današnje nedelje je gostoljubnost. V prvem berilu se Bog sam predstavi kot Abrahamov, v evangeljskem odlomku je Jezus v gosteh v Martini in Marijini hiši. Gostoljubnost je vrednota, ki je v današnji moderni, urbani, individualistični in anonimni družbi skorajda izginila, je pa še precej močna v številnih deželah, za katere pravimo, da so »v razvoju«.

Sveto pismo nam pomaga odkriti tudi verski pomen gostoljubnosti. To ni le gesta človečnosti, ampak eden od vidikov Jezusove nove zapovedi. Sprejeti gosta in tujca pomeni sprejeti Kristusa samega, ki se je poistovetil z njim.

V evangeljskem odlomku pa najdemo Jezusov izrek, ki ima veliko težo, in mu moramo posvetiti našo pozornost in to je:

»Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala dobri del, ki ji ne bo odvzet.«

V Jezusovem govoru le eno potrebno - to pomeni Božje kraljestvo. Na podlagi tega, stavek: »Marija si je izvolila dobri del«, pomeni, da je izbrala boljšo pot, ki jo vodi do posesti edine pomembne stvari: in to je poslušanje Jezusa.

Izročilo je videlo v Marti prispodobo dejavnega, v Mariji pa prispodobo kontemplativnega življenja. Ta stran je postala magna carta meniškega in samotarskega življenja, ki se posveča molitvi in premišljevanju Božje besede. Toda ta evangeljska stran, ki govori o Mariji in Marti, ni bila napisana le za menihe; napisana je bila za vse učence. Če hočemo odkriti, kaj te besede govorijo današnjim ljudem, je potrebno dobro razumeti pomen Jezusovih besed. Kaj Jezus očita Marti? To, da streže? Gotovo ne, ker je on sam rekel, da je prišel zato, da bi »stregel«. Oglejmo si nekatere poteze Martinega ravnanja. Ona je imela »s postrežbo veliko dela«: dobesedno je bila »malo tu, malo tam«, raz-tresena; Marta ne skrbi preprosto za strežbo, ampak je zaskrbljena; zato se »vznemirja«; dobesedno je zaskrbljena, ni mirna. Jezus pri Marti ne graja dela, ampak aktivizem.

Poteze Martinega značaja so neverjetno blizu potezam sodobnega človeka, posebej v velikih mestih: napeto hitro življenje, ki boleha za naglico in kronično tesnobo. Več stvari bi radi naredili hkrati. Ko delamo stvari mrzlično, pomeni, da smo izgubili težišče, da smo izgubili izpred oči bistvene stvari, ki jih je potrebno narediti, da smo postali sužnji lastnega dela. Med drugim tako tudi tiste stvari, ki jih običajno delamo, naredimo slabo. Najboljši način, da smo Marta, je pogosto ta … da smo Marija! Pozorno poslušanje Božje besede, navada molitve in razmišljanja, gledanje na vse z večnostnega zornega kota, so vse stvari, ki očiščujejo dejavnost in dovoljujejo, da se odločimo in spoštujemo prednostne naloge; nam pomagajo, da vse delamo z umirjenostjo, ki je končno najboljši način, da delamo stvari dobro in da naredimo celo več.

Da se razumemo: nekaj te »vznemirjenosti« spada k samemu ritmu sodobnega življenja; je nekaj, česar si današnji človek ni izbral, ampak se temu mora podrediti. Zgodi se nam, da lahko zjutraj, ko se peljemo iz mesta, ali pa zvečer, ko se vračamo, vidimo na nasprotnem pasu neskončne kolone avtomobilov, ki se komaj premikajo. To so zaposleni, ki se zjutraj vozijo v mesto na delo ali pa se zvečer vračajo domov. Ni si težko predstavljati, koliko izgubljene energije in stresa prinaša vse to: ure in ure na cesti, ne da bi šteli ure dejanskega dela, in to vsak dan, dvakrat na dan.

Toda prav ta položaj nas sili k temu, da bi nujno našli neko rešitev, če nočemo, da nas to popolnoma ne odnese in izvotli.
Na tem področju pa moramo kljub vsemu računati na različne navade in karizme posameznika. Nekateri so bolj nagnjeni k dejavnosti, drugi bolj k razmišljanju. V temelju različnih drž Marte in Marije je bil gotovo tudi njun značaj.
Ena in druga poklicanost sta lepi in obe nosita v sebi tveganje, ki se ga je potrebno izogibati. Dejavni ljudje se morajo izogibati potratnosti in zaskrbljenosti; kontemplativni ljudje pa lenobnosti in izmikanja. Potrebno je imeti Marijino srce in Martine roke. Tista, ki je do popolnosti dosegla ravnotežje med tema dvema poklicanostima, je bila Devica Marija. Ona je bila »Marija«, ko je v svojem srcu premišljevala Gospodove besede in ko je molče stala pod križem, in je bila »Marta«, ko je šla na pomoč svoji noseči sorodnici Elizabeti in ko je v Kani prva opazila, da je zmanjkalo vina.

Ker obeh drž ni mogoče živeti istočasno, je rešitev v tem, da smo izmenjaje enkrat Marta in drugič Marija. S tem hočem reči, da si vzamemo nekaj časa in se ustavimo, najdemo lastno središče, razloge našega delovanja, vstopimo v stik z globinami našega bitja in z Bogom, ki v njem prebiva. Če še nismo pripravljeni narediti tega koraka, lahko vedno zremo naravo in v stiku z njo najdemo ravnovesje. Tudi narava je odprta knjiga, ki tistemu, ki jo zna brati, govori o Bogu.

Najvišja oblika kontemplacije pa je še vedno poslušanje Kristusove besede. To je delala Marija in to pri njej Jezus odobrava, prav gotovo pa ne brezdelnega posedanja.
Toda kaj reči tolikim pridnim hišnim gospodinjam, današnjim »Martam«? Njim predlagam, naj izrečejo naslednjo molitev, ki jo je zapisala ena od njih:
»Gospod ponev in skled,
ne morem postati sveta, kakor one,
ki bedijo ponoči vse do jutra,
katerih molitev predira nebo
in delajo še toliko drugih lepih stvari.
Zato me ti posvečuj, medtem ko pometam,
kuham in pomivam posodo.«
V tem tednu vam želim da bi si znali vzeti čas zase, se ustaviti in tako izbrali boljši del, ki vam ne bo vzet in lažje boste tudi dejansko delali z umirjenostjo.

Ervin Mozetič

V svetovno znani glasbi in književnosti so nekateri odlomki, ki so postali slavni. Nekaj not, razporejenih v določenem zaporedju, je dovolj, da vsak poznavalec takoj vzklikne: »Peta Beethovnova: usoda, ki trka na vrata!«. Tistih nekaj not je kot podpis ali nezamenljivi zaščitni znak. To značilnost imajo tudi številne Jezusove prilike. Ena od teh je prav ta, ki jo beremo v današnjem evangeliju. »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho …« in vsi vzkliknejo: prilika o usmiljenem Samarijanu!
Toda poglejmo okoliščine, ki so jo pogojevale.

O težavi, ki je mučila učitelja postave, so v judovskem okolju tistega časa veliko razpravljali. Beseda je tekla o tem, kdo naj bi bil za Izraelca njegov resnični bližnji. Najbolj velikodušni so sprejemali v kategorijo bližnjih vse sonarodnjake in vnete privržence, ki so iz poganstva prestopili v judovstvo. Smisel vprašanja je torej: do kod naj sega dolžnost ljubiti bližnjega?

Kombinacija oseb – Samarijan, ki pomaga Judu! – pomeni, da je kategorija bližnjega nekaj splošnega, ne pa posebnega. Pred seboj ima človeka, ne pa krog družine, naroda ali verske skupnosti; človeka samega v sebi, ne pa, kar je dodano njegovi resničnosti. Tudi sovražnik je bližnji! »Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani« (Jn 4,9).

Tu pa je še drug poduk prilike: kako postati bližnji. Kaj je storil Samarijan?

»Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj.
Samarijan se najprej približa ranjenemu človeku, »stopi« k njemu. Čuteče in usmiljene ljubezni ne more biti brez neke bližine, tudi dejanske in fizične. Ljubezen do bližnjega se običajno začne z mojimi koraki, ki prekinejo neko jasno hojo in se usmerijo v srečanje z drugim. To ima pogosto svoj izvor v ponižnem začetku, ki pa ni najlažji: zapustiti svojo pot, svoje načrte, svojo prihodnost in se za nek določen čas prilagoditi potrebam drugega.

Potem pa se Samarijan za nekaj časa da na razpolago ranjenemu človeku: oskrbi njegove rane, nanje zlije olja in vina ter ga posadi na svoje živinče. Ranjenec je za nekaj časa postal njegova edina skrb. Pomembna je še ena podrobnost glede ježe: Samarijan odstopi svoje mesto ranjenemu človeku. Ljubiti pomeni znati odstopiti svoje mesto in sprejeti mesto drugega. Samarijan je človek kakor drugi, ima svojo preteklost, svoje izročilo, svojo družino, delo, zakone in tudi načrte. Nedvomno ga čakajo njegovo delo, družina, prijatelji. Toda za nekaj časa je vse to postavil ob stran.

Končno se Samarijan umakne in nadaljuje svojo pot, na neki način se začenja umikati. Ranjenega človeka zaupa usposobljenemu osebju in za to plača iz svojega žepa dva denarija. To kaže tudi na meje ljubezni do bližnjega, ki jih začrtajo ti bežni odnosi. Ne gre za to, da bi prepustil bližnjega samemu sebi, ampak ga izroči tistim, ki jim po službi pripada, da se ukvarjajo z njim, kajti nihče ne more sam poskrbeti za potrebe vseh.

Ob koncu je jasen odgovor na vprašanje, kako postati bližnji: z deli, ne le z besedami.

Jezus v priliki naredi doslej neviden preobrat glede na tradicionalno pojmovanje bližnjega. Bližnji je Samarijan, ne pa ranjenec, kot bi to pričakovali. To pomeni, da ni treba pasivno čakati, da se bo bližnji nenadoma prikazal na naši poti, morda celo s kakšnim svetlobnim znamenjem in z zavijanjem sirene. Na nas je, da smo ga pripravljeni opaziti v naši bližini ali ga odkriti. Bližnji je nekdo, ki je vsak izmed nas poklican postati! Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, ni: »Kdo je moj bližnji?«, ampak: »Komu lahko tukaj in zdaj jaz postanem bližnji?«.

Zdaj vemo, koga moramo posnemati, kdo je za anonimnim Samarijanom. Ljubiti bližnjega, biti mu blizu: to je zahteva hoje za Kristusom; to je prva dolžnost tistega, ki hoče biti njegov učenec. Sklep: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« spominja na tisto, kar je Jezus rekel apostolom potem, ko jim je umil noge: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,15).

Priliko moramo torej prenesti v naše konkretno vsakdanje življenje. Ko poslušamo pripoved, se lahko kaj hitro vznemirimo ob drži tistega levita ali pa onega duhovnika, ki sta šla mimo, ne da bi se ustavila, in morda izkoristimo priložnost, da obtožujemo vse sodobne levite in duhovnike. Nedvomno je res, da omenjene besede morajo dati misliti v prvi vrsti nam duhovnikom. Ampak bilo bi iskanje izgovorov, če bi se omejili le na to početje. Koliko »na pol mrtvih« ljudi (telesno in duhovno) smo tako duhovniki kot laiki srečali v življenju, in smo se morda umaknili nazaj!

Prilika o usmiljenem Samarijanu ima danes neko posebno področje, kjer jo lahko ponovno posodobimo. Moderni razbojniki, ki puščajo sredi ceste na pol mrtve ljudi, so tako imenovani »cestni pirati«, vozniki ki s svojo neodgovorno ali agresivno vožnjo dnevno povzročajo hude nesreče, pogosto tudi s smrtnim izidom. Duhovnik in levit so tisti, ki v teh primerih ne priskočijo na pomoč, da ne bi imeli težav, da si ne bi umazali rok ali izgubljali časa. Usmiljeni Samarijani pa so vsi tisti, ki se trudijo, da bi bile naše ceste bolj varne: odgovorni za kontrolo prometa in pomoč na cestah, prometna policija. Njim moramo biti hvaležni, čeprav smo včasih tudi mi plačali kakšno zasluženo kazen.
V naših ušesih naj v tem tednu odzvanjajo Jezusove besede: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«.

Ervin Mozetič

Današnji evangelij se začenja z naslednjo novico:

»Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti«.

Jezus je poslal dvainsedemdeset učencev, ker jih je toliko imel. On je poslal vse tiste, ki so hodili za njim z neko določeno stalnostjo in ki so se dali na razpolago za to poslanstvo.

V vsakem primeru nam Luka pomaga razlikovati to poslanstvo od predhodnega, ki je namenjeno dvanajsterim apostolom (prim. Lk 9,1-6). To je pomembno, ker pomeni, da niso le apostoli in danes njihovi nasledniki – škofje in duhovniki – poslani, da oznanjajo evangelij, ampak vsi učenci. Drugi vatikanski koncil je to zelo jasno povedal: »Krščanska poklicanost je namreč že po svoji naravi tudi poklicanost k apostolatu« (Odlok o laiškem apostolatu, 2).

Prisluhnimo naročilom in smernicam, ki jih Jezus daje svojim poslancem, in se pri tem zavedajmo, da so namenjene tudi nam. On ne začenja z razlaganjem, kaj morajo govoriti, ampak kakšni morajo biti:

»Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recite najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam«.

Nekega dne (bilo je okrog leta 1208) je med mašo ta isti evangeljski odlomek v neki cerkvici slišal nek mladenič. Ganjen od skrivnostnega milostnega povabila je zapustil svoje bogato in nepremišljeno življenje, a še ni vedel, kaj mora storiti. Iskal je. Ko je slišal te besede, je bilo, kot da bi bil Jezus osebno tam in mu spregovoril. Obrnil se je k tovarišu, ki ga je spremljal in vzkliknil: »To hočem, to prosim, to želim z vsem srcem storiti!«. In takoj si je sezul obuvalo, odvrgel palico, pas nadomestil z vrvjo in šel na pot. Gotovo ste ga prepoznali: to je bil Frančišek Asiški.

Jezus ne zahteva od vseh take radikalnosti, kot smo jo videli tu. Kako bi moglo biti sicer njegovo povabilo danes namenjeno poročenim ali pa tistim, ki se čutijo poklicane v zakonsko življenje? Tisto, kar zahteva od vseh je, da si privzamejo duha teh njegovih priporočil.

Iti kot »jagnjeta med volkove«, to je z blagostjo, ne pa s silo in arogantnostjo. To izključuje vsak poskus, da bi z mečem in silo vsilili evangelij. Med drugim sta Božja pomoč in zmaga učencem obljubljeni, dokler bodo ostali kakor jagnjeta; kakor hitro pa se spremenijo v volkove, začenjajo izgubljati. Moč je bolj ovira kot pomoč pri širjenju evangelija, razen če gre za moč oz. silo Svetega Duha.

Druga zahteva je nenavezanost: ne denarnice ne torbe. Evangelija ne moremo oznanjati zato, da bi zaslužili in obogateli. To bi bilo izdajstvo v tistem, kar predstavlja njegovo najbolj intimno jedro. Mislim, da bi si danes nihče ne upal reči, da je bila Cerkev glede tega vedno brez napak in da Božji služabniki občasno niso podlegli skušnjavi denarja. Toda Cerkev je pokazala, da ima sama v sebi tudi zdravilo za to slabost: svetnike, preroke, prenovitelje, ki so v primernem trenutku povzdignili glas proti zlorabam, tudi proti vrhovom hierarhije in jih primorali, da so ponovno vzeli evangelij zares. Resna nevarnost pa je v sektah in določenih novih verskih pojavih, kjer se slepo zaupa ustanovitelju, on pa za svoja dejanja ne odgovarja nikomur, in kjer nihče ne sme črhniti niti besede. Tako pod krinko Jezusovega imena rastejo resnični finančni imperiji. Sama vsebina evangelija se sprevrača; povzdiguje se uspeh in bogastvo; evangelij uboštva postane »evangelij moči«.

Zdaj prihajamo k tistemu, kar morajo oznanjevalci evangelija govoriti. Jezus to povzame v enem stavku:

»Govorite jim: Približalo se vam je Božje kraljestvo«.

Danes bi to oznanilo lahko izrazili z besedami: »Bog ti je naklonjen, te ljubi; tudi v bolečini ti je blizu; tvoje življenje ima čudovit smisel in namen: pridi in ga skupaj z nami odkrivaj v evangeliju in v Cerkvi!«. Ker se po vstajenju Božje kraljestvo enači s Kristusom, ki je umrl in vstal, bi se to oznanilo lahko glasilo tudi: »Kristus je umrl zate in te osvobodil: sprejmi ga za svojega osebnega Gospoda in odrešenika.«

Dobro se zavedam, da ni mogoče vedno vernemu človeku spregovoriti na ta način. Obstajajo pa tudi veliko preprostejši načini. Mnogi so odkrili Jezusa preprosto zato, ker jih je nekdo nekega dne povabil, da so se udeležili določenega srečanja, da so prebrali določeno knjigo, prisluhnili kakšni kaseti. To lahko stori kdorkoli. Tudi prvak apostolov, Simon Peter, je spoznal Jezusa zahvaljujoč svojemu bratu Andreju, ki ga je srečal pred njim in mu je o njem govoril (prim. Jn 1,40).

Neko dekle, »verno, a brez obveznosti«, je pripovedovalo o svojem odkritju Jezusa. Eno leto je preživela v tujini na podiplomskem izpopolnjevanju. Prijatelji iz svetopisemske skupine so jo povabili k srečanju. Odkrila je, da obstaja nek drugačen način poznavanja Jezusa, a se tega brani. Ima svojo sobo povsem za sebe, je prosta, živi v tujini, študij ji ne dela težav. Zdi se ji, da si v življenju ne želi več nobene druge stvari. Nekega večera ji je eden od prijateljev iz svetopisemske skupine, preden sta se poslovila, citiral besedo iz Knjige razodetja: »Glej, stojim pri vratih in trkam…«. Ko je ostala sama, je dojela, da ji je doslej ta beseda zvenela kot grožnja, zdaj pa je razumela, da je povabilo. Poklekne in začne moliti: »Gospod, če si ti, ki trkaš, prav, vstopi: dovoljujem ti, da vstopiš v moje življenje in da narediš, kar hočeš«. Naslednje jutro se je prebudila s takim veseljem v srcu, kakršnega še nikoli ni izkusila in je nikoli več ni zapustilo. Njeno življenje se je spremenilo in zdaj ne misli na drugo, kot na to, kako bi lahko to svojo izkušnjo podelila z drugimi.

Ta preprosta izkušnja nam daje razumeti dve stvari. Prvič: to dekle je prišlo do vere, ker je nekdo vzel zares Jezusovo povabilo, da oznanja Božje kraljestvo in je to v odnosu do nje tudi storil. Drugič: da je povsem nekoristno prositi vernike, da bi postali oznanjevalci evangelija, če prej ne pomagamo njim samim v življenju uresničiti osebno in odločilno srečanje z Jezusom. Dokler se ne zgodi ta intimen »dotik«, se zdi običajnemu kristjanu naloga oznanjevanja evangelija nekaj zelo oddaljenega, abstraktnega, kar presega njegove moči. V najboljšem primeru se bo potrudil, da bi to storil, vendar kot dolžnost, kot še eno breme več, samo zato, ker mu vsi govorijo, da to mora storiti. Ko pa se zgodi omenjeno srečanje in se človek »oklene Kristusa«, oznanjevanje evangelija ni več dolžnost, ampak potreba srca, zahteva ljubezni do Kristusa ter do sester in bratov; izvir kakšne žrtve, pa tudi čistega veselja.

Še ena podrobnost je v evangeliju, ki sem jo doslej pustil ob strani: »poslal je po dva in dva«. Po dva in dva jih je pošiljal, ker jim je hotel globoko vtisniti ljubezen, kajti – kot razlaga sv. Gregor Veliki – »ljubezen ne more obstajati drugače, kot med dvema osebama«. Jezusovi učenci morajo oznanjati predvsem s pričevanjem medsebojne ljubezni. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

Toda danes ima lahko v kontekstu poslanstva laikov ta podrobnost še neko drugo podobo. Oznanjati po dva in dva, to kot par, mož in žena skupaj! Takšno pričevanje ima svojevrstno vrednost. Vedno več zakonskih parov je, ki to počno; ne le da animirajo tečaje priprave na zakon, ampak sodelujejo tudi pri srečanjih za evangelizacijo v pravem pomenu besede. To ima edinstveno moč, ki je mi duhovniki nimamo in je nima nihče drug. Laiki vedo, kaj pomeni imeti družino, težave, ki jih predstavlja vzgoja otrok. Ko slišijo evangelij, ki ga razlaga nekdo, ki živi enako življenjsko izkušnjo kakor oni, se prepričajo, da je to zares mogoče. Med seboj govorijo: če to zmorejo oni, zakaj ne bi zmogli tudi mi?

Vsem svojim pričam, duhovnikom in laikom, posameznikom in parom, Jezus tudi danes ponavlja to, kar je rekel dvainsedemdeseterim učencem, ki so se vrnili s poslanstva: »Veselite se, ker so vaša imena zapisana v nebesih!«.

Ervin Mozetič

Današnji evangelij nam poroča o treh Jezusovih srečanjih med njegovo potjo proti Jeruzalemu. Vsa se dotikajo iste tematike: pogoji za hojo za Jezusom.

»Nekdo mu je rekel: 'Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.' Jezus pa mu je dejal: 'Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil'«.

Kakor da bi rekel: preden se odločiš, dobro pretehtaj posledice. Jezus noče nikogar prevarati. Politiki pred volitvami obljubljajo vse in še več, govorjenje o težavah pa prihranijo za čas, ko imajo že zagotovljene glasove. Jezus pa deluje povsem nasprotno. Hoja za njim mora biti povsem svobodna izbira. Nikoli ne bo mogel nihče reči, da si ga je Kristus »podredil«.

V drugem srečanju Jezus sam izreče povabilo, naj mu sledi:
» A ta je dejal: 'Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.' Rekel mu je: 'Pusti, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!'«.

Ob neki drugi priložnosti Jezus močno poudari dolžnost spoštovati očeta in mater. Zakaj je tukaj tako drastičen? On je preiskoval srca in je videl v upravičeni prošnji poklicanega določeno neodločnost, željo, da bi si vzel čas, skratka neko izmikanje. To pa je nevarno. Njune poti se morda sploh nebi več srečale. Ko je Bog sam, ki kliče, vsaka druga dolžnost stopi na drugo mesto.

»Spet drug mu je rekel: 'Hôdil bom za teboj, Gospod, a dovoli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.' Jezus pa mu je dejal: 'Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo'«.

Hoja za Kristusom ne dovoljuje objokovanja, spremembe mnenja, kompromisov. Orač, ki orje s pogledom obrnjenim nazaj, zagotovo ne bo zaoral ravne brazde … Večno aktualen nauk te evangeljske strani je, da ni mogoče odriniti Boga v nek kotiček življenja in na prednostno mesto postaviti praktično vse: delo, posle, šport, družino … Ni nam potrebno komentirati napake, da človek sistematično postavlja nujno pred pomembno. V življenju je ena sama stvar resnično pomembna, če jo izgubimo, smo izgubili vse.

Po teh kratkih opombah glede evangelija, bi rad usmeril pozornost na današnje drugo berilo, ki se dotika življenjske tematike glede krščanskega življenja. Sveti Pavel piše Galačanom:
»Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti … Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje.«

Svoboda je beseda, ki je v sodobni misli nad vsemi drugimi. Ona je prva med tremi slavnimi vzkliki francoske revolucije: »Svoboda, enakost, bratstvo«.
Ta ideal je prišel v vse izjave o človekovih pravicah. Govori se o svobodi vesti, misli, besede, tiska, raziskovanja, o politični in verski svobodi. Vse to je čudovita pridobitev, ki jo moramo z veseljem pozdraviti.

Dobro vemo, da je moderni svet še daleč od praktične uresničitve vseh teh svobod, ki jih je on sam potrdil, predvsem najbolj temeljne od vseh, ki je osvobojenost od potreb. Toda Božja beseda nam razodeva, da človeštvo, čeprav bi mu nekega dne to uspelo, še vedno ne bi bilo resnično svobodno. Obstaja namreč neka druga raven svobode, brez katere vse razglašene svobode v listini človekovih pravic, naj si bodo še tako plemenite in dragocene, ne omogočajo človeku popolne svobode.

Poskušajmo odkriti za kakšno svobodo gre. Nek rimski pesnik, je zapisal dva verza, ki sta postala pregovorna: »Vidim dobro in ga odobravam, potem pa naredim slabo«. To je vsesplošna človeška izkušnja. Kolikokrat je vsak izmed nas prisiljen reči enako. Nekaj primerov: Človek še kako dobro razume, da je kajenje, pretiravanje z alkoholom, uživanje droge, ukvarjanje z igrami na srečo njegov propad. Vse to zelo jasno vidi in si obljubi, da tega ne bo več počel; toda ko pride priložnost, naredi prav nasprotno tistemu, kar si je postavil za cilj.

Nihče ni bolje, kakor Pavel sam, opisal tega položaja:
»Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem … Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti?« (Rim 7,15-24).

Odkod to pomanjkanje svobode?

Apostol Pavel odgovarja: »Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso.«

Osnovni razlog, zakaj nismo svobodni, torej ni zunaj nas ampak v nas. Ta razlog je dveh vrst: ali so strahovi in zato človek nekaj izpolnjuje, toda brez osebnega prepričanja, le zato, da bi preprečil grajo in kazen, poleg tega pa še s pretvezo, da bi se na ta način sam z lastnimi zaslugami rešil; ali pa so, nasprotno, neurejene želje, nagoni, ki jih razum ne obvladuje, nebrzdana čutnost, ki silijo človeka, da krši sleherno postavo. Z ene strani torej legalizem, z druge strani pa svobodomiselstvo.

Toda Božja beseda se ne omejuje le na to, da bi nas spomnila na našo nesvobodo in na razlago vzrokov za to; stori nekaj več, pokaže nam tudi zdravilo. Pavlovemu vzkliku: »Kdo me bo rešil?«, takoj sledi odgovor: »Kristusova milost« (Rim 7,25). Ko je umrl za nas in nam dal svojega Duha, nas je Kristus »osvobodil postave greha in smrti« (Rim 8,2). Osvobodil nas je obeh tiranij: tiranije greha, ki nas žene, da delamo slabo in tiranije postave, ki nas sili, da delamo dobro, toda iz strahu ne pa iz ljubezni. Osvobodil nas je, kakor je bil tudi on osvobojen. Jezus je »svoboden človek, ki na veliko noč okuži ljudi s svojo svobodo«.

Naša naloga sedaj je, da »ostanemo svobodni« in ne pademo ponovno v eno od obeh sužnosti.

Če se vprašamo, kateri od teh dveh nevarnosti, da bi izdal svobodo, je današnji človek bolj izpostavljen, bomo kaj hitro odkrili, da je to prav ta druga nevarnost. Danes smo se ljudje osvobodili podložnosti postavi, predvsem Božjemu zakonu, zapovedim. Ni nas več strah kazni, niti ne kazni pekla. Živimo v »permisivni« družbi. Naše največje tveganje, da bi izgubili svobodo, ki nam jo je pridobil Kristus, ni v tem, da bi bili sužnji postave, ampak da bi bili sužnji strasti in nagonov ali pa javnega mnenja.
Naj navedem zelo praktičen primer: predzakonski odnosi. Šestindvajsetletno dekle je zapisalo: »Zahvaliti se moram mojemu zaročencu, ki je zelo blag in pošten; resnično me ljubi. Toda najlepše je to, da sva se dogovorila za čistost pred poroko. Ko spregovoriva o najini izbiri, da bi pojasnila, kako lepo se je ljubiti na ta način in kako postaja najina vez vedno močnejša, naju imajo za neumna.«

Po vsem tem se sprašujem, kdo je bolj svoboden: ta dva mlada, ki sta »se dogovorila«, da počakata do poroke ali pa oni, ki ju imajo za neumna? Kako malo je pogosto te svobode v mladih, ko se odločijo, da bodo preskakovali etape!
Preden končam, pa še vzpodbudna misel. Sveti Pavel, veliki pevec krščanske svobode, je zatrdil:

»Kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17).

Razlog je preprost: kjer je Kristusov Duh, to je milost, tam ni le zapoved delati ali ne delati določenih stvari; je tudi milost in sposobnost, da to storimo. Še več: to stori milost, ona sama, v nas in z nami.

V prvih letih »hladne vojne« je dvignila veliko prahu knjiga z naslovom Izbral sem svobodo. Avtor V. Kravtchenko je bil ruski partijski funkcionar, ki je po sreči pobegnil na Zahod in prvič razodel grozo, ki se je skrivno dogajala za železno zaveso. Naslov te knjige bi lahko postal naš moto in naša odločitev, potem ko smo danes slišali Pavla, ki nam je spregovoril o neki drugi svobodi. Tudi mi izberimo svobodo! Resnično svobodo, ki nam jo je zaslužil Kristus, ko je na križu umrl za nas.

Ervin Mozetič

Evangelij današnje nedelje nam pomaga odgovoriti na vprašanje »Kdo je Jezus?«. Peter je odgovoril: 'Božji Maziljenec'«.

V Petrovem odgovoru je kvalitativni skok v primerjavi z odgovori ljudi. Reči: »Janez Krstnik, Elija ali eden od prerokov« pomeni uporabljati človeška merila. Do sem Jezus še vedno spada v skupino znanih, celo izjemnih osebnosti. Reči: »Božji Maziljenec« pa je drugače; pomeni potrditi Jezusovo absolutno edinstvenost. Prerokov je veliko, Mesija je en sam.

Gre torej za posebno pomemben trenutek, ko nekdo prvič prepozna, da je prav Jezus iz Nazareta, ki so ga imeli za tesarjevega sina, dolga stoletja pričakovani Mesija.

Toliko bolj nas torej začudi Jezusov odziv na Petrov odgovor. On pa »jim je strogo prepovedal, da bi to komu pripovedovali«. Kakor da jim ne zaupa, da bi o tem govorili in nadaljuje z besedami, ki se zdi, da postavljajo na laž Petrov odgovor:

»Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen.«

Vse prej kot da bi slavil zmago! Tu spregovori o celi vrsti porazov, vse do smrti, čeprav s finalom – vstajenjem – ki bo vse postavilo na glavo. Mar torej Jezus ni mesija? Jasno, da je! Toda kakšne vrste Mesija, je bodo razumeli šele kasneje, ob koncu njegovega življenja. Zato je bolje, da vse do te poslednje dovršitve javno ne uporabljajo tega naslova, ker bi lahko ljudi potegnil v usodno prevaro.

Jezus torej, z drugimi besedami, temeljito popravi idejo o Mesiji in tudi drugo, z njo tesno povezano idejo o »izvoljenem ljudstvu«. Za Jezusa pa, ki podobo Mesija povezuje s trpečim Služabnikom, je Mesija nekdo, ki »dá svoje življenje v odkupnino za mnoge«, ki zmaguje s ponižnostjo, z blagostjo, z ljubeznijo.

Polpretekla zgodovina nam pomaga dojeti, kako neka določena zmaličena ideja o Mesiji, odtrgana od svoji pristnih evangeljskih korenin, s težavo premine in koliko slabega lahko povzroči. V zadnjih stoletjih so si sledili različni zemeljski, etnični in politični mesijanizmi.

Slabšalni pomen pojma mesijanizem razlaga neki priznani italijanski slovar kot »gibanje, ki ga obvladuje vera v nek svetal trenutek rešitve v prihodnosti«. V tem smislu je bil komunizem ena od oblik mesijanizma. Izvoljeno ljudstvo je bil tu delavski razred, ki naj bi premagal meščanstvo ter ustanovil vladavino enakosti in pravičnosti, »svetlo prihodnost«. Na svojski način je bil tudi nacizem izroditev ideje izvoljenega ljudstva in Mesija. Hitler je bil mesija, ki je moral voditi »izvoljeno« arijsko raso, da bo vladala vsem. Tudi znanost lahko ponudi mesto nevarnemu mesijanizmu, ko obljublja čase, ko bo ona sama dala odgovore na vse človekove probleme.

Ta miselnost je okužila tudi literaturo ter predstave za otroke in odraščajočo mladino, saj drugače tudi ne bi moglo biti, kajti ustvarili so jih odrasli in jih prepojili s svojo miselnostjo. Stripi, risanke, videoigre, ki ure in ure polnijo oči in razum naših otrok, so bolj ali manj vsi polni tega ponarejenega mesijanizma. V njih je vedno kakšen rešitelj, nekakšen superman, ki pride v zadnjem trenutku in porazi sovražnike. Temeljna sestavina je nasilje, ki ga nikoli ne manjka. Njegov zadnji izbruh opazovalec pričakuje kot vrhunec in ga pozdravi z vzkliki navdušenja.

