O župnijski cerkvi sv. Štefana

LEGA IN TLORIS: Pravilno orientirana cerkev stoji v središču mesta na vzvišeni ploščadi. Dostop na JZ strani poudarjata kamnita slopa iz 1. pol. 20. stol., zaključena z obeliskoma. V tlorisu si sledita prezbiterij, ki sta mu na S in J strani prizidani zakristiji, in ladja, ki so ji na S in J strani prizidani kapeli in zvonika.

ZGODOVINA: Prvotna cerkev, ki je bila postav­ljena v okviru slavinske pražupnije, je posredno z župnikom omenjena 1473. Pozneje je bil njen status najverjetneje znižan na raven sedeža kaplanije. Pri cerkvi je bil 1767 ustanovljen vikariat. Sedanja poznobaročna stavba je bila zgrajena 1777 (letnica nad portalom) po načrtih Leopolda Hofferja.
Župnija je bila ustanovljena 1793. 23.8. 1798 je cerkev posvetil škof Ignacij Kajetan pl. Buset in Feistenberg. Po požaru na zač. 19. stol. so ji prizidali nov prezbiterij in nekoliko predelali zunanjščino.

ZUNANJŠČINA: Cerkev je centralno zasnovana arhitektura, ki jo sestavljata kvadratna ladja s parom kapel in prezbiterij z zaobljeno zadnjo steno s parom zakristij.
Fasada je s toskanskimi pilastri razdeljena v tri polja. Pilastri podpirajo ogredje z ravnim zatrepom in par zvonikov. Zvonika se odpirata z okni, preoblikovanimi konec 19. stol., pokrita pa sta z volutnolaternasto streho. V osrednji osi pročelja je kamnit portal z valovitim ogredjem, obrobljen z ušesastima konzolama, ki nosita venčni zidec. Sredi friza z vklesano letnico 1777 je kartuša s Kristusovim monogramom. Nad portalom je kamnit okenski okvir, oblikovan enako kot portal. Stranski polji pročelja sta spodaj predrti s kamnitim okenskim okvirjem z usločeno preklado, zgoraj pa s kamnitim krožnim okenskim okvirjem.
V prvi poli stranskih ladijskih sten ob fasadi sta kamnita portala z usločeno preklado. Nad njima sta kamniti okni z valovito preklado. Levo od vhoda v J zakristijo je vzidan baročni epitaf družine Nicoletti z izklesanim grbom. Vogali stavbe so okrašeni z novejšimi šivanimi robovi, nakazanimi v ometu.

NOTRANJŠČINA: Ladja je postavljena na tlorisu kvadrata s porezanimi vogali in pokrita z osemlistno kupolo. Na S in J strani se vanjo s slavoločnima vhodoma odpirata kapeli. V vogalnih stranicah so urejene niše. Pod S zvonikom je krstilnica. V prezbiterij vodi pilastrski slavolok.
Polkrožno zaključen prezbiterij je obokan s plosko kupolo, ki sloni na pendentivih. Na S in J strani vodita v zakristiji kamnita portala. Nad njima se v ladjo odpirata empori.
Celotno ostenje členijo kompozitni pilastri na kamnitih bazah, ki podpirajo bogato profilirano ogredje. Kapiteli pilastrov, ostenje med njimi, balkoni pevskega kora in empor ter arkade empor in niš so okrašeni s štukiranimi kartušami, kitami, draperijo in rastlinjem v rokokojsko-kitastem slogu.
 

POSLIKAVA: Domenico Fabris je 1876-1879 poslikal obok prezbiterija in ladje, 1881 in 1882 (kronogram na balkonu pevskega kora) pa še druge dele cerkve.
V kupoli prezbiterija je naslikana Sv. Trojica s štirimi evangelisti in angeli. Na pendentivih so naslikani angeli s simboli sv. Rešnjega telesa.
V kupoli ladje so naslikani štirje prizori iz življenja sv. Štefana in medaljoni s sv. Andrejem, sv. Antonom Padovanskim, sv. Katarino Aleksandrijsko in sv. Danijelom.
Pod pevskim korom so na oboku v medaljonih naslikani Jagnje Božje in angelske glavice, na ste­nah pa so upodobljeni štirje cerkveni očetje.