Kaj torej reči otrokom, ko nas vprašajo, kdo je Jezus? Tudi o njem spregovorimo kot o junaku, kot o največjem med junaki. Je več kot superman, če uporabimo njihovo govorico; ni le super-človek, ampak je Bog-človek. On je prišel, da nas odreši nevarnosti, pred katero je asteroid, ki pada na zemljo ali pa vdor nezemeljskih bitij, mala šala. Toda otrokom razložimo tudi, da njegova moč ni v skrivnem orožju, ki je močnejše od sovražnikovega, ki ga potegne na dan v pravem trenutku: izjemno močan laserski žarek ali (primer Popaj) konzerva špinače. V njem je vse. To je moč, ki je v človeku in ne v orožju, ki ga zgrabi. Jezusu je dovolj pogled, ena sama beseda, da popadajo po tleh njegovi sovražniki, kot se je zgodilo njim, ki so ga prišli iskat, da bi ga vklenili, ko jim je rekel: »Jaz sem!« in oni »so stopili nazaj in padli na tla« (prim. Jn 18,7). Kdo si ne bi želel takšne moči? Nekaj je še pomembnejše: bistvo Jezusove zmage ni v izničenju ali zasmehovanju sovražnikov, ampak v tem, da jih spremeni in naredi dobre.

Kot vidimo, lahko poznavanje Jezusa predstavlja dragoceno zdravilo proti idealizaciji moči, kateri zlahka podlegajo odraščajoči mladostniki, posebej fantje. Pomaga jim razumeti, da obstaja neka druga vrsta moči, ki je veliko redkejša in vredna občudovanja.

Sveti Pavel nam z besedami iz drugega berila omogoča dopolniti naš odgovor na vprašanje: »Kdo je Jezus?«:

»Vi vsi ste namreč po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi. Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu«.

Zdi se, da je te misli, predvsem otrokom, težko razložiti; toda tudi te misli jim lahko razložimo, da bi jim pomagali bolje razumeti, kdo je Jezus. Kljub vsemu, oni ohranjajo v sebi sveže nekatere vrednote, ki smo jih odrasli že izgubili. Oni so na primer sposobni, da jih zelo hitro gane, če vidijo koga trpeti, in se pobratiti z vrstniki različnih barv kože.

Poglejmo natančneje, kaj nam pravi apostol Pavel v gornjem odlomku? Jezus je iz vseh, brez razlike, napravil »Božje sinove«. Nihče naj se ne čuti več ali manj, ker je bel ali črn, moški ali ženska, pripada enemu družbenemu razredu in ne drugemu. Zahvaljujoč Jezusu smo postali »vsi eden«. Vera vanj nam pomaga uresničevati solidarnost med ljudmi, prijateljstvo med narodi, medsebojno spoštovanje. To iz človeštva zares ustvarja eno samo družino.

Ena od mladinskih pesmi pravi takole: »Kakšne barve je koža Boga? / Kakšne barve je koža Boga? / Je črna in bela, je rjava in rumena, kajti / on nas pred seboj vidi enake«. On nas vidi enake, kajti Jezus, tako nam pravi apostol Pavel, nas je napravil za Božje sinove ter brate in sestre med seboj.

Najboljši način, kako odkriti, kdo je Jezus, je prav ta, da moramo o njem razlagati otrokom. Tako smo prisiljeni iti k bistvu in to povedati s preprostimi besedami. Upam, da se nam je tudi tokrat zgodilo naslednje: ob prizadevanju, kaj odgovoriti našim otrokom, ko nas bodo vprašali: »Kdo je Jezus?«, smo se tudi mi naučili nekaj pomembnega o njem. To bomo na kratko povzeli, da ne bi prehitro pozabili. Jezus je pričakovani Mesija, Božji Sin, ki je prišel, da nas reši naših sovražnikov; toda ne z nasiljem, ampak z ljubeznijo; ko je dal svoje življenje in ga nikomur ni vzel.
Pa veliko otroške preprostosti pri dojemanju Kdo je Jezus vam želim!

Ervin Mozetič

V današnjem evangeljskem odlomku je prikazana žena, ki ljubi. Nasploh ženske ne hrepenijo le po prejemanju ljubezni. V svetovni književnosti so ženske predstavljene tudi kot velike ljubimke. Ruski pisatelj Dostojevski opisuje v svojem romanu Zločin in kazen Sonjo kot veliko ljubimko. Morilca, ki je sam v sebi okamnel, zmore Sonja obuditi od mrtvih. Z ljubeznijo omehča trdost, da se začne pretakati. Ljubezen preobrazi nedostopnega morilca v človeka. Pesniki so vedno peli hvalnice ženskam, ki so s svojo ljubeznijo osvojile ljudi in jih pripravile do tega, da so spet začeli živeti.

Evangeliji nam opisuje takšno žensko, ki premore veliko ljubezni.
In Jezusu je bila zelo blizu. Jezus jo je osvobodil demonov, notranje razklanosti, odtujenosti od same sebe. Pripeljal jo je do lastne moči ljubezni. Zato je želela ostati v njegovi bližini. Jezus ji je vrnil dostojanstvo in središče. Tako je zmogla ljubiti iz svojega središča. Jezusa je ljubila z močjo ljubezni, ki se je v njej na novo prebudila.
Takšna ljubezen preživi smrt. Smrt jo je le preobrazila. To ni ljubezen, ki se oklepa, temveč Ljubezen, ki dovoli oditi; ljubezen, ki pozna skrivnost drugega. V drugem je vedno nekaj, kar ne pripada Tistemu, ki ga ljubi, temveč Bogu, to je skrivnost, v katero ne moremo prodreti.
K Jezusu jo žene strastna ljubezen. To kaže njena vztrajnost. In njena strast je vidna v solzah, ki jih pretaka. Ljubezen do Jezusa izraža z vsem svojim telesom.
Luka o grešnici ne pripoveduje v moralističnem tonu. Farizeji jo označijo za grešnico. Luka pa jo prikaže kot strastno ljubečo žensko, ki jo je Jezus tako ganil, da premaga vse socialne ovire, da bi lahko prišla na gostijo v farizejevo hišo. Ne zmeni se za predsodke ljudi,
temveč sledi svojemu srcu. Jezus dopusti njeno ljubezen, in ona mu jo izkaže s solzami in z dišečim oljem. In Jezus pohvali žensko, »... ker je močno ljubila« (Lk 7,47).
Žena je izkusila in preživela tudi trpljenje. Prav zato je našla pot k ljubezni, ljubezni, ki je močnejša kot katera koli ljubezen pred tem. Te ljubezni si ne pusti vzeti. Bruhne v jok in pokaže močna čustva. In Jezusa se oklene. Njena strastna ljubezen je nagrajena.
V srečanju z Jezusom doživi žena ljubeče sprejetje. Jezus ničesar ne zahteva od nje, ne postavlja pogojev in si je ne lasti; ljubi jo takšno, kakršna je. Ona izkusi ljubezen in tako lahko ljubi, kar je v njej. Tako se osvobodi. Osvobodi se strahu, da ni dovolj ljubljena. Zato se lahko iztrga trpljenju in odkrije, kakšne ljubezni je zmožna. Lahko osvobodi to, kar ima v sebi, in lahko ljubeče sprejme druge. Lahko strastno ljubi.
Vsak izmed nas ima globoko potrebo po tem, da je ljubljen in da ljubi. Toda za to, da lahko resnično ljubimo nekoga drugega, moramo najprej imeti radi sebe. S tem je mišljeno, da gojimo ljubeče zanimanje zase in da skrbimo zase. To pomeni, da sprejmemo svoja čustva in svoje posebnosti, vse, kar nas dela žive.
Kdor se odpravi na pot ljubezni, ve, kako težko je včasih obvarovati ljubezen pred prisvajanjem in pred željo, da bi drugega nadzorovali. Učiti se ljubezni, ki prebuja življenje in služi življenju, je življenjska naloga. Čeprav vsak hrepeni po ljubezni, jih ima veliko težave s tem, kako ljubiti sebe, kako imeti rad svoje telo, kako sprejeti sebe s svojimi odlikami in slabostmi ter z naklonjenostjo opažati v sebi vse, kar je.
To, da smo ljubeči, pomeni tudi, da podpiramo sebe in iz lastne trdnosti gledamo na drugega. Ljubezen v nas drugemu pove, kaj potrebuje, in posluša, kaj potrebuje drugi. Deliti, zaupati si in
sodelovati pri življenju drugega človeka je izraz ljubezni. Biti ljubeč pomeni preprosto biti tu.
V ljubljenem človeku je vedno navzoča ljubezen do življenja.
Ljubiš predvsem takrat, kadar odpuščaš. Odpuščanje ne izhaja iz glave; zato, da zmoreš odpustiti, si moraš najprej dopustiti svoja čustva besa in razočaranja, moraš jih predelati, da se lahko nekoč znova odpre. Moraš prerasti sebe, da lahko spet srečaš drugega. Pri tem nam lahko pomaga spomin na to, da je bilo kdaj odpuščeno tudi nam.

Ljubiti pomeni dodati sebe, umakniti se, prepustiti se.
Ne pomeni žrtvovati se. Včasih pusti ljubezen, ki se je žrtvovala za drugega, trpek okus. V takšni ljubezni žrtev pogosto postane storilec. Žrtvujem se za drugega, da ga vežem nase. Kdor se žrtvuje za nekoga drugega, temu težko dovoli svobodo. Jezus se je žrtvoval za nas v smrti. Njegova žrtev je uspela.

Dejansko se negativna stran ljubezni pokaže, ko postane polaščevalska, ko želi živeti preveč bližine in ne pusti prostora za razvoj, ki ga vsakdo potrebuje zase. Ljubezen ostane nezrela tudi, če moleduje za ljubezen drugih.

Nasprotno se zrela ljubezen prepusti drugemu. Prav tako sprejme tudi meje, kadar drugi ne zna sprejeti znakov ljubezni, kadar je ne opazi dovolj ali kadar je v svoji potrebi po ljubezni nenasiten. Ne dovolimo, da bi nam drugi s svojo nezmožnostjo ljubiti vzeli našo lastno ljubezen.

Ervin Mozetič

Danes se veliko govori o kloniranju človeka, o možnosti torej, da bi človeku omogočili ponovno rojstvo iz samega sebe, iz ene od svojih celic, da bi imel tako drugo, morda celo tretje in četrto življenje. Če dobro pomislimo, tudi Sveto pismo pozna neke vrste kloniranje, čeprav druge vrste. Vstajenje od mrtvih v temeljih ni nič drugega kot to: ponovno rojstvo iz samega sebe, ponovni začetek novega življenjskega ciklusa, izhajajoč iz »semena« prejšnjega življenja, in življenje, ki mu ni več usojeno umreti.
S to mislijo o vstajenju smo začeli današnje razmišljanje najprej zato, ker je vsaka nedelja spomin na Jezusovo vstajenje in tudi zato, ker nam današnji evangelij spregovori prav o enem od konkretnih vstajenj od mrtvih.
Veličastno in preprosto odlomek spregovori sam po sebi, zato podrobni komentarji niso potrebni. Tisto, kar na prvi pogled izstopa, je Jezusova človeškost, ko vidimo, kako zaradi sočutja ob bolečini uboge matere zatrepeta vsa njegova notranjost. Mladenič je bil njen edini sin, mati pa je bila vdova.

Ko je izgubila moža in sedaj še sina, se je ta žena znašla v enem najbolj bednih položajev v družbi tistega časa: ne le, da je bila ta žena oropana sleherne naklonjenosti, ampak tudi vsake materialne podpore za življenje.

Skupaj s sočutjem pripoved izpostavi tudi moč življenja, ki se pokaže ob Kristusu. Tisti sprevod, ki se je v nekem določenem trenutku »ustavil« in je spremenil smer ter iz pogrebnega sprevoda postal sprevod veselja, je znamenje spremembe, ki jo je prinesel Kristusov prihod na svet. Jezusovo sočutje ni bilo v korist in veselje le eni ženi in njeni družini. Navzoči so razumeli, da je to v korist vsem. Vsi so se vrnili domov z gotovostjo, da jih je Bog »obiskal«. Jezus pa s svojo avtoriteto ukazuje: »Rečem ti: Vstani!«. V tem je bistvena razlika med Kristusom in katerim koli drugim človeškim srednikom, čeprav bi bil to »Elija ali eden izmed prerokov« (prim. Mt 16,14).
Današnji evangelij nam ponuja priložnost, da preverimo tudi prvo berilo, ki nam govori o vstajenju mrtvega mladeniča, ki se tokrat zgodi po Eliju.
Kaj primerjava s to stranjo Stare zaveze izpostavi v evangeliju? Elija je klical Boga, ker ni v njegovi moči, da bi obudil mrtvega, lahko samo ponižno prosi zanjo; Jezus pa s svojo avtoriteto ukazuje: »Rečem ti: Vstani!«. V tem je bistvena razlika med Kristusom in Elijem. Primerjava s tem, kar je storil Elija – to se dogaja vedno, ko prehajamo od Stare zaveze k Novi – osvetli tudi podobnosti in ne le razlike. Elija, ki se trikrat zlekne čez mrtvo dečkovo telo, z usti na usta, z očmi k očem, s srcem k srcu, je eden najbolj zgovornih simbolov za tisto, kar se je zgodilo, ko je učlovečeni Bog »obiskal« svoje ljudstvo. Pri učlovečenju se je na mistični ravni zgodilo prav to: Bog se je »zleknil« preko celotnega človeštva, ga popolnoma prevzel za svojega, v vsem »postal podoben ljudem, razen v grehu«, in jim s tem vrnil življenje.
Zdaj pa je potrebno dovoliti Božji besedi, da reagira tudi na življenje, da jo naobrnemo na našo življenjsko resničnost. Kaj govori ta odlomek številnim »vdovam iz Naima«, ki so danes na svetu? Matere, ki so izkusile, kako strašno je spremljati lastnega sina ali hčer k pogrebu, namesto da bi, kot bi bilo naravno, otroci pospremili njih; matere, ki vidijo ležati svoje otroke v postelji, če že ne v krsti, ali pa jih nemočno opazujejo, ko hodijo po slabih poteh, ki jih vodijo v samouničenje in smrt. Tudi njim Jezus ponavlja besede, ki jih je rekel vdovi iz Naima: »Ne jokaj!«; toda to izgovarja poln »sočutja«, ali celo, kot se je zgodilo ob neki drugi podobni priliki, ko se je tudi on sam razjokal (prim. Jn 11,35). Jezus je do njih enako sočuten, solidaren, ganjen, kot je bil tistega dne do vdove iz Naima. Toliko bolj je sočuten, kolikor bolj se podaljšuje njihovo trpljenje in pričakujejo njegov odgovor. Morda bi kdo rekel: če lahko obuja od mrtvih, zakaj raje ne prepreči, da bi človek ne umrl? Tako so mu ugovarjali že za časa življenja (prim. Jn 11,37). On na to ni odgovoril naravnost, ni razodel »zakaj«, ampak jim je dal razumeti, da se je vse to moralo zgoditi »v Božjo slavo« in v prid človeku (prim. Jn 11,4). Brez smrti ne bi bilo niti vstajenja. Vstajenje – nam zagotavlja na začetku apostol – pa je nekaj veliko več, kot zgolj vrniti se v prejšnje življenje; tu gre za zamenjavo propadljivosti z nepropadljivostjo, nečasti z veličastvom, slabosti z močjo, materialnega z duhovnim.

Toda pustimo ob strani to težavo, ki smo se je dotaknili že tolikokrat in poglejmo, kaj nam ta evangeljski odlomek še hoče povedati o našem življenju. Pogosto slišimo govoriti o dejanski smrti; so pa tudi veliko bolj pogosti primeri drugačne smrti … ki je na zunaj ni opaziti! To je primer človeka, ki je sicer živ in uspešen, toda v notranjosti, kamor seže Božji pogled, je mrtev. To je »druga smrt« (Raz 20,6), smrt duše, ki vodi v večno smrt. Če se postavimo v ta pogled vere, koliko nevidnih pogrebnih sprevodov se vije po ulicah naših mest! Vsem tem odmeva Kristusov klic pred nosili dečka: »Rečem ti: Vstani!«, ali bolj dobesedno: »Prebudi se!«.

V tem duhovnem pomenu današnji Kristusov klic: »Vstani, prebudi se!« ne velja le za nekatere, ampak za vse. Obstaja veliko načinov zaspanosti: mlačnost, povprečnost, neobčutljivost za potrebe bližnjega …
Evharistija nam dovoljuje, da osebno izkusimo tisto, kar je storil Jezus, ko se je učlovečil in je Elija pokazal v podobi, ko se je zleknil čez mrtvega dečka. On postane eno samo telo in en sam duh z nami, nas popolnoma prekrije, on, Žívi, se pridruži naši smrti, da bi tudi nas obudil k novemu življenju. Želim vam, da bi v tem tednu tudi vi slišali klic: Vstani, prebudi se!

Ervin Mozetič

Vse krščansko življenje se odvija v znamenju in navzočnosti Trojice. Ob zarji življenja smo bili krščeni »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«, in ob koncu, če bomo imeli milost, da bomo umrli kot kristjani, bodo ob naši bolniški postelji molili z besedami: »Odidi, krščanska duša, s tega sveta v imenu Očeta, ki te je ustvaril, Sina, ki te je odrešil in Svetega Duha, ki te je posvetil«.
Med tema dvema skrajnima trenutkoma so uvrščeni drugi t.i. »prehodni« trenutki, ki so za kristjane vsi zaznamovani s sklicanjem Trojice. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha se novoporočenca združita v zakonu in si izmenjata prstana, v imenu Trojice so po škofovih rokah posvečeni duhovniki. Nekoč so v imenu Trojice začeli z delom kmetje, izrekali razsodbe, skratka vsak pomemben družben ali verski dogodek je bil povezan z imenom Svete Trojice.
Sveta Trojica je naročje, v katerem smo bili spočeti, kajti Bog nas je izbral pred stvarjenjem sveta, da bi bili njegovi otroci, upodobljeni po njegovem Sinu (prim. Ef 1,4) in je tudi pristanišče, kamor vsi plujemo; je »ocean miru«, iz katerega se vse poraja in v katerega se vse ponovno steka.
Ne bo torej držalo, da je Trojica oddaljena skrivnost, nepomembna za vsakdanje življenje. Nasprotno, to so tri osebe, ki so nam v življenju »najbližje«: torej niso zunaj nas, kot so to naše najbolj ljubljene osebe: recimo žena ali mož, ampak so v nas. One »prebivajo v nas« (Jn 14,23), mi smo njihov »tempelj«. Zakaj kristjani verujemo v Trojico? Ali ni že dovolj težko verovati, da Bog je in sedaj dodajamo še, da je »eden in troedin«? Danes so nekateri, ki bi brez težav pustili ob strani Trojico tudi zato, da bi se tako lažje pogovarjali z Judi in muslimani, ki izpovedujejo vero v Boga, ki je strogo eden.
Odgovor je naslednji: kristjani verujemo, da je Bog troedini, ker verujemo, da je Bog ljubezen. Razodetje Boga ljubezni, ki ga je prinesel Jezus, nas je prisililo k priznanju Trojice. To ni človeška iznajdba. Če mi boste pozorno sledili, vam ne bom ravno razložil, v čem je Sveta Trojica (tega razumsko ni mogoče razložiti, ker le-ta ni sad človeškega razuma), a verjamem, da vam bom vsaj pomagal razumeti, kako naravno je, da je krščanski Bog eden in troedin. Kako drugače sploh ne bi moglo biti.
Bog je ljubezen, pravi Sveto pismo. Če je torej ljubezen, je jasno, da mora nekoga ljubiti. Ljubezen v prazno, ki ni usmerjena v nikogar, ne more obstajati. Zato se torej sprašujemo: koga ljubi Bog, da ga lahko opišemo kot ljubezen? Prvi odgovor bi lahko bil: ljubi ljudi. Toda vsi vemo, da ljudje obstajajo le nekaj milijonov let in ne več. Koga je pred tem ljubil Bog, ko pa je ljubezen? Bog ni začel biti ljubezen v nekem določenem trenutku časa, kajti Bog se ne more spreminjati. Drugi odgovor: pred tem je ljubil vesolje, vsemirje. Toda vsemirje obstaja nekaj milijard let. In koga je prej ljubil Bog, da ga lahko opišemo kot ljubezen? Ne moremo reči: ljubil je samega sebe, kajti ljubiti samega sebe ni ljubezen, ampak egoizem, psihologi bi rekli narcisizem.
In glejte odgovor krščanskega razodetja, ki ga je Cerkev zbrala in razložila. Bog je ljubezen v samem sebi, pred časom, kajti od vedno ima v sebi Sina, Besedo, ki ga ljubi z neskončno ljubeznijo, t.j. v Svetem Duhu. V vsaki ljubezni so vedno tri resničnosti ali osebe: nekdo, ki ljubi, nekdo, ki je ljubljen in ljubezen, ki ju povezuje.
Krščanski Bog je eden in troedin, ker je občestvo ljubezni. V ljubezni se med seboj spravita edinost in raznolikost; ljubezen ustvarja edinost v različnosti: edinost namenov, misli, hotenja; različnost oseb, značilnosti in v človeškem svetu tudi spolov.
Teologija se je posluževala izraza narava, da bi označila v Bogu edinost in izraza oseba, da bi označila razliko. Zato pravimo, da je naš Bog en sam Bog v treh osebah. Krščanski nauk o Trojici ni korak nazaj, kompromis med enoboštvom in mnogoboštvom. Je prav nasprotno: korak naprej, ki ga je le Bog sam lahko izvršil v človeškem razumu.
Med drugim nam osvetli globoko nasprotje modernega ateizma. Karl Marx in v glavnem vsi moderni ateisti menijo, da Bog ni nič drugega, kakor projekcija človeka. Ni Bog, ki bi ustvaril človeka po svoji podobi, ampak naj bi človek ustvaril Boga po svoji podobi. Z drugimi besedami, za izrazom Bog naj ne bi bil nič drugega, kakor človekova ideja o samem sebi, kakor nekdo, ki odsev svoje podobe v potoku zamenja za drugo osebo.
Vse to bi bilo lahko resnično v primerjavi z drugimi bogovi, ne pa s krščanskim Bogom. Kakšno potrebo bi mogel imeti človek, da bi samega sebe razklal v tri osebe: Očeta, Sina in Svetega Duha, če Bog ni nič drugega, kakor človekova projekcija samega sebe? Nauk o Sveti Trojici je sama po sebi najboljša protiutež modernemu ateizmu.
Ali se vam je to, kar sem rekel, zdelo pretežko? Morda niste veliko razumeli? Rekel bi: ne vznemirjajte se. Ko stojimo na obali jezera ali pa na morski obali in bi hoteli vedeti, kaj je na drugi strani, ni najpomembnejše izostriti vid in skušati videti drugo obzorje, ampak je potrebno stopiti na barko, ki nas popelje na drugo stran. V odnosu do Svete Trojice ni najpomembnejše razglabljanje o skrivnosti, ampak ostati v veri Cerkve, ki je barka, ki nas pelje k Trojici.
Trojica je model vsake človeške skupnosti, od najpreprostejše in prvinske, ki je družina, vse do vesoljne Cerkve. Vidimo lahko, kaj vse se lahko družina nauči od trojiškega modela. Če pozorno beremo Novo zavezo, kjer se je Trojica razodela, opazimo neke vrste pravilo. Vsaka od treh Božjih oseb ne govori o sebi, ampak govori o drugi, ne priteguje pozornosti nase, ampak na drugega.
Vsakokrat ko Bog Oče spregovori v evangeliju, vedno nekaj razodeva o Sinu: »Ta je moj ljubljeni Sin. Poslušajte ga!«; ali pa: »Poveličal sem ga in ga bom še poveličal«. Jezus tudi ne dela drugega, kakor da govori o Očetu. Ko Sveti Duh pride v srce vernega človeka, ne začenja razglašati svojega imena. Marveč nas uči izgovarjati Aba!, kar je ime za Očeta in izgovarjati Maranatha, kar je neposredno klicanje Kristusa in pomeni: »Pridi, Gospod!«.
Poskušajte pomisliti, kaj bi povzročil ta slog, če bi ga prenesli v družinsko življenje: oče, ki ga ne skrbi pretirano, kako bo uveljavil svojo avtoriteto, ampak želi bolj uveljaviti mamino. Mama, ki skuša otroka naučiti izgovarjati besedico ata, še preden bi ga učila izgovarjati besedo mama. To je zakon ljubezni! Marija dokazuje, da je ta zakon v polnosti ponotranjila. Ko se po najdenju v templju obrne nanj, mu reče: »Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala«. Stisko moža postavi pred svojo. »Tvoj oče in jaz«, ne »Jaz in tvoj oče«.
To se zdi povsem zanemarljivo, toda koliko stvari bi se spremenilo, če bi posnemali ta slog v naših družinah in naših skupnostih! Le-te bi zares postale odsev Svete Trojice na zemlji, kraji, kjer bi bila ljubezen tisti zakon, ki vse ureja. To bi bila mala nebesa na zemlji.
Na začetku sem rekel, da nas Sveta Trojica spremlja skozi ves tek življenja. Obstaja majhno znamenje, ki nas spominja na to navzočnost in nam pomaga, da vstopamo v stik z njo in to je znamenje križa. Prav v kretnji, ko se zaznamujemo z znamenjem križa, se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti, medtem, ko se z besedami, ki jih izgovarjamo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«, oznanjamo Sveto Trojico. Ponovno moramo odkriti lepoto in učinkovitost tega preprostega znamenja. Vsakokrat, ko se v miru in spoštljivo – ne pa površno in na pol, kakor da bi se skoraj sramovali – pokrižamo, se izročamo Sveti Trojici, kličemo nase njeno varstvo proti notranjim in zunanjim sovražnikom in poživljamo našo vero. Čudeži so se dogajali po preprostem znamenju križa.
Kako lepo je videti očeta ali mamo, ki uči svojega otroka, kako naj se pokriža. To znamenje jih bo varovalo tudi tam, kjer jih onadva osebno ne bosta mogla varovati med tisoč nevarnostmi, ki ogrožajo življenje otrok sredi današnjega sveta. Kdor želi, se lahko ob koncu skupaj z menoj pobožno pokriža: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen«.

Ervin Mozetič

Apostolska dela nam takole opišejo binkoštni dogodek. Predvsem gre za zunanja znamenja. Najprej slišno – zaznavno znamenje: »Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar«; potem pa še drugo zaznavno – vidno znamenje: »Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom«; in končno resničnost, ki se ne vidi, je pa cilj vsega:

»Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom«.

Kaj pomeni, da so bili »napolnjeni s Svetim Duhom«? Kaj so v tistem trenutku izkusili apostoli? Doživeli so neustavljivo izkušnjo Božje ljubezni, občutili so se izpolnjene z ljubeznijo, kakor, da bi jih oblil ocean. Kako to vemo? To nam zagotavlja sv. Pavel, ko pravi da »je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Vsi tisti, ki so imeli močno izkušnjo Svetega Duha, to soglasno potrjujejo. Prvi učinek Svetega Duha, ko pride nad človeka, je spoznanje, da ga Bog ljubi z najnežnejšo in neskončno ljubeznijo. Vse drugo je vsebovano v tej ljubezni. Ponovno se odpre komunikacija med Bogom in človekom, je kakor nov začetek vsega.

Kakšno je znamenje, da se je na svetu zgodilo nekaj novega? Jeziki! Pripoved se namreč nadaljuje rekoč:

»In začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati«.

Nenavadno je, da to govorjenje v »tujih jezikih« ne vodi v zmešnjavo, kot bi bilo pričakovati, ampak nasprotno, ustvarja čudovito razumevanje in edinost. Navzoči so bili »možje iz vseh narodov pod nebom« (Parti, Medijci in Elámci … ) in »vsakdo jih je slišal govoriti v svojem jeziku«. S tem je Sveto pismo hotelo osvetliti kontrast med Babilonom in binkoštimi. V Babilonu vsi govorijo isti jezik in v nekem trenutku nihče več nikogar ne razume, pojavi se jezikovna zmeda; na binkošti pa vsak govori drug jezik in se vsi razumejo. Kako to?

Če hočemo to odkriti, je dovolj, da pogledamo, o čem govorijo graditelji v Babilonu in o čem govorijo apostoli na binkošti. Prvi govorijo med seboj: »Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!« (1 Mz 11,4). Te ljudi spodbuja želja po moči, hočejo si »narediti ime«, iščejo svojo slavo. Na binkošti pa apostoli oznanjajo »velika Božja dela«. Ne mislijo sebi narediti imena, ampak Bogu; ne iščejo svoje osebne potrditve, ampak Božjo. Zato jih vsi razumejo. Bog je ponovno prišel v središče; voljo po moči je nadomestila volja po služenju, na mesto zakona samoljubja je stopil zakon ljubezni.

V tem je povzeto sporočilo, ki je življenjskega pomena za današnji svet. Živimo v času množičnih sredstev družbenega obveščanja. Tako imenovana »sredstva družbenega obveščanja« so v tem času veliki protagonisti. Govorimo o globalni komunikaciji, kar pomeni da ni več meja, ko vsakdo lahko komunicira z vsemi. Zadnje odkritje na tem področju – internet – prinaša ta dosežek na doseg roke številnim ljudem. Mobilni telefon nam omogoča, da vse to počnemo med potovanji, letom, povsod, komunikacija postaja tako rekoč neprekinjena.

Naj uvodoma rečem, da vse to skupaj zaznamuje ogromen napredek, za kar moramo biti hvaležni Bogu in tehniki, ki je to omogočila. Po ravnokar povedanem pa bi rad osvetlil tveganje, ki ga prinaša vsa ta neobrzdana komunikacija, ko postane sama sebi cilj, zaprta pred vsakršno drugo obliko komunikacije. Za kakšno komunikacijo dejansko gre? Za komunikacijo, ki bi jo poimenoval zaključena, ker teži k temu, da se izčrpa sama v sebi. To je izključno horizontalna, površinska, pogosto manipulativna in grešna komunikacija, ker se zlorablja za bogatenje. Skratka gre za nasprotje informacije, ki je kreativna, izvirna, torej tista, ki ponudi v obtok kakovostno nove vsebine in pomaga kopati v globine nas samih in dogodkov. Ljudje si v tem primeru izmenjujejo novice in ker so ljudje minljivi in prehodni, so tudi njihove novice kratkotrajne, enodnevne. Ena izbriše drugo.

Komunikacija postaja izmenjava revščine, zaskrbljenosti, negotovosti in nemočnih klicev na pomoč. To je komunikacija brez občestva. Človek govori gluhim.
Iz tega izhaja izkušnja zaprtosti, neke vrste dušenje. Bolj ko narašča komunikacija, bolj izkušamo nekomunikativnost. Ob tem občutku praznine imamo pomenljive literarne izraze. Eden od njih je t.i. »gledališče absurda« (Ionesco, S. Beckett), kjer osebe govorijo in govorijo, da ne bi nič povedale. Komunikacija se omeji na glasove, na hrup. Hrup nam zagotavlja, da nismo sami. Manjka pa vertikalna, ustvarjalna komunikacija, ki spravi v tok nekaj zares novega, kar je vredno, da je povedano, ki odpre »zaprta vrata«.

Najboljša predstavitev tega stanja stvari je prav Sartrova drama, ki nosi naslov Zaprta vrata. Bolj vznemirljivega simbola ne bi mogli ustvariti. Tri osebe – moški in dve ženski – so v kratkih presledkih pospremljene v hotelsko sobo, ki nima oken, v njej pa je izjemno močna luč, ki je ni mogoče ugasniti; v sobi je zadušljivo vroče, v njej ni drugega, kot le blazinjak za vsakega. Vrata so seveda zaprta, na razpolago je zvonec, ki pa ne zvoni. Kdo so? To so trije pravkar umrli in kraj, kjer se nahajajo, je pekel. Moški je prevarant, ki je vse življenje varal in mučil svojo ženo; ena od žensk je detomorilka, druga pa lezbijka.

V sobi ni ogledal, zato se vsakdo lahko vidi le v očeh in duši drugega, ki mu neusmiljeno vrača najbolj ostudno podobo o njem, ko v lastni zlobi zavestno še poudarja njen gnus. Ko so po določenem času njihove duše postale gole in brez sleherne skrivnosti pred drugim in ko so se razkrile krivde, ki se jih je vsakdo najbolj sramoval, in so jih drugi neusmiljeno izkoriščali, ena od oseb reče drugima dvema: »Se spomnite: žveplo, plameni, raženj? Same neumnosti. Ražnja sploh ne potrebujemo: Pekel so drugi«.

Če bi ljudje resnično začeli komunicirati med seboj brez sleherne ljubezni, bi bila lahko tista hotelska soba simbol t.i. »planetarne vasi«, se pravi zemlje, ki je zaradi informacij postala majhna in poenotena. Takšna komunikacija bi se pokazala kot pekel, ker bi vsakdo postal za drugega ogledalo, ki bi mu vračal podobo lastne bede in odmev njegove praznine. Vsakdo bi v komuniciranju ne delal drugega, kot iskal samega sebe.

Ponovno odkrivanje smisla krščanskih binkošti lahko reši našo moderno družbo pred vedno hujšim potapljanjem v babilonsko jezikovno zmešnjavo. Sveti Duh namreč v človeško komunikacijo uvede način in zakonitost Božje komunikacije, ki je usmiljeno sočutje in ljubezen. Zakaj Bog skozi vso odrešenjsko zgodovino komunicira z ljudmi, zakaj se razodeva, se z njimi mudi in pogovarja? Samo zaradi ljubezni, ker je dobro po svoji naravi »komunikativno«. Sveti Duh ozdravlja nemirne vode človeške komunikacije do tiste mere, do katere je sprejet in iz nje napravlja orodje obogatitve, podelitve in solidarnosti.

Babilon in binkošti sta skozi zgodovino dve nenehno odprti in dejavni gradbišči. Po Avguštinu se na prvem gradi Babilonija, »satanovo mesto«, na drugem pa raste Jeruzalem, »Božje mesto«. Danes je naša družbena ali verska, zasebna ali javna pobuda pred izbiro: ali biti Babilon ali pa binkošti. Babilon je takrat, ko razmišljamo samo o tem, kako bi si ustvarili ime, kako bi se sami uveljavili; in so binkošti, če damo veljavo tudi drugemu, predvsem Bogu. Babilon je povsod tam, kjer je egoizem in manipulacija z drugim, binkošti pa so povsod, kjer je ljubezen in spoštovanje. Želim vam obilo binkoštnega duha!

Ervin Mozetič

»Duh in nevesta pravita: 'Pridi!' In kdor posluša, naj reče: 'Pridi!' In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja … Ta, ki pričuje za te reči, pravi: 'Da, pridem kmalu.' 'Amen, pridi, Gospod Jezus!' Milost Gospoda Jezusa naj bo z vsemi! Amen!«.

S temi besedami se zaključuje knjiga Razodetja in z njo Nova zaveza in celotno Sveto pismo. Lepo je sprejeti njihovo sporočilo v času, ko smo že obhajali praznik Gospodovega vnebohoda in nas bogoslužje vabi, da usmerimo svoj pogled v prihodnost, na njegovo vrnitev, »tako kot smo ga videli iti v nebo«. Predvsem pa nam te besede dovoljujejo, ko smo v neposredni bližini Binkošti, da odkrijemo vlogo, ki jo ima Sveti Duh v pričakovanju Cerkve.

Najprej nekaj opomb glede osrednjega stavka: »Duh in nevesta pravita: Pridi!« Vprašamo se: kdo je nevesta, kdo je »Duh« in kaj pomeni »Pridi!«.

Ni nam težko odkriti, kdo je nevesta. Knjiga razodetja s tem naslovom označuje krščansko ljudstvo, Cerkev, predvsem v njenem živem občestvu z vstalim Kristusom. »Duh« gotovo pomeni Svetega Duha, toda Duha v svojem posebnem delovanju, ki v Cerkvi govori po prerokih.

Pojdimo zdaj k velelniku »Pridi!« Komu je namenjen, je razloženo v zadnjem stavku, kjer beremo: »Pridi, Gospod Jezus!« Pravzaprav je on, ki ohranja živo pričakovanje in dela nevesto neučakano, da se ponovno združi z ženinom. On drži Cerkev usmerjeno v prihodnost, v smer Gospodovega ponovnega prihoda.

Škoda je, da se je v teku stoletij med obhajanjem evharistije izgubil stari in slavni vzklik Maranathà. Sprašujem se celo, če ne bi bilo mogoče najti načina, kako bi ponovno uporabljali ta vzklik po posvečenju, namesto, ali pa kot varianto, šibkejšega: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi«. Nekateri narodi so to že storili. (»Ven, Señor Jesus«, vzklikajo po posvečenju naši bratje Španci; »Lord Jesus, come in glory«, odgovarjajo angleško govoreči verniki). Škoda je tudi, da se je izgubil naboj pričakovanja, ki se skriva za izrazom: »Blagor povabljenim na Gospodov gostijo!«, ki jo izgovarja duhovnik pred obhajilom. Ta naboj je očiten v stavku iz Razodetja, od koder je vzet: »Blagor njim, ki so povabljeni na Jagnjetovo poročno gostijo!« (Raz 19,9).

Če živimo evharistijo v tem duhu, izraža sámo naravo krščanskega bivanja na zemlji. Je »hrana popotnikov«, zakrament izhoda, ki se nadaljuje, velikonočni zakrament, t.j. zakrament »prehoda«. Evharistija nas priganja, da nenehno živimo kot romarji, s pogledom in srcem usmerjenim navzgor. In Avguštin komentira: »Vse življenje pravih kristjanov je en sam kvišku srca. Kaj pomeni imeti srce »kvišku«? Pomeni imeti upanje v Boga. Ko slišite duhovnika, ki pravi Kvišku srca!, vi odgovorite: Imamo jih pri Gospodu! Imamo jih obrnjene k Gospodu! Storite, da bo res, kar odgovarjate«.

Pogosto ponavljamo rek »Evharistija ustvarja Cerkev«; mislim, da bi se z enako resničnostjo lahko rekli: Evharistija ustvarja župnijo!

Evharistija ustvarja župnijo, ker ohranja kristjane »Prepasane, s palico v roki in sandali na nogah«, v drži stalnega izhajanja; ker s svojim vsakodnevnim klicanjem pri maši preprečuje, da bi se Cerkev polenila in »zasedela«, zadremala.

Žal se je skozi čas izgubilo mnogo od izvirnega pomena župnije. Izraz župnija je sčasoma pomenil preprosto le del, administrativno področje krajevne Cerkve. Župnik, ki je prvotno izraz za vsakega kristjana, je počasi označeval odgovornega ali upravnika določene župnije, ne da bi kakor koli vseboval idejo o romarju ali tujcu. V nam bližjih časih je ponovno odkritje vloge in obveznosti kristjanov v svetu prispevalo k še nadaljnjemu slabljenju zavesti o pomenu krščanskega življenja. Prav ta pomen moramo ponovno prebuditi. Prav tu je namreč izvir krščanskega upanja: »Gospod prihaja – kakor pravi neka pesem – napor bo minil«. To je edina velika resnica, ki giblje vse in proti kateri se vsi gibljejo; to je edina zares pomembna novica, ki jo lahko vera prinese svetu: »Gospod prihaja!«. Poskušajmo si predstavljati življenje, svet, vero samo, brez tovrstne gotovosti: vse se zamegli in postane nesmiselno. Če mi verujemo v Kristusa samo za to življenje, smo vredni objokovanja bolj kot vsi drugi ljudje (prim. 1 Kor 15,19).

Oznanilo o Gospodovem ponovnem prihodu je moč krščanskega pridiganja. Če iz strahu, da bi vznemirjali ljudi, ne bi oznanjali Gospodovega ponovnega prihoda, bi ponavljali, v seveda veliko širših razsežnostih, neumnost sorodnikov, ki svojega dragega zaradi strahu, da ga ne bi vznemirili, ne opozorijo, na bližajoči se konec, na smrt. To gotovo ne bo preprečilo, da bi njihov svojec ne umrl; preprečilo pa bo, da bi umrl pripravljen. »Toda kakšna je naša ljubezen do Kristusa – vzklika sv. Avguštin – če se bojimo, da bi prišel? Bratje, ali nas tega ni sram? Ljubimo ga in nas je strah, da bi prišel? Ga res ljubimo? Ali morda slučajno ne ljubimo naših grehov bolj kakor Kristusa?« (Komentar k Psalmom, 95,4).

Stavek: »Duh in nevesta pravita Jezusu: Pridi!«, o katerem smo razmišljali, nam torej lahko pomaga, da ne bi spremenili v vzrok stiske in strahu tisto, kar je bilo za prve kristjane (in bi moralo ostati za vedno in za vse) predmet »blaženega upanja«. Na to se spomnimo med mašo, ko v molitvi po Očenašu molimo: »…ko polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa«.

Pri vsaki evharistiji Duh in nevesta pravita Jezusu: Pridi! Postanimo zdaj mi nevestin glas in po navdihu Svetega Duha ponavljajmo Jezusu: Pridi, Gospod! Maranathà!

Ervin Mozetič

V evangeliju današnje nedelje najdemo enega od stavkov, ki spada med najlepše in najbolj tolažeče v vsem Svetem pismu:

Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj oče ga bo ljubil.

Izkoristimo torej to priložnost, da na kratko razmislimo o tej temi, ki predstavlja srce vsega Svetega pisma. Filozof Kierkegaard je zapisal: »Ni pomembno vedeti, če Bog obstaja; pomembno je vedeti, če je ljubezen.« Sveto pismo nas potrjuje prav v tem: Bog je ljubezen. Če bi se vse Sveto pismo, ki je kot knjiga nemo, po čudežu spremenilo v govorečo knjigo, bi se iz njega izvil krik, ki bi bil glasnejši od bučanja morja: »Bog vas ljubi!«

Ko nam je Bog spregovoril o svoji ljubezni, se je posluževal človeških izkušenj ljubezni v njegovem naravnem okolju. Dante pravi, da v Bogu obstaja kakor v eni sami knjigi »to, kar se v vesolju porazdeli v več zvezkov«. Vse vrste človeške ljubezni – zakonska, očetovska, materinska, prijateljska – so strani zvezka ali iskre požara, v katerih ima v Bogu svoj izvor in svojo polnost.

Na ta način Sveto pismo posredno postane šola ljubezni. Če človeška ljubezen služi kot simbol za Božjo ljubezen, pa Božja ljubezen služi kot vzor za človeško ljubezen. Ko opazujemo, kako Bog ljubi, se učimo, kako naj bi ljubila mati, kako naj bi ljubil oče; kako bi se morali ljubiti med seboj zakonci, prijatelji. Sveto pismo nas je edino sposobno resnično naučiti te umetnosti, če ljubezen razumemo širše kot le erotično ljubezen.

Pojdimo torej v šolo svetopisemske ljubezni. Bog nam v Svetem pismu govori predvsem v podobah očetovske ljubezni. Očetovska ljubezen je spodbujajoča. Oče hoče, da otrok raste, sili ga, da bi dal od sebe najboljše. Zato oče le poredko brezpogojno pohvali otroka v njegovi navzočnosti. Boji se, da bi dobil vtis, češ da je že dosegel in se ne bi več trudil. Ena od značilnosti očetovske ljubezni je tudi opominjanje. »Kajti kogar Gospod ljubi, ga opominja in mu hoče dobro kakor oče sinu« (Prg 3,12). Toda resnični oče ne opominja ves čas svojega otroka, ker bi mu s tem vzel pogum. Oče je tudi tisti, ki daje svojemu otroku svobodo, gotovost, ki mu v življenju daje čutiti varnost. Zato se Bog skozi dolgo razodevanje predstavi človeku kot njegova »skala in utrjen okop«, »utrdba, ki mu je v stiskah blizu«.

Spet drugič pa nam Bog govori s podobo materinske ljubezni.

Materinska ljubezen je tista, ki sprejema, razume in je nežna; to je »globoko zakoreninjena« ljubezen. Izvira iz najglobljega bistva njenega bitja, od tam, kjer se je bitje oblikovalo in prevzame vso osebo, da »trepeta v sočutju«. Katero koli stvar bi storil njen otrok, pa naj bo ta še tako strašna, če se bo vrnil, bo materina prva reakcija vedno ta, da ga bo sprejela odprtih rok. Matere so vedno nekoliko na strani otrok, pogosto jih morajo vzeti v zaščito in prositi zanje pri očetih.

Prav to Bog čuti do nas. »Moje srce – pravi – se obrača v meni, moje sočutje prekipeva« (Oz 11,8). In še: »Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil« (Iz 66,13).
Človek iz izkušnje pozna še neko drugo vrsto ljubezni, to je zakonska ljubezen, o kateri je rečeno, da je »močnejša kakor smrt« in katere plameni so »plameni ognja« (prim. Vp 8,6). Tudi na tovrstno ljubezen se je Bog naslonil, da bi nas prepričal o svoji strastni ljubezni do nas. Vse značilne izraze za ljubezen med moškim in žensko, vključno z izrazom »zapeljevanje«, najdemo v Svetem pismu, ko opisuje Božjo ljubezen do človeka.

Zakonska ljubezen je v bistvu ljubezen želje in izbire. Nihče ne izbere svojega očeta ali svoje matere, vsakdo pa izbere (ali bi vsaj moral biti svoboden v izbiri) svojega moža ali svojo ženo. Ena od tipičnih potez te ljubezni je ljubosumje in Sveto pismo dejansko pogosto govori, da je naš Bog »ljubosumni Bog«. Pri zakonskih parih je ljubosumje znamenje šibkosti in negotovosti. Ljubosumen mož ali ljubosumna žena se boji zase; strah ga je, da bi mogla neka druga, močnejša in lepša oseba ukrasti srce ljubljene osebe. Tudi Bog se boji, toda za človeka, ne za sebe. Ve, da se človek zlahka zaupa rokam malikov, ponarejeni ljubezni, kar bo zanj pogubno.

Jezus je ob prihodu na ta svet dopolnil vse oblike ljubezni: očetovsko, materinsko, zakonsko (kolikokrat se je primerjal z ženinom!); toda dodal je še eno: prijateljsko ljubezen. Svojim učencem je rekel:

»Ne imenujem vas več služabnike … vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,15).

Kaj je prijateljstvo? Tu se obračam predvsem na mlade, ki jim je prijateljstvo nekaj zelo pomembnega in pogosto tudi zelo problematičnega. Starejši so rekli: »Prijateljstvo je kot ena sama duša v dveh telesih.« Zgradi lahko celo močnejši odnos od sorodstvenega. Sorodstvo je utemeljeno na isti krvi; prijateljstvo pa na istih okusih, idealih, interesih. Rodi se iz zaupanja, iz dejstva, da nekomu zaupam tisto, kar je najbolj intimno in osebno v mojih mislih in izkušnjah. Ali hočete odkriti, kateri so vaši resnični prijatelji in jih razporediti po vrstnem redu? Skušajte se spomniti najbolj skrivnostnih pozitivnih in negativnih izkušenj iz vašega življenja in pomislite, komu ste jih zaupali: tisti so vaši resnični prijatelji. In če je neka stvar v vašem življenju, ki je tako intimna, da ste jo lahko zaupali le enemu človeku, je ta vaš največji prijatelj ali prijateljica; storite vse, da ga/je ne bi izgubili!

Jezus nam pravi, da nas imenuje prijatelje, ker je vse tisto, kar je vedel o svojem nebeškem Očetu, razodel, zaupal nam. Z nami je podelil vse družinske skrivnosti Sv. Trojice! Na primer dejstvo, da je Bog še posebej naklonjen malim in ubogim, da nas ljubi kakor očka, da nam je pripravil prostor. Jezus daje besedi »prijatelji« njen najgloblji pomen.

Božja ljubezen je ocean brez obrežij in brez dna. Vse to, kar smo doslej povedali, ni nič več kot ena sama kapljica. A to nam zadostuje. Kaj moramo storiti sedaj, ko smo se spomnili te ljubezni? Nekaj zelo preprostega: verovati v Božjo ljubezen, sprejeti to ljubezen; s sv. Janezom ganjeni ponavljati:

»Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo« (1 Jn 4,16).

Predvsem v tem moramo posnemati otroke. Njih ni strah, da se pustijo ljubiti; več ljubezni, kot jim je naklonjeno, več jo vzamejo, kot da bi bila to najbolj naravna stvar na svetu. Veselo čofotajo po njej, kot včasih počno v vodi, ko jih mama kopa. Jezus je rekel, da naj sprejmemo Božje kraljestvo kot otroci (prim. Mr 10,15). In kaj je »Božje kraljestvo«, če ne njegova ljubezen?

Z drugimi besedami: od Boga se učimo, kako moramo ljubiti tudi mi. Omejil se bom na dve točki, kjer bi morali posnemati Boga. Prva: Boga ni bilo strah biti šibak, ko v Svetem pismu človeku pogosto ponavlja: »Ljubim te«, »Dragocen si v mojih očeh«. So mar očetje in (sicer manj) mame, ki tega svojim otrokom nikoli ne rečejo? In možje, ki tega nikoli ne rečejo svojim ženam? Mnogi mladi trpijo vse življenje, ker niso nikoli slišali tovrstnih jasnih besed iz ust tistih, od katerih so jih najbolj pričakovali.

Druga točka pa je tesno povezana s svobodo: vzgajati otroke za svobodo. Neka mama je oporekala: »Oh, ta svoboda, ki žali Boga? Ali nam žalostni primeri okoli nas ne povedo dovolj, kaj je sad pretirane svobode, ki so jo danes deležni mladi? Otroci imajo pravico imeti v nas starših predvsem učitelje življenja.« Zgled Boga nam lahko pomaga razjasniti tudi ta dvom. Čeprav nas Bog tako zelo ljubi – čemur smo priča – nas pušča svobodne; še več, moč »očetovske« ljubezni je prav v tem, da nam daje svobodo. In ni mogoče dvomiti, da je Bog tudi dober vzgojitelj.

Ne gre za preprosto dajanje svobode otrokom, ampak za vzgojo k svobodi. Dajanje svobode lahko postane popustljivost in v takem primeru bi bili upravičeno nezaupljivi. Vzgoja k svobodi pa je lahko najboljši način odgovora na popustljivost. Pomeni namreč pomagati mladostnikom, da ne bi bili sužnji mode, reklame, vsega tistega, kar delajo drugi; da ne bi imeli strahu biti drugačni in bi, ko je potrebno, plavali tudi proti toku. Skratka, da bi imeli pogum za lastno prepričanje in odločitve. Mladi storijo veliko napak, ker niso dovolj svobodni in ne zato, ker bi bili preveč svobodni. Prepričan sem, da bodo danes starši in vzgojitelji naredili najlepšo uslugo mladim s tem, da jim bodo pomagali postati notranje svobodni. S tovrstno svobodo se ne rodimo, ampak taki šele postanemo.

Naj ob teh naših razmišljanjih ne pozabimo na najpomembnejšo trditev, ki smo jo danes slišali: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil!

Ervin Mozetič

»Žene, podrejajte se svojim možem, kakor se spodobi v Gospodu.
Možje, ljubíte svoje žene in ne bodite osorni do njih.
Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu.
Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje«.

V tem besedilu sta predstavljena dva temeljna odnosa, ki skupaj ustvarjata družino: odnos med ženo in možem ter odnos med starši in otroki. Nakazane so tudi vsebina oz. značilnosti teh dveh odnosov: med možem in ženo ljubezen z ene strani in podrejanje z druge strani; med starši in otroki pa ubogljivost z ene in potrpežljivost z druge strani.

Od teh dveh odnosov je pomembnejši prvi, odnos med zakoncema, kajti od njega je v veliki meri odvisen tudi drugi, odnos do otrok. Oba od staršev lahko ljubita svoje otroke kolikor hočeta, a če se hkrati ne ljubita med seboj, nobena stvar ne bo mogla preprečiti, da bo otrok odraščal v negotovosti. Pogosto se zgodi, da ko se starša ne ljubita več, vsak od njih vso svojo naklonjenost usmeri na otroka in ga nezavedno skuša navezati nase. Toda to ni to, kar si otrok potihoma želi. On si ne želi ljubezni, ki je oddvojena; želi si pa, da se oče in mati medsebojno ljubita in ga vključita v to njuno ljubezen. Otroci vedo, da so se iz te ljubezni rodili in če se ta pretrga, je kakor da bi jim zmanjkalo tal pod nogami.

Če te Pavlove besede beremo z očmi modernega človeka, se takoj obregnemo ob neko težavo. Pavel priporoča možu, naj »ljubi« svojo ženo (s tem seveda soglašamo) toda pred tem priporoča ženi, naj bo »podrejena« možu; to pa se, v družbi, ki se (upravičeno) močno zaveda enakosti spolov, zdi nesprejemljivo.

Dejansko je res. Glede tega je sv. Pavel vsaj deloma pod vplivom mišljenja svojega časa. Vendar rešitev ni v tem, da iz odnosov med možem in ženo odstranimo besedo »podrejenost«, ampak naj bo vzajemna, kot mora biti vzajemna tudi ljubezen. Z drugimi besedami: ni le dolžnost moža, da ljubi svojo ženo, ampak tudi žena moža; in enako ni le dolžnost žene, da je podrejena možu, ampak tudi mož ženi. Medsebojna ljubezen in medsebojna podrejenost.

Podrejenost ni torej nič drugega, kot eden od vidikov in ena od zahtev ljubezni. Tistega, ki ljubi, podrejenost njemu, ki ga ljubi, ne ponižuje, ampak ga osrečuje. Podrediti se v tem primeru pomeni upoštevati voljo sozakonca, upoštevati njegovo mnenje in njegovo čutenje; pomeni pogovarjati se in ne odločati sam; včasih se znati odpovedati svojemu stališču. Skratka: pomeni zavedati se, da sta se svobodno dala vpreči v isti »jarem«.

Podoba jarma se morda zdi nespoštljiva, a skušajte si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če vola, ki sta vprežena v isti jarem, ne bi uskladila svojih korakov, ampak bi vsak od njiju hodil po svoje, vlekel naprej ali pa zaostajal, šel na desno ali levo, ne da bi upošteval drugega. To bi bil za oba izčrpavajoči napor.

Če hočemo razumeti lepoto in dostojanstvo odnosa zakonskega para, moramo seči po Svetem pismu. Pisano je:

»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi,
po Božji podobi ga je ustvaril,
moškega in žensko je ustvaril« (1 Mz 1,27).

Iz tega svetopisemskega odlomka je razvidno, kako tesen je odnos med biti ustvarjen »po Božji podobi« in dejstvom, biti »moški in ženska«. Toda kakšen je lahko odnos med tem dvojim? V kakšnem smislu je biti moški in ženska – človeški par – Božja podoba? Bog ni ne moški, ne ženska!

Podobnost je v naslednjem. Bog je enkraten in sam, vendar ni samotar. Ljubezen zahteva občestvo, medosebno izmenjavo; terja, da sta dva: »jaz« in »ti«. Zato je krščanski Bog troedin. V njem sobivata enotnost in različnost: enotnost narave, hotenja, namenov ter različnost značilnosti in oseb.

Prav v tem je človeški par podoba Boga. Človeška družina je odsev Sv. Trojice. Mož in žena sta dejansko eno telo, eno srce, ena duša, čeprav v različnosti spolov in osebnosti. V zakonskem paru bivata v medsebojnem sozvočju enotnost in različnost. Zakonca sta drug pred drugim kakor »jaz« in »ti«, pred vsem ostalim svetom, začenši pri lastnih otrocih, pa sta »midva«, skoraj kakor da bi šlo za eno samo osebo, kjer pa ni več eden, ampak sta dva. »Midva«, kar pomeni »tvoja mati in jaz«, »tvoj oče in jaz«.

Dobro vemo, da je to ideal in, kot pri vseh stvareh, je tudi tu resničnost pogosto precej drugačna, bolj skromna in bolj zapletena, včasih celo tragična. Danes smo tako zelo bombardirani z negativnimi zgledi propadlih zakonov, da je morda prav vsaj enkrat predstaviti ideal zakonske skupnosti najprej na povsem naravni in človeški ravni, potem pa tudi na krščanski ravni. Gorje, če bi prišli do točke, ko bi se sramovali idealov zaradi napačno razumljenega realizma. V tem primeru bi si sami začrtali konec neke družbe. Mladi imajo pravico, da jim odrasli posredujejo optimizem, ne pa nezaupanje in cinizem. Ideali imajo v sebi neverjetno privlačno moč.

Poglejmo si opis zakonske sreče, kakor nam jo je zapustil pisatelj Dostojevski: »Če je bila nekoč ljubezen, če sta se zaradi ljubezni poročila, zakaj bi morala ljubezen prenehati? Je res nemogoče, da bi jo hranili? Res je, da prva zakonska ljubezen mine, toda tej sledi še lepša ljubezen. Takrat pride do združenja duš, o vsem se odločata skupaj; drug pred drugim nimata skrivnosti. In ko pridejo otroci, se zdi vsak trenutek, tudi najtežji, kakor sreča … Kako se ne bi takrat oče in mati še tesneje povezala. Pravijo, da je napor imeti otroke. Kdo to pravi? To je nebeška sreča. Saj veš, kaj pomeni priviti k sebi malčka, ki sesa na tvojih prsih; in kakšen bi lahko bil mož, ki bi zasovražil ženo, ko jo vidi z njunim otrokom v naročju?« (F. Dostojevski, Spomini iz podzemlja).

Kaj temu idealu prinaša novega krščanska vera? Preprosto: možnost, da to postane resničnost; da ideal, po katerem hrepenimo, postane življenjska izkušnja. Jasno je, da se to ne zgodi avtomatsko in magično, ampak z našim sodelovanjem, po poti učenja in rasti.

Krščanstvo naravi doda milost. To je sad »zakramenta« svetega zakona: le-ta podeli zakoncem »milost stanu«. Milost: pozabljena beseda in pogosto zožena na njen profan pomen; beseda, ki jo moramo ponovno odkriti! Milost je tisto »več«, ki prihaja s Kristusovega križa, ki ne uniči ali spodrine narave, ampak jo povzdigne, ozdravi in okrepi, da nov razlog za premagovanje težav. Reši pred vsakim porazom.

Milost se poistoveti s Svetim Duhom, ki je »dar« ali bolje samo »darovanje« Boga. Ko se zakonski par odpre delovanju Svetega Duha, jima on podeli tisto, kar on sam je; lahko rečemo, da ju okuži, ko v njima obnovi sposobnost in veselje za medsebojno darovanje. Znamenje, da se med zakoncema nekaj začenja spreminjati, da milost prevzema pobudo nad naravo in podarjajoča se ljubezen nad erotično, je, ko se vsak od njiju preneha spraševati: »Kaj je tisto, kar bi moj mož oz. moja žena lahko še storil-a zame in doslej tega še ni storil-a?« in se namesto tega začenja spraševati: »Kaj bi še lahko storil-a za mojega moža oz. ženo, kar doslej še nisem storil-a?«

Tako se zakonska skupnost posvečuje ne zaradi nečesa, kar prihaja od zunaj, zaradi obreda, ki smo ga obhajali ali zaradi blagoslovljene vode, s katero je duhovnik blagoslovil prstana, ampak v sami sebi, v svojem najintimnejšem dejanju. Nista več prisiljena, da živita intimne trenutke ločeno, skoraj naskrivaj pred Bogom, ampak nasprotno, kot močne trenutke Božje navzočnosti med njima in Božje ljubezni do njiju. V dejanju medsebojnega podarjanja so zakonci resnično »Božja podoba«, ker odsevajo rodovitno ljubezen, ki je v Sveti Trojici.

Toliko glede globinske verske ravni. Kaj pa lahko Božja beseda ponudi zakonskemu paru na praktični ravni? Ne le etiko – se pravi moralne smernice glede številnih problemov, povezanih z življenjem para in z rojevanjem otrok – ampak tudi duhovnost. Sv. Pavel nam v istem pismu, ki smo ga omenili na začetku, ponudi nekatere dragocene namige za zakonsko duhovnost. Vsem, predvsem pa zakoncem, priporoča:

»Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni. Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu«.

Izmed vseh teh čudovitih nasvetov bi rad podčrtal predvsem … medsebojno odpuščanje. Poznal sem zelo povezan zakonski par z že odraslimi otroki. Zaupala sta mi, kaj je bila skrivnost njunega uspeha: »Na dan poroke sva si za program vzela besedo sv. Pavla: 'Sonce naj ne zaide nad vašo jezo.'; odločila sva se, da po prerekanju ali nasprotovanju ne bova legla v posteljo, preden se ne spraviva. Čeprav morda težko in godrnjaje, sva si vedno podala roki.«

To bi bil lahko namig tudi za druge zakonske pare …

Ervin Mozetič

V evangeliju današnje nedelje slišimo: Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!

Ljubezen, ki je zapoved? Ali lahko iz ljubezni naredimo zapoved, ne da bi jo uničili? Kakšna ljubezen pa je to, pomisli človek, če ni svobodna, ampak zapovedana? Ljubiti Boga z vso dušo in z vsemi močmi je označena kot »prva in največja zapoved« in ljubiti bližnjega kakor samega sebe je »druga zapoved«, podobna prvi (prim. Mt 22,37-39). Kakšen odnos bi lahko bil med ljubeznijo in dolžnostjo od trenutka, ko ena predstavlja spontanost, druga pa obvezo?

Da bi odgovorili na ta ugovor, je potrebno vedeti, da obstajata dve vrsti zapovedi. Ena zapoved ali obveznost prihaja od zunaj, od volje, ki je različna od moje in je zapoved ter obveznost, ki prihaja od znotraj in ki se porodi iz stvari same. Kamen, ki ga vržemo v zrak ali jabolko, ki pade z drevesa je »prisiljen«, da pade, ne more drugače; pa to ne zato, ker bi ga kdo k temu prisili, ampak zato, ker je v njem notranja težnostna sila, ki ga privlači k središču zemlje.

Enako sta dva načina, kako je človek uveden k izvrševanju ali k neizvrševanju neke določene stvari: ali zaradi prisile ali pa zaradi privlačnosti. Običajni zakoni in zapovedi ga privlačijo na prvi način: s prisilo, z grožnjo kazni; ljubezen pa ga vodi na drugi način: s privlačnostjo, z notranjo močjo. Vsakega namreč privlači to, kar ljubi, ne da bi pri tem občutil kakršno koli prisilo. Če pokažeš otroku igračo boš videl, kako se potrudi, da bi jo dobil. Kdo ga sili? Nihče, privlači ga predmet njegove želje. Pokaži Dobro duši, ki jo žeja po resnici in se bo stegovala po njem. Kdo jo sili? Nihče, privlači jo njegova želja. Ljubezen, pravi sv. Avguštin, je kakor »teža« duše, ki jo privlači k predmetu lastnega ugodja v katerem ve, da bo našla svoj počitek. Ljubezen je zapoved prav v tem smislu. Ljubezen je sposobna človeka nagniti, da stori nekaj, k čemur nas ne bi mogel nagniti noben zunanji in pisan zakon: da bi dali življenje za drugega človeka.

Toda, če je tako – če nas spontano privlači dobro in resnica, ki je Bog – kakšna potreba je bila, bi rekli, da bi iz te ljubezni naredili zapoved in dolžnost? Odgovor je naslednji: dokler nas obdajajo druge dobrine tega sveta, smo v nevarnosti, da bi zgrešili cilj, da bi težili k napačnim dobrinam in tako izgubili najvišje Dobro. Kot mora vesoljska ladja, ki je na poti k soncu, slediti določenim zakonitostim, da ne bi zašla v sfero kakšnega planeta ali satelita in tako izgubil svojo smer, tako mi težimo k Bogu. Božje zapovedi nam pri tem pomagajo. Te so v naše dobro, ne v dobro Boga.

Zdaj bom skušal razložiti, da vse to ni abstraktno razmišljanje, ki bi viselo nekje v zraku, ampak neposreden vpliv na človekovo življenje in na ljubezen. Današnji mladi se vedno pogosteje sprašujejo: zakaj zakonska zveza? Zakon je svojska institucija; ko je enkrat sklenjen, zavezuje, obvezuje k zvestobi in k ljubezni za vse življenje. Kakšno potrebo ima torej ljubezen, ki je vzgib, spontanost, življenjski zagon, da postane dolžnost? Opažamo, da je vedno več tistih, ki zavračajo institucijo zakona in izberejo t.i. svobodno ljubezen ali pa preprosto sobivanje. Kot lahko vidimo, je to resen problem, na katerega moramo prepričljivo odgovoriti, kar pa nam omogoča samo Božja beseda.

Eden od filozofov - Kierkegaard, je zapisal: »Samo takrat, ko je ljubiti dolžnost, samo takrat je ljubezen za vedno zavarovana pred sleherno spremembo; za večno je osvobojena v blaženi samostojnosti; zavarovana v večni blaženosti proti sleherni raztresenosti«. Na prvi pogled so to skrivnostne besede, toda njihov pomen je zelo preprost. Povedati hočejo: človek, ki resnično ljubi, hoče ljubiti za večno. Ljubezen potrebuje obzorja večnosti, če ne ni drugega kot šala, »ljubek nesporazum« ali pa »nevarna zabava«, kot jo imenuje ta filozof, ki je sam človeško ljubezen globoko izkusil skozi trpljenje. Zato, globlje ko človek ljubi, z večjo tesnobo dojema nevarnost za svojo ljubezen, nevarnost, ki ne prihaja od drugih, ampak iz njega samega. On sam namreč dobro ve, da je nestalen in da bi se lahko jutri, Bog ne daj, utrudil in bi več ljubil. In ker sedaj, ko je ves v ljubezni, jasno vidi, kakšno nepopravljivo izgubo bi to prineslo, se pobriga in se »zaveže«, da bo ljubil za večno. Dolžnost obvaruje ljubezen pred nestalnostjo in jo zasidra v večnost.

Ko nam Božja beseda pokaže globok in življenjski odnos med dolžnostjo in ljubeznijo, med odločitvijo in institucijo, nam tako pomaga odgovoriti na gornje vprašanje in mladim ponuditi tehten motiv, da bi se »zavezali« ljubiti za večno. Dolžnost ljubiti zavaruje ljubezen pred obupom in jo napravlja blaženo in neodvisno, ker jo zavaruje pred strahom, da ne bi mogli ljubiti za večno. Kdor ljubi, je zares srečen, da »mora« ljubiti; to se mu zdi najlepša in najbolj osvobajajoča zapoved na svetu.

Podoba vsega tega je zgodba o Odiseju. Med svojim povratkom v domovino, je moral Odisej pluti po morju, kjer so prebivale sirene. Vedel je, da so mnogi mornarji, ko so pluli v njihovi bližini, omamljeni od njihovega petja doživeli brodolom. In ker je ljubil svojo ženo Penelopo in jo je hotel za vsako ceno spet videti, enako kot tudi svojo deželo Itako, kaj je storil? Naročil je svojim mornarjem, naj ga privežejo k ladijskemu jamboru in da ga v nobenem primeru ne odvežejo, čeprav bi jih on sam rotil, naj to storijo (svojim tovarišem pa je zalil ušesa z voskom, da tudi njih ne bi premamilo petje). Ko so pripluli do kraja, je Odisej omamljen od pesmi kričal in rotil, toda vrvi so ga rešile, in ko je minila skušnjava, je bil še kako vesel, da ni podlegel in da je bil še na poti proti svojemu domu. Ker se je svobodno dal privezati, se je rešil pred brodolomom.