OPREMA: Poznobaročni veliki oltar sv. Štefana je bil postavljen 1780. Verjetno je nastal v bližini notranjske rezbarske delavnice. Njegova kompozitna stebra, ki sta v prostor postavljena diagonalno, tako da optično poglabljata oltarno arhitektu rt), nosita segmentno čelo, zaključeno z vazo in dra­perijo. Nad ogredjem sta kipa angelov. V tronu je kip sv. Štefana. Vrh obhodnih lokov sta postavljena kipa sv. Petra in Pavla, ki ju je 1856 izdelal Matija Tome. Ob tabernaklju sta kipa angelov adorantov, na vratcih pa je naslikano Srce Jezusovo. Marmorni podstavek je bil oltarju dodan 1910.
Neobaročna stranska oltarja okvirnega tipa z volutnimi krili sta bila v kapeli postavljena sredi 19. stol. V niši levega stranskega oltarja je slika sv. Frančiška Asiškega, ki jo je 1796 naslikal Andrej Herrlein. Ob straneh stojita kamnita kipa sv. Antona Puščavnika in sv. Tomaža Akvinskega, ki ju je 1857 izdelal Leopold Gotzl. V niši desnega stranskega oltarja je kip Brezmadežne. Ob straneh stojita Gotzlova kamnita kipa sv. Andreja in sv. Florijana. Janez Vurnik ml. je za oba stranska oltarja 1910 izdelal novo marmorno menzo.
V kapelah visita sliki Srca Jezusovega in sv. Terezije Deteta Jezusa (o. na pl.), ki ju je v 50. letih 20. stol. naslikal Stane Kregar. V ladijskih nišah visijo vrh spovednic baročne oljne slike sv. Marije Magdalene, sv. Marjete Kortonske, sv. kralja Davida in sv. Petra.
Križev pot (o. na pl.) je 1887 naslikal Jožef Plank. Neorenesančne okvirje zanj je izdelal Janez Šubic st.
V ladijskih nišah stojijo spovednice v rokokojsko-kitastem slogu s konca 18. stol. V istem obdobju so bile oblikovane ograje empor. Neorenesančna orgelska omara je bila izdelana 1892. V krstilnici stoji neoromanski krstni kamen iz časa ok. 1900. Vrh njega stoji lesen kip sv. Janeza Krstnika.
V zakristiji stoji baročna omara. V steno je vzidan baročni lavabo.

 

O svetem Štefanu našem zavetniku

Že od konca četrtega stoletja se takoj za božičnim praznikom obhaja praznik prvega mučenca sv. Štefana. O njegovem mučeništvu poroča v svoji knjigi Apostolska dela, nekakšni zgodovini mlade Kristusove Cerkve, evangelist Luka. Ni mu toliko do tega, da bi Štefana prikazal kot prvega mučenca, njegova smrt mu pomeni predvsem izreden dogodek, ki je pripomogel k širjenju mlade Cerkve po vsej Judeji in Samariji in oznanjevanju krščanstva med pogani. Pri tem je glavno vlogo odigral apostol Pavel, ki je bil kot zagrizen farizejski učenec navzoč pri Štefanovi usmrtitvi in je to »linčanje« odobraval.

Štefan je bil, kot beremo v Apostolskih delih, eden izmed sedmih mož, ki so bili pri jeruzalemskih vernikih »na dobrem glasu«. Apostoli so jim zaupali službo oznanjevanja in dobrodelnosti med helenisti—grško govorečimi Judi. Luka pred drugimi sedmimi možmi, izbranimi za to službo, označuje Štefana kot »moža, polnega vere in Svetega Duha«. Božja milost je po njem delala velika dela, kar je pri mnogih vzbudilo zavist in sovraštvo. Diakon Štefan je s svojim nastopom in poslanstvom, kakor pred njim že Janez Krstnik, še bolj pa Jezus sam, osebnost, ki povzroča delitev duhov. Nasprotniki so tudi njemu, kakor Jezusu, naprtili proces pred velikim zborom. Tudi proti njemu so nastopile krive priče. Štefanu je božji Duh, s katerim je bil napolnjen, dal zgovornost, da se je pred velikim zborom odlično branil. To je tožitelje še bolj razkačilo. Štefanova usoda je bila zapečatena, ko je rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na božji desnici.« Od jeze so ponoreli, ga pahnili ven iz mesta in ga pobili tako, da so vanj metali kamenje. To se je zgodilo pri Damaščanskih vratih. Tudi v smrti je bil Štefan podoben Kristusu: najprej je molil: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!«, preden je izdihnil, pa je z močnim glasom zaklical: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!«

Značaj in pogum svetega Štefana so občudovali tudi njegovi nasprotniki sami. Helenistični Judje so ga pokopali in njegovo smrt iskreno objokovali. Ko je Savel ob srečanju s Kristusom pred Damaskom postal Pavel, si je Štefana vzel za zgled pri svojem misijonskem delovanju.
Na Štefanovo, ki je bil za naše ljudi »drugi božični dan«, ko so se obiskovali in si voščili (božič je bil tako velik praznik, da ga je bilo treba obhajati doma!), so nekdaj v cerkvah blagoslavljali vodo in sol, ponekod (npr. v Komendi) tudi konje. Svetega Štefana najpogosteje upodabljajo s prizorom kamnanja, pa tudi kot diakona s kamni na knjigi, ki jo ima v rokah. Za patrona so si ga izbrali vsi, ki imajo opravka s konji, pa sodarji, zidarji, kamnoseki, tkalci, tesarji.
Narodopisci domnevajo, da je sv. Štefan postal konjski zavetnik, ker je pri naših prednikih stopil na mesto boga Velesa.

Kar precej Slovencev in Slovenk na Štefanovo goduje. Ime Štefan (pomeni »venec, krona«) je pri nas zelo pogosto. Ženska
oblika Štefanija je tudi zelo razširjena med nami, podobno kot skrajšana oblika Štefka. Iz imena Štefan so nastali številni slovenski priimki (Štefančič, Štefe, Štefin, Štefko, Stepan, Stepančič).