»Zapoved« ali dolžnost ljubiti varuje ljubezen ne le pred utrujenostjo in željo, da bi se človek umaknil nazaj in zamenjal predmet svoje ljubezni (v primeru zakona varuje pred ločitvijo), pa tudi pred drugo zastrašujočo nevarnostjo za ljubezen, ki se imenuje navada in ki poplitvi vse, ko ugasne sleherno radost in navdušenje. Dolžnost je vsak dan nova, za razliko od vzgiba, naravne privlačnosti, spontanega nagiba, ki pride in odide in s časoma neizogibno oslabi.

Za današnjega fanta je običajno, da po nekaj dneh poznanstva zahteva od dekleta »dokaz«, da ga ljubi in vsi dobro vemo, kaj je običajno ta dokaz in kaj lahko to za vse življenje stane dekle. To je izsiljevanje, ne pa znamenje ljubezni. In če to zanemarimo, kakšen dokaz je vendarle to? Kaj lahko dokaže? Zahtevati ta določen dokaz, ki je v tem, da človek zapravi nekaj dragocenega, je najbolj gotovo znamenje, da niso gotovi ne v lastno ljubezen, ne v ljubezen drugega človeka. Kot da bi gledali kmeta, ki spomladi ob prvem soncu hiti na polje, da bi pospravil seno, ker ne zaupa v vreme, ki bo čez eno uro.

Da, nek »dokaz« bi to bil; ne le da bi morali zanj prositi, ampak bi ga morali drugemu predvsem dati. Ta je: imeti pogum – potem, ko sta se dovolj spoznala in je čas dozorel – da si podarita obljubo, ki bo za vedno. S to obljubo je, kot da bi drug drugemu rekla: »Hočem te ljubiti za večno in da bi bil gotov, da bom to zmogel, se zavezujem s teboj, te poročim«. Dekleta (vsaj večina od njih) hočejo prav to in imajo vso pravico, da to tudi zahtevajo, ko vidimo koliko one same kot prve vložijo v avanturo ljubezni. Mnoge so tudi dovolj pametne in odločne, da uveljavijo to sveto pravico in z nežnostjo ter odločnostjo vodijo svojega fanta do te zrelosti. Druge pa žal ne; bojijo se, da bi ga izgubile. Kolikšna drama za same mladostnike, ki v teh spopadih pogosto zapravijo najlepši del svojega življenja in za vedno ogrozijo svojo prihodnost, za starše, ki so prisiljeni nemočno vse to spremljati, za družbo, na katero posredno padejo posledice napak na tem področju!

Ob sklepu se v našem razmišljanju vrnimo spet na področje vere in duhovnosti, koder smo tudi začeli. Ljubezen je tema pesnikov; zlahka se človek zanjo navduši. Toda poezija ne zadostuje. Potrebna je milost. Milost pomeni pomoč, ki prihaja od zgoraj, ki ozdravlja našo sposobnost ljubiti, ki jo je ranil egoizem in podarja stanovitnost in vztrajnost. Isti evangelist Janez, ki nam je v evangeliju posredoval »zapoved« ljubiti, nam v svojem prvem pismu pokaže tudi izvir, iz katerega lahko zajemamo moč, da bi to zapoved lahko uresničili. Pravi:

»Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe … Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil«.

Pred »zapovedjo« ljubezni nam Bog daje »milost«, t.j. »dar«, da jo lahko izpolnimo. On se je prvi »zavezal«, z nami je sklenil »zavezo«, in to »večno« zavezo. Učlovečenje je bila namreč njegova poroka s človeštvom. Ni nas ljubil kot prvi le enkrat, na začetku; vedno, vsak dan, vsak trenutek nas ljubi prvi. Mi lahko iz te ljubezni zajemamo moč, da ljubimo Boga, bližnjega, sozakonca in da prejmemo odpuščanje vsakokrat, ko ne ljubimo.

Ervin Mozetič

Današnja nedelja je nedelja duhovnih poklicev. Tudi duhovni poklic je poklic, podoben drugim poklicem, se pravi, da temelji najprej na veselju, ki ga imamo z njim. Kdor se odloči za ta poklic, prav gotovo ne postavi na prvo mesto osebne koristi, pač pa službo bližnjemu. Hoče narediti nekaj, kar mu narekuje srce, predvsem pa bi rad delal in se posvetil zadevi, ki je smiselna in ki ima trajno vrednost. Če kaj, potem je to Božje kraljestvo, potem je to tista zaveza Boga z ljudmi, ki je zasnovana na neprelomljivi Božji zvestobi do nas.
Predvsem pa duhovni poklic izhaja iz prijateljstva do Jezusa Kristusa, iz ljubezni do njega. Ta krščanska misel in pojmovanje duhovnega poklica pa je močno ogrožena v sodobnem porabniškem okolju, v okolju, ki vedno bolj odkrito in nesramežljivo razglaša, da je začetek in konec vsega jaz, njegovo udobje, ugodje in korist. Kakor komaj zasajena mladika potrebuje oporo in zaščito, potrebuje tako oporo in zaščito v srcu mladega človeka tudi misel na duhovni poklic, a je v sodobnem okolju in javnem mnenju največkrat ne najde. Da je ne najde v svetu, ki se pravzaprav ni nikoli res spreobrnil in sprejel Jezusovo besedo za svojo vodilno misel, je celo razumljivo. Veliko manj je razumljivo, da danes dostikrat fant ali dekle, ki goji misel na duhovni poklic, za to ne dobi opore v lastni družini, ki se ima za krščansko. Včasih so krščanskim staršem očitali, da otroke silijo v duhovne poklice in kdaj pa kdaj je to bilo celo res. Danes pa največkrat srečujemo povsem nasprotno stanje: starši - čeprav hodijo v cerkev in nemalokrat naravnost zahtevajo, naj jim škofija pošlje župnika ali kaplana - svojim otrokom branijo, da bi se odločili za duhovni poklic. To je zaskrbljujoči dokaz, kako je dobičkarsko in uživaško mišljenje načelo celo naše vrste. Zato odločitev za duhovni poklic danes od mladega človeka zahteva veliko večjo mero poguma, saj je nemalokrat sam in ga v njegovi nameri tisti, na katerih besedo največ da, ne podpirajo.
Nedelja dobrega pastirja je priložnost za nas vse, za vse člane Cerkve, da se najprej vprašamo, kako gledamo na poklic na splošno, potem pa tudi na duhovni poklic. Kaj pri odločanju za poklic postavljamo v ospredje: zgolj in samo dobiček in korist, ali pa tudi poslanstvo in našo odgovornost za druge ljudi, za domač kraj, za cerkveno in krajevno skupnost in nenazadnje tudi za našo narodno in državno skupnost. Kajti samo tam, kjer je dovolj posluha za večje vrednote kakor so osebna blaginja, dobiček, udobje in korist, bo Jezus lahko našel mlade ljudi, ki bodo slišali, ki bodo prisluhnili njegovemu povabilu: Pridi in hodi za menoj in napravil te bom za ribiča ljudi.
Podoba dobrega pastirja, kakor jo opiše Jezus in kakor jo je najprej uresničil prav on sam, je najbolj zgovorna podoba za vse, ki se odločajo za katerikoli duhovni poklic.
Ko je neki župnik obnavljal fasado starega župnišča, je tam odkrili tudi staro vdolbino, v kateri je očitno pred časom stal kip nekega svetnika ali zavetnika. Na župniščih je bil pogosto v taki niši postavljen kip Dobrega pastirja. Zato ga je hotel tja namestiti tudi ta župnik, a zlepa ni mogel najti novega kipa, kajti tja postavljati kakega starega bi bilo preveč tvegano. Ob tem se je zavedel, kako je pravzaprav to dejstvo, da ni našel ustreznega kipa, le odraz dejanskega občutja v današnji družbi in tudi Cerkvi, kjer podoba pastirja ni več nekaj zelo domačega, če že ne vsakdanjega. Pomislil je, da je to najbrž povezano tudi z znanim dejstvom, da je v našem družbenem okolju vse manj tistih, ki bi se odločali za duhovni poklic.
Najprej danes mladi ljudje zelo malo vedo o poklicu pastirja. S spreminjanjem načina življenja in pogojev za življenje, le redko še srečamo prave pastirje, ki skrbijo za svojo čredo in jo pasejo na zelenih pašnikih. Ta poklic vedno bolj izumira. Ali res samo zaradi modernizacije kmetovanja? Morda so tu še drugi vzroki. Poklic pastirja namreč zahteva celega človeka. Ne moreš biti pastir samo za nekaj ur na dan ali za določene dneve v tednu. Treba je pomagati, ko je žival bolna, ko rojeva, ko se izgubi… Ovce kot živa bitja potrebujejo nenehno navzočnost nekoga, ki skrbi zanje. Tak poklic pa za mladega človeka današnjih dni ne more biti privlačen. Danes si ljudje želijo biti čim bolj svobodni pri oblikovanju svojega časa. Popolnoma se posvetiti nekemu poklicu danes ni moderno.
Lahko potegnemo kako vzporednico tudi z duhovnimi poklici? Vsekakor. Tudi vsak duhovni poklic zahteva od človeka, ki se zanj odloči, da se mu preda v celoti in za ves čas. Ne more biti nekdo duhovnik ali redovnica samo za nekaj ur na dan ali samo za nekaj let. Temu poklicu se je treba posvetiti celostno. To pa zopet za mnoge mlade v današnjem času ni sprejemljivo. Seveda je nekaj podobnega tudi, ko gre za odločitev skleniti cerkveni zakon z določeno osebo za vse življenje. To je za mnoge danes nekaj prezahtevnega. Biti duhovnik, biti oče, mati, to zahteva celega človeka in za vedno. Tega poklica ni mogoče zreducirati na nekaj ur na dan.
So pa še druge težave s podobo Dobrega pastirja danes. V sodobni družbi se je zelo razvila zavest o lastni vrednosti in dostojanstvu vsakega posameznika. Nihče noče imeti občutek, da ga nekdo nadzira, da mu daje navodila in da se na ta način čuti podrejenega. Ko je govora o pastirju in ovcah, nihče ne sliši rad, da je on ovca, ki mora zgolj slediti pastirju in se mu podrejati.
Ta zavest je enako navzoča tudi v Cerkvi. Po zadnjem koncilu se je okrepila zavest krstnega dostojanstva vsakega vernika in njegova ne le pravica, ampak tudi dolžnost sodelovati pri cerkvenem poslanstvu. Zato ni več mogoče enostavno preslikati podobo dobrega pastirja na razmerje med verniki in župnikom, kjer so verniki ovce, župnik pa pastir. Končno v tej priliki Jezus pravi o sebi, da je Dobri pastir. Danes pa je Cerkev skrivnostno Kristusovo telo, ki ga sestavljamo vsi udje Cerkve. Zato je danes tako kot nekoč v pravem pomenu Dobri pastir le Jezus sam, torej celotna Cerkev. Tako smo pravzaprav vsi kristjani poklicani biti Dobri pastir, vsak v svojem okolju in najprej v svojem družinskem krogu. To pa pomeni, da tudi mi ne moremo biti Dober pastir samo nekaj ur na teden ali na dan, ko pridemo v cerkev k maši, ampak smo to lahko le v celoti in vedno. Zato ker je to težko, je danes tudi manj vernikov, ki bi vzeli življenje po Jezusovem zgledu povsem zares.
Tu je treba iskati prave vzroke tudi za pomanjkanje duhovnih poklicev. Odgovornost za sedanje stanje je torej na nas vseh in je ni mogoče preložiti le na druge. Kolikor bolj je vsak izmed nas podoba Dobrega pastirja, toliko bolj bo med nami rasla pripravljenost posvetiti se temu poslanstvu v celoti.
Končno naj nas spremljajo Jezusove besede: »Jaz dajem svoje življenje, da ga zopet prejmem.« Enako velja tudi za nas. Kolikor dajemo življenje, toliko ga tudi prejemamo in lahko občutimo kot dar in srečo. Želim vam, da bi svoje življenje v tem tednu občutili kot dar in srečo.

Ervin Mozetič

Evangeljski odlomek 3. velikonočne nedelje nam daje v premislek Jezusovo tretje razodetje učencem potem ko je vstal od mrtvih. Lahko si mislimo, da je bil čas po Jezusovem vstajenju za apostole negotov in težak. Po eni strani se jim je zdelo, da so ostali sami, njegova prikazovanja pa so jih potrjevala o nasprotnem: da je z njimi. Ob prikazovanjih jim je vedno določneje govoril o Božjem kraljestvu. Iz odlomka zvemo, kako so apostoli po neuspešnem ribjem lovu na Jezusovo besedo doživeli bogat ulov, sam pa jim je pripravil zajtrk in jim s tem pokazal vso svojo ljubezen in nežnost; razodeva jo tudi njegovo povabilo: Pridite jest!
Ta obed ima velik simbolični pomen, saj prikazuje evharistijo kot središče skupnosti, zbrane v Jezusovem imenu, kjer se nam on sam daje v hrano pod podobama kruha in vina. Jezus tudi nas vabi: "Pridite jest!" Po drugi strani pa je ladja z učenci, ki so šli skupaj s Petrom lovit ribe, podoba Cerkve, v kateri je učence čakalo poslanstvo, ki jim ga je zaupal Jezus. Apostoli so po bogatem ulovu morda doživeli še drugo, zelo praktično resnico, da je apostolsko prizadevanje brez Jezusa neuspešno. V Cerkvi nam Jezus vsak dan pripravlja obed; pri vsaki evharistiji se nam podarja - da bi mi mogli živeti ter blagoslavlja ves naš trud in prizadevanje za to, da bi božje kraljestvo raslo.
Naslednje močno sporočilo evangelija pa je v trikratnem Jezusovem vprašanju Petru: "Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?" Trikratno vprašanje prikliče v spomin trikratno Petrovo zatajitev Jezusa. Vendar Jezus z vprašanji ni hotel neke vrste popravo Petrove zatajitve; spraševal ga je po ljubezni, ker ga je postavljal za vidnega voditelja nastajajoče Cerkve. V njej je Petrovo poslanstvo - služenje. Peter je s tretjim odgovorom: "Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad," pokazal, da se zaveda svoje krhkosti in nemoči ter da ne sme, pa tudi ne more graditi na sebi, na svoji moči, na svoji zvestobi. Njegova moč je Gospod; v njem je tudi on močan. Ta ljubezen, izpovedana v ponižnosti, je iz Petra, ribiča iz Galileje, naredila za ribiča ljudi in voditelja Cerkve. V njej se vsi opredeljujemo za Boga; v Cerkvi smo vsi Jezusovi.
Vendar Jezusovo vprašanje ni veljalo samo Petru. Na to nedeljo posebej vabi tudi nas, naj se ustavimo in prisluhnemo, ko nas Gospod sprašuje nevsiljivo in osebno: "Ali me ljubiš?" Tako sprašuje samo Gospod. Kakšen bo naš, moj, tvoj odgovor?
Jezusov evangelij osvetljuje tudi naš odgovor.
Razmislimo pa tudi o našem papežu Benediktu, saj se jutri spominjamo izvolitve papeža Benedikta za poglavarja Cerkve. V tem tednu se spodobi, da se v vsej Cerkvi verniki skupaj z duhovniki in škofi Bogu zahvaljujemo za papeža in v molitvi zanj prosimo za blagoslov njegovemu delu in poslanstvu. Naj ne bo v tem tednu nikogar od nas, ki bi ne zmolil za papeža vsaj en očenaš.
Po vstajenju Jezus dejansko podeli Petru primat, ki mu ga je dotlej le obljubljal, ko je Petru trikrat rekel: »Pasi moje ovce« (Jn 21, 15 sl.). Že evangeliji, še jasneje pa nam Apostolska dela kažejo Petra v izvrševanju avtoritete, ki mu jo je zaupal Kristus. Običajno on povzame besedo; nanj se sklicujejo ostali. Njegova vloga nekoga, ki ima besedo za vso Cerkev, je nedvomno opazna v vsej Novi zavezi.

Morda bi lahko kdo ugovarjal: toda kaj ima vse to opraviti s papežem? Odgovor katoliške teologije je naslednji: Če ima Peter vlogo »temelja« in »skale« za Cerkev in se ta nadaljuje v času, se mora v času nadaljevati tudi njen temelj. Nepojmljivo bi bilo, da bi se tako slovesne izjave nanašale le na prvih dvajset ali trideset let življenja Cerkve in bi se končale s smrtjo apostola. Vloga Petra se torej nadaljuje v njegovih naslednikih. Ker pa je Peter umrl kot rimski škof, je rimski škof tisti, ki ga nasledi v službi pastirja ovc, ki »potrjuje brate v veri«.

Skozi vse prvo tisočletje so Petrovo službo priznavale vse Cerkve, čeprav so si jo na Vzhodu razlagali drugače, kakor na Zahodu. Težave in delitve so se porodile v prejšnjem tisočletju. Danes tudi katoličani priznavamo, da do njih ni prišlo le po krivdi drugih, zaradi t.i. »razkolnikov«. Primat, ki ga je ustanovil Kristus, so – kakor vse druge človeške stvari – včasih izvajali bolje, drugič pa spet slabše. Duhovni oblasti se je postopoma, zaradi kompleksnih zgodovinskih dejavnikov, primešala politična in svetna moč in z njo tudi zlorabe. Prav te so bile, ki so pospešile, če že ne povzročile »upor« najprej pri Vzhodnih Cerkvah okoli leta tisoč, kasneje, v začetku šestnajstega stoletja, pa še v različnih delih Severne Evrope s protestantsko reformo.

Papež Janez Pavel II. je v pismu o ekumenizmu nakazal možnost, da bi preverili konkretne oblike izvajanja papeževega primata, da bi tako glede njega ponovno omogočili soglasnost vseh Cerkva, kakor je bilo skozi vse prvo tisočletje. O tem v različnih Cerkvah že potekajo rodovitni pogovori. Sam papež je naredil nekatere konkretne korake v to smer, ko je prosil odpuščanja sestrske Cerkve, znanstvenike za Galilejev primer in druge, ki so v preteklosti doživeli krivico s strani katoliške Cerkve ali njenega poglavarja.

Kot katoličani si moramo le želeti, da bi z vedno večjim pogumom in ponižnostjo nadaljevali to pot spreobrnjenja in sprave, predvsem pa pospeševali kolegialnost, ki jo je hotel koncil. Tisto, česar si ne smemo želeti, pa je, da bi Petrova služba, kot znamenje in dejavnik edinosti v Cerkvi, usahnila. S tem bi bili osiromašeni za enega od najdragocenejših darov, ki jih je Kristus naklonil svoji Cerkvi, hkrati pa bi bilo to tudi v nasprotju z njegovo jasno izraženo voljo.

Misliti, da Cerkvi zadostuje Sveto pismo in Sveti Duh, s katerim ga razlagamo, da bi lahko živeli in širili evangelij, je kakor reči, da bi bilo dovolj, če bi ustanovitelji Združenih držav Amerike napisali ameriško ustavo in bi nakazali duha, v katerem bi jo morali razlagati, ne bi pa za državo predvideli vlade. Bi danes Združene države Amerike še obstajale?

Kakšen dar je za našo Cerkev, da priznavamo skupnega poglavarja, avtoriteto, nekoga, na katerega se lahko obrnemo! Zares se zahvaljujem Bogu za papeža. Pa ne le jaz. Včasih tudi iz ust nekatoličanov slišim pomenljive izpovedi. Eden od njih mi je nekoč zasebno rekel: »Imate srečo, ker imate enega samega nezmotljivega papeža; mi jih imamo več in vsi so bolj 'nezmotljivi' od vašega!«. Ko manjka jasna avtoriteta, ki jo drugi na prosojen način izvolijo, takrat so pogosta alternativa samooklicani voditelji in posledice za tiste, ki jim morajo biti pokorni, si lahko le predstavljamo.

Nekoč smo si katoličani predstavljali zedinjenje Cerkva kot čisto in preprosto vrnitev »razkolnih« bratov v »eno stajo in k enemu pastirju«. Danes to razumemo nekoliko drugače: vsi, tako eni kot drugi, se moramo podati na pot h Kristusu, ki je pot skupnega spreobrnjenja. Okrog Kristusa in izhajajoč od njega – resničnega in edinega temelja Cerkve – bomo lahko našli tudi pristen pomen Petrove službe. Ob vsem spoštovanju in v duhu dialoga pa se vendarle ne moremo izogniti vprašanju, ki ga zastavljamo bratom drugih krščanskih veroizpovedi: »Ali bo lahko kdaj vidna edinost Cerkve brez vidnega znamenja edinosti?«.

To, kar lahko vsi katoličani takoj storimo, da bi pripravili pot sprave med Cerkvami, je, da se spravimo z našo Cerkvijo. Cerkve, ki jih od znotraj razjedajo nasprotja, ne bodo nikoli mogle živeti v medsebojnem miru. Glede tega bi rad spomnil na tisto Jezusovo besedo, ob kateri smo začeli naše razmišljanje: »Moja Cerkev!«. »Moja« poleg tega, da je v ednini, je tudi svojilni zaimek. Jezus torej prizna Cerkev za »svojo«. Pravi »Moja Cerkev«, kakor bi mož rekel »Moja žena«, ali kakor bi vsakdo od nas rekel »Moje telo«. Z njo se poistoveti, ne sramuje se je. Cerkev je predvsem Kristusovo delo, prav zato je prišel na svet. Na Jezusovih ustih beseda »Cerkev« nima nič opraviti s prefinjenimi negativnimi pomeni, ki smo jih dodali mi. Prav v tem Kristusovem izrazu (»Moja Cerkev« je močan klic vsem vernim, da se spravijo s Cerkvijo.

V naravni družini ne poznamo le pravne in dejanske ločitve; obstaja tudi ločitev srca. To se zgodi, ko se mož in žena, čeprav še vedno živita pod isto streho, ne ljubita več, se ne spoštujeta, jezno molčita, drug drugemu delata slabo. Ta ločitev srca je bolj razširjena, kot pa pravna ločitev. Isto lahko rečemo o družini, ki je Cerkev. Ne obstaja le zunanji, pravni, kolektivni razkol. Obstaja tudi notranji, individualni razkol, t.j. ločitev srca. To je takrat, ko krščeni človek gleda na Cerkev od daleč, včasih celo zaničljivo, ko sistematično kaže s prstom na njene slabosti in jasno pokaže, da se distancira od vsega, kar se je tiče. Taki ljudje nikoli ne rečejo »Moja Cerkev«, ampak vedno »Cerkev« in s tem imajo v mislih »papeža, škofe in duhovnike«.

Zatajiti Cerkev je kakor zatajiti lastno mater, kajti ona nas je v krstu rodila in nas hrani z zakramenti in z besedo. Sv. Ciprijan je rekel: »Ne more imeti Boga za očeta, kdor nima Cerkve za mater«. Prišel bo trenutek, ko bo edina stvar, ki nam bo lahko dala gotovost, prav občutek, da smo del Cerkve. Sv. Terezija Avilska, ki so jo ob smrtni uri napadali demoni in hude skušnjave, je našla tolažbo in gotovost v besedah, ki si jih je ponavljala: »Sem hči Cerkve!«. Tudi mi se skupaj z Jezusom naučimo reči: »Moja Cerkev!«. To bi bil lep sad 3. velikonočne nedelje.

Ervin Mozetič

Danes je bela nedelja. Tako se imenuje, ker so davno tega na ta dan novokrščenci prišli v cerkev v svojih belih krstnih oblačilih. Evangelij nam pripoveduje o dveh Jezusovih prikazanjih, ki sta se obe zgodili v dvorani zadnje večerje. Pri prvem prikazanju ni bilo apostola Tomaža. Ko so mu drugi pripovedovali o dogodku, je odšel z zelo znano izjavo: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«

»Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: 'Mir vam bodi!'
Potem je rekel Tomažu: 'Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.' Tomaž mu je odgovoril in rekel: 'Moj Gospod in moj Bog!' Jezus mu je rekel: 'Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!'«

Evangelij, ki spregovori o Tomaževem doživetju, vztrajno prihaja naproti sodobnemu človeku, človeku tehnološke dobe, ki veruje le tistemu, kar lahko preveri. Predstavlja mu verodostojen vzor; nekoga, ki mu je kar precej podoben in bi ga lahko upošteval: Tomaža dvomljivca, praktičnega človeka, njega, ki izjavlja, da ga ne bo ravno lahko pripraviti, da bi se vdal in bi veroval! Človeku prihajajo na misel določeni ljudje iz sodobnega kulturnega sveta, ki se pohujšajo, ko slišijo, da se je kakšen njihov kolega približal veri in s tem dajo vedeti, da se to njim ne bi nikoli zgodilo. Tomaža lahko imenujemo kar naš sodobnik med apostoli.

Tomažev značaj se v evangeliju večkrat izrisuje in to vedno pod istim vidikom. Pomislimo na dogodek Lazarjevega vstajenja. Jezusu so prišli povedat: »Gospod, tisti, ki ga ljubiš, je bolan …« Učenci so v skrbeh zaradi nevarnosti (v Judeji Jezusa iščejo, da bi ga umorili) in Tomaž vzklikne: »Pojdimo, da umremo z njim!«. To ni beseda nekoga, ki veruje, ampak nekoga, ki obupuje, ki se je sprijaznil z najhujšim. Tudi v tem je zelo moderen. Toliki so pripravljeni tvegati tudi življenje, niso se pa pripravljeni prepustiti radosti verovanja. Večkrat na dan tvegamo življenje: v naglici prečkamo cesto, skočimo z avtobusa, ko se še ni povsem ustavil, neprevidno prehitevamo … nismo pa pripravljeni, da bi tvegali tako imenovani »riziko vere«, ki bi nas rešil smrti.

Še druga zgovorna podrobnost. Pri zadnji večerji je Jezus rekel apostolom: »In kamor jaz grem, poznate pot«. Tomaž v svoji odkritosrčnosti, ki ni vajen zase zadržati svojih dvomov, odvrne: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?«. Neverjetno je, kako so se vsakokrat Tomaževi dvomi razrešili nam v blagoslov. Ta njegov ugovor je bila namreč priložnost, da je Jezus izrekel eno od najpomembnejših besed v vsem evangeliju: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,4-6).

Tisto, kar je Tomaža rešilo, je bilo njegovo trpljenje v lastnem ne-verovanju. Trdota pogojev, ki jih postavlja, da bi veroval (položiti roko v njegovo stran, prst v njegovo rano) prihaja iz velikega trpljenja. On je tisti med apostoli, ki najbolj objokuje, da ni znal umreti z njim, kot je slovesno izjavil. Toda trpeti, ker nekoga nisem ljubil, je znamenje resnične ljubezni. Trpeti, ker ni mogel verovati, je oblika nepopolne, a iskrene vere!

To, kar je Tomaž izrazil kot absurdno zahtevo, kot nezaslišan izziv, kot izraz njegove strastne upornosti: »Če ne vidim … če ne položim prsta …«, glejte, to Jezus sprejme. Pusti se premagati Tomažu. Samo zanj je spremenil vse svoje ravnanje in svojo metodo. Mariji Magdaleni je na primer rekel nasprotno: »Ne dotikaj se me!«. Jezus je ljubil Tomaža; vedel je, da je tako uporen samo zato, ker se je počutil tako zelo nesrečen; zato se mu je približal, ga zavaroval pred njim samim, mu spregovoril na srce, da je bil ves pretresen.

Ko je Tomaž videl Jezusa pred seboj, je v hipu razumel, da je vedno vedel za njegovo vstajenje. Dovolj dolgo je živel z Jezusom, da je vedel, da lahko pričakuje nekaj podobnega, da so se ob njem vedno dogajale dobre, blažene, neverjetne stvari, kakor je ta! Moral bi verjeti drugim. Ko je zavrnil vero, si je nakopal kazen: branil se je pričakovanja, ki je bilo preveč živo. Istočasno je umiral zaradi hrepenenja in zaradi strahu, da bi veroval.

Zanj ni bilo hujše kazni kot to, da je dosegel tisto, kar je postavil kot pogoj za svojo vero. Zavedel se je, da je izgubil priložnost, ki mu je bila ponujena. Razumel je, da bi moral Jezusu podariti svojo vero. Pravzaprav sploh ni potreboval teh dokazov. Ko se je kazal dvomljivca, se je obnašal kot razvajeni otrok, ki poskuša vsiliti svoje zahteve očetovi in materini ljubezni, o kateri je popolnoma gotov.

In ko se dotakne, to stori zaradi svoje poslušnosti, zaradi skesanosti. Ne kot tisti, ki bi se hotel natančno prepričati o določeni stvari in se pripravi, da bo natančno premeril stvari. To stori kakor tisti, ki je na romanju. Storil je tisto, kar je bilo lahko najbolj boleče in najbolj ponižujoče. Popravlja, kaznuje samega sebe. Sodobni umetniki so ga predstavili na prvi način (tipična je malce kruta slika Caravaggia, kjer se Tomaž okorno približuje s svojimi prsti ranam); starejši in bolj duhovni umetniki, predvsem pa vzhodne ikone, ga predstavljajo sklonjenega v češčenju, kakor tistega, ki bi se pred Jezusom rad pogreznil v zemljo.

Ker je prodrl tako globoko v Jezusovo notranjost, je bil Tomaž prenesen v višine, ki jih nihče drug dotlej še ni dosegel. Celo višje od Janeza, ki mu je bilo dovoljeno, da je položil glavo na njegove prsi, a le od zunaj. Kakor da bi ga zadela strela, je Tomaž padel na kolena in vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog!«. Noben drug apostol ni prišel tako daleč, da bi mu rekel: »Moj Bog«. Jezus ga je tako zelo ljubil in ga tako nežno ozdravil, da je spremenil krivdo in ponižanje v čudovit spomin. Jezus na ta način odpušča grehe. On zna iz vseh človeških krivd narediti »srečno krivdo« (kakor poje bogoslužje v Velikonočni hvalnici), krivde, ki se jih ne spominjaš več, razen zaradi čudovite miline, ki so jo priklicale!

Sv. Gregor Veliki pravi, da nam je bil Tomaž s svojo nevero koristnejši, kot vsi ostali apostoli, ki so takoj verovali. S svojim ravnanjem je on tako rekoč prisilil Jezusa, da nam je dal »otipljiv« dokaz o resničnosti svojega vstajenja. Vera v vstajenje je skozi dvom postala močnejša. To bo vsaj do neke mere držalo tudi za številne današnje »Tomaže«, t.j. neverne. Koncil je izjavil, da Cerkev priznava, da se je veliko naučila tudi od tistih, ki so se borili proti njej.

Kritika in dialog z nevernimi sta nam v veliko korist, če se odvijata v medsebojnem spoštovanju in lojalnosti. Predvsem nas napravljata ponižne. Silita nas, da se zavemo, da vera za nikogar ni privilegij ali prednost. Ne moremo je ne vsiliti, ne dokazati, ampak le predlagati in izkazati z življenjem.
Soočenje z nevernimi nam tudi pomaga očiščevati našo vero neprimernih predstav. Zelo pogosto neverni ne zavračajo pravega Boga, živega Boga Svetega pisma, ampak njegovo nasprotje, napačno podobo Boga, ki so jo pomagali ustvarjati tudi verni. Ko neverni zavračajo takega Boga, nas na srečo silijo, da se ponovno podamo po sledeh živega in pravega Boga, ki je onstran vsake naše predstave in razlage. Da ne bi okamneli in banalizirali Boga.

Našega razmišljanja ob današnjem evangeliju pa ne moremo skleniti s t.i. nevtralnim tonom. Izreči moramo vsaj eno željo: da bi imel sv. Tomaž danes mnogo posnemovalcev ne le v prvem delu svoje zgodbe (ko izjavi, da ne veruje), ampak tudi v drugem delu in predvsem v svojem finalu, v svojem čudovitem dejanju vere. Tomaža pa je vredno posnemati še zaradi nekega drugega dejstva. On ne zapre vrat; se ne fiksira v svojem stališču, češ, da je enkrat za vselej rešil problem. Dejstvo je, da ga čez osem dni najdemo z ostalimi apostoli v dvorani zadnje večerje. Če ne bi želel verovati ali »se premisliti«, ga ne bi bilo tam. Hoče videti in se dotakniti: torej išče. In ob koncu, ko je videl in se z roko dotaknil, obrnjen k Jezusu vzklikne – ne kot poraženec, ampak kot zmagovalec: »Moj Gospod in moj Bog!«.

Nas kristjane pa Tomaževa zgodba spodbuja, da cenimo privilegij, ki ga imamo. Mi lahko verujemo še prej, preden bi prisilili Boga, da bi se nam dal videti in pustil dotakniti v znamenjih in čudežih. Lahko verujemo, »preden smo videli«. Ko bomo nekega dne prestopili prag tega življenja, bomo tudi mi videli rane na Kristusovih rokah in strani in bomo morali vzklikniti – upajmo, da v našo srečo in ne v obsodbo: »Moj Gospod in moj Bog!«.

Ervin Mozetič

Svetopisemska pripoved o dveh Jezusovih učencih, ki sta na poti v Emavs na velikonočno jutro je zelo zanimiva in nad vse poučna. Učenca sta na poti iz Jeruzalema v Emavs razočarana in zaskrbljena. Njuno upanje je povsem izpuhtelo in življenje v zadnjem času se jima kaže kot velika izguba časa. Hočeta proč, čim dlje, proč od kraja njune katastrofe. Zanju še ni velike noči. Čeprav se je bistveno velikonočno dejanje že zgodilo, sta ona dva še pred veliko nočjo. Pustila sta v Jeruzalemu vse in se verjetno odpravila domov.
Zgodba z Jezusom je zanju še en neuspeh v življenju in je definitivno končana. Vendar jima to, kar vesta o Jezusu ne da miru in se med seboj ves čas o tem pogovarjata in iščeta razlage mnogim nejasnostim. To razlagata tudi neznancu, ki se jima med potjo pridruži. Razlagata, da je bil Jezus očitno prerok, mogočen v dejanju in besedi… veliki duhovniki in poglavarji pa so ga dali obsoditi na smrt in križati. To je torej zanju kritična točka! Ne moreta razumeti, kako je lahko Bog dopustil, da so voditelji takega človeka, preroka, kar usmrtili. Vedela sta vse o Jezusu, vedela kaj je govoril, kaj je storil, a vendar nista vedela bistvenega o njem, kdo pravzaprav je on. Še vedno sta ga presojala po meri lastnih predstav in pričakovanj: Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael! V teh besedah je skrito vse njuno razočaranje, vsi neuspešni upi, ki sta jih polagala vanj.
Zgodba o učencih na poti v Emavs je zelo poučna zgodba. Poučuje nas namreč, kako lahko človek pride do vere. Vera v Jezusa namreč ni vera v izpolnitev lastnih fantazij. Naravno je, da si ljudje delamo razne predstave in si po svoje zamišljamo, kako bi bilo najbolje, da bi se izpolnila naša pričakovanja. Toda Bog ni zato tu. On ne obstaja zato, da bi bil izpolnjevalec naših želja. Kristusov križ in vstajenje nas učita, da mora najprej nekaj umreti, da se lahko pokaže vsa resničnost Božjega obstoja. Do pravega spoznanja Boga, do prave vere vanj, običajno pridemo le postopoma in velikokrat preko trpljenja. Treba je pogosto skozi temo smrti, da bi zagledali zarjo vstajenja. Učenca na poti v Emavs morata prehoditi tudi notranjo pot do vere. To pot morajo prehoditi tudi mnogi ljudje današnjega časa.
To je tudi bistvo praznovanja velike noči: v mejnih situacijah našega življenja, ko nam gre na videz zelo slabo in se življenje lomi, odkriti, da je v ozadju vendarle na delu Božja milost, ki nas bo pripeljala do prave in trajne rešitve. Šele tam, kjer se končajo naše moči in možnosti, lahko dejansko nastopi Božja milost in moč. Drugače morda, kakor smo mi želeli in načrtovali, vendar se dejansko izpolnjujejo Božje obljube, kar bomo večinoma spoznali šele veliko pozneje. Velika noč je praznik praznih rok, ki jih napolni s svojo milostjo edino Bog. Učenca na poti v Emavs morata napraviti v svojem duhovnem razvoju posamezne zaporedne korake. Najprej izrazita svoje razočaranje, priznata svoj strah in žalost. To pripovedujeta drug drugemu in potem tujcu, ki se pridruži. Na ta način se oblikuje romarska skupnost, kjer se navzven izrazijo strahovi in pričakovanja. Ta skupnost Jezusovih učencev je model vsakega občestva, model Cerkve. Prava Cerkev se lahko oblikuje le tam, kjer se ljudje kot Jezusovi učenci medsebojno srečujejo in si izmenjavajo svoje notranje občutke in svoja življenjska doživetja in kjer čutijo, da jih drugi jemljejo resno takšne kot so. Učenca se spominjata, kaj vse sta doživela z Jezusom v prejšnjih časih. Pripovedujeta o njegovih besedah in dejanjih. Ob tem sta čutila, kako jima je srce gorelo, ko sta to premišljevala in soočala s sedanjim doživljanjem življenja. To kar je bil sprva le spomin, je ob premišljevanju in pripovedovanju postajalo v njima ogenj, ki jima ni dal miru. Toda šele ob lomljenju kruha v gostišču spoznata, kdo je pravzaprav ves čas z njima. Odprejo se jima oči tudi za realnost,ki jo prej le nejasno slutita, sedaj pa postane nedvoumna gotovost: Jezus je realno med njima navzoč! On je tukaj! Jezus je vstal in živi!
Jezus hodi s človekom skozi življenje tudi takrat, ko se tega ne zaveda. Tudi mi praznujemo v teh praznikih isto: Jezus je dejansko med nami, čeprav tega ne vidimo z očmi, čutimo pa s srcem. Res je tisto, kar je napovedal: Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz med njimi. Jezus hodi z nami skozi življenje tudi, ko smo v dvomih in negotovosti, ko se nam zdi, da se naša pričakovanja rušijo. Sedaj pri evharistiji pa se nam po lomljenju kruha daje spoznati. Še več. Daje nam samega sebe, da ga uživamo in v moči te hrane potujemo skozi življenje. Zato moja želja in prošnja, prihajajmo vedno znova, ko nam je le mogoče v cerkev k evharistiji, da bomo prejemali nova in nova zagotovila, da je med nami in nas nikoli ne pušča samih.

Ervin Mozetič

Osrednje sporočilo največjega praznika krščanstva, velike noči je v prazničnem evangeliju; »Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Ni ga tukaj, vstal je in živi!«Kristus je vstal od mrtvih, iz groba!
Kristusovo vstajenje ni postaja za čakanje. Ni korak nazaj ali vrnitev v prejšnje umrljivo življenje. Kristusovo vstajenje je preobrat zgodovine, začetek nezaslišane novosti. Velika noč je korak naprej, je prvi dan novega stvarstva. Tisti dan je bilo vse »novo«, odrešeno, zaznamovano z zmago ljubezni nad hudobijo in zlom, z zmago življenja nad smrtjo. Kristusovo vstajenje je največji korak v prihodnost, je začetek »novega Jeruzalema«, se pravi nove dobe, kjer ni več smrti ne žalovanja ne vpitja in bolečine.
Velikonočni dogodek ni le šolski odgovor na vprašanje smrti, marveč resničnost, ki ovrednoti vsak kristjanov dan, vsako pošteno delo, naj je še tako preprosto, neznatno; Kristusovo vstajenje ali velika noč ovsebini življenje slehernega človeka, naj je še tako nepoznano in nepomembno.
Kristus je po vstajenju svoje učence, ko se jim je prvič prikazal, pozdravil: »Mir vam bodi!« Zaželel jim je miru. Toda to voščilo miru je za kristjane hkrati tudi voščilo nemira, vznemirjenja. Ob vstalem Kristusu, ob njegovem praznem grobu ne moremo ostati mirni, ravnodušni, brezbrižni, čakajoči. Velika noč vnaša v nas tudi zdrav nemir, ki nas usposablja, da odvalimo vse kamne in pretrgamo vse pečate, ki preprečujejo naše vstajenje v novo, še bolj krščansko življenje.
S temi mislimi želim vsem vam, vašim družinam, vsem bolnikom in ostarelim po domovih in bolnišnicah, skratka vsem, ki jim velika noč nekaj pomeni: Blagoslovljene in doživete velikonočne praznike!
Ali kdaj preverjamo svojo vero z vprašanjem: ali verujem v vstajenje našega Gospoda Jezusa Kristusa? Glede na odgovor na to vprašanje stoji in pade naše krščanstvo. Če verujem v vstajenje, potem sem kristjan, če ne verujem pa nisem kristjan. Krščanstvo se ne meri po prejemanju zakramentov, v katerih je navzoče trpljenje smrt in vstajenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ampak po naši veri, ki pa je predpogoj za vredno prejemanje zakramentov.
Kadar smo pri velikonočni sveti maši, še posebej praznujemo Jezusovo vstajenje. Vendar je prav tako vsaka sveta maša praznik Jezusovega vstajenja. Pod podobo kruha in vina se daruje za nas trpeči, umrli in vstali Kristus. Od nas pa je odvisno ali bomo odstranili kamen od srca, ki preprečuje, da bi verovali v Jezusovo navzočnost. Ko je bil kamen odstranjen od Jezusovega groba, je vanj posvetila svetloba. Tako tudi v naše srce posveti svetloba vstalega Kristusa, če odstranimo kamen predsodkov in nevere.
Kristjan mora biti vstajenjski kristjan. Svoj pogled mora imeti usmerjen v tretji dan. Vsak izmed nas namreč v življenju doživlja stiske, trpljenje, razočaranje, zaničevanje, nerazumevanje, bolečino, bolezen, omejenost, ipd. Nihče izmed nas temu ne uide. Če morda trenutno živimo zdravi in brez skrbi, nas bo prej ali slej doletela nesreča, ki nam bo naložila križ na rame. Vendar se pravi kristjan zaveda, da trpljenje in smrt nimata zadnje besede v našem življenju. Tistega, kar je v času, je vedno enkrat konec, zadnjo besedo ima vedno zora vstajenjskega jutra, ki prinese večno veselje, večno srečno in večno življenje. Če kristjani resnično verujemo v svetlobo tretjega dne, potem smo kristjani najbolj vesela bitja na svetu. Naše veselje nam lahko omejuje samo pomanjkanje lastne nevere.
Apostol Peter je velik zgled oznanjevanja krščanskega veselja. Množici pove, kaj je Jezus delal, vrhunec njegovega poslanstva pa je bilo njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Pove pa tudi, da je Jezus učencem naročil, da je on tisti, ki je sodnik živih in mrtvih. (Prim Apd 10, 42)
Jezusovi učenci smo danes tisti kristjani, ki verujemo, da nas je s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem odrešil greha in smrti ter nam podaril večno življenje. Zato smo kristjani to veselo novico predajati naprej in jo oznanjati svetu. Nihče drug namesto nas ne bo oznanjal Jezusa Kristusa, kot mi. Oznanjevanje ni pridržano samo za duhovnike, ampak za vse, ki smo po krstu in birmi poklicani in poslani v svet kot Jezusove priče.
Prav je, da se v družinskem krogu združimo ob mizi velikonočnih jedil. Še bolj pa je prav, da veselje, ki ga nosimo v sebi, ob dejstvu Jezusovega vstajenja, podelimo tudi drugim. Če doživimo nekaj veselega, namreč, komaj čakamo, da bomo veselo novico povedali najbližjim. Za kristjana pa je najbolj vesela novica ta, da je Jezus Kristus, naš Odrešenik vstal od mrtvih. Ponesimo to novico v svet in z evangeljskim veseljem naredimo veselo vso slovensko deželo. Na naših ustnicah naj se izrazi veselje našega srca, ki pravi: »Kristus je vstal, aleluja, vstali bomo tudi mi.«
Kaj pomeni »praznovati« ali – kakor pogosto rečemo – »obhajati veliko noč«? Moderna psihologija nam je pokazala, da ne obstaja le krivda, ki jo razumemo kot greh; obstajajo tudi občutki krivde ali kompleks krivde. To je eden najbolj razširjenih vzrokov nevroz, tesnobnih stanj, žalosti in nasilja, ki je v svetu. Pogojujejo tisto, kar se imenuje »slaba vest«.

Z mnoge ljudi bi lahko pomenilo obhajati veliko noč v dobršni meri izviti se iz tega stanja, da bi končno svobodno zadihali, se počutili prenovljene, spravljene s seboj in z življenjem. Občutki krivde ne škodijo le tistemu, ki zaradi njih trpi, ampak tudi tistim, ki živijo ob njem. Tisti, ki ni pomirjen sam s seboj, ki ima slabo podobo o sebi teži k temu, da to isto podobo prenaša tudi na druge; ves čas čuti, da ga obtožujejo (dejansko pa se on sam obtožuje) in postaja agresiven. Občutek krivde v nasprotju s tem, kar bi lahko pričakovali, še nikoli ni nobenemu pomagal, da bi bil bolj ponižen, miren in ljubezniv.
Veličina velikonočnega oznanila je, da ni občutka krivde, ki je resnična ali pa umišljena, upravičena ali neupravičena, iz katere se ne bi mogli izkopati.
Nobene obsodbe! Nikakršne obsodbe – ne notranje, ne zunanje – za tiste, ki verujejo v Kristusa Jezusa! Ni krivde, naj bo še tako strašna, ki bi se mogla upreti tej »oprostitvi«. Besede, ena plemenitejša od druge, ki jih slišimo na veliko noč! »Bog opravičuje« pomeni: ponovno nas napravlja pravične in svete pred seboj, rehabilitira, ponovno nas sprejema, razglasi pomilostitev. Sv. Pavel je rekel, da je sad velike noči v tem, da iz nas naredi »novo testo«, nekvašen kruh iskrenosti in resnice, kar pomeni preproste in brez hudobije. Zdaj vemo, da je del te velikonočne novosti tudi dar mirne vesti, kjer ni več očitkov.
Morda je to najlepši dar, ki ga lahko sodobnemu človeku, nemirnemu zaradi tolikerih občutkov krivde (in – kot smo videli – ne vedno brez razloga), nakloni star in preslaven praznik velike noči.
Kaj bi ob veliki noči radi povedali drugim in svetu? Ne iščimo lepih in modrih besed, saj je skrivnost praznika vse besede presegajoča, povejmo raje naravnost to, kar je povedal Peter in za njim vsi apostoli in Marija, žene, Pavel, mučenci, papeži, škofje, duhovniki in verniki vseh vekov do danes.
To, kar išče človeštvo že od nekdaj, in to, kar iščemo tudi mi vsak dan znova, je uresničeno v vsej polnosti v človeku in Bogu, Jezusu Kristusu od mrtvih vstalem. Samo v odnosu z njim je odrešenje. Samo v njegovem imenu se lahko zveličamo. Samo pred njegovim imenom se je vredno vreči v prah, ga moliti in slaviti. Vse drugo je nič, če ne sloni na tej resnici.
Vstopili smo, bratje in sestre, danes ponovno v to velikonočno skrivnost. Da bi le vedno bolj verovali!
Velika noč ni toliko v spremembi zunanjih razmer, ampak v pomlajeni in poglobljeni veri, ki nato nujno vpliva tudi navzven, na vsakdanje življenje.
Velika noč je odgovor na brezizhodnost zla. In prav zato nas vsaka velika noč kliče k življenju darovanja drug za drugega.

Naj vam bo, letošnja velika noč v blagoslov! Amen!

Ervin Mozetič

V nekaterih življenjskih okoliščinah je povsem naravno, da uporabimo besedo vstajenje, vstati. Skušajmo se spomniti nekaterih, kajti prav te nas lahko bolje uvedejo v sporočilo praznika, kakor pa številna razmišljanja.

Človek je šel skozi težko bolezen ali pa skozi strah, da ima hudo bolezen. Bolezen je premagana ali pa se je strah izkazal kot neutemeljen in človek se je vrnil na svoje delovno mesto in med svoje prijatelje. Zanj pravimo: vstal je! Politik ali športnik je doživel hud poraz. Vsi so ga odpisali. Toda zmagoslavno se je vrnil in ob naslednji priložnosti nepričakovano uspel. Tudi zanj pravimo: vstal je!

Tolstoj je napisal zelo znan roman, ki nosi naslov Vstajenje. Pod tem naslovom je zgodba odrešenja izpod oblasti zla. Nek človek žrtvuje svoj družbeni položaj in kariero, da bi popravil krivico, ki jo je v mladosti storil nekemu dekletu.

Vsaka od teh življenjskih okoliščin nam pomaga razumeti nekaj malega o Kristusovem vstajenju. Njegovo vstajenje pa je vse to – vrnitev v življenje, zmaga nad sovražniki, zmagoslavje ljubezni – in še neskončno več. Če je v življenju mnogo malih vstajenj – tudi v našem, seveda – je to zato, ker se je zgodilo Kristusovo vstajenje. Njegovo vstajenje je vzrok vseh drugih vstajenj: v življenje, v upanje, v nedolžnost.

S temi uvodnimi pojasnili se približajmo sporočilu Gospodovega vstajenja. Bil je trenutek, ko je vzklik: »Vstal je!« prvič odjeknil v svet.

Odmev tega vala sedaj dosega tudi nas. Minilo je dvajset stoletij in danes še vedno odmeva čista in sveža kakor prvič. »Jezus Kristus, križani, je vstal od mrtvih!«.

Toda ali je Jezus resnično vstal? Kakšna zagotovila imamo, da gre res za dejstvo, ki se je resnično zgodilo in ne za izmišljotino ali neko sugestijo? Sv. Pavel, ki je pisal ne več kot 25 let po teh dogodkih, našteva vse tiste ljudi, ki so ga videli po vstajenju, večina od njih je bila še živa: prvi Peter, potem dvanajsteri skupaj, potem petsto bratov hkrati. »Nazadnje za vsemi – končuje Apostol – pa se je kot negodniku prikazal tudi meni« (1 Kor 15,8). Tisti, ki govori, je torej očividec. O katerem od starodavnih dogodkov imamo tako močno pričevanje kot o tem?

Toda kako se prepričati o resničnosti tega dejstva na podlagi vsesplošnega opazovanja? V trenutku Jezusove smrti so se učenci razbežali; njegov primer se je zdel zaključen: »Mi pa smo upali, da je on tisti …«, pravita učenca, ki sta na poti v Emaus. Očitno je, da ne upata več. In glejte, zdaj nenadoma vidimo te iste ljudi, kako enodušno oznanjajo, da Jezus živi in se zaradi oznanjevanja soočajo s sodnimi procesi, preganjanji in končno, eden za drugim, tudi z mučeniško smrtjo.

Kaj drugega je lahko odločalo o tako popolni spremembi, če ne ravno gotovost, da je on resnično vstal? Brez dejstva vstajenja bi bilo veliko težje razložiti rojstvo krščanstva in Cerkve kakor pa vstajenje samo.

To so nekateri zgodovinski, objektivni dokazi, najmočnejši dokaz za Kristusovo vstajenje pa je ta, da On živi! Pa ne živi zato, ker ga mi ohranjamo pri življenju s svojim govorjenjem, ampak, ker on ohranja nas pri življenju, ker nam posreduje smisel svoje navzočnosti, nam vliva upanje. »Kristusa se dotakne, kdor v Kristusa veruje«, je rekel sv. Avguštin in resnični verniki izkušajo resničnost te trditve.

Če vzameš Cerkvi vero v vstajenje, se vse ustavi in vse ugasne, kot takrat, ko v hiši zmanjka elektrike.

Pred kratkim sem bral knjigo, ki jo je napisal papežev duhovni svetovalec kapucin Raniero Cantalamessa. V njej sem našel tole zanimivo misel: »Ni dovolj, da verujemo v Kristusovo vstajenje od mrtvih. Sprejemati moramo Gospodovo vstajenje in notranje doživljati njegovo moč tudi v našem življenju.« Kristusovo vstajenje naj bo novo stvarjenje, o katerem govorijo preroki in Skrivno razodetje.

Globoki pomen velike noči se nam približa, če primerjamo njeno doživljanje v pravoslavnih cerkvah s tem, kako jo doživljamo mi. Pravoslavni so tudi kristjani, a so ločeni od Rima. S katoličani imajo isto vero, samo papeževega prvenstva in oblasti ne sprejemajo. Oče Cantalamessa razlaga, kako globoko doživljajo vstajenje pravoslavni kristjani. Najbolj se navdihujejo prav ob doživljanju vstajenja. V katoliških cerkvah je na osrednjem mestu križ, v pravoslavnih svetiščih pa vstali Kristus, ki ga že vse od bizantinske dobe imenujejo Pantokrator, vladar vesolja. V velikonočnem času se znanci na cestah pozdravljajo: »Gospod je vstal« in si odzdravljajo: »Resnično je vstal«.

Kako močno je utrjena ta navada, kaže dogodek iz začetkov boljševiške revolucije. Nekoč so pripravili javno debato o Kristusovem vstajenju. Prvi je imel besedo neveren komunist, ki je mislil, da bo zmlel v prah krščansko verovanje v vstajenje. Ko je končal, je nastopil pravoslavni duhovnik, da bi zagovarjal dogmo o vstajenju. Skromni duhovnik je pogledal po ljudeh, ki so ga opazovali z velikim zanimanjem, in jih pozdravil z običajnim: »Gospod je vstal«. Vsi skupaj so mu nagonsko odzdravili: »Resnično je vstal«. Ko je duhovnik to slišal, je odšel z odra. Odgovor je bil jasen in ni bilo treba več nobene besede.

Ni torej dovolj, če samo navzven sprejemamo, da je Gospod vstal. Vstajenje moramo tudi dejansko živeti, tako da nas to globoko preusmerja pri molitvi, dobrih delih in sploh v razmerju do drugih. Kristus je za vedno premagal smrt in nam z vstajenjem prinesel mir, veselje, zadovoljstvo in večno življenje. To je evangeljsko sporočilo za te dni in za vso velikonočno dobo.
Kristus je vstal. To ne pomeni, da so vsi problemi, s katerimi se srečujemo v življenju, rešeni. Ne pomeni, da so obrisane z lic ljudi vse solze. Ne pomeni, da smo potlej idealni, brez napak in šibkosti.
Božja zmaga ni zmaga Kristusa nad njegovimi rablji, da bi jih končno premagal, pač pa je zmaga Božje ljubezni nad sovraštvom, človeško slabostjo in grešnostjo. Kjer se človek zboji zase in udari nazaj, tam Kristus vztraja in gre naprej pot ljubezni. Jezus Kristus vzame nase greh sveta in s tem človeštvo osvobodi greha. To je vstajenje za nas in v nas.
Ali ni vstajenje vsakokrat, ko spustimo Boga k sebi, ko se prepoznamo ljubljeni od njega v tem, kar smo? Ko okusimo in doživimo, da nas sprejema in ima rad, pa čeprav smo grešniki?
Jezus razodeva dobro podobo Boga. Boga, pred katerim ni treba zbežati, se skriti, se umakniti. Razodeva podobo Boga, ki se pusti pribiti na križ in ki ne bo udaril nazaj, pa naj človek še tako pljuje po Ljubezni. To je obličje Božje ljubezni, ki je tako močna, da sestopi na dno človekove mizerije. Edinole Kristus v toliki ljubezni in dostojanstvenosti zmore sestopiti tako močno, da dopusti divjanje človeške svobode napak rabljene. Reče: »Človek, smeš biti kar si; glej pa mene, da boš prepoznal, kdo si v resnici, kako si ljubljen.« To je vstajenje za nas in v nas.
Kristusovo vstajenje je povsod tam, kjer je več ljubezni, da zmoremo sprejeti sebe in bližnje takšne kot s(m)o. Je tam, kjer zmoremo spoštovati sebe kot omejena in grešna bitja (in druge prav tako).
Je tam, kjer zmoremo priznati, sprejeti in pokazati svoje omejenosti in ranljivosti (in nismo več zaviti v oklep). Je tam, kjer je več moči za sprejemanje križa in preizkušenj. Je tam, kjer ne čepimo več blokirani v trpljenju in obupujemo kot da je ta stiska zadnja postaja našega življenja, pač pa prihaja novo upanje in nova moč, da vstanemo in gremo naprej.
Že tu na zemlji okušamo nekaj Kristusovega vstajenja – povsod tam, kjer je več moči za darovanje, za odpuščanje, za sprejemanje križa, za pogled onkraj križa in onkraj zaprtega groba.
To vstajenje bo, verujemo, definitivno dopolnjeno, ko bo Bog vse v vsem.
Vzemimo za svojega pozdrav in ko se bomo na veliko noč srečevali, si vsaj s pogledom, če že ne bo mogoče z besedami, voščimo: »Kristus, je vstal!« Zares je vstal!

Ervin Mozetič

Naše življenje je podobno mozaiku, sestavljenem iz svetlih, manj svetlih in temnih kamenčkov. Svetli predstavljajo lepe, vesele trenutke, manj svetli in temni pa trenutke naše žalosti in trpljenja. Naša naloga je, da te kamenčke pravilno razporedimo, da bo imel vsak svoj smisel in, da bo sestavljal lep mozaik našega življenja. Ta mozaik bo odseval globlji smisel, predvsem pa podobo Jezusa. Pri tem se nam zastavlja vprašanje, kako razporediti te kamenčke, kaj vzeti za merilo? Odgovor je težko sprejemljiv, pa vendar, to merilo je Kristusov križ. Samo, če človek v svoje življenje postavi križ, ki predstavlja nek Božji koordinatni sistem, dobi vsak trenutek življenja smisel in poslednji cilj. In prav to je skrivnost trpljenja skupaj z Jezusom.
V eni od pridig je sveti arški župnik spregovoril o razlogih, zakaj se kristjan naj ne sramuje evangelija, in jo naslovil Kristjanov ponos: Kristusov križ. Takole je zapisal:
Za kristjana ni nič bolj slavnega in častnega kot dejstvo, da nosi vzvišeno ime Božjega Sina, da je brat Jezusa Kristusa. Nič pa ni bolj nevredno od dejstva, da se vedno, kadar se mu ponudi prilika, sramuje povedati, da je kristjan. Pa mi boste rekli: Kdo so ti, ki so se pregrešili, ker so se ozirali na ljudi? Poslušajte me in boste vedeli. S svetim Bernardom vam povem, da se vsakdo, ki se iz obzirnosti do ljudi sramuje pokazati, da je kristjan, pregreši, ker bolj spoštuje ta svet. K temu dodajam, da je sramovati se, ko delamo dobro, in to iz strahu, da bi bili prezirani ali da bi nas kakšni brezbožneži ali neumneži zaradi tega zasmehovali, grozljivo zaničevanje prisotnosti dobrega Boga. Toda zakaj se ti hudobni kristjani iz vas norčujejo in zasramujejo vašo pobožnost? Pravi razlog je naslednji: napadajo vas, ker nimajo moči, da bi delali to, kar delate vi, kajti vi v njih prebujate vest. Toda bodite gotovi, v svojih srcih vas ne podcenjujejo, ampak prav nasprotno, zelo vas spoštujejo. Kadar pa morajo vprašati za dober nasvet ali pa hočejo prositi dobrega Boga za kakšno uslugo, se ne obračajo k tistim, ki se obnašajo kot oni, ampak k tistim, ki so jih zasramovali, vsaj z besedami.
Sveti Janez Marija Vianej v svojem odlomku iz pridige govori o prastari krščanski temi, kdaj in zakaj se kristjan sramuje Kristusa. Arški župnik je vedel, da je apostol Pavel svoje učence spodbujal, naj se ne sramujejo evangelija, kajti Kristus je pred Pilatom dobro pričeval. V navedenem odlomku Vianej govori o učinkovitosti biti kristjan. Kot svetnik, v pričevanju vidi najprej glavni učinek, namreč strah pri tistih, ki evangeliju nasprotujejo. Ta strah le opiše in ga ne obsoja. Pri opisu strahu pa izpostavi dva dobra vidika strahu: prebujanje vesti ter skrito, a vendarle iskreno občudovanje moči pričevanja in zatekanje h kristjanom za pomoč, kadar potrebujejo dober nasvet ali pomoč v prošnji k dobremu Bogu.
Tudi danes si mnogi prizadevajo, najbolj pa tisti, ki so Cerkev zapustili, da bi v kristjanih prebudili sram, nekakšno megleno nelagodje ob tem, da so kristjani. In pogostokrat se zares ne moremo preveč pohvaliti, da smo pogumni kristjani.
Današnjemu načinu pogleda na križ je potrebno odkriti slavo križa. Če nam je v času preizkušnje pomagala misel na križanega in trpečega Jezusa, ker je tako postal bližji naši bolečini, je zdaj potrebno pomisliti na križ na drug način.
To bom skušal pojasniti s primerom. Pred kratkim smo – morda po mesecih hudega trpljenja – izgubili ljubljenega človeka. Ne mislimo še naprej nanj, kako je ležal na postelji; kako je bil v takih ali drugačnih okoliščinah ob koncu ves izčrpan, kaj je počel, kaj je rekel in morda celo mučimo srce in razum ter nekoristno poglabljamo občutek krivde. Vsega tega je konec, tega ni več, ne obstaja; s takim početjem bi le podaljševali trpljenje in ga umetno ohranjali pri življenju.
Nekatere matere (tega ne pravim, ker bi jih obsojal, ampak, da bi jim pomagal), ki so dolga leta spremljale svojega otroka v njegovi kalvariji, potem, ko ga je Gospod poklical k sebi, zavračajo, da bi zaživele na drugačen način. V hiši mora vse ostati tako, kot je bilo v trenutku njegove smrti; vse mora govoriti o njem; nenehno hodijo na pokopališče. Če so v družini še drugi otroci, morajo tudi oni prilagoditi svoje življenje temu ozračju smrti, kar pa seveda povzroča hudo psihološko škodo. Vsak izraz veselja v hiši se jim zdi skrunitev. Ti ljudje so najbolj potrebni, da bi odkrili pomen današnjega dne. Nisi več ti, ki nosiš križ, ampak križ nosi tebe; križ te ne pritiska k tlom, ampak te dviga.
Treba je pomisliti na ljubljeno osebo, kako je sedaj, ko je »vse dopolnjeno«. Tako so delali z Jezusom starodavni umetniki. Zrli so vanj, kakršen je sedaj: vstali, slaven, srečen, miren, sedeč na prestolu Boga samega, z Očetom, ki je »obrisal sleherno solzo z njegovih oči« in mu dal »vso oblast v nebesih in na zemlji«. Nič več med ostrino agonije in smrti. Ne pravim, da zmoremo vedno ukazovati srcu in preprečiti njegovo krvavenje ob spominu na tisto, kar se je zgodilo; potrebno pa je poskušati, da bi vedno bolj prevladoval pogled vere. Če ne, čemu služi vera?
Na velikonočno jutro se Cerkev obrača k Mariji, materi, ki je pravkar doživela Kalvarijo, in jo »tolaži« z naslednjimi besedami: »Raduj se, Kraljica nebeška. Zakaj on, ki so ga bila vredna nositi, je vstal, kakor je rekel. Jaz bi rad storil enako in vsem »zemeljskim« materam (in seveda tudi očetom in vsem ljudem), ki se vračajo s kakršne koli Kalvarije, rekel: »Ne jokaj več! On ali ona, ki si ga nosila v svojem telesu, je živ, vesel, ne trpi več, počiva. V usmiljenem Božjem naročju je, deležen večne gostije. Na varnem je. Tako pomisli nanj«.
Resnično, »žari skrivnost križa«, žari in razsvetljuje naše tuzemsko bivanje. Tega se spomnimo in to položimo danes pod križ!

Ervin Mozetič

Prevladujoč ton današnjega dneva je kruh, postavitev evharistije, v ospredju je kruh za življenje sveta.
Smo v letu evharistične prenove, v letu evharističnega kongresa. Pred nami je na oltarju sveti Štefan, prvi mučenec Cerkve in dijak Lojze Grozde, prvi slovenski mučenec, ki je bil vnet častilec evharistije in je ravno v zvezi z njo pretrpel mučeniško smrt, saj je tisto jutro pred vstopom v nebesa skozi mučeniško smrt podobno Štefanovi in Jezusovi, to je nasilni, prejel obhajilo na prvi petek v mesecu in letu. Zato preglejmo in razmislimo kaj pomeni evharistični kruh, kruh za življenje sveta.
Zakramenti so znamenja: »ustvarijo to, kar pomenijo«. Od tod pomembnost, da razumemo, znamenje česa je za ljudi kruh. V določenem smislu za razumevanje evharistije bolje pripravlja poklic kmeta, mlinarja, gospodinje ali pa peka, kot pa teologa, kajti oni o kruhu vedo neizmerno več, kot pa intelektualec, ki ga vidi šele takrat, ko pride na mizo in ga poje, pa še to verjetno raztresen.
Naredimo torej naslednjo zanimivo stvar: pojdimo v šolo teh nenavadnih učiteljev, da bi se naučili nekaj o kruhu. Če povprašamo kmeta, kaj mu prihaja na misel ob besedi kruh, nam bo rekel: jesenska setev, čakanje, pletev, čiščenje, bojazen v času, ko se žitna polja belijo in jih ena sama nevihta lahko poleže k tlom in končno trdo in naporno delo ob žetvi in mlačvi. A ne le to. Mnogi se bodo spomnili, kaj je nekoč za družino pomenil dan, ko so pekli kruh: to je bil praznik, skoraj verski obred. Zadnja stvar je bil križ, ki ga je gospodinja zarezala na vsak hleb kruha in ga vročina v peči spremila in pozlatila v globoke brazde. In potem je zadišalo po svežem kruhu, in le mislite si lahko, kako so si ga lačni zaželeli.
In kaj je kruh, ko pride na mizo? Oče ali mama, ki ga razlomi, ali pa ga preprosto da na mizo, je podoba Jezusa. Tudi on ali ona bi lahko rekel, rekla otrokom: »Vzemite, jejte: to je moje telo, ki se daje za vas«. Vsakdanji kruh je zares vsaj malo njegovo, njeno telo, sad njegovega, njenega napora in znamenje njegove, njene ljubezni.
Kruh je znamenje številnih stvari: je znamenje dela, pričakovanja, hranjenja, domače sreče, povezanosti in solidarnosti med tistimi, ki ga jedo … Kruh je edina hrana, ki se je ne naveličamo; vsak dan ga jemo in vsakokrat je njegov okus prijeten. K vsaki hrani se poda. Ljudje, ki trpijo lakoto, ne zavidajo bogatim njihovega kaviarja ali pa dimljenega lososa, predvsem jim zavidajo svež kruh.
Poglejmo sedaj, kaj se zgodi, ko ta kruh položimo na oltar in ga duhovnik posveti. Pomeni, da v trenutku posvetitve kruh preneha biti kruh in postane Kristusovo telo; substanca kruha – to je njegova globoka resničnost, ki jo dojemamo, pa ne z očmi, ampak z razumom – odstopi prostor drugi substanci ali bolje osebi, Božji osebi, ki je vstali in živi Kristus, čeprav zunanja podoba ostane tista, ki je lastna kruhu.

Poglejmo primer, da bomo to lažje razumeli. Ko vidimo gospo, ki prihaja iz frizerskega salona z novo pričesko, spontano vzkliknemo: »Kakšna sprememba!« Spremenile so se njene forme in zunanji izgled, ne pa globina njenega bitja in njena osebnost. Če je bila prej inteligentna, je tudi sedaj; če prej ni bila, žal, ne bo tudi zdaj. Spremenila se je zunanjost, ne pa substanca.
V evharistiji pa se zgodi prav nasprotno: zunanjost kruha namreč (oblika, okus, barva, teža) ostane ista kot prej, spremeni pa se globoka resničnost, postane Kristusovo telo.
Naj bo dovolj teh težkih stvari. Spustimo se v dolino, v naše vsakdanje življenje. Čeprav niste ne vem koliko razumeli od vsega tega, kar sem govoril, ne bodite v skrbeh. K sreči ni nujno potrebno, da bi vedeli vse o kruhu in njegovi kemični sestavi, da bi ga z užitkom jedli in imeli od tega korist! Če gledamo na evharistijo v luči, kot smo jo predstavili, le-ta osvetljuje, oplemeniti in posveti vse resničnosti sveta in človekovo dejavnost. Nov, evharističen pomen kruha ne izniči tistega naravnega, ampak ga povzdigne. V evharistiji je ista tvarina – sonce, zemlja, voda – prinesena Bogu in dosega svoj cilj, ki je prav v tem, da razglaša Stvarnikovo slavo. Evharistija je resnična »hvalnica stvarstva«.
»Sad zemlje in dela človeških rok«, evharistični kruh, spregovori nekaj zelo pomembnega prav o človeškem delu, in to ne le o kmečkem delu. V procesu od semena do kruha, ki je na mizi, vstopa industrija s svojimi stroji, trgovina, transport in neskončno drugih človeških dejavnosti. Vse človeško delo.
Delo ni več odtujitev, ampak posvetitev. Kakor lahko vidimo, evharistija povzema in poveže vse stvari.
Zato, ne morem več biti brezbrižen do brata, ko pristopam k evharistiji; ne morem ga zavračati, ne da bi zavračal samega Kristusa in se sam ločil od enotnosti.
Kdor bi pri obhajilu trdil, da je ves goreč za Kristusa, potem ko je pravkar užalil ali ranil brata, ne da bi ga prosil odpuščanja ali ne da bi bil odločen, da bo to storil, je podoben nekomu, ki je po dolgem času srečal prijatelja; dvigne se na prste, da bi ga poljubil in mu pokazal vso svojo čustveno naklonjenost; vendar se ne zaveda, da mu hkrati tepta noge z okovanimi čevlji!
Kristus, ki prihaja k meni v obhajilu, je isti nerazločeni Kristus, ki prihaja tudi k bratu, ki je poleg mene; on nas, če naj tako rečemo, povezuje med seboj v trenutku, ko nas vse veže nase.

Tukaj je morebiti globoki pomen stavka, ki ga včasih beremo v spisih Nove zaveze in prvih stoletij Cerkve: »Združeni v lomljenju kruha« (prim. Apd 2, 42); kristjani so se čutili združeni v lomljenju kruha. Paradoks: združeni v delitvi.
Lomljenje namreč pomeni delitev. Natanko tako: združeni smo, v tem ko delimo, bolje, ko delimo med seboj isti kruh!
Sveti Avguštin nas je spomnil, da ni mogoče imeti kruha, če zrna, ki ga sestavljajo, prej niso bila »zmleta«.
Da bi bili zmleti, ne obstaja nič bolj učinkovitega od bratske ljubezni, posebej za nekoga, ki živi v skupnosti: prenašati drug drugega ne glede na razlike v značaju, pogledih itd. Je kakor pila, ki nas vsak dan iztanjšuje, tako da izgubljamo našo naravno ostrino.
Na dan evharistije vam želim, da bi bili vsi skupaj sposobni zahvale za ta najvišji dar in vedno ga prejemajmo pobožno, skesano, z živo vero in ljubeznijo.

Ervin Mozetič

Cvetna nedelja je poleg velikega petka edini dan v bogoslužnem letu, ko beremo v evangeliju Kristusov pasijon. Zdi se mi, da bi zatajil svoje poslanstvo, če bi govoril o čem drugem, kot o tem. Nekoč so se v velikem tednu udeleževali procesij, križevega pota in postnih pridig. V številnih krajih je še vedno zelo živa procesija mrtvega Kristusa in druga izročila, ki so povezana s Kristusovim trpljenjem. Morda pa je za mnoge to edinstvena priložnost, ko lahko posvetijo nekaj časa in pozornosti Kristusovemu trpljenju. Eden od psalmov pravi o Jeruzalemu: »Vsi smo tam rojeni«. Še veliko bolj upravičeno lahko to misel ponovimo za Kristusovo trpljenje: Vsi smo tam rojeni!
Filozof Pascal je rekel: »Kristus prestaja agonijo v oljčnem vrtu vse do konca sveta. Ne pustimo ga samega v vsem tem času«. On prestaja smrtno trpljenje povsod, kjer je en sam človek, ki se bori z žalostjo, s strahom, s tesnobo, kjer je človek v brezizhodnem položaju, kakor je bil tisti dan on. Mi ne moremo storiti nič za Jezusa, ki je takrat prestajal smrtni boj, lahko pa nekaj storimo za Jezusa, ki danes bije smrtni boj.
Vsak dan slišimo o tragedijah, ki se dogajajo, včasih celo v naši neposredni okolici, za sosednjimi vrati, a jih nihče ne opazi. Koliko oljčnih vrtov, koliko Getsemanijev v srcih naših mest! Ne pustimo samih vseh tistih, ki so se znašli v njih.
Zapustimo zdaj oljčni vrt in se odpravimo v Pilatovo hišo.
Tudi tukaj moramo reči: Jezus je v Pilatovi sodni hiši vse do konca sveta. Pomislimo na vse, ki prestajajo mučenje, na vse zapornike včeraj in danes (pa naj bodo nedolžni ali krivi), sami so in brez pomoči, prepuščeni na milost in nemilost okrutnih ječarjev ali neusmiljenih policistov, v kakšnem temnem kotu ječe, kjer nihče ne more posredovati; končno pomislimo na Jude, ki so v taboriščih smrti kakor jagnjeta poslani v klanje. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili«.
Zapustimo tudi Pilatovo sodno hišo in se povzpnimo na Kalvarijo.
»Jezus je zavpil z močnim glasom:
'Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?'
Spet je zakričal z močnim glasom in izročil duha«.
Tudi tukaj moramo reči: »Jezus je na križu vse do konca sveta«. In to v vseh, ki po nedolžnem trpijo. Pribit je na križ v hudo bolnih. Žeblji, ki ga še vedno držijo na križu, so vsa krivična dejanja do revnih. V enem od nacističnih taborišč so obesili človeka. Nekdo je s prstom pokazal na žrtev in vprašal vernega človeka ob sebi: »Kje je v tem trenutku tvoj Bog?« »Ga ne vidiš?«, mu je odgovoril. »Visi na vislicah«.
V vseh »snemanjih s križa« vedno izstopa osebnost Jožefa iz Arimateje. On predstavlja vse tiste, ki tudi danes izzivajo politične režime ali pa javno mnenje, da bi se približali obsojencem, zavrženim, obolelim za AIDS-om in bi se potrudili, da bi vsaj komu od njih pomagali stopiti s križa. Za koga od današnjih »križanih« bi bil lahko pričakovani »Jožef iz Arimateje« prav eden od nas.
Ne moremo se posloviti s Kalvarije, ne da bo posvetili vsaj eno misel tudi materi Mariji. Po Auschwitzu se je veliko govorilo o Božjem molku. Toda nihče ne ve bolje, kakor Marija, kaj je Božji molk. Ona bi lahko za svoje vzela besede, ki jih je izrekel eden starodavnih cerkvenih očetov, ko se je spominjal grozot, ki so jih nekega dne med preganjanjem prizadejali kristjanom: »O Bog, kako težko je bilo tisti dan prenašati tvoj molk!«.
Tako smo sklenili naš kratek križev pot. Zelo lepa črnska duhovna pesem pravi: »Kje si bil, kje si bil, ko so križali Boga?« Vsakič, ko poslušam to pesem, sem prisiljen odgovoriti: Da tudi jaz sem bil zraven, tudi jaz sem bil zraven, ko so križali Jezusa. Na njegovi glavi je bil tudi moj trn, na njegovem telesu je bila tudi moja rana … Ne morem, nočem reči kakor je rekel Pilat: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka!«.
Piše, da je bilo v Jeruzalemu čudežno kopališče. Občasno je voda zaplivkala in kdor je ob tej priložnosti prvi stopil v vodo, je bil ozdravljen. Kristusovo trpljenje je kakor veliko kopališče, čigar vode v tem velikem tednu »zaplivkajo« v veliko milost, ki kroži v Cerkvi. Kdor ima pogum in se poln vere in zaupanja vrže vanjo, pride iz nje ozdravljen.
»Vreči se v vodo« bo za koga konkretno pomenilo opraviti dobro spoved. Spraviti se z Bogom. Ne še naprej odlagati na kasneje. V mnogih pokrajinah je tradicija t.i. »velikega čiščenja pred veliko nočjo«. Ali bomo to opravili le v naših zidanih hišah, samo »zunaj« nas, ne pa tudi »znotraj« nas?

Ervin Mozetič

V današnjem evangeliju vidimo, kako Kristus premaga greh. Ne tako, da bi ga onemogočil, pač pa, da ljubi grešnika. Človek greši zaradi pomanjkanja ljubezni, oz. zaradi nesprejemanja ljubezni, ki ga čaka v srcu. Grešnik se more spreobrniti v moči Kristusovega odpuščanja.
Za mnoge ljudi je spoved dolžnost; navadili so se grdo ravnati s tem zakramentom. Za mnoge je spoved navadna komedija ali formalnost na carini. Gre za ponižanje zakramenta.
Mar niso določene velikonočne spovedi zasmehovanje, v katerih je zakrament oskrunjen, izpraznjen? Zdi se, da postaja ponekod spoved nekakšno zbiranje pred telefonsko govorilnico, kjer kar tekmujejo, kdo bo hitrejši. Zdi se, da je med mnoge ljudi zašla misel, da je treba z zakramentom opraviti v najkrajšem času. Pa vendar, ali gremo tako k zdravniku? Ali iščemo tako naglega zdravnika, kot iščemo spovednika, ki bi na hitro opravil? Nagel zdravnik za vse stranke? Za premnoge je spoved pogosto nujna formalnost, s katero se je pač treba sprijazniti.
Koliko vernikov izkusi in doume, da je zakrament spovedi srečanje s Kristusom, da gre za objem Očeta, ki osebo že dolgo čaka? Smo res tako plehki, da se nam mudi in smo zdolgočaseni pri takem dejanju? Vzemimo si torej nekaj časa za pogled na spoved.
Spoved je eden od zakramentov katoliške cerkve; ena izmed ponujenih Božjih rok. Nekateri cerkveni očetje, ki so postavljali smernice Cerkve, so govorili o življenju kot o prehodu čez reko. Zakramenti so kot kamni, da se gre lažje čez reko. Seveda pa je mnogo možnosti, kako priti čez reko. Božja ljubezen je dovolj osebna, na vsakogar se naslavljajoča, dovolj izvirna in ustvarjalna – da najde načine, kako vstopiti v življenje določene osebe. Pomembno je, da prideš čez reko; torej, da v življenju prehodiš pot – pot rasti v veri, upanju in ljubezni; da delaš korake v odnosih, zaupanju, odprtosti, solidarnosti, spoštovanju, odprtosti srca sočloveku, svobodi, itd. Nekaj korakov na poti v resnično ljubezen, ki je globoka, osebna, iz prepričanja, zastonjska, svobodna, spoštujoča sebe in druge – takšna je Kristusova ljubezen.
V čem je greh? Greh je, kar me odvrača od tega prehoda, kar zavira to rast. Bog mi želi dobro, zgodi pa se, da sem zaslepljen, da ne vidim sploh jasno, kaj je zame zares dobro; ali pa sem ujet v neodrešenosti in neodpuščanja. Kesanje se porodi takrat, ko v srcu občutim lepoto in ljubezen ter na drugi strani nekaj, kar me ločuje, zaslepi, odvrača, preprečuje. Morda čutim le nek problem, težavo v odnosih, v življenju, v sprejemanju sebe in drugih. Prav imaš, če se ti ne zdi vredno hoditi k spovedi, da bi našteval/-a neke površne grehe, prestopke. Gre za tvoje srce, ki čuti; gre za odnos z Božjo ljubeznijo, kjer je pravi prostor spovedi.
Posvetna misel sprašuje, kako se osvoboditi občutka krivde; kristjani pa iščemo kako najti zdrav občutek krivde, ki nas bo vodil v srečanje z odpuščajočo Božjo ljubeznijo. Znebiti se občutka krivde ni tako težko – dovolj je, da si mislimo: 'Saj itak vsi tako delajo'. A ne gre za to, pač pa za pot prepoznavanja kdo sem pred Stvarnikom, pred Odrešenikom, pred Ljubeznijo; za korak priznavanja zgrešenosti in za kesanje; nadalje za zaupanje in odločnost, da se kaj spremeni v mojem življenju.
Koliko napačnih, plitvih predstav o grehu je v ljudeh, npr. »Saj nisem nikogar ubil, torej je vse o.k., le drobne malenkosti, grem mirno naprej.« Toda v par minutah opraviti s tem, s čimer se človeštvo ukvarja vse od tedaj, ko se človek zaveda, da je človek - namreč vprašanje zla in odrešenja od zla – pomeni, da smo glede pojmovanja greha, zla in odrešenja zares plitvi in banalni, ali pa naivni in neumni. Greh je zavračanje Boga, ko ne dovolimo, da bi bil Bog Bog; spreobrnjenje pa je dovolitev, da je Bog Bog naših življenj. V središču krščanstva je grešnik, ker je v središču Kristus in njegovo iskanje grešnika in s tem vsega, kar je izgubljenega v človeštvu.
Bistveno je, da ne iščem in ne gledam svojega greha pred samim seboj, pač pa pred Usmiljenim Bogom – pred Kristusom na križu, ki ne obsoja, ki ne obdolžuje, ki ne vrača pljunkov in udarcev, zasmehovanj in ponižanj, pač pa vse vzame nase. Da, tako nora je Božja ljubezen, tako do konca gre!
Kaj pomeni gledati svoj greh pred Božjo ljubeznijo? Tu ne gledam sebe in svojih napak sam pred seboj, pač pa pred Nekom, ki mi želi dobro, le dobro in do konca dobro, me kliče v življenje, v ljubezen, mi hoče to podariti, jaz pa ga lomim, delam drugače. Greh v meni to dela, moč greha – kjer pa sem jaz tudi odgovoren. Deloma sem žrtev greha, deloma pa svoboden in s tem odgovoren ter kriv. Pred Božjim usmiljenjem je možno zdravo zavedanje, priznavanje in prepoznavanje, da sem povzročil hudo sebi ali drugim. Ne pomaga le pritiskanje na vest, pač pa je tu še ena druga skrivnost: mehčanje srca, da človekovo srce more spoznati zablodo, zgrešenost. Če se oseba čuti sojeno, bo verjetno zaprla svoje srce, ne bo pustila nobenega blizu. Če pa se oseba čuti varno, bo mogla odpreti srce, prisluhniti. Če gre za zdravo duhovno skesanost, je to v odnosu z ljubečim Bogom, Kristusom. Ne pa kako grenko očitanje, obsojanje, samo-obsojanje. Tak okus je notranje uničujoč, obteževalen. Tukaj ne moremo nič dobrega narediti vnaprej. Je bolj obtežitev, blokiranost. Duhovna skesanost je obžalovanje zaradi tega, ker mi je toliko dano, ponujeno, jaz pa to kar mečem proč. Pomeni priznavanje Božjih darov, ki so mi dani, sprejemanje odgovornosti za te darove. Nadalje gre za skesanost, ker sem delal škodo in krivico sebi ali drugemu – in v grehu sploh nisem čutil, sočutil sebe ali drugega, sedaj pa ga lahko začutim in se skesam. Je torej v ljubezni, pred obličjem ljubezni – torej v Kristusu, pred njim, z njim.
Dokler misliš: »Saj v tem in tem se morem in moram sam popraviti«, je možno, da izrivaš Boga proč, kot odvečnega. Po drugi strani: dokler se nekdo ob prepoznavanju lastne grešnosti obsoja in tolče po sebi – pomeni, da dela to v samem sebi, pred samim seboj in ne v Ljubezni.
Čisto drugo pa je: »Gospod, ti mi daješ toliko darov, me vabiš v toliko lepega, mi zaupaš in me vabiš na pot ljubezni. Jaz pa grem korake, ki niso v to smer. Zgrešen sem, zaslepljen, ujet, zamazan. Tolčem po drugih, po sebi, po življenju. Žal mi je. Nočem tega. Prosim pomoči. Odpusti mi.« - to je res čisto druga drža, odnos! Morda zares šele takrat, ko si pred eno veliko ljubeznijo, upanjem, sprejetostjo, varnostjo moreš pogledati do dna svoji revščini, zgrešenosti, škodi, ki si jo povzročil oz. jo povzročaš sebi ali drugim. Sam pred seboj tega ne zmoreš, saj bi se zrušil v obup nad samim seboj. Če je človek sam: navadno ali se opravičuje, ali krivi druge, ali se opravičuje glede na okoliščine. Bog pa išče, kar je izgubljenega v človeku: a to more storiti le s sodelovanjem človeka, da človek dovoli, spusti Boga k sebi, Božjo luč. Ko se človek stre, zlomi, zruši –a to ni obup kot padec v brezno groze, pač pa zrušitev zanašanja na zgolj samega sebe ter korak v izročenost Božjemu usmiljenju.
V naši družbi, ko nekdo naredi nekomu krivico, sta vedno dva: pravični in nepravični, napadalec in ranjenec, krivec in nedolžni. Edino, kar človek lahko naredi je, da pokliče na pomoč sodnika. Sodnik sproži proces in preverja, kdo je bil kriv. Na koncu odloči in določi kazen. V tem primeru sodnik uporablja izraze in prijeme kot so: kdo je kriv, kdo je obsojen in kdo zasluži kazen.
Pri Bogu pa ni tako: ni najprej, da človek izpove greh, potem pa prejme odpuščanje; pač pa je človeku v Kristusu že odpuščeno in v tem najde moč in milost, da zmore izpovedati greh. Izpoved greha je odgovor na prejeto odpuščanje. Z izpovedjo greha sprejmemo odpuščanje in milost prenove. Bog nam je v Jezusu že vnaprej odpustil. Odrešenje je prav to: Jezus Kristus, učlovečeni Bog, vzame nase zlo sveta, vse pljunke, grdote, zavračanja, gnus, sramoto. Jezus je cunja, ki briše umazanijo sveta, da bi mi lahko očiščeni živeli. S Kristusovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem se je božja ljubezen razodela: da zadnja beseda ni greh, pač pa ljubezen. Vera je to: ta ljubezen je tudi zate: Ti nisi izvzeta, nisi izvzet. Verjameš, da si vreden ljubezni, usmiljenja, odpuščanja? Pa ne zato, ker bi bil tako super, pač pa zato, ker si, ker obstajaš, ker živiš, ker pripadaš Bogu. Zahteven je ta kriterij, skozi katerega nas gleda Kristus. Obenem pa nas ta isti Kristus gleda s sočutjem, ne s hladom, trdoto, kot nekak upravitelj ali sodnik. Pač pa nam želi dobro, vabi nas na pot ljubezni, na pot za njim. Dobro ve, da smo slabotni, grešni, zaskrbljeni zase, v skrbi in strahu za svoja življenja – ki jih nočemo izgubiti.
Ko se znajdem v Kristusu, ki je zahteven, a ne obtožujoč, torej ko mi želi zares le dobro, ko mu je veliko do mene in pozna moje resnično dobro – sem v prostorju spovedi. V Kristusu Bog kaže, da nas ima rad kot grešnike – in v moči te ljubezni se moremo spremeniti in iti ven iz greha. Ne pa, da bi nas imel rad šele takrat, ko bi se mi spremenili ter očistili od greha. Bistvo življenja ni v ne grešiti, pač pa spoznati Boga, Božjo ljubezen – ki se daje spoznati najgloblje in najbolj osebno prav grešniku. Lepo velikonočno spoved vam želim!

Ervin Mozetič

Današnji evangelij je prilika o izgubljenem sinu. Te prilike z našimi besedami razlage ne moremo izboljšati, lahko jo le razvodenimo. Gre za zgodbo in kot taki gre prisluhniti. Moja naloga bo, da posodim glas Jezusu, da bo danes med nami ponovno zazvenela. Po vsakem odstavku se bom ustavil le toliko, da bi kakšno pomembno stvar na kratko podčrtal, da ne bi odplavala mimo nas.

»Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: 'Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!' In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje«.

Koliko žalosti je v tem prvem prizoru! Sin nima niti ene same besede hvaležnosti za svojega očeta. Niti pomisli ne na znoj, ki je verjetno stal očeta, da je prišel do vsega tistega premoženja. Oče je le še posrednik dediščine. Zanima ga le očetovo premoženje, ne pa njegovi nasveti, vrednote, ljubezen. Zahteva delež dediščine, kakor da bi bil oče že mrtev. Premoženje, »ki mi pripada«: zaveda se, da je sin le zato, da lahko uveljavi svojo pravico do dediščine.

Jezus se ni kar iz nič izmislil te zgodbe, ki jo pripoveduje v svoji priliki, ampak jo je, žal, povzel iz življenja. Gre za položaj, ki je tudi danes precej bolj pogost, ko je bil v njegovem času. Mladostniki, ki odhajajo od doma in za seboj zaloputnejo vrata; ki z drogo ali s kakšno drugo neurejenostjo zapravijo očetovo premoženje in ko so potrošili denar, se brez sramu vrnejo in prosijo še za več, namesto da bi se opravičili. Ne bom nadaljeval o tem, kajti dejansko stanje glede tega je zelo različno in veliko bolj žalostno, kot si sploh lahko predstavljamo in koliko staršev vse to izkuša. Nadaljujmo z branjem:

»Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal«.

Zdaj vemo, kaj je nameraval narediti s svojim deležem dediščine. Ni jo namenil kot temelj, na katerem bi on sam gradil bodoče življenje, ampak za »razuzdano življenje«. Izid je kot običajno v takih primerih: ko zmanjka denarja, prijatelji poniknejo. Mladenič se je znašel sam, brez vsega, pasel je svinje. To za današnje mlade gotovo ni ne vem kako vabljivo delo, toda za takratnega Juda je bila to največja sramota, ker so imeli prašiče za nečiste živali. Berimo dalje:

»Šel je vase in dejal: 'Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.’ In vstal je ter šel k očetu«.

Na začetku spremembe je trenutek, ko mladenič »gre vase«. Od trenutka, ko reče sam pri sebi: »Grešil sem«, je že nov človek. Vse nadaljevanje je le izpolnjevanje sprejete odločitve. Koliko neverjetnih stvari se običajno porodi iz poguma, da človek gre vase, da se razgali pred svojo vestjo. Pojdimo naprej.

»Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: 'Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin'«.

Od tega trenutka glavni junak ni več sin, ampak oče. Če ga je zagledal, »ko je bil še daleč«, je to zato, ker od tistega dne, ko je sin odšel, ni nehal pogledovati proti obzorju. »Tekel je in ga objel«. Nikakršne omembe kazni, navajanja razlogov, nobenih očitkov. Ne zadrži ga občutek dostojanstva, ki bi zadrževala starčka, da bi stekel naproti. Žene ga očetovski čut.

Rembrandt je na slavni sliki poustvaril trenutek, ko sin pade na kolena pred očetove noge, da bi se mu izpovedal. Na tej sliki nas zelo nagovarja izraznost očetovega obraza in nežnost, s katero polaga svoje roke na ramena mladeniča. Od vsega tistega, kar je ta mladenič odnesel od hiše, mladeniču na sliki ne ostane drugega kakor bodalo (ki so ga v tistem času vsi nosili s seboj za obrambo pred zvermi), raztrgana obleka in ponošeni sandali. Iz te slike lahko razberemo, zakaj se je zgodilo to, kar beremo v nadaljevanju prilike:

»Oče pa je naročil svojim služabnikom: 'Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden'. In začeli so se veseliti«.

V tej priliki je vse presenetljivo. Bog ni bil ljudem še nikoli predstavljen s takšnimi potezami. Ta prilika se je sama od sebe dotaknila več srca, kot pa vsi nagovori pridigarjev skupaj. Ima neverjeten vpliv na človekov um, srce, domišljijo, spomin. Zna se dotakniti najrazličnejših strun: objokovanje, sramovanje, hrepenenje.

Jezusu te podobe Boga ni bilo potrebno ustvariti iz nič; tako rekoč jo je pil z materinim mlekom. On, ki je »Sin v Očetovem naročju« je privedel do popolnosti podobo Boga, ki jo najdemo v samih vrhuncih svetopisemskega razodetja. Prilika nam pokaže Boga, ki je poln nežnosti in sočutja.

V naši priliki je govora tudi o starejšem sinu, ki ostane doma in je užaljen zaradi – tako je prepričan on – preblage očetove drže do mlajšega sina. Tovrstni »starejši bratje« so tudi med nami kristjani in včasih se žal znajdejo tudi v spovednicah med tistimi, ki bi morali v svoji službi poosebljati očeta iz naše prilike, ne pa starejšega brata v njegovi strogosti in očitkih. Oče je tisti, ki mu je pomembna ena sama stvar: da se je sin vrnil; starejši sin pa je tisti, ki mu je pomembno, da je brat »z vlačugami uničil premoženje«. Pogosto določa držo nepopustljivosti napačen čut za pravičnost, ki je posledica vzgoje ali pa značaja. Nekateri ljudje so strogi do sebe in do drugih, evangelij pa želi, da smo strogi do sebe, do drugih pa usmiljeni.

Nekateri kristjani, ki so enkrat doživeli tovrstno negativno izkušnjo, so se zaobljubili, da ne bodo več pristopili k spovedi in so – žal – to besedo tudi držali. Toda ni prav, da bi se odrekli tako velikemu daru zaradi tovrstne nezgode. V tem času priprave na veliko noč bi morala – nasprotno – v srcih mnogih ljudi vznikniti odločitev mladeniča iz prilike: »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem!«.

Koliko ljudi je v zakramentu sprave izkusilo isto, kar je doživel izgubljeni sin. To so najlepši spomini in veselje v življenju duhovnika. Ljudje, ki odhajajo objokani, ker so se dobesedno rodili v novo življenje in včasih javno povedo: »Bil sem mrtev in sem oživel«. Evharistija je praznična pojedina, ki jo Bog pogrinja za vsakega otroka, ki se vrne. Zakaj bi se je izogibali in to samo zaradi tega, ker imamo odpor do spovedi.

Naj sklenem s Pavlovimi besedami iz današnjega drugega berila, ki so najboljši zaključek prilike:

»Bog je v Kristusu spravil svet s seboj s tem, da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom«.

Ervin Mozetič

Danes se ustavimo ob prvem berilu, kjer je opis dogodka, kako se je Jahve v gorečem grmu sredi puščave razodel Mojzesu. Pravzaprav opis prikazuje, da se mu je razodel sredi njegovega vsakdanjega pastirskega dela. Mojzes najprej od daleč zagleda grm, ki gori, a ne zgori in radovednost ga pritegne, da se mu približa. Hoče videti in vedeti, kaj se dogaja. »Sezuj si sandale z nog, kajti kraj na katerem stojiš je sveta zemlja.« Tako je zaslišal Mojzes neznan glas. Kjer se Bog razodeva je vedno svet kraj. Tudi mi bi se sedaj lahko »sezuli«, saj se nam dogaja svet kraj. Preko besede Svetega pisma se nam razodeva Bog. Vsaj v duhu to tudi res storimo, razgalimo, ne svojih nog, ampak svoje srce pred Božjo besedo, da se nas bo mogla dotakniti. A božje bližine, njegove skrivnosti človek ne more preiskati s svojimi močmi. Te čevlje mora sezuti, kajti stati na svetem kraju pomeni popolnoma se izročiti skrivnosti Božje prisotnosti.
Mojzes želi vedeti, kdo je ta Bog, ki mu daje nalogo izpeljati Izraelce iz sužnosti v svobodo. Božjega imena ne poznamo, ker svetopisemsko poznati ime pomeni poznati bistvo drugega in ga zato tudi obvladovati. Človek ne more tako poznati Boga. Pozna ga toliko, kot se mu sam razodene. Mojzesu se predstavi z glagolom Jaz sem, ki sem; glagol pomeni nekaj izredno dejavnega, aktivnega, živega, ne pa statičnega, mirujočega. Bog je živ, dejaven; celo življenje samo je. V Novi zavezi se Bog še dodatno razkrije človeku in se mu predstavi kot jaz sem ljubezen.
Po tem srečanju Mojzes vendarle izroči samega sebe tako razodetemu Bogu in dobi nalogo izpeljati Izraelce iz Egipta v svobodo obljubljene dežele. Tudi sebe moramo prepoznavati v podobnem poslanstvu. Po krstu in birmi nam je naloženo ne le Boga slaviti, ampak tudi druge voditi k njemu. Čisto konkretno to pomeni, da nas Bog tudi danes vprašuje: Kdo v naših družinah, sorodstvu, sosedstvu, v šoli, službi, med prijatelji….je takšen, da ga je treba izpeljati iz kakšnega njegovega suženjstva, ki ga je oddaljilo od Kristusa, Cerkve, Svetega pisma, in ga privesti v svobodo obljubljene dežele, ki je za kristjane in končno za vse ljudi Cerkev? Najbolje je, da vsak čisto določno danes premisli o teh osebah in tudi v pogovoru z Bogom razmisli, kako bi lahko pomagal tem ljudem.
Mojzes se mora najprej srečati s svojo nemočjo in neuporabnostjo, ki ju prepozna v podobi gorečega grma. Mojzes dvomi, da ga bodo poslušali. In trpi, ker je njegov jezik okoren. Bog mu mora prigovarjati, naj opravi svojo nalogo. Bog ga pošlje k svojemu ljudstvu. In Mojzesovi dvomi vase, ga ne odvrnejo od tega, da ne bi prav njemu zaupal vodstvene naloge.
Postopoma se Mojzes očisti ter osvoji držo čuječnosti in čakanja. Očisti se slepega zaupanja v lastne metode, v svoje lastne tehnike, v svoje lastne načrte. Začenja razumeti, da ni dovolj drugim reči neko besedo, da bi mu sledili. Mojzes odkrije, da ne more ničesar storiti iz svojih lastnih moči. In ko to končno odkrije, je pripravljen, da od Boga sprejme na jasen način poklic in poslanstvo.
Mojzes uvidi, da je neuporaben človek, da se je motil, ni dobro naredil svojih računov. In takrat zasliši: In zdaj pojdi, pošiljam te. Mojzes razume sedaj to, kar je temeljno v vsakem božjem klicu: Klic je božja pobuda.
In nauk za nas: nismo mi tisti, ki delamo in prenavljamo, temveč je Bog tisti, ki vse prežema s seboj in preoblikuje vse, kar se zgodi in kar se bo zgodilo v nas in drugih.
Mojzesovo poslanstvo je bilo v tem, da je bil poklican k služenju, zato je enostavno služil. Mojzes je služil ljudstvu v čisto konkretnih potrebah. To je bilo morda v začetku razočaranje za Mojzesa, toda zavedati se je moral, da ni možno voditi ljudstva, ne da bi upošteval njihove potrebe. Drugo služba je služba odgovornosti, to je v tem, da razume, kako je služenje predvsem v upoštevanju potreb drugih, sprejemanju drugih takšnih kot so. In ne nazadnje Mojzes je služil v tolaženju. Mojzes je tudi tisti človek, ki tolaži, opogumlja, spodbuja. Mojzes pa najbolj služi ljudstvu v molitvi in priprošnji. Mojzes torej ni človek, ki bi sanjal, ki bi si predstavljal neki narod brez prepirov, napetosti, težav; je človek, ki zna za svoj narod v molitvi vztrajati tudi v najtežjih trenutkih.
Če upoštevamo, kar smo rekli o Mojzesu, potem tudi za nas, če smo kristjani velja, da krščansko življenje pomeni služenje drugim in to služenje v vsej odgovornosti in tolaženju, zlasti pa v molitvi in priprošnji. Največ kar lahko sodobni kristjan stori za slovenski narod v tem času je ravno služenje v molitvi in priprošnji, saj s tem kličemo na narod, naše družine in posameznike blagoslov. Skratka sodobni kristjan po zgledu Mojzesa razdaja življenje v službi bratom. Krščanstvo je poziv k služenju, je poziv k daritvi samega sebe drugim.
Vsa služenja morajo biti celostna. Služenje bolnemu, zapuščenemu, tistemu, ki potrebuje, da bi ga obiskali, potolažili, tistemu, ki je v ječi, vse oblike služenja, ki izhajajo iz pogleda vere, postavijo kristjana v polno razpoložljivost drugim.
Preko tega služenja pa pridemo tudi do tega, da svojim bratom in sestram ne damo samo nekaj materialnega, pomoč, tolažbo, zdravilo, temveč tudi evangeljsko besedo. To je najtežje služenje. Tukaj je velika možnost, da bomo zavrnjeni, da ne bomo sprejeti.
Lahko je navdušiti mlade, da obiščejo bolnike: težje jih je vzgojiti za življenje v Cerkvi, jim prenesti Božjo besedo.
Moja želja je: pustimo se voditi Bogu, in služimo v vseh razsežnostih tako v odgovornosti, v konkretnih potrebah, zlasti pa v molitvi in priprošnji , samo tako pa bomo sposobni druge voditi v svobodo in življenje.

Ervin Mozetič

Tujci, ki prvič obiščejo Slovenijo, se kar ne morejo načuditi, ko tako rekoč povsod, po vseh hribih in vrhovih vidijo cerkve in cerkvice, ki so jih z velikim naporom in žrtvami postavili naši verni predniki. Kaj jih je vleklo tja gor, da so tam, na vrhovih hribov, do koder so največkrat vodile ozke kozje stezice, postavljali ta svetišča? Morda sama višina, odmaknjenost od vsakdanjega vrveža in zavest, da so tako bliže Bogu?...Morda, kdo ve.
Sicer pa so bile višine že od nekdaj privlačne za ljudi. Na višinah so pogani zidali svetišča svojim malikom. Na višinah so, po zgledu poganov, darovali stari Izraelci, za kar so bili deležni Božje graje. Višine so privlačile tudi naše ljudi, tam so se bolj zavedali Božje bližine, to so bili milostni kraji srečevanja z Bogom. Višine so bile največkrat romarski kraji, kamor so po napornem pešačenju in vzpenjanju, po nekakšni pokori prišli, da bi se v zakramentu spovedi notranje očistili in si v obhajilu nabrali novih moči za svoje vsakdanje življenje, ki je bilo največkrat pretkano s križi in trpljenjem. Velika vera naših prednikov je res zmogla čudovite reči in je bila vir velikih odrekanj! Z vero so ljudje res, prestavljali gore, kakor je dejal Jezus. Kaj pa danes? Nekatere teh cerkva so ohranile svoj romarski značaj in še danes v svoje okrilje zbirajo romarje, druge pa oživijo samo enkrat ali dvakrat na leto. Za nekatere ljudi so to turistične točke ali pohodniška znamenja, kamor zahajajo za rekreacijo. Nekatere pa ti spomeniki vere motijo, bodejo jih v oči, ker jim nemo sprašujejo vest. Zato se vedno znova pojavljajo očitki, da te cerkve, ki so v mnogih primerih ponoči osvetljene, svetlobno onesnažujejo okolje. Motijo jih zvonovi, ki da onesnažujejo okolje s hrupom in jih je zato potrebno utišati. Vendar s takim ravnanjem ti ljudje kažejo, da je onesnažena njihova notranjost, onesnaženo njihovo srce.
Jezus se je spremenil pred tremi apostoli in pokazal svoje veličastvo. Človek se vprašuje zakaj samo tem trem apostolom. Evangeliji nam povedo, da so bili isti trije apostoli z Jezusom na Oljski gori in so bili tam priče njegovega dušnega trpljenja in krvavega potu, ki ga je tam potil. Z razodetjem svojega veličastva na gori je Jezus očitno pripravljal apostole na tiste težke trenutke, ko ga bodo videli v vseh bednostih človeškega trpljenja, da tedaj ne bi dvomili in se zlomili, ampak da bi preko teh preizkušenj prišli z njim tudi do radosti vstajenja in do življenja v Svetem Duhu.
S tem dogodkom želi Jezusa okrepiti tudi nas, da se zavemo pomena in potrebnosti trpljenja v našem življenju. Trpljenje je nujno del človekovega življenja in se mu človek ne more izogniti; prej ali slej pride za vsakogar. Toda, če ima človek v trpljenju pred seboj neko svetlo točko, če ima krščansko upanje, potem lahko trpljenje osmisli, ga lažje sprejme in ga trpljenje ne zlomi. Če pa v trpljenju ni take svetle luči, postane vse nesmiselno in človeka vodi v obup.
V našem življenju se nič zares velikega ne zgodi brez trpljenja. Če kristjan trpi v povezanosti s Kristusom, tako s svoje strani dopolnjuje Kristusovo trpljenje. V tako osmišljenem trpljenju ni teme, ampak sveti luč vere in upanja. Trpljenje je vtkano v samo bistvo naše vere. Krščanstvo brez žrtve sploh ni krščanstvo. Lepo je dejal duhovni pisatelj Dom Marmion: Pobožnost brez duha žrtve je organizem brez hrbtenice.
Pomembno dejstvo je tudi to, da se je Jezus spremenil med molitvijo. Apostoli so ga videli v novi luči. Tako tudi mi, kadar vstopimo v poglobljeno molitev, vidimo iste vsakdanje resničnosti v novi luči, v Božji luči. Zato je tako pomembno, da se v molitvi res poglobimo, da molitev ni le naučeno drdranje določenih obrazcev, ampak, da je to pravi pogovor z Bogom. V taki molitvi smemo tudi mi pričakovati to notranjo taborsko luč, to je razsvetljenje.
V molitvi se tudi mi na nek način ločimo od sveta, gremo na goro, da se srečamo z Gospodom. To je zelo pomembno, kajti kdor se ne loči od sveta, ta ne more videti Gospodove slave! Taka poglobljena oblika molitve pa zahteva molk, v katerem moremo zaslišati Božji glas, sicer skrbi tega sveta Božji glas v nas zadušijo. Sveti Janez Klimak pravi: Molk je mati molitve, je ognjišče, ki hrani ogenj Božje ljubezni! Molk pa je stvar srca in ne toliko ust. Molk ni v tem, da ne govorimo, ampak v tem, da prisluhnemo Bogu.
Velika nevarnost je, da krščanstvo na naših tleh uničimo kristjani sami. Dandanes je med zahodnimi kristjani malo pripravljenosti za žrtve in odpoved. Priče smo, kako se med nami razraščajo razvrat, nemoralno življenje, življenje v izvenzakonskih skupnostih, celo spodbujanje istospolnih skupnosti, koliko je splavov, kako zagovarjajo evtanazijo in podobno. Vse to polagoma prodira tudi v našo miselnost, da začnemo te sprevrženosti najprej tolerirati, nato odobravati in se končno takemu načinu življenja tudi pridružimo. Takšna miselnost in tako ravnanje spodkopava krščanske korenine.
Pomislimo, koliko naporov in odpovedi vlagajo v svoj trening športniki, da bi dosegli čim boljše rezultate ali osvojili kakšno medaljo! In vse to za nekaj borih trenutkov slave. Koliko naporov za dosego večnega življenja pa žrtvujemo kristjani? Kako se mi odpovedujemo, kako se borimo proti slabemu, kako premagujemo greh, kako se varujemo pred zapeljivostjo tega sveta?
Na koncu pa se ponovno obrnimo k višinam in k Jezusu na gori. Ko občudujemo cerkve in cerkvice po slovenskih gorah, ne smemo pozabiti , da so tudi ob svojih domovih, verni postavili božje hiše. To so večinoma naše župnijske cerkve. Kako lepo je, da imamo za Gospoda postavljene šotore na višinah, še lepše pa je, in to Jezus še bolj želi, da mu postavimo šotor v dolini, sredi naših vsakdanjih življenjskih opravil in obveznosti, skrbi in dolžnosti, težav in radosti. Tukaj, v naših cerkvah in v naših domovih želi biti Jezus naš gost. Gospodu so najljubši vsakdanji prostori, ki so blagoslovljeni in posvečeni z ljubeznijo in dobroto! Pripravimo mu jih, da bomo že sedaj deležni vsaj delnega razodetja njegove slave, tiste slave, ki jo bomo lahko uživali v večnosti.

Ervin Mozetič

Nedelja je bila od vsega začetka razpoznavno znamenje za kristjane: to so bili tisti, ki se zbirajo na nedeljo; zato je bila in je še danes nedelja stvar kristjanove istovetnosti (identitete). V začetku je bilo samoumevno, da so se kristjani zbirali, pozneje – zaradi opuščanja in zameglitve te zavesti – je bilo potrebno udeležbo „zapovedati“.
Nedelja je tudi dan solidarnosti. Nedelja ustreza naravi človeka, ki potrebuje tudi posebne trenutke odnosa z Bogom.
Nedelja je pomembna za občestvo: ga povezuje; zato je Cerkve in v nedeljo ne gremo le k maši, ampak gremo v občestvo (in sicer svoje). Nedelja je edini dan, ko zbira (vse) cerkveno občestvo. Pomemben vidik je tudi druženje po maši, da nismo navajeni ekspresno iti vsak na svojo stran. Zaradi naštetega je premišljena opustitev nedeljske maše velik greh.
Teološko povzema nedelja dan stvarjenja (kot prvi dan tedna = sveta), osmi dan kot dan eshatona (dovršitve sveta), praznični počitek ter praznik odnosa do Boga in občudovanja in slavljenje njegovih velikih del, izhod iz Egipta in Kristusovo vstajenje (zato izraz tedenska velika noč), ki je razlog, da so s sobote praznik kristjani prenesli na prvi dan tedna (takrat še delovni dan) in še mnogokaj.
Vsebina nedelje:
1. Praznični počitek (ne delati nenujnih težkih del). To je cerkvena zapoved. Kaj zdaj s prakso, da se otroci zelo učijo ob nedeljah (to je njihovo »delo«!)…
2. Udeležba pri bogoslužju (bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih pobožno pri sveti maši. Potrebno je sodelovati, ne le biti). Tudi to je cerkvena zapoved.
3. Družinsko kosilo.
4. Obiski, ne le sorodnikov in prijateljev, ampak tudi osamljenih, ubogih, bolnih.
5. Razvedrilo, izlet, sprehod...
Danes nedeljo ogroža: vse več zahtev po nedeljskem delu, konec tedna (week-end) mnogi razumejo kot čas, ki ga bodo preživeli daleč od kraja bivanja, razne politične, kulturne, družbene in športne prireditve.
Kaj lahko naredimo, da bo nedelja zopet nedelja?
Najprej bodimo pozorni na skupne obede doma: kakor se družina zbira ob slovesnem nedeljskem kosilu, tako se velika družina zbira v nedeljo pri maši.
Razčistimo doma kako bomo praznovali nedeljo (počitek, bogoslužje,
dobrodelnost) s poudarkom na prazničnem počitku – opustitvi dela.
Otroci naj osvojijo navado: V nedeljo praznujem in se ne učim.
Branje svetega pisma in pogovor ob njem.
Vsa družina naj gre v nedeljo skupaj k maši in sodeluje.
Vrhunec nedelje torej mora biti sveta maša. Nedeljska maša je najtrdnejši temelj in hkrati najlepši izraz župnije oziroma Cerkve sploh. Nedeljsko bogoslužje je še na poseben način vir in vrh krščanskega življenja. Pri nedeljski maši naj bi se zbrala vsa župnija hkrati. Nedeljska maša in praznovanje nedelje pa ni tisto, kar naj bi bilo, če nima ozadja: počitka in družinske skupnosti. Brez tega je nekako iztrgan in osamljen dogodek. Zato se v nedeljo ne smemo zadovoljiti samo z mašo. Vemo sicer, da je marsikdaj »težko s počitkom in skupnostjo«, a potegovati se moramo za ideal, kajti počitek in skupnost pomagata ljudem, da se lažje odločijo tudi za mašo. Udeležba pri evharističnem slavju nam omogoča odrešenjsko povezavo s Kristusom in Svetim Duhom. Kristus živi in odrešenjsko deluje ne samo v evharistiji ampak tudi v občestvu vernih, zbranih pri oltarju. Pri maši se vključujemo v konkretno božje ljudstvo, ki je odrešenjska skupnost, potrebna tudi za naše odrešenje. Odrešenje ni samo občestvo z Bogom, ampak tudi občestvo z vsemi odrešenimi. To občestvo oblikujemo, ko se zbiramo pri oltarju.
Opravičljivi izostanki nedeljske maše so: (celodnevna) nedeljska služba; bolezen; skrb za majhnega otroka ali ostarelega ali bolnega, ki se ga ne more pustiti samega; vremenske neprilike (ampak res hude, ne če pada dež); nujna pomoč v stiski ipd..
Neopravičljivi razlogi pa so: utrujenost (izgovor oz. si jo sam povzročil); izlet; poroka v soboto; gospodinjska opravila; delo (ki si ga lahko razporediš po svoje); praznovanje (žuriranje) v soboto zvečer; razne prostovoljne aktivnosti; kuhanje nedeljskega kosila ipd.
Kajti, če nekdo res ne more v nedeljo dopoldne, lahko gre popoldne, oziroma zvečer.
Nič težje, kot organizirati na izletu, kje in kaj bomo jedli, ni organizirati, kam in kdaj bomo šli k maši. Pomnimo pa: kaj boš delal v nedeljo (zjutraj), je odvisno od tega, kaj boš počel v soboto zvečer (in ponoči). Če se odločiš, da boš žuriral do 5. ure zjutraj, si se odločil, da ne boš nedelje posvetil Gospodu, ampak jo boš posvetil ("žrtvoval") sobotno-nedeljskemu žuriranju.
Izhodišče razmišljanja o nedeljski sveti maši je: za kristjana je nedelja odločilen dan, ker je dan Jezusovega vstajenja, ker je mala velika noč. Da pa to ni samo lepa misel, golo prepričanje,ampak resničnost, poskrbi vsebina sv. maše, ki je obenem središče tega dneva in celotnega tedna. Nedelje v tem pomenu brez svete maše ni, kajti Evharistija je zakrament ponavzočitve Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja v našem sedanjem življenju. Njegovo trpljenje in smrt pa sta vrhunski izraz Božje ljubezni do vsakega človeka. Obred evharistije ima obliko dialoga, pogovora, kot dogajanje na poti v Emavs in nazaj. Zato je nedeljska sveta maša najprej pristen in živ dialog z živim Jezusom Kristusom, ki nas ljubi do konca. Tudi obljuba Jezusovega drugega prihoda je v Evharistiji že na svoj način uresničena. Prisoten je »delček« nebes, kajti bistvo Jezusove poveličane človeške narave, ki je pod podobo kruha in vina prisotno, je že v novih, božjih pogojih bivanja: je neumrljivo, netrpljivo, nevezano na pogoje časa in prostora (prikazovanja po vstajenju) … In takšno bo tudi naše poveličano telo, ko bo vstalo; tudi telo tvoje žene, moža, otrok ... »To delajte v moj spomin!« je Jezusovo naročilo apostolom (škofom in duhovnikom), ker je želel, da bi imeli kristjani že v naprej vsaj nek stik s poveličanim svetom in to preko Njega. Pod podobo kruha je torej prisotna »vsa polnost božanstva telesno« (Kol 2,9). Kdor veruje v Jezusa Kristusa kot Boga in človeka, ob vsem tem ne more več reči, da ga to ne zanima. Prvi kristjani so pogosto ponavljali, da brez evharistije ne morejo živeti, raje umrejo, kot da bi opustili obhajanje evharistije.
Zelo mi je žal, da smo več generacij govorili o nedeljski dolžnosti kristjanov, o obveznosti nedeljske svete maše. To je vendar naša pravica! Tega nam nihče ne bi smel vzeti! Če je pri sv. maši Bog, ki je prišel med nas, telesno prisoten ter če je to uresničitev njegove ure, torej odrešenja za vse nas, je torej udeležba lahko
dolžnost? Ali je ljubezen lahko dolžnost? Ali imata mož in žena dolžnost, da sta skupaj? To je zanju pravica, ne pa dolžnost! Jasno je, da v življenju ne moremo ves čas samo sedeti drug ob drugem, pa vendar se moramo od časa do časa usesti skupaj, se od blizu srečati. In tako je tudi z Jezusom. V nedeljo je čas, da
se usedemo k njemu, da smo z njim in da se z njim pogovarjamo, da poglobimo prijateljstvo z njim in da se z njim združimo. Zato je primerno, ne da ohranjamo zapoved obhajanja nedelje kot Gospodovega dne s središčem s sveto mašo, ampak izkoristimo pravico do tega »nebeškega stika«, ki je vir Božje ljubezni,
ob kateri se naj vedno napaja naša ljubezen.
Vrednota redne nedeljske svete maše je neprecenljivo velika, a žal v mnogih zakonih in družinah ni več vrednota. V letu evharistije in priprave na evharistični kongres, ko naj bi se vsa Slovenija poklonila Jezusu v evharistiji, bi bilo zelo prav, da bi poglobili odnos do nedeljske svete maše. Starši naj bi otrokom veliko več govorili o svetosti in pomembnosti nedeljskega praznovanja
Gospodovega dne. Velikega pomena je družinska priprava na nedeljsko sveto mašo: skupno vnaprejšnje prebiranje nedeljske Božje besede, pregled tedna z vidika, kaj bomo iz dogajanja v njem še posebej izpostavili pri kesanju in kaj bomo položili s Kristusom na oltar v daritev in za kaj se bomo zahvalili; nato pa še pogovor o doživljanju obhajanja. Poživiti pa bi bilo treba tudi češčenje Najsvetejšega izven maše, saj je to posebej rodovitna in dragocena molitev: stopiti v cerkev kar tako mimogrede in počastiti Gospoda, udeležiti se molitvene ure.
Bolj ko bomo verovali v Jezusovo resnično prisotnost pod podobama kruha in vina, bolj nam bo postajalo jasno, da je nedeljska sveta maša naša pravica in privilegij. Ko se pri sv. maši zgodi spremenjenje, se z njim zgodi spremenjenje tudi nas. Bog spreminja tudi naše življenje, ki smo ga prinesli k daritvi. Ne sicer tako kot kruh in vino, pa vendar nas spreminja. Zato je pri sveti maši dvojno klicanje Svetega Duha: nad darove in nad zbrano občestvo, prosimo torej, naj iz nas naredi Kristusovo telo, Cerkev.
Vzpodbujajte drug drugega pri odločanju za obhajanje nedeljske svete maše, pa tudi kdaj med tednom. Najprej v krogu družine in sorodnikov, nato pa si morda zadajte tudi nalogo ponovne evangelizacije koga izmed tistih, ki so se nedeljski sveti maši že povsem ali skoraj povsem odtujili. Začnite z molitvijo zanje, nato s pozornostjo do njihovih potreb in končno ob pravem času ob navdihu Svetega Duha tudi primerno povabilo. Tudi k temu nas vabi leto evharistije.

Ervin Mozetič

Postni čas se začenja z obredom pepeljenja. S tem obredom nas Cerkev hoče popeljati k resni pripravi na veliko noč in seveda tudi k razmišljanju o človekovem življenju. Postni čas nas torej najprej prisili v razmišljanje o smislu trpljenja ter razmišljanju o tistem, kar je preko črte smrti.
Ravno obred pepeljenja me opominja na mojo minljivost in tudi dolžnost oznanjevanja. A še v istem hipu se zavem, da mi pepeljenje sporoča, da zelo potrebujem čas spreobrnjenja in poglabljanja vase. Nekdo me mora malo potisniti, da se ponovno zavem, da človek ne živi samo od kruha, temveč od vsake Božje besede, da je trpljenje v pomoč mojemu dozorevanju, da je čistka moje notranjosti vedno znova še kako potrebna. Moram se ozavestiti, si priznati svojo grešnost, se pogledati v ogledalo in zaznati pomanjkljivosti ter se spopasti z njimi.
V izobilju današnjega materializiranega sveta, v preglasnem trušču življenja, v vseh velikih in malih skrbeh je iti vase velikokrat problem. Naveličan vsega, presit preobilice hrane in drvenja se za delček sekunde zazrem vase. Soočim se z vsemi velikimi in malimi napakami, s katerimi imam še veliko dela in za katere si vzamem premalo časa. V času posta se skušam poglobiti sam vase, prisluhniti Božjemu šepetu, začutiti njegovo bolečino ob moji grešnosti in bolečino vseh tistih, ki jim moje napake grenijo življenje. Vsega tega se lotevam lažje, če najprej zmorem opraviti s svojo človeško »požrešnostjo« in se delno ali povsem odpovem hrani. Slišim zunanje pripombe, da to ni najpomembnejše, toda jaz vem, da je ta odpoved zelo težka in če bom zmogel odpovedovanje na materialni ravni v obliki hrane, jo bom sposoben tudi drugje.
Ob vseh mojih odpovedih me spremlja dejstvo, da je bilo Kristusovo trpljenje za druge, tudi zame. Zato mora moja žrtev odpovedi biti za druge, ker šele takrat bo imela smisel in jo bom zmogel prestati. V dneve posta grem najprej z glavo, razmislim smisel in cilj, se priporočim v Božjo pomoč ter se trudim biti čim več časa sam s sabo.
Moji dnevi odpovedi in molitve so tako namenjeni ljudem, ki so v danem trenutku najbolj potrebni pomoči. V ospredju so to lahko člani moje družine, mož v svoji življenjski stiski, otroci na razpotju življenja, starši v nemoči staranja, znanci v neozdravljivih boleznih ali življenjskih stiskah. V teh dneh je telo neobremenjeno s hrano, zato deluje drugače, je počasnejše, bolj umirjeno. Um in vsa notranjost se umiri, poglobim se vase, sodelujem v komunikaciji z Bogom, lažje odkrivam svoje napake in jih poskušam odpravljati. Ob postenju odkrivam nove energije, ki jih ima moje telo, čeprav ga ne polnim s hrano. Kljub postu z lahkoto zmorem vse službene obveznost in še več. Dosegam zelo dobre rezultate na vseh področjih, podiram rekorde in se dobro počutim. Priznati pa moram, da brez povezave z Bogom, brez misli na osebo, ki ji namenjam svojo odpoved, ne bi zmogel. Zelo težko je v svetu, ki ob tebi živi normalno potrošniško življenje, izvajati dneve posta. Beremo, da se je tudi Kristus umaknil v puščavo, kar bi bilo v tem hipu dobrodošlo, a je žal neizvedljivo.
Zavedam se, da šele ponavljajoče urjenje pripelje k zastavljenemu cilju in da sem trenutno šele na poti. Zato prosimo danes na začetku posta Gospoda tako: » Gospod, potrebujem tvojo pomoč, tvoje opogumljanje, tvojo roko ob padcih, tvojo tolažbo, ko mi ne uspe, in pohvalo, ko dosežem zastavljeni cilj. Potrebujem te, da mi vedno znova kažeš pot, tudi s pomočjo postnih dni in s tvojim velikim dejanjem vstajenja.«

Ervin Mozetič

Poudarek današnjega drugega berila je na ljubezni. Slišali smo namreč najlepši odlomek o ljubezni kar jih je v Svetem pismu.
Beseda ljubezen se danes veliko uporablja in je velikokrat zlorabljena. Ravno zaradi prepogoste in enostranske uporabe izgublja svojo bogato vsebino.
Kaj naj bi beseda ljubezen v resnici pomenila? Odgovor na to vprašanje nam je poskušal dati apostol Pavel, ko poskuša razložiti Korinčanom, da vsa tako velika dejanja in žrtve nimajo vrednosti, če niso bila narejena iz ljubezni. Z drugimi besedami: V življenju ni dovolj, da dosežemo ne vem kakšne uspehe ali uresničimo še tako velika dejanja. Poglejmo samo, kako visoko se je človek povzpel z dosežki v znanosti in tehniki. Toda ali nas ni danes vse strah, da bi se ti znanstveni in tehnični dosežki napačno uporabili? Ali ni v nevarnosti vse človeštvo, če dobi te strahotne možnosti v roke zloben in brezvesten človek? Če ni ljubezni, potem se lahko vse te možnosti obračajo proti človeku samemu.
Zato je pomembno vprašanje, koliko je v vsem našem delu in naporu ljubezni. O pomenu ljubezni pri delu je govorila veliko tudi blažena Mati Terezija. Takole pravi: »Ni pomembno to, kaj delamo, ampak to, koliko ljubezni vložimo v tisto kar delamo; potrebno je majhne stvari delati z veliko ljubeznijo!«
Verjetno so že v času apostola Pavla napačno razumeli pomen prave ljubezni, zato jim je v svojem pismu poskušal obrazložiti pravo ljubezen, ko pravi:
Ljubezen ne išče svojega. Kdor ima v sebi resnično ljubezen, se ne sprašuje, kaj imam od tega? Kaj mi to prinese? Človek, ki ima v sebi resnično ljubezen, na prvo mesto vedno postavlja ljubljeno bitje in nikoli samega sebe, svojih želja in potreb.
Brez ljubezni ni življenja. Če človek gleda samo nase in s svojimi mislimi kroži samo okoli sebe, postaja čedalje bolj osamljen v notranji temini in hladnosti vsake sebičnosti.
Kdor pa se odpre drugemu sočloveku, njegovo življenje postaja bogatejše, toplejše in srečnejše. Samo tisti, ki ljubi, živi v polnosti.
Če gledamo z biološkega, duševnega ali duhovnega vidika, lahko vidimo, da so drugi ljudje pravzaprav tisti, ki nam omogočajo življenje, to so starši, prijatelji, bližnji. Samo njim se lahko zahvalimo za življenje, hkrati pa smo tudi mi sami tisti, ki omogočamo življenje drugim.
Kar človek najbolj potrebuje, niso stvari, temveč ljudje. Priznanje, sprejetje, odpuščanje, zaupanje in upanje, vse to so stvari, ki si jih človek ne more sam podariti, priboriti, kupiti. Vse to mu lahko podari samo nekdo drug. In prav zakonska skupnosti je eno takšnih mest, kjer se zakonca lahko medsebojno vedno znova obdarjata.
V zakonskih skupnostih bi zato morala zakonca vedno drug drugemu reči: »Podarjam ti to, kar potrebuješ za življenje. Pripravljen sem se ti popolnoma podariti.«
Toda ali niso vse to preveč romantične misli. Kdor je namreč izkušen in pozna zakonski vsakdan ve, da žal kmalu: namesto milih besed stopajo v ospredje čedalje bolj trde in neprijazne besede; namesto besed, ki bi prinašale mir in harmonijo, se pojavljajo besede, ki razdvajajo in povzročajo napetosti in boj; namesto besed, ki bi izražale medsebojno podarjanje, padajo besede, ki razdvajajo; besede ljubezni zamenjajo besede sovraštva; namesto besed zaupanja se čedalje pogosteje izgovarjajo besede nezaupanja in sumničenja in podobno.
Človek se lahko upravičeno sprašuje, ali je beseda ljubezen beseda z vsebino, ali pa je iluzija za nekaj, kar v resnici sploh ne obstaja in si jo človek samo želi, hrepeni po njej in o njej sanja?
Ali pa je problem v tem, da smo mi sami to besedo razvrednotili in jo razumemo samo v njeni zemeljski dimenziji, v kateri se nam kaže kot nekaj silno prijetnega. Pozabimo pa še na drugo razsežnost ljubezni, namreč tisto, ki vključuje trpljenje in križ.
Kadar kristjan govori o ljubezni, mora svoj pogled usmeriti na Tistega, ki je uresničil ljubezen do polnosti: to je Jezus Kristus. Jezus je živel za druge. Prisoten je bil za tiste, ki so ga potrebovali: izobčence, grešnike, bolnike, osamljene. Skratka za vse nas.
Človek pa je na njegovo veliko ljubezen odgovoril s tem, da ga je pribil na križ. Ravno iz Jezusove usode lahko spoznamo: ljubezen ne vodi mimo križa. Ljubezen je vedno povezana s trpljenjem, z bolečino in odpovedovanjem samemu sebi.
Tako vsaka resnična ljubezen vsebuje poleg svetlih in lepih strani tudi svoje senčne ali temne plati: trpljenje, odpoved, strah, razočaranje. Še tako ljubljena oseba lahko včasih razočara, ali ti na takšen ali drugačen način povzroči bolečino in trpljenje. Večja kot je ljubezen, večji sta bolečina in trpljenje.
Tako pot vsakega človeka, ki poskuša ljubiti, vodi vedno po poti, ki jo je prehodil Jezus sam, po poti trpljenja. Resnična ljubezen je vedno trpeča ljubezen.
Zato vam danes želim, da bi na vaši življenjski poti vedno znova čutili ob sebi Tistega, ki je neskončna ljubezen, ki se na skrivnosten način pojavlja v vsakem dejanju ljubezni. Želim vam, da bi vedno bolj čutili tistega skrivnostnega Sopotnika, ki edini more narediti ljubezen trdno in srečno.

Ervin Mozetič

Jezus nam je v današnjem evangeliju razodel in pokazal, da nam je Bog neizmerno blizu, da čuti z nami. Pokazal nam je, da je on z nami kot neugasljiva luč, ki vabi vsakega človeka na pot dobrote, iskrenosti in zvestobe.
Kako dragocena in nenadomestljiva je povezanost z Bogom, se človek prav zave šele v stiski in trpljenju. Prav prvo berilo nam predstavlja preizkušeni izraelski narod, ki se je pravkar vrnil iz babilonskega izgnanstva. Tako rekoč brez vsega so bili, a eno so imeli: vero v Boga, ki jih je držala pokonci ter jim vlivala poguma, moči in zaupanja.
Zato tudi mi danes razmišljajmo o stiskah in trpljenju.
Kristjan si vsekakor lahko postavlja vprašanje o vzroku trpljenja in stiski. Vprašanje zakaj si smemo postavljati. Ne smemo pa pričakovati teoretičnega odgovora nanj. Tudi Jezus na svoje vprašanje ni dobil odgovora. Jezusovo vstajenje je ob koncu odgovor na vprašanje o vzroku križa, trpljenja.
Prvi odgovor na trpljenje daje Jezus s tem, da se posveti ravno ubogim in trpečim. Čuti, da ga je Bog v prvi vrsti poslal k ubogim, da bi preobrnil njihovo trpljenje. V shodnici v Nazaretu, o tem dogodku smo slišali v današnjem evangeliju, slišimo o treh vrstah trpljenja: ujetništvo, slepost, pobitost. Gre za ujetost zaradi notranjih prisil. Prisile in odvisnosti predstavljajo danes za mnoge ljudi trpljenje, ki jih pogosto zlomi in iz katerega se ne morejo izkopati z lastnimi močmi. Slepost pomeni trpljenje zaradi pomanjkanja smisla, ki je temeljno trpljenje našega časa.
Pobite se počutijo tisti, ki jih je zadel kak udarec usode, smrt ljubljenih ljudi, nesreča, naravna katastrofa ali neozdravljiva ljubezen. Jezus se počuti poslanega predvsem k trpečim, da bi jim oznanil blagovest in leto Gospodove milosti. A kaj lahko Jezus pove trpečim? Zlasti jim obljublja Božjo bližino. Bog jih ni zapustil. V Jezusu se Bog sam približa ljudem, da bi jih ozdravil in potolažil. Leto milosti, ki ga oznanja, postaja resničnost z njegovo skrbjo za bolne in trpeče. V tem je moč izkusiti Božjo milost, njegovo nežno ljubezen do ubogih.
Najprepričljivejši odgovor na trpljenje ljudi je Jezus dal, ko je trpljenje vzel sam nase. Vstopil je v človeško trpljenje.
Jezus je trpel. Jezus je moral trpeti v nepravičnem svetu kar danes na podoben način izkušajo številni. Vendar nas ni poučil, zakaj naj jemljemo trpljenje nase. Ni nam povedal, zakaj se ni izognil trpljenju. Lahko le poskušamo razumeti to, kar se je zgodilo.
Najprej nam hoče Jezus povedati, da nam velikokrat v našem trpljenju ne ostane nič drugega, kakor da z njim vstopimo v svojo bolezen in trpljenje in ga pretrpimo v nemoči in nebogljenosti. Potem bo prišla sprememba iz naše notranjosti. Prav v bolečini bomo dojemljivi za Boga. Jezusova usoda nam odvzema iluzijo, da nas bo Bog rešil slehernega trpljenja. Bog nas ne rešuje. A nas okrepi kot svojega sina Jezusa, da bi temno in nedojemljivo v svojem trpljenju pretrpeli z nemočjo ljubezni in ga tako spremenili v kraj globoke izkušnje Boga. Prav na kraju najhujšega poraza, na križu se nam odpira dostop do Boga.
Drugič nam Jezusovo trpljenje hoče povedati, da se velikokrat tako kot on trpljenju ne da izogniti. Jezus v molitvi spozna, da se trpljenju ne more izogniti. Jezus v svojem umiranju doživi temo vseh ljudi, temo zla in nesmiselnost trpljenja. Jezusovo trpljenje naša zaklenjena srca odpira za Boga. Pri trpljenju gre torej za to, da človek trdno veruje. Da bi v trpljenju lahko obstali, potrebujemo trdno vero.
Tretjič nam kaže Jezus, kako obvladati trpljenje. Pokončno kot pravičen človek, ki ne dovoli, da bi ga kaj odvrnilo od njegove poti pravičnosti in ljubezni, kot človek, ki do konca vztraja v ljubezni. Jezusova smrt in vstajenje kažeta, da ni ničesar, česar bi Bog ne zmogel spremeniti, da ni groba v katerem ne bi vladalo življenje, ni teme, ki ne bi svetila, ni stiske, ki je ne bi bilo moč preživeti, ni obupa, ki ne bi mogel postati upanje.
Četrtič pa nam zgled Jezusovega trpljenja pokaže tudi to, da nas bo prej ali slej trpljenje zadelo. A ko nas bo zadelo, nam ne more odvzeti kraljevskega dostojanstva. V nas obstaja kraljestvo, notranji prostor tišine, v katerem prebiva Bog, v katerem ne more nihče raniti. Trpljenje nas sicer lahko čustveno in telesno prizadene in omeji, našega pravega dostojanstva, pa ne more uničiti, ker je Božje. Tam kjer je Bog, trpljenje ne more do živega.
Petič pa nam Jezusovo trpljenje pokaže še to, da nas je Jezus ljubil do konca. Trpljenje je za Jezusa izraz njegove ljubezni, vrhunec te ljubezni, ljubezen, ki ne pozna meja. Na nas je, da trpljenje, ki nas zadene sprejmemo in ga spremenimo v dejanje izročitve Bogu. Če se v svoji nerazumljivi bolečini izročim Bogu, se bo sredi tega trpljenja pojavil v meni izvir ljubezni, ki bo dal vsemu novo doživljanje. Ko se izročim nedoumljivemu Bogu, sredi nedojemljivosti izkusim mir, ki je močnejši od vrtinca, ki me vleče v globino.
Trpljenje ostane med skrivnostmi našega življenja. Vsakdo pa, ki trpi naj ve, da ga Bog ljubi in se nanj zanese.
Med kristjani naj bi bilo pravilo trpljenja, ki pravi: kadar trpimo, združimo svoje trpljenje s Kristusovim trpljenjem, da bo postalo krščansko pričevanje za druge in zaslužno pred Bogom.
V tem tednu je moja želja: tako prenašajte trpljenje, da boste kazali na Gospoda, ki vam je blizu.

Ervin Mozetič

Jezus učitelj vere in resnega moralnega življenja, začenja svoje javno delovanje z udeležbo na svatbi, kjer je dokaj čudna druščina veseljaških svatov, za nameček pa stori še čudež, kjer ogromno količino vode spremeni v vino in to samo zato, da ohrani veselo razpoloženje.
Tako bi lahko res dobili negativno mnenje o tem dogodku, če ga presojamo zgolj s človeškimi merili, iz neke navidezne pobožnosti. Vendar ima ves dogodek mnogo globlji pomen, kakor se zdi na prvi pogled, in povsem drugačno vrednost.
Bistvo tega čudeža lahko razumemo v luči zadnjega stavka, ko evangelist poudari: Tako je Jezus v Kani Galilejski naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.
Jezus ni delal čudežev zaradi njih samih, zaradi atrakcije ali zato, da bi pri ljudeh vzbudil simpatije ter jih pritegnil nase. Jezus ni bil čarovnik, ki bi s triki iskal slave zase. S čudeži je hotel pomagati ljudem, še bolj kot to pa so bili čudeži znamenje in potrditev njegovega Božjega izvora in njegovega poslanstva, ki ga ima od Očeta. Zato moramo pri vseh Jezusovih čudežih, tudi pri tem, prodreti v ozadje samega dejanja ter skušati spoznati smisel in pomen, ki ga je določeno dejanje imelo za tedanje ljudi in ga ima tudi za nas danes.
Jezus je do vseh stvari imel normalen, pozitiven odnos. Zato je prvo, na kar nas dogodek v Kani opozarja, da moramo tudi mi imeti normalen odnos do vseh reči. Nobena reč ni slaba sama na sebi, vse stvari so božji darovi ter jih moramo kot take od Boga hvaležno sprejemati in jih pametno uporabljati. Bolj ko smo mi človeški, pošteni, dobri, velikodušni, sočutni, pozorni do drugih in razumevajoči, bolj bomo lahko tudi božji. Vzor nam je Jezus sam. On je bil popoln človek s povsem normalnimi človeškimi krepostmi, znal se je veseliti vsega dobrega, ni se izmikal življenju, ampak je živel v skladu z navadami tedanjih ljudi; temu življenju pa je prinašal Božji navdih, razodeval je novo življenje: na naravnih krepostih je gradil kraljestvo Božje milosti.
Zgražanje nad ljudmi, ki so nekoliko drugačni ali drugače ravnajo, kakor smo navajeni, je dokaj pogost pojav med tako imenovanimi pobožnimi dušami. Kako radi se ustavljamo ob zunanjostih, na primer ob različnih držah rok pri molitvi, ob različnih načinih molitve in češčenja, različnih načinih obhajanja, ter se zgražamo in pohujšujemo nad temi zunanjostmi in krivično obsojamo ljudi. Nekaterih v naši župniji ni več k maši, ker niso hoteli upoštevati navodil slovenskih škofov, kako naj pristopajo k obhajilu ob pandemiji gripe. Ali ni žalostno, da človek zaradi zunanjosti zavrže Boga?
Na svatbi v Kani Galilejski je Jezus ravnal zelo obzirno in razumevajoče. Pokazal je svojo dobroto in sočutnost do mladoporočencev, ki bi ju sicer zadel posmeh ljudi, če bi jima na svatbi zmanjkalo vina. S tem pa je razodel tudi svoje božanstvo.
Da bomo lahko bolje razumeli ta evangeljski odlomek, moramo biti pozorni na pomen posameznih besed, ki imajo sporočilno vrednost.
Tretji dan – ta izraz ni slučajno vnesen v opis dogodka v Kani. Nikjer ni rečeno, kdaj je bil tisti tretji dan, oziroma na kateri dogodek se nanaša. Tretji dan, to je svetopisemski izraz, ki označuje dan vstajenja. S tem izrazom nas hoče evangelist dejansko opozoriti na slavo, ki se bo razodela ob Jezusovem vstajenju. Prav tako pa opozarja na veselje, ki ga ima Bog nad svojim ljudstvom. Jezus torej prihaja obnovit tisto veselje, ki ga je človeštvo izgubilo z grehom.
Svatba – je simbol zaveze, simbol Božje ljubezni do človeka, simbol poročnega veselja nad prenovljenim človeštvom, ki doseže svoj vrh v vstajenju Jezusa, v zmagi Božjega Sina nad grehom in smrtjo. Udeleženci te svatbe smo torej mi vsi, ki smo po krstu postali člani Cerkve. Vsi smo povabljeni na Kristusovo evharistično gostijo, kjer nas Božji Sin pogosti s kruhom svojega telesa in vinom svoje krvi.
Na svatbi je Marija odigrala odločilno vlogo. Ona je bila prva, ki je opazila zadrego strežnikov, ko je zmanjkalo vina, še preden so gostje opazili. Marija se je obrnila na Jezusa in trdno verovala v Božjo moč, ki je skrita v Jezusu. Vendar je bila Marija deležna čudnega, na videz celo osornega Jezusovega odgovora. A vendar je Marija s svojo prošnjo, izvirajočo iz njene trdne vere, nekako prehitela tisto uro ter pripravila Jezusa, da je naredil prvi čudež. Marijina ura je ura njenega neomajnega zaupanja v Boga. Jezusova ura pa je ura , ko bo svojim izkazal ljubezen do konca. To je ura njegove smrti, njegovega vstajenja, njegovega dokončnega razodetja ljudem ob koncu časov. To je tudi naša ura. Ura dokončnega srečanja z večnim sodnikom. Ob tej uri se določa naša večna usoda. Prepustimo torej Bogu, da se ob primerni uri izpolni njegova volja.
Podoba praznih vrčev prav tako skriva v sebi globok pomen. To je simbol prazne, izvotljene vernosti, ki jo je Jezus prišel poživiti. Naša vera se namreč v veliki meri spreminja v nekakšen formalizem, ko na zunaj izpolnjujemo svoje verske dolžnosti, toda brez pravega žara, brez veselja, ki bi bilo privlačno za ljudi. Manjka nam navdušenja.
Vodo, ki so jo strežniki vlili v vrče, je Jezus spremenil v dobro vino in tako razodel svojo Božjo moč. Ta voda simbolizira naše vsakdanje prizadevanje, da bi storili to, kar nam Jezus naroča. Če to storimo, če izpolnjujemo božjo voljo, če sledimo Kristusovi besedi, potem bo on sam spremenil našo krhkost in slabotnost v vino Božjega veselja, Božje milosti, v kateri bomo lahko zaživeli.
Vino samo na sebi pomeni znamenje veselja. Vino, ki ga Jezus ponuja svatom je znamenje veselja, znamenje vzajemnosti in Božje bližine, je pa tudi napoved vina, ki nam ga Jezus ponuja pri evharistični gostiji.
Pri vsaki sveti maši smo torej tudi mi gostje na Božji svatbi. Tu se nam daje novo vino, njegova kri, sam Kristus, da bi se po njem v vsakem izmed nas razodevalo Božje veličastvo.
Moja želja je zato danes, da bi se vam po udeležbi pri Gospodovi svatbi, potem ko ste bili deležni pogostitve pri Božji mizi, spremenilo mišljenje in ravnanje. Bodite vedno odprti za vino Božje milosti.

Ervin Mozetič

Prav je, da na nedeljo Jezusovega krsta razmislimo o svojem krstu.
Krst je bil v prvi cerkvi obred, ki je pustil globoke sadove tako v krščencih, kot tudi v tistih, ki so pri slavju sodelovali. Tudi zato, ker je bila pred njim priprava, trajajoča več let. Med njo so bili krščenci vpeljani v skrivnost krščanskega življenja.
Očitno je cerkev prvih krščanskih stoletij znala ljudi navdušiti za življenje s Kristusom in v Kristusu. S krstom so krščenci pretrgali vezi s svojim dotedanjim življenjem in se odločili za novo življenje, ki se je ne le uravnavalo po Jezusovih besedah, temveč se je tudi hranilo iz nekega drugega božjega vira. Občutili so, da se resnično rodijo le po krstu; vse tisto, kar se je zgodilo do tega trenutka, pa je bilo prazno in nesmiselno, popolna utvara in privid življenja. S krstom so se odpovedali svoji stari istovetnosti, da bi našli novo v Kristusu.
Krščenci so svoj krst doživljali kot novo rojstvo. Zdaj so sami sebe presojali v odnosu do Boga, bili so svobodni ljudje. Krst jim je posredoval izkustvo nove bližine Boga, izkustvo ljubezni, v moči katerega so se čutili brezpogojno ljubljene. Krst je bil zanje uvajanje v skrivnost Boga, ki jih je sprejemal v krog svoje Božje ljubezni. Hkrati pa so spoznavali, da imajo v Cerkvi nove brate in sestre in da so vključeni v občestvo: občestvo, ki jih je sprejemajo brez predsodkov, ki pa jih je tudi spodbujalo, da so živeli polno in bogato življenje.
Gotovo tudi danes mnogo ljudi hrepeni po polnem življenju in svobodi od pričakovanj in zahtev tega sveta. Vendar pa se mnogi sprašujejo, kaj ima to hrepenenje opraviti s Kristusom in zakaj naj bi jim ravno občestvo z Jezusom podelilo svobodo in polnost življenja.
Vprašanje je torej, kako znamo razumeti krst mi danes. Kako znamo obhajati krst tako, da bi ljudi prevzela skrivnost življenja in bi se radovali otroka, ki jim ga je Bog podaril? Krst je namreč nekaj pristno krščanskega in ima nekaj posebnega.
Krst je zakrament. Mnogim ljudem danes ta pojem ne pove veliko. Beseda zakrament pomeni dejanje posvetitve z nalogo, ki izhaja iz prisege. V zakramentu krsta se krščenec poveže s Kristusom in tako izrazi željo, da svoje življenje upodobi po Kristusu. Zakrament pa pomeni tudi uvajanje verujočega v skrivnost življenja in v skrivnost smrti in vstajenja Jezusa Kristusa.
V krstu slavimo skrivnost otroka. Kaj je njegovo bistvo? Kdo je ta otrok v svoji najgloblji resničnosti? Če življenje tega otroka povežemo s poslanstvom Jezusa Kristusa, nam mora postati jasno, kdo je zares ta otrok, kakšen pomen ima njegovo življenje in kako lahko gledamo nanj v luči vere. V luči Jezusovega poslanstva se mora pred nami odpreti skrivnost otroka. Priznati moramo, da otrok nima le zemeljskega življenja, ampak tudi božje življenje in da smrt nima več nobene oblasti nad njim, ker je že deležen Kristusovega vstajenja.
Krstni obred nam odpre oči, da vidimo otroka ne le kot otroka teh staršev in velike družine božjih otrok, ampak tudi kot božjega otroka, v katerem se nam ponuja nov začetek in v katerem odseva nekaj edinstvenega in posebnega na prizorišču sveta.
Obred pa pove še nekaj več: v njem Kristus sam stopi v stik z otrokom, po njem razliva svojo brezpogojno ljubezen. Po njem Bog razodene svoje božje varstvo in mu odkriva svojo lepoto. Ne govorimo samo o otroku, temveč slavimo njegovo skrivnost pred skrivnostjo Boga, ki se nam je na najsvetejši način razodel v Jezusu Kristusu.
V obredu pa se zgodi nekaj tudi v tistih, ki pri njem sodelujejo. V majhnem otroku, ki se ne zaveda tega, kar obhaja, je učinek obreda omejen, mi pa obhajamo krst tudi za nas same, da bi na otroka gledali z novimi očmi in da bi po opravljenih obredih zavzeli do njega nove odnose.
Otrok ni samo otrok svojih staršev: je božji otrok, ima božje dostojanstvo in je svoboden. Ne pripada staršem, ampak Bogu. Prehoditi hoče pot, ki je njegova pot. Ob njem je angel, ki ga bo varno vodil skozi nevarnosti življenja in težave dobro namerne vzgoje. Gledano tako daje krst poguma staršem: zelo pogosto čutijo dolžnost, da ne storijo napak v vzgoji svojih otrok, napak, ki bi utegnile imeti nepopravljive posledice in bi za vedno prizadele otroke. Krst nam daje vedeti, da Bog drži roko nad otrokom in ga varuje in da je odrešujoča Kristusova moč mogočnejša od vseh škodljivih silnic naše nemirne duševnosti in da ima otroka angela, ki bedi nad njim.
Kaj pomeni za nas, ki smo bili krščeni kot otroci, živeti iz resničnosti krsta? Zame pomeni živeti bolj zavestno in pristno, živeti izhajajoč iz neke druge razsežnosti, iz razsežnosti milosti in ne iz učinkovitosti; biti svoboden od pričakovanj sveta, delovati zajemajoč iz notranjega vira in ne le iz svoje lastne moči. Dejstvo, da sem bil krščen, mi vedno znova postavlja pred oči vprašanje: kaj pomeni biti človek kot oseba? Kdo dejansko sem? Od kod prihajam? Kam grem? Kaj hočem narediti iz svojega življenja? Kaj je skrivnost mojega življenja in kaj pomeni biti kristjan? Kako gleda na moje življenje Jezus in kaj mi hoče povedati danes? Kakšne možnosti obstajajo, da danes živim povezan z Jezusom? V čem se razlikujem od tistih, ki niso bili krščeni.
Spominjanje krsta bi nam lahko pomenilo gotovost, da smo sinovi in hčere Boga, in bi se zavedali, da nas ljubi. Vsako človeško bitje v globini svojega srca čuti željo, da je ljubljeno in da more ljubiti. Krst nam govori, da smo ljubljeni brez pridržka in da v nas ni nič takega, kar bi bilo izključeno iz te božje ljubezni. Ljubezen je temeljno dejstvo, na katerem lahko gradimo svoje življenje. Božja ljubezen ni krhka, kot ljubezen, ki jo doživljamo mi, človeška bitja in ni dvorezna, kot je ljubezen staršev, ki svojo ljubezen prepogosto povezujejo z zahtevo po hvaležnosti, ali bi nas hoteli ohraniti vklenjene v svojo ljubezen.
Zato moja želja: Vsakokrat, ko dvomite o sebi, ko vas zajame občutek manjvrednosti, ali ko se ne sprejemate, naj vam spomin na krst, kot brezpogojno sprejetje s strani Boga, pomaga, da sami sebe ljubite in sprejemate.

Ervin Mozetič

Prvo berilo današnje nedelje govori o modrosti. Zato se ustavimo pri današnjem razmišljanju kar pri njej. Sirahova knjiga pravi, da modrost izhaja iz ust Najvišjega. Pa naj danes začnem z zgodbo, ki nam pojasni kaj je modrost. Modrost se namreč razlikuje od znanja in vedenja.
Čolnar je peljal filozofa čez reko. Filozof ga je vprašal, kaj ve o luni in
zvezdah, o njihovem vplivu na morje, reke, na našo usodo. Čolnar mu je
pojasnil, da sicer nima pojma, ve le, da sijejo po božji volji, delajo, kar jim
je Bog namenil, da so lepe, da jih on ne more ustvariti, niti uničiti. Dobro
je, da občudujem božjo modrost, ki jih je ustvarila in tja postavila. Filozof
mu je dejal: »Revček, zapravil si četrtino svojega življenja.« Nadalje mu je
postavil vprašanje, ali pozna zgodovino kraljev in kraljic, ki so vladali in še
vladajo. Čolnar mu odvrne, da kralji in kraljice pridejo in odidejo, zakaj bi
se brigal za njihove razprtije, Bog pa ostane. On da je usmiljen z njim.
Filozof ga je ponovno imenoval revež: "Če ne poznaš tega, si zapravil polovico svojega življenja!" Nekaj časa je bila tišina, potem se filozof ni mogel
premagati in je vprašal čolnarja, če pozna bistvo Boga, kdo je Bog, kje je,
kakšen je, kako ga je mogoče spoznati? Čolnar mu je odvrnil, da tega ne
ve. Ve le, da je Bog tisti, ki vodi življenje obeh, da je sočuten, prijazen in kaznuje hudobijo. Več da mu ni treba vedeti. Bolje spi, če vse svoje skrbi izroči v njegove roke, da on skrbi zanj. Sedaj ga je filozof imenoval norca in menil, da je zapravil že četrtino svojega življenja, ker tega ne ve. Kmalu se je začela nevihta. Čoln je premetavalo kakor list na vodi. Filozof je bil na smrt prestrašen. Čolnar se je čudil. Kmalu je, ugotovil, da je filozofa zato strah ker ne zna plavati. Čolnar se je zakrohotal in rekel: Revež potem si zapravil vse svoje življenje.«
Čolnar je vse svoje življenje stavil na Boga, filozof pa na vedenje in znanje. Ob bližini smrti je pokazal modrost čolnar, ne pa filozof, ki je sicer bil poln znanja in vedenja in je o Bogu vedel popolnoma vse.
Zgodovina pozna veliko modrih, še več nespametnih in nemodrih mož in žena. Mož, ki je v Svetem pismu vzor vsake modrosti je kralj Salomon.
Ko je kralj Salomon zavladal Izraelu, se je spomnil na svojega očeta kralja Davida in ugotavljal, da mu je dal Bog veliko milost, ker je hodil pred njim v zvestobi, pravičnosti in od¬kritosrčnosti. Prosil je Gospoda za razumno srce, da bo znal razločevati med dobrim in hudim. Ker ni prosil Boga dolgega življenja, bogastva in smrti svojih sovražnikov, mu je dal Bog modro srce, obljubil mu je tudi bogastvo, slavo in dolgo življenje, v kolikor bo hodil po njegovih potih, spolnjeval zakone in zapovedi.
Biti moder!? To je ključnega pomena. »Modrijan je tisti, ki zna v danem trenutku aretirati samega sebe," tako je zapisal Viktor Hugo. Biti moder je krepost. Moder je tisti, ki živi po božje, premišljuje božje stvari, jih prav presoja, doume zapletenost sveta in človeškega življenja in iz tega spoznanja se trudi, da bi svoje življenje srečno uredil, ga srečno in uspešno oblikoval, se podredi božjemu redu, uči se dobro »plava¬ti« v življenju. Osnova zato pa je vera v Boga stvarnika, čutenje, da ga Bog resnično ljubi in da je dolžan to ljubezen vračati. »Strah Gospodov je zače¬tek modrosti«,tako beremo v Svetem pismu. Ne gre za to, da se tresemo pred Bogom in ga imamo za tirana, marveč da živimo pravično in se zavedamo skladnosti, ki je v nas, kadar smo v občestvu z njim in med seboj.
Ravnanje modrega človeka je ravnanje v skladu s strahom Božjim in pravičnostjo. Tako Bog sam govori po modrosti. Modrost postane srednica razodetja. Modrost je tesno povezana s stvarjenjem. Modrost je razgibana ustvarjalna božja moč.
Modrost prihaja od Boga, a postane človeku bližja, bolj mu je blizu, kot je človek blizu sam sebi. To je dovolj močan razlog, da jo iščemo, še posebej ker sama prihaja nasproti tistemu, ki jo želi. Najti jo, pomeni najti življenje, postati eno z Bogom, ki je napravil človeka nesmrtnega; oddaljiti se od nje, pomeni iti naproti smrti. Mišljenje tistega, ki je ne ljubi, je polno neumnosti, ker ne pozna božjih načrtov in nima upanja. Ljubitelji modrosti, še posebej pravični so v božjih rokah v življenju in smrti, ker so polni upanja in če umrjejo mladi, to zato, ker jih Bog hoče obvarovati pred hudobijo, saj je našel, da so njega vredni. Šele na koncu, ob smrti se bo razodelo kdo je prav videl; prevzetni zanikovalci modrosti ali pravični, ki so se ji dali voditi. Prvi bodo morali priznati svojo nespamet, drugi pa bodo večno živeli, zakaj njihovo plačilo je pri Gospodu.
Želim vam naj modrost razsvetljuje vaše misli, vodi vaše načrte, preoblikuje vaša dejanja in jim daje večno vrednost. Modrost naj vas spreminja v neumrljive otroke.

Ervin Mozetič

Minilo je staro leto z vsem svojim življenjem, bolečinami in umiranjem. Zato moja želja vsakemu posamezniku: Ohrani vse dobro in pozabi zlo. Podarjeno nam je novo leto, da bi prinašali življenje, lajšali trpljenje in umiranje spreminjali z upanjem v vstajenje.
Iz srca ti želim dobro leto. Podaj drugim roko iz srca, ki je polno dobrih in iskrenih želja. Pomagaj ustvarjati svet, v katerem je prostor za smeh, za cvetje, za srce, za košček nebes na zemlji.
Tisoč svetlih zvezd ti podarjam za novo leto! Naj rože cvetijo tudi zate. In ptice bom prosil, da ti bodo prepevale, in sonce, da ti bo sijalo, in vse zvezde, da ti bodo svetile v tvojih temnih nočeh.
Umetnost življenja v novem letu: staraj se z mladostnim srcem; zavedaj se, kako minljivo in majhno je vse na tej zemlji; upaj na večno življenje.
Za novo leto ti želim svež pogum, kot je jutranje sonce. Kljub vsej žalosti sveta se vsako jutro začenja na novo.
Prestopamo mejnik starega in novega leta s hvaležnostjo za preteklost, z upanjem v prihodnost in s prošnjo za našo sedanjost.
V Postojni smo v letu 2009 krstili 60 otrok, kar je točno toliko kot leta 2008. Od vseh krščenih je bilo 25 dečkov in 35 deklic. Deset deklic več kot dečkov. Od teh je bilo 35 otrok, ki so bili rojeni v zakonu, ostali otroci so iz neurejenih zakonov, to pomeni, da starši niso cerkveno poročeni, oziroma so nezakonski.
Smrti je v letu 2009 bilo 44, kar je 12 manj kot v letu 2008. V župniji je bilo 16 krstov več kot pa je bilo pogrebov. Res pa je, da v to statistiko niso zajeti vsi tisti pogrebi, ki so zgolj civilni. Še vedno je bilo na srečanje s Stvarnikom pripravljenih zgolj 18 umrlih, to pomeni, da so imeli vse zakramente, sveto spoved, popotnico in maziljenje. To je štiri manj kot pa v letu 2008. Še vedno se bojimo poklicati duhovnika, ko nekdo nevarno zboli. Zlasti je to nerazumljivo, ko je nekdo dalj časa bolan. Zakrament svetega maziljenja je darovan za lajšanje bolečin, za odpuščanje grehov ali pa vsaj za to, da človek bolezen sprejme in z njo živi. Hvala Bogu, ob dnevu bolnikov v mesecu novembru smo v cerkvi mazilili 95 ljudi.
Še vedno pa ob pogrebih pozivam raje k dobrodelnosti in darovanju za cerkev, kakor pa neizmernemu cvetju in neznosni količini sveč. Pomislimo koliko dobrega bi lahko storili, če bi namesto cvetja in sveč darovali za potrebne ali za našo cerkev. Hvaležen sem vsem tistim v letu, ki ste to storili in namesto cvetja darovali v dobrodelne namene ali pa za cerkev. Še vedno bi opozoril na tišino pri pogrebih. Na pogrebu, ko pride duhovnik pred krsto ali pred žaro, se ne klepeta ampak v molku in tišini prenašamo stisko sorodnikov in svojcev, ki so izgubili svojega dragega. Seveda je tišina globoko povezana z odnosom do smrti pa tudi z našo vero. Bolj je človek veren, manj da na zunanjosti pri pogrebu in več doživlja v svoji notranjosti in temu primerna je tudi tišina.
V preteklem letu je bilo 14 cerkvenih porok. 1 poroka manj kot leta 2008. Naj pa te poroke spodbudijo tiste, ki sklepanje poroke še odlagajo. Cerkveno poročiti se pomeni: odločiti se pred Bogom podariti svojo ljubezen za vse življenje; Kristusa povabiti v svoj zakon; Stalno je prisotna zavest Božje bližine, ki prinaša varnost, sproščenost, veselje; Božja prisotnost je tudi varuh zakonske zvestobe. Mladi nikar se ne bojte zakramenta svetega zakona.
V letu 2008 je Sveti Duh pri birmi v polnosti prišel na naše birmance. 33 fantov in deklet je prejelo zakrament svete birme. Lahko rečem, da so birmanci bili na prejem svete birme dobro pripravljeni. Trije se po birmi v cerkvi in pri verouku niso več prikazali. Pri zvestobi se točno pokaže, da tisti birmanci, ki nimajo zgleda svojih staršev, ne dobijo svojega mesta v cerkvi. Moram pa poudariti, da so me lanski birmanci prijetno presenetili in pri verouku lepo in zavzeto sodelujejo naprej.
V letu, ki smo ga danes pričeli bo sveta birma 16. maja ob 10. uri. Seveda bo potrebno vložiti še veliko moči in priprave, da bodo otroci osmega razreda pripravljeni na prejem zakramenta svete birme.
K prvemu svetemu obhajilu je pristopilo 31 dečkov in deklic, ki so se skupaj s starši pripravljali na prejem tega zakramenta. Letos bo prvo sveto obhajilo 9. maja ob 10. uri.
Med kristjane smo na velikonočno vigilijo sprejeli 6 katehumenov. Ob letošnji veliki noči bomo sprejeli med kristjane 7 novih katehumenov, ki se zbirajo vsakih štirinajst dni in se poglabljajo v verske skrivnosti.
Razveseljivo pa je, da se že peto leto srečujemo s katehumeni, ki so že prejeli zakramente in tako še naprej utrjujejo in razjasnjujejo verske resnice in svoje krščanstvo.
Še vedno je potrebna velika skrb pastorali odraslih. Tukaj imajo posebno nalogo razne skupine kot so: skupina za zakonce, biblična skupina, molitvena skupina, skupina za vdove, srečanja za starše veroučencev, skupina Nikodemovih srečanj, Sopotnikov, skupina Karitas. Pomembno bi bilo, da bi prihajali vedno novi člani v te skupine, zlasti v Karitas, ki vedno znova potrebuje novih moči, saj je potrebnih vedno več in administracija z vstopom v Evropsko unijo vedno bolj zahtevna. Skupine niso zaprte, ampak odprte in se jim lahko pridruži kdor le ima željo. Pohvalno je, da je z letošnjim pastoralnim letom nastala nova skupina parov v spoznavanju in nova zakonska skupina imenovana Martin po starših svete Terezije Deteta Jezusa.
Prav je da povem tudi koliko obhajil je bilo razdeljenih v letu, ki je pravkar minilo. V župniji je bilo razdeljenih 55 000 obhajil. 5 000 obhajil manj, kot leta 2008. To je verjetno zato, ker je ena maša v nedeljo manj in v letu 2009 skoraj ni bilo svetih maš na podružnicah. Še vedno, kakor lani opozarjam na evharistični post in žvečenje žvečilk, ki so jih naše klopi polne. Nekdo namreč mora to očistiti. Ravno tako bi opozoril na opuščanje obhajila, ko ne gremo k svetemu obhajilu, pa bi lahko šli. Obenem pa opozarjam tudi, da ne moremo pristopiti k obhajilu s smrtnim grehom. Kdo lahko pristopi in kako pristopamo k obhajilu si še vedno lahko ogledate v tako imenovanih pravilih, ki visijo v vhodni veži in zunaj cerkve.
Poskrbeti je potrebno tudi za versko izobraževanje mladih. Sem sodijo vsi tisti, ki so v mladinskih skupinah in v skupinah za pare v spoznavanju. Pohvalil bi mlade, ki so pokazali zvestobo in odločnost pri praznovanju božiča in velike noči, zlasti nekateri so pripravili vam in meni lepe praznike. Zahvalil bi se tudi mladim, ki so v letu, ki je minilo izpeljali častno stražo pri Božjem grobu in se odločili, da bodo to stražo v prihodnosti razširili na dva dni. Spodbudil bi jih tudi še naprej k udeležbi mladinskih svetih maš, za katere so se sami odločili v letu evharistične prenove.
Tudi letošnje praznovanje svetega Štefana je v primerjavi s prejšnjimi leti bilo lepše in tudi z udeležbo smo proslavili svojega zavetnika.
Že pred štirimi leti smo prenesli praznik celodnevnega češčenja Najsvetejšega iz praznika svetega Štefana na 4. postno nedeljo, kar se je izkazalo kot zelo dobro. Tako bo letos celodnevno češčenje v nedeljo 14. marca.
V letu 2009 smo začeli pripravo na slovenski evharistični kongres, ki bo letos v nedeljo 13. junija. Duhovno pripravo smo začeli s tako imenovanim zbiranjem duhovnega šopka, šopka dobrih del in je prav, da v nabiranju dobrih del še naprej vztrajamo. V letu, katerega smo nastopili bomo imeli še celonočno češčenje Najsvetejšega, konec meseca maja, ko bo vsaka župnija v dekaniji v Postojno prinesla svoje rože in jih razvrstila okrog monštrance, sledil bo še kviz za veroukarje in dekanijsko srečanje družin.
V letu, ki je minilo smo imeli tudi škofijsko srečanje misijonarjev ob misijonski nedelji, sveto mašo, ki jo je prenašala RTV Slovenija, celonočno češčenje Najsvetejšega, celonočno branje Svetega pisma in mnogo drugih tako škofijskih kot dekanijskih in župnijskih pastoralnih projektov. Tukaj bi rad pohvalil tudi vse župnijske zbore, zlasti cerkvenega mešanega, ki je vedno s svojo prisotnostjo lepšal bogoslužja. Potrebno bi bilo, da bi se čim več otrok vključilo v otroški zbor, saj je to podlaga za vse nadaljnje petje. Mladi, ki se zbirate v zboru Ignis bodite pogumni in vztrajni in morda je čas, da se pridružite mešanemu zboru in svojo vlogo prepustite mlajšim, ki že poskušajo oblikovati pesmi pri mladinskih svetih mašah. Vsem želim veliko pripravljenosti sodelovanja zlasti med prazniki, saj samo tako lahko praznujemo vsi, saj je pri vsakem praznovanju potrebno sodelovanje, če človek hoče praznovati.
V letu, ki je minilo smo končali obnovo zunanjosti župnijske cerkve, utrdili smo nosilne zidove, cerkev povezali, zamenjali okna, jo zunaj na novo opleskali in podobno. Za vse delo, ki je bilo opravljeno je bilo potrebno odšteti 450 000 eurov. Dolžni smo še 58 000 eurov. Zahvalim se vsem darovalcem, tako imenovanim, kot neimenovanim, Občini Postojna na katere razpisu za financiranje obnove kulturnih spomenikov smo uspeli pridobiti določena sredstva. Pridobitev v tem letu je tudi intervencijska pot do cerkve, ki smo jo po zaslugi občinske uprave in župnije uspeli pridobiti po 45 letih. Tudi za to se zahvalim občini Postojna, da so prisluhnili potrebam vseh, ki obiskujemo objekt, ki je v kraju najbolj obiskan.
Danes je praznik Božje Matere Marije. Prav je, da leto, ki ga začenjamo izročimo njej. Ljubezen Marije naše Matere, je kakor svež vetrič ali kapljica jutranje rose; prinaša sladkost in tolažbo razburjeni duši, ki hrepeni po miru. Naj vam ga izprosi v obilju.

Ervin Mozetič